Značaj Postavim te kakor železno palico (steber) in kakor zid; zaganjali se bodo vate, a te ne bodo zmogli. Jeremija, 1. poglavje. O značaju, značajnosti, vzgoji značaja, razvoju značaja se danes toliko govori in piše. To hvalijo kot najvišjo nalogo in najvažnejše delo, pa je tudi v resnici. A kljub temu je pravih in kre-menitih značajev v današnjih časih tako malo, kakor je malo kot sveča ravnih dreves v naših gozdovih, ob katerih bi se lomil vihar in bi vanje udarjale strele. Meč kralja Heroda je nekoč posekal tako drevo, preroka, ki je bil značaj, sv. Janeza Krstnika. On je bil res kakor steber, kakor zid, nepremagljiv in tudi res nepremagan. Zaganjali so se vanj, a nič mu niso mogli. Brez strahu je nastopal, pred farizeji in pred kraljem. Pogumno je oznanjal božje resnice, bližajoče se božje kraljestvo in je oznanjal pokoro in se tudi sam strogo pokoril. »Delal je in učil«, to je bilo njegovo največje dejanje. Ni ga bilo najti na Herodovem dvoru, ne v mestu Jeruzalemu. V samotni puščavi ie živtel, tihi, resni mož. ki ni bil trst, ki ga veter .maje, ampak trdna, žrtvujoča narava, sebe pozabljajoča duša, prerok, ki je brez pomišljanja vse žrtvoval in je zato tudi ob koncu življenja samoten v temni ječi, a brez strahu žrtvoval svojo glavo, kakor se je zdelo, od Boga in ljudi zapuščen, a vendar več kot samo prerok. Ni ga žejalo po priznanju ljudi, ni pričakoval človeške hvale, tudi ne graje, ampak je zve- sto vršil službo, ki mu jo je Bog določil, A to mu je bilo tudi dovolj. V puščavi je stal, kakor eden onih velikih granitnih blokov, ki so dolga stoletja kljubovali zobu časa. Pa tudi on je preživel stoletja. Iz tišine ječe je vstalo njegovo ime in je zablesteio preko stoletij in se blesti še danes kot moža-značaja. Ljudske množice, ki so nekdaj hodile k njemu, so že davno pozabljene. Voda v reki Jordan, v kateri je nekoč krščeval, je že davno odtekla. Herod in njegova družina in njegovo kraljestvo so že davno pozabljeni. Janezova krepka postava pa je še danes zgled značaja: kajti bil je železen zid in kakor steber iz jekla. Kako pa človek postane značaj? Značilno je, kako dandanes tako mnogi rabijo besedo značaj in značajen, a ne pomislijo, kakšen pmen ima ta beseda Sv. pismo v svoji resni znanosti te be--sede ne pozna. Prelepe so zanj te besede in premalo resnične, premalo jas ne. Nikoli ne reče: »Razvijaj se!« ampak; »Premagaj se!«; nikoli »Izzivi se!« ampak: »Poglej vase in delaj pokoro!« Če bi hoteli te tako trdo zveneče besede v naš moderni jezik prestaviti, potem bi se ne imenovale: razvoj značaja, ampak: obnovitev značaja v duhu Kristusovem, njegovih svetnikov, njegovega nauka in njegovih zapovedi, Ne imenovalo bi se: izobrazba značaja, ampak: preobrazba značaja po večnem in edino veljavnem vzoru Kristusovem, onega drugega Adama, ki je padlega človeka zopet dvignil in podprl, da stoji, da ga ne more skloniti £reh in strast- Le tako more biti človek cel in popoln katoličan, v resni samozataji, v duhu pokore in v spokornem življenju, v boju in pogumnem premaganju bojazni in vsakršne mehkobe. Da, par nedeljskih ur v cerkvi, ali pobožna čuvstva, napravijo človeka-kristjana-katoličana. Pri vsem tem ostane volja vse življenje kot pravi pogan. Toda v železnem odporu proti vsemu hudemu, v vaji vsakršne čednosti, v vladanju samega sebe, v vsakdanjih bojih in zmagah, v neustra-šenosti, ki se ne da ukloniti, v lastni zmagi in zmagi sveta, postanemo značaji. Kako si olalšamo pranje Prav lahko trdimo, da je pranje v gospodinjstvu najbolj utrudljivo, pa tudi zamudno opravilo. Zato bo tudi gotovo koristilo, če omenim nekatere malenkosti, ki to delo olajšajo. Ni, da bi govorili na tem mestu o dragih pralnih strojih in sličnih pripomočkih, ki veljajo mnogo denarja; saj pri nas zaenkrat ni sredstev za kaj takega. Opozoriti hočem le na pripomočke in malenkosti, ki ne veljajo nič ali le malo in ki si jih deloma naredimo lahko sami. Prvo, kar si pri pranju najlažje olajšamo, je utrudljivo pripogibanje in skla-njanje k posodam, ki stoje na tleh. Te vrste utrujanja je pri pranju mnogo več kakor pa pri drugih gospodinjskih opravilih. In vendar ni treba drugega, kakor da postavimo vse posode, ki jih potrebujemo pri pranju, kakor škaf, banjo, kad in slično na stol, klop ali zanalašč za to izdelan podstavek, da je v priročni višini in se nam ni treba pripogibati. Navadne lesene »koze«, ki so pri vsaki hiši, že zadostujejo v ta namen. Vsaka pametna in uvidevna gospodinja si bo rada pomagala na ta način — in ne bo je več bolel križ in noge. Pa tudi perilo bo lepše oprano, ker ji bo ostalo več moči za težavno delo pri pranju. Prevelike posode (škaf itd.) tudi otežkočajo pranje, in sicer zato, ker jih polne težko izpraznjujemo in prenašamo sem in tja, Tu si pomagamo z gumijasto cevjo; razen te pa imejmo pri rokah vedno tudi korec za predevanje manjših količin vode. Namesto velikih in zelo globokih posod jemljimo za pranje raje manjše in take, ki so široke in plitve, ne pa ozke in visoke. Čeber, ki ga pri pranju mnogo uporabljamo, naj ima v odtočni odprtini mrežico, ki zadržuje goščavo in tako zabranjuje, da se nam odprtina ne zamaši. Če mrežice v novem čebru še ni, si jo napravimo lahko sami. Namesto mehaničnega drgnenja (mencanja) perila z roko, ki je zelo utrudljivo delo, imamo dandanes na razpolago celo vrsto dobrih pralnih sredstev (praškov). Pralni prašek namreč nesnago na perilu raztopi in loči od tkanine, da jo potem s samim kuhanjem in izplakovanjem lahko odstranimo. Z uporabo pralnih sredstev in dobrega mila odpade tako zvano mencanje in drgnenje perila, ki utruja po nepotrebnem gospodinjo in tudi več ali manj škoduje perilu. Pranje olajšajo tudi nekatere pralne priprave (aparati), ki sicer niso predrage, vendar so pri nas še žal zelo malo v navadi. To so razni kotli s stožci in napravami, potom katerih kroži med kuhanjem vrel lug okrog perila in s tem odstrani nesnago. Ovijanje velikih kosov perila je tudi zelo utrudljivo delo pri pranju. Zato je dobiti v ta namen enostaven a dober pripomoček: »kavelj za ovijanje perila«, napravljen iz močne žičnate kljuke. To napravo s pomočjo vijaka pritrdimo na rob škafa ali čebro. Perilo, ki ga hočemo oviti, nataknemo čez sredo (n. pr. dolgo rjuho) na kljuko, ki ga drži. Oba konca perila pa primemo skupaj in z lahkoto z obema rokama ovijemo. Še pri obešanju opranega in ovitega perila si gospodinja lahko pomaga. Škafa ali košare s perilom naj za obešanje ne postavlja na tla, ampak na kakršenkoli voziček, tako da perilo z lahkoto prepelje naprej ob vrvi, ne da bi ga mo- rala prenašati. Najprikladnejši v ta namen je star otroški voziček, ki mu zgoraj namesto košare napravimo desko, na '