ISSN 0038-0482 Letnik 82, številka 3, marec 2018 Glavna urednica: JANA BAUER Odgovorni urednik: EVALD FLISAR Pomočnica glavne urednice: Katja Klopčič Lavrenčič Člani uredniškega odbora: ddr. Igor Grdina, Jože Horvat, dr. Boris A. Novak, dr. Marko Pavliha, Ivo Svetina, Dušan Šarotar, Alenka Urh, Dušanka Zabukovec Strokovna sodelavka: Katja Kac Lektorica: Katja Klopčič Lavrenčič Izdajatelj: Kulturno-umetniško društvo Sodobnost International Naslov uredništva: Sodobnost, Stare Črnuče 2b, št. 12, 1231 Ljubljana + 386 (0) 1 437 21 01 (uredništvo) 041 913 214 (odgovorni urednik) Elektronski naslov: sodobnost@guest.arnes.si Uradne ure za sodelavce od 10. do 14. ure (po vnaprejšnjem telefonskem dogovoru). Oblikovanje: INVERSO Tisk: GRAFIS TRADE, d. o. o. Naklada: 600 izvodov Naročila: sodobnost@guest.arnes.si 01 437 21 01 www.sodobnost.com (naročilnica) Letna naročnina za dvanajst številk 49 EUR, za tujino 130 EUR. Cena posamezne številke v prosti prodaji 7 EUR, dvojna številka 12 EUR. Revija izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Spletna stran: www.sodobnost.com Sodobnost je partnerica evropske mreže kulturnih revij Eurozine, večjezičnega spletnega časopisa, ki povezuje vodilne evropske literarne in kulturne revije (www.eurozine.com). 20 18 | R ev ija z a kn již ev no st in k ul tu ro Uvodnik Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Mnenja, izkušnje, vizije Iztok Simoniti: Krst pri Savici, 2 Pogovori s sodobniki Miroslav Slana Miros s Francijem Justom Sodobna slovenska poezija Aleš Jelenko: Onstran, Sabina Vostner: Trepetlika, Jan Simončič: Pesmi Sodobna slovenska proza Feri Lainšček: Tombola, Mirt Komel: Medsočje Tuja obzorja Jerzy Pilch: Drugi užitki Razmišljanja o(b) knjigah Štefan Vevar: S potepa med originalom in prevodom Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Pred zrcalom (Matej Bogataj), Aleš Mustar: Srednja leta (Martina Potisk), Agata Tomažič: Tik pod nebom (Ana Geršak), Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč (Diana Pungeršič), Alojz Rebula: Korintski steber (Lucija Stepančič) Mlada Sodobnost Desa Muck: Čudežna bolha Megi in zlati ribici Darja in Ivo (Gaja Kos), Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! (Ivana Zajc) Gledališki dnevnik Matej Bogataj: “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Filmski dnevnik Goran Potočnik Černe: Igre brez meja marec 2018 Letnik 8233 Revija za književnost in kulturo Ponudbe prispevkov sprejemamo po elektronski pošti na naslov sodobnost@guest.arnes.si. Od tam jih razpošljemo področnim urednikom. Po njihovem priporočilu se o objavi ali neobjavi odločijo glavna urednica, pomočnica glavne urednice in odgovorni urednik. Po vnaprejšnjem dogovoru se smejo s potencialnimi ali obstoječimi sodelavci dogovarjati za morebitno sodelovanje tudi drugi sodelavci širšega uredništva, o objavi pa vselej odloča ožji uredniški odbor z glasovanjem. Na nekatere prispevke reagiramo hitro, na druge pozneje, skladno s prioritetami uredništva. Če se na prispevek ne odzovemo v šestih mesecih, to pomeni, da ni dovolj kakovosten ali ne ustreza konceptu revije. ISSN 0038-0482 Letnik 82, številka 3, marec 2018 Glavna urednica: JANA BAUER Odgovorni urednik: EVALD FLISAR Pomočnica glavne urednice: Katja Klopčič Lavrenčič Člani uredniškega odbora: ddr. Igor Grdina, Jože Horvat, dr. Boris A. Novak, dr. Marko Pavliha, Ivo Svetina, Dušan Šarotar, Alenka Urh, Dušanka Zabukovec Strokovna sodelavka: Katja Kac Lektorica: Katja Klopčič Lavrenčič Izdajatelj: Kulturno-umetniško društvo Sodobnost International Naslov uredništva: Sodobnost, Stare Črnuče 2b, št. 12, 1231 Ljubljana + 386 (0) 1 437 21 01 (uredništvo) 041 913 214 (odgovorni urednik) Elektronski naslov: sodobnost@guest.arnes.si Uradne ure za sodelavce od 10. do 14. ure (po vnaprejšnjem telefonskem dogovoru). Oblikovanje: INVERSO Tisk: GRAFIS TRADE, d. o. o. Naklada: 600 izvodov Naročila: sodobnost@guest.arnes.si 01 437 21 01 www.sodobnost.com (naročilnica) Letna naročnina za dvanajst številk 49 EUR, za tujino 130 EUR. Cena posamezne številke v prosti prodaji 7 EUR, dvojna številka 12 EUR. Revija izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Spletna stran: www.sodobnost.com Sodobnost je partnerica evropske mreže kulturnih revij Eurozine, večjezičnega spletnega časopisa, ki povezuje vodilne evropske literarne in kulturne revije (www.eurozine.com). 20 18 | R ev ija z a kn již ev no st in k ul tu ro Uvodnik Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Mnenja, izkušnje, vizije Iztok Simoniti: Krst pri Savici, 2 Pogovori s sodobniki Miroslav Slana Miros s Francijem Justom Sodobna slovenska poezija Aleš Jelenko: Onstran, Sabina Vostner: Trepetlika, Jan Simončič: Pesmi Sodobna slovenska proza Feri Lainšček: Tombola, Mirt Komel: Medsočje Tuja obzorja Jerzy Pilch: Drugi užitki Razmišljanja o(b) knjigah Štefan Vevar: S potepa med originalom in prevodom Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Pred zrcalom (Matej Bogataj), Aleš Mustar: Srednja leta (Martina Potisk), Agata Tomažič: Tik pod nebom (Ana Geršak), Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč (Diana Pungeršič), Alojz Rebula: Korintski steber (Lucija Stepančič) Mlada Sodobnost Desa Muck: Čudežna bolha Megi in zlati ribici Darja in Ivo (Gaja Kos), Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! (Ivana Zajc) Gledališki dnevnik Matej Bogataj: “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Filmski dnevnik Goran Potočnik Černe: Igre brez meja marec 2018 Letnik 8233 Revija za književnost in kulturo Ponudbe prispevkov sprejemamo po elektronski pošti na naslov sodobnost@guest.arnes.si. Od tam jih razpošljemo področnim urednikom. Po njihovem priporočilu se o objavi ali neobjavi odločijo glavna urednica, pomočnica glavne urednice in odgovorni urednik. Po vnaprejšnjem dogovoru se smejo s potencialnimi ali obstoječimi sodelavci dogovarjati za morebitno sodelovanje tudi drugi sodelavci širšega uredništva, o objavi pa vselej odloča ožji uredniški odbor z glasovanjem. Na nekatere prispevke reagiramo hitro, na druge pozneje, skladno s prioritetami uredništva. Če se na prispevek ne odzovemo v šestih mesecih, to pomeni, da ni dovolj kakovosten ali ne ustreza konceptu revije. Uvodnik Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Mnenja, izkušnje, vizije Iztok Simoniti: Krst pri Savici, 2 Pogovori s sodobniki Miroslav Slana Miros s Francijem Justom Sodobna slovenska poezija Aleš Jelenko: Onstran Sabina Vostner: Trepetlika Jan Simončič: Pesmi Sodobna slovenska proza Feri Lainšček: Tombola Mirt Komel: Medsočje Tuja obzorja Jerzy Pilch: Drugi užitki Razmišljanja o(b) knjigah Štefan Vevar: S potepa med originalom in prevodom 195 202 216 228 237 242 246 263 280 294 Sodobnost 3 marec 2018 Sodobnost 2018 Letnik 82 Kazalo Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Pred zrcalom (Matej Bogataj) Aleš Mustar: Srednja leta (Martina Potisk) Agata Tomažič: Tik pod nebom (Ana Geršak) Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč (Diana Pungeršič) Alojz Rebula: Korintski steber (Lucija Stepančič) Mlada Sodobnost Desa Muck: Čudežna bolha Megi in zlati ribici Darja in Ivo (Gaja Kos) Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! (Ivana Zajc) Gledališki dnevnik Matej Bogataj: “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Filmski dnevnik Goran Potočnik Černe: Igre brez meja 308 313 317 321 325 329 332 336 344 Letnik 82 Sodobnost 2018 Sodobnost 2018 Kazalo Sodelovanje skrajnih desničarskih založnikov na lanskoletnih knjižnih sej­ mih v Göteborgu in Frankfurtu je sprožilo burne polemike, ki so se osredi­ ščale okoli vprašanja, kdo sme – ali bi smel – sodelovati na tovrstnih sejmih. V reviji Index on Censorship (Merila cenzure) so štiri mislece in odločevalce prosili, naj pojasnijo svoja stališča. Besede, ki ločujejo S Petrom Englundom, nekdanjim članom komisije za Nobelovo nagrado pri Švedski akademiji, se je Dominic Hinde pogovarjal o njegovi lanskoletni odlo čitvi, da se ne bo udeležil Göteborškega knjižnega sejma. Peter Englund je znan po vsem svetu, čeprav ga celo na Švedskem marsi­ kdo ne bi znal takoj umestiti. Večkrat nagrajeni pisec in nekdanji sekretar Švedske akademije je pogosto nastopal na televiziji, vsako jesen pa je prav on razglasil ime dobitnika Nobelove nagrade za književnost. Prispevek objavljamo po dogovoru z britansko revijo Index on Censorship in spletno mrežo evropskih literarnih in kulturnih revij Eurozine, katere člani smo. © Dominic Hin­ de; Peter Englund; Ola Larsmo; Tobias Voss; Jean­Paul Marthoz/Index on Censorship/ Eurozine. Sodobnost 2018 195 Dominic Hinde Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Uvodnik Komisijo za Nobelovo nagrado so zaradi njenih odločitev pogosto kritizirali, Englund, ki se je leta 2015 umaknil s položaja, pa je de­ jal, da njihove odločitve nikoli niso bile poli­ tične. Osnovno načelo je vedno bila švedska privrženost odprtemu dialogu. “Ko sem bil na položaju sekretarja komisije, sem večkrat poudarjal, da nikoli ne moreš pre­ jeti Nobelove nagrade zaradi svojih političnih stališč, lahko pa jo prejmeš njim navkljub. Švedska akademija se tudi močno zaveda izje­ mnega pomena svobode izražanja, ne nazadnje tudi zato, ker je to osnovni pogoj za pošte no delo pisateljev in raziskovalcev.” Englund je dolga leta po vsem svetu zagovarjal svobodo govora, poleg tega pa je tudi veliko pisal o totalitarizmih v Evropi v komunističnih in faši­ stičnih režimih. Nedavno je na Švedskem sodeloval v razpravi o nasprotu­ jočih si zahtevah po svobodi govora in naraščajočem vplivu desničarskih gibanj v državi. V preteklem desetletju se je v tej tradicionalno liberalni in strpni nor­ dijski državi razpasel skrajni desničarski populizem. Švedska demo kratska stranka – ki je bila v  devetdesetih letih prejšnjega stoletja še obrobno belsko gibanje – je agresivno vstopila v parlament in razcveteli so se alter­ nativni skrajni desničarski mediji. Švedskim demokratom se je pridružilo več skrajnih neonacističnih skupin, ki so uveljavile pravico do ugovora v imenu svobode govora, češ da je Švedska država v zatonu, osrednji me­ diji pa se ne zmenijo za težave, ki jih povzročata naraščajoči kriminal in priseljenstvo. Skrajni desničarski aktivisti so Englundu in neka terim nje­ govim pisateljskim kolegom vse pogosteje očitali, da so elita “kulturniških marksistov”. Obstaja celo švedska beseda – åsiktskorridor – za mnenjsko skupino skrajnežev, ki naj bi jo politika dovoljevala. “Po mojem mnenju je pomembno, da ne privolimo v tak opis trenut nega položaja. Pomemben del taktike populistične desnice je netenje kulturnih vojn zaradi bolj ali manj izmišljenih simbolnih vprašanj; ne smemo dovo­ liti, da bi nas speljali v to past,” je dejal Englund. Zaradi vznikajoče odkrito protidemokratične in do tujcev sovražne politike so se številni pripadniki švedske levice in zmerne desnice za­ čeli ukvarjati z  vprašanjem, kako naj Švedska, ena prvih držav, kjer je začel veljati zakon o svobodi tiska, uskladi zavezanost svobodi govora in raz nolikosti s takimi skrajnimi pogledi. Septembra lani se je ta razprava še bolj razvnela, ker naj bi populistični desničarski časnik Nya Tider (Novi 196 Sodobnost 2018 Dominic Hinde Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? časi), ki so ga obtožili, da objavlja lažne novice, sodeloval na Göteborškem knjižnem sejmu. Sejem je švedski najpomembnejši kulturni in medijski dogodek, toda več znanih novinarjev in pisateljev, ki na sejmu običajno sodelujejo, se sejma lani ni udeležilo v znak protesta proti sodelovanju časnika Nya Tider. Ne­ kateri so ugovarjali, da švedska tradicija svobode tiska pomeni, da imajo tudi skrajni desničarji pravico biti slišani, toda Englund in še nekateri so vztrajali pri odločitvi, da na sejmu ne bodo sodelovali. “Odločil sem se, da na sejmu ne bom sodeloval, saj bi bil v nasprotnem primeru tako rekoč prisiljen nastopiti na istem odru z desničarskimi skraj­ neži, sovražniki istospolnih, zagovorniki teorij zarote, antisemiti, zani­ kovalci holokavsta in Putinovimi podporniki, kar bi pripomoglo k temu, da bi njihova stališča vsaj na videz postala nekaj normalnega,” je zatrdil Englund. Prepričan je, da svoboda govora ne pomeni, da so skrajneži povsod dobrodošli in da švedska zavezanost odprti družbi spodbuja sodelovanje s skrajneži. “Druga pomembna taktika populistične desnice je, da sili v konvencio­ nalno sredino, in pri tem nočem sodelovati,” je pojasnil. “Pri sporu zaradi Göteborškega knjižnega sejma po mojem mnenju ni šlo za vprašanje svobode govora. Ta svoboda je še vedno nedotaknjena. Nihče ni poskusil preprečiti izhajanja časopisa, nihče tudi ni napadal njegovih novinarjev. Toda svoboda govora ne pomeni, da smeš reči kar koli, in ne vključuje absolutne pravice do sodelovanja na katerem koli forumu.” Dogodki v Göteborgu odsevajo obsežnejša nesoglasja v švedski družbi glede vprašanja, kakšna je najboljša strategija kljubovanja populistični politiki, ter glede tega, kje je meja med svobodo govora in ekstremizmom. Englund priznava, da nasprotniki skrajne desnice tega ne razumejo vedno pravilno. Državljani bodo šli prej kot v enem letu na volitve in švedski demo krati si želijo zagotoviti mesto v vladi, to pa pomeni, da se bo ome­ njenih vprašanj kmalu treba lotiti zelo resno. “Na Švedskem so vprašanje skrajne desnice poskušali reševati z nje­ nim izključevanjem in triangulacijo,” pojasnjuje Englund. “Izključevanje pomeni, da zavračaš sodelovanje z njimi. Triangulacija pa ne pomeni, da sprejemaš njihovo opisovanje položaja ali predlagane metode reševanja tega vprašanja, temveč da razumeš razočaranje in celo strah njihovih volivcev, s katerima se je treba ukvarjati, ne moreš ju spregledati ali pre­ gnati s porogljivim tvitanjem. Zgodovina je v  tem pogledu zelo poučna. Da taka gibanja pridejo na oblast – in do tega je prišlo tako v Italiji kot v Nemčiji –, je nujno potrebno 197Sodobnost 2018 Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Dominic Hinde povabilo uveljavljenih struktur moči, ki pa je posledica skrajno zgrešenega prepričanja, da jih bodo potem lahko ukrotile. Državam, kjer so se v tride­ setih letih preteklega stoletja izognili fašizmu, se je to posrečilo predvsem zaradi jasno izraženega odpora. To pomeni, da si se pripravljen vsestransko zoperstaviti tistim, ki ogro­ žajo demokratična načela,” je prepričan Englund. “Seveda moramo biti pozorni na grožnje skrajne desnice, kot nas uči preteklost, tako kot mo­ ramo tudi budno paziti, kaj se dogaja na skrajni levici. Verjamem v evrop­ sko demokracijo, toda če hočemo, da se Evropa izogne usodi Weimarske republike, mora biti bojevita.” Zakaj sem prišel v Göteborg Nagrajeni švedski pisatelj Ola Larsmo pojasnjuje, zakaj se je udeležil Götebor­ škega knjižnega sejma. Pomembna razprava o  svobodi izražanja na Švedskem poteka že kakšno leto in se nanaša na vsakoletni Göteborški knjižni sejem. Ko so objavili, da skrajni desničarski časnik Nya Ti­ der leta 2017 sme najeti razstavni prostor na sejmu, je kakšnih dvesto švedskih pisateljev podpisalo skupno izjavo, da se sejma ne bo­ do udeležili. To je spodbudilo vroče razprave. Kako je mogoče zagovarjati pravico do širjenja obžalovanja vrednih ali celo nevarnih mnenj? Kaj se zgodi, če je ne braniš? Sklenil sem, da se bom sejma udeležil skupaj s pisatelji, ki so izjavili, da se skrajnežem ne bodo pustili odgnati, globoko pa spoštujem tiste, ki so udeležbo zavrnili. Vsi se trudimo, da bi družbo obvarovali pred naraščajočo plimo fašizma. Toda kako naj hkrati branimo svobodo govora? 7. aprila 2017 je sredi Stockholma nekdo ukradel tovornjak, z njim zapeljal po ulici, zaprti za motorni promet, in pri tem poskušal povoziti vse, ki so mu prišli na pot. Pet oseb je izgubilo življenje. Osumljenec je pozneje izjavil, da je to storil zato, ker podpira Islamsko republiko. Ljudje so se množično odzvali. Sredi Stockholma je zrasla gora cvetja, prebivalci so se odločili, da se bodo terorističnemu ustrahovanju zoperstavili s  čim bolj normalnim življenjem, kajti odprto družbo omogoča prav zaupanje med državljani. 198 Sodobnost 2018 Dominic Hinde Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? O tem sem razmišljal takrat, ko sem sklenil, da se bom sejma udeležil. Posrečilo se nam je tudi pripraviti več seminarjev in dogodkov, posvečenih razpravam o grožnji, ki jo sovražni govor pomeni za svobodo govora. Zdelo se nam je, da imamo priložnost opozoriti na težavni položaj, s katerim se večina ne želi soočiti. Časopis Nya Tider ni “prepovedan”; dejansko prejema vladno subvenci­ jo, ki znaša okoli 358.167 dolarjev, tako kot drugi časopisi z enako naklado. Bistveno vprašanje je, ali je sejem res moral dati prostor časopisu, poveza­ nemu s skrajno desnico. Sejem je zasebno podjetje, zato so številni menili, da ima pravico svobodno izbirati razstavljavce. Švedski pisatelji, novinarji in politiki so zadnja leta vse pogosteje tarča groženj s smrtjo in sovražnega govora. Obsežne raziskave kažejo, da te grožnje večinoma prihajajo od desničarskih skrajnežev, v manjšem številu pa od radikalnih muslimanov. Avtorje napadajo zato, da bi jih prisilili k samocenzuri. Kako naj torej družba ukrepa proti takim grožnjam, ne da bi okrnila pravico do svobode govora? Grožnje niso prazne, to se je jasno pokazalo v soboto, ko je nekaj sto neonacistov poskušalo vdreti na sejem, vendar jih je ustavila göteborška policija. Tistega dne je število obiskovalcev sejma padlo za polovico. Pisatelji so priljubljena tarča ekstremistov in dvesto avtorjev je odkri­ to izjavilo, da ne želijo sodelovati na prireditvi s časopisom, povezanim s skrajno politično strujo. Prepričan sem, da se moramo tisti, ki branimo svobodo govora, z vse­ mi močmi zoperstaviti dvojni grožnji, s katero se soočamo: ustrahovanju s sovražnim govorom, po drugi strani pa strožji zakonodaji, ki grozi, da bo zadušila ravno tisto, kar naj bi branila. Ne pred prvim ne pred drugim si ne moremo zatiskati oči. Biti mora pošteno Tobias Voss, podpredsednik Frankfurtskega knjižnega sejma, trdi, da noben resen knjižni sejem ne sme izključiti ali cenzurirati legalnega medija. Frankfurtski knjižni sejem je trgovsko podjet je. Vendar na njem trgujemo z zelo posebnim blagom: knjige posredujejo ideje in te med drugim močno oblikujejo družbeni diskurz ta ko estetske in etične kot politične narave. V tem pogledu se moramo nenehno preizpraševati o omejevanju kritičnih 199Sodobnost 2018 Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Dominic Hinde in vprašljivih vsebin. Knjižni sejmi so uspešni zaradi raznolikosti vsebin, ki jih predstavljajo sodelujoči. Tisti, ki se trudijo, da bi dosegli ta cilj, zato omogočajo raznolikost mnenj in diskurzov. Noben resen mednarodni knjižni sejem, ki želi predstaviti trg in raznolika mne­ nja, si ne more privoščiti, da bi izključeval ali cenzuriral igralce na trgu. Ta pristop, ki včasih zahteva strpnost do izjemno vprašljivih stališč, mora torej vklju­ čevati tudi dela, ki so za nekatere skupine občinstva izzivalna, žaljiva ali celo odbijajoča. Edino opravičilo za prepoved ali izključitev je obstoječa zakonodaja. Le v primeru, da nemška zakonodaja neko delo prepoveduje, imamo pravico, da bodisi prepovemo delo bodisi sodelujočemu preprečimo predstavitev na sejmu. Naš knjižni sejem upošteva ločitev moči kot bistvenega organizacijskega načela za zagotavljanje demokratične svobode, z njo povezanih ustanov ter odločitev in ukrepov, ki jih uveljavljajo. Kadar koli bo v Frankfurtu kršena obstoječa zakonodaja, bomo organizatorji ukrepali s  pomočjo javnega tožilstva in policije. Demokracija mora biti strpna do različnih mnenj (kar v Nemčiji na­ vsezadnje uspešno počnemo že desetletja); sprijazniti se mora s tem, da svoboda izražanja velja tudi za tisti del občinstva, ki dvomi o uveljavljenem pravnem redu in ga občasno želi odpraviti. Organizatorji sejma menimo, da naša naloga ni uveljavljati svoja politična, etična ali estetska merila za dovoljevanje ali prepovedovanje. Frankfurtski knjižni sejem je v skladu s svojimi načeli zavezan svobodi izražanja in objavljanja ter dialoga kot metodi poštene komunikacije; na njem spoštujemo demokratično ločevanje moči, odločitev in meril, spre­ jetih v ta namen. Tako stališče dokazujemo na številne načine: z medna­ rodnim sodelovanjem, podpiranjem projekta Mesta za azil ter z vodenjem več kot dvesto diskusijskih dogodkov na našem sejmu in v tujini. Pogovor ne sme zamreti Če prepoveš organizacije, s katerimi se ne strinjaš, to pomeni, da nimaš prilož­ nosti zagovarjati svojih stališč, pravi Jean­Paul Marthoz. 200 Sodobnost 2018 Dominic Hinde Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Nedavna knjižna sejma v Göteborgu in Frank­ furtu so spet pretresale polemike o sodelovanju skrajnih desničarskih založnikov. Z napred nega stališča je prepoved skrajne desnice primerna. Razlog je jasen: barbari so pred vrati in nihče nikoli ni trdil, da bi demokracije svojim sov­ ražnikom morale ponuditi vrv, na katero bi jih obesili. Iz liberalnega zornega kota pa zadeva ni tako preprosta. Liberalne demokracije se že od začetka zavzemajo za to, da je treba dati priložnost idejam, ki izražajo radi­ kalne dvome o najosnovnejših vrednotah – in celo ogrožajo njihov obstoj. Tudi sovražniki svobode bi morali imeti svobodo. Dokler dejavnost skrajnih desničarskih založnikov uradno ni prepovedana in dokler ne razstavljajo knjig, v katerih bi se jasno posmehovali zakonom, proti njim skoraj ni argumentov, ki bi prestali Voltairov preizkus svobode izražanja. Skrajno desnico povezujejo z najbrutalnejšimi oblikami cenzure, njeni voditelji pa v  javnosti uspešno napadajo “strah pred resnico”. Svoboda govora zame, zate pa ne? Liberalci skrajni desnici načeloma ne bi smeli prepustiti ene svojih bistvenih vrednot, čeprav je ta preračunljivo zlorabila svobodo govora, da bi sovražnemu govoru priskrbela lažni lesk spoštovanja. Prepoved je morda videti kot priznanje šibkosti ali dejstva, da trditve liberalcev morda niso dovolj prepričljive, da bi z njimi (lahko) odvrnili možne privržence skrajne desnice od ekstremističnih organizacij. Poskus, da bi skrajno desnico pregnali iz javnosti, dejansko le krepi enega temeljnih argumentov za privabljanje privržencev: “Domoljubi so žrtve zarote prevarantskega sistema, ki ga vodijo svetovne licemerske liberalne oblasti.” Dandanes je izjemno pomembno, da se odzovemo na ravnanje skrajne desnice, saj se ta zna izogniti izključevanju ter prek spleta in družabnih omrežij doseže široko občinstvo. Edina metoda za omejevanje njenega vpliva je predstavljanje proti­ dokazov in alternativnega diskurza ter širjenje obojega med množico zagovornikov. Če neko organizacijo prepovemo ali cenzuriramo ideje, ki jih širi, jo največkrat rešimo pred neizprosnim in domišljije polnim razmišljanjem – edino učinkovito metodo odbijanja napadov in doseganja zmag v vojni idej. Prevedla Dušanka Zabukovec 201Sodobnost 2018 Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Dominic Hinde Začetek – “boj krvavi … za krščansko vero” Krst se začne s stopnjevanjem religioznega nasilja. Pesnik nasilje Germana Valjhuna, ki “boj krvavi / že dolgo bije za krščansko vero”, takoj spremeni v genocidno nasilje: “kri po Kranji, Koratani / prelita, napolnila bi jezéro”. Ta strašni začetek bo vedno žrl katoliške klerikalce; toda ko trdijo, da pokrist­ janjevanje pri nas (in drugod?) ni bilo nasilno, spregledujejo, da Prešeren s takšnim opisom nasilja razkriva nekaj mnogo hujšega, in sicer, da je vera v enega boga vedno nasilna. Zato je nasilje vodilni motiv, ki prežema ep od začetka do konca. Ep se tudi konča z napovedjo enakega nasilja kot nujno­ sti monoteizma. Črtomir, glavni poraženi in spreobrnjeni junak, “med … Slovence gre, in dálej čez njih mejo, / do smrti tam preganja zmot oblake.” Valjhunizirani Germani osvajajo in hkrati evangelizirajo. “Veselo vest” oznanjajo “ne z bojem, ampak mesarskim klanjem”, ki “Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga krvi prelita, dokler njih kdo sope, ki jim bila je vera čez vse draga.” Totalne ideje bijejo totalne vojne, saj hočejo življenja totalno podrediti/ob­ vladati. Te vojne za monoteiste in moniste nikoli niso bile in še danes niso Fo to : J ož e S uh ad ol ni k Milanu Vincetiču Iztok Simoniti Krst pri Savici, 2 Komentar k zgodovini Slovencev in zgodovini Slovenije 202 Sodobnost 2018 Mnenja, izkušnje, vizije zločin, ampak so metode zmage Enosti. Valjhunizirani monisti – nacisti in fašisti – so leta 1941 ravnali enako, ko se je znova zgodilo, da “ječe pod tež­ kim jarmom sini Slave” v Evropi in Rusiji. Po koncu vojne so valjhunizirani (ko)monisti s poraženci in kolaboranti ravnali enako – pobili so skoraj vse! Kamor kleriško krščanstvo pride, s silo ali brez nje, vnese primitivno etično dihotomijo dobrega in zla. To praktično pomeni, da se evangelizaci­ ja, spreobračanje, če je potrebno, demonstrira s pobijanjem, uničevanjem, etničnim čiščenjem. Osvajalne vojne v imenu boga zahtevajo: “ubijte vse, ki se ne podrede”. Pojem islam že izvorno pomeni podreditev – prosto­ voljno ali nasilno. Bog kristjanov tako Slovenom ne skriva (apokàlypsis) več načrta, ki ga ima s svetom; ta je namenjen samo izvoljenemu ljudstvu – enkrat judom, drugič kristjanom, tretjič muslimanom. In samo ti bodo po koncu sveta odrešeni. Sicer pa je teološko odrešenje človeka – žena in mož – rezultat nikoli končanega boja med krepostmi in pregrehami znotraj človeka, v katerem sam nikoli ne more zmagati. V Krstu kreposti zastopajo do zob oboroženi kristusovi vojščaki, pregrehe pa zanikrni pogani, ki jih je treba (od)rešiti. Iz te reducirane etične dihotomije je konvertit fundamentalist sv. Avgu­ štin izvedel idejo pravične vojne; ta je zoper pogane (in muslimane) vedno pravična. Biblijsko – staro­ in novozavezno – je zato ubijati v imenu boga pravično; to je podlaga za t. i. etični obrat. Pravična tako postane sveta voj­ na; zato so vojne izvoljenih ljudstev – judov, kristjanov, muslimanov – sve­ te vojne. Koran jo samo prvi imenuje sveta vojna (džihad). Da je “krščeni meč” še danes od klera blagoslovljeni meč, je pokazal razpad Jugoslavije, to kaže tudi vsakodnevni islamski teror. Ta dihotomija je bolj usodna za male narode; ne morejo se je niti ubra­ niti niti znebiti, zato mali narodi, kot Slovenci, vedno zamujajo z omiko in napredkom. Domovina domoljuba – “šest mesecev moči tla krvava reka” Verz “šest mesecev moči tla krvava reka” slika neusmiljenost vseh verskih vojn; mrtvih ne pokopavajo, njihova trupla gnijejo po poljih, drugoverci si ne zaslužijo grobov. Prešeren svojo domovino, ljubljeni (k)raj (locus amoenus) Slovencev, spremeni v kraj strahote (locus terribilis); kot je izgna­ ni pesnik Ovid (Metamorfoze) domovinski (k)raj spremenil v kraj krvavih bojev. Ovid, Dante, Brecht, Miłosz, Darwish, pa Cai Wenji, Josip Brodski, Ivan Blatny, Cesar Vallejo so bili pesniki izgnanci. Genialni Prešeren se je 203Sodobnost 2018 Krst pri Savici, 2 Iztok Simoniti v svoji domovini/očetnjavi zatekel v notranje izgnanstvo; za njim pa tudi Edvard Kocbek, Ada Škerl, Dane Zajc, Gregor Strniša, Tomaž Šalamun. Notra nje izgnanstvo je pobeg v notranjo svobodo; je beg v ilegalo, kamor tiran ni ma vstopa in kjer se oblikuje odločitev za upor. Gre za notranjo svobodo kot izhodišče boja. Namreč iz notranje svobode, iz osebne vere v nujnost svobode izhaja odločitev za zunanji boj/upor za svobodo: kritike, dvom, angažma. Ko nujnost svobode ponotranjimo, se oblikuje možnost, da izbruhne kot upor, revolucija, boj, vojna. Za poeta je domovina res locus amoenus, ljubljeni kraj rojstva kot “O Vrba, srečna draga vas domača”. Domovino ljubimo ne glede na oblast, pravzaprav kljub oblasti; vendar smo boljši patrioti, če je oblast/država/ politeia dobra. Hočem reči, da domovino branimo zaradi drugih razlogov kot državo; državljanom mora država/oblast dati razloge, da spoštujemo oblast in državo; skratka, prva je dolžnost države/oblasti, šele potem držav ljana. Ne kraljeve ne Titove Jugoslavije nismo spoštovali toliko, da bi jo branili pred zunanjim sovražnikom (1941) ali pred notranjim “sovraž­ nikom” (1990); prva je kapitulirala, ker je nihče ni hotel braniti, druga je nasilno in dolgo razpadala, ker je nihče ni več maral. V obeh Jugoslavijah se je odsotnost patriotizma sprevrgla v  nacionalizem, ki je domoljubje uporabil za mednacionalne vojne Slovencev, Srbov, Hrvatov, muslimanov, Črnogorcev, Albancev – imeli smo državljansko vojno med narodi in zno­ traj njih –, vsi smo imeli svoje partizane in kvizlinge. “Slovenec že mori Slovenca, brata” – državljanska vojna Za Prešerna je pokristjanjenje eshaton; prelom, ki med Slovence vnaša trajen razkol. Zato poet tragedijo po antično radikalizira s paradigmo: “Slo­ venec že mori Slovenca, brata”. To je res paradigma, pravi svarilni zgled. Namreč princip vojne, svete vojne, je lasten vsem mon(ote)izmom, ki po­ leg zunanjega potrebujejo tudi notranjega sovražnika, zato je državljanska vojna intrinzična nujnost Enosti. Judi, kristjani in muslimani se sovražijo in ubijajo od svojega nastanka; kristjani – katoliki, pravoslavci, protestanti se sovražijo in ubijajo od svojega nastanka.1 Velike nacionalne nesreče Slovencev, pokristjanjevanje, protireforma­ cija, dve svetovni vojni, enopartijski režim, so sicer prišle od zunaj, vedno 1 O naravi monoteizma; v Iztok Simoniti: Historia magistra mortis, Slovenska matica, Ljubljana, 2010; Iztok Simoniti: Deus vult, Slovenska matica, Ljubljana, 2015. 204 Sodobnost 2018 Iztok Simoniti Krst pri Savici, 2 pa so se “instrumentalizirale” kot državljanske vojne, vedno so ustvarile upornike in kolaborante, ki se pobijajo med seboj v uniformah različnih in svojih vojska. Slovenski delež v medsebojnem uničevanju ni majhen, vendar se mu ni bilo mogoče izogniti in se mu tudi v bodoče ne bo mogoče. Na Zahodu so bile te hamartije vedno državljanske vojne: med kristjani raznih veroizpovedi, med režimi raznih držav, med državami Evrope, med monoteisti in monisti Zahoda. Samo tako deluje princip Enosti – Boga, Ideje, Resnice, Poti, Nacije, Partije. Naj zato spomnim: kot izven Cerkve klerikov ni odrešitve, tudi pravice do upora ni bilo izven Osvobodilne fronte itd. Zato izkušnja 1941–1945 uči, da sta upor in kolaboracija idealna za državljansko vojno – mon(ote)isti, klerikalci in komunisti jo z lahkoto sprožijo! Monoteizmi so teološke in monizmi ideološke recepture/metode za nacionalni in mednacionalni razdor v  imenu Njega (boga, zgodovine, partije), ki neskončno presega človeka. Zato sta Enost in upor proti njej vedno prelom, ki vnese trajni razkol povsod tja, kamor prodre: med Slo­ vane in Evropejce; med jude, kristjane in muslimane; med Zahodno in ostale civilizacije sveta. Prav zato, ker je ekspanzijo/osvajanja Zahoda vedno spremljala kleriška Cerkev, je danes krščanstvo najbolj osovražena religija na svetu. Mon(ote)istični razkol je uničevalna realnost Evrope. Šele s sekulariza­ cijo in demokracijo je Evropa začasno ublažila izvorni razkol zahodne civi­ lizacije tako, da je Cerkev ločila od države, religijo od politike in religioz ni argument od racionalnega argumenta republike. Da je gnevni boj med obema tradicijama stalen, nas spomni Prešeren v verzu “al somov vojska pod vodó ne mine, / in drugih roparjov v dnu globočine”. Notranji gnev je nepomirljiv, ker tradiciji nista združljivi; mon(ote)isti sprožijo vojno, če je le priložnost. Islam je boj za pluralizem, racionalnost, kritičnost žal izgubil že v 12.–13. st., zato se še danes ne zmore sekularizirati in demokratizirati. Dvolična politika Zahoda islamski teološki in praktični fundamentalizem samo spodbuja. Demokracija prepoveduje evangelizacijo političnega prostora; javni pro­ stor, torej republika, pa živi od tekmovanja nazorov in ver, tudi tistih proti demokraciji. Vendar je demokracija edina organizacija družbe, ki prepreču­ je državljanske vojne. Še več, tradicionalni evropski razkol delujoča demo­ kracija spreminja v dobro življenja različnih. Naš razkol je nevaren, ker Slovenci po petindvajsetih letih samostojnosti nismo prepričani, da smo demokracijo utrdili kot edino organizacije družbe in države. Namen poli­ tično pretkanega slogana sv. Pavla, da je “vsaka oblast od Boga”, je Cerkev 205Sodobnost 2018 Krst pri Savici, 2 Iztok Simoniti klerikov spraviti blizu oblasti, lasti in slasti. Zato je ambicija slovenskega klera, da vse cerkveno vzdržuje država. “Boj brez upa zmage” Morda je verz “Boj brez upa zmage” svarilo svaril, ki pove, da moramo razumeti, kaj zahteva upor, ne glede na konec. Pesnik tako omeji pravico do mnoštva razlag, saj zahteva prepoznavo historičnega zla, ki trajno vnaša razdor – latentno ali aktivno državljansko vojno. Mislim na idejo Enosti – na religiozni monoteizem in politični monizem; ker v resničnem živ lje nju delujeta enako razdiralno, nas zgodovina vedno znova postavi pred isti problem: ali razkrinkati idejo Enosti in se upreti njenim praktikantom – pa naj gre za zunanje sovražnike (Germane, Romane) ali za notranje sovraž­ nike – kolaborante. Dilema upreti se ali kolaborirati z nosilci uničevalnih idej deluje kot nacionalna bolezen: vsakič, ko nas realnost postavi pred ta problem, se namreč poglobi razkol, in ne glede na to, kako ta razkol imenujemo – pasivni, tleči, prikriti, potlačeni –, se izteče v državljansko vojno, katere posledice nikoli ne minejo – pa naj gre za upor ali podredi­ tev valjhuniziranim pokristjanjevalcem, reformacijo ali protireformacijo, pomlad narodov ali restavracijo ancien régima, upor ali kolaboracijo med drugo svetovno vojno … Zato pravim, da je demokracija naša edina spra­ va; brez nje bomo spet pred isto dilemo in se soočali z istimi posledicami upora ali kolaboracije. Če predaja brez boja pomeni pristanek na suženjstvo, je “boj brez upa zmage” lahko samo suicidalna alternativa. Tudi Prešeren deluje na videz suicidalno; vse dileme preživetja namreč do skrajnosti stopnjuje tako, da je s srcem, dušo in telesom na strani Črtomirja in njegovih, jim pa ne privo šči rešitve, temveč jim nameni “boj brez upa zmage”. Hočem reči, da etični imperativ boja za sebe in svoje postavi nad preživetje s sklonjeno glavo in upognjenim hrbtom, saj srečo vidi v svobodi. Zato je to, kar se prima facie zdi etični ekstremizem pesnika, dejansko tradicija svobodomiselstva. Talent se od povprečja razlikuje po moči predvidevanja. Namreč, če je Črtomirjev upor “brez upa zmage” nesmiseln in poguben, je mogoče sklepati, da sta predaja in kolaboracija, torej izdaja, za nekatere smiselna in rešilna. Seveda nista niti za Prešerna niti za nas, danes živeče; tako uči izkušnja v letih 1941, 1945 in 1955. Vemo pa tudi, da boja “brez upa zmage”, torej boja ne glede na posledice, niso poznali ne Francozi, ne Italijani, ne Čehi, ne Poljaki; da ne rečem, da je večina Evrope kolaborirala z nacizmom. 206 Sodobnost 2018 Iztok Simoniti Krst pri Savici, 2 Kolaborantska tradicija je sprejela pragmatični slogan If you can’t beat them, join them, Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži; kar vodi v slabo življenje brez ponosa in v maščevanje po vojni. Danes vemo, da posledice maščevanja zmagovalcev nad poraženci/kolaboranti nikoli ne minejo. Trditi, da bi kolaboranti kot zmagovalci drugače ravnali s premaganimi “partizani kjer koli v Evropi ali Titovimi komunisti”, je neumnost. Kolabo­ rantov ne bi nacisti/fašisti nikoli vprašali, kaj naj store s poraženci; uničili bi jih, sterilizirali v črtomirje in bogomile ter spremenili v delavno živino. “Njega, ki kriv moritve je velike” Nemoralne so neradikalne razlage radikalno genocidnih izhodišč: “kri po Kranji, Koratani / prelita, napolnila bi jezéro”; “dokler ni zadnja sraga / krvi prelita, dokler njih kdo sope” itd. Nemoralne so tudi neradikalne razlage razpletov genocidnih posledic: “Njega, ki kriv moritve je velike” ali “Kristja nov tvojih vse preudari dela”, kot svari Črtomir Bogomilo in vse nas itd. Pri prekletstvu vojne in državljanske vojne gre za odnos med naravnim in božjim. Prešeren ostri problem upornika in svobode tudi z  verzom “njega, ki kriv moritve je velike”. Valjhun Črtomirja, “ne po boju, ampak mesarskem klanju” išče med mrtvimi, vendar ga ne najde. Vprašanje za nas je: kdaj smo upravičeni ali celo dolžni biti krivci velikih moritev kot Črtomir? Vedno, kadar branimo svoje ženske, otroke, očetnjavo, dom, domovino, grobove, templje; vedno, kadar umiramo ali ubijamo za to, brez česar nismo to, za kar se imamo. Moderno bi rekli, kadar branimo to, kar imamo za nacionalni interes; tu ni popuščanja. Iz česa izhaja pravica/ dolžnost biti krivec velikih moritev; kaj je etični temelj za tako početje? Mi sami smo ta temelj! Dejstvo, da nekatere ustave, politično najvišji zakoni, zato celo prepovedujejo predajo, kapitulacijo, je etični ekstremizem. Ven­ dar pa je pravica do življenja človeka, njegovega naroda in kulture, torej obramba sebe in svojih, najbolj čist primer naravnega prava, torej etike. Pravice do življenja, ki je istočasno dolžnost, ni treba utemeljevati, saj jo nenehno utemeljuje zgodovina preživetja; v zahodni tradiciji ni mogoče izgraditi utemeljitve, ki bi bila nad etiko obrambe življenja sebe in svojega rodu: obrambe judov pred nacisti, Slovanov pred fašisti, Palestincev pred Izraelci, Čečenov pred Rusi. To zmorejo samo slabe teologije, ki zahteva­ jo vedno nove mučenike in obljubljajo življenje po smrti. Tu gre namreč za bistveno razliko med tem, kako sekularisti in monoteisti razumejo 207Sodobnost 2018 Krst pri Savici, 2 Iztok Simoniti n(a)ravno pravo. Monoteisti v imenu boga, stvarnika narave in vesolja, po starozavezno uničujejo vse, kar ovira izvoljeno ljudstvo na poti v obljub­ ljeno deželo. Tako delujeta tudi boga kristjanov in muslimanov; Kristus in Alah. Za sekulariste pa so vse naravne pravice, celotna etika človeški proizvod, zato je zanjo odgovoren samo človek. “Edinost, sreča, sprava” in tri dobe slovenstva Krst izraža skrajni pesimizem; tudi tako Prešeren pove, da ni in noče biti kristjan. Za kristjane ( jude, muslimane) ima veliko zlo vedno “od­ rešenjski smisel”. Poet pa v Krstu izpove takó osebno izgubo smisla kot tudi odsotnost upanja v smisel take tragedije. Zanj je osebna in narodna usoda posledica velike nesreče prednikov, ki so jim Germani z  novim bogom pred 1000 leti ne samo uničili vse, ampak trajno preprečili, da bi še kdaj bili, kar so bili. Monoteizmi so religije razkola, drugih bogov/idej ne prenesejo. Vendar krščanstvu kot oblastni religiji – na srečo – nikoli ni uspelo zadušiti misli, za katero je svoboda najnujnejša. (Libertas omnibus rebus favorabilior est.) Zato frajgajst Prešeren na eshatonsko zlo in svobodo spomni še v Zdravljici: Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! Zdravljico je Prešeren napisal deset let po Krstu (1845); na objavo je čakal štiri leta. Tu izpove svoj humanistični/človeški credo; šele ko ta preseže reli gioznega, smo lahko svobodomisleci. Poet ve, da “edinost, sreča, spra­ va” v krščanstvu, religiji izključevalnega konflikta, niso možne. Verzi “de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last” izražajo credo – vero, močnejšo od upanja –, da se bo vrnil čas “préd Valjhunom in novim bo­ gom” (apokálypsis), torej čas novega poganstva, nove svobode. O koncu “prve dobe” slovenske slave, svobode, sreče, časti in oblasti poje v Sonetnem vencu (8/14): 208 Sodobnost 2018 Iztok Simoniti Krst pri Savici, 2 “Minuli sreče so in slave časi, ker vredne dela niso jih budile, omolknili so pesem sladki glási.” S pokristjanjenjem (eshatonom) nastopi “druga doba” slovenske zgodovi­ ne, prvi sovražna, ki prinese nesrečo, nesvobodo in večni razkol. Za politič­ no mislečega Prešerna pomlad narodov (1848) napoveduje začetek “tretje dobe”; dobe novega poganstva kot svobode za ljudi in narode, pluralizma mišljenja in demokracije. Etični obrat – “kristjanov tvojih vse preudari dela” Prešeren noče biti kristjan. Bogomila, po obupu in odpovedi vsemu člove­ škemu na tem svetu – po izbiri življenja, ki ni več življenje –, ne prepričuje, ampak (od)rešuje Črtomirja: “Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, / de ljubi vse ljudi, svoje otroke” … “da ne želi nobenega pogube” … da “so naš dom visoke nebesa” … da “veselja, ki izvoljene tam čaka” … da bodo “té, ki se tukaj ljubijo, sklenili” itd. Črtomir njej, “izdajalki”, in nam odgovori: “kaj videli krvi smo v Kranji teči, kristjanov tvojih vse preudari dela, in mi povej, ali ni črt nárbolj jezni njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni.” Tudi duhovna, ki je iz pogana (druida) konvertiral v  poklicnega (od) re šitelja in ki Črtomirju, branilcu svojih, pretkano očita: “ak bi ne bil dajál tvoj meč podpore, / kdaj ugasnila bila bi kriva vera, / bi vdova ne bila žen marsiktera!”, Črtomir/Prešeren spomni: “pomóril meč je vse tovarše moje”. Prešeren duhovnu določi pričakovano, torej slabo vlogo, zato Črto­ mirju šine roka k meču takoj, ko ga zagleda … S stalnim “opevanjem” zla Prešeren ne razkriva paradoksa, ampak nujnost krščanstva, železno logiko mon(ote)izmov. (Od)reševanje človeštva upravičuje vsako nasilje v imenu “veselja, ki izvoljene tam čaka” – samo odrešene kristjane, dru­ gih ne. Temu bogu je vrhovni cilj (od)rešitev človeštva in šele po njegovi zmagi nad vsemi bogovi in zmotami (pluralizmom) so mogoči “edinost, sreča, sprava”. Kleriško krščanstvo – oblasti, slasti in lasti – je iznašlo t. i. teološki etični obrat: ko Bog odrešuje, dela dobro. In kdor v imenu tega boga ubija, krade, laže, uničuje, ne dela zla, ampak dobro. Hočem reči, 209Sodobnost 2018 Krst pri Savici, 2 Iztok Simoniti da z judovsko­krščansko etiko ni mogoče pojasniti velike tragedije Krsta; namreč, kar je za valjhunizirane kristjane dobro, je za Slave absolutno zlo; kar je za križarje, inkvizicijo, militantni kler dobro, je za jude, muslimane, znanstvenike, Indijance absolutno slabo; kar je za komuniste, fašiste in naciste dobro, je za vse “drugačne” zlo. Mislim, da je krščanstvo atraktivna religija tudi zaradi možnosti t. i. etič­ nega obrata, ki v realnem življenju omogoča (pre)več (ne)moral vernikom in instituciji. Evangelijski dictum Jezusa “Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!” v  praksi omogoča eno misliti, drugo govoriti, tretje delati. Zato je kler sekundiral ali aktivno podpiral najslabše politič­ ne režime v Evropi, Aziji in Afriki. Papež Frančišek je samo izjema, ki jo kurijski in katedralni kler težko prenaša. O pobožnosti in vernosti Prešerna Prešeren z  radikalizacijo pesimizma v  epu izpove, da ni in noče biti kristjan. Zato razlikujem med geografijo in religijo. Prešeren je bil geo­ politični kristjan v  taki meri, kot so bili Cankar in Šalamun, Krleža in Andrić, Dostojevski in Tolstoj, Shakespeare in Marlowe – lahko grem še dlje v preteklost, lahko naštevam tudi genialne slikarje, kiparje, filozofe, znanstvenike in njihovo krščanstvo. Geniji so geopolitični kristjani Za­ hoda, kjer je krščanstvo tradicionalna, uradna, državna, politična religija. Geniji so za vse svoboščine, ki jih kleriška religija zatira; zatira pa vse, česar ne more nadzorovati. Geniji so za kler vedno heretiki in teoklasti, saj so preveč svobodni; njihova vera ni cerkvena. Vem, da za kristjane laike te trditve niso sprejemljive, saj je preveč boleče, da častijo boga, ki – po antonomaziji – ne trpi drugih bogov/idej/razlik. Kadar geniji po cerkveno­ teološko govore o večnosti pekla, hudiča in nebes, pa o brezmadežnosti, trinitarnosti, svetosti Cerkve, pa o angelih, inkubih in sukubih, takrat gre za aluzije, iluzije in ironije. Genialni Prešeren zato ni verjel v Boga, ki ga administrira kleriška Cerkev s hierarhijami, cenzuro, oblastnimi praksami, ki so mu grenile življenje. Ko Prešeren govori o novem bogu ljubezni, večni sreči na onem svetu, posvetitvi Črtomirja v duhovna in Bogomile v polnuno, kaže na nesrečo sebe, svojih ju­ nakov in rodu. In ko Germani v imenu tega, ki “se kliče Bog ljubezni”, uniču­ jejo vse, ki vanj ne verujejo ali se mu ne podrede, je Prešeren jasno na strani naravne etike, ki daje pravice, ki jih ni treba utemeljevati: pravice obrambe sebe in svojih. Prešeren zato ni na strani določenega boga ali veroizpovedi. 210 Sodobnost 2018 Iztok Simoniti Krst pri Savici, 2 Tudi če bi prešernoslovci našli dokaze o krščanski bogaboječnosti genijev, kot je Prešeren – Janko Kos jih konstruira –, bi jih ateisti ne brali drugače, kot jih beremo, saj se svobodoljubnost kot taka vedno upira institucionali­ zirani religiji. Na ravni idej o smislu življenja, ki ga razčiščuje skozi fenomen ljubezni, ženske, svobode, upora, zvestobe, prijateljstva, enakosti, vojne, miru, smrti, doma, ognjišča, Prešeren vsekakor ni cerkvenjaški kristjan, ampak domoljub in svetovljan, ki hoče živeti in pusti živeti. Zato v Orglarju “pooblasti” boga, da posvari pobožnega “pušavca” – klerika: “Pusti péti mojga slavca, kakor sem mu grlo stvaril.” Svoj umetniški credo – osebni uvid humanista – je izpovedal v Zdravljici, ki je toliko nekrščansko optimistično­prekucuška, da je na objavo čakal štiri leta. Zdravljica v verzu “Ne vrag, le sosed bo mejak” najavlja Evropo z mejami med dobrimi sosedi. Ameriški poet Robert Frost pravi: “Ograja je dobra pri dobrih sosedih.” Velika je moč poezije – njen govor “misli” tako drugače kot znanost, filozofija, religija in mitologija, da to lahko izrazi samo pesem. Prešernova Zdravljica z “Žive naj vsi narodi” in Schillerjeva Oda radosti o “hčerkah Elizija” napadata tradicijo razdvajanja: monotei­ stično krščanstvo ali sodobne monizme, iz katerih se hranijo nacionalizmi. Zato v epitafu, ki si ga je napisal, izpove vero v smisel življenja kot takega: “Tukaj počiva Franc Prešeren, nejeveren in vendar veren. “ Odnos do končnosti pa izpoje v genialni heraklitovski enigmi: “Kar je, beži, al’ beg ni Bog? ki vodi vekomaj v ne­bó, kar je, kar b’lo je in kar bó.” Enigma je nekrščanska, nemetafizična, ni pa nihilistična. Poet ni reli­ giozno preroški, cerkveno svetniški; kot humanist v svoji poeziji pove, kaj naravnega – arhetipskega, izvornega, vrhovnega – mora biti nam živim sveto, da človek ne bo torišče zla. Za genije, tudi za Prešerna, pač vemo, da samo živijo v nekem času, kar povedo, pa velja za stoletja nazaj in za stoletja naprej. 211Sodobnost 2018 Krst pri Savici, 2 Iztok Simoniti Ženska, svoboda, ljubezen, domovina, (na)rod Ti pojmi, v katerem koli vrstnem redu, simbolizirajo dobro/srečno živ­ ljenje, ki ga poet Črtomirju in Bogomili odreče, zanju uniči celo vsako možnost. Za Prešerna, genija frajgajsta, ženska in svoboda simbolizirata biološki in socialni smisel življenja; prvi diktat erosa je uzreti in živeti svobodo. Za moški smisel sta ženska in svoboda nerazdružljivi, saj samo skupaj vodita v srečo dveh, ki živita med svojimi ljudmi. Da so ženska, ljubezen, domovina, sreča … nujnost, pove v Sonetnem vencu: “iz domo­ vinske so ljubezni lile. // Skeleče misli, de Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / de tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srcé mi napolnile”. Zato po porazu Črtomir, ki ni ubranil niti rodu niti doma, “naslonjen na svoj meč krvávi … življenje misli vzet si v slepi veri”. Prešeren je okru­ ten: Črtomir je vojaški, politični, rodovni in osebni obupanec; plemeniti obup je, kot vemo, stanje duha in telesa, v katerem je samomor junaka legitimen. Vendar “mu predrzno rôko ustavi” in ga odvrne od samomora misel na žensko, na ljubezen z Bogomilo in na prihodnost z njo. Ljubezen, nasprotje obupa, je torej tisto stanje duha in telesa, ki daje življenju vedno smisel – bogovi so tu odveč. Vendar Prešeren stopnjuje neusmiljenost; ljubljena Bogomila zavrne njega, materinstvo, svojo kulturo in se preda “ne­življenju” v tem edinem življenju. Prešeren smisel vseh smislov, ki nastaja iz zveze z žensko – ljubezen, domovina, (na)rod, svoboda –, razjasni s  smrtjo. Moč ženske je velika, Bogomila prepreči avtoagresijo (samomor) in agresijo na duhovna: ko Črtomir v bližini slapa zagleda neznanega moža, na njem pa “talar in štola, znamenja poklica”, “[P]o meč bi desna se bila stegnila, / v ti priči se prikaže Bogomila.” Črtomir instinktivno/preživitveno hoče zgrabiti za meč, saj je duhoven naravni sovražnik. In ker vse to instinktivno in intuitivno vemo – in poet je vedel –, potem je pocukranost nebeške sreče, ki jo Prešeren ironično obljublja Črtomirju in Bogomili, samo zvrst obupa in nihilizma. Bogomila se odreče tukajšnji sreči in v to prisili tudi Črtomirja za to, kar: “Oko ni vidlo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka.” Če bi Shakespeare Romeu in Juliji ponujal srečo v nebe­ sih, Macbethu in njegovi Lady kazen v peklu, Hamletu in Ofeliji purgatorij, bi to razumeli samo kot sarkazem, ironijo, kič. Če bi Ojdip, Anti gona, Elektra, Agamemnon, Klitajmnestra, Medeja, Orest končali v  “etru” ali “Hadu” – nebesno zgoraj in peklensko spodaj –, bi to bil nonsens. 212 Sodobnost 2018 Iztok Simoniti Krst pri Savici, 2 Torej Prešerna ne smemo podcenjevati; zanje je obljuba nebeške sreče nasprotje sreče, je ne­sreča! Zelo pa nas mora zanimati strašna odločitev poeta, da uničuje svoje junake – v čemer lahko bralci/razlagalci najdemo vsaj droben namig smiselne prihodnosti. Resnična zaljubljenca Abelarda in Heloizo zaprejo v samostan šele po tem, ko sta že užila spolnost – zato Abelarda sorodniki Heloize iz maščeva­ nja kastrirajo. O njuni ljubezni, ki je trajala do smrti, pričajo iskrena pisma, vendar samostansko življenje zaljubljenih ni več življenje, ampak slab surogat upanja na nebeško srečo. Ljubezen Heloize in Abelarda je meseni eros; hotela sta ga tudi Črtomir in Bogomila, zato poet pravi, da ob slovesu “objeta sta, ko bi bila telesa / enga, spustiti žnabel žnabla noče”. Za pesnika je ljubezen duha in telesa visoka pesem življenja; je apoteoza poganske čutnosti, ki spočenja novo življenje in s tem smisel. Vendar jima Prešeren ne privošči telesne ljubezni niti enkrat, temveč ju loči za zmeraj, saj “nič več se nista videla na sveti”. V verzu “spustiti žnabel žnabla noče” torej pove, da je dušna ljubezen brez telesne bridka religiozna ne­človečnost. Konec – “umrjejo / nekdanji upi” Ep se konča s popolnim zlomom kulture staroselcev Slovenov, ki nikoli več ne bodo, kar so bili. Prešeren je z glavnima junakoma zelo okruten. Bogomila zapusti Črtomirja, se odreče materinstvu, s  tem nadaljevanju starega rodu in življenju kot takemu: “Domú je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.” Bogomili nameni, da si obup tolaži z izmišljijo: “in tamkej mili Bog v nebe­ škem raji / z menoj te, dragi! sklenil čase večne”. Prešeren, ki dobro pozna meseni eros, z brezspolno srečo poveličanih teles v nebesih ironi zira surogat življenja. Pri Črtomirju pa gre za cinični surogat, saj “postane mašnik, v prsih umrjejo nekdanji upi; med svoje rojake Slovence gre, in dálej čez njih mejo, do smrti tam preganja zmot oblake.” 213Sodobnost 2018 Krst pri Savici, 2 Iztok Simoniti Pesnik heroja Črtomirja – ko mu vzame vse, za kar je smiselno živeti – kaz nuje še tako, da bo do svojih in drugih, če bo treba, enako nasilen, kot so bili germanski kristjani z njim in njegovim rodom. Klerik Črtomir bo evangeliziral tako, da bo silo uporabljal ali jo trpel; tako da bo za Boga ubijal ali se dal ubiti. Srednji vek je grškega junaka in heroja pokristjanil zato, da ga je spremenil v mučenika in svetnika. Črtomir ni nič od tega; je samo antijunak in popolni poraženec zgodovine. Transformacija iz nacionalnega junaka v univerzalnega prekrščevalca je varianta sv. Pavla, ki iz preganjalca konvertira v misijonarja, svetnika in mučenika. A. Decaux ga kot Savla ima za praočeta političnih policij 20. stoletja.2 Prešeren je torej iz Črtomirja ustvaril paradigmatičen lik, svarilni zgled potomcem – vendar je poet, in jaz z njim, z vsem srcem na strani poraženca. Kakšna junaka sta Črtomir in Bogomila še danes, je posebna tema, vredna razmisleka. Poraz je popoln. Moški in ženska se odrečeta nadaljevanju življenja, družini, ognjišču, domovini, templjem in grobovom; odrečeta se tradiciji in postaneta to, kar je za zahodno etično, politično in socialno tradicijo zlom in izdaja rodu. V kontekstu takega zloma je treba razumeti njun krst – ta je eshaton, radikalno izničenje vsega, kar sta bila in v kar sta upala. Cinič­ na tolažba je, da krst briše grehe in (od)rešuje konvertita, Črtomirja in Bogomilo, in njun rod. S krstom priznata novega Boga, vendar v skrajnem obupu. Podcenjevanje Prešerna bi bilo, če bi obupancema pripisal, da sta v novem bogu videla “Boga ljubezni”, potem ko so jima Valjhunovi v imenu tega boga pobili in uničili vse, kar daje smisel življenju, in zaradi česar ne bosta nikoli več, kar sta bila. Svetlana Makarovič svojemu (na)rodu po zmagi valjhuniziranega krščan­ stva namenja pesem Rojen: Z udarci, kriki prebujen v drobovju ajdinje, izgnan iz nje. In za vselej je zamujen njen ne. Nad krstnim kamnom ga držijo krempljaste roke. Nič več nazaj, nekdo od vseh. Tako dobi ime. 2 Alain Decaux: L’Avorton de Dieu: une vie de Saint Paul, 2002; Perrin, France; Alain Decaux: Vsem vse, Življenjepis apostola Pavla, Ljubljana: Družina, 2009. 214 Sodobnost 2018 Iztok Simoniti Krst pri Savici, 2 Še hujša je njena pesem Rojstni dan: Prekleta kri krvi, srce srca, prekleti prvi dih in luč sveta. Sklep Razlagalci bodo Prešernov ep vedno znova razlagali. Vendar aktualizacija ni banalizacija Prešerna, ampak nujnost, saj se svarilom ni mogoče izog niti. Krst je za nas torej večni tekst, ker ne neha sporočati, kar hoče sporočiti: zlu se je treba upreti. Pesnik govori o sebi in svojem rodu – o razpetosti med ponavljajočo se preteklost, sedanjost in prihodnost – in razkrije razloge stalnega razkola slovenstva; najde jih v  zmagi valjhuniziranega krščanstva in nasilne Cerkve klerikov. Smo pri bistvu: ni zlo, ki se mu je treba upreti, tudi brez upa zmage, tisto, ki vnaša razkol med Slovence, ampak vsakokratni upor proti zlu vedno poglablja razkol med nami. Upor nas razdeli tako, da posledice tega razdora nikoli ne minejo in pomenijo nacionalno travmo – neozdravljivo bolezen duha in teles, ki se politično kaže kot latentna državljanska vojna. Sam razumem to kot razkol med dvema tradicijama – prešernovsko svobodomiselno in mon(ote)istično podrejevalsko –, zato se med nas ne vrne poganski čas “edinosti, sreče in sprave”. 215Sodobnost 2018 Krst pri Savici, 2 Iztok Simoniti Miros: Ali je bilo v rodnem Podgradu premalo zemlje za preživetje s kme­ tijstvom ali je vaše poreklo gosposko, pa ste študirali v Ljubljani lagodno in že v šoli težili k ustvarjalnosti? Just: Podgrad je bil za moje starše in zame, ki sem se jim tam rodil, samo prehodni dom. Nobeden od staršev ni bil iz Podgrada. Tam, v sobici in kuhinji nad veterinarsko postajo, sta mi starša nudila začasno prebivališče. Že v zgodnjih letih sem hrepenel po ustvarjanju in se že zgodaj posvečal pedagoškemu, uredniškemu in mentorskemu delu. Miros: Torej je bila dolga pot do uspeha, do ustvarjalnega in pedagoškega prijateljevanja z Milanom Vincetičem Vincijem, ki je oktobra dospel “do slednjih vrat”, do vašega članstva v Društvu slovenskih pisateljev, da vas danes uvrščajo med najpomembnejše glasnike, raziskovalce in poznavalce literarne zgodovine panonskega in porabskega sveta. Kako je potekala ta pot od Podgrada do avtorstva znanstvenih del, monografij …? Just: Dovolite, da začnem od začetka. Iz otroštva mi je ostalo nekaj spo­ minskih drobcev na takrat makadamsko cesto med Mariborom in Mursko Soboto, ki je vodila skozi naselje in po kateri sem kot triletni kratkohlačnež menda mami večkrat ušel v kakšnih 400 metrov oddaljeno Gamzerjevo 216 Sodobnost 2018 Miroslav Slana Miros s Francijem Justom Pogovori s sodobniki Fr an ci J us t trgovinico. Pravi dom je postala hiša v Gornji Radgoni, ki sta jo starša gra­ dila v počasnem ritmu, kot so ga narekovali prihranki pri plači in odobreni krediti. Moralo je preteči še nekaj vode v Muri in ta je še nekajkrat poplavila Spodnji Gris, kjer je bilo naše naslednje podnajemniško stanovanje, preden smo se lahko preselili v hišo. Miros: Oče in mama sta torej prišla v mesto s trebuhom za kruhom, da vam omogočita lepše življenje? Just: Da. Njuna socialna zgodba je pravzaprav zgodba številnih prise­ ljencev iz okoliških hribovskih vasi severovzhodne Slovenije, za katere 217Sodobnost 2018 Franci Just Pogovori s sodobniki na zaplatah rodovitne zemlje ni bilo dovolj mesta in kruha ter so v  in­ dustrijsko razvijajočem se mestecu iskali svojo pot v svetlo prihodnost, kot je v tistih časih obljubljalo socialistično geslo. Mama, ki je izhajala iz viničarske družine, v kateri je bilo štirinajst otrok, je po nekaj začasnih zaposlitvah dobila stalno službo v Elradu. Na očetovi domačiji sicer ni bilo toliko otrok, na kmetiji je ostal očetov starejši brat, oče pa je postal pismonoša na radgonski pošti. Ja, živeli smo v mestu, se s sestrama Marijo in Alenko ter vrstniki potepali po prašnih radgonskih ulicah, se ob delav­ nikih vzpenjali proti radgonskemu gradu, v katerem je bila do leta 1974 osemletka. Ampak da bi bil gosposki otrok, ki je živel v izobilju in pozneje lagodno študiral v Ljubljani – daleč od tega. Plači delavke in pismonoše tega pač nista omogočali. Bili smo neke vrste mestni proletariat, ki je zaradi geografske bližine in človeških bližin ohranil tesen stik s kmečkim svetom, iz katerega je izšel. Miros: Potemtakem ste otrok dveh svetov, malomestnega in kmečkega? Just: Da. Veliko časa sem preživel pri maminih in očetovih starih starših. Ne le teoretično, čisto praktično sem spoznal ter preizkusil vsa kmečka opravila, bratranec Jožek me je med drugim naučil tudi kositi in prešati. Ali bi mi danes ročna košnja šla tako kot v tistih letih, nisem prepričan. Kar pa zadeva prešanje na tisti nekdanji preši s krnico, prešpanom in košem na obroče ter drugimi deli, ki so danes že etnografske raritete, pa bi zagotovo še znal nacentrirati obroče, zariglavati, obesiti vago in potem dolgo v noč potrpežljivo čakati, da se v kad pod krnico iztečejo zadnje kaplje mošta. Miros: Po študiju niste šli začasno delat v Avstrijo, ampak kar v Mursko Soboto? Just: No, da se jadro nostalgije in emocij, ki jih oziranje v preteklost pri­ kliče, ne bo preveč napelo, naj pot do začasnega dela v Prekmurju, kot ste ga poimenovali, skrajšam: med študijem na ljubljanski slavistki in pri­ merjalni književnosti se nama je z ženo Slavo zgodilo tako, da je najprej prišla kravica in šele nato štalica. Prvi sin Črtomir je namreč študentski otrok in štalico smo našli v Murski Soboti, kjer so v takratnem izobraževal­ nem “kombinatu”, Srednješolskem centru tehniško­pedagoške usmeritve z okoli 1.600 dijaki, potrebovali veliko učiteljev, tudi slaviste. Tod sem se tudi pobliže spoznal z Vincijem. Od leta 1982 sem na tej šoli, ki se je v tem času sicer razdelila na gimnazijo in tehniško šolo, začasno delo je prešlo 218 Sodobnost 2018 Pogovori s sodobniki Franci Just v stalno naselitev v Prekmurju, tako da se je dediščina dvojnosti iz otroštva nadaljevala na drugi ravni: socialna pripadnost malomestnemu in kmečke­ mu svetu je prešla v geografsko­kulturno pripadnost Prlekiji in Prekmurju. Miros: Vaši Panonski književni portreti izpričujejo, da ste dihali s kulturo prekmurskih in porabskih ljudi. So vam bili Prleki manj zanimivi? Just: Še preden sta izšli prvi dve knjigi Panonskih književnih portretov, ki res obravnavata prekmurske avtorje, je pomurski tednik Vestnik objavljal mojo literarnozgodovinsko “nadaljevanko” Panonski portreti, v kateri sem pred­ stavil tudi avtorje iz Prlekije. Sicer pa še nisem povsem opustil načrta, da bi Panonski književni portreti po prekmurskem imeli tudi prleški del. Sem pa pri študiju prekmurskega in prleškega gradiva ugotovil, da so prleški avtorji relativno dobro umeščeni v  slovensko literarno zgodovino in kulturno zavest, k čemur ste pripomogli tudi vi z vašimi natančnimi in doživetimi zapisi o Vrazu, Flegeriču, Freuensfeldu in drugih piscih. Za prekmursko gradivo pa se je izkazalo, da so njegovi dotedanji preučevalci skoraj pov­ sem zaobšli leposlovna besedila, pisana v prekmurskem knjižnem jeziku. Literarnozgodovinska obdelava teh besedil se mi je zdela kar pomembna raziskovalna tema in upam, da mi je s knjigama Med verzuško in pesmijo ter Verzuši, pripovedavke in zmenje 1 vsaj deloma uspelo pobarvati to belo liso na slovenskem literarnem zemljevidu. Ampak tema še zdaleč ni izčrpana. Podobno velja tudi za Porabje, ki je od zamejskih prostorov v slovenski zavesti najmanj prisotno. S knjigo Besede iz Porabja, besede za Porabje sem želel pokazati, da ima Porabje poleg etnografsko­jezikovne in še kakšne specifike tudi svojo literarno preteklost in sodobnost, z vodnikom Porabje pa sem želel ta del slovenskega zamejstva nekoliko približati matičnemu prostoru in mu razširiti pot v slovensko zavest. Miros: S kakšnimi nameni ste leta 1991 izdali pedagoški publikaciji Miklo­ šičeva zlaganka in Miklošičeva mapa? Just: Publikaciji je izdalo Slavistično društvo Pomurja ob 100­letnici roj­ stva jezikoslovca Franca Miklošiča in sta bili kategorizirani kot pomožno učno gradivo pri pouku slovenščine v osnovnih in srednjih šolah. Njun temeljni namen je bil predstaviti Miklošiča in primerjalno jezikoslovje slovenskim šolarjem, ker teh informacij takrat v šolskih učbenikih niso mogli dobiti. Zlaganka je bila namenjena osnovnošolcem, ki so iz nje spoznali pojme, kot so jezikoslovje, primerjalno jezikoslovje, slovanski 219Sodobnost 2018 Franci Just Pogovori s sodobniki jeziki, slovnica ipd., Mapa je bila za srednješolce, razlagala je, kaj je primer­ jalno jezikoslovje in katere metode uporablja, kako se je ta jezikoslovna disciplina razvijala, seznanjala jih je tudi z  jezikovnimi družinami, slo­ vanskimi jeziki in slovenskimi slovnicami ter glavnimi Miklošičevimi deli s področja primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Sestavni del mape je tudi prikaz jezikov na zemeljski obli in zemljevid z označenimi rojstnimi kraji najvidnejših pokojnih slovenskih jezikoslovcev. Miros: Porabje in Prekmurje z Vincijevim Goričkim danes povezuje bolj ali manj brajdovec, tam, v zakotju, na kokošjem grebenu zemljevida, od­ maknjenem od kulturnega središča. Just: Morda so tisti, ki to pravijo, zaužili preveč brajdovca in jim je zameglil pogled. Ali pa so pripadniki jurišnih enot urbanih kulturnih napihnjencev, ki še niso bili v  Porabju in so si o  tamkajšnjih ljudeh ustvarili zmotno predstavo ruralnih eksotov, ki da igrajo na pastirske piščali in bajajo po pašnikih. Daleč od tega. V tem bojda zakotju je, mimogrede, Slovenski dom, v katerem potekajo številne kulturne prireditve in vsako leto odmev­ na mednarodna likovna kolonija, razstavna dvorana v njem pa je likovno središče celotnega Monoštra in širšega območja. Porabje je prav zaradi svojih jezikovnih, kulturnozgodovinskih, etnografskih in kulinaričnih po­ sebnosti že lep čas kulturni in turistični cilj številnih Slovencev iz matične domovine, porabska kulturna društva, zbori in skupine se povezujejo s sorodnimi v Sloveniji in ta jim vračajo obiske. Seveda se srečujejo tudi Porabci in Prekmurci. Ne samo pod brajdami, njihove vezi so kulturne, športne, strokovne; člani porabskih pevskih zborov so tudi pevci iz Prek­ murja, porabske gledališke in folklorne skupine nastopajo v  Prekmurju in prekmurske v Porabju, v porabske šole in vrtce prihajajo učiteljice in vzgojiteljice iz Prekmurja … Povezave so številne in raznolike, še zdaleč nisem naštel vseh, drugo vprašanje pa je, koliko zmorejo prispevati k iz­ boljšanju narodnostno­jezikovnega položaja v Porabju, prepričati Porabce o vrednosti materinščine. Uh, koliko bi pripomogel k dvigu praktične vre­ dnosti slovenščine v Porabju, k okrepitvi njene ekonomske moči kakšen industrijski obrat na Goričkem, kjer bi se lahko zaposlili tudi Porabci in se hitreje kot v porabskih šolah naučili slovensko! Pa ga ni. Svojevrstna iro­ nija in grenko socialno ogledalo današnje Slovenije je, da je takšen obrat, v katerem so Porabci in Prekmurci sodelavci, tovarna usnja na avstrijski strani, v njej pa lahko utrjujejo znanje – nemškega jezika. 220 Sodobnost 2018 Pogovori s sodobniki Franci Just Miros: Kdo je uveljavil politično voljo za omejitev slovenščine v Porabju, da tam redkokdo še zna kak slovenski stavek? Just: Sedanji jezikovno­kulturni in narodnostni položaj v  Porabju po­ nuja veliko razlogov za črnogledost, za tolikšno pa vendarle ne. Lahko vas pomirim: Slovenci v  Porabju še znajo slovenske stavke povezovati v zložene povedi in iz njih tvoriti besedila. Ne samo porabski izobraženci, tudi preprostejši ljudje pišejo v  tednik Porabje, objavljajo v  Porabskem koledarju, govorijo po Radiu Monošter, igrajo v gledaliških predstavah … Kar pa zadeva omejevalne politične pristope, ki jih omenjate: v preteklosti jih je bilo več, močan negativni vpliv je imela na primer manjšinam ne­ naklonjena madžarska narodnostna politika, ki je šele z ustavo leta 1972 Slovencem zagotovila rabo maternega jezika, šole v maternem jeziku in ohranitev njihove kulture. Od devetdesetih let naprej, ko sta se Sloveni­ ja in Madžarska z  meddržavnim sporazumom zavezali k polni podpori manjšinam, politična volja ni usmerjena v jezikovno omejevanje. A kljub temu najnovejše sociolingvistične raziskave kažejo skrb vzbujajoče tren­ de, da se namreč porabska slovenska skupnost asimilira, da upada njena etnolingvistična vitalnost, da med mladimi Porabci slovenski jezik izgublja vrednost in da so pogosto poljezični v jeziku manjšine ali povsem enoje­ zični v jeziku večine, kot temu učeno pravijo raziskovalci. Kje torej iskati vzroke za takšno stanje? Raziskovalci najpogosteje navajajo spremenjene gospodarsko­demo­ grafske razmere in pretrgano medgeneracijsko jezikovno kontinuiteto v porabskih družinah. To seveda drži, a so na to stanje vplivali tudi drugi dejavniki, ki pa se jih raje pomete pod preprogo, kot samokritično priz­ na. Jih bom kar naštel nekaj: narodnostna mlačnost in šibka jezikovna lojalnost porabskega učiteljstva, narodnostna omahljivost in upogljivost porabskih političnih organizacij, poklicno slovenstvo, izgubljeni etnični kompas porabske duhovščine. Ob dejstvu, da porabska šola v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je še bil čas, znova ni prepoznala identitetne in jezikovno­kulturne funkcije porabščine in je ni vključila v jezikovni pouk kot naravnega zaveznika na poti h knjižni slovenščini. Naj navedem dva primera. Po določilih Zakona o  pravicah narodnih in etničnih manjšin, s katerim je slovenščina dobila status enakopravnega jezika in pravico do javne rabe na zahtevo manjšinske samouprave, bi lahko državna sloven­ ska samouprava pri zaposlovanju kot pogoj zahtevala znanje slovenskega jezika in tako vplivala na utrditev položaja slovenščine, vendar – bodi po­ vedano kratko in jedrnato − tega ne prakticira. Duhovnik Ferenc Merkli, 221Sodobnost 2018 Franci Just Pogovori s sodobniki po rodu porabski Slovenec, ki je med letoma 2001 in 2010 župnikoval na Gornjem Seniku, je leta 2011 prevedel v madžarščino knjigo Lojzeta Kozarja st. Premakljivi svečnik. Madžarski prevod je namenil – porabskim Slovencem in dejanje utemeljeval z mnenjem, da porabsko ljudstvo težko razume “knjižno rejč”. Očitno je Merkli pozabil, da je na primer 4. julija 2010 v cerkvi v Števanovcih taistemu porabskemu ljudstvu pridigal v na­ rečno obarvani slovenščini. Ali pa je bila njegova pridiga, ki so jo neposred­ no prenašali na Radiu Ognjišče, slepilo, medijsko ustvarjanje vtisa, da je v Porabju s slovenščino vse v redu in prav? Očitno je Merkli pozabil tudi to, da bi lahko starejšim porabskim vernikom, ki so pretežno enojezični v manjšinski materinščini ali dominantno dvojezični v jeziku manjšine, kot ugotavljajo sociolingvisti, Kozarjevo knjigo prestavil v porabščino. Miros: Ali je danes vprašanje jezikovne kulture in javne rabe slovenščine bolj skrb vzbujajoče kot v  začetku devetdesetih let, ko ste to področje raziskovali? Just: Predvsem se je od takrat do danes marsikaj spremenilo, tudi na boljše. Opazno se je povečalo število virov jezikovnih informacij in njiho­ va dostopnost, še zlasti po zaslugi spleta in sodobnih IK­tehnologij. Do svojega jezika imamo bolj sproščen odnos, k čemur je pripomoglo tudi mehčanje pozicije knjižnega jezika kot edinega legitimnega kulturnega in narodotvornega koda. Odnos do t. i. neknjižnih zvrsti jezika, zlasti narečij in pokrajinskih govorov, se je demokratiziral, temu pa nista vselej sledila potrebna jezikovna odgovornost in občutek za mero, tako da nas v kakšnih radijskih kontaktnih oddajah ali na prireditvah znajo presenetiti s prav neokusnimi jezikovnimi popačenji. Moti me jezikovna servilnost Slovencev, ki tudi takrat, ko jih sogovor­ nik razume, preklopijo na njegov jezik. Pogrešam statusu slovenščine kot državnega jezika ustrezno jezikovno držo nosilcev javnih funkcij. Tega pri­ zora kar ne morem pozabiti: bilo je pred leti sredi radgonskega mostu čez Muro, gornjeradgonski in radkersburški župan sta odpirala mednarodno kolesarsko prireditev, avstrijski župan je svoj pozdravni nagovor povedal v nemščini in so ga povzeli v  slovenščini, slovenski župan pa navzočih ni pozdravil v slovenščini, kakor bi upravičeno pričakovali in je zahteval njegov predstavniški položaj, temveč kar v nemščini. Zelo velik problem je vprašanje rabe slovenščine v slovenskem visoko­ šolskem sistemu, kjer bi nekateri radi dali prednost angleščini, ter funk­ cijska redukcija slovenščine v znanstveno­raziskovalni sferi, ko slovenski 222 Sodobnost 2018 Pogovori s sodobniki Franci Just znanstveniki zaradi sicer nujne vpetosti v mednarodni raziskovalni prostor objavljajo v angleščini, ne pa tudi v slovenščini, zaradi česar v nekaterih strokah že prihaja do terminološkega siromašenja slovenščine. Ko sloven­ ščina enkrat ne bo funkcijsko poln jezik, ko se bo jezikovna erozija začela v eni zvrsti, obstaja nevarnost, da se bo kmalu razširila na druge zvrsti. Miros: S Ferijem Lainščkom sta očeta in zdaj grobarja založbe Franc­Franc. Kako je bila ta založba usmerjena? Just: Ko je Pomurska založba še delovala in vlekla založniški voz v Po­ murju, je bil Franc­Francov program naravnan v kulturno promocijo, lite­ rarne prireditve in alternativno izdajanje knjig, ki bi v velikih založniških sistemih težje izšle. Ko pa je na začetku tega tisočletja knjižni program Pomurske založbe dokončno usahnil, je bilo treba pokriti čim večji založ­ niški spekter in tako smo založniški program precej razširili. Na kratko povedano: na področju leposlovja in humanistike smo z glavnima zbirka ma Križpotja in Misel o slovenski besedi sooblikovali podobo sodobne sloven­ ske kulture, načrtno smo spodbujali raznovrstne strokovne obravnave slo­ venskega panonskega prostora in domoznansko raziskovanje, ki smo jim odprli knjižno zbirko Podobe Panonije, z zbirko Med Rabo in Muro smo gradili duhovni most med Porabjem in matično domovino, z zbirko Mostovi na meji pa smo slovenskemu večinskemu narodu posredovali literarno ustvarjalnost madžarske manjšine v Sloveniji. Tudi mladinsko leposlovje ni umanjkalo, v zbirkah Cicibanija in Mega je izšlo nekaj imenitnih del. Zbirka Novi obrazi je bila rezervirana za izdajo knjižnih prvencev, kar 16 jih je izšlo v njej in večina avtorjev je bila iz pomurskega prostora. Izdajali smo tudi poljudno in priročniško literaturo, katere nosilna zbirka je bila Vse o. Neknjižna produkcija je bila sicer postranska, kljub temu pa se je nabralo nekaj nosilcev zvoka, zloženk, literarno­grafičnih map ipd. Pač pa ni bil postranski prireditveni program: veliko energije smo s Ferijem in sodelavci založbe vložili v promocijo slovenske literature, tako da uspeh ni izostal. Poleg srečanja Viadukt Mura­Mirna, s katerim smo nekaj let povezovali pisatelje iz Prekmurja in Istre, sta zaživela še nacionalna literarna festi­ vala Oko besede, srečanje slovenskih mladinskih pisateljev, in Dialekta, festival slovenske narečne književnosti. Če se še malo potrkam po prsih: “naši” avtorji so bili večkrat nominirani za različne slovenske nagrade, dva sta jih tudi prejela, Feri Lainšček večernico in Marjana Moškrič de­ setnico. Skratka, v 24 letih delovanja smo izdali natančno 191 knjig in 44 enot t. i. neknjižnega gradiva. Kot avtorji knjig, spremnih besed, recenzij, 223Sodobnost 2018 Franci Just Pogovori s sodobniki ilustratorji, knjižni oblikovalci so z založbo sodelovali ustvarjalci iz vse Slovenije in slovenskega zamejstva, 270 se jih je nabralo. Miros: Neverjetno, v času, ko imajo naši politiki polna usta kulture, ste pokopali edino založbo na skrajnem koncu Slovenije. Menda je lahko izšla samo prva knjiga iz vaše trilogije, nato je zagodel nekakšen atomski škof Hren? Just: Za založbo so novodobni škof Hren postale razmere na slovenskem knjižnem trgu ter v  nacionalni in lokalni kulturni politiki, ki so se po gospo darski krizi občutno poslabšale. Niti kulturni zanos in delovanje na etični pogon nista več zadoščala za ohranitev izrazito nekomercialnega knjižnega programa, ki je bil odvisen od subvencij. Te so se namreč radi­ kalno zmanjšale, v gospodarsko skrahirani pomurski regiji pa smo lahko napaberkovali le sponzorske drobtinice. Sistematična podpora lokalnih skupnosti je bila iluzija, prodaja knjig pa se je v tistem času v vseh sloven­ skih založbah opazno zmanjšala. Založniški program smo bili prisiljeni ukiniti in v kulturnem smislu drži vaša prispodoba, da smo založbo poko­ pali. Če pa pogledam na to z gospodarskega zornega kota, lahko uporabim drugo prispodobo: preprečili smo brodolom in ladjo pravočasno zapeljali v pristanišče, kjer so jo novi morjeplovci preuredili za prevoz drugačnih tovorov. V ekonomskem smislu smo zgodbo zaključili s poravnanimi ob­ veznostmi do vseh deležnikov. V luči nepreštevnih slovenskih stečajnih zgodb se mi zdi to nujno poudariti. Če pa se še malo vrnem k vaši prispodo­ bi o pokopu: razen dveh zapisov, ki sta se spraševala o duhovnih posledicah zaprtja založbe, je dogodek pospremilo nekaj osmrtnic v slogu “Založba F­F ukinila založniški program”, “Soboška založba F­F zaprla vrata” ipd. Pogrebcev je bilo malo, poleg sorodstva še nekaj žalujočih ostalih. Razen redkim posameznikom zaprtje založbe nikomur v pokrajini ni bilo mar. Miros: Kako se je rojevala in umirala Dialekta, katere oče in pogrebec ste? Just: Sem že mislil, da bom lahko slekel pogrebniški suknjič, pa ne bo šlo tako zlahka. Ena od posebnosti in hkrati dragocenosti slovenskega jezikovnega in etničnega prostora je narečna pisanost, narečno ni samo slovensko ljudsko izročilo, nekateri slovenski pisatelji so pisali in pišejo (tudi) v narečju in danes v slovenskem jezikovnem prostoru obstaja tudi t. i. narečna književnost. Ko sem pisal temeljna izhodišča festivala, me je 224 Sodobnost 2018 Pogovori s sodobniki Franci Just vodila predpostavka, da narečna književnost ni samo upesnjevanje do­ mačijskih vzgibov in čustev, ni le fabuliranje dogodivščin iz podeželskega miljeja ali ustvarjanje ljudskih veseloiger, ampak je lahko tudi literarno­ estetsko domišljeno besedno ustvarjanje. Šest Dialekt, ki so bile prijetna, plodna in strokovno domišljena druženja ustvarjalcev in poustvarjalcev narečne književnosti ter njenih preučevalcev, je to predpostavko potrdilo. Uspešno smo načenjali stereotipe, da so narečja jezik manj izobraženih in socialno deprivilegiranih, da nimajo zadostnih slovničnih in pravopisnih struktur, da so izrazno preskromna za zahtevnejše leposlovno izražanje, da so v književnosti in filmu pripravna kvečjemu za jezikovno­psihološko karakterizacijo kakšnega vaškega nerodneža ali šaljivca … Pokazali in do­ kazali smo, na kratko povedano, da slovenska narečja vsebujejo jezikovni potencial, ki v besedah ustvarjalnih osebnosti lahko zaživi kot kultiviran govor in prepričljiv literarni nagovor. Potem smo jo spričo podobnih raz­ mer, kot sem jih omenjal v zvezi z založniškim programom Franc­Franca, položili k počitku. Morda se bo prebudila še prej kot kralj Matjaž. Pustimo se presenetiti. Miros: Kje smo danes s prekmurskim založništvom in gospodarstvom? Just: Kolikor mi je znano, v Murski Soboti deluje založba Ajda, ki je spe­ cializirana za izdajanje slikanic. Gotovo imajo izdajateljsko dejavnost registrirano različna društva in ustanove, “ta prave” založbe s širšim založ­ niškim programom pa v tem trenutku v severovzhodni Sloveniji ni. Kako je z gospodarstvom, bodo bolje vedeli gospodarstveniki. Miros: Kje sta Miško Kranjec ter Ferdo Godina, da ne živi več prav njun duh, prleški Stanko Vraz pa je še na slabšem? Just: Kranjčev in Godinov duh veje iz njunih del, ki jih tudi danes še pre­ birajo, po Kranjčevih Stricih so že posneli film, tudi po Godinovih Belih tulpikah bi Bojan Labovič rad posnel film. Kranjčeva hiša v Veliki Polani je literarni muzej in tudi pisateljsko srečevališče, morda bo nekoč to postala tudi Godinova hiša v Ložiču na Bistrici. Oba, Godina in Kranjec, na svoj način živita tudi v sklopu Slovenske pisateljske poti, tako kot njuna prleška rojaka Kocbek in Kreft. Pravzaprav je že čas, da bi po zgledu prekmurske­ ga Avgusta Pavla, ki ga imenujejo “zvesti sin dveh narodov”, s podobno oznako ovenčali tudi Vraza in s kakšno njegovo literarno potjo okrepili slovensko­hrvaške literarne vezi. Če pa kakšen natančen merilec zvestobe 225Sodobnost 2018 Franci Just Pogovori s sodobniki ne bi bil zadovoljen, bo šlo tudi brez prilastka zvesti, za namen literarne revitalizacije Vraza je dovolj “sin dveh narodov”. Miros: Kako je oživelo Prekmurje ob 500­letnici protestantizma, saj je v Prekmurju veliko evangeličanov? Just: Kar nekaj prireditev je že bilo, udeležil sem se na primer odprtja razstave Po sledeh prekmurske reformacije v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, kolikšen pa bo duhovni “izkupiček” te obletnice, težko presodim, ker se bo do konca leta verjetno zvrstilo še nekaj prireditev. Pač pa lahko povem, da Prekmurje pred dvema letoma ni izkoristilo potenciala 300­letnice natisa prve prekmurske knjige. Zvrstilo se je kar nekaj posamičnih dogodkov in projektov, ki pa se žal niso zlili v skupni praznik prekmurske besede in kulture, kaj šele v kakšno monografijo, ki bi jo pokrajina še kako potrebovala. Tako kot bi pomurska regija za svoj duhovni premislek potrebovala kakšen nov Panonski zbornik. Pa ga leta 2016, ko je minilo 50 let od izida Panonskega zbornika, ni bilo. Takrat, leta 1966, je v tem zborniku 36 avtorjev predstavilo glavne duhovne dosežke Prekmurja, Prlekije in Slovenskih goric. Minulo polstoletje je teh duhovnih dosežkov nanizalo toliko, da bi potrebovali trikrat obsežnejši zbornik, če bi jih hoteli evidentirati in vsaj v osnovnih obrisih strokovno ovrednotiti. Ob takšnih izpuščenih priložnostih za duhovno manifestacijo in kulturno promocijo sveta ob Muri, ki je sicer navdih za odlične umetniške stvaritve, se ne morem znebiti občutka, da je regija zapadla v svojevrstno duhovno mrtvilo, da tista tako opevana panonska duša nič več ne lebdi nad prek­ mursko ravnico in prleškimi vinogradi, ampak je poniknila v mrtvice in brazde duhovne sivine. Miros: Je današnja prekmurska in slovenska ustvarjalnost podobna ledeni gori, na kateri večini spodrsne – izbrance pa dvignejo na vrh z dvigalom ali helikopterjem? Just: Tako hudo ledeno to slovensko literarno pogorje vendarle ni, številni v potu lastne ustvarjalnosti pridejo na katerega od nižjih ali višjih vrhov. Kdaj pa kdaj skušajo kakšna literarna zavezništva ali kulturno­politične grupacije svoje člane pretihotapiti na vrh s helikopterjem, da bi skupaj uživali osvojitvene blagodati. To je sestavni del dogajanja na t. i. literar­ nih poljih, slovensko ni izjema. Ampak če nadaljujem v duhu planinske prispodobe, ki ste jo ponudili: tako kot gorniške srenje na dolgi rok ni 226 Sodobnost 2018 Pogovori s sodobniki Franci Just mogoče preslepiti z lažnimi vzponi, temveč obveljajo prvenstvene smeri, alpinistična virtuoznost ter ločevanje med veščimi plezalci in pohodniki, tako tudi literarno­estetsko sito časa loči zrnje od plev in na njem ostanejo le umetniška zrnca. Morda je to romantično idealistična predstava, ampak nekako se mi zdi, da v slovenskem literarnem pogorju število helikopter­ skih prevozov še ni tako naraslo, da bi ne mogel verjeti vanjo. Miros: Ob 500­letnici protestantizma ste pripravljali praznovanje 60. oblet nice rojstva pesnika, kritika, literarnega urednika Sodobnosti, prija­ telja Milana Vincetiča Vincija z izidom njegove knjige, a je okrepenel “za korak do raja” in ste mu pripravili hommage? Just: Videl sem ga, Vincija, zjutraj na njegovi postelji. Ležal je na hrbtu, z rokami pod glavo, vse kaže, da ga je med spanjem zadela kap. Vabila na predstavitev njegovih izbranih pesmi, ki smo mu jo pripravili, so ostala neodposlana. Miros: Prezgodaj je moral zapustiti ta svet iz tresljajev svoje iščoče duše. Just: Iz tihe žalosti in samote je naš prijatelj Vinci ustvaril literarne sve­ tove, ki bodo ostali. Na Parnas je prispel po daljši in težji poti. Obstaja prostor, kjer sila minevanja ne more gospodovati: to je prostor osebnega spomina, kjer se bomo še naprej družili z njim in se dotikali njegove več­ nosti, in tu je še obsežnejši prostor, v katerem bodo z Milanom vsi Slovenci v prostoru lepega, ki ga je ustvaril z umetniško besedo. 227Sodobnost 2018 Franci Just Pogovori s sodobniki Soočenje Ta pogled, te oči, ki vame polagajo neko novo telo iz samih dihov. Povsem neprepoznaven sem, izrisujem se na novo in krive so te oči, te oči in ta pogled. Aleš Jelenko Onstran 228 Sodobnost 2018 Sodobna slovenska poezija Ko majhnost izniči smrtnost Šele novo življenje presune človeka do te mere, da odžene smrt. Ne noge, zenice z nogami lahko vstopijo v vsako živo telo, v vsako mrtvo telo povsem lahkotno, brez naprezanja. Novo življenje, bomo padli predte na kolena? 229Sodobnost 2018 Onstran Aleš Jelenko Drobne reči Le otroci vidijo večdimenzionalno sliko; njihove zenice zatipajo vse nevidno in neobstoječe. Kakšna senzibilnost je potrebna za čute, ki se nahajajo onstran čutnega. A kaj, ko jim še vedno ne priznavamo totalne dojemljivosti, absolutne nadvlade nad nami. 230 Sodobnost 2018 Aleš Jelenko Onstran Utopija Neverjeten občutek je potreben za smrt. Ne gre namreč za nič fizikalnega, za nič vidnega, gre za smrt. Gre za smrt, ki nikoli ni rdeča, vselej bela. Vselej bela kot rojstvo otroka. Te nesporne resnice se ni moč naučiti. Usede se na ramo med zraščanjem črk na papirju, kot razodetje. Nikjer nisem našel tolikšne dojemljivosti kot v poeziji. Nikjer. In ko bom umrl, bom umrl zato, da me bodo brali. 231Sodobnost 2018 Onstran Aleš Jelenko Duality of Life and Death Se s smrtjo konča življenje ali začne smrt? In kaj drugega je smrt kot novo življenje? “Življenje kot ogromna dvorana, v kateri mrtvi gledajo film. In jaz na platnu. Moje golo telo na platnu.” (Miklavž Komelj) Smrt kot prgišče besed, iz katerih raste življenje. Je mar treba umreti, da v besedah oživiš? 232 Sodobnost 2018 Aleš Jelenko Onstran Optična prevara Nekaj, kar vidim, je lahko nedosegljivo, in nekaj, česar ne vidim, je lahko dosegljivo. “Govoriš o …” … zvezdah, dragi Francis, in o sosednji vasi. “Govoriš.” 233Sodobnost 2018 Onstran Aleš Jelenko Politična (ne)korektnost Izdolbel sem si oko in ga postavil na mizo, da bi tudi jaz razumel (s)lepoto. 234 Sodobnost 2018 Aleš Jelenko Onstran Karieristom “Premorem v življenju ljubezen, ki umije srce drugih?” Ko Un: Pišem v zrak Se boste objemali z nogami, ko vam bodo izpulili roke? 235Sodobnost 2018 Onstran Aleš Jelenko Packe na papirju Moja govorica je tisto, kar se ne govori niti ne izgovori. Moja govorica je povsem izven govorice. 236 Sodobnost 2018 Aleš Jelenko Onstran Trepetlika Trepetlika trepeče pod zimskim soncem, išče pomlad, ki komaj pride in izgine ob vznožju leta. Na trnih zastane duša, zastane dih in vedno znova se vprašam, kolikokrat je minil tihi letni čas? Sabina Vostner Trepetlika Sodobnost 2018 237 Sodobna slovenska poezija Grahovo Absurd se skriva v bajtah, ki nosijo filmsko podobo neke preteklosti, ob njih pa ljudje spremljajo nogometno prvenstvo v najmodernejšem lokalu. Tu nekje vmes pride posttravmatska ulica, polna pesmi in pripovedi. Vmes se zlepijo podobe na papir, gospod policaj jih preriše in popije svojo steklenico kokakole in potlej zabriše sled za morebitnimi gosti. Pot v nowhere land. Puščobe, oddaljene – tam nekje so ovčarji in kajmak se cedi po stopnicah iz kremena. Stari možje lovijo divje kače. Na vogalu stoji rock cafe, kamor se zatečem. Ima puno svega. Sončni zahod na horizontu, Arizona je daleč proč z izpraznjenimi bajtami, kulise Hollywooda in pošteni ljudje. Vmes je le še ena stopnja. Nič več ne gre naprej. Brezno sedanjosti je leglo prihodnosti, med knjige so pustili križe, da varujejo. 238 Sodobnost 2018 Sabina Vostner Trepetlika Ni prahu, le večerna megla na obzorju, skale in borovje, dihajoča, nihajoča, neskončna misel. 239Sodobnost 2018 Trepetlika Sabina Vostner Moskovska jutra Bila so tiha jutra. Spominjam se jih, moskovskih juter, ob vznožju dopoldneva. Stala sem proti tebi obrnjena, zakrita z navidezno podobo, ti pa si iskal mene. Ptiči so zbujali preteklost, misli so brzele daleč. Bila sem popolnoma naga pred obličjem tega sveta. Ničesar nisem zahtevala in pred ničimer nisem bežala. Seči vame ni bilo lahko. Za hip ti je uspelo, da sva se osvobodila. Da se bližina meri s tišino, v kateri je na tisoče zgodb in veliko gledanja. So trenutki, v katerih resnično bivam, in prostori, v katerih resnično sem. So ljudje, s katerimi včasih ne moreš prekoračiti tišine. 240 Sodobnost 2018 Sabina Vostner Trepetlika Dinozavrski gozdovi Včeraj me je pot zanesla med gluho cesto in topla drevesa. Obrnila sem glavo za 360 stopinj in razumela vso goščavo. Trepetajoče med brstikami iz zemlje gre bilka, iz bilke gre zrak, iz zraka pridejo misli, iz misli izhajamo ljudje, iz ljudi gredo zavisti, iz zavisti buta greh, iz greha novo seme, ki razpade v tleh. Ponovno trepeta iz zemlje bilka travnata v divji surovi zrak. 241Sodobnost 2018 Trepetlika Sabina Vostner V pesmi, na stropu se najde nekaj tesnobe. Pleza kot pajek navzdol, proti postelji, kjer sedim. Osvojila me bo, mačka, s svojim toplim objemom, nežna kot sonce, ki sveti in ruši svet, kjer koli hodim. Razdvojen sem med zdaj in nočjo, med pišem vetra in kamni, med strastjo mravelj in norostjo čebel. Jan Simončič Pesmi 242 Sodobnost 2018 Sodobna slovenska poezija Pišem, kadar me svet izvzame nekoč ni bilo mogoče misliti tako kot zdaj ne pesnik naj bi bogatil jezik a mora misliti Reč nikoli ne misli misli misel je gesta je tisti prazni ples rojevanja nenamerna sprava Pesem je prošnja do smrtne utrujenosti Obupno in po naknadni reviziji: Reč vendarle misli, a v nobenem primeru ne brez neskončnosti. 243Sodobnost 2018 Pesmi Jan Simončič Tuj samemu sebi diham za vrat pod uho, vsak izdih je nov odtis, nova stopinja v belo zaplato kože, vsak vdih zvezda na vijoličastem nebu. Okrogli zvonik je dobro utrjen in vsake toliko radovedno pokuka iznad visokih hrastov. Prva zimska sapa jim odnaša še preostalo listje. 244 Sodobnost 2018 Jan Simončič Pesmi Povratek domov raztali dolge železniške kompozicije v jekleni stisk grla in škripanje smrti v prazni otroški sobi. 245Sodobnost 2018 Pesmi Jan Simončič “Pa ti, Safras?” ga je ošinil natakar. “Kaj boš?” “Safras?” se je namrščil. “Ne moreš mi reči kar Safras,” se je v  hipu vznejevoljil. “To je tako, kot bi jaz tebi zdaj rekel Mali, čeprav si Qemali.” “Eh,” je odmahnil Qemali in se zazrl mimo. “Lahko mi rečeš kar Ka­ sim,” je čez čas zmignil in se nasmehnil v prazno. Ali pa se mu je mogoče posmehnil – saj tip je imel svoje vijuge in se ni dalo zmeraj razbrati, kaj zares misli. “Saj bom,” je prikimal. “Ti pa boš meni rekel Sasáfras.” Ime je imelo pač svoj pomen in se ga ni dalo kar tako skrajšati. Safras gotovo ni pomenilo nič, ali pa je v kakem njemu neznanem jeziku poime­ novalo kaj drugega. Sasafras pa je bilo mogočno drevo, ki je raslo tam v parku in je imelo njemu ljube značilnosti. Bilo je namreč tod eno samo. Edino, ki ga je sploh kdaj videl. V Evropo so ga sicer prinesli že prvi osva­ jalci Amerike, saj so kmalu ugotovili, da imajo lugi iz skorje, po katerih so dišali indijanski šotori, številne dobre učinke. Z destilati so nato zdravili vročico, sifilis in gonorejo, eterično olje so dodajali v parfume in mila, iz korena so varili pivo, safrol pa je postal celo sestavina prepovedanih drog. Tudi lep, trd in vzdržljiv les, iz katerega so izdelovali čolne, vozove in po­ hištvo, pozneje pa še železniške pragove, je bil nadvse cenjen, zato so bili v tistih časih gozdovi na vzhodni ameriški obali povsem izropani. Vendar tega, zakaj si je izbral ravno to ime, Qemaliju pač ni želel razlagati. Že to, da Feri Lainšček Tombola 246 Sodobnost 2018 Sodobna slovenska proza ga je lahko tokrat z malomarnostjo tako dregnil, ga je prav presenetilo. Kaj ga je pravzaprav brigalo, kako ga je tu nagovoril neki prodajalec pomfrita in kebaba. Možak, ki je dan za dnem od jutra do večera ždel v kiosku. Alba­ nec, ki se v tem mestu nikoli ne bo zares udomačil, saj so ga šopi nevidnih korenin še zmeraj nepopustljivo vezali z domovino. Vendar ga je. “No,” je še vztrajal oni. “Kaj dam?” “Colo,” je le iztisnil. “Saj veš.” “Vem, vem,” je prikimal in se blago nasmehnil. Pojdi ti nekam, mu je v mislih zabrusil, saj spet ni verjel njegovemu nasmehu. Že vrsto let je pil pri njem colo, bila sta na neki način znanca, običajno sta si tudi o čem rekla, toda ta njegov smehljaj mu je bil še zme­ raj uganka. Lahko bi bil sicer mim priučene vljudnosti, ki se ga niti ni več zavedal – ampak dovolj je poznal Qemalija in tega ni smel verjeti. Res je bilo le, da mu doslej niti ni šlo tako zelo na živce, zdaj pa je bilo to očitno povezano z nečim, kar ga je zganilo. Tip mu je požvečil ime, ko pa ga je prosil, naj ga izgovarja pravilno, se mu je zdelo to smešno. Čeprav ga ni nihče slišal, ga je spravil v zadrego. Še nikoli namreč ni tako razkril svoje občutljivosti, čeravno so ga tudi drugi najedali. Mestece je bilo pač polno glodavcev, najbolje so tod prišli skozi trdokožci … “Izvoli,” je natakar potisnil čez pult steklenico. “Sasafras,” je dvignil glas in se mu dobrikajoče nasmehnil. “Kaj se pa greš?!” je spet presenečen zategnil. “Kaj se grem?” je zaobrnil vprašanje. “Zakaj se smejiš?” je izrekel. “Zakaj se smejim?” se je povsem zresnil. “Zakaj se smejiš, ja,” se je že ves nasršen nagnil čez pult. “Kaj pa je tu lahko smešno?” se mu je od blizu zazrl v obraz. Qemali je zatiščal ustnice, kakor bi ga bilo strah, da se mu bodo zopet skrivenčile v nasmeh, in se mu odmaknil iz dosega. Videti je bilo, da ne razume, s čim ga je vznemiril in kaj ga je tako shudilo. A saj se tega najver­ jetneje niti ni dalo razumeti. Tudi to mu je bilo v en mah razvidno, le da se je zdaj že zaplezal in ni mogel kar tako nazaj. “Vsak človek da na svoje ime,” mu je skušal pojasniti. “Spoštujem tvoje ime,” je dejal Albanec. “Pa tudi tebe spoštujem,” je zatrdil. “Vse svoje stranke spoštujem,” je spet pristopil. “Spoštujem tudi tiste, za katere vem, da oni mene ne spoštujejo,” se je razgovoril. “Ker ne pridejo oni sem zaradi mene, ampak zaradi sebe, razumeš. Pridejo, ker so žejni in lačni. Ker imajo družbo. Ali pa jo iščejo …” 247Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček “Dobro,” mu je segel v besedo. “To je zdaj že filozofija.” “Ne, ni!” je vzkliknil. “To je strategija,” je nekako oznanil. “V kiosku je treba preživeti,” mu je pojasnil. “Kam bi pa prišel, če bi vsakemu, ki je tu kdaj rignil, zameril?” je skomignil razširjenih rok. “Pa čeprav mi gre riganje hudo na živce. Pri meni doma mora še otrok rignit od mize.” “Dobro, no,” ga je spet skušal prekiniti. Jebeš tako spoštovanje, si je na tihem dejal. Res je bilo butasto, da je takole razpravljal z natakarjem, a zdaj pač ni mogel pobegniti. Preostalo mu je edino, da je spet goltal. Prikimaval pridigi o nekakšni spoštljivosti, o kateri je bil oni povsem prepričan, sicer pa je bilo jasno, da je bila tudi to le krinka. Ljudje so se pač smehljali drug drugemu in si ob tem mislili svoje. Taki obrazi pa niso bili ogledala, v katerih bi se dalo kdaj videti svojo pravo podobo. Če si želel izvedeti, kaj zares menijo o tebi in po čem te pravzaprav sodijo, si jih moral nekako prisiliti, da so pokazali resnične obraze. “Zamerim edino tistim, ki me prekolnejo,” je nadaljeval Qemali. “Mene, mater, familijo, nacijo – tu pa nima bog brata,” je položil stisnjeno pest na pult. “Takim se tudi ne da odpustiti, zato je bolje, da sem več ne pridejo,” je zakoličil. “Pravico imaš, da komu zameriš, kar mu pač zameriš,” je pritrdil. “Jaz nisem nikoli nikomur zameril, zdaj se mi pa to maščuje.” “Kako se ti maščuje?” ga je vprašujoče ošinil. “Kako?” si je pogrizel ustnico. Saj je vedel, kako, pravzaprav je mogoče bolj čutil, a kako naj bi mu to povedal, da bi razumel. Pot do spoznanja je bila dolga skoraj kot njegovo življenje, sedemintrideset let je bilo potrebnih, da je začel o tem končno razmišljati in ugotavljati, zakaj mu ni šlo tako, kot je pričakoval. Že kot otrok se ni znal postaviti zase, v gneči je zmeraj ostajal ob strani in v vseh vrstah je bil na repu. Pa to ni bilo zaradi tega, ker si ne bi česa kdaj želel ali po čem celo hlepel, vendar se mu je običajno zazdelo, da si drugi tisto želijo bolj. Prav ta izražena želja pa jim je potem dajala pravico, da to tudi dosežejo, saj bi bilo njihovo razočaranje gotovo večje. Bil je pač človek, ki se je znal sprijazniti s tem, da ga odrivajo in prehitevajo. Dopuščal jim je zmagovati, vladati in se šopiriti, čeprav je nekje globoko v sebi čutil, da to ni zmeraj dobro zanj. Zlahka so se namreč navajali na njegovo strpnost, bila je nekaj samo po sebi umevnega, in naposled so jo celo terjali. Če je kar koli delil, je dal sebi najmanjši kos, če je kje zmanjkalo prostora, je bil prvi, ki je ostal zunaj, in če so potrebovali potrčka, so se seveda ozrli vanj. Vendar vse to še ni bilo tisto, kar ga je najbolj motilo. Navadili so se tudi, da ni uveljavljal svojega mnenja in oporekal, kadar so ga dražili in se zabavali 248 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola na njegov račun. Meja je bila ob takih spozabah kajpada premakljiva, a tudi če je bil kdo res brezobziren, je to še zmeraj raje preslišal, ali pa se je pač zakrknil in čakal, da mine. Dokler mu ni nekoč kar tako, na lepem in z vedrega kapnilo, da gre pri vsem tem pravzaprav za spoštovanje. Ni ga motilo, da ga ne upoštevajo, toda poslej je vedel, da ga tudi cenijo ne. Pravili so mu sicer “naš pesnik”, a s tem niso poudarjali tistega, kar si je kdaj na tihem domišljal. Tudi niso le porogljivo poimenovali nekoga, ki je recitiral edino v bifejih in mu ni še nikoli nihče natisnil nobene pesmi, temveč so tako tudi rekli, da je drugačen. Slaboten, razmehčan in zasanjan. Ali pa je to pomenilo celo še kaj takega, česar si ni znal niti zamisliti, saj je bilo res, da ni zmeraj videl sveta s skupnimi očmi. A kakor koli že, bilo je to spoznanje dovolj, da se je končno res zdrznil, se ustavil in se ozrl naokoli. “Kaj je?” je vprašal natakar. “Ti je slabo?” si ga je od blizu ogledal. “Ti dam vodo?” “Ne, ne,” se je vzdramil. “Dobro mi je,” je zamrmral. “V resnici prav dobro. Boljše, kot si sploh misliš,” se je skušal nasmehniti. “Nihče me ne bo več jebal,” je zatiščal ustnice. “Nisem zaman celo zimo delal na sebi.” “Čakaj – na sebi?” je zategnil Qemali. “Morda ne razumem?” se je po­ praskal s kazalcem po bradi. “Seveda ne razumeš,” je zmignil. “Delati na sebi pri nas pomeni, da se ukvarjaš sam s sabo,” mu je pojasnil. “To pa počneš z namenom, da bi kaj napravil iz sebe.” “Aja,” mu je kapnilo. “Gradiš si osebnost.” “Tudi tako lahko rečeva,” je prikimal. “Je pa bolj kompleksno,” je le dodal. “Gre za to, da se deloma spremeniš, predvsem pa spremeniš svoje ravnanje tako, da to vsi okoli tebe morajo upoštevati,” mu je razkril svoj namen. “Potem pa se že začne tudi proces, ko moraš to uveljaviti …” “Hu,” je oni privzdignil obrvi in kar potihnil. “Ja,” je prikimal in tudi pomenljivo pomolčal. “Velika notranja rošada je to,” je nadaljeval bolj zase. “Pa res je treba vzdržati,” si je pritrdil. “Eni se me zdaj raje ogibajo, drugi se še danes upirajo, le redki sprejemajo, da sem drugačen,” je naštel odzive. “Ampak bolj je pomembno, da zdaj vem, kaj počnem, pa se več ne oziram na druge,” je preudaril. “Poln sem lahko upanja, ki mi daje moč …” Niti opazil ni, da mu je bil oni medtem obrnil hrbet in je že nekaj drgnil s krpo v pomivalnem koritu. Morda ga niti ni več poslušal, a navsezadnje je bilo tudi bolje tako. V trenutni vznesenosti mu je razkrival skrivnosti, ki jih sicer ni razglašal okoli. Vedel je, da je to le njegov boj, ki drugih ne zanima, in da mu pri tem ne more nihče pomagati. Ničesar se tudi ni 249Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček dalo napraviti na mah, potreben je bil čas, morda celi meseci ali celo leta neomajne vztrajnosti in popolne zbranosti, saj si je le tako lahko obetal, da bo to svojo držo nekoč ponotranjil. Potem pa – tudi če ga bo kdo sredi noči zbudil, se ne bo več brezglavo oblačil in ga šele potem vprašal, kaj pravzaprav želi, ampak ga bo kvečjemu nahrulil in mu šele po moledovanju morda prisluhnil. Skratka – dal mu bo vedeti, da ni zmeraj kar tako na voljo, ampak kdaj tudi kaj pričakuje v zameno. “Reci mi,” se je natakar le zopet obrnil k pultu. “Kje ti pravzaprav delaš?” “Kje delam?” je zinil, saj ga je vprašanje presenetilo. “Trenutno v Sparu razvažam sadje in zelenjavo,” je nato le odvrnil. “Ampak to je zdaj res trenutno …” “Razumem, to ni tvoj poklic,” je prikimal. “Ne, ni,” je pohitel. “Končal sem gimnazijo, poskušal sem nekaj študira­ ti, skoraj deset let sem delal v tiskarni kot knjigovez,” je nanizal in skušal nekako prikriti, da pravzaprav nima poklica. “Zakaj pa te to zanima?” ga je šele potem spreletelo. “Tako,” je skomignil Qemali. “Zdiš se mi pameten …” “Pameten?” je otrpnil. “Tak, ja,” je zamrmral. “Ej,” mu ni šlo v račun. “Ti me zdaj zajebavaš?!” “Ne, ne, bog ne daj,” se je prav vznemiril. “Kdaj sem pa jaz koga dražil?” je sklenil dlani. “Jaz se ne hecam na tak način,” je še odkimal. “Pomislil sem le, kako je mogoče, da imajo tudi šolani ljudje težave s tem,” je pojas­ nil. “Graditev osebnosti, pa to,” je iskal besede. “Razumeš?” je vprašal. “Običajno imajo le ločenke probleme s tem.” Seveda je razumel, na kaj namiguje, a je tudi vedel, da Albanec ne more dojeti vseh razsežnosti njegove levitve, zato je zopet raje molčal. Tudi sam se je takim, ki so verjeli, da se lahko notranje spremenijo, doslej le posmihal, razni priročniki, ki so zagotavljali osebnostni razvoj in duhovno rast, so se mu zdeli blef. Navsezadnje niti ni želel zrasti, temveč se je sku­ šal kvečje mu utrditi. Če je bil za to potreben oklep, si ga je bil pripravljen nadeti, če je moral kje znotraj otrdeti, je bil prisiljen v  sebi nositi tudi kamen, in če je bilo ob tem nujno koga odriniti, je bil tudi tega že zmožen. Dokopal se je do te moči v budnih nočeh in samotnih dnevih, pretehtal je vsak korak, ki se mu je zdel v življenju napačen, prehodil znova vso tisto dolgo pot iz zastrtega otroškega spomina do neprizanesljivega soočenja s samim seboj. Dalo bi se temu morda reči celo psihoanaliza, a se mu je tudi to takrat zdelo za lase privlečeno. Nihče, ampak res nihče, najsi je bil še 250 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola tak strokovnjak, se ni mogel tako zažreti vanj in ga bolj preglodati, gotovo pa tudi ni bilo načrta, po katerem bi ga lahko nato spet sestavil. “Bodi srečen, Qemali,” se je torej dvignil in spustil na pult kovanec. “Manj se ti je treba jebati s samim sabo, bolje je,” mu je pomežiknil. “Eni ljudje so preprosto rojeni za življenje, eni pa smo se morali tega šele naučiti …” Le še odmahnil je in se odpravil po Slovenski ulici, ki je prečkala mesto in je bila zato tudi najdaljša. Vsaj nekaj časa bo lahko hodil, ne da bi raz­ mišljal, kam je pravzaprav namenjen. Obtičal je v tem majhnem mestu, v katerem se je bil tudi rodil, pa še zdaj ni prav vedel, ali je to zanj dobro ali slabo. Nekateri so menjali kraj bivališča z lahkoto, kot so se preoblekli, drugi so šli s težkim srcem, a so se nekako prepričali, da je to boljša izbira, sam pa je verjetno ostal, ker se je doslej zmeraj bal negotovosti. Pa to ni bil strah, da se drugje ne bi znašel, vsaj malo zaslužil in nekako preživel, temveč je bilo tudi to nekaj, kar ni bilo povsem dosegljivo razumni raz­ lagi. Potreboval je te zlizane pločnike, oluščene fasade, stara drevesa in obtolčene kandelabre, bolj, kot je morda potreboval znane obraze, ki so se starali z njim. Vzbujalo je to nekakšen občutek pripadnosti, navdajalo ga je z domačnostjo in mu pravilo, da se ni še vse okoli njega razblinilo. Pričalo je, da se je vse, česar se je spominjal, zares zgodilo, in mu zagotavljalo, da se bo imel tudi v največji stiski kam zateči. Bilo je skratka nekaj, na kar se je dalo stopiti, se nasloniti, sesti in se oprijeti z občutkom, da mu tu tudi samota ne more do živega. Mestece je bilo sicer daleč stran od središča sveta. A tudi o tem je premislil in imel svoje mnenje. Središče sveta v resnici sploh ni obstajalo, temveč je bilo za slehernega tam, kjer si ga je pač zamiš­ ljal. Eni so tod še zmeraj sanjarili o življenju v Parizu, drugi so prepolni vere in upanja vsaj enkrat želeli v Rim, tretji so bili prepričani, da so zares prijeli boga za jajca, tisti, ki jim je uspelo obstati v New Yorku, sam pa se je od vseh razlikoval tudi po tem, da si ni želel nikamor. Svojčas je še šel z metalci v Gradec na kak koncert ali z Black Gringosi v Maribor na nogometno tekmo, zdaj pa ga niti to ni več premaknilo. Premislil je tudi že o črednem nagonu, ki ga je kar nekam zvabil, potem pa se mu je zdelo tam spet brez zveze. Včasih so ljudje šli le zato, da so pač šli, krajšali so si čas z otročarijami in norčavostjo, če pa je kdo ušpičil večjo neumnost, je bil potem to dogodek, o katerem so si še nekaj časa pravili. “Glej ga,” se ga je nekdo razveselil. Predramil se je in se ozrl čez ramo. 251Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček Bil je Bagari, ki je popoldne prav tako krožil po mestu in sta se pogosto­ ma srečala. “Kaj pa ti?” ga je vprašal, čeprav je vedel in zato niti ni priča­ koval odgovora. “Kako je?” je takoj dodal le še eno frazo. “Gre,” je skomignil. “Kar gre,” je nameraval mimo. “Ej, si že slišal tega?” ga je ustavil. “So prišli trije ščegetavčki v mesnico,” je zaupljivo nadaljeval. “Pa kaj, misliš, so prišli kupit?” “Ščegetavčki?” se je namrščil. “V mesnico?” se mu je zdelo butasto. “Ja,” je prikimal in se sesljaje obliznil. “Res nimam pojma,” je kar priznal. “Ja, jezike, a ne,” se je zahihital. “Aja,” je le zategnil, saj se mu ni zdelo smešno. Toda šaljivca to ni ustavilo. “A ni dober?” se je še kar hahljal. “Stotim sem ga povedal, pa ni nobenemu kapnilo,” je zmagovito dodal. “Niti ba­ bam,” je zmignil. “Si moreš misliti, niti babe tega ne zgruntajo, čeprav bi one to morale vedeti …” “Čakaj – tudi ženskam to praviš?” se je začudil. “Kaj pa?” se je Bagari naposled le zresnil. “Oprosti,” je dvignil razprte dlani, kot da bi ga želel odriniti. “Ampak meni se zdi to verbalno posilstvo.” “Kaj?” je pozabil zapreti usta. “Kakšno posilstvo?” je čez čas le vprašal. “Verbalno,” je skušal pojasniti, čeravno je ugotovil, da ne razume izraza. “Verbalno?” je oni nasršen ponovil. Nato sta kar tako stala in se gledala izpod čela, kot bi se bila sporekla in bi zdaj tehtala, kaj naj ukreneta. Bagari je bil bolj plečat, a vsaj za glavo nižji od njega, pivski trebuh mu je štrlel čez pas in delal iz njega racaka, roke, ki so mu obvisele ob telesu, pa so se mu nenadoma zdele predolge in stopala v ponošenih teniskah prevelika. Le kaj sem se spet spotaknil ob to kreaturo, je nejevoljen pomislil. Tega mi res ne bi bilo treba, nič se ni dalo tu spremeniti, le pojasnjevati bi zopet moral, zakaj mu je šlo na živce, tip pa tako in tako ne bi razumel. Saj ga je vendar poznal. Čeprav nista prijateljevala, sta bila neštetokrat skupaj v družbi. Bil je iz druščine, ki se je pogosto najdevala, ne da bi se posebej iskala. Naleteli so drug na drugega v kakem bifeju in kmalu je začel ob šanku nastajati grozd, ki so ga natakarice včasih do jutra spravljale narazen. Ali pa so se zbrali kje na dvorišču, s katerega je bilo blizu do samopostrežne, in zopet je bil potem direndaj. Bile pa so tudi druge, bolj organizirane priložnosti, ko je kateri kaj slavil ali kar tako častil, veseljačenje je bilo nalezljivo in na koncu so bili zopet vsi na kupu … 252 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola “E, moj Sasafras,” je naposled zinil Bagari. “Res se nekaj dogaja s tabo …” “Dogaja se, kar se dogaja,” je na široko odmahnil. “Že od nekdaj so mi šli na jetra čvekači, ki z mastnimi vici spravljajo ženske v zadrego,” mu je zabrusil. “Na kilometer je videti, kaj je v ozadju,” je še pristavil. “Lačen kurec, razumeš, nič drugega,” se je znesel. “Huh!” je privzdignil obrvi. “Na to nisem nikoli pomislil,” je zmignil. “A če meriš name, ne bo držalo,” je dejal po preudarku. “Moj kurec ni lačen,” je šepnil. “Veš, da imam divjo babo,” mu je zaupljivo pojasnil. “Pri meni je lahko kvečjemu kdaj obratno.” “Kako to misliš – obratno?” se je za hip zmedel. “Kako?” je zmignil. “Tako,” je odvrnil. “Prej je pička kdaj lačna,” se je nasmehnil skozi nos. “Ne da se mi zmeraj ponavljati tistih gibov,” je po­ mežiknil. “No!?” je zategnil. “Ta je pa dobra …” “Dobra,” je prikimal in je še prikimaval. “Tudi življenje ima svoje štose.” Tudi življenje ima svoje štose … Tudi življenje ima svoje štose … Tudi življenje ima svoje štose, je ponavljal in si nekako skušal razjasniti, na čigav račun se je življenje tokrat smejalo. Je bil Bagari morda bolj bister, kot je bilo videti, ali pa je bil še večji bumbar, kot mu je kdaj prisodil? A kakor koli že, na tak način ni sam nikoli razmišljal o življenju, še usode ni doživljal kot nekaj, kar bi si lahko sámo izmišljalo in se mu potem rogalo, temveč je vzroke za zdrse in napačne izbire pripisoval sebi. “Ne bova se zdaj praskala, kjer naju ne srbi,” ga je vsiljivec prijel za rokav. “Maksi je nekaj pravil, da mu bo Opel popoldne pripeljal omaro,” ga je povlekel za sabo. “Po moje bo zraven še Drvo in iz tega bi lahko kaj nastalo …” “Ne vem, če bi šel ravno tja,” je premišljal, a mu je kljub temu stopil vštric. Maksi je bil hišnik na občini, doma pa je restavriral pohištvo in druge lesene starine, po katere so še zmeraj prihajali prekupčevalci iz Avstrije. Njegovo dvorišče tako ni bilo le skladišče in delavnica, ampak tudi tržnica, na kateri je bilo ob popoldnevih običajno živahno. Maksi je bil namreč svojevrsten patron, saj je bolj užival ob razpredanju o preteklosti najdenih predmetov kot v denarju. Večino ga je potem tako in tako potrošil za luge, premaze in olja, kar nekaj pa tudi za žganje, ki ga je rad delil. Od drugih je terjal, naj kaj prispevajo le, kadar se je res hudo nacedil. Takrat se je začela njegova dobrodušna osebnost na mah razkrajati in ga vrtoglavo spremi­ njati v drekača, ki so mu bili vsi nekaj dolžni. Grozil jim je z izvijačem, jih 253Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček pljuval in obmetaval z vsem, kar mu je prišlo pod roke, na koncu, ko jih je pač odgnal in je v svoji strašni agoniji ostal sam, pa je z motorno žago raz­ cefral večino pohištva. Od takrat se je Sasafras njegovega dvorišča nekako ogibal. Zdelo se mu je, da je bila ta demonična spačenost v resnici njegov pravi obraz in mu ni več mogel zaupati. Tudi Bagari je temno snov v  Maksovi duši seveda poznal, a ga to ni moglo ustaviti. “Vsakemu se kdaj strga,” so modreci njegovega kova ob takih spozabah običajno skomigali. “Še dobro, da se je spravil nad mrtvo materijo, sicer bi morali doli odpreti trgovino s protezami,” so se zabavali. “Še večji ples bi pa bil, če bi šel zjutraj s štilarico na občino,” so si izmišljali. “Nikoli več ne bi imeli problemov z inšpekcijo,” so si obetali. Toda to so bile slabe šale in še bolj jalova tolažba, zato je zdaj zopet zastal. Čutil je, da po vsem tem, kar je postoril na sebi, niti ni več sodil v takšno družbo. Zdelo se mu je, da jim gre že pošteno na jetra, njemu pa se je njihovo bluzenje tudi upiralo. Zakaj naj bi torej sploh rinil tja in drezal v praznino, ki se je večala in širila okoli njega kot nekakšen zlovešč svetniški sij? Bilo je verjetno le še vprašanje časa, kdaj bodo komu na tej ali oni strani res popustili živci, in takrat mu bo gotovo žal, da se ni še pravi čas odmaknil. “Daj, daj,” je zagodel Bagari, ki je zaslutil, da se spet obotavlja. “Vem, da se nekaj greš, ampak pred mano se ti ni treba delati lepega,” ga je po­ vlekel za laket. “Če zapraviš en dan, ti bo še zmeraj ostalo dovolj časa za vse kreposti.” “Tako mi boš rekel tudi jutri,” se ga je skušal otresti. “Mogoče ti bom res,” je skomignil. “Ampak jutri me lahko pustiš na cedilu,” se je glasno zasmejal. “Jutri bom imel itak mačka …” Pa sta šla. Ni si znal pojasniti, zakaj je pravzaprav popuščal. Morda tudi zato, ker na njegovi strani ni bilo še nikogar, je pre mišljal. Zatekel se je lahko le v školjčno lupino svojega enosobnega stanovanja in se pogovarjal s predmeti. Še stotič je lahko do potankosti razložil svoje načrte in vse okoli njega je enako vdano molčalo. Nikogar ni bilo tam, da bi mu ugovarjal, razen prišepetovalcev in demonov iz njegove zamračene podzavesti. Ti res niso bili krotki duhovni stvori, ki bi se jih dalo po želji priklicati ali odgnati, temveč so se običajno prebujali, ko jih ni pričakoval in si jih je najmanj želel. Bili so včasih le vsiljivi pomisleki, ki so se vztraj­ no ponavljali, ali pa so se kratko malo zataknili in so ostajali z njim tudi po več dni. Bili so tudi šepetajoči, škrebljajoči ali režeči se glasovi, ki so 254 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola žebrali skrivnostna, le redko povsem razumljiva sporočila in ga spravljali ob pamet. Ni namreč vedel, kdo ali kaj ga je takrat nagovarjalo. Prihajalo je iz nekakšnih vmesnih prostorov, ki najbrž niso bili v sobi, pa tudi ne v njegovi glavi, nagovarjalo ga je z zastrtimi nameni, ga opominjalo, mu grozilo ali se mu rogalo, ne da bi mu dalo vedeti, kaj je pravzaprav zagrešil. Take prisotnosti ga je bilo resnično strah. Pogosto ga je grabila panika, saj ni vedel, kako naj bi se pred to nadlogo sploh branil, še bolj ga je strašila misel, da se ga bo nekoč nekaj iz teh vmesnih prostorov res dotaknilo. Takrat bo najverjetneje zblaznel. Ali pa se bo z njim zgodilo nekaj, česar si ni znal še niti zamisliti. “Ali so res duhovi ali pa znaki shizofrenije,” mu je pred leti dejal profe­ sor Edi Gustin, ki je bil zdaj že pokojni in ga ni mogel znova vprašati. Bil je njegov zadnji zaupnik, edini, ki mu ni ničesar prikrival in se tudi ni bal, da bo raztrosil okoli, a zdaj ga ni bilo več in v bližini ni bilo nikogar, ki bi ga lahko nadomestil. Možakar je namreč tudi veliko vedel o teh rečeh. “Žal je tako, da ti ne eno ne drugo ne prinaša nič dobrega,” mu je pojasnil. “Če so duhovi, si moraš poiskati pravega spovednika, če pa je shizofrenija, bi bilo najbolje, da greš takoj k zdravniku.” Se razume, da takrat ni šel po pomoč. Le še bolj se je zarotil, da si bo sam pomagal, in tudi to je gotovo vplivalo, da je začel obsedeno vrtati vase. Sčasoma se je tako dokopal do prepriča­ nja, da posameznikova osebnost nikoli ni nekaj dovršenega in enkratnega, ampak je pravzaprav zgodba. Vse, kar se nam je kdaj zgodilo, je naloženo v nas in nas določa tudi v sedanjosti, ki tako seveda spet ni neki izvzet niz trenutkov, temveč je le most v prihodnost. Edino, zaradi česar je sedanjost v sleherni osebni zgodbi tako zelo pomembna, je ta neponovljiva možnost, da jo lahko vsaj deloma in po svojih zmožnostih spreminjamo. Sleherni pretekli trenutek je namreč že spet ujet v to življenjsko verigo, ne moremo ga več predrugačiti; ne da bi se tega sploh zavedali, je namreč postal eden izmed neštetih zidakov naše prihodnosti … Tako sta Sasafras in Bagari naposled prilezla na Maksijevo dvorišče. Tam je že stala velika garderobna omara, ki se mu sicer na pogled ni zdela prav nič posebnega. Prevlečena je bila z lakiranim mahagonijevim furnirjem in prav ta značilni lesk je razkrival, da je bila verjetno izdelana v kakem jugoslovanskem industrijskem obratu. To seveda ni pričalo o po­ sebni muzejski ali rokodelski vrednosti, zato mu je bilo že takoj čudno, zakaj Maksija sploh zanima. Toda, kmalu se je pokazalo, resnica je bila v tem, da ga sploh ni zanimala, temveč mu je bila celo odveč. “Pa kaj naj jaz zdaj s tem?” je stokal in vzdihoval, da se ga je slišalo že od daleč. “Kaj 255Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček hočeš, da ti napravim iz tega?” je spraševal Opla, ki je kar stal tam za nje­ govim hrbtom in ni razumel nejevolje. “Ta iverka še za podkurit ni dobra, ne pa da bi človek iz nje kaj napravil,” mu je dopovedoval in vmes na tihem preklinjal. “Razen če si mogoče mislil, da bi se dalo iz tega napraviti trugo?” se je nato v hipu obrnil in ga naciljal s kazalcem. “Ker to bi pa šlo,” je dejal povsem zresnjen. “Truga je pač za enkratno uporabo,” mu je pojasnil. “Zdaj pa, če spadaš med tiste, ki se bodo dali pokopati v papirnatih čevljih, je ta les zate gotovo primeren …” “Ne rabim truge, ampak omaro,” je naposled spregovoril Opel. “Omaro?” je skorajda vrisknil Maksi. “Pa saj omaro imaš,” je udaril s peto. “Ne vem le, zakaj jo prevažaš okoli.” “Pripeljal sem jo, da jo boš restavriral,” je potrpežljivo dejal oni. “Saj sva se vendar zmenila,” je obstal razširjenih rok. “Rekel sem tudi, da ti bom plačal …” “Drek,” je odmahnil mojster. “Briga mene denar,” je šel okoli omare. “Problem je drugje,” je nato spet zastal in se ozrl. “Nikoli še nisem restav­ riral ničesar, kar ne bi imelo vsaj sto let,” je pojasnil. “Zdaj pa naj delam nekaj, česar se še navaden mizar ne bi lotil?” je vprašal. “Pa saj se mi bodo stranke smejale …” Opel je sklonil glavo in ga je gledal vse bolj izpod čela. Zdelo se je, da res ne razume, v čem je v resnici problem, niti mu ne gre v glavo, zakaj tudi drugi molčijo in mojstru tako pritrjujejo. Videti je bilo, da je v tej nepriča­ kovani stiski povsem zmeden in izgubljen. Dolga tridelna omara, ki naj bi mu bila torej v sramoto, je postajala vse večja, on pa je bil v svojem mod­ rem kombinezonu vse bolj suhljat in droban. Privzdignil si je kar nekajkrat šilterico, se vmes otipaval po žepih in končno nekje globoko v hlačnici le našel pomečkano škatlico cigaret. “Glej, stari,” je dejal Drvo, ki je pristopil z vžigalnikom. “Tako to je,” je skomignil. “Ta reč pač nima zgodovinske vrednosti,” je kresnil in mu podržal pod nos. “Logično je, da se potem tega niti ne da restavrirati …” “Kako nima?” je Opel odmaknil neprižgano cigareto. “Seveda ima ravno to – zgodovinsko vrednost,” je povzdignil glas. “Zato sem jo tudi pripeljal,” mu je vzel vžigalnik iz rok in si sam prižgal. “Jebenti,” je pihnil širok dim. “Pa kaj mislite, da bi jaz nekaj kar tako vozil na restavriranje in plačeval?” se je s spet dvignjeno glavo ozrl naokoli. Pogledovali so Maksija in molče čakali, da bo torej to zgodovinsko vred­ nost ocenil ali se o njej vsaj izrekel – pa si je ta le z dlanjo ožel obraz in si nato kar nekam odsoten česal bradico. Videti je bilo, da je tudi njemu zdaj že neprijetno in ga očitno ne želi več najedati. 256 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola “Okej,” je prvi spregovoril Drvo. “Praviš, da jo ima – to vrednost,” je dvignil obrvi in si vprašujoče ogledal omaro. “Koliko pa naj bi bila ta stvar potem stara?” “Koliko je stara?” se je prestopil Opel. “To pač lahko zračunamo,” je pokimal. “Mislim, da je bilo to triinsedemdesetega, ali pa mogoče štiri­ insedemdesetega, ko jo je stric dobil na tomboli,” se je skušal spomniti. “Zdaj pa računaj …” “Dobrih štirideset let bo,” je ustrelil Bagari. “Dvainštirideset ali triin­ štiri deset, če smo natančni,” je še izračunal. “No?” je zategnil Drvo. “To ni ravno nekaj,” je ugotovil. “Ni, ni,” je pritrdil Bagari. “Za omaro že ne.” “Poslušajte,” je Opel tedaj iznenada stopil v ospredje. “Pa saj niso leta ta njena vrednost, ampak to, kaj mi ta les pomeni,” je spustil na pol pokajeno cigareto na tla in jo pohodil. “Star sem bil osem let, ko se je vse to dogajalo. Moj stric Lajoš je bil prvi človek iz naše vasi, ki je na tomboli zadel glavni dobitek. In dobitek je bila ta trodelna omara,” je pristopil in z  razprto dlanjo pobožal lakiran les. “Kdor ni takrat tam živel, ne more razumeti, kako velik dobitek je to bil. Še posebej, če vam tudi povem, da pri stricu doma do tedaj sploh niso imeli omare,” je pomenljivo premolknil in čakal. “Spomnim se, da je bil enkrat na tomboli glavni dobitek Tomosov moped,” je dejal Maksi. “Enkrat pa fičo,” je še dodal. “Ampak, da bi bila omara …” je zmignil. “Pa je bila – prav ta omara je bila to,” je prikimal. “Spomnim se, kot bi bilo danes, kako so jo pripeljali s traktorjem, kako so jo prišli z vseh bre­ gov pogledat, pa kako so jo spravljali v hišo,” se je razgovoril. “Ja, velika senzacija je bila to,” je zagotovil. “Ampak saj ni to tisto, zaradi česar je ta omara danes tukaj,” se je je spet dotaknil z razprto dlanjo in jo pogladil. “Spomnim se namreč tudi, kako so jo potem kmalu spet spravljali iz hiše in nalagali na traktor, ker jo je nori Lajoš prodal …” “Prodal?” se je začudil tudi Sasafras, saj ga je zgodba zdaj že pritegnila. “Prodal,” je zresnjen prikimal Opel. “Ali pa je z njo odplačal Farteku neki le njima poznani dolg,” je ugibal. “Tega mi žal nikoli ni uspelo izve­ deti, ker je bil tisti naduti kujon vse do konca ena navadna svinja,” je zbral v ustih slino in pljunil na tla. “Čeprav je prekleto dobro vedel, baraba, kaj je s to kupčijo napravil, se najverjetneje niti na smrtni postelji ni pokesal,” je pohodil pljunek in ga razmazal v prahu. “Pa bi se moral, jebenti, vsaj spovedati bi se moral. Čeravno je tudi prav, da se ni in se zdaj zaradi tega cvre v peklu,” je zaobrnil. “Nikoli nisem nikomur kaj takega želel, ampak temu pa res privoščim …” 257Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček “Zaradi omare?” je vprašal Maksi. “Zaradi ene omare?” je potehtal Bagari. “No, ja,” ni bil ravno prepričan. “Gotovo ne le zaradi omare,” je zgruntal Sasafras. “Seveda ne zaradi omare,” mu je pritrdil Drvo, ki je zgodbo očitno poznal. “Ne zaradi omare, ampak zaradi tete Age, ki ni te izgube nikdar prebo­ lela,” je povzel Opel. “Že takrat, tam na dvorišču, ko je skušala preprečiti, da bi ta les odpeljali, jo je skoraj zadavil, potem pa jo je zaradi tega še tisoč­ krat premlatil,” je nadaljeval s spremenjenim glasom. “Ni si mogla, revica, pomagati,” je zmajal in zopet izvlekel zavojček s cigaretami. “Metala mu je pod nos in ga nažirala, dokler ji ni nazadnje izbil očesa in napravil iz nje invalidke,” si je prižgal cigareto in sesaje povlekel dim. “Jaz pa sem to kot otrok gledal,” se je skremžil. “Kaj sem pa lahko takrat napravil?” je za hip premolknil. “Razen, da sem se zaklel in zaobljubil, da bom enkrat, nekoč, ko pač pridem do denarja, to omaro od tistega prekletega Farteka odkupil.” Možje so zdaj pogledovali vstran, saj jim je bilo neprijetno. Nihče namreč ni pričakoval, da se bo sicer robati Opel kdaj tako razmehčal in razgalil. Razumeli so tudi, zakaj mu je bilo tako pomembno, vendar omari to še zmeraj ni podeljevalo tiste zgodovinske vrednosti, spričo katere bi se je Maksi morda lotil. “Pa je teta še živa?” je skušal Sasafras vsem skupaj nekako pomagati iz zadrege. “Kje bi bila živa?” je tiho dejal Opel. “Umrla je triindevetdesetega, stric pa je šel dobri dve leti za njo, saj bedak ni znal živeti brez nje,” je pojasnil. “Edino ta kujon, Fartek, ta pa je vse preživel,” je pljunil. “Vse do prejšnjega tedna se je vlačil naokoli. Čeprav je imel že skoraj sto let, je bilo videti, da ga bo treba na koncu klati.” “Tako je to, vidiš,” je zmignil Drvo. “Še en dokaz več, da hudičevi ljudje živijo dlje.” “Živijo, živijo,” je pritrdil Sasafras. “Ne vem sicer, zakaj mora biti tako, ampak je, zagotovo je,” je ugotavljal. “Saj nacistične zločince še danes najdevajo po svetu, vsi drugi iz tistega časa so pa že zdavnaj pod zemljo …” “Dobro,” se je naposled zganil tudi Maksi. “Vse to razumem,” se je namrščil. “Sranje je pač sranje, vsakemu se nabere, ampak, nečesa pa ne razumem, ženska je mrtva, tudi stric je pokojni, ne moreš jima tega več vrniti,” je stopil k omari in se vprašujoče ozrl k lastniku. “Zakaj si jo torej odkupil?” “Zakaj?” je ta nekako presenečen iztisnil, nato pa je na lepem potihnil, kot da tudi sam ne bi vedel odgovora. 258 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola “Dobro,” je spet preudaril mojster. “Kupil si jo, ker si se zaobljubil, to še nekako razumem, ampak kaj boš zdaj z njo?” ga je še zanimalo. “Verjetno si je ne boš nastavljal doma, da bi te večno spominjala na tisto sranje,” je menil. “Jaz pač tega na tvojem mestu ne bi nikoli napravil,” je bil prepričan. “Saj tak drek si drugega ne zasluži, kot da ga vržeš v Muro pa konec,” je dvignil glas. “Konec in šlus pa adijo – razumeš!” “Razumem, razumem,” je zmignil Opel. “Ampak ti ne razumeš …” “Česa ne razumem?” je planil Maksi. “Nič,” je odvrnil in spet obmolknil. Videti je bilo, da je res v nepopisni zagati. Ali je imel za bregom še kaj, česar jim ni želel razkriti, ali pa morda tudi sam ni prav vedel, zakaj se je tega nesrečnega kosa pohištva tako oklepal. Sasafrasu se je, ko ga je tako gledal, sicer vse bolj zdelo, da gre verjetno za slednje, a mu nekako ni znal pomagati. Maksi je pač napadal in izkoriščal zadrego, ker se je branil posla, delo, ki bi ga sicer čakalo, pa je bilo kajpada tudi tako, da mu ga niso mogli naprtiti, četudi sta bila kolega. Ni se bilo torej mogoče z argumenti posta­ viti na nobeno stran. No, kljub temu je Sasafras na tihem navijal za Opla. Zdelo se mu je, da nekako razume in čuti vse tisto, česar ta ni znal izreči. Predolgo je živel z upanjem in čakal na zadoščenje, zdaj ko je imel želeno stvar končno v posesti, pa ni mogel dojeti, da ni s tem ničesar dosegel. Usoda je človeški zlobi rada ustregla in življenje je bilo zaradi tega pogo­ stoma krivično. Tudi sam se je svojčas počutil tako izigranega, verjel je, da se vsaka pravičnost nekoč izkaže in bo sleherna dobrota nekoč poplačana, toda vreča, ki jo je tako vztrajno želel napolniti, je bila brez dna. Vse, kar je potrpežljivo počel v slepi veri, da bodo ljudje okoli njega to naposled le upoštevali in bo tudi neka višja milost to opazila, je bilo zaman. Bližnji so se njegove ustrežljivosti in pohlevnosti kvečjemu navadili, če se je kdaj postavil zase ali je celo kaj terjal, so bili presenečeni in so mu nekako za­ merili. Življenje pa je tudi teklo, ga vrtinčilo po svoje in brezčutno mlelo, ali mu je nemara celo oponašalo, ker je bil videti tako nedorasel. Tedaj pa je bil vse bolj viden tudi že rezultat take drže. Večina njegovih vrstnikov in sploh vseh okoli njega je prišla bolje skozi. Zmagovali so nasilni, obo­ gateli lakomni, spoštovani so bili iznajdljivi in cenjeni nepopustljivi, celo prevzetnim se ni zamerilo in večina je dvigovala roke za preračunljive, le uvidevni in sočutni so ostajali praznih rok … “Kaj, če bi raje nekaj spili?” se je tedaj odločil Maksi. “Omara bo že po­ čakala,” se je nekje globoko v sebi morda celo omajal. “Če je čakala pol stoletja,” je zmignil Drvo. 259Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček “Pa saj je itak le eno tako blato s čevljev,” je tudi Sasafras nekako z olaj­ šanjem odmahnil. “Blato?” se je tedaj na mah predramil Opel. “Kaj pa?” je odvrnil z vprašanjem. “Kako ima to lahko zvezo?” “Seveda jo ima …” “No, če jo ima, potem mi boš pa to zdaj lepo razložil,” je bil na lepem ves popadljiv. “Dovolj je meni tega nategovanja,” je preteče pristopil k Sasafra­ su in ta je v njegovih žmirkajočih očeh že lahko zaznal, da bo vsa zatajevana jeza zdaj zdaj udarila na plan. “No, reci, no?” je terjal s stisnjenimi zobmi. “Kako zvezo ima to?” je še povzdignil glas. “Ta omara in tisto blato!?” Neznanska nestrpnost ga je kajpada presenetila, zato je le povlekel glavo med ramena in se izpod čela ozrl po obrazih. Ugotovil je lahko le, da jih je že pritegnilo žganje, ki ga je Maksi pretresal v polpraznih steklenicah, in niso se zmenili za njegovo stisko. “Kako naj ti povem, če si pa že ves nasršen,” se je umikal. “Vsi imamo blato na čevljih, to ni nič takega, to se le tako reče,” ga je skušal pomiriti. “Eni se ga pač prej znebijo, drugi pa se ga še v tretjem kolenu ne morejo otresti …” “A to?” je zategnil Opel. “Tu si ti mene našel?” se je suho posmejal. “Praviš mi, da sem kmet,” je naposled ugotovil. “To tu pa je le ena bedna kmečka omara.” “Ne, ne,” se je branil. “Kako ne razumeš?” ga je rotil. “Vsi smo mi malo kmetje, nihče se ni še povsem pogospodil, ampak to nima zveze,” mu je dopovedoval. “Hotel sem ti pa tudi reči, da je to pač le lepljiva preteklost, ki bi se je bilo bolje otresti …” “Lepljiva, a?” je oni spet popadel. “Ta omara je zate moja lepljiva pre­ teklost?” je zasopel in ga uščipnil v nadlahtnico. “Ti bom jaz pokazal, kako je lepljiva, ja,” ga je v en mah zagrabil za lase na zatilju in ga povlekel proti omari. “Pa boš potem rekel, kaka je …” “Ej!?” je naposled zatulil. “Pa kaj ti je?” je zaplahutal in se mu skušal iztrgati. A Oplove dlani so bile kakor klešče, bes mu je vlil neuklonljivo moč in gotovo bi ga lahko z enim zamahom zalučal tudi prek ograje. Vendar je imel silak še bolj hudičeve namene. Kakor peresce ga je prestavil prav k omari in ga potisnil prednjo, da je v bleščeči lakirani površini za hip zagledal svoj spačen obraz, nato pa mu je nagnil glavo vznak in spet ves zahropel vprašal: “Lepljiva, a? Poglej zdaj, ali je res lepljiva?” “Ne, ni, seveda ni,” je še zastokal. “Niiii …” 260 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola “O, pa je!” je jeknil in ga z obrazom treščil ob les. Nato je takoj spet zamahnil in vse močneje tolkel z njegovo glavo, kot bi držal v rokah macolo, s katero je mogoče omaro razbiti na koščke in jo spremeniti v iver. Zameglilo se mu je pred očmi in se naposled povsem stemnilo. Oni pa ga je še kar tolkel … Ko se je potem zbujal, ni več vedel, kaj ga je sploh doletelo. Niti ni mo­ gel razbrati, kaj se je dogajalo okoli njega. V glavi mu je donelo, v ustih je čutil pekočo lepljivo slino, oči pa so se mu zlepljale, da je razbiral le sence. Postave nad njim so panično poplesovale in mu očitno želele pomagati. A njihovi glasovi so bili nerazločni in komaj razumljivi. “Treba bo klicati rešilca,” je ugotavljal prvi. “Nikogar ne bomo klicali, saj že miga,” je od­ govarjal drugi. “Daj mu malo šnopsa pod jezik, mogoče bo pomagalo,” je predlagal tretji. “Ne nori zdaj s šnopsom, ti pa tvoj šnops,” je bil nekdo proti. “Človeka je treba le obrniti na bok in počakati, da pride k sebi …” In potem so ga tudi že obračali … “Vidiš, da ni tako hudo,” je žlobudral Maksi, ki se je sklanjal nadenj in mu z okrvavljeno gospodinjsko krpo brisal čelo in oči. “Kako ni, jebenti, poglej, koliko krvi je izgubil,” se je mrščil Bagari, ki je prav tako buljil vanj. “Brez medicine se tega ne bo dalo zakrpati,” si je ogledoval poškodbe. “Dalo se bo, kako se ne bi dalo,” ga je mojster še otiral s tisto usrano cunjo. “Poklical bom rešilca,” se je naposled odločil Bagari. “Ne boš,” se je vzravnal Maksi in preteče dvignil kazalec. “Nobenega sranja nočem na tem dvorišču,” je iztisnil skozi zobe. “Če pridejo reševalci, bo takoj tu tudi policija, cela štala bo spet iz tega, jaz pa nimam časa za postopke.” “Mogoče pa res ni ravno za rešilca,” je skomignil Drvo. “Slišal sem, da tega niti na urgenci več ne šivajo, temveč lepijo,” je odmahnil. “Zalepi pa to lahko vsak.” “Pogledat grem, ali je soseda doma,” se je spomnil Maksi. “Še vsakič, ko sem se kje globlje urezal, mi je znala pomagati,” si je otrl dlani z okrvav­ ljeno krpo in jo odvrgel. Sasafras je tako sam obležal vznak in se med strehami zazrl v nebo. Razpotegnjeni in scefrani oblaki, ki so rdeli v soju zahajajočega sonca, so se na neki ne povsem doumljiv način zlivali z razpoloženjem, ki ga je prežemalo. Zdelo se mu je, da je kot ranjen vojak obležal na fronti in da to znamenje na nebu ne pomeni dobrega. Vendar, katera je bila to vojna 261Sodobnost 2018 Tombola Feri Lainšček in za koga bo dal življenje, tega se ni več mogel spomniti. Tema, ki se je spet zgoščala okoli njega, je bila očitno temna plat medalje, ki si jo je tako prislužil. Svetle plati mu tako ali tako ne bo dano nikoli videti. Saj zdaj je res umiral … 262 Sodobnost 2018 Feri Lainšček Tombola Prebujenje Odpiram, zapiram, odpiram, zapiram, odprem oči. Vse pred menoj bledi, motne figure se zdaj ostrijo, zdaj spet meglijo nazaj v  neprepoznavne silhuete. Angeli se preobražajo v  demone, človeški spački v  spačene živalske podobe, vihrajoče drevesne krošnje v kose krvave košnje. Zazdi se mi, da zagledam belo labodjo perut, ki ne more biti nič drugega kakor krilo angela, zato z vso gotovostjo, kakršno lahko premore samo brezbožnež, ki se je zbal lastnega dvoma, sklenem, da sem po smrti pristal v nebesih. Veter se poigrava s krošnjami dreves, kot bi bile navadne zeljnate glave, svojo pa imam od nemoči nepremično položeno na mehko pernato pod­ lago. Begajoče oko išče po prostoru rešilno vejico, katere bi se moja duša lahko oprla, pa četudi bi bila to zgolj varljiva opora. Namesto tega zagle­ dam obraz, ki je grd, ampak tako grd z gubami, bradavicami in podnos­ nimi dlačicami, da ne more biti ne človeški in ne ženski, marveč je lahko samo demonski: “Ne, nisem bil povzdignjen v nebesa – strmoglavil sem naravnost v pekel!” “Dobrodošel nazaj!” me pozdravi peklenšček, ki kdove zakaj nosi staro­ modna očala s pomenljivo rdečimi okvirji in drži v rokah knjigo, na kateri v tistem trenutku še ne morem razbrati naslova. Presenetljivo, toda ne Mirt Komel Medsočje Odlomek iz romana Sodobnost 2018 263 Sodobna slovenska proza začudim se nad tem, da se tudi v peklu, tako kot v čakalnicah ali bolnišni­ cah na Zemlji, kratkočasijo s knjigami. Ustnice so še vedno omrtvičene od spanca in glasilke od sebe ne dajo glasu, tako da ne zmorem odgovoriti nagovoru pošasti, temveč se od groze obrnem stran. S tilnikom, potopljenim v blazino, dušo, pogreznjeno še niže od postelje, in s pogledom, uprtim v strop, lahko zdaj, ko se mi je pogled vsaj kolikor toliko razbistril, jasno uvidim, da sem poprej razbiral podobe v obrisih ometa, ki je nekoč naključno odpadel in se s  kiparsko spretnostjo pre­ oblikoval v raznolike reliefe. Stena, ki ni v nič boljšem stanju od stropa, je okoli in okoli okrušena, odkrušeni deli pa so pobeljeni z istim odtenkom, s katerim je pobarvana kovinska površina obrobe postelje. V medlem soju proti stropu obrnjene svetlobe zagledam črne gumijaste odtise na odurni pastelno modri barvi stene, nedvomne sledi norosti in nasilja. Telo je še vedno nemočno, toda oči se radovedno vrtijo v svojih domačih lobanjskih votlinah, tako da mi omogočijo še bolj neprijetno spoznanje: sem v prazni ozki sobani z izjemno visokim stropom, kakor da bi bila nekakšna navzgor postavljena betonska krsta. V peklu imajo očitno prav takšno prostorsko stisko kakor pri nas na Zemlji, da grešnike trpajo v  takšne luknje brez pohištva. Pa vendar, ta globalni korporativni konglomerat – upravlja ga vrhovni in nadvse vrhun­ ski manager, mag. dr. Lucij Feri Satanini, sicer magister cerkvenega prava in doktor panteoloških znanosti  – se vsaj kadrovsko ne zdi tako zelo podhranjen, da ne bi mogel vsakemu izmed nas, malih delničarjev zla, dodeliti po enega demončka, zavajajoče oblečenega v nebeško belino, iz katere vselej vejejo prijazne besede: “Kako se počutimo?” Če bi le lahko, bi odgovoril, da še nikoli slabše, toda besede so usahnile na konici mojih še vedno osušenih ustnic. Poskusim se dvigniti, toda dvigu glave ne zmorejo slediti ne ramena, ne roke, še najmanj pa noge, na katerih začutim močan, nepopustljiv pritisk, kakor da bi me štiri krepke roke držale prikovanega na posteljo. Upiram se, in bolj kot se upiram, bolj čutim, da niso roke – ne demonske in ne človeške  – tiste, ki mi jemljejo svobodo, marveč široki, z  mehko volno oblazinjeni usnjeni pasovi, prav tako zavajajoče bele barve kakor rjuhe in obleka moje demonične nadzornice. Za razliko od obraza glas zdaj namreč ne pušča več dvomov, da gre za – o moj bog! – ženskega peklenščka: “No, no! Pomirimo se vendar! Doživeli ste hud šok in vsekakor nočemo, da bi zdrsnili nazaj – kajne da ne?” Z materinsko vsiljivostjo mi je, rekoč, da gre za “moje dobro”, “administrirala”, kakor temu tukaj pravijo, pomirjevalno 264 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje zdravilo v obliki majcene tabletke, ki sem jo najprej nekajkrat kljubovaje izpljunil, nazadnje pa hočeš nočeš moral zaužiti. Celo bolj kot dejstvo, da sem zvezan, me do skrajnosti spravlja ob živce tale njen nenehni “mi” (“kako smo”, “pomirimo se”), tako da požrem slino skupaj s tableto, ne pa tudi svojega ponosa, ko izustim svoj prvi posmrtni (o)stav(n)ek in prekinem preostanek pogovora: “Želimo, da utihnete!” O­o, mislim, da sem jo užalil. [Datum manjka] Svoje prve vtise po prebujenju sem popisal dan ali dva pozneje, morda celo več dni pozneje, kdo bi vedel. Zdaj sem sicer prost usnjenih okovov, a vendar prikovan na mizico sobe v posebnem krilu zaprtega oddelka psi­ hiatrične klinike, ki se nahaja v razkošno razpadajočem dvorcu ljubkega in že slišanega imena Vila Laruc. Tukaj sedim z dnevnikom v roki, kakor mi je priporočil samooklicano “moj” novi psihiater in vodja klinike, ki sicer ni magister cerkvenega pra­ va in tudi ne doktor panteologije, kakor se mi je sprva zapisalo, marveč navaden doktor psihiatrije, pa tudi Lucij Feri Satanini mu ni ime, ampak Bojan Aljaž Mrak (takoj ko sem slišal njegovo ime, sem se spomnil, da mi je moj goriški psihiater pred odhodom v Medsočje dal njegovo vizitko, če bi potreboval nujno psihiatrično pomoč). Svojega novega zdravnika sem spoznal dan ali dva pozneje, ko mi je tisto, za kar se je kmalu izkazalo, da ni peklenšček, temveč medicinska sestra, postopoma zmanjšalo odmerek zdravil. Zjutraj, ko je dognala, da sem priseben, je na klopotajočih kopitih odtacala iz sobe poklicat dobrega gospoda doktorja, vihrajoč s koničastim repom, ki so ji ga skoraj odščipnila samozapirajoča se vrata. Na stolici je pustila knjigo, na hrbtišču katere sem zdaj že zlahka prebral priimek avtorja, na platnici pa naslov: Doktor Jekyll in gospod Hyde (kakšen naslov pa bi človek pričakoval od nekoga, ki se piše Stevenson in se podpisuje z dvojnim imenom Robert Louis). Nastopi doktor Mrak, še natančneje: dr. med. spec. psih., vital. gosp. v let., pleš. glav. in pamet. čel. V sobo je vstopil z zanesljivim korakom, kakršnega pripisujemo razumnim ljudem njegovega kova, čeprav z neko­ liko nenavadno begajočim pogledom, ki bi bolje pristajal komu v pižami, kakršna je moja. Najprej me je obsipal s serijo premišljenih vljudnostnih vprašanj, s katerimi je očitno hotel preveriti moje duševno stanje, kakor 265Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel da bi lahko duši izmeril pulz na isti način, kakor izmeriš utrip srca tako, da poprimeš za zapestje. Potem ko je sklenil, da sem sposoben poslušati in razumeti njegovo razlago, je sledil kirurško natančen povzetek minulega dogajanja: kako so me našli razcapanega in razjarjenega na robu gozda ob cesti (skratka, neprištevnega in nasploh bolj podobnega divji zveri kakor človeku); kako sem lučal kamenje v  mimovozeče avtomobile (človek kot dvonožna kopenska žival pač mora sovražiti tehnologijo, ki ga je po­ nesla skozi nebo v vesolje); kako sem razbijal prometne table in obcestne kresnice (nikoli nisem maral teh kovinskih utelešenj reda); kako sem se upiral aretaciji, ko so avtomobilisti poklicali policijo (zaskrbljeni so bili za svoje jeklene konjičke, ne pa za podivjano zver, ki jih je ogrožala ob cesti); nenazadnje pa še kako sem, sicer privezan na posteljo v samici, blodil in besnel celo noč, tako da so mi morali administrirati pomirjevalna zdravila (neosebna glagolska oblika). Dobri gospod doktor me je še tistega istega jutra svoje prve vizite pri­ sebnega človeka osvobodil mehkih spon, ne da bi mi obenem vrnil pro­ stost. Ocenil je, da je sicer res šlo zgolj za “epizodo izgube samonadzora”, toda zaradi moje domnevne “zgodovine psihičnih obolenj” je sklenil, da me mora “držati pod stalnim nadzorom” in še vedno z vsaj “minimalnim odmerkom zdravil”, vse dokler se ne prepriča, da “ne ogrožam ne sebe in ne drugih” in da se je moje “duševno stanje stabiliziralo” (mislim, kako učeno se izražajo tile doktorji – ne moreš, da jim ne bi verjel). Dodelil mi je sobico v zaprtem krilu, kjer me je še isti dan obiskal in se z menoj pogovarjal o na videz nepomembnih rečeh. Ni mi ušlo, da ga je – tako kot mene, konec koncev – seveda najbolj zanimalo, kaj vse sem doživel tisto noč in kod vse sem se potikal. Potem ko je sam pri sebi dognal, da je najbrž še prezgodaj za rudarjenje po mojem duševnem podpodju, je vstal, da bi se poslovil. Na vratih se je še obrnil in dejal, da me bo jutri obiskala žena, pri čemer je želel s pretiranim zanimanjem opazovati mojo reakcijo – res me je presenetil, tako da sem nekaj sekund še mencal, nato pa naivno vprašal: “Ali ve?” “Seveda ve, saj smo jo obvestili takoj, ko smo vas našli, hkrati pa smo jo posvarili, naj nikar še ne hodi, saj vas noče videti v takšnem stanju, v ka­ kršnem ste bili nekaj dni. Zdaj, ko ste kolikor toliko v redu, pa je že dobro, da se vidita, ne samo iz povsem človeških razlogov, marveč tudi zavoljo vašega nadaljnjega zdravljenja.” Celo človeškost je preračunana od prvega do zadnjega obiska natančno. 266 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje [Datum manjka] Danes popoldan, že skoraj pod večer, me je, kakor napovedano, obiskala Lina. Slišal sem njenega rumenega fiča, ko je kakor kanarček priletel na pe­ ščeno dvorišče pred dvorcem, zavil okoli kipa na sredini, nato pa zaradi njenega značilnega zaviranja zdrsel za meter ali dva. Vstal sem iz postelje, stopil k oknu in jo skozi rešetke opazoval, kako je izstopila iz svojega avtomobilčka v  visokih usnjenih škornjih, v ozkem črnem krilu, ki ji je segalo od kolen do vratu, in v beli bluzi z volančki na rokavih. V rokah je držala debel rdeč plašč, ki si ga je zaradi hlada hitro nadela, nato pa je iz avtomobila potegnila še velik potovalni kovček s koleščki, ki so le s težavo premagovali odpor, zarisujoč štiri vijugaste črte po peščeni preprogi. Nekaj časa sem jo pozorno opazoval – njen obraz, njene kretnje, njeno hojo –, kakor da bi jo videl prvič in kakor da bi prišla druga oseba od tiste, ki sem jo poznal in pričakoval. Po domačnosti, s katero se je pogovarjala z osebjem, še zlasti pa z dok­ torjem Mrakom, ki jo je prvi prišel pozdravit, ni bilo videti, da bi bila tukaj prvič. Takoj ko sem jo – po snidenju, objemih, poljubih, solzah – povprašal po tem, se je samo pogreznila v molk in se zaskrbljeno zazrla skozi polpro­ sojno okno v krošnjo drevesa, ki se je razgibano odzivalo na vse močnejšo sapo večernega vetra. Razumljivo, pa vendar nenavadno vznemirjena se je skoraj prisiljeno nasmihala mojim šalam na račun psihiatrične klinike. Z nelagodjem je pogledovala po majhni sobici, nekajkrat se je skoraj pre­ strašeno ozrla proti rešetkam na oknu, nato pa ji je pogled obmiroval na kovčku, v katerem mi je prinesla obleke. Vse to njeno bežanje s pogledom ni služilo ničemur drugemu kot bežanju od mojega utrujenega obraza, pa čeprav se je zelo trudila, da bi me gledala v oči, in se je nasploh poskušala vesti tako, kot da je vse v redu. Precej drugačna je bila od takrat, ko sem jo zadnjič videl, vendar nisem bil povsem prepričan, zakaj: ali zato, ker se mi je zdelo, da je minilo bistveno več časa, kot sem mislil, ali ravno nasprotno zato, ker se medtem kakor da sploh nič ni zgodilo. Nelagodje pa ni prežemalo samo nje, marveč predvsem mene, kajti zdelo se mi je, da moram odgovarjati za svoje nesrečno stanje, kakor da sem sam kriv za to, kar se mi je zgodilo. Zaradi mešanice nekakšnega sra­ mu sem se začel nerodno opravičevati še za stvari, ki niso imele nobene zveze z razlogi, zakaj sem se znašel zaprt tukaj notri. V nekem trenutku si ni mogla več pomagati in je planila v jok: zbrala je pogum in se mi, kakor 267Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel da bi želela dokončno preveriti, kaj se z  menoj v  resnici dogaja, zazrla v oči, ki so bile verjetno zbegane od minulega dogajanja in še dodatno od zdravil, nato se ji je obraz skremžil od žalosti, ustnice so zadrhtele, solze so ji namočile lica. Z dlanmi sem nežno objel njen obraz in jo poljubil. Želel sem ji dati vedeti, da bo vse še v redu, toda zgodilo se je ravno nasprotno: še bolj je za­ jokala in še bolj je bila videti obupana. Nisva več spregovorila, samo objela sva se in nekaj časa obmirovala v takšnem položaju, želeč si pomirjujoče večnosti, kakor kip objema, ki je preživel svojega stvarnika. Čim prej se moram pozdraviti, da se bom lahko vrnil v Medsočje! Nekdo drug 14. november Danes je slovesen dan, sicer majhen premik, le nekaj deset metrov, a včasih človeku pomeni, prav kakor zdaj meni, neverjetno razliko. Končno so me namreč preselili iz tiste majhne sobice zaprtega krila, na katerem sem se sicer navadil leteti z domišljijo, kljub temu pa nisem pozabil, kako diši svoboda: včasih prijeten, včasih neprijeten vonj po drugih ljudeh (sveže oprane pižame na telesih različnih starosti), vonj po kavi, ki zaveje iz kavomata (ne ravno najboljša kava, a vendar kava in ne proja kakor poprej), skupaj s cigareti, ki jih lahko pokadim na svežem zraku (najčistejši podalpski zrak, pomešan s cigaretnim dimom), nenazadnje pa tudi vonj po pasulju in klobasah, ki se kuhajo v kuhinji klinike (trije topli obroki na dan). Dodelijo mi sobo, ki si jo delim z Ludvikom, prijetnim sovrstnikom, ki se, kljub sicer izjemno razumnim pogovorom, bori z majceno težavico, nam reč prepričanjem, da je reinkarnacija svojega bolj znanega soimenjaka iz sedemnajstega stoletja, to pa zaradi istega datuma rojstva petega sep­ tembra in, oh, seveda, zaradi istega imena. Ves čas se drži tako kraljevsko, da je že smešen, še zlasti ko se zjutraj prebudim in ga zagledam, kako stoji pred oknom, obsijan s soncem, z rokami v žepih kopalnega plašča, nostalgično obžalujoč izgubljeno kraljestvo. Mislim, da mu stavba, v kateri se nahaja medsoška psihiatrična klinika, zaradi same aristokratske arhi­ tekture ne dene preveč dobro. Ko grem na enega izmed mnogih cigaret, se sprehodim po parku, da si od blizu in od daleč ogledam Vilo Laruc v vsem njenem razkošju: glavno 268 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje trinadstropno poslopje z lepo oblikovanimi okni je razdeljeno na dva trak­ ta v obliki črke L, pri čemer je v krajšem traktu zaprti oddelek, v daljšem pa polodprti; na vrhu sprednje fasade, koder je tudi glavni vhod s peščenim dvoriščem in kipom na sredini, stoji vitražna rozeta, ki je vgrajena tik pod ostro navpično pločevinasto streho; celotna stavba pa je s pokritim mo­ stičkom kot s popkovino povezana s srednjeveškim stolpičem; mostičku so nadeli ne ravno izvirno ljubkovalno ime Ponte dei sospiri, ker v stolpu v samozadani osami živi zadnji še živeči član plemiške družine Laruc. Oni dan sem povprašal enega izmed uslužbencev po grofu in izvedel nekaj zanimivih stvari: da je bil dvorec med drugo svetovno vojno skoraj do tal porušen, po vojni pa obnovljen za namen, kateremu služi še danes; da se je po osamosvojitvi v procesu denacionalizacije oglasil edini polnopravni dedič, ki je po dobljeni pravdi pustil stavbo v obstoječi rabi, zase pa terjal samo stolp, brezplačno nego in enega od treh obrokov na dan. V velikih skupnih prostorih, kjer je nekaj miz z neudobnimi šolskimi stoli, v kotu pa veliko udobnejši divani pred televizijo na steni, imamo gostje klinike precej svobode glede vprašanja, kako zapolniti svoj sicer z urnikom strogo odmerjen čas: lahko beremo časopise (vsak dan sveže dostavljen nabor tiskanih medijev), se kratkočasimo s televizijskimi pro­ grami (slovenske, pa tudi italijanske in nemške provenience), lahko pa se seveda tudi igramo družabne igre (briškulo, človek ne jezi se ali, mojo najljubšo, ne bodi nor). Tukaj v skupnih prostorih tekom svojega prvega koraka prostosti konč­ no pridem tudi do koledarja (le zakaj nisem poprej povprašal po datumu?): stopim do stene, kjer visi veleumni izum Gregorja XIII. v posodobljeni podobi datumov z režami, v katere zatakneš rdeče obarvan okvirček, in presenečeno ugotovim, da … smo že sredi novembra! Odkar so me prisilno hospitalizirali, sta minila že dolga dva tedna! Vrnil sem se v  sobo, ves neučakano vznemirjen zaradi koledarskega spozna nja, ampak biti moram potrpežljiv: korak naprej sem že naredil – zdaj pa počasi do naslednjega. 17. november Eden izmed pogojev za preselitev z zaprtega na polodprti oddelek je bil, da se udeležujem “kolektivnih terapevtskih seans”, kakor jih strokovno imenuje in še bolj strokovno vodi naš dobri gospod doktor. 269Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel Na današnjem, mojem prvem “skupinskem solipsističnem soočenju”, kakor pa jim pravim jaz, uveljavljam pravico do molka, tako da lahko zgolj opazujem druge, poslušam njihove izpovedi in si vse skupaj zapisujem v svo­ jo zvesto beležnico – prav tako kot sam gospod doktor, ki vodi seanso: zapi­ šem si, da si on zapisuje, kako si zapisujem, da si zapisuje moje zapisovanje. Oblečeni v debele puhovke ali plašče in zbrani na poznojesenski sončen dan v parku za dolgo, od dežja in časa zdelano marmornato mizo, staro vsaj toliko kot sama vila, sedimo vsak na svojem stolu, eden na okovano lesenem, drugi na plastičnem, eden na rdečem, drugi na modrem, vsi sku­ paj v senci razkošnega lovorovega grma z razgledom na bližnje hribovje. Od leve proti desni kakor števke na urinem kazalcu: moj cimer (kraljevski primer megalomanije); nevrotična ženska, ki zašklepeta z zobmi in začne streljati številke vsakič, kadar jo nagovoriš (bojda je živčno obolenje utrpe­ la že na gimnaziji zaradi bojazni pred spraševanjem diktatorske učiteljice matematike); mladenič, ki je prepričan, da je s sekiro umoril neko starko, zato ga zdaj morijo neznosni občutki krivde (zaradi tega so ga vsi klicali Raskolnikov, in ko mu je doktor dal knjigo v branje, se je njegovo prepriča­ nje samo še utrdilo); mladenka, ki trpi za nimfomanijo, nenehno razmišlja o seksu in ga tudi radodarno prakticira (kako predvidljivo: ljubljenka medi­ cinskih bratov in osovražena s strani sestrskega dela zaposlenih); deček, ki sliši glasove v glavi in si ne more pomagati, da jih ne bi poslušal in ubogal (veliko premlad, da bi ga zdravili z odraslimi, toda starši so se, za njegovo dobro in proti volji njegovih glasov, pač tako odločili). Ne razumem prav dobro smisla vsega tega cirkusa razen najpreprostej­ šega izmed vseh razlogov, namreč da nam skupinska terapija pomaga, da se odpremo pred soljudmi. Gospod doktor meni, da seansa potrebuje uvod za osmislitev, zato že na samem začetku nagovori prisotne v želji, da bi čim bolj sprostil nelagodno situacijo, v kateri se te hočeš nočeš drži ob­ čutek krivde, ker si v takšnem položaju. “Med študijem psihiatrije sem se specializiral tako, da sem se osredotočil na primere, kakršni so vaši. Eden izmed načinov, kako vam lahko pomagam in kako si lahko pomagate sami, je ta, da o svojih težavah spregovorite na glas – to je ključno: na glas, da se slišite! – skupaj z drugimi, ki se soočajo s podobnimi težavami.” Po skoraj polovici kroga, ko je kazalec pokazal na tretjo po vrsti, se nam pridruži še nenavaden možakar z debelo karirasto srajco, volnenim šalom okrog vratu in na glavo poveznjenim kavbojskim klobukom. Usede se zra­ ven mene, tako da moram z roko skrivati svoje pisanje, nakar me potihem nagovori, zroč me s svojim zmedenim pogledom naravnost v oči: “Soncu ne verjemi nič bolj kot sencam, ki jih meče luna ponoči!” 270 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje Zdrznem se, saj se mi zdi, da sem podobne besede že slišal nekoč, nekje, nedavno – toda kdaj in kje? Ne spomnim se, enkrat te dni, ko bom spet povsem priseben, si moram vzeti čas in pobrskati po dnevniku. 19. november Čutim, da mi misli samovoljno begajo sem in tja predvsem zaradi zdravil, ki jih moram jemati vsako jutro kot predpogoj za izpust iz klinike – “po­ mirjevala” jim pravijo, toda zaradi njih sem samo še bolj vznemirjen, celo razburjen, ker ne morem jasno razmišljati. Sicer je tukaj življenje še kar prijetno: zagotovljeni topli obroki, dovolj prostega časa in zelo človeški, celo prečloveški odnos do nas, gostov. Vzdušje je posebej prijetno zato, ker je klinika obdana s krasnim parkom, pravcatim botaničnim vrtom, polnim raznolikega rastlinja z vseh vetrov sveta (nekdanji lastnik dvorca iz nekdaj razvejane družine Laruc je, kakor so mi povedali, veliko prepotoval). V samem parku so posejani zdaj smešni, zdaj zanimivejši kipi, večinoma preproste umetniške stvaritve pacientov klinike, z izjemo enega samega, namreč tistega, ki krasi peščeno dvorišče pred glavnim pročeljem dvorca in pod katerim je podpisan prijatelj Anton Kenda (kdo ve, ali so ga že izpustili iz zapora?): krogla, ki je z ene strani videti kot žareče sonce, z druge pa kot pojemajoča luna, je objeta v spira­ lo, ki se začne in konča v isti točki in tako nima ne konca ne kraja (najbrž v kamnu ne bi videl ne lune ne sonca, če ne bi tistega dne k meni prisedel oni smešni človeček s klobukom in mi zrecitiral tisti verz, za katerega še vedno nisem ugotovil, od kod mi je znan). Prijetno, če odmislimo vsakodnevne skupinske seanse z ostalimi “pa­ cienti”, za katere v veliki večini primerov sploh ne razumem razloga za hospitalizacijo, saj se po marsičem sploh ne razlikujejo od drugih ljudi, še najmanj pa se razlikujejo od samega psihiatričnega osebja, ki bi resnič­ no potrebovalo terapijo. Vsega tega ne govorim iz zlobe, o ne, marveč iz čistega sočutja zaradi njihovega trpljenja, ko se nam trudijo biti za zgled s svojo “normalnostjo”. Imamo kar natrpan urnik, s katerim nam poskušajo urejati misli tako, da nam disciplinirajo telo (psihiatrija je dvignila roke nad uganko človeške psihe in se ukvarja samo še z možgani kot povsem telesnim organom): zdaj nas dolgočasijo z  vsakdanjimi opravili, kakršna so pranje in lika­ nje ali kuhanje in pospravljanje, zdaj kratkočasijo z bolj zanimivimi, ko 271Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel nas spodbujajo k umetniškemu udejstvovanju na podstrešju dvorca, ki združuje glasbeno sobo, slikarski atelje in likovno delavnico. Doktor Mrak me še vedno spodbuja k terapevtskemu pisanju dnevnika, po katerem me nenehno sprašuje na najinih rednih individualnih seansah. Sicer me še ni naravnost poprosil zanj, želi pa, da mu prebiram odlomke, bojda zato, da se slišim na glas prebirati svoje lastne misli. Sam se vse bolj nagibam k temu, da bi izpustil pero in poprijel za slikarski čopič. 22. november Postopoma sem preveril in se naposled tudi prepričal, da ima dobrodušni doktor dostop do mojega dnevnika, pa čeprav ga ves čas nosim s seboj, zato sem vse zapise od začetka svojega bivanja tukaj prilagodil tako, da svoje karte skrijem na način, da jih svojemu bralcu na videz prostovoljno razkrijem. Na primer tako, da izpeljem sledeče globokoumje: psihiatrija se je opre­ mila z vsemi možnimi pripomočki, da bi svoj znanstveni diskurz ogradila od norosti, ki tvori njeno jedro in njen raison d’être – a vse zaman, saj vse naelektrene ograje in vsi obrambni zidovi pomagajo prav toliko kot varno­ stni pasovi in maska kisika na letalu, ki pada, pada, pada. Kljub temu pa naj vsem vam, ki se bojite norosti, tako kot se znanstveni­ ki bojijo resnice (od koder izvira vsa njihova skrb za empirično preverljive metode), povem, da se je psihiatrično vedoslovje od časov, ko so zabijali kline v možgane zato, da bi zdravili dušo, precej razvilo. Tukaj v dvorcu ni ne kladivc, ne klinov in ne klincev, ne prisilnih jopičev in ne elektrošokov in ne rešetk na oknih (razen v krilu zaprtega oddelka), edini ostanek mi­ nulih časov je zloglasna soba št. 1, v kateri sem se najprej prebudil (koliko časa nazaj?). Tukaj, tako kot v vsaki sodobni kliniki, je nasilje nadomestila farmacija z legalnimi drogami, ki se dotikajo duše na mehak, celo prijeten način, tako da so se psihiatrične klinike povsod po svetu iz boschevskih peklov mučenja prelevile v dantejevska nebesa lagodja. Tisto, kar hočem povedati z vsem tem bolj ali manj laično učenim ovin­ karjenjem, je naslednje: nisem prepričan, da si sploh še želim na prostost. Ne samo da se mi zdi svet tam zunaj še bolj nor od tega našega tukaj notri, z vsemi vojnami, volitvami in drugimi vijugami, ki krivijo usode milijonov in milijonov ljudi. Ne, pomembneje je nekaj drugega, povsem egoističnega, namreč, da tukaj v dvorcu uživam takšno svobodo, kakršne si zunaj nikoli 272 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje ne bi mogel privoščiti, saj mislim in počnem skoraj vse, kar se mi zahoče, od pisanja do sprehajanja in slikanja. Ja, res sem začel slikati; ustvaril sem svojo prvo pravo sliko: portret, ki je bil sprva mišljen kot avtoportret, toda ker me je končna naslikana podoba bolj kot na mene samega spominjala na nekoga drugega, sem jo tako tudi poimenoval: Nekdo drug (zmešana tehnika). Gospod Grof 27. november Vse poteka po rutini – delam, govorim, se sprehajam, spim, pišem, slikam, smrčim –, rutino pa prekine današnji dan, ko lahko končno obiščem grofa, ki živi in uživa svojo samoto v stolpu. Skoraj teden dni sem potreboval za pridobitev dovoljenja od direktorja, doktorja Mraka, da obiščem slovitega gospoda, grofa Laruca, o katerem vsi govorijo tako, kakor da gre za legendo. Njega namreč nikoli ni na spregled, tako da sem nekaj časa resno dvomil, da sploh obstaja. Potem pa sem ga videl, sicer enkrat samkrat, ampak videl sem ga zgoraj na oknu njegovega stolpa, ko sem se sprehajal okoli dvorca. Pridobitev dovoljenja ni bila mačji kašelj, saj sem se moral odkašljati in soočiti z vrsto pesjanskih “zakajev”: prvič, ko sem na doktorja naslovil vprašanje obiska, mi je vrnil vprašanje v obliki, “zakaj si ga sploh želim videti”; drugič, ko sem potrkal na vrata njegove pisarne, me je spraševal, “zakaj vztrajam, če pa vidim, da to ni mogoče”; v tretje mi je že začel raz­ lagati, “zakaj grof načeloma ne želi videti nikogar”; v četrto je dejal, da je sicer govoril z grofom, ki me je začuda pripravljen sprejeti, vendar sam strokovno še ni povsem prepričan, “zakaj bi bilo to v redu zame”; v peto je že obrnil ploščo in dejal, da se dajva pogovoriti, “zakaj bi mi obisk pri grofu vendarle lahko pomagal razumeti lastno težavo v  zrcalni obliki”; v šesto pa me je naposled pripravljal na srečanje tako, da mi je predstavil uradni protokol obiska, “zakaj grof si želi, da se ga kljub vsemu še vedno obravnava kot plemiča” (kljub čemu? kot plemiča? dandanes? vsak zakaj ima vsekakor svoj zato – vsak zato pa zato še nima vedno svojega zakaj). V sedmo, ko se srečava, me direktor osebno pospremi do Mostú vzdih­ ljajev, od koder moram naprej sam: previdno, kakor da mi preti kdo ve kakšna nevarnost, stopam po kamniti popkovini skozi ozek prehod, ki se mi zdi kot časovna črvina, skozi katero potujem nazaj v čas vitezov, 273Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel mlinov na veter in nadišavljenih robčkov. Po tistih nekaj korakih, ki trajajo stoletja, prispem do debelih hrastovih vrat, na katera potrkam z masivnim železnim trkalom, lepo oblikovanim v grdi obraz gorgone, grb plemiške družine Laruc. Vrata se odklenejo, a se ne odprejo, tako da najprej zme­ deno obstojim na mestu, nato pa se ozrem k mojemu vodiču, ki še vedno stoji tam, kjer me je zapustil, mahajoč mi, naj vendarle vstopim. Prav. Vstopim v  veliko ovalno sobano, obdano s  knjižnimi omarami, prepolnimi starih knjig okrog in okrog in od stropa do tal, ki polnijo pro­ stor z vonjem po minulih stoletjih. Svetloba, ki medlo pronica skozi troje oken, se zliva s tisto, ki jo od sebe daje prelesten lestenec, viseč s stropa z  vidnimi tramovi, medtem ko petero visokih, bronastih, samostoječih svečnikov molči, čakajoč na večerni mrak. Grofa ugledam oblečenega v debelo živo rdečo haljo čisto na drugi strani sobane, z eno roko držečega odprto knjigo, kakor da bere, z drugo pa s komolcem naslanjajočega se na z grobimi vzorci izklesan kamin, tako da se za trenutek zmedeno vprašam, kdo je odprl vrata. Nato se nasmehnem lastni neumnosti in njegovi nonša­ lanci: očitno je na hitro odklenil vrata, nato pa pohitel na drugi konec, češ nobenega opravka nimam s takšnimi nižjimi opravili (aristokracija pač ne odpira vrat, ne lupi krompirja, ne pomiva posode in ne menjava žarnic). Držim se protokola, kakor sem se ga naučil včeraj, in gostitelja vljudno pozdravim z vsemi ustreznimi titulami: “Vaša višja visokost, spoštovani in skuvertirani gospod grof, počaščen sem kakor gralova čaša, da ste me bla­ govolili spreje­ti, pardon, spreje­vi v vaše častite in nadvse čiste sobane.” Verjetno sem nehote nekoliko pomešal besede svojega uvodnega nagovora, saj me najprej niti pogleda ne, marveč se samo skremži, z očmi, še vedno uprtimi v knjigo, kakor da bi ravno prebral kaj neprijetnega. Svečeniško stojim pri vratih po zgledu bronastih svečnikov, dokler grof naposled ne zapre knjige z eno samo gesto roke, pri čemer si zapraši or­ lovsko podnosje in svojemu stanu povsem neprimerno … kihne! Popravi si dolge črne lase, ki so mu padli čez obraz, nato pa skrajno vznejevoljeno poreče (govoril je slovensko s  tistim vsaj meni osebno izjemno simpa­ tičnim naglasom, ki je sicer značilen za zamejce): “Verjetno ste ljubitelj nadutega Mozarta?” “Verjetno sem res, prav tako kot večina, ampak ne razumem.” “Zato ker ste me nagovorili s skrajno ponižujočim ‘gospod grof’?” “Opravičujem se, če sem vas užalil, vendar ne razumem. Čemu?” “No, saj. Domnevam lahko, da ne poznate Le nozze di Figaro?” “Poznam, ampak nisem nikoli ne poslušal ne prebral libreta.” 274 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje “Potemtakem ne poznate. Dovolite mi, da vas izobrazim. Leta 1784 je neotesani, a vendarle genialni – genij je pač najbolj iritirajoč način, kako se narava posmehuje kulturi – Wolfgang Amadeus Mozart postavil na oder Figarovo svatbo, v kateri je opevana nizkotna pretkanost nižjih slojev, do­ čim pa je plemenita vrlina višjih zasmehovana. V sloviti kavatini iz prvega dejanja, Se vuol ballare signor contino, se volčji bogoljub posmehuje svojemu nadrejenemu ne samo tako, da uporabi pomanjševalnico ‘grofek’, marveč še huje tako, da ga naslovi z meščansko titulo ‘gospod’, s čimer ga izenači s svojim lastnim stasom. Pazite, ta opera je spisana pet let pred francosko revolucijo: aristokracija ni padla v trenutku, ko je kralju pod revolucio­ narno giljotino padla glava, marveč veliko poprej, z  giljotino kavatine opernega revolucionarja!” Grof je bil zaradi moje nepremišljenosti videti res vznemirjen, tako da mi je bilo najprej žal, da mi je utekel tisti “gospod”, takoj zatem pa sem se sam pri sebi posmehnil temu, da lahko nekoga tako vznemiri takšna malenkost. Toda nisem hotel drezati vanj po nepotrebnem, zato sem se še enkrat globoko opravičil in, hoteč zamenjati temo, prosil za dovoljenje, da stopim bliže h knjižnim policam. Premišljeno sem dodal, da si res želim ogledati njegovo impresivno zbirko knjig, s čimer sem mu polaskal, on pa mi je, polaskan, dovolil in celo naklonjeno razložil, od kod ali od koga katera posebna izdaja (na plemenite vrline, kakršne so razumevanje ali odpuščanje, pač ne gre računati – na človeške šibkosti, kakršna je nečimr­ nost, pa se lahko vedno zanesemo). Posedoval je res pisano paleto pisanj, od enciklopedij do priročnikov, od romanov do filozofije, vključno z  zelo redkimi primerki, ob katerih bi si knjižni zbiratelj obliznil prste in vzhičeno obračal strani: originalna Gutenbergova Biblija; na meniške roke prepisana Summa theologica sv. Tomaža Akvinskega; prva izdaja Etike Barucha de Spinoze; ilustrirana iz­ daja Filozofije v budoarju zloglasnega markiza de Sada; podpisan (!) izvod Goethejevega Wilhelma Meistra; zbrana dela Friedricha Nietzscheja, natis­ njena na indijskem papirju, in podobne raritete. Polagoma premikajoč se od police do police, spoznam, da je grof Laruc izjemno izobražen človek, ki poleg mnogih evropskih jezikov zna tudi starogrško, latinsko in hebrejsko, dneve pa preživlja v stolpu ob prebiranju knjig, ki mu nudijo uteho pred zunanjim svetom, ki je po njegovem prepričanju krepko skrenil s poti. Na tej točki je še dejal, da se za razliko od Hamleta on sam nikakor ne čuti poklicanega, da današnji čas naravná nazaj na stare tečaje (citiral in po­ kritiziral je Shakespearja: “Svet je iz tirov, o prekletstvo in sram, da ravno jaz sem rojen, da ga poravnam,” pri čemer mi ni prihranil razlage, zakaj je 275Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel slovenski prevod zavajajoče napačen: v originalu namreč stoji time is out of joint – “čas” je tisti, ki je iz tira, ne “svet”). Stopicaje se prebijeva do neke omare, katere knjige, postavljene na spodnji polovici, me nekoliko presenetijo: poleg Gramscija v  grofu do­ mači italijanščini še zbrana dela Marxa in Engelsa v nemščini, Vladimirja Iljiča Lenina v ruščini, Adorna in Horkheimerja v nemščini in še mnoga druga v francoščini in drugih jezikih, ki jih očitno moj skrajno intelektu­ alni sogovornik obvlada dovolj dobro, da lahko bere v izvirniku. Opazil je presenečenje in nagovoril moje misli, še preden sem jih sam uspel izustiti: “Da, naštudiral sem ves vaš ‘marksizem’, če drugega ne zato, da vidim, kaj se vam plete po glavi, ko nenehno poskušate spreminjati ljudi in svet v imenu domnevno zatiranih nižjih slojev” (očitno me ima za meščanskega zastopnika proletarskega razreda). Zdaj se zamišljeno zazre skozi okno z rokami za hrbtom in ponosnih prsi pove, da se politično nikakor ne more strinjati z levičarskimi marksisti, da pa vseeno ne more zanikati določenih spoznanj, ki jih je marksizem pro­ izvedel skozi svojo teorijo: “Recimo teorijo ideologije. Veste kaj, po vseh teh letih, ko živim tukaj v dvorcu in skozi okno opazujem ne samo vas, paciente, marveč tudi medicinsko osebje, še zlasti pa gospoda direktorja, ki se ima za izjemno racionalnega človeka, sem dognal, da ima teorija od­ tujitve univerzalno veljavo. Če naredimo miselni ovinek in jo preizkusimo najprej v domeni psihiatrije, vidimo, da si tisti najbolj nori ustvarjajo lastne svetove, iz katerih ne morejo in si konec koncev niti ne želijo pobegniti. In kaj lahko od tod zlahka doženeš o tako imenovani normalnosti? Tako kot vi tukaj notri si tudi tisti zunaj ustvarjajo vse mogoče fantazme, da bi lahko sobivali s svetom, v katerem se ne znajdejo: razlika je edino v tem, da vi to počnete vsak zase, vsak v svojem lastnem ‘privat­teatru’, oni pa to počnejo družno, v skladu z normami in pričakovanji drugih. Kaj so druge­ ga družina, posel, politika in druge družbene formacije kakor odtujitvene tvorbe prav tako odtujenega uma? Razumete? Ne gre za to, da bi vi ne bili normalni, marveč za to, da imajo tudi tako imenovani normalni v resnici ideološko deformiran pogled na realnost.” Zopet sem si privoščil preveč, ko sem ga povprašal po njegovi lastni poziciji v  svetu, kakršnega je slikal: “Opravičujem se vam, grof, da vas prekinjam. Zdite se mi skrajno razumen človek, ampak: mar nimate tudi sami vsaj malce popačenega pogleda na svet, ko se ponašate s plemiško titulo in se nasploh vedete, kakor da aristokracija danes še nekaj velja? Mar niste sami še veliko bolj odtujeni od sveta kot vsi norci in normalneži 276 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje skupaj, ko živite samotno življenje v tem slonokoščenem stolpu vašega prelepega dvorca?” “Nemara imate povsem prav, ampak poslušájte, mladi mož,” (mladi mož? saj je vendar mlajši od mene!?), “kaj pa je narobe s slonokoščenimi stolpi? Dokler ima človek toliko knjig, da mu jih do konca življenja ne bo zmanjkalo, in most, da ga lahko kdaj pa kdaj kdo obišče, se mi zdi, da je to, če že ne najboljši način življenja, pa vsaj najboljši način, da ohraniš zdravo pamet v svetu, ki je povsem ponorel. Sploh če imaš, kakor jaz, dober télos. Kako se že temu lepo reče po slovensko? Smoter, ja, smoter.” “In kakšen je vaš smoter, če smem vprašati?” “Najvišji in najlepši: iskanje resnice.” “Resnice? Kakšne resnice neki?” “Ene in edine: tiste, ki so jo opevali v homerskih časih, ki je ista, kakor se je razodela skozi krščanstvo, razkrila z  novoveško filozofijo, razvila z moderno znanostjo – žal pa znova zakrila v naši dobi, za katero so vse resnice enakovredne, pa če jih izreka Bog, Buda, bolnik, Božiček, baraba ali Bogdan.” “Kdo pa je Bogdan?” “Saj je vseeno.” Hotel sem mu še nekaj oporekajoče reči, vendar me je zaustavil, citira­ joč Vergila – tempus fugit –, nato pa odslovil z vijugajočim zamahom roke, odete v toplo haljo, iz katere mi pomahajo kičasti volančki njegove snežno bele srajce. 28. november Naslednjega dne sem še vedno razmišljal o vsem, o čemer sem se pogovar­ jal z grofom Larucom, še posebej o njegovem “najvišjem smotru”: nekaj zares norega, obenem pa plemenitega, to mu moram priznati, je na tem, da nekdo posveti življenje iskanju resnice. O tem sva se še včeraj pogovarjala z doktorjem Mrakom, ki sem mu moral – v zameno za dovoljenje za obisk pri grofu – predhodno obljubiti, da mu bom o vsem natanko poročal. Najprej sem mislil, da želi od mene izvedeti nekaj, česar iz grofa sam ne more izvleči, tako da mi v resnici ni naredil usluge, kakor je želel dati vedeti, marveč me je zgolj uporabil za vohunjenje. Toda med najinim pogovorom sem glede na njegova vprašanja in podvprašanja moral opaziti, da se veliko bolj zanima za moje misli in občutke ob tej ali oni opazki o grofu kakor zanj. Sicer pa: saj bi lahko to 277Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel vedel že na začetku, ko me je vprašal po dnevniku, v katerega sem tekom seanse pri njem zapisoval še sveže vtise: “Kaj pa pišete s tolikšno vnemo v vašo beležnico?” (Kakor da si ne bi mogel sam postreči z mojimi zapisi, če bi se mu le zahotelo! Vse to sprenevedanje me je strašansko jezilo, še zlasti zato, ker sem vedel, da na skrivaj prebira moje zapise, kljub temu pa – vzdržujoč vi­ dez, od kod mu vsa vednost o meni = dokončen dokaz, da na skrivaj posega po dnevniku – vedno znova zahteva, da mu še sam prebiram odlomke.) Zaprl sem beležnico, ne da bi odgovoril, v  rokah pa še vedno vihtel pero, ki bi, če bi bilo res močnejše od meča, nemara lahko utišalo mojega motečega sogovornika, ali pa bi mi vsaj priborilo doživljenjsko državno službo – če že ne v vojski, pa vsaj v policiji. Kako rad bi bil eden tistih, ki oddelajo osemurni delavnik brez skrbi, da bi bili odpuščeni, če so kaj na­ redili napačno ali pa česa niso naredili, ne pa da se moram preživljati kot prekarni novinar brez stalnega vira dohodkov, medtem ko se ti mizerna mesečna plača sestavi iz števila spisanih člankov, opravljenih intervjujev in podobnega. Natanko to so bile misli, ki so mi hodile po glavi takoj po srečanju z grofom, ki se mu s takšnimi dilemami sploh ni treba ukvarjati: mi, navadni ljudje, imamo na razpolago samo dvoje: službo za določen čas (torej prekarno zaposlitev, kakršnih je vse več) ali nedoločen čas (torej redno, ki jih je vse manj in manj) – njega pa figo brigajo naše dileme in namesto ali (eno) ali (drugo) izbira nič­nič (od tega) in gre preprosto na vse(eno). Doktor me je vprašal, ali me moti svoboda, ki jo uživa grof Laruc: “Ne moti me, samo želim si, da bi se tudi jaz lahko posvetil tistemu, kar mi srce poželi, kar koli bi že to bilo, ne da bi se mi bilo treba ubadati z vsakdanjimi skrbmi.” “Kaj pa bi počeli, če bi lahko izbirali?” “Vsekakor bi si želel več slikati.” “Slikanje? Zanimivo. Kaj pa pisanje?” (Še en dokaz, da na skrivaj prebira moj dnevnik: nikoli mu nisem ne omenil ne prebral nobenega odlomka iz svojega romana! Nekako sem se poskusil izmotati iz zamotanega vprašanja, saj bi se, kakor koli bi odgovo­ ril, izdal, da vem več, kakor smem vedeti.) “Veste kaj, saj ne gre toliko za to, kaj bi sam počel, a ne morem, pa tudi ne za to, da bi me motila grofova svoboda, ampak dejstvo, da on svojo svobodo zapravlja za neumnosti – zagotovo veste, da ves svoj čas posveča iskanju resnice?” 278 Sodobnost 2018 Mirt Komel Medsočje “Vem, seveda vem. Ampak povejte mi raje, kaj vam ta razlika, ki ste jo ravnokar vpeljali med seboj in grofom, namreč kako on preživlja svoj prosti čas in kako bi ga vi, pove o vas?” “Nekaj zagotovo: da je on res trčen, jaz pa ne.” Sozarotniško sem se nasmehnil, toda nazaj nisem dobil naklonjenega odsmeška, temveč ne­ giben obraz profesionalnega kvartopirca, ki se niti za trenutek ne sprosti v lagodno igro zaradi igre same. 279Sodobnost 2018 Medsočje Mirt Komel Poljski pisatelj Jerzy Pilch (1952) je študiral poljski jezik in književnost, pri ljubljen pa je postal v času vojnega stanja kot avtor zabavnih, satiričnih feljtonov. Za roman Pri mogočnem angelu, ki je v slovenščini izšel leta 2004, je leta 2001 prejel najuglednej- šo poljsko literarno nagrado NIKE. Po romanu Seznam prešuštnic, ki je v slo- venskem prevodu izšel leta 2012, je bil leta 1994 v režiji Jerzyja Stuhra posnet film, pri katerem je Pilch sodeloval kot scenarist in igralec. Zaradi podobne- ga anekdotičnega sloga Pilcha primer- jajo s Hrabalom in Kundero, njegov je- zik je mestoma celo arhaičen, biblično vznesen in oplemeniten s komentarji in najrazličnejšimi referencami. I. Ko je v letu Gospodovem 1990 doktor vete­ rine Pavel Kohoutek pogledal skozi okno in zagledal svojo trenutno žensko, kako stopa po vrtu, je zaradi svoje rahlo vzvišene vda­ nosti v usodo pomislil, da se mu je zgodilo nekaj, kar bi moralo biti vsakomur v opo­ min. Kohoutkova trenutna ženska je imela oblečen temno moder plašč, njeno božan­ sko glavico je prekrival zašiljen klobuček, gromozanski kovček, ki ga je vlekla za seboj, pa je v beli novembrski travi puščal temno progo dokončnega poraza. Četudi bi prišla le za kratek čas, da bi se z menoj pogovorila, četudi bi me samo mi­ mogrede in nenapovedano obiskala, že to bi bilo dovolj za razburljivo zgodbo, je pomislil Kohoutek. In ta zgodba bi si že sama po sebi zaslužila objavo v knjigi. Toda Kohoutkova trenutna ženska ni prišla na obisk. Vlekla je kovček oberoč, na vitkih ramenih pa je nosila do roba napolnjen nahrbtnik. Čeprav jo je Kohoutek poznal komaj sedemnajst tednov, je dobro vedel, kaj ima v kovčku in kaj v  nahrbtniku. V kovčku so bile knjige, Jerzy Pilch Drugi užitki Odlomek iz romana 280 Sodobnost 2018 Tuja obzorja v nahrbtniku pa vrsta njenih oblačil in potrebščin. Če je Kohoutek zaprl oči, si je lahko predstavljal sleherno stvar, ki jo je prinesla s seboj, zlahka je zmogel našteti vse dele njene garderobe: sedem črnih spodnjih majic, dve beli bluzi, dve moški srajci kaki barve, siva trenirka z belimi obšitki, tri črna minikrila, kavbojke, dvoje plesnih čevljev z nizko peto, škornji do kolen, ki jih je trenutna ženska podedovala po materi, črn puli, siv moški telovnik iz tvida, v katerem je bila videti čudovita, hlačne nogavice in na desetine izključno belih hlačk različnih krojev. Da, Kohoutkova trenutna ženska je zložila vse svoje imetje in prišla, da bi po sedemnajstih tednih strašljivo mučnih kratkotrajnih srečanj končno za vselej zaživela s Kohoutkom. Po­ ravnala je račun, pospravila sobo, s police snela vse poljske izdaje knjig Mi­ lana Kundere, Brochovega Skušnjavca, Tatarkiewiczevo Zgodovino filozofije, pesniške zbirke Stanisława Barańczaka in Ryszarda Krynickega. S kančkom izrojene tankovestnosti je s seboj vzela tudi zbrana dela najpomembnej­ šega živečega poljskega pisatelja, ki ga je oboževala tako v bralskem kot v platonskem smislu, Kohoutek pa nanj ni bil ljubosumen zgolj platonsko, Kohoutek je bil nanj ljubosumen do obisti in dobro se je zavedal, koliko je ura: najpomembnejši živeči poljski pisatelj je spadal v nesmrtno generacijo neutrudnih lovcev na ženske. Skratka – Kohoutkova trenutna ženska je zložila svoje stvari in knjige, oddala ključe lastnici, odšla na postajo PKS, kupila vozovnico in se odpeljala v Kohoutkov rojstni kraj. Še nikoli prej ni bila tam, toda iz Kohoutkovega pripovedovanja je odlično poznala to naselje, v katerem so prebivali izključno augsburški evangeličani. Kohoutek ima nepoboljšljivo navado, da svojim trenutnim ženskam z obilico čustev pripoveduje o Cieszyński deželi. One pa so zazrte vanj, kot pravi Kohoutek, zaman trudijo obrzdati svoje neizmerno navdušenje, medtem ko jim on slikovito opisuje kraje, kot so Partecznik, Dziechcinka in Jurzyków. Pripoveduje jim o hiši, ki jo je zgradil njegov praded, mesarski mojster Emilian Kohoutek, ter o vrtu, ki je bil nekoč dvorišče velike klav­ nice. Kohoutek se seveda dobro zaveda, da navada, da trenutnim ženskam pripoveduje o rojstnem kraju, ni samo čustvene narave. Kohoutek se za­ veda, da je ta navada tudi pogubna. Vsaj kar se tega primera tiče, razmišlja Kohoutek, medtem ko opazuje svojo trenutno žensko, kako stopa čez vrt, vsaj kar se tega primera tiče, zagotovo obstajajo razlogi, da človek razmišlja o pogubi. Nikakor ji ne bi smel pripovedovati o Cieszyński deželi, niti bese­ dice ji ne bi smel povedati o sebi, ne bi ji smel dati naslova, imena, priimka, ne bi smel pristati na vse, ji obljubljati neobstoječih stvari in nasploh ne bi smel preživljati časa v njeni nori družbi. Sodobnost 2018 281 Drugi užitki Jerzy Pilch Vsa ta retorično prazna in na srečo kratkotrajna Kohoutkova obžalo­ vanja so bila seveda zaman. Nikakor se ne bi smel usesti na hitri avtobus linije A. Nikakor ne bi smel kar naprej krožiti med prvo in končno postajo. Nobenih vprašanj ne bi smel zastavljati, še posebej pa ne bi smel zasta­ viti prvega vprašanja. Oprostite, lepo prosim, kaj pa berete? Ne bi smel mučiti osrednjega živčnega sistema s  prekomernimi odmerki sveta. In pika. Kohoutek je zaslišal, morda pa celo sam zašepetal prve verze velike žalostinke; glavo mu je prešinil spomin na pošastno notranjost hitrega avtobusa linije A, kjer jo je prvič zagledal, to pa je bilo tudi vse. Za druge, v slogovnem oziru prav gotovo najlepše dele žalostinke, ni bilo časa. Ko­ houtek je gledal svojo trenutno žensko, kako stopa čez vrt, njegovi mož gani so delovali z ubijalsko natančnostjo. Kohoutek se je spraševal, ali jo je kdo od stanovalcev že opazil. Kohoutkovo trenutno žensko bi lahko opazila njegova mama. Lahko bi jo opazil Kohoutkov oče. Lahko bi jo opazila pastorjeva žena ali pastor. Lahko bi jo opazila gospa Vanda ali mama gospe Vande. Lahko bi jo opazila Oma – Kohoutkova babica. Gospoda načelnika, Kohoutkovega dedka, bi lahko globok vdih svežega zraka napolnil tudi s prepričanjem, da se po vrtu sprehaja nekdo, ki je s Kohoutkom povezan. Kohoutkovo trenutno žensko bi lahko videl tudi njegov otrok in lahko bi jo opazila celo njegova žena. Vsi bi jo lahko opazili. Toda ob kančku sreče ali bolje rečeno ob obilici sreče je mogoče, da je ni opazil nihče. Potekale so zadnje priprave na praznovanje Ominega rojstnega dne, ki je bil naslednjega dne, pozornost stanovalcev pa je bila že vse od jutra oziroma od prejšnjega večera usmerjena na dvo­ litrski kozarček govejih polpetov, ki jih je nekam skrila Oma, Kohoutkova babica. Zadeva je bila nujna, kajti polpeti so imeli rok uporabe osem dni. Od časa nakupa sta minila že dva dneva. Čas se je neusmiljeno nagibal k definitivnemu koncu – dvolitrski kozarček govejih polpetov, ki jim je potekel rok uporabe, je predstavljal med žveplenimi plameni dokončno izgorelo večnost. Na sled polpetov, za katerimi ni bilo ne duha ne sluha, je vse napeljala pastorjeva žena, ki je pri večerji vprašala, kaj je s  polpeti. “S kakšnimi polpeti?” je z vprašanjem na vprašanje odgovorila Kohoutkova mama. “Po polpetih, ki sem jih kupila včeraj, sprašujem, saj imajo rok uporabe samo osem dni, minila pa sta že dva dneva.” “Oma,” se je Kohoutkova mama obrnila na Omo, Kohoutkovo babico; mama je sedela zraven nje in navadno zaradi Omine gluhote še enkrat glasno in razločno ponavljala, kar se je govorilo za mizo; Kohoutku, ki bi ga bilo težko imenovati nepristranska priča dogodkov, se je vedno zdelo, 282 Sodobnost 2018 Jerzy Pilch Drugi užitki da med stanovalci obstaja skrivnostna navada širjenja novic od ust do ust. “Oma, kaj je s polpeti, ki jih je včeraj kupila pastorjeva žena? Sprašujem, saj imajo rok uporabe le osem dni.” “V hladilniku so,” je odgovorila Oma. To se je zgodilo včeraj, toda Kohoutek se tega spomni tako dobro, kot da bi se zgodilo danes. Kohoutek vidi samega sebe: da, to je on! Kohoutek! Kohoutek vstane izza mize, se poda v shrambo, odpre hladilnik in pogleda vanj. Mnoge jedi so na policah, osvetljenih s polarno svetlobo, toda govejih polpetov tam zagotovo ni. Ko se je izkazalo, da polpetov tudi na drugih, smrtnikom dostopnih mestih ni, je vsem postalo jasno, kar so tako ali tako slutili. Polpeti so mo­ rali deliti usodo hrenovk, frankfurtskih klobas, cmokov, paštet, dimljenih piščancev, pečenk, vampov, klobas in mnogih drugih jedi, ki jih je skrbno in za vse večne čase skrila Oma. S potekom včerajšnjega iskanja si Kohoutek še vedno beli na šipo naslo­ njeno glavo. Čeprav se je vse to dogajalo včeraj, se zdaj Kohoutku zdi, kakor da bi se dogajalo pred leti. Iskali so ves včerajšnji večer in vse današnje popoldne. Toda sčasoma je med nestrpnimi iskalci želja po iskanju zaradi neuspešnosti delovanja začela plahneti. Spektralna znamenja naveliča­ nosti, nejevolje in celo upora so se počasi začela pojavljati nad glavami naveličanih brskačev. Pastorjeva žena pri iskanju pravzaprav sploh ni sodelovala. Takoj po kosilu, ki je bilo sestavljeno iz gobove juhe z  rezanci, telečjih kotletov, solate iz rdeče pese, krompirja ter češnjevega kompota, takoj po tem, ko so pogoltnili zadnji grižljaj in uspešno izpljunili peško zadnje češnje na krožnik, se je pastorjeva žena, jezna in živčna zaradi zmede – ki je nasta­ jala bodisi zaradi naraščajoče bodisi zaradi padajoče vneme pri iskanju –, preoblekla in odpravila v župnišče na ženski krožek. Pastor je oznanil, da bo preveril, ali je lonček morda skrit za knjigami v njegovem kabinetu. Z malce pretirano skrbnostjo je za seboj zaloputnil belo lakirana vrata in v prostoru je pri priči zavladala smrtna tišina, ki je jasno dokazovala, da ga je spet popadel navdih in v nenavadni naglici stresa iz rokava črke in bese­ de, medtem ko piše eno svojih gorečih pridig. Potem ko je skrila polpete, se je Oma tudi sama potuhnila neznano kam, pravzaprav najverjetneje tja, kamor se je imela navado potuhniti. Kohoutkova žena se je učila tujih je­ zikov. Kohoutkov otrok je gledal satelitsko televizijo. Dedek je spal mokre sanje kratkovidneža, ki mu je edino v snu dano videti z daljne perspektive. Gospa Vanda je igrala violino, njena mama pa je kukala skozi ključavnico, kajti gospa Vanda je včasih, namesto da bi vadila, igrala preproste odlomke Sodobnost 2018 283 Drugi užitki Jerzy Pilch na pamet, medtem ko je brala na notnem stojalu razprostrti ljubezenski roman – skratka, vse je bilo tako kakor vedno. Edino Kohoutkovi starši niso nehali iskati. V tem trenutku so bili na podstrešju. Od zgoraj se je slišalo premikanje pohištva, škripanje odpi­ rajočih se omar in potegovanje predalov – posebni zvoki, ki se običajno pojavijo pri iskanju najskrivnejših sefov. Kohoutek je dobro vedel, kako trmasti so lahko njegovi starši in da zlepa ne bodo v obupu dvignili glav in pogledali skozi okno. Vsekakor ni smel več izgubljati časa. Kohoutkova trenutna ženska je stopala čez vrt, ki je bil nekoč dvorišče velike klavnice. Na ramenih je nosila poln nahrbtnik oblačil, za seboj je vlekla kovček s knjigami. Kohoutek je stekel v pritličje, neslišno se je pretihotapil skozi predsobo, odmaknil desko v opažu in se skozi ozek skrivni prehod, ki ga je zadnjič uporabil pred tridesetimi leti med razposajenimi otroškimi igricami, prebil na verando. Vonj po jabolkih je spominjal na mogočnost jesenskega grme­ nja. Kohoutek je odrinil vrata verande, ki so bila zastekljena z oranžnimi stekelci, in njegova stopala so se za hip spočila na zbledeli novembrski travi. Stekel je okoli hiše na srečanje. Ne po svoji volji gnan se je odpravil na najbolj apokaliptičen zmenek svojega življenja. II. Kohoutku se je vedno zdelo, da je bil Omin rojstni dan praznik, ki je bil večji od predbožične večerje, večji od posta za veliki petek, večji od ve­ likonočnega zajtrka, večji od večerje za silvestrovo, večji od novoletnega kosila, večji od dneva reformacije. V novembrskem popoldnevu, na Omin rojstni dan, so stanovalci in gostje sedeli za mizo. Oma, ki je bila oblečena v temno modro obleko iz nestrojene kože in je imela čez ramena vržen kožušček, je z resnim izra­ zom, brez kančka nasmeška, poslušala zdravice. Kohoutkova mama, žena in nekatere od povabljenih gospa so krožile med jedilnico in kuhinjo ter prinašale nove in nove jedi. Gospa Vanda je igrala violino. Pele so se pesmi iz starih cerkvenih pesmaric. Doktor Oyermach je imel govor za govorom. Omin rojstni dan je bil uvod, vrhunec in zaključek velikega celoletnega garanja. Že naslednjega dne so se nekatere od nedotaknjenih jedi vrnile v zamrzovalnik. Rezervne, za vsak primer pripravljene prte je mama še enkrat zlikala in položila na njihova večna mesta v omaro za perilo. Lepen­ ka, na katero je oče narisal načrt mize in označil mesta, kje kdo sedi, ter 284 Sodobnost 2018 Jerzy Pilch Drugi užitki kos pisarniškega papirja, na katerega je napisal točen potek praznovanja Ominega rojstnega dne – religiozni del, molitev, številka pesmi, zdravice, govori, zaporedje jedi –, sta se skrbno zložila in spravila v kredenco. Tam sta ostala shranjena le za kratek čas, za trenutek, ki je trajal komajda eno leto. Leto, ki je z vrtoglavo hitrostjo skupaj z vročino, deževjem in snežni­ mi viharji puhtelo nad streho hiše. Komaj dva tedna po Ominem rojstnem dnevu se je začel advent in pri­ prave na praznike so potekale z dvojno energijo. Kohoutek se je mnogokrat prebudil ob tistem najtemnejšem času, že ob četrti uri zjutraj, v temini vranje črne noči, osvetljene samo z redkimi lučmi, ki so svetile v dolini zdraviliškega okraja. Zaslišal je odmeve, ki so prihajali iz kuhinje; od tam je prihajal tudi vonj po pecivu. Prazniki so se bližali in minevali v strašni naglici. Stanovalci so sedli k predbožični večerji, odšli spat, ob svitu pa so Omo posadili na gugalni stol, jo prekrili z odejami in pleti. Na nekakšnem prazničnem vozilu, narejenem iz stoletja starega pohištva, na nekakšnih poročnih saneh so odpeljali nesmrtno, četudi komajda premikajočo se Omo na zornice. Potem je sledilo božično kosilo, za silvestrovo pa je Kohoutkova mama pekla krofe, bilo je novo leto, prišel je pust, zdelo se je, kakor da se je vse zgodilo v eni sami uri, človek se je komajda ovedel, že je bil tu veliki post. Gozdovi na pobočjih gora so bili še vedno obdani z ivjem, niti ena sama vejica se ni zganila, niti eno samo stebelce trave še ni pognalo, toda že je bil tu veliki post, z njim pa priprave na praznovanje ve­ like noči, in takoj po praznikih je izbruhnila pomlad, mi, stari evangeličani in obenem resnični pripovedovalci te zgodbe, pa se ne moremo zadržati, da ne bi povedali, da pomlad v Cieszyński Šleziji v sebi skriva nenadnost reformacije, vročina se na lepem podolgem in počez razširi čez to zemljo kakor krivoverski ogenj. Kohoutkova mama je ob svitu odšla na vrt in se vrnila ob mraku, da bi se lahko začela ukvarjati s pripravo jedi. Pomladi in poleti je bilo na sporedu zagotovo več kot deset svečanih kosil, rojstni dan Kohoutkovega očeta, rojstni dan mame gospe Vande, pojavljali so se nepričakovani gostje, letoviščarji so spraševali po najemnih sobah, za nekaj dni je pripotoval doktor Sztwiertnia s hčerkami, zemlja pod nogami je bila suha, iglice so pokale, vonj po mešanih gozdovih se je zlival z vonjem po olju za sončenje, gorela je Barania Góra in z oken na podstrešju so se videli oblaki dima in oranžni ognjeni zublji. Vsi prebivalci so stali na vrhovih okoliških hribov in opazovali vsakoletni požar, samo pari katolikov, ki so se porazgubili v visoki luteranski travi in pogreznili v pogubne strasti, se niso mogli odtrgati drug od drugega in so negibno, dobesedno pod našimi nogami pričakali konec spektakla. Avgust je bil že hladnejši, rečno dno Sodobnost 2018 285 Drugi užitki Jerzy Pilch se je počasi temnilo, ob najlepših septembrskih dnevih so se že dogajale zmrzali, ob mraku pa, če si globoko vdihnil zrak skozi nosnice, si začutil v njegovem vonju navzočnost prvega, na nebu že porajajočega se in pre­ žečega snega. Bližal se je Omin rojstni dan. Trava na vrtu, ki je bil nekoč dvorišče velike klavnice, je rumenela. Omin rojstni dan se je bližal z vsakim novim dnevom. Čas, ki se ga Kohoutek spominja, je bil vedno v znamenju pričakovanja njenega rojstnega dne, ki naj bi se zgodil čez eno leto. Čez pol leta. Čez en mesec. Čez en teden. Jutri. III. Stekel je okoli hiše in zagledal svojo trenutno žensko, ki je šla ravno mi­ mo ogromnega okna jedilnice. Tam je svetila luč, pripravljali so mizo za večerjo, zavese niso bile zagrnjene. Hodila je in preprosto strmela predse, ni naredila nobenega naravnega refleksnega giba, ni obrnila glave proti svetlobi, ki jo je obdajala, ni pokukala v osvetljeno notranjost. “Baba hudičeva! Ve, da me tam ni, zato sploh ne pogleda tja,” je pomislil za vogalom prežeči Kohoutek. “O, Gospod Bog, ki dobro veš, da se k Tebi ne obračam brez razloga, povej, le kako je mogoče, da ta ženska vedno vse ve? Le kako ve, da nisem v jedilnici?” Ko je končno prispela k njemu, je stopil korak naprej in jo prijel za roko. Ni je objel, ni ji rekel niti besede, samo prijel jo je za roko, se obrnil in jo odpeljal na varno mesto. Sprehajala sta se po šahovnici luči, ki so jo pravokotniki osvetljenih oken ustvarjali v travi, premikala sta se samo po temnih poljih. Hodila sta hitro, skorajda tekla. Kohoutkova trenutna ženska je vse težje, vse bolj hropeče dihala. Kohoutek ji z ramen ni snel nahrbtnika in ni ji pomagal nesti kovčka; v obupu, ki ga je zajel, jo je vlekel za seboj, cukal jo je za roko in ji kar naprej boleče stiskal prste. Vse to je počel malce ponevedoma, malce pa zato, da bi jo kaznoval za težave, ki mu jih je nakopala s svojim nezaslišanim prihodom. Mi, stari pokvarjenci, ki ta prizor opazujemo s smehom, pa tudi s stra­ hom, polnim posebnega sočutja, lahko dodamo, da sta bila Kohoutkova jeza in obup podkrepljena z razumsko pretkanostjo. Kohoutku je bilo jas­ no, da s tem, ko skupaj s svojo trenutno žensko hiti naokoli, pravzaprav povečuje tveganje in dramatično napetost. Ne le da bi zdaj nekdo lahko opazil njegovo trenutno žensko, kako se sprehaja po vrtu, zraven nje bi lahko opazil celo samega Kohoutka. Poleg tega bi lahko nekoga zmotilo 286 Sodobnost 2018 Jerzy Pilch Drugi užitki dejstvo, da Kohoutka ni doma, vsak hip bi se lahko razlegel krik: “Ko­ houtek, kje si?” Kohoutkova mama bi si lahko, potem ko bi opazila Ko­ houtkovo čepico v predsobi, mislila, da je kakor po navadi lahkomiselno in kdo ve zakaj stekel na dvorišče brez nje, lahko bi torej vzela čepico in se podala za njim. In takšnih možnosti je bilo še na tisoče. Toda obstajala je tudi majhna, čisto majcena možnost, da se ne bo zgodilo nič. A treba je priznati, da je bil Kohoutek kljub neprijaznim okoliščinam pravzaprav vesel, da vidi svojo trenutno žensko. Dotikal se je je in z njim se je dogajalo to, kar se je vedno dogajalo z njim, kadar se je je dotikal. Kohoutek je bil tedaj zreduciran na lastne dlani. Ko se je je dotikal, je bil ves njegov obstoj zbran v njegovih dlaneh. In v tem trenutku, ko je Kohoutek goreče stiskal roko svoje trenutne ženske, je bilo še posebej mogoče reči, da je dobesedno držal vso svojo usodo v krčevito stisnjeni pesti. Vlekel jo je proti stari klavnici. Kohoutkova trenutna ženska je videla pred seboj samo goste grmiče, ki so se ji zdeli kakor temni griči, nasadi jelk, lesk, repinca in sladkornega trsja. Kot ovira, ki je za nobeno ceno ni mogoče prebiti. Toda Kohoutek jo je vseeno vodil po nekakšni stezici in trenutek pozneje so se med goščavo začele svetiti bele okrušene stene. Vrata so se neslišno odprla in ljubimca sta stopila na varno področje. Tudi sredi rjavečih mesarskih strojev, nekakšnih spomenikov minulega obdobja, ju ne bi smel najti noben zasledovalec. Kohoutek pa je bil kljub temu še vedno nezadovoljen. “Pojdiva gor,” je rekel in končno vzel kovček iz rok svoje skrajno utru­ jene trenutne ženske. “Težek je ko hudič,” je zasikal čemerno in se prvi začel vzpenjati po lesenih stopnicah. Ko se je trenutna ženska znašla na podstrešju, sprva sploh ni mogla doumeti, v kakšen svet je prispela. Čeprav ji je Kohoutek pripovedoval o vsem, ji ni nikoli omenil, da v njegovi družini obstaja dolgoletna navada kopičenja osnovne embalaže. Najprej so kopičili kartone, potem je napo­ čilo obdobje kopičenja plastičnih vrečk; nekoč so zbirali tudi papirnate vrečke, v katerih se je shranjeval sladkor, moka ali riž (čeprav je bil riž hrana, ki so jo augsburški evangeličani le redko jedli). Pred Kohoutkovo trenutno žensko se je razprostrl pravcati kubistični prostor. Kdo je prvi na svetu iznašel karton? Kdo je bil izumitelj prve škatle? Za­ gotovo obstajajo enciklopedisti, ki poznajo datum in imena iznajditeljev. Prav gotovo se je v prvem nadstropju klavnice nahajal vsaj po en primerek iz prve serije. Tam pa so bile nedvomno tudi škatle iz predvojnega obdobja Sodobnost 2018 287 Drugi užitki Jerzy Pilch z danes še vedno čitljivimi napisi: Paweł Molin, Cieszyn, živila, kmetijski pro­ izvodi, gradbeni material, Knjigarna in papirnica Ryszard Płosyka Jabłonków, Veleblagovnica Scharberta v Ustronju, Fusek in sinovi, stekleni, porcelanasti in galanterijski proizvodi, Bratje Amsterdam, pleteni izdelki in svilene nogavice, češki Cieszyn. Tam so se dvigali kupi kartonov iz časov nemške okupacije v gotskih hieroglifih, ki jih Kohoutkova trenutna ženska ni znala razvozlati, ma­ sivne kocke z napisom UNRRA, neskončne količine najobičajnejših sivih kartonov, v katere so nekoč zavijali božična darila ali pakete za zapornike, potem škatle, ki so bile nekoč polne jabolk, ali krhke posode, škatlice, ki so dišale po naftalinu, sivem milu ali tobaku. Škatlice, ki so do danes ohranile vonj po petdesetih letih, vonj po prvih pomarančah in limonah. Tam pa so bili tudi kartoni, ki so izvirali iz neznanega obdobja in so bili prekriti s prahom in pajčevinami. Kohoutkova trenutna ženska je sprva pomislila, da jo je Kohoutek pri­ peljal v to pokopališče embalaže zato, da bi tam skupaj malce pospravljala. Kohoutek se je namreč v resnici kot pobesnel zapodil med kartonaste pira­ mide in jih začel prelagati. Kohoutkova trenutna ženska je dobro pozna la njegove strahove in navade, zato je vedela, da so vanj že od malega vbijali načelo, da si je vse v življenju treba zaslužiti z nadčloveškim delom v ne­ človeških pogojih. Predstavljala si je torej, da želi Kohoutek osmisliti njen prihod, si zaslužiti njeno navzočnost z nadčloveškim delom pospravljanja podstrešja stare klavnice. Ko bosta končala delo, ko bodo vse škatle ustrez­ no zložene in razporejene, bosta odšla navzdol, se sprehodila čez vrt, smelo vstopila v jedilnico, Kohoutek pa bo razločno naznanil: “Mama, oče, žena in vsi vi, dragi stanovalci, tu je moja trenutna ženska, s  katero sva skupaj pospravila podstrešje. Nekdo je, hudiča, to končno moral narediti.” “Nemogoče,” bo odgovorila Oma, Kohoutkova babica, z navdušenim, a nejevere polnim glasom, “da sta čisto sama pospravila podstrešje!? Morala sta se nadčloveško nagarati!” Drugi stanovalci jima bodo z molčečo odobritvijo naredili prostor za mizo in nepričakovan prihod Kohoutkove trenutne ženske bo legaliziran s pomočjo skrbno gojenega družinskega etosa nadčloveškega dela v ne­ človeških pogojih. Toda to je bila samo utvara, ki je prešinila zmedeno, načitano glavico Kohoutkove trenutne ženske. Med kartoni se Kohoutek ni nahajal zato, da bi jih pospravil, temveč da bi iz njih naredil nekakšno zavetišče oziroma ležišče. 288 Sodobnost 2018 Jerzy Pilch Drugi užitki “Glej, glej, moj moški gradi hiško, v kateri se bova skupaj postarala,” je brez kančka ironije pomislila Kohoutkova trenutna ženska. Kohoutek je resnično polagal temelje in dvigoval stene. To je počel osupljivo spretno. Prav gotovo sta ga strah in panika obdarila s posebno velikim gradbeniškim navdihom. V vsakem primeru je dajal vtis izurjenega sestavljavca provizoričnih ležišč. Nad posteljo je naredil celo nekaj, kar je po obliki spominjalo na baldahin in je tudi sicer imelo praktično vrednost – nad kupom škatel se je dvigovala dvokapna streha. Kohoutek je za trenutek pomislil, da bi se provizorični nadstrešek splačalo pokriti s plastičnimi vrečkami, toda te so bile shranjene v pralnici in ob odpravi ponje bi nanj prežale dodatne nevarnosti. Poleg tega bi Kohoutkova mama zagotovo opazila, da manjka nekaj vrečk, četudi jih je bilo v pralnici več kot deset tisoč. Potem ko se je dežela osvobodila moskovskega jarma in so skoraj v vsaki trgovini katerega od proizvodov ovili v nekdaj neprecenljivo pla­ stiko, je Kohoutkova mama skoraj vsak dan prišla v pralnico in tja položila skrbno zložen novi eksponat, zato je tudi dobro vedela, kakšne so zaloge. Toda tu na podstrešju stare klavnice je bilo varno. Že davno ni nihče po­ kukal semkaj. Zadnje kartone so na podstrešje prinesli pred desetimi leti. Evropski evangeličani so takrat v njih pošiljali darove – kavo, čaj, čokolado, šampon in pralni prašek –, toda začuda je iz teh najnovejših škatel izpuhtel sleherni vonj. Niso dišale po vojnem stanju. Dišale so po ničnosti. Kohoutek je delal brez počitka in se ni odzval niti z besedo. Njegova trenutna ženska je sedela na kovčku, kadila in prav tako molčala. Šele ko je končal, se je pretegnil, si otrl pot s čela in vprašal: “Kdaj si pripotovala?” “Zdaj,” je odgovorila Kohoutkova trenutna ženska. IV. Kohoutek ni spal, ležal je na hrbtu in razmišljal. Kaj naj naredim, Gospod Bog, kaj naj naredim? O, Gospod Bog, ki dobro veš, da se k Tebi ne obračam brez razloga, povej za božjo voljo – kaj naj naredim? Nad streho hiše je plavala norost novembrske noči, bila je enajsta zve­ čer, ob tem letnem času pa to pomeni, da je noč tiha in popolnoma črna, pot je zavita v največjo temo, človek tedaj ne ve ne tega, kaj bi s seboj, ne kam naj se obrne. Stanovalci že davno spijo. Beli oblaki se podijo po nebu tako hitro kot kanuji rdečekožcev in zdi se, da večno negibni hribi vseeno Sodobnost 2018 289 Drugi užitki Jerzy Pilch niso popolnoma izključili možnosti, da se premaknejo. Tam na podstrešju stare klavnice pa zavita v tri volnene odeje spi moja trenutna ženska. Kaj naj storim? Kaj naj storim? Kaj se bo zgodilo, ko bo naslednjega dne nekdo opazil, da tri volnene odeje ne ležijo tam kot po navadi? In kaj se bo zgodilo, ko bo mama opazila, da je kruh površno odrezan in da manjka ogromen kos lovske klobase? Rekel bom, da sem jo jaz pojedel. A s tem, da sem nekaj pojedel na samem, ne pa za urejeno, pogrnjeno mizo, bodo vsekakor težave. Z odejami je še huje. Vsak trenutek bo nekdo opazil, da tri volnene odeje ne ležijo na njihovih mestih, to bo šele cirkus. Tri volnene odeje bi morale ležati na lesenih klopeh v sobi s kaminom. Ob tem letnem času sicer nihče ne hodi v sobo s kaminom, resnici na ljubo nihče nikoli ne hodi v sobo s kaminom, toda vedno obstaja strah, da bo morda naslednjega dne le nekdo vstopil vanjo. In ko bo vstopil, kdor koli že to bo, oče ali mama, ali Oma, ali žena, ali otrok, skratka kdor koli že to bo, ni ga vraga, da ne bi opazil, da treh volnenih odej znamke Pledan ni na njihovih mestih. Res zanimivo, si misli Kohoutek, da nikoli nihče ne vstopi v sobo s ka­ minom, vsi pa vedo, da tam na lesenih klopeh ležijo tri volnene odeje iz Skoczówa. Res zanimiv paradoks. Kohoutek želi nadaljevati svoje pre­ učevanje, saj podzavestno čuti, da lahko prinese olajšanje njegovim razrah­ ljanim živcem, toda zaenkrat ni nobenega govora o olajšanju, nov strah zareže v njegovo dušo in telo kot s smolo premazano rezilo. Kaj bo potem, ko bodo zjutraj takoj ob svitu začeli iskati dvolitrski kozarec z govejimi polpeti, ki jih do tedaj še niso našli, lahko bi jih namreč začeli iskati v stari klavnici, in če jih ne bodo našli v stari klavnici, bodo odšli na podstrešje stare klavnice in tedaj bodo vsekakor nekaj našli, toda to ne bo dvolitrski kozarec govejih polpetov, ampak moja trenutna ženska. Zgradil sem sicer zavetišče, v katerega se ne bi prebil noben še tako vztrajen okupator, toda člani moje družine se bodo vanj zagotovo prebili. Kohoutek se obrne na bok in se skrči v embrionalni položaj. In kakor vedno so njegove misli v  embrionalnem položaju usmerjene k zločinu. Najbolje bi bilo, si šepeta, ko ga popade nenadna razburjenost, najbolje bi bilo, da jo ubijem. Moral bi vstati, oditi in jo ubiti. Če bodo našli truplo, to bo šele cirkus, toda ne takšen, kot bi bil, če jo najdejo živo. Če jo najdejo živo, bo izbruhnil tako strašen škandal, da se bodo vsi pripravljeni pobiti med seboj. Oče bo hotel ubiti mene, dedek me bo začel braniti in tedaj bo oče ubil dedka, Oma bo ubila očeta, mama bo ubila Omo, pastor bo ubil mamo, pastorjeva žena bo ubila pastorja, pastorjevo ženo pa bo ubila ma­ ma gospe Vande, saj jo že od nekdaj sovraži, mamo gospe Vande bo ubila 290 Sodobnost 2018 Jerzy Pilch Drugi užitki hčerka gospe Vande, ker noče igrati violine, mene bo seveda ubila žena, posledično pa bodo še nekaj dolgih tednov vsi tako jezni drug na drugega, da se sploh ne bodo pogovarjali med seboj. Groziti s smrtjo je bila starodavna domača navada. Kohoutek je nesmrtne fraze o ubijanju poslušal, odkar se je naučil poslušati. “Ubila te bom,” je go­ vorila Kohoutkova mama Kohoutkovemu očetu. “Treba bi jo bilo že enkrat ubiti,” sta govorila oba, kadar je Oma vnovič skrivala kakšno jed. “Vadi, ker te bom ubila,” je govorila mama gospe Vande gospe Vandi. “Pri priči ga bom ubila,” je govorila Oma, kadar se je dedek vračal domov mrtvo pijan. Kohoutek se ni nikoli navadil na to domačo retoriko smrti in kar naprej ga je prežemal resničen strah, da bo naposled vendarle nekdo ubit. Kadar koli je stopal po brezkončnih hodnikih, po vežah in sobanah, kadar koli je pokukal v izbe, v katere ni nihče nikoli pogledal, vedno se je bal, da bo naletel na truplo katerega od stanovalcev, ovito v okrvavljeno folijo, ozi­ roma na nečloveško iznakažen človeški kadaver, v naglici nemarno prekrit s časopisi. Ko je šel na vrt, se je vedno bal, da bo tam opazil kos sveže iz­ kopane zemlje, iz katere bo, kakor v ceneni grozljivki, štrlela nekogaršnja mrtva roka. Najbolje, si ponavlja Kohoutek, bi jo bilo ubiti. Najbolje bi jo bilo ubiti in dobro skriti truplo – potem ne bi bilo nobenega škandala. Ali pa bi se moral z njo končno resno in iskreno pogovoriti. Saj se v času teh nekaj več kot deset tednov pravzaprav sploh nikoli nisva resnično pogovarjala. Jaz sem ves čas lagal, ona pa je kar naprej govorila o literaturi, si pred samim seboj prizna Kohoutek. Kaj naj storim? Kam naj jo spravim? Hotel nima smisla, ker bi vsi vse takoj izvedeli. Ves izključno z augsburškimi evan­ geličani poseljeni kraj bi takoj vse izvedel. Morda pa bi – blisk nejasnega upanja nenadoma razsvetli Kohoutkovo glavo – morda pa bi jo predstavil kot letoviščarko in jih poskušal prepričati, da bi ji oddali kakšno sobico? Konec koncev se že leta in leta govori o denarju, ki naj bi se ga zaslužilo z oddajanjem sob, vsako leto je v načrtu oddajanje sob, vsako leto na sto­ tine letoviščarjev prosi za prenočišče in vsakič se jih porogljivo zavrne. Vedno je nekdo, ki se s tem ne strinja, ali starši, ali Oma, ali mama gospe Vande. Čeprav je sama najemnica, je proti temu, da bi se drugim oddajale sobe. V to, da bi sobo oddali moji trenutni ženski, si misli Kohoutek, pa ne bi privolil nihče. Ko jo bodo zagledali v njenem nenavadnem klobučku, bodo vsi v en glas nasprotovali oddajanju sobe, pa čeprav bi jo morali od­ dati samo za eno uro. Kaj naj storim? vročično razmišlja Kohoutek. Kako dolgo bo stanovala na tem podstrešju? Saj bo vendar potrebovala nekakšno Sodobnost 2018 291 Drugi užitki Jerzy Pilch udobje, morala se bo umivati, hoditi na potrebo. Le kako bom vsemu temu kos? Le kako mi je mogla storiti kaj takega? Nenadoma so zaškripala tla in Kohoutek se je pri priči usedel na po­ steljo, saj se mu je zazdelo, da njegova trenutna ženska stoji ob vznožju njegove postelje. “Pridi,” je rekel, nenadoma napolnjen s posebno nežnostjo, v kakršno se včasih v nekaj trenutkih sprevrže človeško razburjenje. Ob postelji stoječi privid se je razblinil, toda nežnost je ostala. O, moj Bog, je pomislil Kohoutek, o, moj Bog, ki dobro veš, da se k Tebi ne obračam brez razloga, povej, kako je mogoče, da moja trenutna ženska leži na podstrešju predvojne klavnice in jo od vesolja loči edino sloj kru­ šečih se strešnikov in košček lepenke? To je vendar absurd brez primere. Panični strah v duši in telesu Pavla Kohoutka je zdaj odstopil prostor nezaslišanemu pogumu. Če sem jo že zmogel skriti, če sem ji že zmogel prinesti kruh, klobaso, limonado in tri odeje iz sobe s kaminom, če sem že vse to zmogel storiti, bom storil še več: na skrivaj se bom odpravil k njej in seksal z njo, je skoraj na glas dejal Kohoutek in vstal. Sicer pa – je razmišljal naprej – le kaj vidi na meni? To, kar vidijo tudi druge ženske, privlači jo ta presneta veterina, je odgovoril samemu sebi. V tišini in temi se je začel oblačiti. Oblekel je hlače in pulover, na gole noge je obul škornje, na ramena si je nadel dežni plašč in začel nadvse previdno stopati skozi dolgo vežo proti izhodu. Ko je šel mimo sobe, v kateri je spala njegova žena, se je za hip ustavil, da bi se prepričal o  lastni varnosti. Na vrata je prislonil uho in zaslišal njeno umirjeno dihanje. Ubožica, spi, je po­ mislil in nenadoma ga je zajel naslednji val vznemirjenja. Tokrat je bilo to vznemirjenje tesno povezano z vprašanjem zakonske zvestobe. Ubožica, mirno spi, jaz pa tu počenjam takšne reči. Toliko let sem že vendar s to žensko, je sam pri sebi šepetal Kohoutek, toliko let že, in to, kar počnem, se res ne spodobi. In na lepem je Kohoutek sunkovito odprl vrata in kar oblečen zlezel v ženino posteljo ter jo začel zasipati s strastnimi poljubi. Kohoutkova žena, ki je spala trd in globok spanec, ni takoj doumela, kaj se dogaja. Ko pa se je le dodobra prebudila, ko je prižgala luč in zagledala poleg sebe ležečega Kohoutka v dežnem plašču in škornjih, ga je ogovorila z naslednjimi besedami: “Človek božji, ali se ti je zmešalo? Zakaj si tako oblečen? Se ti je tudi tista edina siva celica, ki si jo še pred kratkim imel v možganih, skisala? Zakaj mi ne pustiš spati? Kakšne svinjarije ti spet hodijo po glavi?” Kohoutkova žena je namreč pomislila, da se je Kohoutek tako oblekel zaradi nekakšnih perverznih namer. Toda Kohoutek sploh ni slišal njenega pritoževanja. 292 Sodobnost 2018 Jerzy Pilch Drugi užitki “Ljubim te, ljubim te, ljubim te,” je krčevito ponavljal in jo še naprej zasipal s poljubi, strastno trgajoč z nje spalno srajco. In naposled se je Kohoutkova žena, ki sicer ni bila nora na Kohoutka, vdala in mu dovolila ostati do jutra. Prej pa se je moral seveda, kot se za običajnega človeka spodobi, preobleči v pižamo. Prevedel Klemen Pisk Sodobnost 2018 293 Drugi užitki Jerzy Pilch Prizorišče romana Kruzo Lutza Seilerja je otok Hiddensee v  Baltskem morju, ki ima v času Nemške demokratične republike vlogo svobodnejše niše za odpadnike in drugače misleče. Na Hiddenseeju vlada intelektualna atmosfera semkaj prebeglih umetnikov, pisateljev, glasbenikov in znan­ stvenikov, ki tu v poletnem času pogosto delajo v hotelih, restavracijah in kot reševalci iz morja. Roman pripoveduje zgodbo o prijateljstvu med študentom germanistike Edgarjem Bendlerjem in pomožnim delavcem v kuhinji Aleksandrom Kruzovičem, ki na otoku zasnuje utopično skupnost realno dosegljive svobode. Protagonista povezuje travmatična izguba, ki ju pripelje na otok in ki ju tudi značajsko zaznamuje. Kruzo skuša s člo­ vekoljubnostjo in avanturističnimi dogodki, pa tudi s konspirativnim in ideološkim delovanjem sezonce, odpadnike in eskapiste odvračati od pogubnega bežanja na petdeset kilometrov oddaljeni danski otok Møn. Labilni Edgar se mu pri tem povsem podredi. Svoboda je, uči Kruzo, tu, na tem otoku, ki je zunaj časa, to je zadnja in edina trdnjava idealizirane svobode v socializmu. A utopijo svobode v romanu že hudo načenja zob Štefan Vevar O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa med originalom in prevodom 294 Sodobnost 2018 Razmišljanja o(b) knjigah zgodovine. Zunaj časa živeča prijatelja (roman se godi v letu 1989) skoraj ne opazita ali pa nočeta opaziti, da država okoli njiju poka po šivih in da jo zapušča vse več ljudi. Kot poslednja mohikanca (kot Robinzon in Petek) vztrajata na otoku še po tem, ko ju zapustijo vsi tovariši in vse osebje eremitaže Pri puščavniku, v kateri delata. Roman se odlikuje po izjemni jezikovni pretanjenosti in izvirni metaforiki, zgodovinsko in stvarno zve­ stobo pa nadgrajuje z nadrealnimi prvinami. Tako bi lahko z  nekaj potezami ilustrirali temo in zgradbo romana Kruzo, ne da bi pri tem kaj bistvenega izpustili. Ali pač vendarle marsikaj oziroma skoraj vse. Roman resda prinaša nenavadno, vznemirljivo zgod­ bo, a je način upodabljanja vsaj enako pomemben kot ona sama. V tem besedilu mu bom večkrat dal avtentično spregovoriti, ne le zato, da ga kot esenco izpostavim, tudi zato, da tu in tam ilustriram in komentiram svoje prevodne odločitve, da nenazadnje kot prevajalec tega subtilnega romana podoživim svojo prevodno hojo za nečim, kar naj bi bilo odlična, originalu enakovredna in čim bolj podobna mu literatura tudi v prevodu, in da ob tem hkrati preverim, ali sem res – kakor sem hotel – prevajal delovanje romana Kruzo ali namesto tega nemara zgolj njegov tekst. Ko sem zdaj znova, morda petič, poromal prek strani tega romana, sem skušal izbrati tiste karakteristične odlomke, ki so bodisi prevodno relevantni bodisi izrisujejo tematiko in sporočilno moč romana ali pa oboje. Je delovanje nekega teksta mogoče racionalizirati, premisliti, z namenom, da bi ga potem prevodno lažje artikulirali, se sprašujem zdaj in si odgovar­ jam: seveda, a racionalizacija mora potekati pred samim prevajanjem, ugo­ tovitve, do katerih prideš, so ti med prevajanjem lahko v pomoč. Ne more in ne sme pa potekati med prevodnim procesom, ko se soočaš z odprtim originalom; ko prevajaš, moraš delovanje dojemati intuitivno in to mora biti glavni temelj vseh tvojih prevodnih rešitev. Za racionalizacijo takrat ni časa, ni potrebe, povrhu bi bila jalova. Tisto, kar bi si racionalno razlagal, bi moral prevajati nazaj v svojo intuicijo. In prevodni postopek ne bi bil spontano ustvarjalen, temveč kritično prigrizujoč se, namesto naravne primarnosti bi porodil umetelno drugotnost. Zato pa je kritična analiza koristna zdaj, ko si ogledujem prevodne kolesnice tega teksta in si jih skušam razložiti. *** Poseben prevodni problem je fragmentarni svet, ki ga izrisuje razdroblje­ na, ranjena zavest. Skiciran beg glavnega junaka Edgarja Bendlerja, beg iz vajenega življenja, s  pretanjenimi, silovitimi potezami, izris detajlov, 295Sodobnost 2018 O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Štefan Vevar prepričljivih, a luknjičavih, da si kot prevajalec in bralec sredi stanj in prizorov, ki jim še nekaj manjka do tega, da bi jih lahko v celoti razu­ mel; peresu ni mar, koliko bralec razume, hoče samo natančno izrisovati avten tične detajle, iz katerih bo pozneje, zelo počasi, zrasla celota. Ampak kakšna celota! Prav to nerazumevanje je temelj romaneskne logike pripo­ vednega tkiva. Tudi glavni junak ne razume vsega, svet doživlja skozi opno trav matizirane notranjosti, nekako v hipnozi, zato se odziva, pripoveduje, čustvuje tako, kakor se usedline zunanjega in notranjega sveta nabirajo v njegovi zavesti. In skozi to avtentično meglo tudi prevajalec kot bralec vpija nenavadno zgodbo, v kateri si mora nekatera dejstva pojasnjevati in razčiščevati za nazaj. Tako vse do konca romana, ki se tako tudi začenja, originalno, z navdihnjeno metaforiko in elegičnimi lirizmi in metaforično močjo. Tega se med prevodom zavedaš, ali bolje, to občutiš, ampak vse skupaj je samo dobra podlaga. In poznaš tudi načelne odgovore, kako za­ vihteti pero: prevesti tako, kakor se to pove v slovenski literarni tradiciji; ohraniti ornamentalna znamenja literarnega sociolekta; obrzdati prazni tok besed in ustvariti vzorno ekonomijo sloga, ustvariti enakomeren, nevsiljiv ritem, ne zapadati v konvencionalizme, temveč gojiti originalni zamah, ne pozabiti na raven osebne note, v slovenščini močneje zastopane kot v nemškem originalu; verbalizirati in razvezovati toge samostalniške strukture; ohraniti ekspresivnost, nazornost in doživetost izvirnika, upo­ rabljati latentne strukture, to je besede in besedne zveze, ki jih original ne nagovarja neposredno, so pa neredko najboljši možni ustrezki, in tako naprej … A tudi vse to je le nova koristna podlaga, ki pa ti še ne pomaga pri ničemer konkretnem, pri nobeni prevodni rešitvi. Te moraš nekako zajemati iz svoje kompleksne ustvarjalne zavesti. *** Pripovedovalec in ob Kruzu glavni junak v romanu je Ed Bendler, mali mož z velikim srcem, čutom za skupnost, z empatijo in samokritično zavestjo. Četudi mu morda manjka kakšna črta možatosti, fant deluje malodane katarzično ob vseh “možatih” literarnih junakih, prepolnih sebe, svoje potrebe po samouresničevanju za vsako ceno in ekshibicionizma. Vse otro­ štvo dolgo bojevanje s slabimi materiali, zastarano substanco, boj nerganja in preklinjanja in vendar čas popolne nedolžnosti. Nikoli ne bi bil Ed v teh ranih časih prišel na misel, da ni on sam tisto slabo, da ni v njem tisto nezadostno. Le kdo drug naj bi bil sicer kriv za vso nesrečo? Tako razmišlja o sebi in kot tak je antipod tipičnemu narcisoidnemu junaku sodobne literature. 296 Sodobnost 2018 Štefan Vevar O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Ko zbeži iz svoje vsakdanjosti v  mestu Halleju, se mu, spečemu na železniški postaji, približa klošar. Moški je bil starec, usta pa je imel našoblje­ na, kakor da bi hotel zažvižgati – ali kakor da je ravno koga poljubil. Ed se je sunkovito odmaknil, poljuba željni pa je dvignil roke. Opazim, da je Seiler tu uporabil besedo poljubovalec (der Küsser), besedo, ki se mi je v slovenščini očitno zdela malce umetna, zato prevedem svobodneje: poljuba željni. Ko ga pozneje legitimira policija in vpraša, kam je namenjen, reče “na počitnice, počitnice”, in v nekaj stavkih, ki sledijo, v romanu prvič izvemo malce več o vsem, prvič naletimo tudi na njegovo G., nesrečno dekle, ki ga je povozil tramvaj: Očitno je ta edina beseda zadoščala; v njej je bilo vse, kar je bilo o njem treba vedeti. Vse o njegovi slabosti in zlaganosti. Vse o G., njegovem strahu in njegovi nesreči, vse o njegovih dvajsetih okornih pesmih iz trinajstih poskusov v sto letih in vse o dejanskih razlogih za njegovo potovanje, kakor ni tega Ed doslej niti sam do kraja razumel. Ed se po tej nesreči vrže v študij in pri tem kot v nekakšni hipnozi izklju­ či zunanji svet in samega sebe. Izvrstno mu uspe potlačiti bolečino. Teme­ ljito študira nemškega pesnika Georga Trakla. Vseeno nanj silovito pritiska in vseskozi preži strašna bližnja preteklost. V knjižnici se mora včasih visoko povzpeti po lestvi, da pride do želene literature. In tu naletimo na dve malce nejasni namigovanji o Edovih načrtih, da bi opravil z življe njem. Če je ta opis v prvem odlomku še zelo zastrt, je drugi že jasnejši. Ed se je kdaj pa kdaj (vse pogosteje) vzpel na lestev, da bi tisto začutil. Temu je pravil snov pilotov. Najprej šklepetavo udarjanje kavljev. Potem omamljajoči tokovi, groza, ki mu je šla do kosti, v ledja – napetost je popustila. Zaprl je oči in globoko zadihal. Bil je pilot v svoji kapsuli, visel je v zraku, na svileni nitki. Kaj je tisto, kar naj bi začutil, se tu hkrati vprašata bralec in prevajalec. Avtor to v  nadaljevanju nakaže, a samo nakaže, pomembnejša je zanj avtentična naracija skozi priprte oči glavnega junaka, kakor da bi bralcu servilno, “na krožniku”, postregel s sporočilom. Na tem mestu sem se, spominjam se, znašel v skušnjavi, da bi naredil tisto, pred čimer teorija literarnega prevajanja svari: povedal kanec več, kot je povedal avtor, izrekel zgolj nakazano in s tem olajšal razumevanje bralcu nove, slovenske ciljne kulture. Hotel sem z nakazujočim abstraktnim pojmom nadomestiti tisto, kar naj bi junak začutil, povedati kanec več in tudi estetsko izboljšati po­ ved. Ne nazadnje tava bralec prevoda, ki ne pozna literarnega miljeja, iz katerega je zrasel original, po gostejši temi kot bralec izvirnika in so drobne intervencije te vrste po svoje upravičene. Ampak ne! Ne le da se nisem spomnil dobre alternativne možnosti, tudi z vidika romaneskne celote se, 297Sodobnost 2018 O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Štefan Vevar kakor bomo videli pozneje, pokaže, da je zamolčano nakazovanje tu kar na mestu. Zato sem namero opustil in ostal v kolesnicah originala. Zadnji sprožilni moment Edgarjevega bega je maček Matthew, ki sta ga imela z G. in ki Eda v času po G. priklepa na življenje v njegovi hipnozi. Ko Matthew nenadejeno izgine, se Ed, ki ne ve, da mačke za preživetje potre­ bujejo vodo in ne mleka, dokončno zlomi in se odpravi na otok s pomenlji­ vim imenom Hiddensee (Skrito morje). Za otok ga je navdušil zgodovinar, ki je kot mnogi misleci v državi nosil nekakšno Marxovo brado. Čez zimo je bil natakar v Offenbachovi kleti v Halleju, kjer je Edgar živel, na pomlad pa se je redno vračal na otok. “Otok, dragi moji, ima vse, kar potrebujem, kar sem vedno iskal, že ko se prikaže na obzorju, ko ga zagledaš s parnika, ko vidiš njegovo vitko, krhko figuro, njegove drobne obrise, ko puščaš za sabo zadnji sivi greben kopnega, Stralsund z njegovimi stolpi, vse zaledje z njegovim govnom vred, saj veste, dragi moji, kaj mislim, otok kratko malo zraste pred tabo in v trenutku pozabiš na vse, kajti zdaj je tu pred tvojimi nogami in začenja se nekaj novega, ja, že tu, še na parniku nekaj novega!” je navdušeno gostolel možakar, sivolasec sredi štiridesetih, ki je zapustil službo na univerzi, menda prostovoljno, zato pa se toliko globlje zatopil v sanjarije … Seiler z redkimi, a zadetimi potezami – kot s slikarskim čopičem – opi­ suje fragmente politične stvarnosti v NDR, gosto mrežo ovaduštva v po­ licijski državi. Po kosilu se je Ed vrnil v hotel. Nekdo si je medtem dal opraviti z njegovimi stvarmi, vendar ni nič manjkalo. Stopil je k oknu in pogledal na kolodvor. V postelji je – novo poslabšanje – začel klicati Matthewa. A je klical zelo potihem in le, da bi pred spanjem še enkrat slišal njegov glas. Ampak skočil, skočil pa ni. Tu prvič izvemo, da je mislil skočiti, najbrž skozi okno, in zdaj tudi snov pilotov iz prejšnjega odlomka postane bolj otipljiva. Na otoku Ed po dveh na prostem prespanih nočeh najde mesto sezon­ skega delavca v  gostišču Pri puščavniku oziroma na Eremitaži. Za izraz eremitaža sem se po nemški ustreznici Klausner, kar pomeni puščavnik, odločil zaradi ustreznega pomena (eremit je sinonim za puščavnika), njenega solidnega zvena in boljše pregibnosti v vseh jezikovnih legah od puščavnika. Seiler položaj in arhitekturo Eremitaže opiše v pomorskem slo­ gu, ki sem mu v prevodu šele s postopno slogovno preobrazbo dal končno izčiščeno različico. Poskusil sem z varianto a), nezadovoljen presedlal na b), a tudi tu opazil redundanco, prazni tok besed oziroma slabo razmerje med znaki in pomeni ter jo zato predelal v različico c), pri kateri sem se otresel izpraznjenih odvečnih glagolov biti in stati, strukturo pa sem, ne da bi kaj izpustil, zgostil. 298 Sodobnost 2018 Štefan Vevar O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … a) Naokrog je bilo “zasidranih” več manjših brunaric, ki so kot rešilni čolni obkrožale matično ladjo. b) V bližini so stale manjše brunarice, ki so kot zasidrani rešilni čolni obkro­ žale matično ladjo. c) Manjše brunarice v bližini so kot zasidrani rešilni čolni obkrožale matično ladjo. Sezonskim delavcem pravijo na otoku Esskaaji, po izpeljanki iz Saison­ kräfte, sezonske moči ali bolje: sezonski delavci. V prevodu postanejo po analogiji esdeji. Ed torej postane novi esde. Ima srečo, njegov predhodnik Speiche, s katerim nas avtor tako preseneti na zadnjih straneh romana, je izginil, morda prebegnil čez morje. Ed dobi službo kot pomivalec po­ sode. Opisi pomivalnice so primerek izčiščenega žlahtnega naturalizma. Seiler tu krši znamenito Goethejevo načelo, da za umetnost ne zadošča, da zrcali resničnost oziroma – če povemo z Aristotelom – da je verjetna (mimesis), temveč da mora biti tudi karakteristična. In vendar iz tega nekarakte rističnega Seiler ustvari vrhunske poetične podobe, kakor jih doživlja glavni junak, podobe, ob katerih se spreminja in dozoreva. S tem pravzaprav pokaže, da lahko v literaturi tudi banalno postane karakteri­ stično. Po dvanajsti ga je zalila povodenj posode. Ker v  času kosila nikoli ni bilo na voljo dovolj krožnikov, je moral hkrati pomivati, brisati in sveže kupčke krožnikov postavljati na predvideno odjemno okence za kuhinjo. Delal je hitro, a sam skorajda ni zmogel. Natakarji so tekali, a tudi oni tempu v bistvu niso bili kos. Vseeno je začel eden od njih, tisti, ki so mu pravili Rimbaud, sam strgati svoje krožnike in jih potem metati v Edovo korito za grobo. To je počel z velikim poletom in osupljivo spretnostjo: Krožniki so se v  strmoglavem padu potopili nedaleč od Edovih podjetnih rok, komaj centimeter pred trkom ob dno izpeljali skoraj že zamujen obrat in naposled mehko in plosko − kot sanjajoče morske plošče – polegli na dno korita. Ed je tako puščal obe roki v vodi in dosegel veliko hitrejši tempo. Opazil je, da tudi Rimbaud ravna po pravilu dobrih in manj dob­ rih ostankov hrane in sklede so se počasi polnile. A ti opisi niso samo estetski, so včasih tudi primerki hudomušne osebne karakterizacije, kakor v temle opisu Edovega sovraštva do velikih zajemalk, ki se mu za “naklonjenost” prav rade oddolžijo. Še bolj kot ponve je Ed sovražil velike zajemalke. Ne bi mogel reči, zakaj, a sovraštvo se mu je počasi prelilo čez rob. Zaničljivo jih je metal v  korito in s  pestjo tolkel po njihovi prazni ponvici, mrzlično, preveč vihra vo in ne da bi sploh zares pogledal tja. Praviloma je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo zajemalki posrečilo Eda – na krilih zahrbtne zlobe in po zako­ nih vzvoda – z meter dolgim ročajem iz aluminija, ki je imel na koncu majhen grd kavelj, udariti v obraz. Kot prazgodovinski, menda že pred stoletji izumrli 299Sodobnost 2018 O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Štefan Vevar plazilec je zajemalka šinila iz odplake, pokrite s  tanko plastjo mastne penaste povrhnjice, in mu brizgnila jedko goščo v oči. Slepo preklinjajoč je Ed zakrilil z rokami – tedaj pa ga je zadel še udarec. “Ti šavsnjena svinja!” je zavpil. Bila je žalitev brez primere. Ko Seiler opisuje Edovo delo v pomivalnici, nekje zapiše: Ohne weiteres trat er an eines der Becken, za kar se ponuja enostaven prevodni odgovor: Brez nadaljnjega je stopil k enemu od obeh korit. Med prevajanjem sem tu obtičal. Odpor, ki ga čutim do zveze brez nadaljnjega najbrž izhaja iz intui­ tivne predstave o lepem v literaturi, ta pa je tu kajpak povezana z vedno­ stjo, da gre za formalno administrativno dikcijo, ki praviloma ne spada v  literaturo, saj jo profanira. Kontekst mi je zelo jasno govoril, da je tu treba odgovoriti s preprosto prevodno različico, ki sem jo nekako imel na jeziku, a se mi je izmikala; variante kot na primer brez pomišljanja ali ne da bi omahoval … so imele v mojih očeh preveliko pomensko težo. Treba je bilo najti elegantno drobno ustreznico. In pošteno sem se nahodil po svoji zavesti, da sem odkril staro dobro znanko, ki se je tu znašla v svojem se­ kundarnem pomenu in kot latentna struktura zadela z žebljico na glavico: Mirno je stopil k enemu od obeh korit. Mirno v smislu: ne da bi se zmenil za kaj drugega, in seveda ne mirno v nasprotju z nemirnim. Mirno je tu tipična latentna struktura – zato, ker je original neposredno ne ogovarja, ker jo je v tem kontekstu težko odkriti v slovarjih in nič lažje izbrskati iz sebe; hkrati pa je rešitev na videz tako preprosta, da se ob njej vprašaš, kako da se je nisi spomnil že prej. V navezavi na Edovo delo v pomivalnici naletim na stavek, v katerem sem, opažam zdaj, nazorno demonstriral vlogo prej omenjene verbalizacije pri prevajanju iz nemščine (pa ne le nemščine) v slovenščino: Ko je Ed po prestani konici stopil ven na klančino, da se s pljuči, vzdraženimi od izparin v  pomivalnici, nadiha svežega zraka, se je čutil zaskorjenega, poroženelega, kakor da je nekakšen fosil, ki še ni dokončno okamnel. Struktura nemškega zaključka tega stavka je drugačna: katerega okamnitev še ni bila končana, a sem se ji kajpak skrbno ognil. Karakterizacija politične stvarnosti v romanu vdira na površje po suge­ stivnih kapljicah, kot nekaj obrobnega in mimogrednega ali pa v funkciji v pripovedi izrečenega, a je zato toliko bolj sugestivna, saj s tiho govorico “vpije” o  norostih političnega in družbenega sistema. Taka je zgodba o Kruzovih gobah, ki jih goji na svojem vrtu, o gobah in divjih svinjah, ki se nekega dne najejo teh gob in se potem omamljene kratko, res kratko pove­ selijo. Takole pripoveduje Kruzo: “Lani so popolnoma opustošile vrt, vse gobe in zdravilna zelišča. Količina je bila seveda prevelika. Svinje so se potem čutile 300 Sodobnost 2018 Štefan Vevar O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … do kraja svobodne, osvobojene vsega. Zaplavale so, po vodi nekajkrat obkrožile otok in sprožile bojni alarm. Si kdaj videl svinje plavati, Ed? Oče, mati, otrok, v gosjem redu se pomikajo po vodi, veliko hitreje, kakor si morda misliš, z visoko dvignjenimi rilci. In natanko tako so jih tudi postrelili, očeta, mater, otroka – paf, paf, paf. Mislili so, kar so morali misliti: ubežniki, zakrknjeni skrunitelji meje, ki se niso odzvali ne na klic ne na opozorilni strel. Pesek tam spodaj je za nekaj časa pordečel. Trajalo je cele ure, preden so sprevideli svojo zmoto in pobrali vse kadavre iz morja. Kuhar Mike jim je kajpak skušal izmakniti nekaj svežega mesa za Eremitažo, ampak ni bilo milosti; ubežnike se obravnava kot ubežnike: Pravzaprav jih ni, zato tudi ni trupel – preprosto ne obstajajo.” Avtor v zgornjem odlomku govori o Grenzverletzern, o (dobesedno) kr­ šiteljih ali prestopnikih meje – tudi svinje so bile v tej epizodi pač kršiteljice meje –, vendar se mi je ta možnost zdela veliko prešibka z ozirom na težo prekrška, saj je bil vsak kršitelj meje v Nemški demokratični republiki tudi sovražnik države. Zato sem se, kot vidimo zgoraj, odločil za skrunitelja meje. Skoraj človeško naravo ima v  romanu radio viola, postaran radijski aparat, ki je edina zveza med stanovalci Eremitaže in zunanjim svetom, med utopijo in realnostjo umirajočega vzhodnonemškega komunizma. Večinoma je le zvočna kulisa, ki ji utopisti skoraj ne posvečajo pozornosti. “Nekaj lajna tam gori, nekaj lajna,” je rekel kuhar Mike … Počasi pa postane prelomnica, ob kateri se lomijo kopja spoznanja in zanikanja, bega v uto­ pijo pred resnico in bega iz utopije v “novo resničnost”. Vrtljivi gumbi za naravnavanje postaj so manjkali, tipke slonovinaste barve, ki so spominjale na nekakšno zgornje zobovje, so bile razbite. Takole pohabljen je viola lovil samo še nemški radio, Deutschlandfunk, slednjega pa z  nepopustljivostjo, kakršno pripisujejo ranjenim v  vojni, ki se kljub hudim ranam nepopustljivo bojujejo naprej. Kar je viola s  svojim nihajočim sprejemom, sunkovitim pogrezanjem v molk ali trmastim brnenjem, s svojim prasketanjem, grgranjem in kašljanjem (zlasti njegovi bronhialni šumi so parali živce) nastrgal iz oddaj, se je strjevalo v temeljno zvočno krajino Eremitaže. Njegovo neskončno oddajanje je bilo kot dihanje hiše, zatikajoče se, vendar vztrajno, primerljivo s šumenjem butajočega morja, v bistvu pa skoraj neopaženo. Ta odlomek nazorno ilustrira Seilerjev lirični, subtilno izpisani literarni zamah. Pomembno paradigmatično vlogo imajo v psihi glavnega junaka Edgarja tako imenovani Bestände, kakor temu pravi avtor (slovensko: sestav, fond, zaloga, sestavine), mišljene so sestavine mentalnosti. Sam sem dolgo iskal nekaj ustreznega in se naposled odločil za inventar v njem, morda zato, ker je v pojmu nekakšna neodslovljiva pripadnost, artikulirana tudi v besednih 301Sodobnost 2018 O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Štefan Vevar zvezah biti nekje že inventar, postati inventar nečesa (dolgo neodslovljivo pripadati nečemu). Edgar Bendler torej tudi med napornim študijem nikjer ne more povsem pobegniti pred svojo strašljivo, bolečo izkušnjo. Inventar v glavi ga ves čas spremlja, pogosto nezavedno zagospodari nad njim, naj se pred njim še tako zaklepa. Inventar je vse, kar zadeva čas njegovega dekleta G., ki ga je povozil tramvaj, je vse, povezano z  njo in s  časom, v katerem jo je imel. Inventar je tisto, s čimer ne more živeti, pred čimer beži in se zaklepa, vendar zmeraj znova bruhne na dan. Takole beremo vrstice, izpisane z mogočno lirično, elegično in izvirno metaforično pisa­ vo: Brž ko je Ed napisal kaj svojega, s svojimi besedami, se je moral s peresom spopasti z bučanjem inventarja v svoji glavi, kakor da bi s težkim grederjem šel čez jalovišče, je pomislil Ed, ali pa skozenj; ja, v resnici je šlo bolj za nekakšno vrtino, ko je pisal, je vrtal proti nečemu, mogoče proti G., proti samemu sebi, proti velikemu svetlemu prostoru, svetlemu zalivu z vetrom, kjer je cele ure hodil po peščeni obali, z nemo glavo in hladnimi senci, nogami, oblitimi z morsko peno. Prav skozi pronicanje inventarja v Edgarjevo zavest po kapljicah izvemo za junakovo travmatično zgodbo. Še najnazornejši opis G.­jine tragične zgodbe pa prinesejo vrstice, ki jih izpove mrtvi lisici, nadrealnemu bitju, v katerem najde sogovornika v svojih duševnih težavah. Njej, prav njej po­ ve vse tisto, česar ne more povedati nikomur drugemu. “Veš, najprej pride tramvaj, ampak ne bom že spet s tem tramvajem, saj sploh nisem bil zraven, tudi nikoli ne bom zraven, ne na tisti postaji, ampak nekdo je povedal, da so vpili, že dolgo prej, pozor, pazite, pozor, kar pač človek takole zavpije, tja čez tire, in nekdo drug je rekel, da je ležala tam, pod vagonom, do trebuha, razumeš, do trebuha, gole noge pa so štrlele ven, tako toplo je bilo že na začetku maja, in čisto cele, niti kratko krilo ji ni zdrsnilo gor, gole noge, ampak nekdo drug spet pravi, da ji ga je nekdo spet potegnil dol, tetka, da ji ga je spet poravnal, in potem je kar ležala tam, kakor da popravlja avto …” Ed in Kruzo se zbližata, četudi nikoli ne presežeta občutkov, da si po svoje ostajata tuja. Ed Kruza bolj opisuje kot razčlenjuje. Kruzo v njegovi družbi včasih preide na nekakšno narečje, ki ga Ed ne zna razvozlati. Le redko je govoril tako, samo kadar je pozabil paziti na to, zapiše avtor in tako bi lahko njegove besede tudi prevedel, a se mi zadnji del zazdi potraten in ohlapen. Pozabil paziti na kaj, se vprašam. In prevedem: Le redko je govoril tako, samo, kadar se je spozabil. Eno najizrazitejših znamenj Kruzove zamotane utopične filozofije je njegovo reševanje “brodolomcev”, kakor jim pravi, reševanje pred Scilo 302 Sodobnost 2018 Štefan Vevar O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … brezupnega bega čez morje na Dansko in Karibdo vzhodnonemške stvar­ nosti. Vmes je namreč Hiddensee, vrelec potešitve in novega upanja. Kruzo se redko razgovori o svojih pogledih. Eden takih trenutkov se naključi ob njegovem skrivnostnem zemljevidu resnice, ki ga nekoč, potem ko se z Ed­ garjem dodobra spoprijateljita, pokaže prijatelju. Kruzo je prepričan, da v “tej državi” ne obstaja noben neponarejen zemljevid. “V tej državi, dragi moj, ne premikajo samo rek, ulic in hribov, tako daleč stran, da nazadnje nihče več ne ve, kje je pravzaprav zares doma, ne, tudi obale potujejo gor in dol, potu­ jejo kot valovi … Vse sem jih imel že tukaj, geodete, zemljemerce, celo kartografe – poznavalce zaupnih detajlov po plitvinah, tu pri brodolomcih in izvrženih … Poznam njihova poročila, Ed, poročila, da se ti naježijo lasje … Če bi te karte, dragi Ed, držale, v svojem življenju nikoli ne bi videl Møna iz svoje lepe sobe na strešnem čelu, tihe pečine iz krede v onstranstvu, nedolžnega belega lesketanja, ko zjutraj obsediš na svoji postelji in se vprašaš, kaj vendar počneš tukaj, kaj se ti tu pravzaprav dogaja, zakaj te je zaneslo ravno sem …” Ko ga Edgar vpraša, kaj na njegovem (edinem realnem) zemljevidu pomenijo črte, pajčevina na rdečem polju med obalama, mu Kruzo odgovori, da so to poti mrtvih. “Najprej še plavajo,” nadaljuje. “Ali pa malo veslajo. Ali pa čepijo v majhnih podvodnih strojih ali visijo na motorjih, ki jih vlečejo skozi obrežne valove. Ven­ dar jim spodleti. Nekje tam zunaj jim voda zalije uplinjač ali pa zmrznejo ali pa obnemorejo … Nekatere naplavi tam na drugi strani. Nekatere skupaj z ribami potegnejo iz globin. Ribiči poročajo o mrtvih po radijskih zvezah in razpredajo o njih po gostilnah – spet eden, ki je poskušal, no, na zdravje in tako naprej …” A na koncu pristavi bistveno: “Pozabi vse to, Ed, slišiš, pozabi, po­za­bi  … Samo enega nikoli ne pozabi: Da namreč obstaja − svoboda. Obstaja tu, na tem otoku. Kakor pač obstaja tudi ta otok, ne?” Kruzo se je s strašno odločnostjo na obrazu zastrmel v Eda in Ed je poslušno prikimal. “Tudi ti, ne, si zaslišal njen zapeljivi klic? Ja, kliče, prekleto, kliče kot kakšna prekleta sirena … In vsakomur pride na ušesa. Pa se odkriža poklica. Moža. Prisile. Države. Preteklosti. Ni res, Ed? Zveni kot obljuba in vsi pridejo in tu se začenja, naša naloga, naše resno poslanstvo. To pomeni: Tri dni in so poučeni. Poskrbeti moramo za tri ali štiri dni za vse, za vsakega, s tem pa ustvarjamo veliko občestvo, skupnost posvečenih. In to je šele začetek. Po treh dneh tu se lahko vrnejo na kopno, nikomur ni treba bežati, Ed! Nikomur se ni treba utopiti. Kajti potem se jim to zaleze v glavo, v srce, kamor koli že …” Posebno mesto imajo v romanu tudi pobliski v preteklost, Kruzovo in Edgarjevo, Kruzova navezanost na sestro Sonjo, bržkone utopljeno pre­ bežnico, njegova žalostna družinska zgodba in Edgarjevi utrinki iz otro­ štva. Edgar si na primer rad kaj popeva in med temi napevi so tudi pesmi, 303Sodobnost 2018 O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Štefan Vevar ljube njegovim staršem. Spominja se, da je oče skladbe snemal z radia na magnetofon in kako se je skušal pri tem otresti nadležnega govoričenja spikerjev, ki so s svojo “govorno drisko” maličili začetke skladb. Imena nemških voditeljev showov sem v prevodu poslovenil z imeni, ki pri nas zvenijo znano in počno nekaj podobnega, le da sem jih malo pomešal. Ed se je hotel, piše Seiler, sam sprehoditi do sem, da bi si malo zbistril glavo, a je že po nekaj korakih deklamiral valovom pod svojimi nogami. “Že je tu jesen nemi­ la, ki srce mi bo zlomila” ali pa “Don‘t cry for me Argentina”, besedili popevk z magnetofonskih trakov njegovih staršev. Njegov oče se je na začetku trudil, da bi iz njih izrezal blebetanje Zmaga Batine ali Jonasa Molka, neizrekljivo razvado voditeljev radijskih showov, da govoričijo še med predvajanjem skladbe. Očeta je to žrlo in nič mu ni moglo ublažiti teh muk. Klečal je pred magnetofonskim trakom z enim prstom na “play” in drugim, že dolgo krčevito pripravljenim na gasilsko rdečem gumbu za snemanje. S trupom se je sklanjal v stensko omaro, univerzum nad njim pa se je krivil pod napetostjo obeh njegovih kazalcev. Oba gumba je bilo treba v  natanko istem trenutku potisniti v  globino njegovega neskončno dragocenega B 56 (pozneje B 100), ampak Zmagu Batini je prej zmerom še kaj prišlo na misel. “Gobezdač!” je vpil oče, žlobudranje je imel za čisto znašanje nad poslušalci. Potem, končno, mehek škrt, trak se je premaknil s sebi lastno zakasnitvijo, zaradi česar je neredko šla po vodi še kakšna dodatna sekunda: “… cry for me Argentina”. Kruza žene obsesivna navezanost na sestro Sonjo, pogrešano, najbrž mrtvo prebežnico, na njene zadnje besede na nabrežju, ki jih ima nenehno pred očmi: Tu me počakaš in ne greš nikamor  … In Kruzo potem, ko je ni nazaj, res ne gre nikamor, s silo ga morajo odvleči s plaže, in tega svojim nikoli ne odpusti. Kruzova travma predstavlja pendant Edgarjevi nesrečni zgodbi z G., to še poglobi njuno prijateljstvo, zbledela fotografija Sonje, ki je edino, kar je Kruzu ostalo po njej, postane simbolna podoba njunega prijateljstva, še več, Sonja se v Edgarjevih očeh včasih prelevi v G. Drugi del Kruzove zgodbe Edu razkrije Rommstedt, Kruzov skrbnik. Po Sonji­ nem izginotju je Kruzo začel voditi nekakšen ladijski dnevnik, sedem let si zapisuje vse premike patruljne čete in njenih čolnov, in ko ga izsledijo in mu dnevnike zaplenijo, ga obsodijo zaradi suma, da je hotel prestopiti državno mejo, zbežati iz republike, izdati državo … kot sedemnajstletnik pride v poboljševalni zavod. V okvirih trajanja romaneskne zgodbe Kruzo svoje delo opazovanja in zapisovanja nadaljuje, le da ga razširi na ustvar­ janje majhne nadomestne utopije, človekoljubne otoške komune, ki deluje sicer daleč od oči oblasti, a vendar nehote tudi v njen prid, saj odvrača “brodolomce” od načrtovanih tveganih prebegov na Dansko. 304 Sodobnost 2018 Štefan Vevar O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Prepričljivo Seiler proti koncu romana oriše Edgarjevo omahovanje med odhodom in nadaljevanjem študija ter zvestobo Kruzu. Ed ostane na Eremitaži, ki jo po novicah o odpiranju meja počasi zapuščajo in zapustijo vsi drugi esdeji, sezonski delavci. Tudi ko odpeljejo od tam hudo obolelega Kruza, Edgar vztraja na okopih svoje postojanke, kajti Kruzu je dal besedo, da ga bo čakal. Kruzo mu poprej v bolezenski vročici opiše svoje videnje: “Naloga Vzhoda, Ed, hočem reči, vsega Vzhoda, od kozaških jurt, od cirkuškega šotora moje matere, v Karagandi, veš, od tam do sem, do tega otoka, te arke …” zaletelo se mu je in je bljuval, kaša mu je očitno teknila, “… naloga Vzhoda je, da Zahodu pokaže pot. Pot v svobodo, razumeš, Ed? To bo najina naloga in naloga celega Vzhoda. Da jo pokaže njim, ki so tehnično, ekonomsko, infrastrukturno prišli tako daleč …” pogoltnil je in glasneje nadaljeval, “njim, ki so prišli tako daleč s svojimi avtocestami, tekočimi trakovi in zveznimi parlamenti, pot v svo­ bodo, pot na to izgubljeno stran njihovih … njihovega življenja.” Sledi eden od vrhuncev Seilerjeve slogovne in sporočilne veščine: Znova se mu je kolcnilo, potem je prišel napad kašlja, kakor da bi ga neviden orjak zgrabil za ramena in ga nekaj časa silovito tresel. Ed ga nemočno opazuje in kot pripovedovalec beleži: Seine Hilflosigkeit war mit Händen zu greifen. In ne prevedem: Njegova nebogljenost je bila otipljiva, boljša se mi zdi formulacija: Njegova nebogljenost mu je otipljivo lebdela pred očmi. Soočenje z inšpektorjem za higieno, stasijevcem Rebhuhnom, ki Edgar ja zaslišuje v zvezi z izginotjem drugega esdeja, Renéja, razgalja, kako fili­ gransko je policijska država prepredena z lovkami nadzora in prisile. Na koncu Ed zaide v kasarno patruljne čete in doživi razpad vojaškega reda, vojaki pojejo nostalgično pesem: “Pogled jim na pomolu splava čez morjé, za njim poroma otožno, medleče jim srce …” Ne ve, ali vse prav razume; vrne se na Eremitažo in prvič malodane plane k radiu, ki mu potrdi, da so se zgodile velike, prelomne reči: Nekaj časa Ed ni vedel, ali je razumel. Toda glas viole mu je bil blizek in mu je pomagal, da je spet mirno zadihal. Vse meje so bile odprte. Že dneve odprte. *** Epilog romana je dolga odisejada glavnega junaka na Danskem, kjer na različnih krajih in pri različnih ustanovah raziskuje poti in usodo mrtvih oziroma utopljenih prebežnikov na danski strani. Kruzu, ki umre le nekaj let po koncu romana v letu 1989, je namreč dal besedo, da bo skušal odkriti, kaj se je pred mnogimi leti zgodilo z njegovo sestro Sonjo. A še prej obišče grob Kruzove matere, artistke v ruski Rdeči armadi, ki se je po Kruzovih 305Sodobnost 2018 O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Štefan Vevar besedah ponesrečila med nastopom. Grob artistke sem našel v bližini nekaj kupov zemlje in korenin, na katerih so delali kompost iz vencev in cvetja. Nekaj časa se nisem ganil od tam. Tega trenutka se natanko spominjam. Opazim, da sem se izognil dobesedni možnosti: Nekaj časa sem stal tam, razumljivo, si rečem, opazim pa tudi, da nisem optimalno zadel sklepnega stavka. Nemško strukturo, ki se glasi: natančen spomin imam na ta trenutek, sem sicer ustrezno poslovenil (tega trenutka se natanko spominjam), vendar bi bolje zadel s: teh trenutkov se natanko spominjam. Ob grobu je namreč postal nekoliko dlje od enega samega trenutka. Edgar na Danskem odkrije statistiko, ki govori o 5600 prebežnikih, od tega 913 uspešnih, o 4522 aretacijah in najmanj 174 smrtnih žrtvah po letu 1961, ki jih je naplavilo med Fehmarnom, Rügnom in Dansko. Po dolgi odisejadi, ki obsega dva poskusa, drugi sega že v leto 2013, na Polititor­ vet 14 v Kopenhagnu, v glavnem poslopju Rigspolitiet, policije kraljevine Danske, le najde posmrtne ostanke nekaterih prebežnikov in med njimi, presunjen, tudi posmrtne ostanke Speicheja, pomivalca posode, ki ga je nasledil na Eremitaži. Analitičen in pretresljiv je avtorjev opis načrtovanja in izvedbe pobegov čez morje, ki jim pritakne oznako treh izginotij. Prvo izginotje se začne še pred odhodom, ko skuša prebežnik zabrisati vse znake svojega obstoja. Iz obzirnosti nikomur nič ne pove o svoji nameri. Tudi poslovilnega pisma ne pusti za sabo, nobenega znamenja, zato pa osebno izkaznico in denarnico, vse, da bi zaščitil svoje najbližje, se pravi, da bi jih razbremenil očitka, da so vedeli, mu morda pomagali. Gre za to, da bliž­ nje obvaruje pred neskončnimi zasliševanji, nevšečnostmi in zapornimi kaznimi. K prvemu izginotju spada, da ubežnik iz svojih oblačil odstrani pralne znake, modne tiske itn., indice, ki bi lahko izdali njegovo vzhodno poreklo, če bi ga zunaj na morju iz vode potegnili “sivi volkovi” (obmejni patruljni čolni Ljudske mornarice). Neredko prej vešče zabriše sledi – no­ benega sumničenja, morda vse do usodnega dne. Nihče ne bo nikoli odkril, koliko teh “pogrešanih” je bilo prebežnikov. Sledi drugo izginotje. Spust v morje, poskus bega. Odprto morje, mraz, krči, samo voda in valovi, faze utapljanja, natančno popiše pet različnih stadijev. (Faza 1: Boj prebežnika, da ne bi utonil, panično odzivanje, siloviti gibi, glava je še nad gladino (faza inspi racije) … Faza 5: Eksitus. Mrtvec na morskem dnu. Njegova presnova od­ pove, njegov krvni obtok razpade, srce se ne zgane več.) K drugemu izginotju spada tudi pot prebežnikovega trupla po morskem dnu. Njegovo truplo se kot truden, vohljajoč pes peha po morskem dnu, s sklonjeno glavo strga po tleh s čelom, koleni in rokami, odrgnjen do kosti, odrgnjenih kosti. Štrleče okonči­ ne spominjajo na gredelj kakšne ladje. Tretje izginotje se, taka je avtorjeva izkušnja, dogodi po smrti – v spisih in neznanem grobu na Danskem. 306 Sodobnost 2018 Štefan Vevar O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Kar še sledi, je Edgarjev pomirljivi etični obračun s  Kruzom, Sonjo in Speiche jem. Vse in vsakemu posebej odmeri posebno mesto v svoji no­ tranjo sti, z vsemi tiho in ljubeče razčisti, vsakemu prižge majhno svečko nekje v sebi. *** Lutz Seiler (1963) se je rodil v Geri na Turinškem. Po gradbeni poklicni šoli je nekaj časa delal kot tesar in zidar, potem pa je leta 1990 končal študij germanistike. Začel je kot pesnik in se je hitro uveljavil kot eden najizvir­ nejših liričnih glasov. Leta 2004 je prejel prestižno literarno nagrado mesta Bremen. Po prehodu na kratko prozo je leta 2007 prejel nagrado Ingeborg Bachmann za zbirko kratke proze Turksib. Za svoje prozno delo je dobil več nagrad, zenit pa so dosegle ob izidu njegovega dolgo pričakovanega romanesknega prvenca Kruzo, za katerega je dobil nemško knjižno nagrado (2014) in nagrado Uweja Johnsona (2014). Roman trenutno doživlja film­ sko predelavo. Avtor živi v Wilhelmshorstu pri Berlinu, kjer vodi literarni program Hiše Petra Huchla, in v Stockholmu. 307Sodobnost 2018 O veliki avanturi Lutza Seilerja – s potepa … Štefan Vevar Že prejšnji Ostijev roman, na katerega se na nekaj mestih sklicuje, pred­ vsem pri oblikovanju tega, Duhovi v  hiši Heinricha Bölla, je memoarsko čtivo, ki ga sestavljajo posamezne zgodbe ali anekdote, povezane s spomini na srečevanja in tudi lumpanja s pisateljskimi kolegi s področja nekdanje skupne države. Osti, ki je neprecenljiv ambasador in posrednik pri knji­ ževni in siceršnji kulturni slovensko­bosansko izmenjavi, predvsem pa je zaradi osebnih in političnih okoliščin, torej obleganja Sarajeva in ljubezni do druge žene Barbare, živel v obeh okoljih in je dober poznavalec celot­ nega bivšega jugoslovanskega kulturnega prostora, se je s pisatelji družil tudi poklicno: ne le kot urednik in prevajalec in pesnik, bil je urednik revije Sarajevske sveske, temveč tudi kot funkcionar v bosanskem pisateljskem društvu in organizator Sarajevskih dnevov poezije. Priložnosti, da popiše pisateljski vsakdan in praznovanja, obletnice in festivale, da ima vpogled, kaj počnejo pisatelji, kadar jih nihče ne vidi ali si to vsaj domišljajo, ali pa počnejo vse to, da bi jih ja videli, je bilo torej več kot preveč. Za celo knjigo in še več, in v nekaterih prav pikantnih prizorih, v katerih nastopajo tudi nekateri slovenski pesniki, ki so se znašli na praznovanjih knjige na različ­ nih prizoriščih, vidimo pisatelje pri pitju in žretju. Vendar to ni manipeja, smešilni žanr, v katerem so napisani recimo Šeligovi Demoni slavja ali Molk Matej Bogataj Josip Osti: Pred zrcalom. Maribor: Založba Pivec (Zbirka Branje), 2017. 308 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu koloradskih hroščev Marija Čuka ali Osojnikova knjiga o letečih merjascih iz Kluba svinjskih polovic. Osti je manj polemičen in bolj dobrohoten, več ima posluha za človeško stisko in morda tudi ekscese, le do tistih, ki so se najprej oborožili in v  multietničnem Sarajevu zavzeli skrajno na­ cionalistične pozicije, pozneje pa z vsem mogočim streljali s hribov nad mestom na svoje nekdanje someščane, do teh je seveda primerno piker in neprizanesljiv. Že prejšnje pisanje je bilo spodbujeno s  štipendijo v  nemškem me­ stu Langebroichu v Böllovi hiši, kjer se mu je med drugimi peripetijami zgodil tudi veter, ki je sredi noči razmetal zapiske in gradivo za roman, nekatere zapiske morda celo odnesel skozi okno, in s to vetrovno inter­ vencijo avtor opravičuje manjšo formalno strnjenost tega rinfuznega – po njegovih besedah kalejdoskopskega – pisanja, v  katerem se spomini na odločne, nesrečne, pa tudi na pokvarjene kolege in skrbnike ideološke čistosti literature menda ravnajo po Teofrastovih Značajih, ki so osnova vsake komediografije. Kolikor se komedija napaja ravno pri prekoračenjih in vsakovrstnih pokvečenostih, in takšnih ni manjkalo v poznih urah po sejmih in festivalih, med vsakodnevnim ukvarjanjem z rokopisi in pisatelji in ob prijateljevanjih med živahno popisanimi figurami z jugoslovanskega kulturnega in literarnega parketa. Kulturna klima je bila bolj neposredna, toleranca do ekscesov večja, boemi pa so svoj odpor do sveta skrivali, ne pa se skrivali pred bleščavo kuliso o  kulturnosti, kot to počnejo danes marginalizirani ustvarjalci. Kar nekaj je bilo tistih, ki so pili od večera do jutra, če so bili zaposleni po založbah, ali od večera do jutra, če to niso bili: Osti v  fragmentarni roman vnaša štimungo sarajevskih kafan, tisto endemično vrsto humorja, ki so jo k nam prinesli različni ustvarjalci, ki so se po razdejanju v Bosni ali pred njim priselili. Duhove v  hiši Heinricha Bölla kot predhodno delo omenjam zato, ker se tudi v knjigi Pred zrcalom Osti sklicuje na veter kot oblikovni princip, ponavlja anekdoto iz Langenbroicha in zato, manj organizirano, objavi tudi nekaj fragmentov, ki jih je našel ločene od ostalih in jih po vseh teh letih bivanja v nemški rezidenci ne more uvrstiti nikamor drugam, so kot nekakšen ostanek in spomin na nepredelan material, so kot repek, s ka­ terim mesar zašpili pečenico, ko mu zmanjka črev za celo klobaso, file pa ostaja. Sicer pa je Pred zrcalom šele zadnji naslov, prej bi moralo biti nekaj z Bukowskim v naslovu in tako se podnaslov fragmentov in spominov glasi Beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali nedokončan roman, zgrajen iz posamičnih, včasih v življenju tudi nedokončanih ljubezenskih zgodb. Potem gre po vrsti in kronologiji, od babice kot najgloblje korenine do tete, 309Sodobnost 2018 Josip Osti: Pred zrcalom Sprehodi po knjižnem trgu ki je zanj skrbela med tem, ko je bila mati zaradi političnega vica v zapo­ ru, tete, ki je bila sama brez otrok in ki kljub zafrkavanju okolice vse do sestrinega prihoda iz zapora ni nikoli zanikala, da je fantova mama. Sledi nekaj otroških epizod, bolj vezanih na vonje, recimo prepotena materina sodelavka, ki po veseljačenju prespi pri njih, pripovedovalec pa med nji­ ma v postelji, pa prva punca, ki jo je polulal pri nekaj letih, in tudi prve zgodnje prave erotične izkušnje. Živahno prepletanje teles, neuresničene ljubezni, takšne, ki se zdijo kot privid, ki hitro pridejo in enako hitro izgi­ nejo, da se pripovedovalec včasih sprašuje, kaj je bilo sploh res in kaj se mu je prihotelo in prisanjalo, vse to sestavlja meso te knjige. Osti, ki je bil športnik in šprinter, je imel priprave v toplejših jugoslovanskih mestih, na tekme so hodili s klubom in se mešali s športniki drugih klubov in drugih spolov, starši so imeli počitniško hišico ob morju, priložnosti za fatalna in mimobežna srečanja torej več kot dovolj. Priložnosti, ki se izkažejo za profesionalne in ob katerih odpove njegova siceršnja športna krilatica, da se ničesar ne boji, saj lahko s  tekom vedno pobegne pred nasiljem, sodelavke iz službe in družinske prijateljice, s katerimi so se obiskovali skupaj s partnerji, potem pa še vsak zase; Pred zrcalom je živahen in obširen nabor popisa spolnih praks in Osti dobrodušno in kramljajoče, iz epske distance popisuje te ljubezenske nemire in načine njihove realizacije v času Jugoslavije; pri tem ne prihrani prešuštev in odkrito govori o prizadetosti partnerjev – ali njihovih staršev –, kadar so prevaro odkrili, popisuje reak­ cije partnerk, kadar so ga ujele s spuščenimi hlačami, in v tem romanu je kar nekaj takšnih, sicer za komedije prihranjenih, v  praksi pa pretežno mučnih situacij. Nekaj manj je postprešuštni koitus in in flagrante temati­ ke, o pogajanjih in prerekanjih, ki nujno sledijo spoznanju, da se je država dveh razširila z novimi koti in je treba ozemlje šele na novo premeriti in orisati, določiti metropolo in province, zarisati meje skupnega in zasebne­ ga. Seveda ne manjka grenkih in elegičnih tonov, minevanje in propadanje zvez, pa tudi fizična izpostavljenost partnerk zobu časa, izročenost smrti in podobno so pogoste, posebej še, ker zapisi nastajajo iz prav posebnega položaja: iz spoznanja o lastni neozdravljivi – tako Osti, mi seveda upamo, vendar ne oporekamo – bolezni. Novico je menda sprejel nenavadno mirno in brez večjih posegov v življenjsko rutino, saj je zavest o smrti pesniku enako blizu kot opevanje ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah. Morda je ravno v  tem sorodnost z  Bukowskim, v  teh nekoliko po­ mračenih tonih, ki prekinjajo sicer živahne opise srečevanj in telesnih bližin z ženskami, le da Charlesov oziroma Chinaskijev svet pripada iz­ koreninjenim in marginaliziranim ameriškim nižjim slojem, nekakšnemu 310 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Pred zrcalom vagabundskemu (lumpen)proletariatu, kadar je dovolj denarja alkoho­ ličnega tipa, ki se s športom ukvarja predvsem takrat, ko je treba staviti, recimo na pasje ali konjske zmage, Osti pa je bistveno bolj radoživ in namesto alkohola in žalostnih zapuščenih – v obeh smislih, partnerskem in telesnem – žensk in otožno razmahanih in zapitih ločenk in vdov in nastavljajočega se barskega inventarja opisuje srečevanja športnika s športnicami. Pred in po treningih, pred in po tekmah, in vmes. Čudna zasledovanja, obojestranska, ne nujno sinhronizirano obojestranska, sre­ čevanja v nenavadnih okoliščinah, ko je jeba v zraku in neizbežna, kratka trčenja in dolgotrajna počasna izčrpavanja, vse se dogaja v trikotniku med radovedno poželjivostjo, pesnikovanjem, ki je včasih še medilo poglede še ne tako redkih bralk, in športom, ki je skrbel, da je bilo od ranega otroštva tudi vnaprej s  tem refleksom in seksualnim predpogojem vse v redu in v splošno zadovoljstvo. Vendar pa je v fragmentarnem romanu Pred zrcalom še ena mračna nota; zaradi odraščanja in življenja v Sarajevu, debatno živahnem in umetniško intenzivnem, ima pripovedovalec v tem mestu najzgodnejše ljubezni in tudi precej poznejših. Ali morda bolje: je imel. Podobno, kot se v Duhovih v hiši Heinricha Bölla ob veseljakih in posebnežih iz vrst jugoslovanskih pisateljev in ob kakšnem zvijačnem, če ne že tudi nepoštenem založniku iz bližnje regije pojavljajo vsi tisti, ki so se osebno kompromitirali s hujska­ štvom ali orožjem pri obleganju in obstreljevanju mesta z okoliških hribov, in vemo, da je pred vsakim izstreljenim nabojem ostra in sovražna beseda, se tudi v tem romanu kaže rana mesta in regije. Osti v svoji doslednosti in necenzurirani dobrohotnosti namreč pogosto omenja tudi poznejša srečevanja s svojimi ljubicami, tudi nesojenimi, in ti opisi so včasih priče­ vanje o novih oblikah družine in skupnosti. Namesto zamer in ljubosumja se tako srečujejo bivši partnerji z novimi partnerji, s skupnimi in v drugih razmerjih spočetimi otroki, odraslimi in včasih tudi čisto majhnimi, to so opisi srečevanj na pogoriščih preteklih ljubezni, iz katerih je vzklilo prijateljstvo in spoštovanje ter tudi spoštovanje novih partnerjev starih ljubezni. Vendar pa poznejša srečanja pogosto presekajo tudi uvidi, kako so se recimo med obleganjem mesta v težkih pogojih in v večnem strahu nekateri postarali, kako so do konca razvili svoje čudaštvo, ki ga sicer morda ne bi, in kako nenavadne poti so ubrala življenja tistih, ki so nam bili nekdaj blizu, katerih kožo smo ljubili in nam njihov vonj ni dal spati, zdaj pa so razseljeni po svetu in se javljajo na svojih begunskih ali zdaj že socialno aklimatiziranih poteh in na kratek čas zaustavljajo v naši bližini, ki pa zaradi različnih življenjskih stilov in naborov vrednot, tudi vrednot 311Sodobnost 2018 Josip Osti: Pred zrcalom Sprehodi po knjižnem trgu novih okolij, ne more biti več tista nova bližina, temveč je lahko samo nostalgično spominjanje in premišljevanje, kaj bi bilo, če bi bilo … Vendar se Osti tem premišljevanjem ne predaja, zbirka fragmentov in nekaj zaključenih zgodb s spomini na praznovanje teles v dvoje izzveni izredno spravljivo, tudi kramljajoče, za kar je ob viharju v Böllovi hiši za­ služen tudi sam namen knjige. Gre za zbirko spominov in hkrati za poklon igralkam, ki so v njih odigrale pomembne ali epizodne vloge, gre za poklon ljubezni kot takšni in za spravljivo slovo od vseh, ki so pripovedovalčevo idejo o ljubezni tako ali drugače razširile in dopolnile. Tudi zaradi takšne narave pisanja se morda nekatere stvari podvajajo in zrcalijo, pred zrcalom ne stoji samo avtor, ki gleda odsev Drugega, kakor nam ga vedno znova nastavljajo spolni partnerji, zrcalijo se tudi nekateri deli romana, med sabo in z drugimi Ostijevimi deli in zapisi, in nekateri zapisi se pri tem nujno prekrivajo in se avtor tega tudi zaveda in se sklicuje na tisto prej in skoraj opravičuje, vendar ta dobrodušna in spravljiva klepetljivost in spominsko­ ­dnevniška in kronološka obdelava gradiva seveda prineseta tudi večjo kompozicijsko ohlapnost. Pa smo spet pri vetru. 312 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Pred zrcalom Ko sem se lotila recenziranja najnovejše pesniške zbirke Aleša Mustarja, sem najprej z nemajhno radovednostjo skočila na medmrežje; resda skozi navidezno okno v svet nisem strmela zato, ker bi mrzlično iskala inspira­ cijo ali, še manj, da bi skrivoma “plonkala”, temveč izključno zato, ker sem skušala najti čim bolj jedrnato in splošno, a še zmeraj dovolj “trdno” defi­ nicijo srednjih let. Če že prebiram pesniško zbirko s takšnim naslovom, naj se o tej temi tudi dostojno podučim, sem si rekla. A ko je čez kdove koliko časa zmanjkalo elektrike, sem si želela zgolj eno – da me srednja leta dole­ tijo z onkraj galaktično zamudo. To je najbrž povzročilo, da sem si skrajno teatralično domišljala, kako me bodo Mustarjeva Srednja leta podolgem in počez okupirala s “komedijantskimi” prizori tipa “bolj star, bolj nor”. Ven­ dar na srečo ni bilo tako. (Kar je še en dokaz več, da se ne sodi dneva pred nočjo, pesniških zbirk pa ne po njihovih naslovih!) Kajti, ravno nasprotno, povsem jasno je, da si pričujoče pesmi ne mažejo rok oziroma verzov z zloglasnimi stereotipi o drugi ali tretji puberteti, kot tudi ne razkrivajo pikantnih in skrb vzbujajočih podrobnosti iz življenja priletnih mladeničev in mladenk. Srednja leta s tega vidika ostajajo skrajno “neškodljiva”, nevsi­ ljiva in nešokantna zbirka; res je namreč, da vanje usvojen (bržkone avto­ biografski) pesniški subjekt (svoja) “srednja leta” dojema predvsem kot obdobje, ko lasje zmeraj bolj sivijo in se redčijo in “je treba sestaviti bilance Martina Potisk Aleš Mustar: Srednja leta. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2017. Sodobnost 2018 313 Sprehodi po knjižnem trgu življenja, / delati poračune za nazaj / in poskrbeti za prihod nost”. Pa četudi slednje s seboj prinaša neprijetne zdravniške preglede in “lezenje drugim avtorjem pod kožo” za ljubi kruhek. To so torej leta, ko je nepreklicno konec “tihotapljenja kavbojk / in žvečilnih gumijev,  / občutka radosti ob novoletni okrasitvi sivega mesta, / mleka v vrečkah, / črno­belih risank, / telefonskih pogovorov v javnih govorilnicah, / pozdrav ljanja v čakalnicah”. Kaže sicer, da brez melanholije, nostalgije in tarnanja resnično ne gre, a bilo bi krivično, če bi zamolčali, da je pričujoča zbirka vse kaj drugega kot zvodenela in dolgočasna. K temu v največji meri pripomore že po naravi neugnan pesniški subjekt, ki se, kot sam zatrjuje, čeravno se mu zaradi izprijenega sveta obrača želodec, z obešenjaškim humorjem in iro nijo bori, da se ne bi obesil. Kot tak se že skraja ogrinja s plaščem empatičnega in pronicljivega opazovalca, svetovljana in družinskega človeka obenem, ki se je namenil enkrat za vselej reči bobu bob. Tako si ne boji priznati, da je naposled dočakal leta, ko njegovo srce ni več prepojeno samo s srčnostjo in je svet dokončno ponorel. A vendar ostaja neomajno prepričan, da je še zmeraj potrebno tako malo, da človek postane Peter Pan, pri čemer obzirno namigne, da tudi letala delajo čudeže. Srednja leta Aleša Mustarja torej ne igrajo ruske rulete, rajši se na smrt zabavajo, kot da bi bila na smrt prestrašena. To seveda ne pomeni, da si neprodušno zatiskajo oči pred družbenimi izneverjenji in krivicami, nasprotno, pričujočo zbirko odlikuje še posebej pretanjen družbeni angažma; tukaj venomer srečujemo preciz­ na opažanja in opazke, ki – prej z mečem kot s križem – ciljajo na zmerom manj “prijazno” evropeizacijo, globalizacijo in digitalizacijo. Bo že držalo, kar resnicoljubno, a nekoliko nejevoljno pripominja pesniški subjekt, da so ljudje zadnje čase “opremljeni z najrazličnejšimi aparaturami, / ki jim nadomeščajo sočloveka”. Mustarjevim Srednjim letom nikakor ni tuje, da zdaj resnično niso naj­ boljši časi za intimistično poezijo, zaradi česar skrajno nepopustljivo in spretno lovijo ravnotežje na meji med zasebnim (osebnim) in javnim, domačim in tujim, tuzemskim in kozmičnim. A ker, kot rečeno, neizprosna “srednja leta” terjajo overjene obračune in ne poznajo zastaranja, je še najmanj (moralno) sporno, če, kot uči star slovenski pregovor, začnemo pometati pred svojim pragom, skratka, Tu. Tako je namreč naslovljen uvodni razdelek pričujoče zbirke, ki naglo vijuga med najrazličnejšimi slo­ venskimi “krajinami”, kot so Barje, Grad, Ljubljanica, Golovec in – nujno tudi – morje. Da ne pozabimo na bolj ali manj poraščeno zaplato družinske zemlje, ki je nekakšen sinonim za nepospravljeno podstrešje, pardon, pre­ teklost in s katero se pesniški subjekt še posebej neusmiljeno spoprijema. 314 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Aleš Mustar: Srednja leta To počenja celo tako jeznorito, da zaradi njegove zagnanosti v zrak ne od­ romajo samo nedolžni deževniki, temveč tudi “povračilni” zaključki v slo­ gu “moj oče je ptičje strašilo”. Kajti “nobena od institucij”, je prepričan pesnik, “niti družina, ni jamstvo za srečo”. Pa vendar je on sam, ki glasno prisega na star pisalni stroj, singerico in gramofon, srečno poročen s pes­ nico, s katero imata ljubko hčer Emo. Ta se hočeš nočeš znajde v mnogih pesmih; pesnik se z njo vztrajno sprehaja po poteh spomina in vsakdanjih doživljanj, pri čemer nadvse pozorno primerja njena otroška leta s svoji­ mi. To zmeraj poteka onkraj zadušljivega naprezanja in širokoustenja, ki smo ju v okviru takšnih “tem” običajno vajeni, torej povsem sproščeno, naravno in iskreno, kar je še posebej pohvalno. Z nič manjšo subtilnostjo in osebnim angažmajem se pričujoči pesniški subjekt postavlja po robu bolj ali manj aktualni “javni” problematiki; izrecneje izpostavlja vse večjo revščino kot neizpodbitno posledico sveta različnih dimenzij in hitrosti. O tem najbolj zgovorno priča (predvsem) drugi pesemski razdelek s po­ menljivim naslovom Tam; morda zato, ker znamo “Tu” (doma) probleme poznavalsko pometati pod preprogo, ali pa preprosto zato, ker se moraš odpraviti drugam, če hočeš sprevideti lastne prednosti in slabosti. A četudi je “Tam”, onkraj rodne zemlje, pesniški subjekt skoraj povsem enak svojim “sotrpinom”, nesojenim romarjem na zasluženih “instant” počitnicah, vse vendarle ni v najlepšem redu. Daleč od tega; pariški receptorji so mejni kontrolorji, severnoafriškim letoviščem poveljujejo prenasiteni turisti, praškim trgovinicam s spominki amerikanizacija, barcelonskim ulicam pa protiteroristični ukrepi, o kakršnih se bratislavskim prebivalcem še sanja ne. Ni čudno, da večna nasprotnika, gologlavi Vzhod in nastopaški Zahod, nepopustljivo grejeta vsak svojo bojno linijo; v nasprotju s tem si pesnik, ki je zdaj že odrasel in ve, da ne more rešiti sveta, želi zgolj miru. Toda kaj, ko je edina golobica daleč naokrog ujeta v že skorajda prastari reklami za milo! Zdi se, da so mračne družinske skrivnosti in hamletovska obračunavanja s samim seboj nekakšno nujno zlo srednjih let, zato ne preseneča, da nam pesniški subjekt že skraja postreže z namigom, kako je njegov lastni oče skrivaj pobil ptičje mladiče, kar za seboj takoj potegne napeta premišljeva­ nja o tem, kje je dandanašnji humanost in ali je podpis peticije za pomoč migrantom zgolj kaplja v morje. A četudi se z novim tisočletjem začenja obdobje množičnega preseljevanja in (samo)iskanja, je najbrž bolje gnez­ diti Tu in Tam kot onkraj pustega in praznega Nikjer. S tem goreče soglaša istoimenski in zadnji (tretji) razdelek pričujoče zbirke, znotraj katerega si pesnik upa jasno in glasno povedati, da z roko v roki s srednjimi leti običajno postopajo mnogi križi in težave; pesmi se recimo nenadoma urijo 315Sodobnost 2018 Aleš Mustar: Srednja leta Sprehodi po knjižnem trgu v izgubljanju in zase terjajo večjo količino prežvečenih svinčnikov. To ne nazadnje pomeni, da imajo srednja leta v svoji polni posesti ključ od kore­ nin, iz katerih poganja žalobna jesen življenja, in je celo tisti “onstran”, kjer še muham ni prijetno, vedno bližje. Ko torej naposled nepreklicno zaspimo in se znajdemo “Nikjer”, tudi čudežni orbitrek ne more več preprečiti, da se ne bi kot že tolikokrat poprej uresničilo znamenito biblično reklo “prah si in v prah se povrneš”. Od tod naprej si med seboj najgorkeje na­ zdravljajo fraze, kakršna je “in memoriam”, v kombinaciji z njimi pa pesmi privzemajo vlogo poslovilnih spomenic, ki prepričljivo opominjajo, da bo vsak izmed nas enkrat v svoji postelji gostil starko s koso. A do takrat naj velja, da je za vse težave in bolečine, ne samo srčne, temveč tudi za tiste v križu, pravšnje zdravilo – kaj drugega kot – poezija. Srednjim letom Aleša Mustarja resnično ni kaj očitati. K temu največ pripomorejo komunikativna dikcija, neprisiljena pesemska izgradnja in skrajno lucidna ironija; zlasti slednja je še posebej nepogrešljiva, saj učin­ kuje kot nekakšna “svojeglava” energija, ki pesmi uspešno prestavlja z ob­ močja oguljene sivine in jih nič manj uporniško zvablja v razgiban, pristen in spontan dialog z  bralcem. Iz istega razloga tudi zevajočim otožnim, ciničnim in ostrorobim pesemskim intonacijam ne gre gledati v zobe, saj so ravno dovolj čvrste, da neovrgljivo pričajo, kako srednja leta nosijo izključno takšno obleko, kot jim jo sami sešijemo. Nič nas torej ne more odvrniti od tega, da ne bi skupaj z Mustarjevimi Srednjimi leti mladostno in zanesenjaško zavzdihnili, o ja, kako lep je lahko ta svet! 316 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Aleš Mustar: Srednja leta Izid romanesknega prvenca Tik pod nebom Agate Tomažič se po svoje ne bi mogel pojaviti ob pomenljivejšem času. Ni še dolgo tega, kar so zunanji kritiški sodelavci Dela prejeli obvestilo, da časopisna hiša vsaj začasno prekinja sodelovanje, ker ne more izplačevati honorarjev. Dejanje je zane­ ti lo številna vprašanja, med drugim tudi, kaj se bo zgodilo z legendarnimi Književnimi listi, zares presenetilo pa je verjetno le redke. Dolgoletna kriza tiskanih medijev v navezavi s slabimi vodstvenimi potezami ter cehovsko in bralsko apatijo bi pravzaprav težko privedla do drugačnega razpleta, to pa je nekako tudi osnovna premisa romana, v katerem se vse, tudi osebna življenja obeh protagonistov, Metoda Devetaka in Ožbeja Ključevška, vrti okrog časopisa. Tomažič je veliko diskretnejša od njenih bralcev; v romanu ni ime časo­ pisne hiše omenjeno niti enkrat, temveč je tako kot Voldemort v Harryju Potterju zapakirano v frazeme (“osrednji nacionalni dnevnik”) ali meto­ nimično nadomeščeno s stavbo (“stekleni nebotičnik”). Podatek, da hišo pod svoje okrilje vzame proizvajalec podometnih straniščnih izplako­ valnikov, pa je tako ali drugače dovolj zgovoren. Ne gre za prikrivanje: problematika tiskovin, kot jo prikaže avtorica, ne zadeva le “nacionalnega dnevnika”, temveč je drobec mnogo večje sistemske napake, ki nagrajuje Ana Geršak Agata Tomažič: Tik pod nebom. Spremna beseda Mojca Pišek. Novo mesto: Založba Goga (Zbirka Goga), 2017. Sodobnost 2018 317 Sprehodi po knjižnem trgu ubogljivost in nesposobnost, kaznuje pa tiste, ki so neposlušni in jezikavi, “kar naj bi bilo pravzaprav bistvo novinarstva, pogoj za ta poklic” in še za marsikatero ustvarjalno delo. “Ko uporabim besedo novinar (ali novinar­ ka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki,” nadaljuje Tomažič v enem od intervjujev. Morda je tudi to razlog, da ni Metod v romanu niti enkrat imenovan novinar, temveč vselej kot nekdo, ki to delo zgolj opravlja. V tem je tudi skrita podobnost med obema protagonistoma: ne glede na to, da pripadata različnima generacijama in, nekako skladno z občo razširjeno predstavo, različnima svetovoma, se vsak v svojem svetu počutita kot tuj­ ca. Ker nimata sposobnosti globlje introspekcije, svojega položaja ne znata umestiti v širši družbeni prostor in ne zmoreta stvarno zaobjeti svojega realnega položaja (privilegij razumeta kot nekaj samoumevnega). Tega, kar počneta, ne delata “iz strasti”, kot bi se reklo, temveč zato, ker jima delo predstavlja sredstvo za doseganje drugačnih ciljev: Metodu pomeni var­ nost in mirno starost, Ožbeju kompenzacijo za v otroštvu ranjeni ego (in res se v dnevnih sanjarijah vidi kot Ashton Kutcher, ki nesebično pomaga nekoč največjim sovražnikom – vse pod budnim očesom kamere, se razu­ me). Njun osebni manko je gonilo zgodbe. Slovensko medijsko polje pa se, ne glede na številne puščice, ki jih vanj uperja avtorica, umakne v ozadje in spremeni v ring za soočenje dveh različnih življenjskih principov. S tem v  mislih bi bilo roman Agate Tomažič čisto mogoče brati kot me taforo medgeneracijskega spopada, te tako moderne krilatice, ki vide­ nje sveta razmejuje v dve skrajnostni kategoriji starega, analognega, pre­ teklega, “verbalnega” (beseda) na eni ter mladega/novega, digitalnega, prihodnjega in “virtualnega” (bitcoin) na drugi strani, nekako tako kot v dobrih starih časih Očetov in Sinov (in kdor je bral Tik pod nebom, ve, da primerjava ni iz trte izvita). Posledica vpeljevanja tovrstnih binarizmov pa je lahko stereotipizacija likov. Pripovedovalkino podrobno prebiranje njunega življenja, polnega “klasičnih” otroških in mladostnih travm, na­ tančno obeleženih in ovrednotenih, ju le še bolj plošči. Ironija, s katero je avtorica spretno sprevračala na videz samoumevne družbene konstrukte in samosvoje značaje v  zbirki Česar ne moreš povedati frizerki, posta­ ne v Tik pod nebom preveč dobesedna, da bi jo bilo še mogoče razumeti večplast no: Metod in Ožbej, kljub podrobno razdelanemu psihološkemu ozadju, nimata prave globine, ker pa združujeta vse tiste lastnosti, za kate­ re se zdi, da so se danes še prav posebej razpasle s točno takšnimi dejanji in posledicami, kot jih avtorica opisuje v romanu, ne moreta biti več predmet 318 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Agata Tomažič: Tik pod nebom posmeha – zastavki so nenadoma previsoki in zadeve preresne. Tik pod nebom visoko leta in nizko pade, zato stvari ni jemati zlahka – je nauk, ki ima nekaj didaktičnega pridiha. Romanu to ne pristoji najbolje – bi se pa gotovo izšlo v kolumni. Stranski liki protagonistoma niso ravno v oporo. Ožbejeva mati se sprva uveljavlja kot pomemben dejavnik sinovega razvoja, vendar se izkaže, da je le pripovedno sredstvo, ki poskrbi za nekaj dodatne drame, sama pa nima nobene osebnosti. Podobno lik Joyceline ali J., ki kar preveč spominja na ženske iz nekaterih ameriških sit­comov, katerih edina vloga je, da junaka “pahnejo v svet” in s tem sprožijo njegovo “preobrazbo”: junak želi biti z žensko – ženska ga je pripravljena sprejeti pod pogojem, da se spremeni – junak gre na pot, da bi se spremenil, da bi dobil žensko – to je pripravno, ker skozi potovanje junak najde sebe. In Ožbej na koncu res doživi ne­ kakšno epifanijo, kar napeljuje k temu, da gre za parodijo, vendar je kod zabrisan. Še najmanj jasna je vloga Serja, ki Ožbeju pomaga do kapitala le zato, da se ga slednji lahko hitreje odkriža, pri čemer zadeva nikoli ni povsem pojasnjena (in v delu, kjer je vse pojasnjeno, to še bolj bode v oči). Anekdota o Vincencu Rateju se zdi bolj kot ne načrtno speljevanje na lažno sled (cf.: Očetje in sinovi), še bolj bizarna pa je anekdota o smrti enega od tehnikov med snemanjem intervjuja z Metodom; glede na to, kako je lik Metoda zasnovan, njegova apatična reakcija na dogodek ni nobeno pre­ senečenje, z zgodbenega vidika pa je Metodova nedotakljivost (tehnikova smrt ga kot lika ne “spremeni” niti ne vpliva na njegov položaj) obdelana nekoliko prehitro, zato trenutek, ko se pozneje spomni krika padajočega, ne deluje preveč prepričljivo. Med branjem sem imela občutek, da je Tik pod nebom sestavljen iz dveh samostojnih in ne povsem skladnih enot: tiste, ki idejno (in vsaj malo tudi vsebinsko) spominja na prej omenjenega Turgenjeva, in druge, družbeno­ kritične, v kateri mrgoli insajderskih štosov in avtoričinega prepoznavnega, inteligentnega humorja. In čeprav je slednji del privlačnejši, je glede na družinsko linijo romana prestavljen v ozadje. Kompleksen preplet politič­ nega, družbenega in osebnega se je spotaknil ob motivacijo; če je pri Meto­ du še mogoče razumeti, zakaj se tako oklepa svojega delovnega mesta (ker nima ničesar drugega, kar morda pomeni, da bi bilo z njim enako, tudi če bi imel katero koli drugo delo), se Ožbejevo “maščevanje” ne zdi v skladu z nekom, ki tako resno gradi na imidžu self­made mana. Tu je še problem sopostavljanja vzpostavljenih nasprotij: roman se gradi skozi izmenjavo perspektiv obeh likov, toda prava napetost se začne šele, ko se srečata in svoje vidike neposredno soočita – tik pred koncem knjige. 319Sodobnost 2018 Agata Tomažič: Tik pod nebom Sprehodi po knjižnem trgu Agata Tomažič obvlada pripovedno obrt in Tik pod nebom je zelo spretno napisan roman. Kljub pomislekom bi ga še vedno umestila med boljša dela slovenske romaneskne produkcije, čeprav me je bolj prepričala s subtilno niansiranimi prigodami likov iz Česar ne moreš povedati frizerki. Življenje Ožbeja in Metoda je že vse od začetka na dlani, zasnovana sta kot stalnici v morju sprememb, moža “brez posebnosti”, človeka “za vse čase”, čeprav se mestoma zdi, da pripovedovalka več upanja goji za Ožbeja, vsaj glede na zaključek, ki ga tukaj ne bom razkrila, v simbolnem redu stvari, kot ga vzpostavlja roman, pa ni nobeno presenečenje. Po drugi strani roman berem kot poskus združitve obeh žanrov, v  katerih Tomažič običajno blesti: intimne, neobičajne zgodbe običajnih ljudi ter avtoričine osebne perspektive, kot jo razkriva v  kolumnah in potopisih. Zato so pasaže, vezane na “osrednji nacionalni dnevnik”, tako privlačne – skozi neosebni pripovedni glas je končno spregovorila avtorica, ki do opisanega zavzema jasno stališče in mnenja ne namerava zamolčati. V tem smislu je Tik pod nebom poligon, ki ustvarja vzdušje napetega pričakovanja nadaljevanja. 320 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Agata Tomažič: Tik pod nebom Ne začne se najbolje. Otvoritvena zgodba Selivci je predvidljiva in ploska, predvsem pa bralcu, ki je pozabil na podnaslov Kratka ZF proza, ni povsem jasno, zakaj so selivci – ljudstvo, ki se jeseni kot race seli s severa na jug in spomladi nazaj na sever – mrzlokrvni in imajo luske. Lahko bi bili pre­ prosto črnci, Sirci ali pa kar Romi, neko pred vojno bežeče ali preganjano ljudstvo, kajti njihove potrebe in čustvovanje, kot se izkaže v nadaljevanju, so identični našim. Seveda, smo znotraj žanra in zvezdni prah je nuja. Četudi se mu v nadaljevanju kakšna zgodba skoraj sterilno ogne in bi (kot Selivci) preživela tudi brez slehernega vesoljskega elementa. A večinsko zgodbe vendarle sledijo zakonitostim znanstvene fantastike; pomaknjene so v bolj ali manj oddaljeno prihodnost, v kateri Zemlja vstopi v Interga­ laktično unijo, vesolje radovedne Zemljane mami z neštetimi planeti, ki jih lahko obiščejo oziroma z njih sprejemajo zunajzemeljske obiskovalce, tudi vesoljske ladje redno plujejo, časovni stroji sicer malo škripajo, a delu­ jejo, resničnosti uspešno sobivajo, tu in tam se odpre reža, skozi katero je mogoč prehod v vzporedni svet, in ne nazadnje roboti uspešno kujejo Fo to : A m ad eja S m re ka r Diana Pungeršič Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč. Kratka ZF proza. Pekel: Zavod Volosov hram, 2017. Sodobnost 2018 321 Sprehodi po knjižnem trgu zaroto … Na Zemlji ni več prijetno, življenjske razmere so slabe (revščina, bolezni, vojne) ali celo apokaliptične ( jedrska katastrofa), tu bodisi sploh ni več živega bitja, bodisi po naših tleh marširajo le še vojaki, bodisi se morajo ljudje skrajnim podnebnim spremembam prilagoditi do take mere, kot izvemo v Jutru, sicer eni šibkejših zgodb, da denimo zamenjajo dan za noč, sicer bi jih sonce scvrlo. V štiriindvajsetih zgodbah avtor skoraj izprazni znanstvenofantastično rekvizitarno in preigra najbolj klasične žanrske teme; obisk ali celo invazija Nezemljanov, zarota robotov zoper človeka, potovanje v času s pomočjo časovnega stroja, vzporedni svetovi, črne luknje, nesmrtnost oziroma rein karnacija, neznani leteči predmeti, vesoljske ladje, umetna inteligenca, upravljanje z življenji ipd. In seveda je skok v prihodnost nujen predvsem zato, da bi lahko z  galaktične perspektive zgodbe raziskale današnjost, izpostavile težave zdajšnjega človeka, prikazale naše odnose, etične in moralne precepe ter ne nazadnje opozorile na morebitne nadaljnje zaple te, ki jih prinaša naš razvoj. Vse po znanem receptu. Že uvodoma se torej srečujemo s perečo temo – soočanje z begunci, tuj­ ci, drugimi in drugačnimi, a veliko bolje to temo avtorju uspe obdelati v eni najboljših zgodb zbirke Čas je za Platona, v kateri prepriča z domišljeno gradnjo z zasukom in idejno lucidnostjo. Za junakinjo postavi žensko in predvsem premore dober humor; smeje se nasprotnikom kontracepcije, nacionalistom, šovinistom, intelektualcem, naivnežem, moškim, birokra­ ciji, našemu (slovenskemu) splošnemu občutku ogroženosti in majhnosti. Tudi v drugih zgodbah človekova (zla) narava ostaja nespremenjena, ne glede na “vesoljske” okoliščine; črni trg in korupcija cvetita v vseh časih in na vseh področjih, tudi pri obujanju mrtvih v  življenje, potrošniška logika je lastna celo samemu Odrešeniku, človeški pohlep še ni izhlapel, za lastno korist je posameznik pripravljen žrtvovati tudi življenje zlatega Nezemljana, krvoločne razmere na Zemlji pa denimo posameznika silijo v prodajo lastne krvi, s katero sicer mastno služi (a zgodba Diler je kljub vsemu preveč predvidljiva). Kar nekaj zgodb se dotakne vladajočih lepot­ nih idealov in človekove neusahljive želje po večni mladosti; prileten mo­ žakar si tako privošči telo mačota, s katerim osvaja postavne mladenke – da je mera ironije in humorja polna – v prav tako najetih telesih, čeprav v isti sapi zgodba stopnjuje tudi tragiko, ko invalid najame telo hodečega, da lahko v njem konča svoje življenje. Zgodbe s časovnim strojem so zaradi že branih, videnih, slišanih neskončnih variacij na isto temo nemara avtor­ sko najtežji zalogaj, manj uspela v zbirki je tista s klišejskim neželenim časovnim preskokom in pristankom v prazgodovini. 322 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč Potem so tu še zgodbe z bolj filozofsko­religioznimi vsebinami, o na­ stanku sveta, človeka, obstoju Boga … Ugotovitve niso posebej presunljive, se pa ob marsikateri utegnemo namuzniti. Denimo, Zemlja se nahaja v ve­ soljski riti, zveličani pa bodo navadni ljudje, politiki in duhovščina bodo morali na svoj vnebohod (v žanrskem imaginariju to dejanje ponazarjajo zlate krogle, ki ljudi ponesejo v  vesoljsko večnost) počakati. Saj vemo, pri apokaliptični viziji sveta je več kot očitno, da nam vlada sam Hudič, preoblečen v Mesijo, naša usoda pa je bodisi v rokah nebeških kirurgov ali kakšnih nezrelih in objestnih (nemara zgolj zabave željnih) vesoljskih (najstniških) bogov/umetne inteligence/vesoljcev/Marsovcev, ki z  nami, mornarji na podmornici, igrajo video igrico … Kdo smo v resnici? Smo res le igralci svojih življenj, ki se bojimo stopiti v temo (smrt)? In kaj se zgodi, ko prestopimo v vzporedni svet in v tre­ nutku nismo več prepričani, ali živimo v svojem ali v vzporednem svetu? Levokov se v zgodbah loteva temeljnih vprašanj o izvoru in načinu obstoja in konca človeka, sveta in vesolja (kdo ali kaj nas je ustvaril, kaj je smisel našega bivanja, kaj se dogaja z našo svobodno voljo, kaj je rojstvo in kaj smrt, kako potujejo duše, od kod in zakaj zlo, ljubezen …), pa tudi aktualnih etičnih vprašanj, povezanih s prenaseljenostjo, našim odnosom do narave, sočloveka, smrti in umiranja, tujcev, vere … Sprašuje se tudi o (prihodnji) vlogi religije, države in njenih institucij v življenju posameznika. Vse to so vznemirljiva razmišljanja, iz katerih znanstvena fantastika izhaja, in v tem smislu zgodbe Levokova ne predstavljajo posebnega odklona, temveč so hommage klasikom, kot v spremni besedi razmišlja tudi Maja Novak, ki nas seznani s podatkom, da beremo nekakšno avtorjevo antologijo: zgodbe so nastajale v daljšem časovnem obdobju, prve že v začetku devetdesetih let preteklega stoletja. Zdi se, da bi bil končni vtis zbirke boljši, če neka­ tere zgodbe ne bi imele predolge brade – že res, da so te spet v modi, a ne dolžine Kralja Matjaža. Nekaj bi odtehtala uvodna beseda namesto spremne, ali pa kar datacija posamezne zgodbe. Čeprav najbrž težava niti ni toliko v času nastanka zgodbe – Profesionalec iz devetdesetih je namreč ena boljših – kot v prečesavanju brade. S čimer bi odpadle tudi opazke o vremenarjih, ki nam o globalnem toplotnem segrevanju in klimatskih spremembah pridigajo iz klimatiziranih studiev, ali ironične aluzije na aktual nega predsednika države, “ki je trenutno zaseden, v nekem otroškem vrtcu mulariji pripoveduje pravljice in jih zabava …”. Zbirko in zgodbe rešuje humor. Pesnik in pisatelj Levokov je eden na­ ših najbolj plodovitih avtorjev za otroke in odrasle, pa tudi eden redkih slovenskih sodobnih piscev humoresk; tudi to zbirko bi lahko natančneje 323Sodobnost 2018 Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč Sprehodi po knjižnem trgu označili kot znanstvenofantastične humoreske. Vizija sveta res ni posebej svetla in prijetna, a to ne pomeni, da se je treba utapljati v pesimizmu in odpovedati humorju. Prosto po Chaplinu je vesolje in nekaj svetlobnih let naskoka pač ravno pravšnja distanca za smeh … Če se torej začne slabo, končni vtis vendarle ni tako klavrn. Bolno človeštvo bo res razjedel rak, božji kirurgi so mu lahko le še zašili trebuh, da v miru propade, do takrat pa naj se še malo trese … od smeha. Nekaj ga bodo sprožile tudi zgodbe Levokova. 324 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč Najnovejši roman Alojza Rebule (vsaj na začetku?) veliko bolj kot na čistokrvno leposlovje spominja na filozofski dialog, na strastno polemizi­ ranje, na debatni klub, ki se nevarno pregreva. Nič čudnega, dogajanje je postavljeno v obdobje druge svetovne vojne, narod, ki se sooča z usodno preizkušnjo, pa mrzlično pretresa svoje opcije. Saj ne, da jih ni bilo. V bistvu jih je bilo še preveč, skorajda bi se lahko reklo, da je vsak imel svo­ jo. In da so bile kot nalašč, da se njihovi zagovorniki pobijejo med sabo. Komajda izgovorljivi stavki, ki si jih (danes več) ne bi mogli predstavljati ekraniziranih, ki pa nosijo naboj velike nuje (kakršnega si komajda še lahko zamislimo) ter visokega idealizma (kakršen danes ne obstaja več). Menja­ ve govorcev usmerja dogajanje daleč izven pripovednega okvira, osebe pa so pretežno zgolj utelešeni glasovi najrazličnejših političnih orientacij, od najbolj visoko leteče in pesniško poduhovljene do najtrše linije partijske discipline. In še vse, kar se znajde vmes, ali poskuša posredovati med eno in drugo skrajnostjo. Korintski steber tematizira vlogo slovenskih krščanskih socialistov v boju proti okupatorju. Maloštevilna komunistična partija je hotela izkoristiti njihovo številčnost in priljubljenost za lasten vzpon, kar ji je, kot vemo, tudi uspelo. V romanu, ki ga je Rebula zastavil kot odločno obtožnico komunizma, se druga za drugo razgrinjajo sramotne javne skrivnosti, ki Lucija Stepančič Alojz Rebula: Korintski steber. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2017. Sodobnost 2018 325 Sprehodi po knjižnem trgu jih slovenska javnost že vse od začetka samostojnosti bodisi pometa pod preprogo bodisi pestuje v znamenju resentimenta. V bistvu niti niso skriv­ nosti, ampak pomisleki, do katerih bi lahko prišli že z navadno kmečko pametjo. Revolucionarni duh, s katerim so v šoli spitali kar nekaj genera­ cij, je namreč zanemaril marsikatero logistično podrobnost, v prvi vrsti vprašanje preskrbe naših herojev po gozdovih. Da je med njimi in kmeti, pri katerih so si brezplačno postregli, ne da bi rekli prosim in hvala, prišlo do napetosti, bi moralo biti razumljivo še takemu levičarju, da je občutek ogroženosti med vaščani, ki so morali v prvi vrsti prehraniti svoje številne družine, pripeljal do formiranja vaških straž, bele garde, domobranstva in uporabe italijanskega orožja, pa tudi. Tako kot je bilo že od samega začetka jasno, da bo za vsakršen oborožen upor, ki rajhu tako ali tako ne bo mogel povzročiti škode, krvavo plačalo civilno prebivalstvo. Rebula je jasen, da ne bi mogel biti bolj: “Tako imenovano belo gardo je ustvarila partija s svojim terorjem, posebno leta 1942.” S tem pa se ne konča, ampak šele začne. Prav sočen je že nesporazum okrog prvotnega imena OF, v romanu preimeno­ vane v NUS (Narodni upor Slovencev). Protiimperialistična fronta, kot se je organizacija v enem in drugem primeru imenovala na samem začetku, bolj kot na upor proti Hitlerju spominja na boj proti zahodnim zavezni­ kom, ti so bili namreč sami stari imperialisti. Upor proti nacizmu pa naj bi partija nasploh zavirala, dokler sta bila Hitler in Stalin še prijatelja, tako hlapčevsko so se izpolnjevale direktive iz Moskve, če pa že od tam ne, pa vsaj iz Beograda ali Zagreba. Slovenski interesi naj bi bili na ta način izdani v prid sovjetskih in balkanskih, boj proti okupatorju pa le paravan za iz­ vedbo revolucije, pa niti ne socialnega prevrata, temveč grobega prevzema oblasti, ki je po volji zgolj peščici. Partijski vrh tako v Slovencih samih vidi veliko hujše sovražnike kot v nacistih in temu primerno tudi ravna, z okupatorjem pa se zna celo povezati, če je treba prvemu kot drugemu nevšečno osebo spraviti v koncentracijsko taborišče. Za roman pa ni usodna teža obtožb, temveč črno­belo prikazovanje in pretiravanja, ki avtorja proti koncu vse bolj očitno zanašajo, marsikaj je priredil tudi po svojih željah. Niti besedice ne najdemo o podpisu Dolo­ mitske izjave, pač pa vsi, ki so bili povabljeni k sodelovanju s komunisti, to ponosno zavrnejo (tu gre verjetno za komponento domišljije oziroma umetniške svobode, na katero se sklicuje že kar na začetku). Avtor sicer sam vidi, da je situacija v osnovi nerešljiva, saj bo “do konca sveta ostal na eni strani očitek stalinizma, na drugi strani pa kolaboracije”, obenem pa tragičnega razcepa ne vidi kot priložnost za literarno nadgradnjo. S pisanjem si je morda izpolnil željo, da silno neroden in kompromitirajoč 326 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Alojz Rebula: Korintski steber dokument nikoli ne bi bil podpisan, čeprav tudi zavračanje vsakršnega sodelovanja s  komunisti ne bi prineslo zaželenih sadov. Že brez vsakr­ šne (strankarske) pristranosti pa je mogoče ugotoviti, da v bistvu ni bilo mogoče storiti ničesar prav, da je tudi neodločitev odločitev in da vsaka odločitev potegne za sabo plaz nepredvidljivih, kar najusodnejših posledic. Se je za branje Korintskega stebra z Rebulo treba strinjati? Ali za bralca, ki se noče že vnaprej opredeljevati, sploh še kaj ostane? Sama sem prav krivoversko pomislila, da s prikazovanjem zločinskih potencialov marksiz­ ma in stalinizma obenem (nehote?) razkriva tudi šibkosti nasprotne strani, ki z vsem svojim idealizmom, kulturo, etiko, izobrazbo, humanizmom in pokončno držo ni kos peščici potuhnjenih primitivcev. Tako ali tako je vsakomur, ne glede na to, na kateri strani političnega spektra se nahaja, jasno, da je bilo takrat za vedno konec naivnosti, iluzij ter visoko zloščenih vrednot. Pa naj nam je to všeč ali ne. Rebulov roman v  svoji obtožbi seveda igra na katoliške sentimente, vseeno pa ga ne moremo imeti kar za podaljšek desničarskega tiska. Nad­ vse zanimiv je zato, ker v njem zaživi že zdavnaj pozabljeno ozračje. Časi, ko se je politika še povezovala z  idealizmom, in to tistim kar najvišjim in najčistejšim (čeprav je pri njenih dejanskih akterjih seveda šlo za vse kaj drugega), so za vedno minili, še več, kombinacija se danes ne zdi le nemogoča, ampak tudi več kot sumljiva in nevarna. Rebulov roman pa bralca (ne glede na njegov svetovni nazor) nemara lahko ponese še dlje v preteklost, vse do ognjevitih vizionarskih mislecev, kakršna sta bila vsak na svoj način Srečko Kosovel in Anton Podbevšek, ter do njihove publike, strastno predane (slovenski) stvari. Kje bi danes našli železničarja, ki se vozi naokoli z Gregorčičevo poezijo v aktovki? Kje bi našli mladega člove­ ka, ki ga zanima kaj drugega kot družabna omrežja, čim hitrejše opravljanje šoferskega izpita in nizkocenovni letalski prevozniki? Je sploh še najti kaj, za kar bi kdor koli tvegal življenje? Spričo cinizma in vseprisotne mlačne naveličanosti ni mogoče verjeti več niti v prihodnost. Takrat pa se je bli­ skalo na vse strani. Šlo je zares. Iskrena zavezanost, ki jo izkazuje avtor, je navsezadnje že kar ganljiva, tako kot je prepričljivo ozračje pritiska v nerešljivi situaciji, ko je vse, kar človek reče, mogoče zlorabiti ali vsaj usodno narobe razumeti, kadar koli obrniti proti njemu samemu, in to z nameni, ki jih morda niti ne sluti. Danes, ko je politika kar najbolj vulgarno zalizana zgolj še s profitom in čvekanjem o  gospodarski rasti, ko vsi politiki zvenijo hinavsko in nam servirajo tako omledne programe, da se nam jih niti prebirati ne da več, je smešno govoriti o ljubezni do domovine. (Naj se zaljubimo v Lidle in 327Sodobnost 2018 Alojz Rebula: Korintski steber Sprehodi po knjižnem trgu Hoferje, ki so se razpasli vsepovsod, v degradirano pokrajino ali v predvo­ lilne plakate? Morda v pritlehno samopremlevanje države, ki se opoteka od afere do afere?) Smešno in že kar zlovešče, vsakogar, ki na glas omenja domoljubje, se lahko le osumi povsem drugačnih motivov. Pri Rebuli pa zavezujoča ljubezen do domovine zveni kar najbolj naravno in to mu lahko ne le štejemo v plus, ampak ga spoštujemo kot unikum, če že ne kar za poslednjega njegove vrste. Zaradi tega je vsak njegov roman kljub napa­ kam vredno prebrati. Šele ob tem se namreč zavemo, da živimo v pozabi pozabe. Bi bilo treba kdaj storiti kak korak nazaj? In kako dolg? 328 Sodobnost 2018 Sprehodi po knjižnem trgu Alojz Rebula: Korintski steber Skoraj ni otroka, ki si v določenem obdobju – običajno nekje v osnovni šoli – ne bi želel hišnega ljubljenčka, pa najsibo to drobna ribica, palič­ njak, morski prašiček ali velik pes. Nekaterim se želja uresniči, nekaterim ne, pri nekaterih je tudi prav hitro pozabljena; zbirka knjig o otrocih in (njihovih) živalih pa se zdi v vsakem primeru dobra založniška oziroma uredniška poteza, saj ji bralcev gotovo ne bo manjkalo. Če takšen projekt dobi v roke Desa Muck, ki se je že izkazala z zbirko knjig o Anici (seveda tudi z zbirko Blazno resno, ampak ta je namenjena starejšim), za katero je dobila Levstikovo nagrado in večkrat priznanje moja najljubša knjiga, gre uspeh pričakovati, za današnje čase razmeroma visoka naklada 1800 izvodov pa je bržkone kar realna. Čudežna bolha Megi in zlati ribici Darja in Ivo je deseta knjiga v zbirki, v kateri so se v vlogi glavnih junakov poleg ribic znašli še pes, zajček, želvi, papagaj, podganici, muca, dihur, hrček in kobila, ki se edina ne kvalificira Gaja Kos Desa Muck: Čudežna bolha Megi in zlati ribici Darja in Ivo. Ilustrirala Maša Kozjek. Strokovno besedilo Mateja Plevnik. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Čudežna bolha Megi), 2017. Sodobnost 2018 329 Mlada Sodobnost kot hišni ljubljenček. Začetni zapis, da gre za knjige o otrocih in živalih, vendarle ni najbolj natančen, saj v zgodbah pomembno vlogo vsakokrat odigra tudi naslovna čudežna bolha Megi, ki predstavlja fantastični ele­ ment v sicer prevladujoče realističnih besedilih – ta na koncu vselej dobijo še poučni dodatek v obliki zapisa veterinarke Mateje Plevnik. Kljub kratko­ sti so ti zapisi lahko tudi presenetljivo uporabni – vsakokrat zapiše nekaj malega o naslovni živali in o tem, kako se zanjo ustrezno skrbi, kakšne težave se v zvezi z njo lahko pojavijo itd. Torej, kakšna je vloga Megi (ki, mimogrede, ni ena sama, pač pa je vsem čudežnim bolham ime Megi)? Da k otroku pripelje žival, ki ji pripada, in poskrbi za to, da ne gre kaj narobe oziroma da se živali v novem okolju dobro godi. No, v knjigi o ribicah ima­ mo poleg čudežne bolhe tudi čudežno zlato ribico, ki zna poplesavati na različne melodije. Novica o njenem unikatnem talentu se hitro razširi in do tedaj revna, neizstopajoča družina se s pojočo hčerko Zarjo in plešočo ribico Darjo v glavnih vlogah kmalu znajde pod televizijskimi žarometi. Seveda, resničnostni šovi so priljubljeni in ne zanesejo le gledalcev, tem­ več tudi nastopajoče – tudi družino Bavčevih hitro posrka obljuba denarja, zato se ne sprašujejo, kako ves rompompom vpliva na ribico in njenega moža. K sreči pravočasno posredujeta bolhi (tokrat moči združita kopen­ ska in vodna, kajpada) in v najbolj napetem trenutku prekineta norijo in evforijo. Tako je, v knjigah iz zbirke Čudežna bolha Megi so tako napeti kot veseli in ganljivi trenutki, pa tudi prostor za kakšno (dobrodošlo) kritično bodico na račun družbe, vzgoje ipd. se vselej najde. Prav tako se tu in tam pojavi kakšna duhovitost, ki je bržkone eden od avtoričinih zaščitnih zna­ kov, ampak poudarek ni na njih, temveč na razmeroma enostavni, kratki, učinkovito zaokroženi zgodbi. Po eni strani bi bil še kakšen bolj izrazit presežek na kateri koli ravni (no, zasnova s čudežno bolho in idejo, da si ne izberejo ljudje živali, ampak živali ljudi, to že je) čisto dobrodošel, po drugi strani pa je lep dosežek, da avtorica ohranja enako kondicijo skozi vseh deset knjig iz zbirke, in kdor sledi še kakšni drugi obsežnejši zbirki, bodisi knjig za mlajše bodisi za najstnike, ve, da to vsekakor ni zanemar­ ljivo in gre v resnici za redek pojav. Tako kot druge knjige iz zbirke je tudi Čudežna bolha Megi in zlati ribici Darja in Ivo precej bogato ilustrirana in oblikovana bralcu prijazno: font je velik, prav takšen je tudi razmik med vrsticami, izmenjava besedila in ilustracij pa ustvarja enakomeren, prijazen ritem. Likovna podoba vseh je bila zaupana Maši Kozjek, ki ji je uspelo najmanj dvoje: prvič, našla je izvirno, simpatično likovno podobo tudi za tako droben lik, kot je bolha, in drugič, na obraze vseh živali in tudi v njihovo telesno držo ji je uspelo 330 Sodobnost 2018 Mlada Sodobnost Desa Muck: Čudežna bolha Megi in zlati ribici  … pririsati različna razpoloženja, pri čemer ribi zagotovo nista bili lahek zalogaj, in vendar bralec (v tem primeru ogledovalec) z lahkoto razbere počutje Darje in Iva (enako velja seveda tudi za človeške like, a drznem si misliti, da je izraz zadovoljstva laže narisati na obraz deklice kakor na primer hrčka). Ilustratorski del iz knjige v knjigo sicer nekoliko niha po motivni raznolikosti oziroma razgibanosti, a nasploh gredo ilustracije mehkih potez in prijetnih barv dobro vštric s prijaznimi in dejansko zelo življenjskimi zgodbami o parčkanju ljudi in živali, ki se izkaže za vse prej kot enostavno. Če povzamem – s posameznimi knjigami iz zbirke Čudežna bolha Megi domače literarno prizorišče ni doživelo kakšne posebne “revolucije”, je pa brez dvoma bogatejše za dobro realizirano in po kakovosti konstantno zbirko, ki je lepo, predvsem pa celovito zapolnila določeno tematsko vrzel. 331Sodobnost 2018 Desa Muck: Čudežna bolha Megi in zlati ribici  … Mlada Sodobnost Slikanica Arsenije! je plod sodelovanja uveljavljenega avtorskega dvojca pisateljice Lucije Stepančič in ilustratorja Damijana Stepančiča, v kateri ustvarjalca (podobno kot v predhodni slikanici z naslovom Anton!) sprego­ vorita o vojni izkušnji. Gre za zgodbo iz življenja mladega Arsenija Simića. V vojno je bil vpoklican na dan lastne svatbe in že med svojo prvo bitko je zaradi eksplozije oglušel ter na bojišču obležal v nezavesti. Ker so mislili, da je mrtev, se je prebudil v vrsti trupel v nasprotnikovem taboru, njegove najbližje pa so že obvestili, da je med bitko padel. Za mladega vojaka so “sovražniki” lepo poskrbeli in ugotovili, da ima okvarjen sluh, nato pa so ga ob izmenjavi ujetnikov izpustili. Tako se je Arsenije na domačih vratih prikazal prav med sedmino, na kateri so objokovali njegovo smrt. Pogrebci so se od strahu razbežali na vse strani, edino njegova mlada žena se ga ni ustrašila: “Ona je smrt poznala tako dobro, da se je ni več bala.” Ta ne­ verjetna zgodba je postala del vaških pripovedi, da pa je resnična, izvemo na zadnji platnici, kjer Arsenijev vnuk Marko Simić opiše svojega dedka, ki je bil vojni invalid (med cersko bitko je namreč oglušel, imel pa je tudi težave z govorom). Besedilo Lucije Stepančič je jedrnato, izpisano z vidika vojaka Arsenija Simića. Slednji je fokalizator zgodbe, kar omogoči zanimiv besedilni uči­ nek, saj so vsi prizori pripovedi bralcu podani v tišini, tako, kakor jih je Ivana Zajc Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! Dob pri Domžalah: Miš, 2017. 332 Sodobnost 2018 Mlada Sodobnost doživel Arsenije. Tako se zgodba bolj približa bralcu in poglobi občutek neposredne izkušnje. Vojna vihra je prikazana skozi oči preprostega mlade­ niča, ki se kar naenkrat znajde v vojaški uniformi, pri čemer so poudarjene nerazumljivost in neverjetna grobost vojne ter krutost nenadne smrti. Pripoved je prečiščena, poteka hitro in učinkovito zariše dramaturški lok; moti le izrazito dolga poved na predzadnji strani, v kateri posamezne infor­ macije zaradi prezasičenosti ne pridejo do izraza, zato deluje, kot da je bila na silo pripojena k siceršnjemu tekstu. Sicer pa besedilo naniza le nekaj detajlov, ki zgodbo večinoma učinkovito poglabljajo. Izpostavijo namreč drobne izraze medsebojne pomoči in razumevanja, ki si jih naklanjajo vojni nasprotniki. Kažejo se v malih gestah, s katerimi je “strašni sovražnik” poskrbel za Arsenija in mu vrnil “vse, kar je imel po žepih, vse fotografije in cigarete, denarnico z vsem denarjem ter poročni prstan. V paketu ni manjkala niti najmanjša reč.” Nemci so poskrbeli, da se je Arsenije, ki so ga bližnjim vzeli na svatbi, vrnil na svojo sedmino. Ilustrator Damijan Stepančič za vsako slikanico posebej iznajde poseb­ no likovno govorico, hkrati pa je njegov avtorski slog zelo prepoznaven. Ilustracije se gibljejo v temnih odtenkih, vizualna obravnava motivov je izjemno ekspresivna in spodbuja aktivno delo s slikanico, saj terja dejavno branje, ki ga nujno spremlja pogovor o prebranem. Slikanica je namreč drzna, v njej je brez olepšav prikazana grenkoba vojne in nenadne, krute smrti. Upodobljena so denimo bleda trupla, ki so postavljena v ravno vrsto in označena z listki, ki jih identificirajo; bojevanje je prikazano kot nevarno prerivanje teles. Žariščenje v ilustracijah je širše kot v besedilu, saj podobe ne zajamejo le protagonistovega zornega kota, ampak podajajo širši pogled na dogajanje. Bralec preko vrhunske ilustracije doživi mrzlo zemljo, trdo kovino, temno ozračje, strah in šok vojakov na obeh straneh. Pogubna atmosfera je poudarjena s ponavljajočim se simbolom smrti, krokarjem, ki na eni od ilustracij razprostre krila nad truplom vojaka. Slikanica se prek neverjetne zgodbe vojaka ukvarja s temo medčloveške­ ga nasilja in smrti. O vplivu nasilnih vsebin na otroke, na primer prizorov streljanja, se govori vsaj že od šestdesetih let minulega stoletja, ko so predšolski otroci v eksperimentu Bandure in sodelavcev agresivno vede­ nje, ki so ga opazovali na posnetku, pozneje posnemali pri igri. V lanski raziskavi na univerzi v Ohiu so dokazali, da so se osem­ in dvanajstletniki, ki so gledali izseke filma s strelskimi obračuni, zatem igrali mnogo agre­ sivneje. Igre njihovih vrstnikov, ki so gledali nenasilne dele istega filma, so bile mirnejše. Raziskava pa je naredila še korak dlje: med igračami je bila tudi prava pištola, seveda brez nabojev. Raziskovalce je zanimalo, kako 333Sodobnost 2018 Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! Mlada Sodobnost se bodo otroci vedli ob srečanju s pravim orožjem. Približno 83 % jih je pištolo našlo, od teh jo je 27 % nemudoma izročilo raziskovalcem, ki so jo odstranili iz prostora. Razlika med otroki, ki so pred tem gledali posnetke streljanja, in otroki, ki teh vsebin niso gledali, je bila v  tem, da so med prvimi pritisnili na petelina oziroma s pištolo kam “ustrelili” skoraj vsi, medtem ko v drugi skupini tega ni storil skoraj nihče. Prvi so povprečno streljali dvakrat oziroma trikrat, orožje pa so v rokah držali do petkrat dlje kot otroci v drugi skupini. Največkrat je petelina otrok sprožil dvajsetkrat; eden od udeležencev eksperimenta je “streljal” na pešce, ki so hodili mimo oken, drugi v svojega vrstnika. Ni dvoma, da otroke in najstnike vznemirjajo tabu teme. Če nasilje med ljudmi v njih ne bi sprožalo zanimanja, vprašanj in dilem, na policah trgo­ vin z igračami najbrž ne bi bilo plastičnih pištol ter mečev. Prek soočenja s tovrstnimi vsebinami želijo otroci najverjetneje razrešiti svoja notranja vprašanja o človekovem trpljenju. Kakšen stik z nasiljem otrokom in mla­ dostnikom nudi sodobna družba? Filmi, video igre, televizijski programi itd. so polni tovrstnih vsebin, v medijih, ki jih spremljajo otroci, je pogosto prisotna propaganda bojevanja kot nečesa pozitivnega in adrenalinskega. Primer so video igre s  streljanjem in zasledovanjem, ki nagrajujejo po­ sameznikovo agresivnost in v katerih je vojna prikazana kot tekma, ki je igralcu v užitek. Tovrstne igre posamezniku kot po tekočem traku servirajo anonimna (bodoča) trupla, ki jih mora čim hitreje eliminirati. Take repre­ zentacije so daleč od resnične človeške izkušnje v vojnih okoliščinah. Več študij je tudi potrdilo, da obstaja povezava med nasilnimi vsebinami video iger in agresivnostjo otrok. Tudi televizijske predstave o vojni neredko reducirajo njene razsežnosti – pod taktirko ameriške kulture nastajajo denimo filmi, ki idealizirajo vojno nasilje in v katerih so ameriški vojaki prikazani kot heroji. Poenostavljene podobe nasilja so izjemno problematične, posebej tiste, ki ga glorificirajo. Po drugi strani pa mladim ne naredimo usluge, če jih skušamo popolnoma izolirati od vsake vsebine, ki kaže temno plat člove­ ške narave. Tako odstranitev vsakršnih problemskih vsebin iz otroške in mladinske književnosti ne bi bila smotrna, saj gre za prostor, v katerem so mladi lahko izzvani ter lahko razrešijo določene stiske. Tega s pasivno konzumacijo prizorov nasilja, ki jih zgolj za dvig srčnega utripa in popol­ noma nekritično uporablja pop kultura, ne morejo doseči. Zato je po mo­ jem mnenju v času, zasičenem s kričečimi podobami, ki želijo potrošnika zgolj pritegniti, ne da bi ga hkrati kakor koli notranje obogatile, ključna umetnost. Ne gre zgolj za to, kaj je prikazano, ampak predvsem za to, ka­ 334 Sodobnost 2018 Mlada Sodobnost Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! ko je prikazano. Knjiga Arsenije! nudi pretresljivo in večplastno izkustvo medčloveškega nasilja. Vojno prikazuje v njeni realni krutosti in nedoum­ ljivosti. To stori v nekaj jasnih potezah, neposredno in brezkompromisno. Umrli imajo ime in identiteto ter niso le anonimna četa, brezimna figura na vojni šahovnici. Vojaki imajo čustva in osebnosti. Arsenije poleg sebe vidi denimo truplo vojaka, ki se ga spominja kot enega največjih razgra­ jačev, “zdaj pa nepremično leži z  odprtimi usti in očmi ter z  ogromno rano na glavi”. S spojem besednega in vizualnega delo izjemno učinkovito spregovori o nasilju in smrti, ob tem pa kaže subtilno pozornost do raz­ ličnih stanj človekovega bivanja. Pokaže namreč medsebojno sovraštvo vojnih nasprotnikov, pa tudi empatijo, ki jo čutijo do prizadetih, pokaže ljubezen nesrečne neveste, njen obup ob domnevni smrti ljubega in njeno presenečenje ob njegovi vrnitvi. Delo z nekaj zamahi oblikuje prepričljivo podobo vojne z vsem, kar ta prinaša. V slikanici Arsenije! vojna ljudi ne razdeli na “dobre” in “zle”, saj si nasprotniki med seboj pomagajo in – kolikor morejo – drug drugemu vračajo dostojanstvo. Slikanico je mogoče označiti kot naslovniško odprto oziroma večnaslovniško slikanico, saj se bo gotovo dotaknila tudi starejšega bralca. Otrok ali najstnik bo lahko ob tem kvalitetnem, večplastnem vpogledu v pojav vojne, pa tudi ob pogovoru o prebranem in ob analizi občutkov, ki jih v njem sproža slikanica, razre­ šil določena notranja vprašanja, ki jih ob enostranskih prikazih stvaritev množične kulture nikakor ne bi mogel. 335Sodobnost 2018 Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! Mlada Sodobnost Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Mestno gledališče ljub­ ljansko, SNG Drama Ljubljana, Cankarjev dom, režija Eduard Miler, februar 2017. V zadnjem času, torej od leta 2011, je Milerjevo Pohujšanje tretje, ki nam je ostalo v spominu. Vito Taufer se ga je v Mladinskem lotil kot travestije, vse vloge, razen Zlodeja, igrajo moški, preoblečenje sproža humorne in kome­ dijske učinke, vendar uprizoritev ni globlje zarezala v tradicijo uprizarjanja te farse. Režija Janusza Kice v mariborski Drami leta 2014 je Pohujšanje zelo natančno prebrala in je eden zgledov za premišljeno, aktualizirano branje te Cankarjeve igre: Šentflorjanci so skupina grešnikov, s katerimi upravlja želja, ki jo sproža Jacinta, ta nastopi kot v nekakšnem peep šovu, oni pa so gleduhi in perverzneži, potlačeni seveda, zato je dogajanje – del­ no – postavljeno v prostor s stiliziranimi kabinami ob straneh, mešanico starosvetnega javnega stranišča in spovednice, in mi vidimo, da se imajo česa spovedati, predvsem pa ima poroka na gradu vse atribute pogreba, s krsto na sredi, in zdi se, da sprava med umetnostjo in provincialci ni mogoča. Peter, kakor ga je odigral Benjamin Krnetić, je v tej interpretaciji anarhistična in diabolična, z voljo do moči na debelo namazana in zvijač­ na figura, ki igra in se spreneveda bolje od ostalih, torej nekakšen profi med ljubitelji, ki se bolj okorno in sprenevedavo izvijajo in prenarejajo, in 336 Sodobnost 2018 Matej Bogataj “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Gledališki dnevnik njegova pojava je imela rasputinovske dimenzije, tudi vizualno je prihajal iz nekega drugega sveta. Milerjeva režija, ob stalni dramaturški sodelavki in avtorici priredbe Žanini Mirčevski, je imela drugačna izhodišča in je bila postavljena pred specifične zahteve, kakršne narekuje veliki oder Cankarjevega doma, ki se je kar nekajkrat pokazal kot izrazito zahteven in (pre)glomazen gledališki prostor, ki ga je težje izkoristiti. Smrt Jerneja Šugmana prav v času štu­ dija je zahtevala drugačno razdelitev; vlogo Zlodeja oziroma Konkordata s Francoskega so tako razdelili, največ jo je pripadlo Petru, ki je torej hudo­ bec, ki se predstavlja kot umetnik in se pred nami preobleče; Uroš Smolej se tako prelevi iz Petra v Zlodeja nekje v ozadju velikega odra in v takšni dvojni, shizoidni vlogi se nam potem Županovo spraševanje, kdo je, ki ni, kar se zdi, zdi bolj smiselno. Seveda pa Peter ne prezvijači več samega vra­ ga, kot tudi ne razumemo več, če je dva v enem, zakaj provincialci enkrat komentirajo vonj po žveplu, drugič pa ne in še je kakšna manjša nejasnost pri takšnem zlitju dveh vlog v eno. Sicer pa je dogajanje postavljeno na oder, prekrit z zemljo, premišljena scenografija v  stilu zemlje in žice je delo Branka Hojnika, predstava se dogaja dobesedno na rodni grudi, iz katere gledajo ostaline, lobanje nekih davnih slabo pokopanih mrtvecev. Ob strani so projicirani prizori iz videa, avtor je Atej Tutta, s poplavljeno naravo ali mirnim, postanim vodotokom, bolj brihtni od mene so prepoznali mejno reko, lahko pa bi bila tudi po­ plavna površina in Šentflorjanci na samozadostnem otočku sredi poplav samozadovoljni in malo tudi napeti in zvijačni prebivalci, ki stopijo skupaj, kadar grozi nevarnost od zunaj, od onstran meja njihovega poznavanja. Vodna površina odseva drevesne krošnje in grmičevje, kar spominja na melanholične ravničarske prizore iz filma po Kranjčevem romanu Povest o dobrih ljudeh. Pomenljiv je začetek videa: zakopana lobanja se počasi od­ stira, to je tisti skupni spomin, ki ga hočejo župljani pozabiti in potlačiti, to je dokaz, verjetno ne edini, njihove nečedne preteklosti in dokaz njihovega zločina, kar Peter v svoji izsiljevalski vnemi pridno izkorišča – okostnjaki jim ne padajo iz omar, saj so svoje grehe zakopali globoko in zdaj jih erozija odkriva, in nekje med njimi mora biti mali Mojzes, ki so ga splavili po reki in se Peter predstavlja zanj. Kot je pomenljivo, da med Petrovim izsiljeva­ njem ugledneži denar za plačevanje njegovega molka izkopavajo iz zemlje, čez katero se sicer spotikajo in jih to dela malo okorne, podeželske, rešene vsakršne gracilnosti. Šentflorjanci so kot iz kakšne ljudske igre in potem grabijo to zemljico in zraven milo pojejo in jih nasploh preveva domoljubje, ki se na koncu, 337Sodobnost 2018 “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Matej Bogataj ko je umetniška grožnja in pošast odstranjena, zatečejo k pravim vredno­ tam: kot je zapisano že v več kot stoletje stari farsi in kar so uprizoritve večinoma izpuščale ali nadomeščale, zapojejo na koncu veselo o svetem Alojziju in svoji pripadnosti, nabožni napevi in skoraj etnološko ukvarjanje s poljedelstvom jih trdno poveže v združbo čednosti, v nekakšno butaro, kot puščice, ki so v šopih nezmotljive (po butari so si nadeli ime njihovi mentalni predhodniki). To strnjevanje vrst, konstituiranje Šentflorjancev ob vdoru nevarnosti od zunaj, pri čemer prave nevarnosti, Zlodeja, seveda ne prepoznajo, je še poudarjeno z ograjo: ogradili so se z visoko žično ogra­ jo, ki jih varuje pred tistim od zunaj, če jih pred tistim od znotraj ne more niti sam vrag. Kot je nekako tipično in se nam je vmes zdelo pretirano, da je uvodni Županov govor, torej govor politične avtoritete, tako jasen, ko govori, da umetnost v tej Dolini ni imela in tudi vnaprej ne bo imela svo jega mesta, ker je umetnost leglo pohujšljivosti in sploh vsakršnih nečednosti: igra je nastala pred 110 leti in je doživela premiero pred kulturnim praz­ nikom, reakcije družb različnih čednosti na fotografijo performansa ene od nagrajenk Prešernovega sklada, na kateri gleda gol nosečniški trebuh namesto grba v zastavi, pa so po retoriki še vedno povsem iste, samo malo naci vokabularja o  izrojenosti in parazitstvu, torej malo zgodovinskega koncepta, se je medtem nalepilo na grobi profil njihovih provincialnih gojzarjev. Seveda je zaradi nadomestitve ene ključnih vlog potem marsikaj dru­ gače, besedilo je zgoščeno, izreki dodeljeni drugim in igra nekoliko raz­ širjena z nekaterimi drugimi Cankarjevimi besedili. Predvsem pa zahteva velika dvorana drugačen način spektakla in drugačno igro; ta je pretežno frontalna, namesto igralskih fines imamo opraviti s figuricami, ki tvorijo različne kompozicije, in kakšna prav spominja na Triglav, ob katerem nam zaigra srce, in Šentflorjanci se kostumografsko komaj razlikujejo, morda bolj po višini, sicer pa so skoraj uniformirani, to so birokratske sive mi­ ši – kostumografka je Jelena Proković. In zahteva tudi poseben način igre, ki je bolj stiliziran, za razliko od recimo Purcăretejeve Vojne in miru, kjer je bila slišnost slaba, je zdaj, tudi glasba Janeza Dovča, skoraj preglasno, deklarativno, z igro na rampi in s kompozicijami Šentflorjancev v nizih. Zahtevnost in težje obvladljiva voluminoznost velikega odra in tudi siceršnja Milerjeva nagnjenost k mračnim tonom in močnim poudar­ kom je Pohujšanje premaknila v smer nekoliko statičnega spektakla, ki ga uspešno razgibavajo na horizont podvojena projekcija igralcev in njihovega mehaničnega gibanja, dodatno dinamiko pa priskrbijo svetlobni učinki, ki učinkujejo mestoma nadrealno in zmaknjeno. Županjino predajanje je 338 Sodobnost 2018 Matej Bogataj “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” tako napol v temi, kar ponuja, pa jarko osvetljeno, ali pa se igralci spotikajo in pretikajo čez golo zemljo v zakmašnih oblačilih in to poudarja njihovo štoravost, zaplankanost, do ogromnega povečano s  projekcijo. Malo je izstopajočih vlog, ker se večinoma izgubijo (vsaj gledano od tam, kjer sem sedel); izraziti so recimo Primož Pirnat kot Župan, Gregor Čušin kot Cerkovnik in Gašper Jarni, tudi zaradi petja, pa zaradi izreke in zadržano­ sti v pojavi Igor Samobor kot Učitelj Šviligoj s popolnoma spremenjeno dikcijo, ki kaže določeno sramežljivost in neizkušenost te zadnje ‘čednosti doline Šentflorjanske’. Zato pa središče vrtljivega odra zasedata Peter in Jacinta in tam prvi lamentira, da s hlapci pač ni veselja, da ni prostora za Jacintino zapeljeva­ nje, ker na drugi strani ni pravega odpora – vse preveč voljni so in preveč upogljivi, kadar niso sami zase in se ne junačijo. Kar počnejo, kadar ne barantajo in ne prosjačijo: Peter jih stiska s svojimi informacijami o pre­ teklih nečednostih in oni, ki imajo dvojno moralo in zato mislijo, da so bolj moralni, v njegovi odsotnosti rohnijo proti pohujšanju in se sklicujejo na najsvetejše, hkrati pa širijo noge in plačujejo izsiljevalcem, ki se pretvar­ jajo, da o njih vse vedo. Tipično je, da je oder največje domače kulturne institucije, na katerem potekajo najodmevnejše obljube kulturi s  strani politike in podobnih čednostnih slavnostnih govornikov, režija izrabila za persiflažo: zdaj govori lažni umetnik v dvorano z govornice in vidimo, da gre za samo še eno obliko manipulacije tega željne srenje. Sredi odra je prestol, enkrat duhovito sestavljen iz grabelj, ki jih deli tlačanom Popotnik, resnični umetnik in ne nategon, da bodo grabili in zraven popevali. Na tem prestolu kraljuje in obupuje tudi Peter, slaba vest in pohujšanje Doline, z Jacinto: enkrat premišljuje o tem, kako malo mu daje zadovoljstva cela zadeva in kako je s svojim načinom manipulacije in samopromocije drugje sicer preživel, vendar ni nikoli gospodaril, vse do zdaj. Okoli njega v krogih energično stopa Jacinta, Maša Kagao Knez ji pridoda precej fizične moči in oblastnosti, zraven pa nekaj mehkobe v izreki, ona je temperamenta zver, ki neustavljivo in mestoma tudi zlob­ no in zahtevajoče in malo tudi krvoločno kroži okoli Petra ter zahteva obljubljeno; po imidžu, po dvignjeni afroluk frizuri malo spominja na tiste nevarne temnopolte fatalke tipa iz bondiad ali na Grace Jones, in seveda ji nogo vsa dolina, moški in ženske nič manj, z  veseljem poljublja. Kot je nekako simptomatičen njen ples, koreografijo sicer podpisuje Rosana Hribar, vendar je očitno povzela siceršnje početje Kagao Knez, sicer ple­ salke in koreografinje, ter vanj vnesla dobro mero plemenske divjosti, in Šentflorjanci, ki so hkrati očarani in prestrašeni, v njej vidijo nekaj tujega 339Sodobnost 2018 “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Matej Bogataj in nepoznanega. Njena pojava je dober primer tistega tujstva, pred katerim se Šentflorjanci tako radikalno branijo in zapirajo. Zdi se, da je tokratna velika koprodukcija dveh gledaliških hiš in osred­ nje kulturne institucije dobro izkoristila veliko Gallusovo dvorano in njene možnosti, da je Cankarjevo besedilo uspešno aktualizirala in s tem izpol­ nila pričakovanja, ki jih gojimo ob takšnih glomaznih kulturnih dogodkih in ki jih izdatno zalivajo mediji. Mohamed el Khatib: Naj bo konec lep. Mini teater, režija Ivica Buljan, februar 2018. Iz drobnih proznih delcev, ki so bolj premišljevalske in avtobiografske narave, iz najrazličnejšega gradiva, od pisem do telefonskih sporočil, ki jih je pisatelj z maroškimi koreninami zbiral ob novici o materini bolezni in njeni poznejši smrti, da bi jih uporabil v literaturi, vendar je projekt ostal na pol poti, je ustvarjalna ekipa oblikovala nekakšno monodramo. Ki se zagatnega odnosa do bolezni in smrti, ki ju izrinjamo iz vsakdanjega živ­ ljenja in poskušamo nemisljivo nadomeščati, loteva v različnih fragmentih, enkrat je to osuplost ob nerazumevanju okolice, drugič ob zanikanju same bolnice, ki se ji nezadržno bliža konec, a tega nekako ne razume, kot tudi ne razume, da je prepozno za vse, tudi za čudež, v katerega vse do konca veru­ je, saj se je obrnila na ranocelnika, zdravilca, kakor koli to imenujemo, ki je že pomagal neozdravljivo bolnim in bo tudi njej, zdaj je tako rekoč vse ure­ jeno, ker je izvedela za njegovo slavo in dobro ime, podprto s konkretnimi ozdravitvami. Ali pa odrivanje materine bolezni pri sorodnikih, ki jim je vse skupaj malo odveč, tradicionalna in ‘enoprostorska’, torej kompaktna in skupaj ali blizu bivajoča družina – gre za Maročane prve in druge generacije priseljencev v Francijo – je razpadla, za vse mogoče zdravstvene in social­ ne službe, ki bi jo morale nadomestiti, pa nimajo pogojev ali se pojavljajo birokratske ovire, tudi zaradi neskladnosti obeh tradicij, severnoafriške in francoske, ki se bolezni in smrti in socialne oskrbe lotevata različno in nespravljivo. Obvisijo v nekakšnem medprostoru, s starimi navadami in prepričanji, napol pa v skoraj razosebljenem razvitem zahodnem svetu in njegovem razumevanju bolezni in umiranja. Vendar je šla ustvarjalna ekipa še dlje, saj je izvajanje igralca Roberta Waltla, ki predstavlja to avtobiografsko gradivo, nadgradila z njegovo last­ no zgodbo. Na horizont so tako projicirane fotografije iz njegovega oseb­ nega arhiva, v igro vpleta premisleke o svojem odnosu do lastne matere, 340 Sodobnost 2018 Matej Bogataj “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” predlogo torej izkoristi za premislek in spomine na lastno odraščanje in medgeneracijske zagate. Ob silovitem in mestoma nadvse sugestivnem predhodnem besedilu, v katerem je cel niz nesporazumov okoli smrti, re­ cimo s stališča družbe in njenega ohranjanja koristno, sicer pa popolnoma neživljenjsko pričakovanje, da se bo žalovanje kot nekaj nefunkcionalnega končalo, ali pa da se bo oče hitro spet poročil in podobno, se izpostavlja ključno vprašanje tega besedila: ali smo po tem, ko smo od staršev pričako­ vali, da bodo ideali, mi sami sposobni biti vsaj približno dobri otroci svojim staršem ob njihovi nemoči in ob njihovi zadnji uri. Waltlova igra uspešno preigrava različne odgovore, od distanciranega čudenja nad vsemi nespo­ razumi, ki spremljajo umiranje z vseh strani, z zdravniške, sorodniške in s strani tistega, ki umira, do pretresenosti ob razkrivanju podrobnosti, ki jih, dokler ne pride tista ura za nas osebno ali za naše bližnje, ne poznamo: gre za različne faze in oblike poslavljanja, za trenutke, ki preobrnejo naša prepričanja. S tem pa se ob odnosu do naših bližnjih umirajočih postavlja ob uprizoritvi še eno vprašanje: zakaj smo na smrt vedno nepripravljeni in hočemo njeno dokončnost odlagati ali omiliti in ali se razen predstav tipa Naj bo konec lep na neizbežno soočenje lahko pripravljamo še kako drugače in bolj pogosto? Jure Karas: Realisti. SNG Nova Gorica, režija Tijana Zinajić, marec 2018. Najprej so bili Nadrealisti oziroma Top lista nadrealista, kot se je humoristič­ na serija z odbitimi modeli imenovala in je enkrat oponašala nonsens mon­ typythonovskega tipa, vendar ga je preoblačila v balkaniado, drugič črpala iz duha sarajevske kafane in se sproti norčevala iz bosanskega vsakdana; naredili so recimo prispevek o tem, kako se razdeli četrt in posamez na stanovanja v bloku po etničnih kriterijih. Humor torej, ki do konca prižene tendence realnosti, vendar je bila v tem primeru realnost še bolj črna in Sarajevo res razdeljeno in prejšnji sosedje eni na hribu zgoraj, razširjeni z  romunskimi strelskimi prvakinjami in kakšnim ruskim pisateljem za mitraljezom, drugi pa v stanovanjih tarče teh zgoraj. To je bila realnost, nikakor ne nadrealistični scenarij ali skeč, in tudi fantje iz skupine so se potem po istem ključu razdelili in razselili in smo mi dobili Đurota (Branka Đurića), Srbi pa Neleta (Karajlića) in njegovega pajdaša Emira Kusturico. Po bolj ali manj uspešni adaptaciji stripa o Alanu Fordu in njegovi skupi­ ni tajnih agentov, ki so bolj krdelo nesposobnežev v cvetličarni pod krinko 341Sodobnost 2018 “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Matej Bogataj in je zabavnih preobratov brez konca, podpisal ga je pred kratkim premi­ nuli duhoviti in neumorni feralovec Predrag Lucić v koprskem gledališču, in po enem najuspešnejših kabaretov zadnjega časa, po Petru Kuštru, ki ima zaradi nemške literarne predloge in angleške izvedbene franšize strogo in izdelano formo, so želeli na novogoriškem odru adaptirati Nadrealiste. Humorja, ki ga je povozil čas in ki ga je realnost zgranatirala, bedna neoli­ beralna realnost pa prikrila glavne mehanizme za družbeno siromašenje, jim ni uspelo obuditi – kot je tudi pri Alanu Fordu v začetku osemdesetih umrl model za glavnega, neumrljivega vodjo skupine obubožanih tajnih agentov –, zato so ostali Realisti. Kabaret različnih žanrskih in včasih po­ srečeno duhovitih, včasih pa v prazno izzvenevajočih štosov in gagov in malo muzike za zraven. Kabaret za pet igralcev, pijanca in občinstvo – drugi je seveda pianist, samo to je to humorno poimenovanje; za klavirjem se izmenjujeta Joži Šalej in Anže Vrabec – se začne s postavitvijo prostora, z okvirom: dva modela se pogovarjata o  igralski umetnosti, o  tem, kako je eden (Žiga Udir, tudi sicer v predstavi postavljen na mesto nerodneža in nevedneža) na akademiji igral ‘švedskega kraljeviča’, ki se sprašuje, ‘al bi al ne bi, to je zdaj vprašanje’, in podobno. Začne se torej z igralsko šmiro in poklicno ignoranco, kakor ju vidi naturščik iz glasbeno­voditeljskega dua Slon in sadež, ki ima sicer prepoznaven in včasih ostro delujoč humor. Tudi sicer, v drugih skečih, Karas rad uporabi nekoga, ki je štorast in ki ne razume igre, recimo pri treh stendaparjih, od katerih je enemu odpovedala žleza za humor in govori o vsem tistem, s čimer se moramo ob vsaj minimalni empatiji identificirati in sočustvovati, o bolnih, invalidnih, vseh tistih, ki bi jih morala zajebantska ost pustiti pri miru. Vmes je nekaj posrečenih, reci­ mo bentenje jeznorite sosede čez opravljivke, čeprav seveda počne sama isto, v sočnem primorskem narečju (Matija Rupel), z melodijo Queenov podložena pesem o fantu, ki se ne more odtrgati od matere in se podati v svet samostojnosti, ker je tam vse polno pasti, drago je in mladenič je obsojen na slabo kuhanje partnerke, pa recimo o ekoradikalcih, ki že ko­ stumografsko potegnejo na nacije iz recimo muzikala Kabaret, ki gnjavijo človeka, ker slabo ločuje odpadke, saj iz kuverte s prozornim okencem ni oddvojil plastike (Peter Harl, Jure Kopušar, Urška Taufer), ali izpoved tole­ rantneža, ki je sicer nadvse strpen do migrantov, ampak … (Urška Taufer). Učinkovita je tudi na glavo postavljena situacija iz ‘slovenske restavracije’ na Kitajskem: klobase in repa in žlikrofi so istega okusa, kuhinja preveč in morda celo nevarno pomita, gostje pa tja hodijo zato, ker je poceni – in se seveda neskončno zabavajo, kako slovenski natakar izgovarja besede 342 Sodobnost 2018 Matej Bogataj “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” tipa žlikrofi in kranjska klobasa. Kulturološki in kulinarični nesporazum, ugledan z drugega konca. Sama uprizoritev je postavljena na skoraj prazen oder, igralska ekipa pa z nekakšnimi pompoznimi najavami preigrava različne žanre, od prepesni­ tev popularnih komadov in Internacionale do karikature stendap komedije. Pri tem so včasih tudi nekoliko okorni in tendenciozni, recimo v skeču, v katerem se dva menita s pomočjo modrosti, ki je skrita v ljudskih prego­ vorih, in v katerem pride do poudarjanja mehaničnosti takšnega nizanja obstoječega gradiva. Predstava, ki nima izdelanega lastnega uprizoritvene­ ga koda in ne poskuša poenotiti ali formalno zbliževati posameznih točk, je kostumografsko nevtralna (beli kostumi s supergami (Matic Hrovat), moč­ no pobeljeni obrazi delno prikrivajo mimiko in poudarjajo masko, nalič je osebnosti), kljub zaključnemu hamletovskemu prizoru, ki naj bi zašpilil celoto in jo povezal z začetkom, kljub nekaj prav učinkovitim gagom pa se nam zdi, da bi jo bilo dobro še malo izbrusiti in da ji mestoma večja ubranost na temo, kolikor ta ni kar neulovljiva realnost sama, ne bi škodila. 343Sodobnost 2018 “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Matej Bogataj Futura: na odprtem, film Rudija Urana in Marka Vezoviška. Produkcija Studio Kramberger Uran, koprodukcija Felina Films. Slovenija, 2017. V zadnjem filmskem dnevniku smo pluli po vodah alternativne popular­ ne godbe. Zapiske o filmu Futura: na odprtem lahko začnemo kar na tem mestu. Leta 1983 je mariborska zasedba Skakafci izdala svoj prvi in edini LP To so igre brez meja in z njim vtisnila neizbrisen pečat v jugorock zgo­ dovino. (Član zasedbe, pevec in avtor, je bil Marko Vezovišek – osrednje nevralgično mesto politične satire Futura: na odprtem. Tako v avtorskem doprinosu kot z izredno močno igralsko pojavo v filmu.) Naslovna pesem albuma se začne takole: “Tovarši in tršice, ne se čudit, ne se bat. To ni cvetje zla, to so igre brez meja.” Tri leta po smrti Josipa Broza Tita je bila to huda provokacija takrat že kar dobro razdražene komunistične oblasti. Ti verzi so namreč resno, visoko politiko predstavili kot hec, kot burko, kot hišo, polno lunatikov, skratka, kot politično perverzijo. Sporočilo komada danes nima več provokativne dodane vrednosti. Je pa s tem, ko je izgubilo ostrino, pridobilo širino (in s tem tudi globino). Ko si ga zabrundamo v brk, igre brez meja ne snamejo maske le mainstream politiki, ampak politiki nasploh, logiki politične oblasti in moči nasploh. To, kar najdemo, ko, recimo, slečemo hlače resnim starcem v sivih oblekah (v tem simbolnem 344 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Igre brez meja Filmski dnevnik tekstilnem preostanku svinčenih sedemdesetih let jugoslovanskega socia­ lizma), najdemo tudi, ko potegnemo dol džins iz Gorice evforični politični alternativi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je dotrajani socializem hitela menjevati z demokratičnim liberalizmom (berite tržnim kapitaliz­ mom). Še več, barvo oblek lahko mirno menjamo glede na trenutne mo­ dne trende v politiki, recimo s temno modro bruseljske nomenklature ali s kamuflažno črno antiglobalistične ulice – rezultat bo vedno isti: politična oblast je norost. In točno to je tudi stava filma Futura: na odprtem. Zato to (na prvi pogled) nenavadno, za nekatere kar neresno tezo vzemi­ mo kot osnovno oglišče, s katerega si bomo delno raztolmačili film Futu­ ra: na odprtem. Delno, ker je Futura: na odprtem zelo kompleksen izdelek. Tako na nivoju filmske simbolike kot zgodovinske in politično­filozofske citatnosti ter nenazadnje tudi na nivoju skrajno burkaško modelirane in ekscesne filmske igre. Je tako gost preplet različnih nanosov, da je, kljub natančnemu pregledu drobovja, nemogoče postaviti enoznačno diagnozo. Glavni pečat filmu dajeta režiser in soscenarist Rudi Uran ter glavni igralec, soscenarist in avtor dela glasbe Marko Vezovišek. (Ne gre pa spre­ gledati, vsaj v  smislu kadriranja posamičnih prizorov, da je pri scenariju sodeloval tudi Meksikajnar Zoran Smiljanić.) Za začetek izpostavimo nekaj bi(bli)ograf skih notic. Delovanje Marka Vezoviška je zelo raznoliko. Od že omenjenih Skakafcev je odskočil v gledališke vode: glasbeno­gledališke predstave (rock opera Faust TV, 1996). Z Juretom Ivanušičem (tudi Skakafci, klavir) sta pripravila kabaretne in filmske projekte (Lepo je biti Mozart, 2006). Z Vito Mavrič in Café teatrom od 2004 sodeluje kot scenarist mednarodnega večera šansonov La vie en rose. Izdal je roman Kuba libre (2009) ter pripravil istoimenski kabaret. Pripravlja pa tudi knjižno verzijo Future: na odprtem. Rudi Uran je akademski slikar. Zanimata ga oblikovanje in filmska režija: dokumentaristika, igrani film in video. Več kot 100 glasbenih in promo­ cijskih filmov, 20 dokumentarcev in dva celovečerca je bogata bera nekaj zadnjih let. Tematsko posega na področja popularne glasbe (4 koncerti za Buldožer in …, 2007; Kdo = Mi2?, 2015), zanimajo ga posamezniki s posebni­ mi potrebami in institucionalni okviri temu pripadajočih socialnih politik (Poroka, 2015; Začarani v  nevidne, 2013) ter obdobje vojne na Balkanu, predvsem posamezniki in skupnosti, ki morajo živeti s  posledicami te vojne (Ko je nebo previsoko in zemlja pretrda, 2008). In ko vse to postavimo v skupen okvir, je kompleksnost Uranovega in Vezoviškovega filma logičen, naraven nasledek njunega dosedanjega dela, njunih tematskih zanimanj. Sodobnost 2018 345 Igre brez meja Goran Potočnik Černe (1) Večino igralske zasedbe sestavljajo amaterski igralci gledališke skupi­ ne Rače ter varovanci Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava in Varstveno­delovnega centra Polž Lenart. Filmska ekipa se je za dobra dva tedna preselila na grad Cmurek pri naselju Trate (znamenite “pokozlane Trate” iz komada pank benda Center za dehuma­ nizacijo), kjer je bil nastanjen Zavod za duševno in živčno bolne. Danes je tu Muzej norosti. Ki se “vzpostavlja kot mednarodno interdisciplinarno vozlišče za delovanje vseh akterjev, ki segajo na polje fenomena norosti”. Kaj bi bil torej boljši kraj za snemanje filma o blaznosti, ki se ji reče oblast? Kje in s kom drugim bi se ta credo dalo boljše prignati do skrajnega (ne­ smiselnega) roba? (2) Igra je temu primerno kabaretska, burleskna in groteskna, baročna: pretirana, efektivna, prekomerna, ekscesna v vseh pogledih. Dialoge na­ domeščajo gibi in mimika, posnetki od blizu. Glas je večinoma odsoten. Če pa že, je okoren, kot da se z največjo težavo vali iz ust akterjev in je bolj kot človeškemu govorjenju podoben živalskemu oglašanju. Futura: na odprtem na trenutke bolj kot film deluje kot na filmski trak posneto gleda­ lišče absurda. A s tem film nič ne izgubi, nasprotno, njegova povednost le še pridobi intenzivnost in izraznost. (3) Dokumentaristične sledi lahko opazimo v figuri pripovedovalca, ki filmu vrača človeški glas: gostobeseden, filozofičen, ironičen, samovšečen, dominirajoč. Pen Mark (govori ga Marko Vezovišek), kot je glasu ime, noro dogajanje v nekdanji psihiatrični ustanovi beleži kot srednjeveški kronist: pristransko, brez nepotrebne peze danes tako opevane in zahtevane objek­ tivnosti. Je duh, ki je ušel iz nekega drugega časa in opazuje, ubeseduje in hkrati za nas komentira ta nori krasni svet. Je naš vodič in interpret. (4) Del glasbe, rokovski in šansonjerski komadi, je del filmske zgodbe. Temu primerno so glasni in vseprisotni v zvočni scenografiji. Večinoma v  izvedbi samih igralcev. Muska je tu, je vidna, oprijemljiva. Takšni ali drugačni inštrumenti so ves čas nekje pri roki, tudi če so to le prazne kante bobnarja Ringa (Mario Modrinjak). Ali pa električna kitara, ki se na vrhun cu dramaturškega loka pojavi v rokah osrednje figure filma, diktator­ ja Padreja (Marko Vezovišek). Kitara je ključ za vžig električnega stola, na katerem priskledniki diktatorja poskušajo scvreti vodjo opozicije, bivšega predsednika Bojmira (Tilen Sedlak). Pa jim nagaja elektrika. Je osrednji objekt navdušenja diktatorske oblasti nad tehnologijo. Ob rokovski godbi pomembno mesto v  zvočno­glasbeni kulisi zaseda italijanski skladatelj z  začetka 18. stoletja Giovanni Battista Pergolesi (ter sakralni napevi drugih skladateljev). Pergolesi je znan tako po pretresljivih uglasbitvah 346 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Igre brez meja sakralnih motivov kot po velikem prispevku k razvoju opere buffa. Izvedbe Carmine Slovenice nevidno pronicajo v nas iz vseh špranj in razpok. Izza filma, izza predmetov, izza sten in izza ljudi. Giovanni Battista Pergolesi je nevidna, a bistvena tonaliteta filma. Je tisto enakomerno valovanje, ki na svojem hrbtu nosi to ladjo norcev, ki se igrajo diktaturo v malem. Ta binarna razporeditev glasbenih elementov na notranje in zunanje, na tiste, ki so členi neposredne filmske pripovedi, in tiste, ki k pomenu filma svoje dodajajo izza ozadja. Ta znotraj (tekst) – zunaj (kontekst) postavitev ni naključna. V Futuri: na odprtem sledimo dvema konceptoma oblasti: futurizmu in teodiceji. Prvi opeva vojno, moč in tehnologijo (če poeno­ stavimo), drugi vso politično oblast izpelje iz vrhovne vesoljne entitete – Boga (če tudi nekoliko poenostavimo). Futurizem je ves čas v ospredju: se ga omenja kot “novi futurizem” in se ga citira (“vojna je edina higiena sveta”). Futuristični estetski ideal obrisuje podobe: Padre kot Mussolini v trenutkih vznesenih stanj. Futurizem je vedno nekje pri roki (kot kitara). Občutek imamo, kot da bo zdaj zdaj na sceno vkorakal sam veliki Filippo Tommaso Marinetti. Nasprotno pa logika teodiceje (hierarhija oblasti z vrhom v Bogu, ki presvetli vse tuzemske strukture politične moči) kot v bogoslužnih napevih Giovannija Battiste Pergolesija lebdi v vmesnih pro­ storih. Tako kot Bog da legitimnost posvetni oblasti, tako kot se del Boga odtisne v kralja ali kraljico, tako Padrejeva svetloba “sveti na prebivalce graščine” s temnega podstrešja in je točka, okoli katere se lahko vrtijo vsi, eni zato, ker so po temeljni bitnosti vešče, drugi, ker so muhe, in tretji, ker so človeške ribice – ne prenesejo svetlobe, a vseeno silijo vanjo. Ali skozi njega in z njim dihajo nujno potreben zrak. Onstranski vir oblasti se nam zdi bistven pri razumevanju delovanja oblasti – predvsem demokratične, na posamezniku in njegovih (naravnih) pravicah utemeljene oblasti. K temu se bomo vrnili pozneje. Prej naj izpo­ stavimo še nekaj poudarkov in se soočimo s samo zgodbo. Pripoved Future: na odprtem je strukturirana kot pravljica, sicer kot prav ljica za odrasle, a nič ne de. Imamo njen tekst in imamo njen kontekst, kontekste. Gledamo jo lahko ‘dobesedno’ in sledimo prigodam, norčijam, norostim in obsedenostim skupine pacientov, “lunatikov”, odstavljenih in pozabljenih varovancev psihiatrične ustanove, ki jo zaradi neposredne bližine vojne v največji paniki zapusti strokovno in drugo osebje. Ostaneta le sestra Helga (Simona Napast) in primarij dr. Hrast (Bojan Javornik), vendar vsak v svoji spirali duševnega delirija in izgube stika z realnostjo. Tako ostanejo prepuščeni sami sebi: ujeti v  lastne male svetove, polne strahov, iluzij, prividov, prisluhov in drugih filtrov, ki jim ukrivljajo pogled Sodobnost 2018 347 Igre brez meja Goran Potočnik Černe na svet. Lahko pa to filmsko pravljico tudi beremo: kot metaforo družbe­ ne dinamike, kot analizo oblastnih antagonizmov, kot parodijo politične opozicije in njene revolucije, kot temno stran demokracije – skratka, kot umetniški eksperiment vzpostavljanja, rahljanja in vnovičnega zategova­ nja družbene vezi. V praksi sprejemanja filma se konteksti razkrivajo prav skozi razvijanje teksta. Že ob uvodnem, fascinantnem kadru postane jasno, da imamo opravka z igranim esejem, hibridom estetskega orodja ter filozofskega mesa. Nekje na podstrešju na straniščni školjki sedi Padre ali Jaz Padre, kot se v nago­ vorih rad imenuje sam in ga v slogu slavospevov antičnega Rima svojim cesarjem nagovarja kronist Pen Mark. Padre je bitje neke druge, ontološko težko določljive vrste. Lahko bi bil demon, ki se je naselil v telo enega od bivših pacientov, ali reinkarnacija enega od številnih in v vseh kulturah dobro uspevajočega boga kaosa in vojne, ali padli angel, ki se mu je uspelo otresti okovov podzemlja in tu zgoraj prevzeti vlogo eksperimentatorja in šahista s človeškimi dušami, ali narcis in sociopat­manipulator v eni preobleki, ali Bakhus, ki se je naveličal Panteona in se za nekaj dni preselil na podstrešje dotrajanega gradu, ali literarni lik, ki je ušel iz Gargantue in Pantagruela, ali zgolj enak med enakimi (v bistvu bolj enak med enakimi), eden od bivših varovancev ‘bolnišnice‘ z  roba gozda, ali materializacija (Platonove?) ideje zla – “diktator vseh diktatorjev”. Kakor koli, utelesi se na podstrešju, v elementu zraka. Tu mu družbo delajo veliko ogledalo, lavor vode in žarnica na enostavnem lustru (ter nekaj druge krame). Ko tako sedi na školjki, razmišlja – globoko, kot Rodinov mislec. Podob­ nost je preprosto prevelika, da bi šlo zgolj za naključje. (Je torej zagonetka, kaj v svojih mislih misli Mislec, končno razvozlana?) Padre misli in čaka. Je popotnik skozi čas sveta, ki naj bi ga sam ustvaril (vojna tako kot podira tudi gradi – omogoča razrast novega, drugačnega): “od antike do srednjega veka, od renesanse do novega človeka, od Sokrata pa vse tja do fašizma, od Jezusa pa do novega … futurizma. A zdaj, ob koncu zgodovine, se je prvič ustavil, da premisli, kako naprej.” In ko opravi potrebo, ko odtoči, ko kap ne zadnja kaplja, se porodi tudi ideja. Ideja, katere vir je ena od njegovih muz Prima Donna (Eva Germ), ki je muza čistega uma. Prima Donna mu podari “zgodovino, ki se ponavlja”: Novi Futuristični manifest. Remejk Futu­ rističnega manifesta, ki ga je leta 1909 Filippo Tommaso Marinetti objavil na straneh pariškega Le Figaroja. Odveč je poudariti, da ga je Marinettiju napisal prav Padre sam. A je v stoletnem snu nanj očitno pozabil, saj se ga zdaj razveseli kot mali otrok igrače, ki je bila nekdaj zanj nepogrešljiva, a jo je vmes nekam založil, zdaj pa mu je po naključju spet prišla v roke. In 348 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Igre brez meja popotresni val (re)rojstva te čiste ideje je tako močan, da sproži novo voj­ no, to “edino higieno sveta”, to edino stalnico sveta, ki iz farmakološkega sna države blagostanja, Srečne države Fortune, prebudi varovance ustano­ ve, ki previdno pokukajo iz svojih sob in stopijo na hodnike, stopnišča in dvorišče zapuščenega gradu. Ter hitro spoznajo, da je njihovega luštnega polisa, grajske državice konec (o njej priča le še obledeli, polomljeni napis na pročelju nad grajskimi vrati). Zunaj jih pričaka “norišnca”, kot novo ‘družbeno situacijo’ v ekstazi in kričaje naznani Padre. Hudič pa je vedno v omejitvah. Prima Donna, v srebrno­belo kuto odeto prozorno bitje, objekt projekcije megalomanskega stremljenja po stvarje­ nju, lahko proizvede (le) čisto idejo. A tu se njena moč in vpliv končata. Izvedba ideje (in za to v prvi vrsti gre), torej kreacija dejanskega sveta, je izven njenega delokroga. In hudič je tudi v hudiču samem. Padreju na pod­ strešju družbo dela še eno bitje, stkano iz še enega sklopa megalomanskih stremljenj: muza čiste perverzije, Porca Madonna (Marisa Višnić), odeta v tesne črne hlače in obdana z avro seksapila. Porca Madonna prišepetuje in zapeljuje. In tako ideja čistega uma začne postajati meso in kot meso postane pokvarljiva. Muza čistega uma in muza čiste perverzije sta za krat­ ke trenutke minljivega časa sicer lahko v nekakšni ustvarjalni harmoniji. In nekje med njima v tem stanju počasnega mirovanja tudi Padre. A ta obdobja so tako redka, “kot sta redki antika in renesansa”. In zapuščena graščina bivše države blagostanja Fortune ni niti antika niti renesansa, je srednji vek. Ker je Padre srednji vek. In tako je vse nared, da se igre brez meja lahko začnejo. V petnajstih dneh prebivalci gradu kot po učbeniškem scenariju pre igrajo vse premene plesa med demokracijo in diktaturo. Vsak dan je upesni tev enega od resnic, izrekov, silogizmov iz Padrejeve Knjige, nekak šnega svetega pisma diktature an sich. Vsak diktator, kolikor toliko vreden svojega imena, mora imeti svojo Knjigo. Padrejevo sproti zapisuje prst Porca Madonne na teme njegove obrite glave. Prima Donna se je kot čisto bitje uma, ko se je tehtnica harmonije začela nezadržno prevešati na drugo stran, umaknila s tega sveta (grajskega dvorišča). Ostane le še (čista) perverzija. Država blagostanja je v razsulu, kot Weimarska republika, in čas je, “da se požge Reichstag”. Padre z državnim udarom zasede prostore bivšega direktorja psihiatrične ustanove, za desno roko si postavi zdravniško sestro Helgo, nekakšno notranjo ministrico, za levo roko pa primarija dr. Hrasta, nekakšnega ministra za jurisdikcijo in vojsko obenem. Bivši pred­ sednik bivše države Fortune Bojmir se pred novo nastalo Padrejevo državo Futura umakne v svoje prostore (predsedniško palačo?). Ni naključje, da Sodobnost 2018 349 Igre brez meja Goran Potočnik Černe ima tako ime, kot ga ima. (Pravzaprav so vsa imena prebivalcev te ladje norcev nekakšne tavtologije.) Ko tako Padre ‘počisti’ prostor in postavi ‘vlado’, zavlada in … “bilo je dobro”. Sledi privatizacija, ker se mora vedeti, kdo jé prvi in kdo za njim in kdo sploh ne jé. So krogi in so bolj notranji krogi. In tisti na najbolj oddaljenih obodih poskušajo vzpostaviti konstruktiven, razumen dialog, saj še verja­ mejo v umnost oblasti, četudi uzurpirane in diktatorske. (Spomin na drža­ vo blagostanja Srečno državo Fortuna je še živ.) In ker ni diktature brez opozicije (in ne opozicije brez diktature, če smo že pri tem), tudi Padre ne more mimo nje. Na čelo opozicije se, ko končno le potegne glavo iz peska, postavi bivši predsednik Bojmir, ki vodi pogajanja. Ko ta propadejo in ko je s silo zatrt tudi protest, se opozicija umakne, skrije v ilegalo. In svoj boj (za hrano) nadaljuje s sredstvi podzemlja. Tudi ta avantura opozicije se klavrno konča, saj so njeni nameni in dejanja razkriti, vodstvo opozicije (predsednik Bojmir) pa postavljeno pred ljudsko sodišče in po hitrem postopku obsojeno na električni stol. Ki pa zaradi tehničnih težav – po­ manjkanja elektrike – (še) ne deluje. Vsaka nova oblast, tudi če je tako presvetljena kot Padrejeva, ima ob vzpostavljanju državnih struktur porodne težave. In pomanjkanje ener­ gentov (elektrike) je zagotovo ena od njih. A Padre tokrat vendarle pre­ korači svoje meje, saj se mu zgodi ulica v podobi Eve (Eva Germ). Padre­ jeva diktatura se namreč vedno bolj razrašča, vedno bolj utrjuje, da pa bi rasla še naprej in se še naprej utrjevala, potrebuje notranjega sovražnika (zunanje ga vsaka diktatura tako ali tako ima, le čez meje svoje države mora pogledati). Pravega notranjega sovražnika (obstoječa opozicija je to postala bolj silom prilike), ki bo prišel od zunaj. Tako kot je tudi Vladimir Iljič Uljanov Lenin moral priti v carsko Rusijo iz Nemčije. In Eva je in ni od tu. Je notranja sovražnica, ki je narejena po pravi meri. Po Padrejevi meri. Ni narejena iz njegovega rebra, kot bi utegnilo namigovati njeno ime, ampak po “njegovi potrebi”. In Eva je in ni od zunaj, saj je utelešenje Prima Donne, muze čistega uma. In Eva izpelje revolucijo in prevzame oblast. In Padre se umakne na svoje podstrešje, kjer mora premisliti stvari. V bi­ stvu pa ve, da mora le počakati. In ker je, kar je, in ker ima časa na pretek, mu čakanje ne povzroča večjih težav. Ko Eva stopi tudi na mesto bivšega predsednika Bojmira (ga grobo izrine), poskrbi za redistribucijo dobrin in umiritev izrednih razmer. A kot vsaka revolucija ima tudi Evina svoje težave. Pomanjkanje hrane in ostalih dobrin. Zato Eva, kot pred njo Padre, uvede obvezno jemanje tablet. (Če državljani pravkar nastale grajske re­ publike nimajo kaj dati v usta, naj bodo vsaj zadeti – opij je najboljši opij 350 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Igre brez meja za ljudstvo.) Ko postane situacija neobvladljiva in noben ukrep ne pomaga več, gre Eva pomoč in hrano iskat onkraj grajskega obzidja. Padre in nje­ govi privrženci njeno odsotnost izkoristijo in nemogoče razmere samo še potencirajo. Ko se Eva vrne ranjena in brez hrane in ko se od nje odvrne tudi bivši predsednik Bojmir, ki jo je dotlej vedno gledal kot pohleven in zaljubljen kužek, napoči Padrejev trenutek za veliki come back, čas reak­ cije in restavracije. Čas dokončnega obračuna in vzpostavitve absolut ne oblasti. Eva je dobesedno vržena na oltar druge Padrejeve diktature. Tudi posredovanje enot Združenih narodov in Združenih zaveznikov ne preobr­ ne več toka stvari. Še huje, Združeni narodi v Padreju prepoznajo subjekt, s katerim se je smiselno pogovarjati (dogovoriti sporazum, si seči v roke in preprosto pogledati stran) in ne spopadati. (Srebreniški kompleks ‘nevtralne’, nizozemske misije ZN?). Temu sledi popolno zmagoslavje in razvrat. Jaz Padre postane Padre Dioniz. Dokler eksplozije bomb ne prekinejo teh iger brez meja. Kot so bombe uničile državo blagostanja, Srečno državo Fortuna, tako uničijo tudi diktaturo Futuro. A ker je himna Future vendarle futurizem, lahko tudi v  koncu dveh držav potegnemo manjšo distinkcijo. Ko je bila uničena Fortuna, so njeni državljani panično in brezglavo bežali na vse strani – tragedija. Ko pa kratki konec potegne Futura, država, ki slavi vojno (ni naključje, da je futurizem izpeljan iz besede “futura”), njeni državljani ne bežijo, ampak prešerno in radostno odhajajo skozi (g)rajska vrata v svet. Kot da bi se Futura na svoji najvišji točki sama razpustila, preprosto razpočila. (Je najčistejša forma diktature kaos, je vojna njen edini smoter?) Eksperiment je uspel, grajska vrata se odpro in Futurci odkorakajo na odprto. Za konec pa še obljubljeni kratek ekskurz o oblasti. Futura: na odprtem bi lahko bila kritika prelahkotnega tolmačenja futurizma. Futura: na odprtem bi lahko bila tudi kritika diktature. A keč je vendarle čisto drugje. Futura: na odprtem je kritika demokratične oblike vladanja. Čeprav se nam danes demokracija zdi nekaj vsakdanjega, je v perspektivi 2000 let nekaj precej redkega in kratkega diha. Zdi se, da je to, da imamo v Evropi demokracijo zadnjih sto let (tu malo več, tam malo manj in tu malo bolj, tam malo manj intenzivno), bolj rezultat srečnih naključij kot nekega silnega evo­ lucijskega preskoka. V čem je težava, zabloda demokracije? Demokracija stavi na pravico, na zakon, na enakost, na svobodo, na možnost izbire itd. Na koncepte, ki so produkt novoveške filozofije: naravnega stanja, druž­ bene pogodbe, liberalizma (teorije pravičnosti) itd. Vseh tistih miselnih naporov, ki so oblast poskušali iztrgati iz rok monarhov in jo utemeljiti Sodobnost 2018 351 Igre brez meja Goran Potočnik Černe v podložnikih monarhove oblasti. In njihova stava, njihov novum je v tem, da verjamejo, da oblast lahko prihaja od ljudi, od spodaj navzgor, da je utemeljena na posamezniku in njegovih pravicah (in dolžnostih) ter da je tej oblasti ta isti posameznik tudi podrejen. Da si torej samovlada, da si je sposoben samovladati. In v to verjame tudi opozicija v Futuri in v to verjameta Eva in njena ‘demokratična’ revolucija. Padre pa nam govori nekaj čisto drugega: oblast je že po definiciji avtokratska, izvira iz enega vira (Boga) in se od tod prenese na enoosebnega suverena. (Ali bo ta suve­ ren oblast izvajal kot razsvetljeni absolutist ali kot diktator, je pomembno vprašanje, a v našem primeru postavljeno v drugi plan.) Demokracija pa ravno tu pade na izpitu, saj verjame, da je v osnovi oblast razpršena in se le po potrebi združuje v manjše ali večje skupke. Ne uvidi, da je v jedru vsake oblasti struktura diktature ali bolje sled diktature, gen diktature. Če je kaj nenaravnega, potem je v tem ontoteološkem smislu to ravno de­ mokracija. Zato se mora znova in znova tako krčevito truditi, da splava na površje in da tu ostane vsaj nekaj časa. Demokracija bije stalni boj s samo seboj: s svojimi predpostavkami, s svojimi prepričanji, s svojimi iluzijami, s  svojimi skušnjavami. Tragično je, da demokracija vso svojo moč črpa prav iz te slepote, tega mimogleda. Zato je njena moč v bistvu ne­moč in je prozorna, kot je prozorna muza čistega uma. Ki se vsakič, ko se kot ideja začne materializirati, postajati meso, prej ali slej skvari. Jaz Padre pa je, sicer v skrajni, futuristični verziji, čista inkarnacija modela avtoritarne oblasti – brez preostanka, v surovi, nedodelani formi. Oblast pač. 352 Sodobnost 2018 Goran Potočnik Černe Igre brez meja ISSN 0038-0482 Letnik 82, številka 4, april 2018 Glavna urednica: JANA BAUER Odgovorni urednik: EVALD FLISAR Pomočnica glavne urednice: Katja Klopčič Lavrenčič Člani uredniškega odbora: ddr. Igor Grdina, Jože Horvat, dr. Boris A. Novak, dr. Marko Pavliha, Ivo Svetina, Dušan Šarotar, Alenka Urh, Dušanka Zabukovec Strokovna sodelavka: Katja Kac Lektorica: Katja Klopčič Lavrenčič Izdajatelj: Kulturno-umetniško društvo Sodobnost International Naslov uredništva: Sodobnost, Stare Črnuče 2b, št. 12, 1231 Ljubljana + 386 (0) 1 437 21 01 (uredništvo) 041 913 214 (odgovorni urednik) Elektronski naslov: sodobnost@guest.arnes.si Uradne ure za sodelavce od 10. do 14. ure (po vnaprejšnjem telefonskem dogovoru). Oblikovanje: INVERSO Tisk: GRAFIS TRADE, d. o. o. Naklada: 600 izvodov Naročila: sodobnost@guest.arnes.si 01 437 21 01 www.sodobnost.com (naročilnica) Letna naročnina za dvanajst številk 49 EUR, za tujino 130 EUR. Cena posamezne številke v prosti prodaji 7 EUR, dvojne številke 12 EUR. Revija izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Spletna stran: www.sodobnost.com Sodobnost je partnerica evropske mreže kulturnih revij Eurozine, večjezičnega spletnega časopisa, ki povezuje vodilne evropske literarne in kulturne revije (www.eurozine.com). 20 18 | R ev ija z a kn již ev no st in k ul tu ro Uvodnik Samo Rugelj: Kako zdramiti kupce slovenskih knjig Mnenja, izkušnje, vizije Marko Pavliha: Ali je poduhovljeni intelektualec bistroumni nesmisel? Pogovori s sodobniki Alenka Urh z Andrejo Peklar Sodobna slovenska poezija Andrej Medved: Tomažu Šalamunu, Ivo Svetina: Mal di mare, Jure Vuga: Pesniki preveč govorimo Sodobna slovenska proza Branko Šömen: Mozartova oporoka, Rok Vilčnik: Sveti gozd, Roman Rozina: Podobe iz sanj Tuja obzorja Marlen Haushofer: Drobljenec in bela kava Alternativna misel Sam Harris: Veda o dobrem in zlu, 2 Sprehodi po knjižnem trgu Peter Svetina: Poročilo o Jasperju Krullu (Martina Potisk), Jolka Milič: O prevajanju in poeziji in še o marsičem (kramljanja) (Diana Pungeršič), Anja Mugerli: Spovin (Ana Geršak), Vlado Žabot: Sveti boj (Matej Bogataj) Mlada Sodobnost Manica K. Musil: Slon Stane (Alenka Urh), Milan Petek Levokov: Potovanje v deželo Bonga-Bonga (Gaja Kos) Gledališki dnevnik Matej Bogataj: Zgodbe s ploščate Zemlje Filmski dnevnik Goran Potočnik Černe: Pod gladino april 2018 Letnik 8244 Revija za književnost in kulturo Ponudbe prispevkov sprejemamo po elektronski pošti na naslov sodobnost@guest.arnes.si. Od tam jih razpošljemo področnim urednikom. Po njihovem priporočilu se o objavi ali neobjavi odločijo glavna urednica, pomočnica glavne urednice in odgovorni urednik. Po vnaprejšnjem dogovoru se smejo s potencialnimi ali obstoječimi sodelavci dogovarjati za morebitno sodelovanje tudi drugi sodelavci širšega uredništva, o objavi pa vselej odloča ožji uredniški odbor z glasovanjem. Na nekatere prispevke reagiramo hitro, na druge pozneje, skladno s prioritetami uredništva. Če se na prispevek ne odzovemo v šestih mesecih, to pomeni, da ni dovolj kakovosten ali ne ustreza konceptu revije. ISSN 0038-0482 Letnik 82, številka 3, marec 2018 Glavna urednica: JANA BAUER Odgovorni urednik: EVALD FLISAR Pomočnica glavne urednice: Katja Klopčič Lavrenčič Člani uredniškega odbora: ddr. Igor Grdina, Jože Horvat, dr. Boris A. Novak, dr. Marko Pavliha, Ivo Svetina, Dušan Šarotar, Alenka Urh, Dušanka Zabukovec Strokovna sodelavka: Katja Kac Lektorica: Katja Klopčič Lavrenčič Izdajatelj: Kulturno-umetniško društvo Sodobnost International Naslov uredništva: Sodobnost, Stare Črnuče 2b, št. 12, 1231 Ljubljana + 386 (0) 1 437 21 01 (uredništvo) 041 913 214 (odgovorni urednik) Elektronski naslov: sodobnost@guest.arnes.si Uradne ure za sodelavce od 10. do 14. ure (po vnaprejšnjem telefonskem dogovoru). Oblikovanje: INVERSO Tisk: GRAFIS TRADE, d. o. o. Naklada: 600 izvodov Naročila: sodobnost@guest.arnes.si 01 437 21 01 www.sodobnost.com (naročilnica) Letna naročnina za dvanajst številk 49 EUR, za tujino 130 EUR. Cena posamezne številke v prosti prodaji 7 EUR, dvojna številka 12 EUR. Revija izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Spletna stran: www.sodobnost.com Sodobnost je partnerica evropske mreže kulturnih revij Eurozine, večjezičnega spletnega časopisa, ki povezuje vodilne evropske literarne in kulturne revije (www.eurozine.com). 20 18 | R ev ija z a kn již ev no st in k ul tu ro Uvodnik Desničarski založniki na knjižnih sejmih – da ali ne? Mnenja, izkušnje, vizije Iztok Simoniti: Krst pri Savici, 2 Pogovori s sodobniki Miroslav Slana Miros s Francijem Justom Sodobna slovenska poezija Aleš Jelenko: Onstran, Sabina Vostner: Trepetlika, Jan Simončič: Pesmi Sodobna slovenska proza Feri Lainšček: Tombola, Mirt Komel: Medsočje Tuja obzorja Jerzy Pilch: Drugi užitki Razmišljanja o(b) knjigah Štefan Vevar: S potepa med originalom in prevodom Sprehodi po knjižnem trgu Josip Osti: Pred zrcalom (Matej Bogataj), Aleš Mustar: Srednja leta (Martina Potisk), Agata Tomažič: Tik pod nebom (Ana Geršak), Milan Petek Levokov: Tako blizu, tako daleč (Diana Pungeršič), Alojz Rebula: Korintski steber (Lucija Stepančič) Mlada Sodobnost Desa Muck: Čudežna bolha Megi in zlati ribici Darja in Ivo (Gaja Kos), Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije! (Ivana Zajc) Gledališki dnevnik Matej Bogataj: “Duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj” Filmski dnevnik Goran Potočnik Černe: Igre brez meja marec 2018 Letnik 8233 Revija za književnost in kulturo Ponudbe prispevkov sprejemamo po elektronski pošti na naslov sodobnost@guest.arnes.si. Od tam jih razpošljemo področnim urednikom. Po njihovem priporočilu se o objavi ali neobjavi odločijo glavna urednica, pomočnica glavne urednice in odgovorni urednik. Po vnaprejšnjem dogovoru se smejo s potencialnimi ali obstoječimi sodelavci dogovarjati za morebitno sodelovanje tudi drugi sodelavci širšega uredništva, o objavi pa vselej odloča ožji uredniški odbor z glasovanjem. Na nekatere prispevke reagiramo hitro, na druge pozneje, skladno s prioritetami uredništva. Če se na prispevek ne odzovemo v šestih mesecih, to pomeni, da ni dovolj kakovosten ali ne ustreza konceptu revije.