Leto 5. Štev. 7. PRILOGA ZA MLADINO. 1936. julija 8.
Marijinim družbam.
„0 zemeljskem trpljenju".
Kajne, drage moje, šola trpljenja je pač najboljša šola. Človeku, ki ni trpel, manjka nekaj bistvenega kakor vojaku, ki ni bil še nikoli v ognju. Trpljenje nas loči od zemlje, in vsega posvetnega in nas privede k Bogu. Trpljenje se večkrat primerja ognju; v ognju se zlato čisti, zlata ruda se raztopi, in vsaka manj vredna primes se odstrani. Ogenj pa tudi loči zlato od vsake druge kovine. Ednako se tudi šele v trpljenju pokaže, koliko je človek vreden, v nadlogah in bridkostih se razodevajo junaški značaji. Le v temni jasni noči se prikažejo zvezde na nebu; blag človek ima šele v trpljenju pokazati svoje vrline. In vendar ljudje ne vedo prav ceniti trpljenja. Vsak si ga razlaga po svojem, sodbe o trpljenju so v ljudskih očeh kazni, ki jih pošilja Bog vsem tistim, ki so ga kdaj žalili. In vendar kliče Zveličar vsem: „Kdor hoče priti za menoj, naj zataji sam sebe, naj vzeme svoj križ na rame in hodi za menoj!" Koliko jih je, ki kličejo Kristusu: „Daj mi trpeti, — Gospod, da mi bo lažje priti k tebi." Ko je sveti Katarini Sienski Jezus pokazal zlato in trnjevo krono z vabilom, naj si izbere katero hoče, je svetnica vsa srečna segla po trnjevi kroni in rekla: „Tvoje trpljenje naj bo moje veselje, o Jezus!" To krasno obzorje hvaležnih trpinov se razširi še v večji krog, ko od naših svetniških vzornikov preidemo k vsem tistim, ki še zdaj živijo na svetu, ki prenašajo z hvaležnim srcem bridkosti, ki jim jih pošilja božja previdnost. Kako vdano je hvalil Boga Job, ker je izgubil vse ljubljene otroke, — vse premoženje, nazadnje še mu je ljubi Bog poslal grozno bolezen, in vendar je slavil med strašnimi bolečinami Gospodovo ime, in klical: „Gospod je dal, — Gos-
pod |e vzel, bodi češčeno njegovo sveto ime!" — Svet mrzi trpljenje, Bog ga visoko ceni, ker je trpeči človek njemu podoben. Duša, ki voljno nosi vse gorje, bo po prestanem trpljenju pela v večnosti, s sladkim glasom pesem, ki je vse angeljske trume ne morejo peti, ker niso okusile trpljenja. Svet imenuje s trpljenjem obdane sirote, — trpine, Večni pa, svoje izvoljene brate in sestre. Jezus je sam govoril o trpljenju blaženemu Suzi, ko ga je ta vprašal, zakaj mora po nedolžnem toliko trpeti. Tudi neki bolni redovnici je Jezus nekoč dejal: »Glej, ko bi bila vsa srca eno samo srce, nebi mogla v tem življenju prenesti najmanjšega plačila, ki ga bom dal v večnosti tistim za najmanjše trpljenje, katerega iz ljubezni do mene pretrpe. Trpljenje je kratka bridkost, pa dolga sladkost!" Sestre, ko bi imele toliko učenosti, ko vsi zvezdogledi, ko bi znale tako lepo govoriti o Bogu, kakor vsi človeški in angeljski jeziki, bi nam vse to ne pomagalo toliko k svetemu življenju, kakor če se znamo v vsem svojem trpljenju popolnoma Bogu izročiti. Sestre, večna Modrost, nam govori vsem skupaj: »Nosite voljno svoje križe, ki sem Vam jih jaz poslal, — glejte v njih mene samega; vaša pota sem zagradil s trpljenjem, in zaprl z nadlogami. Vaše steze, da se bo ločila vaša misel od poželjivega sveta ter vas združila z menoj. Spoznajte s svojimi duhovnimi očmi, kaj ste in kam spadate, spoznajte kdo sem jaz in kaka je bila moja pot skozi to življenje, ki ga živite vi sedaj! Pomislite, da je bila moja pot Kalvarija ljubezni, navečja krvava daritev, ki sem jo daroval v Vaše odrešenje. Zaupajte v mene, ker v meni boste našle mir in tolažbo! —	Vika Razlagova.
Srca skrivnost.
Otrok sem Tvoj, besede te ponavlja srce, ko mi o Tebi govori, ko zjutraj prvo Te pozdravlja, da v varstvo se Ti izroči.
Marija! Ti skrivnost si mojega srca, — najslajša misel moje duše, zvezda vodnica mojih si steza, angelj miru, do hladne ruše.
Kdor k Tebi, zlata Mati se zateče, ljubeče ga objame Tvoja roka, skrivnost si sladka vsake duše, najslajši up si, — zemskega otroka.
Ni slavčev spev tako ljubeč, kot Tvoji čisti so pogledi, ni tak' vabljiv je rožni cvet, . kot nam so Tvoji lepi vzgledi!
Kot solnca žar na zemljo lije, dobrota Tvoja zemeljskim sirotam, trenutek vsak Te naše srce kliče, v bolesti vsem pomagaj nam!
V pogledih Tvojih, zlata Mati, ljubezen skriva se brezmejna Tvoja, Ti pesem src naših hočemo dati, najlepšo naj ti v veke poje, — duša moja!
Naših deset duhovnikov,
ki jih je kak dijake gojilo Martinišče.
Deleč naokoli se svet čudi, kak je to, ka je v Slov. krajini vsako leto toliko novomešnikov. Lani jih je bilo 8, letos pa 10. To je zaistino poseben boži blagoslov.
Bog sam si zbira svoje ministre. On vrže malo zrno v srce mladomi dečkeci, On to zrnce čuva, da ga ne vkradne hudi duh. Bog sam njemi pošila potrebno vlago i toploto, da vzklije. On potem na to nežno rastlino s posebnim dopadenjom ma obrnjene svoje oči. Bog sam nazadnje razgreje srce mladoga dijaka i njemi da posebno razsvetlenje, da spozna glas boži.
Ne godi se pa to pri vseh na isti način. So dečkeci, na šterih se že vidi nekaj znamenj za diihovski stan v prvih letaj razuma. Pri drugih se komaj kaj zapazi, gda že majo par let gimnazije. Zgodi se pa tudi jako dostakrat, da dijak spozna v sebi to bože pozvanje po maturi. Lehko povemo, da je pri vsakšem različno to spoznanje. Pa tudi to trbe znati, ka je dostakrat mladenci težko spoznati, či ga Bog šče v duhovniški stan ali ne. Zato se dogaja, ka večkrat stopijo v te stan takši, na štere so liidje ne mislili, ravnotak se pa tudi zgodi, da si zbere drugi stan mladenec, šteroga so vnogi meli za odebranoga. Vi-dili so pri njem nekaj takših dobrih lastnosti, štere so resan potrebne vsakšemi duhovniki. Nazadnje pa so doživeli, ka ga ne veseli te stan i tudi si zbere driigoga. Takšega liidje radi krivo sodijo. Pravijo, ka je pokvarjeni ali ka samo na ženitev misli, zato nešče iti za duhovnika. To je jako dostakrat krivična sodba! Vzrokov, da si je ne zbrao duhovniško pot, je lehko dosta drugih, za štere ne vemo.
Gori smo povedali, ka si Bog sam zbira svoje ministre. To je istina. A kak je Bog vse na tom sveti izročo liidem, da vodijo, obdelavajo i sebi na hasek obračajo, tak je zaviipao gojitev pozvanja človečoj skrbi in lubezni.
Prvi, šterim Bog zaviipa to delo, so starišje, posebno ešče mati. Ona ma za Bogom največ zasliiženja, či zna v svojem dragom sini modro gojiti zrno božega pozvanja. Neizmerno je plačilo pri Bogi za takšo mater i očo. Že na zemli vživata ne-kelko toga plačila.
Jako rado se zgodi, ka v dijakovom srci vsehne rastlina
pozvanja. Gda dijak odide v šole, je materino delo ne zadostno. Preveč zavir se postavla na dijakovo pot, posebno v vara-šeh. Nešterne ovire so naravnoč nastavlene zato, da bi ga odvrnile od diihovskoga stana.
Zato so potrebni ešče drugi, ki dijakom, pri šterih zapazijo znamenja pozvanja, pomagajo. To so vsi dušni pastirje, ki pridejo v stik z dijaki i se za to zanimajo. Takše spoznanje je pa najležejše v zavodi. Predstojniki so svojim gojencom oča i mati. Gda predstojnik zapazi pri kakšem gojenci nekaj znakov pozvanja, tedaj ma posebno skrb na njega, da bi se nežna rastlina lepo razvijala. Sredstev za to ma jako dosta, več kak sta-rišje pa tiidi več kak dušni pastirje.
Sedijo od leve na desno častiti gospodje: Jerič Mihal, novomešnik, Varga Jožef, župni upravi-teo pri sv. Jfirji, Radoha Jožef, salezijanec, njihov ravnateo v Martinišči, Halas Daniel, kaplan v Lendavi, Camplin Ivan, kaplan pri sv. Jiirji. Stojijo od leve na desno častiti gospodje: Hol-sedl Anton, novomešnik, Tratnjek Štefan, novomešnik, Zelko Ivan, kaplan v Dobrovniki, Zver
Štefan, novomešnik, Škafar Ivan, kaplan v Prevaijah, Kožar Alojz, novomešnik.
Tak vidimo, da največ duhovnikov vzgojijo tak zvana „mala semenišča." Takše malo semenišče je naše Martinišče v Soboti.
Odprlo se je pred dvanajstimi leti v jako težavnih razmerah. Prva štiri leta je bilo v njem po 40 gojencov. V novom zavodi pa potem ednok več. Z veseljom prinašamo prvi šopek desetih duhovnikov, ki so bili nekdaj gojenci v Martinišči. Edni so bili notri več let, drugi menje. Ne pravimo, ka nieden od teh ne bi postao diihovnik, či ne bi bio gojenec Martinišča. Toga ne pravimo. Gotovo pa je, da se je nešternim pozvanje tam zbudilo, drugim pa se vtrdilo. K tomi so pripomogle pred-ge, tak zvani »večerni govori" v kapelici po molitvah, gosta sv.
spoved i sv. obhajilo, lepe knige, največ pa zaviipni pogovori s predstojniki med štirimi očmi.
Vse to pa ešče drugo je kapalo kak osvežujoči dešč na nežno, razvijajočo se rastlino v mladih dijakih. Na to delovanje je Don Bosko pošilao z nebes svojo pomoč. On je pač znao, kak mislim nišče drugi, vzgajati mladence za diihovski stan. Na stotine jih je vzgojio, pa ne toliko za sebe, nego za škofije. Po njegovom vzgledi to sveto delo nadalujejo vsi Sale-zijanci. Tudi v Martinišči. Daj Bog, da bi bilo zaistino zmerom blagoslovleno z dobrimi novimi pozvanji, posebno iz Slov. krajine. Potrebni so krvavo.
Sv. Cerkev je rodovitna mati. Vsako leto posveti vnogo sinov za Kristušove duhovnike. Duhovnik je za Kristušom i Ma-rijov najlepši i najdrakši dar z nebes. Samo ka si te dar morejo verniki sprositi. Jezuš Kristuš sam naroča: „Prosite pa se vam bo dalo". (Luk. 11. P.)
Moliti trbe, da Bog pošle mladence, ki so požrtviivalni, ki se bodo znali odpovedati sami sebi, da postanejo Kristušovi apoštolje. Molili trbe za mladence, ki se pripravlajo na prelepi diihovski stan. Tudi oni morejo prestati dosta bojov sami s se-bov i z vablivim svetom, šteri jih vabi i obeta slobodnejše živlenje. Koliko milosti je ravno takšim potrebno! V potokih more teči na nje iz nebes. Bo tudi gotovo tekla, či bodo verniki molili za njo. Bog je daroviten. On ne skopari z milostjov. Vsak-šemi jo da, najbole pa tistomi, ki je je potreben i vreden.
Moliti trbe za duhovnike, ki že delajo na bogatoj božoj njivi, da pride v nje gorečnost apoštolskih časov, da bo po njih Kristuš zaistino zavladao v vseh i v vsakoj družini. Da bodo pa duhovniki to dosegnoli, morejo biti goreči i sveti. Za njihovo svetost tedaj trbe moliti i se zatajuvati.
Kak veliko delo zvrši tudi malo število gorečih duhovnikov, so nam dokaz apoštoli sani. Oni so prehodili skoro ves poznani svet i toliko nevernih spreobrnili h Kristuši. Zato je meo tudi Don Bosko prav, gda je pravo: „0, či bi meo bar deset gorečih duhovnikov, ves svet bi si vupao spreobrnoti." On sam je najlepši dokaz, koliko dobroga lehko napravi goreči i sveti duhovnik!
Veliko more biti zdaj veselje Don Boskovo, gda gleda na deset svojih bivših gojencov, ki so postali duhovniki. On že vidi njihovo gorečnost i hrepenenje po svetosti, on vidi njihovo delovanje, vidi njihove uspehe i težave, vidi vse njihovo veselje kak tudi skuze. Brez teh zadnjih ne bo šlo!
Pa, prijatelje, bratje moji, pogum! Sv. Ivan Bosko je z vami do konca. —
Radoha J.
Ne pij!
Vsi znamo, da je alkohol najvekši sovražnik človeštva, ar vničavle njegove jakosti i njegovo kulturo, da ne gučimo, ka vničavle njegovo zdravje v duši i na teli. Vendar se pa najdejo liidje, ki trdijo, da ma alkohol tiidi dobre strani. Mi bomo zdaj gledali te dobre strani alkohola, naj iz te strani pokažemo, ke-liko škode napravijo človeki še njegove tak zvane dobre strani.
Večkrat se čiije, ka prej, če vživamo alkohol, se zbistri razum, pridejo krasne misli i še telo dobi moč za delo. Mi pa odgovorimo, ka keliko reči je tii povedanih, teliko zmot je tiidi povdarjenih. Resne preizkušnje so najmre dognale, ka je ravno naopak vse istina. Prav pravi zato sv. Duh v svetom Pismi: „Ki svoje veselje najde v razviizdanosti, vini i v glasnih malaj, nikdar nebo čeden človek." Alkohol, kak sam sv. Duh svedoči, človeka noroga napravi, ar ga ne napravi čednoga. Ve pa to vendar vsako dete zna, ar vidi, ka se čedni liidje ne kotajo po blati, ne gučijo tak grdo i noro kak pijanci. »Pijana svinja", to je navadno sodba liidi, gda opazijo kje pijanca i ga vidijo no-riivdti. Alkohol zmeša v glavi misli, domišlijo pokvari i sodbo spela na krivo pot. Skoporečni liidje v treznosti, jako rečlivi postanejo v pijanosti. Jeli je to dokaz, daje pamet zdaj vekša? Ne. Ar njihovi guči so toti obilnejši, a so menje pametni, me-nje vredni, so brez vsebine i včasi tudi brez vsake povezanosti. Pijanec zbrboče vse vkup i gda se strezni niti neve, ka je gu-čao. Si že bio v kakšoj pivskoj družbi? Ka si vido tam? Ovak trezni, pošteni resni možje so se začeli tak dreti, da je ne bilo za poslušati. Vsaki je gučo, vsaki se je štritao, vsaki je svoje naprej gono i ne bilo nikše sprave med njimi. Kričali, drli so se, s pesnicami po stoli tukli i takše šale zbijali, ka če bi je što pred njimi gučao, gda so trezni bili, bi ga ostro zavrnoli. Vidite, tak pomaga alkohol k povekšanji razuma. Prav zato piše veliki iznajditeo Edison: „Ka zakaj ne pijem vina? Zato, ka s svojov pametjov kaj čednejšega tudi lejko včinim, kak pa da bi jo zagiftao." Helmholtz, veliki svetoznani vučenjak naravoslovec pa pravi, ka najmenše vživanje alkohola že odtira od človeče pameti velike ideje i misli. Probe so napravili pri raznih duševnih delaj, kak računaj, strojepisji itd. med tistimi, ki so pili alkohol i ki so ga ne pili. I tisti, ki so ga pili, so menje i slabše delo opravili, kak abstinentje. To se je pokazalo i pri dijakaj. Pa isti dijacje, ki so vino pili, so ga dobili samo pol kupice pomešanoga z vodov. Četrt viire se pozna samo vpliv alkohola, da duša dela hitrej, sledkar pa vsikdar menje i se zastoj pozna ešče tretji den. Dragi mladenec i draga mladenka, ka drugo bi ti zato mogeo praviti kak: ne pij!
*
Jezusovi krvi.
V	kelihu zlatem zazrla sem kapljice drobne,
V	nje hrepeneče uprla sem svoje oči,
V	veri in upanju vroče je duša molila: Bodi pozdravljena tisočkrat
Sveta Gospodova Kri!
Da z Magdaleno na Golgoti tam bi klečala duša skesano, — zaupno se naj izsolzi... Toda v daritvi presveti se isto obnavlja: Grehov me čisti in pere sveta Gospodova Kri!
V	duhu vse zmote, zablode, v kelih nadevam, Vse jih naj vidijo, Jezus moj, Tvoje oči!
V	svetem zaupanju v Tvoje naročje se sklenem . .. — brezdna usmiljenja:
sveta Gospodova Kri!
Spes.
Zlato klasje.
Či bi mogli zbrati vse skuze, štere so bile pretočene zavolo pijanstva, kak veliki potok bi se nam prikazao. Či bi zbrali vse premoženje, štero so zapravili pijanci i pijanke, bi ž njim lehko odpravili krizo, bi postavili hiše vsem tistim družinam,
štere jih nemajo, bi oblekli vse siromake. Pa ešče dosta driigoga.
*
Bog bi lehko stvoro svet, v šterom bi ne bilo trplenja za človeka. Ka mislite, bi to bilo dobro za nas? Nikak ne. Trplenje človeka vtrdi, brezi trplenja bi mi postali mlačni, brezbrižni za dušo i tak se postavili v nevarnost, da jo zgubimo.
*
Zakaj pravimo, ka je Jezuš Kristuš jedini Sin boži? Zato, ar je samo on pravi Sin boži. Tiidi mi smo deca boža, ar nas je Bog sprejeo za svoje po Jezušovom zasluženji. Jezuš pa je
po svojoj naturi od vekomaj Sin boži i pravi Bog.
*
Duhovnik pri oltari moli za betežne, da bi ozdravili, za žalostne, da bi se jim povrnili dnevi veselja, za grešnike, da bi jih milost boža genola, za pravične, da bi vstrajali v dobrom do konca. Duhovnik pri oltari daruje za verne duše v purgato-riumi i presv. Krv Jezušova ednim raztrga verige i vzeme k sebi, drugim, štere ešče morajo ostati, olajša trplenje. Vse to bodo do smrti delali naši novomešniki.
t Slepec Ivan, kanonik mrtvi.
Na Petrovo so vmrli nagle smrti veliki sotriidnik Mar. Lista, Slepec Ivan, sobočki plebanoš, dekan i č. kanonik pokopali smo jih 2. julija. Molite za njih.
Martinišče Murska Sobota.
Posvetitev presv. Srcu Jezusovemu.
Preden so naši dijaki odšli na počitnice, se je vsa marti-niška družina posvetila božjemu Srcu Jezusovemu in ga izbrala za svojega Kralja in Gospoda.
Na ta lepi družinski praznik, ki smo ga hoteli obhajati brez zunanjega hrupa in šuma, smo pripravili pred vsem svoje duše s pobožno devetdnevnico. Pa tudi zavod je bil lepo okrašen in zvečer pred praznikom je bil mično razsvetljen. V nedeljo 14. junija je bila dopoldne slovesna sveta maša, pri kateri je gin-Ijivo prepeval domači fantovski zbor. Višek in krona vsega praznika pa je bila popoldanska slovesnost s procesijo. Najprej nas je martiniški gospod ravnatelj, dr. Kelenc, z vznešenimi besedami navduševal za češčenje božjega Srca, ki mora biti kralj naših duš, kralj naših družin in kralj vse naše domovine. Po pridigi se je razvila veličastna procesija z novim, nad vse lepim kipom Jezusovega Srca. Med navdušenim prepevanjem fantov in vsega naroda, ki se je v velikem številu udeležil slovesnosti, je presveto Srce obiskalo soboško predmestje, Turopolje. Turopoljci so kljub svojemu siromaštvu dostojno in naravnoč lepo sprejeli božjega gosta: na ulicah so stali številni slavoloki in ob straneh zelene veje; vsa okna so bila okrašena z rožami in gorečimi svečami, ponekod so v oknih klečali celo živi angelci in s sklenjenimi ročicami molili mimo idočega Jezusa.
Ko se je procesija vrnila v kapelico, smo zmolili posve-tilno molitev, s katero se je ves zavod in vsak posamezen posvetil božjemu Srcu, ki bo poslej neomejeno kraljevalo v Marti-nišČu. Tako smo obljubili in tako mora biti.
Našim dijakom in vsem, ki so se udeležili tega praznika, zlasti večerne procesije, bo ta slovesnost ostala dolgo v živem spominu.
*
Opomba: Nova podoba Srca Jezusovega je 120 cm visoka in je odlično delo mariborskega kiparja Zoratti-ja. Potrebna sredstva za nabavo te podobe so zložili skupaj zadnja dva majniška večera udeleženci Šmarnične pobožnosti. Vsa čast jim in prisrčna zahvala!