ost Ost 7172 SVSEBINE: ^TEREZIJANSKI TRST DALVINDICE: \\ TRIESTENJ MARIA'tfRESA STRUMENTALIZZAZIONI DÈK SENTIMENTI NAZIONALI ED OSTACOLI ALLA SONVIVENZANa TRIESTEn IZRABLJANJE NARODNOSTNIH (SJSTEV IN OVIRE TIRI S02ITJUX TRSTU ?ESMI - POESIE Dl: 3VARD KOCBEK, MILENA VALERIA SISTO\OMAR ERLAK, KRALJEVE FRESKE S POSEBNIM OZIRO CERKEV GLI AFFRESCHI Dl KRAL, IN alcune\:hiese DEL C' A PRIMORSKEM NA AVBERSÌ LRSO oppure si trattava di piccole colonie operaie sul tipo di Nadelburg presso Wiener Neustadt. 1 2 3 4 (*) Su iniziativa del Circolo Most e dell'Associazione degli Intellettuali Sloveni l’autore tenne una conferenza sull'argomento il 17.3.1985 nella sala Peterlin a Trieste, via Donizetti 3. (1) Cfr. i cataloghi della mostra «Maria Teresa, Trieste e il porto», Trieste 1980, p„ 58 in Le carte dell'Impero. La cartografia tra amministrazione e tecnica: Trieste nel Settecento, Trieste 1982, p. 15. Poiché il presente scritto è stato redatto prima della pubblicazione della vasta monografia di Godoli su Trieste, non tiene conto di alcune sue conclusioni, che comunque non apportano sostanziali novità nella tematica trattata. (2) M. Walcher: L'Architettura a Trieste dalla fine del Settecento agli inizi del Novecento, Udine 1967, p. 6 - L. Tuli Zucca: Architettura neoclassica a Trieste, Trieste 1974, p. 17. (3) G. Buceo: «Nuovi studi sui borghi storici di Trieste» in L. Semerani - G.T. Semera-ni - L. Tramontin: «Piano particolareggiato della zona A 1 Centro storico di Trieste, Trieste 1977, p. 7. (4) Cfr. il catalogo della mostra «Maria Theresia und ihre Zeit», Wien 1980, p. 523. A. Horvat, «Barok u kontinentalnoj Hrvatskoj» in A. Horvat - R. Matejčić - K. Prijatelj: Barok u Hrvatskoj, Zagreb 1982, pp. 126-133. kolonije tipa Nadelburg pri Dunajskem Novem mestu. Z baročnim Trstom je zato mogoče primerjati le sočasno gradnjo novega Temišvarja (1736-1754)(5) na razvalinah po Turkih uničenega mesta, manj pa prihaja v poštev iskanje vzporednic z večidel že jožefinskim Terezinom (Theresienstadtom) na severnem Češkem. Obe naselji, tako Trst kot Temšivar sta nastali na nedotaknjeni zemlji z velikimi upi dunajskega dvora. Medtem ko je obmorski Trst dobil kratkotrajno živečo Orien-talno družbo, je trgovino v oddaljenem Temišvaru vodila bolje urejena Temišvarska kompanija. Enakomerna ulična mreža z redkimi pravokotnimi trgi kot tudi vodni kanali za plovbo in izsuševanje zamočvirjene zemlje sta v obeh mestih plod postopnega urejanja in neskončnih zasedanj raznih na pol vojaških gradbenih komisij, v katerih so celo pogosto sedeli isti inženirji. Čeprav je Trst v začetku morda nekoliko zaostajal za novim središčem Banata, ga je pozneje močno prehitel, ker je življenjsko moč črpal iz pomorske trgovine, katere pravega pomena so se na začetku 18. stoletja zavedali le redki merkantilisti. Podobno kot vse drugo v Avstriji, tudi novi Trst ni nastal na posebno pozornost zbujajoč način. Zamisel se je rodila na Dunaju, način izpeljave so predlagali lokalni uradniki, ki so bolje poznali dejanske razmere, uresničeno stanje pa je nasledek dopisovanja med Dunajem, Ljubljano, Gorico in Trstom. Ohranjena korespondenca je silno prozaična in se vrti le okoli varčevanja z državnim denarjem. Vse to dokazuje, da nekega nadrobnejšega načrta za pozidavo terezijanskega Trsta nikoli ni bilo, vsaj ne v takšni obliki, da bi že v začetku v celoti določil mestno podobo. Ne samo geometri in inženirji, ampak predvsem neštete uredbe so počasi zarisale podobo nove naselbine na zasutih solinah. Mesto je raslo sicer brez posebnih likovnih ambicij, a vendarle po določenem sistemu že od prvega dne. Čisto izjemno in v nasprotju z današnjimi urbanističnimi predstavami je, da je način sprotnega reševanja vprašanj omogočil nastanek izredno enotnega mestnega organizma. Če so se še domala vsi evropski urbanisti 18. stoletja do neke mere zgledovali pri idealnih rešitvah renesančnih predhodnikov, pa sta uniformiranost in ortogonalnost baročnega Trsta bolj nasledek k redu stremeče miselnosti habsburškega uradništva. Tudi priseljenci, ki jih je iz vseh vetrov prignala želja po hi- (5) Cf. katalog Madžarski posvečene razstave, ki so jo organizirali leta 1980 v Halbturnu na Gradiščanskem v okviru proslav obletnice vladanja cesarice Marije Terezije. Con la Trieste barocca si può paragonare soltanto la nuova Ti-misoara, costruita quasi contemporaneamente (1736-1754) <5> sulle rovine della città distrutta dai Turchi, mentre meritano minor considerazione i parallelismi con Theresienstadt, nella Boemia del Nord, già quasi del tutto di carattere giuseppino. Con grandi speranze della corte viennese, entrambi gli abitati, sia Trieste che Timisoara, sorsero in una zona completamente priva di edifici. Mentre Trieste otteneva la Compagnia Orientale, cui era destinata una breve vita, nella città balcanica provvedeva al commercio la meglio organizzata Compagnia di Timisoara. La simmetrica rete viaria con rare piazze rettangolari, come pure i canali navigabili e la bonifica del terreno paludoso erano in ambedue le città frutto di una graduale sistemazione e di interminabili consultazioni di varie commissioni edilizie, in cui prevalevano i mlitari e nelle quali si trovavano molto spesso i medesimi ingegneri. Sebbene lo sviluppo di Trieste avesse dapprima segnato il passo nei confronti del nuovo centro del Ba-nato, più tardi lo superò di gran lunga, traendo la sua forza vitale dai traffici marittimi, che all’inizio del Settecento vennero compresi nel loro vero significato soltanto da pochi mercantilisti. Anche la nuova Trieste sorse in modo da non destare particolari attenzioni, come del resto tutto quello che accadeva in Austria. L’idea nacque a Vienna, il modo di realizzarla venne proposto da funzionari locali, più informati sulle condizioni reali, l'attuazione fu invece conseguenza di carteggi fra Vienna, Lubiana, Gorizia e Trieste. La corrispondenza che ci è rimasta, è molto prosaica e verte principalmente su come fare economia del pubblico denaro. Tutto ciò dimostra che un particolareggiato piano per la costruzione della Trieste teresiana non esisteva, almeno non in forma tale da configurare fin da principio l'immagine della città. A delineare lentamente la figura del nuovo abitato, sorto sulle saline interrate, non sono stati soltanto i geometri e gli ingegneri, ma specialmente le innumerevoli ordinanze. La città cresceva dunque senza particolari ambizioni artistiche, ma tuttavia seguendo un ben definito sistema già dal primo giorno. E’ un fatto del tutto eccezionale ed in contrasto con gli odierni concetti urbanistici, se il metodo di risolvere i problemi man mano che si presentavano ha reso possibile la formazione di un organismo urbanistico singolarmente unitario. Mentre quasi tutti gli urbanisti europei del Settecento si ispiravano in qualche modo alte soluzioni ideali dei loro predecessori rinascimentali, l’uniformità e l’ortogonalità della Trieste barocca sono piuttosto conseguenza della mentalità della burocrazia asburgica, tendente all’ordine. Anche gli immigrati, portati da ogni dove dal (5) Cfr. il catalogo della mostra dedicata all’Ungheria, org. nel 1980 a Halbturn nel Bur-genland nell'ambito delle manifestazioni per il duecentesimo anniversario di Maria Teresa. trem zaslužku, so mestu vtisnili viden pečat. Postavljali so si velike, vendar skromno okrašene hiše, za skupne naloge pa niso kazali posebne volje. Lahko bi rekli, da je Trst dolgoval poznejšo blaginjo predvsem pravilni oceni okoliščin pri izbiri za glavno avstrijsko pristanišče, kakor tudi izurjenim inženirjem, ki sta jim bila v krvi skrb za red in enotnost gradnje. Izgradnja ni potekala gladko že od začetka. Šele, ko so se po smrti Karla VI. nekoliko uredile tudi zunanjepolitične razmere, je bilo zamisel mogoče izpeljati v celoti. Prava zgodovina modernega Trsta se ne začenja neposredno z letnicol719, ko je cesar razglasil razmeroma nepomembno mesto na severu Jadrana za svobodno pristanišče, ampak kakih deset let pozneje, ko so se izjalovili upi, da bi privilegirana Orientalna družba za državo opravila pričakovano trgovsko poslanstvo. Za tekmovanje z drugimi pomorskimi velesilami je primanjkovalo vsega: od razvite obrti, dobrih zvez z zaledjem, sposobnih trgovcev, pa do prave organizacije dela.(6) 7 Na Dunaju so zato začeli razmišljati, da bi v Trst načrtneje privabljali tuje trgovce in obrtnike, od katerih bi imela državna blagajna neprimerno večjo korist. Prvi korak v tej smeri je bil storjen v letih 1730-1731 z nakupom delno opuščenih solin<7) na severnem koncu srednjeveškega mesta, kjer je imela ladjedelnico tudi Orientalna družba. To ozemlje je cesar izvzel iz mestne jurisdikcije in ga podredil komorni upravi, leta 1736 pa mu je pridružil še posest samostana Santi Martiri,(8) na kateri je pozneje zrasel jožefinski Trst. Ker se je zaradi zastajajoče vode iz solin širil smrad, hkrati pa so bližnji hudourniki ob nalivih povzročali škodo, z načrtno pripravo stavbnih zemljišč za prihodnje naseljence ni bilo mogoče dolgo odlašati. Šlo je za izrazito inženirsko nalogo, ki je zaradi jasnovidnosti tedanjega uradnika trgovske intendance v Trstu, Franca Henrika Rakovca von Raigersfelda (1697-1760)(9) dobila veliko večje razsežnost. Rakovec je bil prepričan merkantilist in je zato z nejevoljo (6) J. Som, Trst in njegovo neposredno zaledje v prvih treh desetletjih XVIII. stoletja Kronika, VII, 1959, pp. 154-156. (7) Archivio di Stato, Trst, Intendanza commerciale per il Litorale in Trieste (odslej ASTs, Int. comm.), fase. 183 in 184, fol. 10 — U. Cova, Le vicende istituzionali v Maria Teresa, Trieste e il porto..., p. 44. (8) (P. Kandler): Emporio e porto franco di Trieste. Puntata estratta dalla Raccolta Conti delle Leggi speciali per Trieste, Trieste 1864, pp. 140-141 desiderio di un rapido arricchimento, hanno impresso alla città un marchio visibile. Erigevano vasti fabbricati, ma decorati modestamente, e dimostravano inoltre scarsa sensibilità per le cose comunitarie. Si potrebbe dire che Trieste è debitrice del suo futuro benessere soprattutto ad una giusta valutazione delle circostanze nell’essere stata scelta quale principale porto austriaco, come pur’e a edificatori esperti, che avevano nel sangue la cura dell’ordine e dell’uniformità nel costruire. Le difficoltà si verificarono fin dall'inizio della costruzione. Soltanto dopo la morte di Carlo VI, con la sistemazione delle questioni di politica estera, fu possibile realizzare completamente l'idea. La vera storia della Trieste moderna non incomincia con l’anno 1119, quando l’imperatore proclamò porto franco una relativamente insignificante città dell’Alto Adriatico, ma quasi dieci anni più tardi, quando si dimostrarono infondate le speranze che la privilegiata Compagnia Orientale potesse sostituirsi allo Stato per realizzare la sua vocazione commerciale. Per poter gareggiare con le altre potenze marittime l’Austria mancava di tutto, da un ben sviluppato artigianato a buoni collegamenti con l’interno, da commercianti capaci ad una vera organizzazione del lavoro. <6 7 8 9> A Vienna perciò pervennero all'idea di richiamare di proposito a Trieste commercianti e artigiani stranieri, dai quali l’erario statale avrebbe potuto senza dubbio trarre maggiore profitto. I primi passi in questo senso vennero fatti negli anni 1730-1731 con l’acquisto delle saline in parte abbandonate (7> a settentrione della città medievale, dove si trovava pure l’arsenale della Compagnia Orientale. Questo territorio venne sottratto dall’imperatore alla giurisdizione cittadina e assoggettato all’amministrazione camerale, nel 1736 vi verniero aggiunti anche i beni del convento dei Santi Martiri, <8> dove doveva sorgere più tardi la Trieste giuseppina. A causa del fetore, provocato dall'acqua stagnante nelle saline, e dei danni causati dai vicini torrenti durante gli acquazzoni non si poteva procrastinare a lungo la preventiva sistemazione dei terreni destinati alle costruzioni per i prossimi immigrati. Si trattava di un compito eminentemente di ingegneria che assunse dimensioni molto maggiori per la lungimiranza del funzionario preposto all’intendenza di commercio di Trieste, Frane Henrik Rakovec von Rai-gersfeld (1697-1760).m (6) J. Som, Trst in njegovo neposredno zaledje v prvih treh desetletjih 18. sto., Kronika, VII, 1959, pp. 154-156. (7) Archivio di Stato, Trieste, Intendenza commerciale per il Litorale in Trieste (in seguito ASTs, Int. comm.) fase. 183 e 184, fol. 10 - U. Cova, «Le vicende istituzionali» in Maria Teresa, Trieste e il porto..., p. 44. (8) (P. Kandler): Emporio e portofranco di Trieste. Puntata estratta dalla raccolta Conti delle Leggi Speciali per Trieste, 1864, pp. 140-141. (9) Slovenski biog. leks., s.v. — J. Sorn, Merkantilist Frane Rakovec Raigersfeld, Kronika, III., 1955, pp. 81-87 — idem, Trst in njegovo neposredno zaledje..., pp. 159-160. opazoval kako Avstrija slabo izkorišča svoje morje. Iz rojstne Kranjske ga je želja po znanju gnala na univerze na Dunaju, v Gradcu in Louvainu. Po neuspelem poskusu, da bi v Ljubljani ustanovil veliko suknarno, je odšel na Reko in se nato povezal še z Orientalno družbo. Ko je leta 1723 pod cesarsko zastavo plul na Portugalsko raziskovat možnosti trgovske izmenjeve, o prihodnosti Trsta še ni imel pravih predstav. Tedaj je zapisal: »Trst je le pomorska izpostava, mesto za razpošiljanje blaga, ker v njem ni ne prometa ne blaga, nasprotno pa bi moral biti pravi trgovski urad v Ljubljani, od koder bi ponujali in naročali robo.« 9 (10) Prepričan je bil, da bo trgovina v Avstriji zacvetela šele, ko bodo pravi ljudje sedeli v Smirni, Messini in v Ljubljani. V začetku tridesetih let se je Rakovec preselil iz Ljubljane v Trst, kjer je prevzel službo cesarskega in deželnoknežjega komisarja pri preiskovalnem mitniškem in tarifnem uradu. Zelo zavzeto je spremljal rojstvo trgovske naselbine na solinah.(I1) Odločilno vlogo je pripisoval doslednemu spoštovanju olajšav, ki jih je ob razglasitvi za svobodno pristanišče obljubil že cesar, s katerimi naj bi privabili tuje koloniste. Poleg cenenega zemljišča je videl prihodnost novega Trsta predvsem v davčnih ugodnostih, spregledu nekaterih zločinov storjenih zunaj meja monarhije, doslednem spoštovanju izvzetja izpod mestne jurisdikcije in podobno. Kljub nenehnemu Rakovčevemu opozarjanju na večjo hitrost pri delu, je zasipavanje solin počasi napredovalo. Aprila 1732 izdani poziv novim naseljencem(12) 13 je naletel na slab odmev, saj je bilo zamočvirjeno, burji izpostavljeno zemljišče s plitvo, večjim ladjam nedostopno obalo kaj malo vabljivo. Rakovec je poskrbel tudi za prvi načrt prihodnjega terezijanskega Trsta. Vse, ki so bili vešči risanja, je spodbujal, da naj prispevajo predloge za ureditev nove naselbine. Po skromnem odzivu na natečaj so zmago prisodili bivšemu admiralu cesarske flote, Angležu baronu Deichmannu (Deighman).(13> Njegovega načrta, ki je uzakonil način pozidave — čeprav verjetno le za okoliš današnje borze — ne poznamo. Cesar ga je potrdil že do spomladi 1732(14> na veliko Rakovčevo obžalovanje, saj se mu je zdelo, da bi ob večji udeležbi in daljšem natečajnem roku dobil veliko več koristnih predlogov. Še posebno pa je Rakovca mo- (9) SBL, s. v. — J. Šom, Merkantilist Franc Rakovec - Raigersfeld, Kronika, III, 1955, pp. 81-87 — id., Trst in njegovo neposredno zaledje..., p. 159-160. (10) AS, Gr. A. I., fasc. 159, fol. 368, pismo P.F. Österreicher ju iz Lisbone 26.10.1723. (11) Malo pred smrtjo je zapisal v dnevnik, da je leta 1732 sam zasnoval terezijanski Trst (ibid., fasc. 199, fol. 207, 19.10.1758). (12) ibid., fasc. 160, fol. 1455 (13) ibid., fasc. 159, fol. 974 ff., Rakovčevo pismo grofu Liervvaldu na Dunaj 19.5.1732. Rakovec era un mercantilista convinto e perciò osservava con malcontento lo scarso uso che del mare faceva l'Austria. La sete di sapere lo aveva spinto dalla nativa Carniola atte università di Vienna, Graz e Lovanio. Dopo aver fallito nel tentativo di fondare a Lubiana un’industria tessile, si trasferì a Fiume e più tardi si collegò con la Compagnia Orientate. Quando nel 1723 sotto le insegne imperiali raggiunse il Portogallo per esaminare le possibilità di scambi commerciali, non aveva ancora nessuna idea precisa sul futuro di Trieste. Allora aveva scritto: «Trieste è soltanto una succursale marittima, luogo per la spedizione delle merci, perché sul posto non vi sono né merci né traffici, al contrario la vera sede commerciale dovrebbe trovarsi a Lubiana, da dove la merce verrebbe offerta e commissionata.»,10> Era convinto che i commerci sarebbero fioriti in Austria soltanto quando te persone adatte fossero state collocate a Smirne, Messina e Lubiana. All’inizio degli anni Trenta Rakovec si trasferì da Lubiana a Trieste avendo egli accettato l’incarico di commissario imperiale e regionale presso l’ufficio investigativo dei dazi e delle tariffe. Con grande impegno seguiva la nascita del centro commerciale sulle saline. ebbe scarsa risonanza, poiché i terreni paludosi, esposti alla bora, con i bassi fondali della costa inadatti alle navi più grandi, erano poco allettanti. Rakovec provvide pure a preparare il primo piano per la futura Trieste Teresiana. Incoraggiò tutti gli abili disegnatori a contribuire con proprie proposte per la sistemazione del nuovo abitato. Il concorso destò scarso interesse e vincitore venrie proclamato un ex ammiraglio della flotta imperiale, il barone inglese Deichmann (Deigh-man).,,3> Non conosciamo il suo progetto, che prescrisse le norme di edificazione, sebbene probabilmente soltanto per i paraggi dell’odierna Borsa. Il progetto venne ratificato già entro la prima- 10 11 12 13 (10) ASy, Gr. A. I. fase. 159, fol. 368, lettera a P. F. «Österreicher da Lisbona», 26.10.1723. (11) Precedentemente alla morte scrisse nel suo diario che nel 1732 aveva da solo progettato la Trieste teresiana (ibid., fase. 199, fol. 207, 19.10.1758). (12) ibid., fase. 160, fol. 1455. (13) ibid., fase. 159, fol. 974 ff., lettera di Rakovec al conte Lierwald a Vienna il 19.5.1732. tila draga zamisel novega pomola in si je zato na vse kriplje prizadeval prepričati svoje predstojnike o nujnosti ustreznejše izgradnje tržaškega pristanišča.14 (15) 16 Za nadaljnjo usodo mesta je bil odločilen tudi komisijski ogled solin pod Rakovčevim vodstvom 22. aprila 1732,<16) ki naj bi določil smernice za njihovo zasipavanje. Prisotni so menili, da naj kljub odobrenemu načrtu, vrsta solin ob morju do na-dalnjega ostane nezasuta, ker neprestano menjavanje vode v njih ne kvari zraka. Pravega krivca smradu so videli v potoku za arzenalom, v katerega so se stekale mestne odplake. Iz istega vzroka so se zavzeli tudi za ohranitev obstoječih kanalov med solinami. Ti niso povzročali nobene škode, bi pa tudi v primeru, če bi ne gradili pristanišča, naseljencem olajšali dovoz blaga. Ker so se vsem zdeli dobro razporejeni in mestoma celo dovolj globoki, so predlagali le njihovo poglobitev in očiščenje. Po mnenju komisije bi zemljo za zasutje solin najlažje dobili z nakupom vinogradov pri vratih Riborgo, kjer je bilo Židovsko pokopališče in so stale mestne vislice. Tako bi hkrati prišli do kamenja za zidavo in primernega prostora za novo carinarnico ter skladišča. Kazalo je, da bo izpeljavo načrta zavrla Oriental-na družba, ki je zase terjala veliko novonačrtovanega zemljišča, (I7) 18 a se je z njenim razpustom ovira sama rešila. Že mesec dni pozneje je Rakovec za nekoliko nižjo vsoto od predlagane sam poskusil za gradnjo hiše odkupiti vinograde pod trdnjavskim hribom.(1S) Pridobljeno zemljo je bil pripravljen brezplačno odstopiti za zasipavanje solin, če bi mu ostalo kamenje za zidavo. Na svoje stroške je obljubil postaviti tudi skladišča, brez katerih ni videl pravih pogojev za razvoj trgovske naselbine. Očitno si je od tega obetal tolikšne koristi, da je nameraval z ureditvijo trga pred hišo in z javnim vodnjakom nekaj prispevati tudi k lepšemu videzu novega Trsta. Iz vsega ni bilo nič. Zapletlo se je bodisi pri oprostitvi plačevanja mestnih davščin in taks, ali pa so Rakovčevo namero onemogočili meščani, ki so hoteli prav čez to zemljišče speljati cesto. Urejanje novega Trsta se tako začenja s čisto tehničnimi vprašanji priprave stavbnih zemljišč. Napori so bili usmerjeni v načrtna in brez nepotrebnih izgub potekajoča dela, odprta pa so še naprej ostala vsa vprašanja lociranja pristanišča, ladje- (14) ASTs, Int. comm., fasc. 184, fol. 31. (15) Cf. op. 13. (16) ASTs, Int. comm., fasc. 184, fol. 25 ff. (17) ibid. (18) Cf. op. 13. vera del 1732 <14> con grande dispiacere di Rakovec, il quale riteneva che una maggiore partecipazione al concorso con termini meno ristretti avrebbe fornito un maggior numero di progetti utili. Rakovec avversava in modo particolare la dispensiosa idea di un nuovo molo e perciò cercava con tutti i mezzi di convincere i suoi preposti delle necessità di costruire il porto di Trieste in modo più rispondente al bisogno.(15> Per il futuro destino della città era pure decisivo il sopralluogo delle saline di una commissione guidata da Rakovec, effettuato il 22 aprile 1732 <14 15 I6 17 18>, che doveva stabilire le direttive per la bonifica. I presenti ritennero che una fila di saline lungo la costa poteva per il momento rimanere scoperta, malgrado il progetto approvato, poiché il continuo cambiamento di acqua non guastava l’aria. La vera causa del fetore veniva attribuita al torrente dietro l'arsenale, nel quale si riversavano le fogne cittadine. Per lo stesso motivo si impegnarono a conservare i canali fra le saline. Questi non causavano alcun danno e al contrario avrebbero potuto agevolare l’afflusso delle merci per gli immigrati nel caso che il porto non venisse costruito. Poiché i canali sembravano distribuiti bene e in qualche punto abbastanza profondi, si propose soltanto di dragarli e approfondirli. La commissione era dell’idea di reperire la terra per l'interramento delle saline con l’acquisto delle vigne presso la porta Riborgo, dove c’era il cimitero ebraico e si trovava la forca cittadina. Così allo stesso tempo si sarebbero reperite le pietre per le costruzioni e l'area adatta per la nuova dogana e i magazzini. Sembrava che la Compagnia Orientale avrebbe ostacolato la realizzazione del progetto, poiché richiedeva per sé una gran parte dei terreni di nuova progettazione, ma la difficoltà venne meno con lo scioglimento della Compagnia. Già il mese seguente Rakovec stesso provò ad acquistare per un prezzo di poco inferiore a quello proposto per le vigne sotto il colle del castello per costruirsi una casa.{K) Egli era pronto a cedere gratuitamente la terra acquistata per la colmatura delle saline, se rimanevano a lui le pietre da costruzione. Promise pure di edificare a proprie spese i magazzini, senza i quali secondo lui non si potevano porre le condizioni per lo sviluppo di un abitato commerciale. Certamente si riprometteva di ricavarne grande vantaggio, se aveva l’intenzione di contribuire all’abbellimento della nuova Trieste con la sistemazione della piazza davanti alla sua casa e con una fontana pubblica. Ma tutto ciò finì in niente. Vi furono delle (14) ASTs, Int. Comm., fase. 184, fol. 31. (15) Cfr. nota 13. (16) ASTs, Int. Comm., fase. 184, fol. 25 ff. (17) ibid. (18) Cfr. nota 13. delnice, carinarnice, skladišč, trgov in cest. Dvor je določil grofa Cozolija, ki se je razumel na zemljemerstvo, da je ob zasipavanju skrbel tudi za sprotno izravnavanje nivojskih nepravilnosti zemljišča.(19) 20 Ker je bilo jasno, da novih naseljencev še ne bo tako hitro v Trst, so namevarali pridobljena zemljišča začasno zasaditi z olivami, murvami ali drugimi koristnimi rastlinami.(i0) Velike skale, na katere so naleteli v odkupljenih vinogradih, in vdirajoča voda sta hitro sušila državni denar.(21) Plačilni urad v Ljubljani je zato že konec leta 1732 predlagal odkup posesti samostana Santi Martiri na južnem delu mesta, kjer bi odpadla zidava na pilotih in bi z nasutjem obale cenejše lahko uredili pristanišče.(22) 23 Triletno prizadevanje za ustanovitev trgovske kolonije v Trstu ni rodilo posebnih sadov, saj je do tedaj na delno zasutih solinah stalo le nekaj lesenih trgovskih barak. Tudi poseben patent o naseljevanju, izdan že 3. julija 1734, prihodnjim naseljencem ni prinesel vabljivih novosti. Rakovec je trdil, da bi ga morali dopolniti še z novimi svoboščinami, podobno kot delajo v Prusiji, kjer so priseljenim obrtnikom in manufakturistom obljubili ugodnosti v denarju in v gradbenem materialu.(B) Čeprav je na Dunaju ob prazni državni blagajni, ki so jo močno zdelovali neprestani vojaški izdatki, in ob prvih resnejših težavah, nekoliko splahnelo začetno navdušenje za razvoj pomorske trgovine čez Trst, Rakovec vseeno ni odnehal. V njem je ves čas tlela misel, da naj bi se pri zidavi kolonije zgledovali pri nizozemskih pristaniščih.(24) Po tem, kako si je zamišljal podobo celotne naselbine lahko sklepamo, da je želel posnemati predvsem Amsterdam, ki je v 17. stoletju z uresničenjem tako imenovanega »Načrta treh kanalov« doživel nesluten urbanistični razvoj.(25) Izhodišča tega načrta je bilo tolikanj laže posneti, ker so se med mestoma ponujale nekatere skupne značilnosti. Tako Amsterdam kot novi Trst so pobudili širši trgovski interesi, mesti sta zrasli na morju iztrgani površini, kjer je bila nujna zidava na pilotih in podobno. V začetku leta 1736 je Rakovec zadolžil komornega stavbnega mojstra Giovannija Fusconija, ki je bil do tedaj zaposlen predvsem z zidavo skladišč v lazaretu, da mu je po njegovi za- (19) ASTs, Int. comm., fasc. 184, fol. 46. (20) ibid.,fol. 30 in 41. (21) ibid., fol. 35-36. (22) ibid., fol. 30. (23) AS, Gr. A. I., fasc. 160, fol. 1456. (24) ibid., fol. 1603, pismo komerini nadintendanci v Gorico 4.4.1736. (25) L. Munford: The City in the History, Pelican Book, 1961, pp. 500-505. complicazioni nella esenzione di imposte e tasse cittadine oppure il progetto di Rakovec venne impedito dai cittadini, che volevano aprire una strada proprio su quel terreno. La sistemazione della nuova Trieste incominciò così con problemi puramente tecnici per la preparazione dei terreni edificabili. Gli sforzi erano indirizzati in lavori sistematici, che procedessero senza perdite inutili di tempo, mentre rimanevano irrisolte le questioni riguardo la collocazione del porto, dell’arsenale, della dogana, dei magazzini, delle piazze e delle vie. La corte diede l’incarico al conte Cozoli, esperto geometra, di livellare contemporaneamente con il procedere dell'interramento anche i dislivelli del terreno.<19> Poiché era ben chiaro che Trieste non aveva da aspettarsi nuovi immigrati nell’immediato futuro, si pensò di coltivare i terreni acquisiti a uliveti, gelseti e con altre piante utili.,20) I massi rocciosi, che bisognava togliere nelle vigne acquistate e l'acqua che allagava i terreni, assorbivano velocemente i fondi dello stato.(2,) L’Ufficio erariale di Lubiana propose già alla fine del 1732 l’acquisto della proprietà del Convento dei Santi Martiri sul lato meridionale della città, dove veniva meno la necessità di costruire su palafitte e con l’interramento della costa si poteva sistemare il porto ad un costo inferiore. (22> Gli sforzi di tre anni per la creazione di un emporio commerciale a Trieste non diedero frutti tangibili, poiché sulle saline interrate fino ad allora erano sorte solo alcune baracche di legno per il commercio. Anche la patente speciale sull’immigrazione emessa il 3 luglio 1734, non presentava incentivi invitanti per i futuri colonizzatori. Rakovec sosteneva la necessità di integrarla con ulteriori franchigie, come si faceva in Prussia, dove agli artigiani immigrati si assicuravano agevolazioni in denaro e in materiale edile. (23> Sebbene a Vienna si fosse un po’ smorzato l’entusiasmo iniziale, perché le continue spese militari assieme alle prime maggiori difficoltà vuotavano le casse dello stato, Rakovec tuttavia non desisteva. In lui era sempre presente l'idea di ispirarsi nei porti olandesi per l’edificazione dell'abitato.,24> Da come se ne configurava l’aspetto nel complesso, possiamo dedurre che intendeva seguire soprattutto il modello di Amsterdam, che nel Seicento aveva raggiunto con la realizzazione del cosiddetto «Progetto dei tre canali» un inaspettato sviluppo urbanistico. <25> Era tanto più facile perciò riprodurre i concetti di partenza di quel progetto, viste le caratteristiche co- 19 20 21 22 23 24 25 (19) ASTs, Int. Comm., fase. 184, fol. 46. (20) ibid., fol. 30 e 41. (21) ibid., fol. 35-36. (22) ibid., fol. 30. (23) AS, GR. A. I fase. 160, fol. 1456. (24) ibid., fol. 1603, lettera alla sovrintendenza commerciale a Gorizia, il 4.4.1736. (25) L. Munford: «The City in thè History», Pelican Book, 1961, pp. 500-505. misli narisal del mesta ob sedanji borzi.(26> Podobno kot baron Deichmann je tudi Rakovec posvetil veliko pozornost pristanišču, le da je namesto dragega pomola predlagal 11 metrov širok kanal,26 (27) ob katerem je razpredel ortogonalno ulično mrežo z redko posejanimi hišami in vrtovi. Trdil je, da je tako »v splošno korist in v dobro trgovine po vzoru nekaterih holandskih mest mogoče koristno razdeliti in skoraj za polovico povečati prostor na nekdanjih solinah« (28). Ta danes, žal, izgubljeni načrt Trsta je vseboval veliko interesantnih misli in predlogov, katerih veljavo je potrdil pozneje čas. Solin je Rakovec nameraval zasuti le toliko, da bi izginil smrad. Pilote naj bi začeli zabijati še pred dokončnim zasipanjem in podobno. Posebno skrb je namenil aleji ob nekdanjem manjšem kanalu, ki naj bi ladje varovala pred burjo. Zaradi poznejšega poglabljanja bi morala biti drevesa umaknjena za eno klaftro od bregov kanala in zavarovana z zidom. Osem klafter široka aleja bi v nadaljevanju rabila za trg, za podaljšanje kanala, lahko pa bi jo tudi pozidali. Rakovčeva misel o drevoredih v terezijanskem Trstu je očitno obveljala, saj so pozneje zasadili drevje tudi ob Velikem kanalu, ob vsej obali in celo v franciscejskem predmestju. Enako koristni so bili Rakovčevi predlogi glede postopnosti gradnje trgovske kolonije in njene finančne plati.(29) Vztrajno se je zavzemal za uvedbo v drugih pristaniščih običajne pristojbine za sidranje (ancoraggio), poleg tega pa si je prizadeval prepričati dunajski dvor za ustanovitev posebnega letnega sklada in najetje posojil. Ni nasprotoval postavljanju zasilnih lesenih barak na solinah, ker je bil prepričan, da jih bodo pozneje naseljenci sami začeli zamenjavati z zidanimi stavbami, kot bodo tudi sami poskrbeli za poglobitev kanala. Še predno je prišel odgovor z Dunaja, je dal Rakovec načrt javno razobesiti in na svoje stroške nasaditi štiri vrste lip v upanju, da mu jih jeseni ne bo treba presajati. Poleg tega je pisal še trgovski nadinten-danci v Gorico, da naj doseže odstranitev vislic, ki jih je med tem vojaštvo postavilo na zasutem delu solin.(30) Načrt je cesar potrdil v pismu 6. junija l736 in predlagal naj njegovo izvajanje zaupajo Rakovcu ali komu drugemu, hkrati pa je še enkrat poudaril svoboščine kolonistov.(31) S to od- (26) AS., Gr. A. I.„ fasc. 160, fol. 1599, pismo grofu Liervvaldu na Dunaj 20.2.1736. (27) Ko so uredili Veliki kanal, se je kanala oprijelo ime Canal piccolo. Zasuli so ga ob zidavi borze. (28) Cf. op. 24. (29) AS, Gr. A.I., fasc. 160, fol. 1557 ff., pismo trgovski nadintendanci v Gorico 7.12.1735 in fol. 1616, pismo grofu Lierwaldu na Dunaj 13.4.1736. (30) Cf. op. 24, fol. 1606. (31) Emporio..., pp. 140-141. munì fra le due città. Così Amsterdam conte Trieste, nate da più vasti interessi commerciali, erano sorte su aree strappate al mare, dove era necessario costruire su palafitte. All’inizio del 1736 Rako-vec ingaggiò il capomastro camerale Giovanni Fusconi, fino ad allora impegnato nella costruzione dei magazzini nel lazzaretto, perché disegnasse secondo le sue direttive la zona della città presso l'attuale Borsa. <26> Come aveva già fatto il barone Deichmann, anche Rakovec dedicò grande attenzione al porto, ma al posto di un dispendioso molo propose un canale largo 11 metri,<2ÌÌ ai lati del quale distese la ortogonale rete viaria con rade case ed orti. Egli asseriva che in tal modo era «possibile utilmente lottizzare il terreno per il bene comune e negli interessi del commercio, secondo il modello di alcune città olandesi e quasi raddoppiare lo spazio sulle ex saline».(28> Questo progetto di Trieste, oggi purtroppo perduto, conteneva molte idee e proposte interessanti, delle quali il tempo confermò il valore. Rakovec intendeva bonificare le saline solo nella misura necessaria ad eliminare il fetore. I pali sarebbero dovuti essere posti già prima della colmata definitiva. Egli dedicò una cura particolare al viale alberato presso il canale più piccolo, che avrebbe dovuto riparare le navi dalla bora. A causa del successivo dragaggio del canale si sarebbe dovuto spostare gli alberi di una tesa dalle rive e ripararli con un muro. Più avanti il viale largo otto tese avrebbe potuto servire per il mercato, per il prolungamento del canale, ma anche per una possibile edificazione. Evidentemente l’idea di Rakovec dei viali nella Trieste teresìana prevalse, poiché più tardi vennero piantati alberi anche lungo il Canal Grande, lungo tutta la riva e addirittura nel sobborgo franceschino. Ugualmente utili le proposte di Rakovec sulla gradualità nell’edifi-care la colonia commerciale e sul suo tato finanziario.(29> Con costanza si adoperava per l’introduzione di una tassa di ancoraggio, già adottata dagli altri porti, inoltre cercava di convincere la corte di Vienna a creare uno speciale fondo annuale e ad assumere prestiti. Non era contrario alla posa di baracche provvisorie in legno sulle saline, poiché era convinto che i coloni stessi le avrebbero più tardi sostituite con costruzioni in muratura ed essi stessi avrebbero curato il dragaggio del canale. Senza aspettare la risposta da Vienna, Rakovec fece esporre il progetto e piantò a proprie spese quattro file di tigli con la speranza che in autunno non sarebbe stato obbligato a trapiantarli. Scrisse inoltre alla sovrintendenza 26 27 28 29 (26) AS., GR. A. I, fase. 160, fol. 1599, lettera al conte Lierwald a Vienna il 20.2.1736. (27) Con la sistemazione del Canal Grande il canale assunse la denominazione di Canal Piccolo. Venne interrato con la costruzione della Borsa. (28) Cfr. nota 24. (29) AS., GR. A. I, fase. 160, fol. 1557 ff., lettera alla Sovrintendenza commerciale a Gorizia il 7.12.1735 e fol. 1616, lettera al conte Lierwald a Vienna il 13.4.1736. ločbo je bila ustanovljena poznejša terezijanska naselbina, ki kljub temu še dolgo ni mogla prav zaživeti. Nekatera finančna vprašanja so bila rešena le načelno in ni čudno, če se je zataknilo že pri odmeri davka prvima naseljencema, tovarnarju nogavic in gostilničarju, ki sta oba privandrala z Nemškega.(32) 33 Rakovec je še vsa trideseta leta bedel nad naseljevanjem nekdanjih solin in se je večkrat pritoževal nad neučinkovitostjo in togostjo državne uprave.<33) Resnici na ljubo velja dodati, da so bile marsičesa krive tudi napetosti med meščani in kolonisti. Tisti, ki so prihajali od vseh vetrov z edino željo obogateti in so uživali večje pravice, povrh vsega pa so bili oproščeni še plačevanja nekaterih mestnih dajatev, so pri starem prebivalstvu razumljivo zbujali hkrati prezir in zavist. Nova naselbina je bila dolgo tudi brez cerkva, šol in drugih javnih prostorov, ki bi zbližali prišleke. Prednost pred stavbami namenjenimi veri, kulturi in izobrazbi so imele izrazito praktične izpostave državne oblasti. Vendar se uradništvo v prvem trenutku še ni zavedlo urbane vloge nove kolonije in je vse take ustanove lociralo v središče starega Trsta. Prvo cesarsko opozorilo, da naj v novem naselju ne razprodajo vse zemlje, ker je treba misliti tudi na mitnico, datira šele v poletje 1736.(34) 35 Precej časa ni bilo čisto jasno, katera naselbina ima več upanja na prihodnost: terezijanski Trst ali poznejši jožefinski del mesta, katerega večji del so imeli benediktinski menihi. Rakovec si je najprej želel postaviti hišo ob kanalu, pozneje pa se je odločil za vilo na posesti Bel Poggio nad samostanom Santi Martiri na drugem koncu mesta. Tudi za ta del Trsta mu je Fusconi leta 1735 naredil načrt.<35) Rakovec je bil namreč prepričan, da ima njegova lega nekaj prednosti in bo na tem koncu lažje morju iztrgati stavbna zemljišča in urediti no-no pristanišče. Cesar je na Rakočevo prigovarjanje benediktinsko posest v resnici kupil. Tako se je rešil nenehne bolj ali manj prikrite sovražnosti menihov, ki so bili podrejeni beneškemu samostanu San Giorgio Maggiore, po drugi strani pa je s prisilnim odkupom lahko poceni odpravil tudi samega Rakovca, kateremu je nato podaril zemljo na račun več let zaostale (32) AS, Gr. A. I„ fasc. 160, fol. 1633. (33) Aprila 1736 je Rakovec pisal baronu VVidmannu na Dunaj, da bi bilo mogoče veliko narediti iz Trsta kot trgovskega mesta, če bi cesar zanj pokazal večji interes. Ce se razmere ne bodo obrnile na bolje, bi želel premestitev na Dunaj. (AS, Gr. A. I., fasc. 160, fol. 1616). (34) ASTs, Int. comm., fasc. 184, fol. 55. (35) AS, Gr. A. I., fasc. 160, fol. 1438 in 1449 ff. commerciale a Gorizia, affinché ottenesse la rimozione della forca, che nel frattempo l’esercito aveva posto sulla parte bonificata delle saline.<30> L'imperatore approvò il progetto con lettera datata 6 giugno 1736 e proposte che la realizzazione venisse affidata a Rakovec o a qualcun altro, confermando alol stesso tempo le franchigie per i coloni.<31> Con questo decreto venne fondato il futuro borgo te-resiano, che malgrado ciò prese veramente forma molto più tardi. Alcuni problemi finanziari erano stati risolti soltanto in via di principio e non deve meravigliare, se sorsero difficoltà nello stabilire le tasse per i primi due immigrati, un fabbricante di calze e un oste, avventuratisi dalla Germania. (32> Per tutti gli anni Trenta Rakovec continuò a vegliare sulla colonizzazione delle saline e spesso ebbe occasione di lamentarsi della inefficienza e della mancanza di duttilità dell’amministrazione statale. <30 31 32 33> Per amore del vero bisogna aggiungere che parte della colpa va attribuita alla tensione creatasi fra i cittadini e i coloni. Gli immigrati, venuti da ogni dove in cerca di ricchezza, che fruivano di maggiori diritti ed erano inoltre affrancati da alcune imposte cittadine, destavano logicamente negli abitanti allo stesso tempo disprezzo e invidia. Il nuovo abitato rimase a lungo senza chiese, scuole ed altri edifici pubblici, atti ad accomunare i nuovi venuti. Sugli edifici destinati al culto, alla cultura ed all’educazione. avevano priorità le rappresentanze del potere statale di carattere decisamente pratico. Tuttavia in un primo tempo i funzionari non compresero il carattere urbano della nuova colonia e localizzarono tutti gli enti in questione nel centro della vecchia Trieste. La prima notificazione imperiale di non alienare tutti i terreni nel nuovo abitato, poiché bisognava pensare anche al dazio, risale all’estate del 1736.3<4> Per un periodo abbastanza lungo non fu del tutto chiaro, quale abitato avesse maggiori speranze di sviluppo, se la Trieste teresia-na o la più tarda parte giuseppina della città, che era per la maggior parte dei monaci benedettini. Rakovec dapprima intendeva costruire la propria casa lungo il canale, ma più tardi si decise per una villa nel podere Bel Poggio, sopra il convento dei Santi Martiri, dall’altra parte della città. Fusconi gli aveva preparato un progetto anche per quasta zona nel 1735. <35> Rakovec era infatti con- (30) Cfr. nota 24, fol. 1606. (31) Emporio..., pp. 140-141. (32) AS., GR. A. I, fase. 160, fol. 1633. (33) Nell'aprile del 1736 Rakovec scrisse al barone Widmann a Vienna su quanto si poteva tare per Trieste città commerciale se l'imperatore mostrasse maggiore interesse. Se le condizioni non erano destinate a cambiare, era intenzionato a chiedere il trasferimento a Vienna. (AS, GR. A. I, fase. 160, fol. 1616). (34) ASTs, Int. Comm., fase. 184, fol. 55. (35) AS, GR. A. I, fase. 160 fol. 1438 e 1449 ff. plače in drugih dolgov.(36) Rakovčeva preselitev v Ljubljano je povzročila, da iz vse zamisli ni bilo nič. Leta 1750 je posest Santi Martiri dunajski dvor spet poceni kupil nazaj z namenom, da jo razdeli novim naseljencem.(37) Do gradnje jožefinskega predmestja je kljub številnim poskusom od srede stoletja naprej prišlo šele v osemdesetih letih, ko je na zasutih solinah začelo zmanjkovati prostih stavbišč. Ob smrti Karla VI. je bil položaj nove kolonije komaj zadovoljiv, saj so bile pozidane šele prve vrste hiš na trgu pred današnjo borzo. Cesarica Marija Terezija se zaradi zapletenega političnega stanja v monarhiji dolgo ni mogla prav vmešavati v tržaške razmere. Šele konec novembra 1749 je izdala obsežno uredbo o trgovini v avstrijskih obmorskih mestih, katere pomembna novost je bila združitev na solinah zraslega naselja s Trstom.(38) Od začetka petdesetih let naprej je terezijanski Trst hitro napredoval, njegovo rast proti severu pa so omejevali zlasti hudournik Ključ s pritoki in neurejeni kanali v solinah. Zato ni čudno, če je cesarica že s to uredbo generalu de Bohnu in domačemu inženirskemu poročniku Francescu Saveriju Bono-mu, razen skrbi za izgradnjo pristanišča in obrambnih naprav, zaupala tudi vodstvo pri zasipavanju solin in z njim povezano reševanje izsuševanja, kanalizacije in napeljave pitne vode. Z drugimi besedami, oba vojaka je postavila za načrtovalca nove naselbine. Sprotna vprašanja v zvezi z gradnjami ali oddajanjem stavbnih zemljišč je od 1. 1754 reševala posebna, trgovski inten-danci za avstrijsko Primorje podrejena gradbena komisija,(39) 40 ki ji je predsedoval poznejši prvi tržaški guverner, grof Karl von Zinzendorf. Poleg Bonoma so bili njeni člani gradbeni inšpektor stotnik von Conti, tajnik Gebler, zemljemerec Johann Tobias Briinn; iz Dunaja pa so poslali na pomoč še topniškega nadporočnika in spretnega inženirja J. C. Gerharda. Sejam komisije sta lahko prisostvovala tudi tržaška stavbna mojstra Car-lo Dini in Rodolfo Deretti. Bonomo se je v terezijanskem Trstu najprej lotil urejanja solidnega plovnega kanala (današnji Canal Grande), m ki je bil skoraj še enkrat širši od kanala izgrajenega v Rakovčevem času. (36) Cesar je bil Rakovcu dolžan 12.000 fl (ibid., fol. 1656). Posest Santi Martiri je kupil leta 1736. (37) AS, Gr. A. I., fasc. 165, fol. 629, 703, 742, 827-833, 879, fasc. 166, fol. 44 ff. — Em-porio..., p. 166. (38) Emporio..., pp. 159-177. (39) ASTs, Int. comm., fasc. 10, fol. 2 ff. (40) ibid., fol. 23'. vinto che questa posizione offrisse dei vantaggi e che da questo lato sarebbe stato più facile sottrarre al mare terreni edificabili e sistemarvi il nuovo porto. L’imperatore comperò la proprietà benedettina su consiglio di Rakovec. Si liberò così della continua più o meno mascherata inimicizia dei monaci, che dipendevano dal monastero veneziano di San Giorgio Maggiore ed allo stesso tempo ebbe con l’esproprio la possibilità di tacitare con poca spesa lo stesso Rakovec, dandogli in dono i terreni a saldo di vari anni di stipendio e altri obblighi.(36) 37 38 39 Il trasferimento di Rakovec a Lubiana mise fine a tutti i progetti. Nel 1750 la Corte di Vienna riacquistò a basso costo la proprietà Santi Martiri con l’intento di distribuirla ai nuovo immigrati. Malgrado vari tentativi risalenti alla metà del secolo si incominciò a costruire la periferia giuseppina soltanto negli anni Ottanta, quando vennero a mancare le aree edificabili sulle saline bonificate. Alla morte di Carlo VI la situazione della nuova colonia era appena soddisfacente, essendo stata costruita soltanto la prima fila di case sulla piazza davanti all’attuate Borsa. A causa di complicazioni nella situazione politica della Monarchia, l’imperatrice Maria Teresa non ebbe per molto tempo l’opportunità di inserirsi nelle questioni di Trieste. Soltanto alla fine di novembre del 1749 emanò una estesa ordinanza sul commercio nelle città marittime austriache. L’innovazione più vistosa era la fusione dell’abitato sorto sulla zona delle saline con la città di Trieste. (38> Dall'inizio degli anni Cinquanta la Trieste teresiana progredì rapidamente, ma il suo sviluppo verso settentrione venne ostacolato particolarmente dal torrente Ključ con gli affluenti e dai canali non ancora sistemati nelle saline. Non sorprende quindi se l’imperatrice già con questa ordinanza affidava al gen. De Bohn ed al tenente del genio Francesco Saverio Bonomo, che era del luogo, oltre alla cura per la costruzione del porto e delle opere di difesa anche la conduzione dei lavori per l’interramento delle saline ed i connessi lavori di prosciugamento, canalizzazione e del collegamento all’acquedotto. A progettare il nuovo abitato vennero posti, insomma, i due militari. I problemi che si presentarono nel corso della costruzione o con la ripartizione delle aree, venivano risolti dal 1754 in poi da una speciale commissione edilizia, dipendente dall’Intendenza per il commercio del Litorale austriaco,<39> presieduta dal conte Karl von Zinzendorf, in seguito primo governatore di Trieste. Ne facevano parte oltre a (36) L'imperatore era in debito con Rakovec per 12 mila fiorini (ibid. fòl. 1656). Acquistò la proprietà Santi Martiri nel 1736. (37) AS, GR. A. I, fase. 165, fol. 629, 703, 742, 827-833, 879, fase. 166, fol. 44 ff. Emporio..., p. 166. (38) Emporio..., pp. 159-177. (39) ASTs, Int. Comm., fase. 10, fol. 2 ff. Pogodbo za njegovo poglobitev je sklenil poleti 1754 z Benečanom Matteom Piranom.(41) Istočasno je začel regulirati tudi hudournike, ki so tekli čez nekdanje soline. Po Gerhardovem predlogu so jih speljali v Ključ, katerega strugo so prestavili na rob solin.(42) Z ureditvijo Velikega kanala, ukrotitvijo hudournikov in prekritjem jarka ob mestnem obzidju so se močno povečale zazidalne površine v Trstu. Da bi naseljence privabili še na drugi breg kanala, so v drugi polovici petdesetih let po zamisli Gerharda ali njegovega vojaškega kolega Jeana Baptista Brequina postavili dvižni most, ki so ga kmalu nato zamenjali z bolj znanim rdeče pobarvanim mostom.(43) 44 Še naprej pa je ostalo odprto vprašanje lokacije novega tržaškega arzenala in ladjedelnice, za katero se dolgo niso mogli zediniti, kakor dokazuje vrsta različnih predlogov iz druge polovice stoletja. Z vlado Marije Terezije se je v Trstu začel nov čas. Dunajskemu dvoru se je posrečilo utrditi značilen inertni uradniški sistem, kakršen je prej ali slej prevladal na vseh področjih političnega in gospodarskega življenja v nekdanji monarhiji. V jedru sicer ni šlo za radikalne novosti, ampak za izpopolnitev obstoječega načina poslovanja z novimi predpisi in institucijami. Delež posameznika se je vedno bolj izgubljal v državnih interesih, medtem ko so zapleteni postopki usklajevanja med različnimi uradi hromili izvirno misel. Počasi se je spreminjal tudi pogled na umetnost. Pojem lepega je v arhitekturi začenjal dobivati prizvok urejenega, praktičnega in gospodarnega. Izdelava načrtov za novo tržaško naselbino je postajala vedno bolj skupinsko delo. Terezijanski Trst kljub temu ni dobil razvojnega načrta, ki bi obveljal za daljši čas. V virih omenjeni de Bohnov glavni gradbeni načrt Trsta začetka petdesetih let(44> so morali opustiti v najbolj pomembnem delu izgradnje pristanišča. Izkazalo se je namreč, da bi neprimerno morsko dno zelo podražilo zidavo pomola. Gospodarneje se je zdelo povečati enega od obstoječih kanalov ali pa celo izkopati novo pristanišče.(45) Vsi nadalj- (41) ibid., fasc. 12, fol. 10 ff. — Archivio Diplomatico di Trieste, Trst, 16 A 3/1 (pogodba s Pironom 22.6.1754). (42) ASTs, Int. comm., fasc. 12, fol. 58. (43) Maria Teresa, Trieste e il porto..., p. 62, štev. 112 in 120. Ker se je stari most začel podirati, so novega, tokrat vrtljivega postavili že leta 1767 po načrtu M. Fremauta (ASTs, Int. comm., fasc. 29, fol. 32 ff.). Zaradi daleč vidne rdeče barve se je mostu oprijelo ime rdeči ali slovensko ruši most. (44) ASTs, Int. comm., fasc. 12, fol. 20. Kdaj je načrt nastal ni mogoče zanesljivo ugotoviti, vsekakor pa je bil izgubljen že leta 1764 (ibid., fasc. 26, fol. 224 ff.). (45) ASTs, Int. comm., fasc. 12, fol. 20. Bonomo, l’ispettore edile capitano von Conti, il segretario Gebler, il geometra Johann Tobias Briinn. Oltre a loro venne inviato da Vienna anche l’abile ingegnere tenente maggiore J. C. Gerhard. Alle sedute della commissione potevano essere presenti anche i due ca-pomastri Carlo Dini e Rodolfo Deretti. Nel borgo teresiano il Bonomo intraprese per prima cosa la sistemazione di un solido canale navigabile (l’attuale Cattai Grande), <40) che in larghezza quasi raddoppiava il canale costruito al tempo di Rakovec. Nell’estate del 1754 egli siglò l’accordo per approfondirlo con il veneziano Matteo Pirona.<41ì. Contemporaneamente dette inizio ai lavori di sistemazione dei torrenti, che attraversavano le saline. Seguendo la proposta di Gerhard vennero convogliati nel Ključ, il cui letto era stato spostato al margine delle saline. ,42> Con la sistemazione del Canal Grande, l’imbrigliamento dei torrenti e la copertura del fossato lungo le mura cittadine aumentarono considerevolmente le aree edificabili di Trieste. Per invogliare gli immigranti a utilizzare anche l’altra sponda del Canale venne realizzato nella seconda rrietà degli anni Cinquanta su idea dello stesso Gerhard o del suo collega militare Jean Baptiste Brequin un ponte levatoio, presto sostituito con il più noto ponte dipinto di rosso.,43> Ancora irrisolto rimaneva il problema della locazione del nuovo arsenale e del cantiere per la quale a lungo non si raggiunse un accordo, come ne testimonia una serie di diversi progetti della seconda metà del secolo. Con Maria Teresa incominciò un nuovo periodo per Trieste. La corte di Vienna consolidò il caratteristico immobilismo del sistema burocratico, che prima o poi ebbe il predominio in tutti i settori della vita politica ed economica dell’ex monarchia. Non si trattava di innovazioni radicali, ma di un perfezionamento del già esistente metodo amministrativo con nuove regole e istituzioni. L'individualità andava sempre più perdendosi negli interessi statali, mentre le complesse procedure di coordinamento fra i vari uffici paralizzavano le idee originali. A poco a poco andarono mutandosi anche lo vedute sull’arte. Il concetto del bello acquistava lentamente il tono di ordinato, pratico ed economico. L’attuazione dei piani per il nuovo abitato triestino diventava sempre più un lavoro di gruppo. Malgrado ciò la Trieste teresiana non ebbe un suo progetto di sviluppo valido per più tempo. Il «Principale progetto edificabile 40 41 42 43 (40) ibid., fol. 23’. (41) ibid., fase. 12, fol. 10 ff. — Archivio Diplomatico di Trieste, Trieste 16 A 3/1 (contratto con Matteo Pirona del 22.6.1754). (42) ASTs, Int. Comm., fase. 12, fol. 58. (43) Maria Teresa, Trieste e il porto..., p. 62, n. 112 e 120. Poiché il vecchio ponte stava andando in rovina, posero già nel 1767 su progetto di M. Fremaut uno nuovo girevole (ASTs, Int. Comm., fase. 29, fol. 32 ff.). Per il colore rosso assunse il nome di Ponte rosso. nji napori so bili naravnani v to smer in se v jedru ne razločujejo od uveljavljene prakse sprotnega reševanja urbanističnih problemov. Omejene finančne možnosti so že v naprej onemogočile vsako drznejšo zamisel, med katere gotovo sodi tudi Struppijev načrt iz leta 1769, ki je med Velikim kanalom in izlivom reguliranega hudournika predvideval še tretji, veliko širši kanal.(4°’ Ostalo je pri dveh kanalih in nadaljevanju ortogonalne ulične mrže. Na skrajnem severnem robu naselja so v sedemdesetih in osemdesetih letih postavili vse, kar je mesto že dolgo rabilo in o čemer je gradbena komisija razpravljala domala vsako leto: ladjedelnico, novo carinarnico, arzenal, javno kopališče, klavnico in bolnišnico.46 (47) Zadnji dve stavbi sta stali že na drugi strani hudournika, kjer je v 19. stoletju začelo rasti novo predmestje. Tudi tloris celotnega Trsta, ki ga je gradbena komisija po Gerhardovem priporočilu poleti 1756 zaupala njegovemu svaku Karlu Wilhelmu von Heldu,(48) je bil — če je bil sploh uresničen — verjetno le eden od posnetkov najnovejšega stanja in ne kak za prihodnost obvezujoč urbanistični dokument. Taki in podobni, čeprav delni načrti mesta niso redkost, ker jih je intendanca prilagala k pogostim poročilom kot dokaz opravljenega in predvidenega dela. V arhitektonskem pogledu je de Bohnov načrt uzakonil enotnost in enakomernost pozidave.(49) Oblikovna vprašanja zidave hiš so bila aktualna od začetka petdesetih let naprej, ko so se ob nekdanjem mestnem obzidju odprla nova stavbišča. Prvim trgovcem je Bonomo dovolil, da so si postavili pritlične stavbe, vendar je gradbena komisija zaradi velikega interesa priseljencev za ta prostor že leta 1754 predlagala strožji režim. Določila je gradbeno črto, višino hiš in enotno obliko fasad.(50) 51 Stališče je utemeljevala s tem, da mora biti po najvišjemu suverenu imenovano novo mesto primer dobre arhitekture, katere lepota naj prevzame vsakega tujca že ob vstopu v Trst. Temu primerno se je komisija tudi pri oddajanju drugih stavbišč v terezijanskem predmestju. Prostor so dobili le priseljenci, ki so se obvezali, da si bodo v razmeroma zelo kratkem roku devetih mesecev postavili dovolj ugledno stavbo.<51) Pri tem ni šlo (46) Le carte dell'Impero..., pp. 17, 58. (47) Maria Teresa, Trieste e il porto... (48) ASTs, Int. comm., fase. 17, fol. 119..., passim. (49) ibid., fase. 26, fol. 119. 50) ibid., fase. 11, fol. 31. (51) ibid., fol. 20'. per Trieste» di de Bohn, menzionato nelle fonti e risalente all’inizio degli anni Cinquanta,(44> venne presto abbandonato nel momento più importante della costruzione del porto. Divenne infatti chiaro che il fondo marino, inadatto per la costruzione del molo, ne avrebbe di molto aumentato i costi. Sembrò più economico ingrandire uno dei canali già esistenti oppure scavare un nuovo porto.(45) Tutti gli sforzi successivi erano indirizzati in questo senso e non si allontanavano dalla prassi stabilita di risolvere i problemi urbanistici man mano che si presentavano. Le limitate possibilità finanziarie impedirono già dall'inizio la realizzazione di ogni idea più audace, fra le quali va sicuramente annoverato anche il progetto di Struppi del 1169, che prevedeva fra il Canal Grande e il torrente imbrigliato la costruzione di un terzo canale molto più largo.(46> La situazione rimase invariata con due canali e il proseguimento della rete viaria ortogonale. Al limite settentrionale dell'abitato venne costruito negli anni Settanta e Ottanta tutto ciò, di cui la città abbisognava e di cui la commissione edilizia discuteva quasi ogni anno: il cantiere, il nuovo dazio, l’arsenale, il bagno pubblico, il macello e lo ospedale.(47) Gli ultimi due edifici stavano già oltre il torrente, dove nell’Ottocento incominciò a svilupparsi un nuovo sobborgo. Anche la pianta di tutta la città, affidata nell’estate del 1756 dalla commissione edilizia su raccomandazione del Gerhard a suo cognato Karl Wilhelm von Held,(48> era soltanto un sunto dovuto alla nuova situazione — seppure è stato mai realizzato — e non un documento urbanistico vincolante per il futuro. Tali progetti per la città, sebbene soltanto parziali, non sono una rarità, poiché l’Intendenza li allegava alte frequenti relazioni, come prova delle opere svolte o previste. Dal punto di vista architettonico il progetto del de Bohn sanzionò l’unità e la simmetria nell’edificare. (49> I problemi formali riguardanti le costruzioni erano attuali già dall’inizio degli anni Cinquanta, quando si incominciò ad edificare sulle nuove aree lungo le ex mura cittadine. Bonomo permise ai primi commercianti la costruzione di edifici a pianterreno, tuttavia la commissione edilizia suggerì delle regole più severe già nel 1754 a causa del grande interesse dimostrato dagli immigrati per questa zona. Venne fissata la linea di fabbricato, l’altezza delle case e una forma unitaria delle facciate.<50> La commissione motivava questo atteggiamento, dicen- 44 45 46 47 48 49 50 (44) ASTs, Int. Comm., fase. 12, fol. 20. Non è possibile verificare l'epoca esatta del progetto, tuttavia era scomparso già nel 1764 (ibid., fase. 26, fol. 224 ff.). (45) AST, Int. Comm., fase. 12, fol. 20. (46) Le carte dell'Impero..., pp. 17, 58. (47) Maria Teresa, Trieste e il suo porto..., passim. (48) ASTs, Int. Comm., fase. 17, fol. 119. (49) ibidem, fase. 26, fol. 119. (50) ibidem, fase. 11, fol. 31. za neko predpisano arhitektonsko enotnost fasad, saj so načrte hiš risali vsi tržaški stavbni mojstri, ampak za načrtno zamenjavo lesenih z zidanimi višjimi in večjimi stavbami. Načelo simetrije je igralo veliko vlogo v lepotnih predstavah avstrijskega uradništva.(52) Tako sta na primer trgovca Rocci in Bel-letti morala obljubiti, da si bosta ob obali postavila v roku dveh let zidano stanovanjsko hišo po predpisani simetriji,(53) če nista hotela tvegati izgube zemljišča. Podobno je ing. Ger-hard leta 1756 za zapiranje Velikega kanala s pomočjo verige, ob njegovem ustju, na željo intendance, projektiral simetrično dve enaki stavbi.(54) Opozorilo, da naj bodo nove hiše navzven koliko mogoče prilagojene videzu že sezidanih, je bilo očitno sestavni del vseh naselitvenih dovoljenj na področju novega terezijanskega naselja. Čeprav v gradbenem pogledu za Trst niso veljali kaki posebni predpisi, ki bi se v jedru razločevali od po vsej monarhiji veljavnih norm,(55) nosi tržaška arhitektura 18. stoletja značilen pečat. Ta je odraz ekonomske in socialne strukture prebivalstva, ki je praviloma izhajalo iz nižjih družbenih plasti in ni čutilo posebno željo po bogatejši obdelavi fasad, prostornejših stopniščih in podobnem. Uveljavilo je čisto praktičen tip stavb s skladišči ali delavnicami v pritličju ter dovozom na dvorišče, medtem ko se je zadovoljilo z razmeroma skromno oblikovanimi stanovanjskimi prostori v nadstropjih.(56) Novi Trst je navzven zabrisal tudi narodnostne razločke med priseljenci. V izjemnem položaju so bili le Židje, katerih svobodo je oblast omejevala vse do jožefinskih reform. Pri oddajanju zemljišč je gradbena komisija vedno počakala, da se je javil kdo drug in je le v skrajnem primeru Židom prepustila uglednejše prostore ob nekdanjem mestnem obzidju.(57) Da stavbišča na zasutih solinah v očeh prišlekov sprva niso veljala za enakovredna, kaže zadeva ureditve geta, za katerega je leta 1755 dal pobudo neki Caleman Levi. Inženir Gerhard je tedaj predlagal, naj se Židje naselijo na drugi strani manjšega kanala, kjer je (52) G. Bucco, Nuovi studi sui borghi storici di Trieste..., pp. 13-14. (53) ASTs, Int. comm., fase. 19, fol. 156. (54) ibid., fase. 17, fol. 110, 167. (55) Cf. G. Bucco, I regolamenti edilizi di Trieste v L. Semerani - G. T. Semerani - L. Tramontai: Piano particolareggiato della zona A 1..., p. 43 ff. (56) O tipologiji stavb terezijanskega Trsta cf. R. Costa: Tipologie e caratteri costruttivi e stilistici degli edifici dei borghi settecenteschi di Trieste, izdal Inštitut za arhitekturo in urbanizem pri Tržaški unverzi leta 1968 in poglavje L. Tramontina, Note a margine del rilevamento degli edifici della zona A 1 v publiaciji, omenjeni v 3. opombi. (57) Maria Teresa, Trieste e il porto... passim. do che la nuova città indicata col nome della più grande sovrana doveva essere un esempio di buona architettura, della cui bellezza dovrebbe venire rapito ogni straniero, già nell’entrare in città. La commissione si regolava conformemente a ciò anche nell'assegnare altre aree edificabili nel borgo teresiano. Il terreno veniva assegnato soltanto a quegli immigrati, che si impegnavano a costruire un edificio abbastanza dignitoso nel relativamente breve tempo di nove mesi.<5J) Non veniva prescritta l’uniformità architettonica delle facciate, poiché tutti i progetti venivano messi in opera da maestri muratori triestini, si tendeva però sistematicamente a sostituire le costruzioni in legno con altre in muratura più vaste ’e più alte. I funzionari austriaci basavano il concetto del bello sul principio di simmetria. <52> I commercianti Rocci e Belletti dovettero impegnarsi ad edificare al massimo in due anni lungo la riva una casa di abitazione, tenendo conto della simmetria prescritta,,53¡ pena la perdita del terreno. Analogamente, l'ing. Gerhard progettò nel 1756 in conformità al desiderio dell’Intendenza due costruzioni simmetricamente uguali, poste allo sbocco del Canal Grande per poterlo chiudere con una catena.(S4> La raccomandazione, affinché le nuove costruzioni si adeguassero il più possibile all’aspetto di quelle già esistenti, era uno degli elementi presenti in tutti i permessi di insediamento nella zona del nuovo borgo teresiano. Sebbene in materia di costruzioni a Trieste non fossero previste nornie particolari che differissero sostanzialmente dalle regole in vigore nel restante Impero,,55> l’architettura triestina del Settecento ha una sua impronta particolare. Essa riflette la struttura economica e sociale degli abitanti, che in generale provenivano da ceti sociali inferiori e non sentivano il bisogno di una più ricca sistemazione delle facciate, di scalinate più imponenti ed altri particolari del genere. Essi realizzarono un tipo di edificio essenzialmente pratico con magazzini o botteghe al pianterreno e con l'accesso al cortile, accontentandosi di locali di abitazione relativamente modesti ai piani superiori.(56> In superficie la nuova Trieste attenuava pure le diversità nazionali fra gli immigrati. Una situazione particolare era vissuta soltanto dagli ebrei, ai quali le autorità limitavano le libertà fino all’epoca delle rifornte giuseppine. La com- 51 52 53 54 55 56 (51) ibidem, fol. 20'. (52) G. Bucco, Nuovi studi sui borghi storici di Trieste..., pp. 13-14. (53) ASTs, Int. Comm., fase. 19, fol. 156. (54) ibidem, fase. 17, fol. 110 167. (55) Cfr. G. Bucco, «I regolamenti edilizi di Trieste» in L. Semerani - G.T. Semerani - L. Tramontin: Piano particolareggiato della zona A 1..., p. 43 ff. (56) Sulla tipologia degli edifici della Trieste teresiana cfr. R. Costa: «Tipologie e caratteri costruttivi e stilistici degli edifici dei borghi settecenteschi di Trieste», Ist. per l’Arch. e l’urbanismo delTUniversità di Triaste, 1968, ed il capitolo di L. Tramontin, Note a margine del rilevamento degli edifici della zona A 1 nella pubblicazione citata nella nota 3). že grška kolonija. Določil jim je 1600 kvadratnih klafter zemlje s pripombo, da se morajo natančno držati gradbene črte, v obzidju pa mora biti troje simetrično postavljenih vhodov. Nekateri ohranjeni načrti, ki jih je sredi 18. stoletja komisija prejela v odobritev, so okorno narisani in oblikovno slabotni, kar kaže, da domači stavbarji niso bili kos velikemu ko-njunkturnemu valu. Novi Trst je bil do skrajnosti prozaično mesto brez posluha za umetnost in brez lastne fantazije. Ikonografsko ni nikjer mogoče zaslediti za barok značilnih poveličevanj in primerjanja stavbnih lastnikov z junaki antičnega sveta. Če lahko verjamemo ugotovitvam Marka Pozzetta, imajo celo glave v temenih portalov terezijanskega Trsta čisto praktičen značaj, saj nosijo očitne portretne črte hišnih gospodarjev. 58 (59) Tudi oba vodnjaka v novi mestni naselbini, na koncu manjšega kanala in ob mostu čez Veliki kanal, delo Lombarda Mazzolenija,(60) sta v primeru s sočasno Robbovo umetnino pred ljubljanskim magistratom, razmeroma skromni kiparski deli. Zdi se, da kiparski in slikarski poklic v 18. stoletju v Trstu nista kdo ve kako cvetela. Večji pravokotni prostor na južnem bregu Velikega kanala je bil sprva namenjen novi katoliški cerkvi. Podobo javnega trga je dobil šele v šestdesetih letih. Prostor na zahodni strani je komisija podelila iz Genove priseljenemu trgovcu Antoniju Rossettiju s pogojem, da njegova hiša ne sme zaostajati za nasproti stoječo Staurachijevo stavbo.(6I) Čeprav omenjeni vodnjak, ki so ga postavili predvsem za oskrbo v kanalu privezanih ladij, nikoli ni dobil simetrično zamišljenega para, se je prostora oprijelo ime Trg dveh vodnjakov (Piazza delle due Fontane, sedaj Piazza del Ponterosso). Posebno poglavje so cerkve v terezijanskem naselju. Medtem ko so si Grki in Srbi skupaj postavili pravoslavno svetišče ob Velikem kanalu že kmalu po letu 1751, za zidavo katoliške cerkve ni bilo prave vneme, čeprav nekaj manjših kapel na nekdanjih solinah že dolgo ni več zadostovalo za bogoslužje naraščajočega prebivalstva. Na Dunaju so vztrajno poudarjali, (58) ibid., fol. 17 ff., 29 ff., 31 ff. (59) Pozzetto, Chi ha «fatto» Trieste?, La Bora, IV., 1980, št. 5, p. 25. (60) G. Agapito: Città e porto franco di Trieste (ponatis zvezkov iz let 1823, 1826, 1830), Trieste 1972, pp. 27, 28. (61) ASTs, Int. comm., fase. 26, fol. 224 ff. missione edilizia, preposta alla attribuzione dei terreni, indugiava sempre di fronte alle richieste degli ebrei, aspettando che si facesse avanti qualcun altro e solo in caso estremo cedeva loro i lotti più ambiti lungo le mura cittadine. Le aree edificabili acquisite sulle saline non avevano nei primi tempi eguale valore per gli immigrati, come lo dimostra la sistemazione del ghetto, per la quale diede l’avvio nel 1755 un certo Caleman Levi. L’ing. Gerhard suggerì allora che gli ebrei si sistemassero sull’altra sponda del canale minore, dove già esisteva una colonia greca. Destinò loro 1600 tese quadrate di terreno con la notazione che dovevano seguire con precisione la linea di costruzione, nelle mura di cinta dovevano invece venire aperte tre porte poste in posizione simmetrica. Alcuni progetti conservati, che vennero presentati all’approvazione della Commissione a metà del Settecento, risultano sgraziati e formalmente fiacchi, palesando l’incapacità dei costruttori locali a far fronte alla congiuntura favorevole. La nuova Trieste era una città estremamente prosaica, senza alcuna sensibilità per l’arte e senza gusto per la fantasia. Iconograficamente non è possibile rintracciare da nessuna parte le esaltazioni tipiche del barocco nel confrontarsi dei proprietari con gli eroi del mondo antico. Se possiamo tener conto delle conclusioni del prof. Marco Pozzetto, anche i mascheroni sulla sommità dei portali della Trieste teresiana hanno un aspetto del tutto pratico, perché mostrano chiari segni ritrattistici dei proprietari.,59> In confronto al contemporaneo capolavoro del Robba davanti al municipio di Lubiana sono relativamente modeste opere scultoree anche le due fontane del nuovo insediamento cittadino, al termine del canale minore e vicino al ponte oltre il Canal Grande, opera di Riccardo Mazzoleni.160 Sembra che scultura e pittura non fossero arti molto fiorenti nella Trieste del Settecento. La grande area rettangolare sulla sponda meridionale del Canal Grande era stata dapprima destinata ad una nuova chiesa cattolica. Assunse l’aspetto di mercato pubblico soltanto negli anni Sessanta. Il lotto sul lato occidentale venne assegnato al commerciante Antonio Rossetti, immigrato da Genova con la convinzione che la sua casa non doveva essere da meno dell'abitazione dello Staurachi, che le stava di fronte.,61> Sebbene la già menzionata fontana, posta principalmente per rifornire le navi ormeggiate nel Canale, non ebbe mai il simmetrico paio previsto dal progetto, il posto venne chiamato Piazza delle Due Fontane, oggi Piazza del Ponterosso. Un capitolo a parte sono le chiese nel borgo teresiano. Mentre (57) ASTs, Int. Cornili., fase. 13, fol. 37. (58) ibidem, fol. 17 ff., 29 ff., 31 ff. (59) M. Pozzetto, «Chi ha fatto Trieste?», La Bora, IV, 1980, n. 5, p. 25. (60) G. Agapito: «Città e portofranco di Trieste (rist. dei fase, del 1823, 1826, 1830), Trieste, 1972, pp. 27, 28. (61) ASTs, Int. Comm., fase. 26, fol. 224 ff. da država ne bo krila vseh stroškov zidave. Poleti 1767 so se vendarle zedinili, da bodo postavili cerkev sv. Antona na najbolj uglednem razpoložljivem mestu na koncu Velikega kanala in sicer v njegovi osi.(62) Tržaški škof je v to privolil šele, ko so mu obljubili, da bodo prostor med grško in prihodnjo rimo-katoliško cerkvijo pozidali s hišami in da bodo v novi cerkvi postavili oltarje vsem svetnikom iz podrtih kapel na solinah.(63) Posebno paučno je vprašanje izbire arhitekta. Kaže namreč, da Trst kljub vsemu ni ravnodušno sprejemal umetnostnih pobud s severa. Gradbena komisija je prve načrte naročila ljubljanskemu stavbnemu mojstru Lovrencu Pragerju, ki je bil kot študent dunajske likovne akademije predstavnik avstrijskega baroka. Na pritožbo Antonove bratovščine je komisija obljubila, da bo iz Italije priskrbela dvoje načrtov.(64) Nazadnje so cerkev sezidali po nekoliko na Dunaju popravljeni zamisli Tržačana Vida Kosmača (Cosmaz) v obliki osmerokotnika z dolgim prezbiterijem.(65) Trst je imel veliko srečo, ker so iz Dunaja delegirali sposobne ljudi. Ne samo vodje intendance kot so bili Škot Niclaus Hamilton,(66) Jochan Carl Lichnovsky ali Heinrich von Auersperg, ampak tudi nekateri poznejši guvernerji so opravili veliko delo. Ob njih so se izkazali še nekateri uradniki gradbene komisije. Tako poleg nadporočnika Gerharda, katerega delež je bil odločilen pri širjenju mesta čez Veliki kanal in pri urejanju pristanišča, Brequina in pozneje še inženirja Antona Humpla, zasluži pozornost predvsem Giovanni Fusconi (umrl 1772). Že kot mlad stavbni mojster se je priselil iz furlanskega Vidma in je prevzel skrb za komorne gradnje. Med vsemi stavbeniki v mestu je imel največ izrazito arhitekturnega znanja. Po Ger-hardovi smrti in ob pogostih odsotnostih arhitekta Maximilia-na Fremauta, je v začetku šestdesetih let nekaj časa načeloval komisiji.(67) Tedaj so v Trstu pri javnih delih v večjem številu začeli uporabljati vojne ujetnike iz Ogleja. Fusconi je naredil (62) Ibid., fase. 185, fol. 1. (63) ibid. (64) ibid. (65) Maria Teresa, Trieste e il porto..., pp. 65-66. Kosmačevemu načrtu so na Dunaju zamerili predvsem visoko in okorno fasado, ki po njihovem mnenju ni ustrezala modernemu tlorisu cerkve. (ASTs, Int. comm., fase. 185, fol. 21). (66) K. Baker: Nicolò Hamilton 1715-1769, Atti dei Civici musei di storia ed arte di Trieste, zvezek 4, Trieste 1982. (67) Cf. ASTs, Int. comm., fase. 26-29. i Greci e i Serbi innalzarono assieme un tempio ortodosso lungo il Canal Grande subito dopo l’anno 1751, per la costruzione di una chiesa cattolica non c’era vero interesse, sebbene alcune piccole cappelle costruite sulle ex saline non fossero più sufficienti già da molto tempo ai bisogni religiosi degli abitanti, che crescevano di numero. A Vienna ribadivano con insistenza, che lo stato non era disposto a coprire tutte le spese della costruzione. Si raggiunse infine l'accordo nell’estate del 1767 per erigere la chiesa di Sant’ Antonio nel posto disponibile di maggiofe importanza a capo del Canal Grande e precisamente in asse con questo. ,62> Il vescovo di Trieste approvò il progetto soltanto dopo aver ottenuto l'assicurazione che lo spazio fra la chiesa greca e la futura chiesa cattolica sarebbe stato occupato da altri edifici e che nella nuova chiesa avrebbero trovato posto gli altari dedicati a tutti i santi delle cappelle demolite sulle saline.1631 Indicativa la juestione sulla scelta dell’architetto. Essa infatti dimostra che Trieste malgrado tutto non accettava supinamente le iniziative artistiche d'Oltralpe. La commissione edilizia incaricò della prima progettazione il maestro muratore Lovrenc Prager di Lubiana, che avendo studiato all’accademia di arti figurative di Vienna era un rappresentante del barocco austriaco. Su protesta della confraternita di Sant’Antonio la commissione promise di commissionare due progetti dall’Italia.,64> La chiesa infine venne eretta su disegno, in parte modificato a Vienna, del triestino Vito Cosmaz; era di forma ottagonale e con un lungo presbiterio. (65> Trieste ebbe le grande fortuna che i rappresentanti di Vienna fossero degli elementi molto abili. Non soltanto i direttori dell’Intendenza come lo scozzese Niclaus Hamiltonl66), Jochan Cari Lich-novsky o Heinrich von Auersperg, ma anche alcuni governatori vi effettuarono più tardi grandi opere. Accanto a loro si distinsero anche alcuni funzionari della commissione edilìzia. Oltre al tenente maggiore Gerhard, che ebbe un ruolo determinante nell'estendere l’abitato sull’altro lato del Canal Grande e nella sistemazione del porto, a Bequin e più tardi all’ing. Anton Humpel, è degna di attenzione la personalità di Giovanni Fusconi (morto nel 1772). Giovane capomastro muratore, trasferitosi da Udine, assunse presto la cura delle costruzioni camerali. Fra tutti i costruttori operanti in città era l’unico ad avere una solida preparazione in architettura. Dopo (62) ibidem, fase. 185, fol. 1. (63) ibidem. (64) ibidem. (65) Maria Teresa, Trieste e il porto..., pp. 65-66. A Vienna criticarono il progetto del Ko-smaz per la facciata alta e pesante che non rispondeva secondo loro alla modernità della pianta della chiesa. (ASTs, Int. Comm., fase. 185, fol. 21). (66) K. Baker: «Nicolò Hamilton 1715-1769», atti dei Civici musei di storia ed arte di Trieste, quad. 4, Trieste, 1982. načrt za njihovo nastanitev v skladišču poleg Trga dveh vodnjakov, (68) 69 70 za katerega je projektiral tudi že omenjeno Rosset-tijevo hišo.(69> Zapisniki sej gradbene komisije kažejo, da so se pri parcelaciji terezijanskega Trsta držali nekdanje velikosti posamičnih solin, ki so jih spreminjevali v gradbene otoke.<70) Ti so bili dolgi okoli 76 in široki 38 metrov. Komisija jih je delila glede na število interesentov in njihovo premožnost po določenem matematičnem razmerju na različno velike stavbne parcele. Fusconi je za enega od otokov narisal vzorčni predlog, kako bi ga lahko razdelili štirim ali osmim trgovcem.(71) Njegov načrt je mogoče označiti za poskus tipizacije, ki se je v prihodnjem stoletju močno razmahnila pri javnih gradnjah v Avstriji. Zelo verjetno je bil Fusconi tudi avtor fasade prvotne pravoslavne cerkve sv. Špiridijona.(72) 73 Njena zunanjost je, kljub pozneje dozidanima zvonikoma, spominjala na arhitektovo cerkev sv. Petra v Ljubljani. Po vseh naštetih delih lahko Fusconiju priznamo vlogo vodilnega tržaškega baročnega ustvarjalca. Po smrti generala de Bohna je o tržaškem urbanizmu odločal vojaški arhitekt Maximilian Fremaut.<73) Podobno kot de Bohn, inženir Gerhard in poznejši uslužbenec dvornega gradbenega urada, Jean Baptiste Brequin de Demenge, je tudi sam prišel iz habsburške Nizozemske. Prisotnost štirih pomembnih inženirjev iz iste dežele kaže, da so na Dunaju ne glede na Rakovčev ideal holandskih mest, za urejanje nove naselbine izbirali strokovnjake, ki so že imeli izkušnje z gradnjami na morju iztrgani zemlji.(74) Leta 1770 je po umrlem Fremautu nasledil službo vrhovnega gradbenega inšpektorja stotnik inž. Vincenz (68) Hofkammerarchiv, Dunaj, zbirka načrtov, Rb 305. Tamaro je načrt napačno datiral v leto 1792 (cf. M. Walcher: L'architettura a Trieste dalla fine del Settecento agli inizi del Novecento..,., p. 8 op. 6). (69) M. Walcher: L'architettura..., p. 8, il. 4 — Maria Teresa, Trieste e il porto..., p. 63. V literaturi Fusconija pripisan načrt hiše trgovca Margaritija je v resnici delo stavbnega mojstra Angela Bonija, kar je razvidno iz izvoda, ki ga hrani Arhiv dvorne komore na Dunaju (zbirka načrtov, Rb 302). (70) G. Bucco: Nuovi studi sui borghi..., p. 10. (71) Cf. op. 69. (72) Cerkev sta v letih 1751-1755 zidala brata Bon (Boni). Cf. M. Bianco Fiorin, Il patrimonio artistico v. M. Pozzetto - O.JCatsiardi - A. G. Papaioannou - T. Eleftheriou - M. Bianco Fiorin: Il Nuovo giorno. La comunità greco-orientale di Trieste. Storia e patrimonio artistico-culturale, Udine 1982, p. 79, op. 1. (73) ASTs, Int. comm., fase. 26, fol. 119. (74) Tako je na primer ing. Gerhard po holandskem vzoru projektiral dvižni most čez Veliki kanal (ASTs, Int. comm., fase. 14, fol. 106), pri gašenju požarov v terezijanskem mestu pa so uporabljali velike holandske vodne brizgalke (ibid., fase. 17, fol. 31 ff.). la morte di Gerhard ed a causa delle frequenti assenze dell'architetto Maximilian Fremaut ebbe per un periodo, all’inizio degli anni Sessanta, anche l'incarico di presiedere alla Commissione. ,67> Trieste utilizzava a quel tempo per le opere pubbliche in misura sempre crescente il lavoro dei prigionieri di guerra provenienti da Aquileia. Fusconi progettò il loro alloggiamento in un magazzino nei pressi della Piazza delle Due Fontane, per la quale eseguì pure il progetto della già menzionata casa di Rossetti.,69> I verbali delle sedute della Commissione edilizia indicano che la lottizzazione della Trieste teresiana si effettuava in base alla grandezza delle singole saline che venivano via via trasformate in isolati.(70> Questi misuravano in lunghezza circa 76 m e in larghezza 38. La Commissione li distribuiva tenendo conto del numero degli interessati e delle loro possibilità finanziarie, secondo un rapporto matematicamente stabilito, in particelle edificabili di diversa grandezza. Fusconi preparò un progetto campione per un isolato da dividersi fra quattro o otto commercianti. Il suo progetto può essere preso come un esperimento di tipizzazione, che nel secolo successivo si sarebbe fortemente diffusa nelle costruzioni pubbliche in Austria. E’ molto probabile che Fusconi sia stato anche l’autore della facciata della prima chiesa ortodossa di San Spiridione. <72> Il suo esterno, malgrado la successiva aggiunta di due campanili, ricorda la chiesa di San Pietro a Lubiana da lui stesso costruita. Dopo aver menzionato queste opere possiamo ben dire che il Fusconi è stato il maggiore creatore barocco a Trieste. Dopo la morte del generale de Bohn il compito di provvedere all'urbanizzazione di Trieste passò all’architetto militare Maximilian Fremaut. (73> Come de Bohn, l'ing. Gerhard e il successivo funzionario dell’Ufficio aulico edilizio Jean Baptiste Braquin de Domenge, anche Fremaut proveniva dai Paesi Bassi asburgici. La presenza di quattro importanti costruttori dello stesso Paese dimostra che a Vienna, pur senza tener conto del modello cercatovi dal Rakovec nelle città olandesi, le scelte per la sistemazione del nuovo abitato 67 68 69 70 71 72 73 (67) Cfr., ASTs, Int. Comm., fase. 26-29. (68) Hofkammerarchiv, Vienna, Raccolta progetti, Rb 305. Tamaro datò erroneamente il progetto nell'anno 1792 (cfr. M. Walcher: L'architettura a Trieste dalla fine del Settecento agli inizi del Novecento..., p. 8, nota 6). (69) M. Walcher: «L'architettura..., p. 8, ili. 4 — Maria Teresa, Trieste e il porto..., p. 63. Il progetto della casa del commerciante Margariti attribuito a Fusconi è in realtà opera del costruttore Angelo Boni, verificabile dalla copia conservata al Hofkammerarchiv di Vienna. (Raccolta progetti, Rb 302). (70) G. Bucco: «Nuovi studi sui borghi...», p. 10. (71) Cfr., nota 69. (72) La chiesa venne costruita negli anni 1751-1755 dai fratelli Bon (Boni). Cfr. M. Bianco Fiorin, «Il patrimonio artistico» in M. Pozzetto - O. Katsiardi - A.G. Papaioannu - T. Eleftheriou - M. Bianco Fiorin: Il Nuovo giorno. La comunità greco-orientale di Trieste. Storia e patrimonio artistico-culturale, Udine, 1982, p. 79, nota 1. (73) ASTs, Int. Comm., fase. 26, fol. 119. Struppi.(75) 76 V njegovem času je z zasutjem zadnjih solin ob obali in njihovo pozidavo terezijanski Trst dobil končni obseg. Še bolj pisan je bil sestav izvajalcev. Želja po zaslužku je v Trst pripeljala najbolj različne stavbne podjetnike, ki so se skupaj z domačini potegovali za razpisana zemeljska in zidarska dela. Pogosto niso imeli ne prave predstave o prevzetih nalogah, ne nujnega znanja. Večina tistih, ki so se udinjali pri zasipavanju solin, tlakovanju mesta, regulaciji hudournikov in pri dobavi gradbenega materiala je bolj sodila med organizatorje skupin domače delovne sile kot pa med stavbne mojstre v pravem pomenu besede. Tudi njihove usode so bile kaj različne. Matteo Pirona <76) je na primer pobegnil iz Benetk. S seboj je pripeljal dvajset delavcev, še sto pa jih je nameraval na-novačiti po Furlaniji. Osem let po začetku poglabljanja Velikega kanala je komaj štiridesetleten žalostno končal v ječi. Pri izrazito strokovnih delih si je zato intendanca morala pomagati z mojstri od drugod. Vodovod so tako napeljevali izurjeni rudniški inženirji iz Idrije.(77) 78 Pri gradnji pristanišča se je izkazal iz Livorna priseljeni gradbeni mojster Carlo Dini.t78) Pravih Tržačanov je bilo med stavbeniki malo, saj so že pred velikim gradbenim valom pomembnejša dela v mestu navadno prevzemali drugo ali tretjerazredni beneški zidarji. Med redke izjeme je sodil domačin Paolo Zulliani (okoli 1698 - 1765), čigar nadarjenost kaže v najboljši luči zunanjost župnijske cerkve v Gradiški,(79) medtem ko se doma pri gradnji nove naselbine umetnostno ni mogel posebno uveljaviti. Osebje gradbene komisije, ki je bilo v neposrednem stiku z izvajalci, je obvezno moralo obvladati vse tri jezike, nemščino, italijanščino in slovenščino. (80) Devetnajsto stoletje je podedovalo dobro delujoče terezijansko predmestje. S povišanjem in z zgostitvijo stavbnega fonda je bila zaključena zadnja t.j. tretja preobrazba baročne naselbine, ki je še danes vitalen del mesta Trsta. (75) ASTs, Int. comm., fasc. 30, passim. (76) ibid., fasc. 12, fol. 10 — K. Baker: Nicolo Hamilton..., p. 34 — Župnijski arhiv sv. Justa, Trst, mrliška knjiga, III, 30.1.1762. (77) ASTs, Int. comm., fasc. 15, fol. 11. (78) ibid., fasc. 12, fol. 20 ff. (79) L. Alberton - V. Tomadin: II duomo di Gradišča, Udine 1980, p. 29. (80) ASTs, Int. comm., fasc. 26, fol. 267. cadevano su tecnici esperti di costruzioni su terreni strappati al mare. <14> Nel 1770 dopo la morte di Fremaut subentrò alla carica di ispettore edilizio generale il capitano ing. Vincenzo Strappi <7S>. Nel suo periodo la Trieste teresiana con l’interramento delle ultime saline ed il loro utilizzo raggiunse il suo perimetro definitivo. Ancora più composito era il gruppo dei realizzatori. Il desiderio di guadagno portò a Trieste i più diversi imprenditori edili che assieme ai costruttori locali concorrevano ai vari bandi per le opere di bonifica e di edilizia. Spesso non avevano idea dei compiti assunti, né la preparazione idonea. La maggioranza di quelli che erano impegnati nell’interramento delle saline, nella lastrificazione della città, nella sistemazione dei terreni e nella fornitura del materiale edilizio, assomigliava più a organizzatori di maestranze locali che a veri e propri maestri costruttori. Anche le loro sorti erano diverse. Matteo Pirona,{16) per esempio, fuggendo da Venezia aveva portato con sé 20 operai e altri cento pensava di ingaggiarli nel Friuli. Otto anni dopo aver dato l’inizio all’approfondimento del Canal Grande fece, appena quarantenne una misera fine in carcere. Nelle opere di carattere spiccatamente tecnico l’Intendenza doveva cercare l’aiuto presso tecnici di altre località. L'acquedotto, per esempio, venne realizzato da esperti ingegneri minerari provenienti da Idria. (77> Nella costruzione del porto si distinse Carlo Dini, immigrato da Livorno. <74 75 76 77 78 79 80> Di autentici triestini ce n’erano pochi poiché già prima della grande ondata edilizia le più importanti opere in città venivano solitamente eseguite da muratori veneziani di seconda o terza categoria. Tra te poche eccezioni va menzionato il triestino Paolo Zulliani (verso il 1698-1765), il cui talento si estrinsecò massimamente nell’esterno della chiesa parrocchiale di Gradisca. <19> mentre nella costruzione del nuovo abitato della propria città non riuscì ad affermarsi in modo artisticamente valido. I funzionari della commissione edilizia, che avevano contatti difetti con gli esecutori, dovevano conoscere a fondo tutte e tre le lingue: il tedesco, l’italiano e lo sloveno. (80> L'Ottocento ereditò il borgo teresiano già efficiente. Con l'aumento e la concentrazione dei fondi per l’edilizia terminò la terza ed ultima trasformazione dell’abitato barocco, che ancor oggi è la parte più viva della città di Trieste. (74) L'ing. Gerhard progettò così su modello olandese il ponte levatoio sul Canal Grande (ASTs, Int. Comm., fase. 14, fol. 106), in caso di incendio si usavano idranti olandesi (ibidem, fase. 17, fol. 31 ff.). (75) ASTs, Int. Comm., fase. 30, passim. (76) ibidem, fase. 12, fol. 10 — K. Baker: «Nicolò Hamilton...», p. 34 — Archivio parr. di San Giusto, Trieste, Il libro dei defunti, III, il 30.1.1762. (77) ASTs, Int. Comm., fase. 15, fol. 11. (78) ibidem, fase. 12, fol. 20 ff. (79) L. Alberton - V. Tomadin: «Il Duomo di Gradisca», Udine 1980, p. 29. (80) ASTs, Int. Comm., fase. 26, fol. 267. trUI ’f'rijK,rf,g MHtf Sfkr/elte* fiipeaP : A.J& ¿tnttV&Š- %*GiJtfU, C &*>’ J*Wf, tf. "£u* •¿i^aref/r, /tel, , ù. tifane. rène (tirna, t/U t)ic - 0rirrita tjeett Cžiuptrpiu e/. .Wi»' :*y*6*f. 'y*P'9m &/o- * trfiis-rtc tttiteJi' arAutlen. W/tkx'rM H. ,/l ¿ar,far / M, Vrtu ,jM.~ Načrt mesta Trst, 1730, Matthia Weiss. Piano di Trieste, 1730, di Matthia Weiss. Tloris cesarskega mesta in pristanišča Trst, 1758. Pianta della cesarea città e porto di Trieste, 1758. dcrdrherdia- Stadr. TriesT Jen z» flovrm \y6j}. :■ Splošni načrt terezijanskega mesta, 1769, Vincenzo Struppi. Piano generale del borgo teresiano, 1769, Vincenzo Struppi. Mesto Trst, 1689, Johann W. Valvasor La città di Trieste, 1689, Johann W. Valvasor. Trst, 1688, Vincenzo Coronelli. Trieste, 1688, Vincenzo Coronelli. strumentalizzazioni dei sentimenti nazionali ed ostacoli alla convivenza a trieste Ales Lokar Vi sono momenti in cui sembra che il problema dei rapporti tra maggioranza italiana e minoranza slovena a Trieste sia estrema-mente sentito, anzi quasi l'unico esistente: il giornale è subissato di lettere accalorate, al consiglio comunale si accavallano le mozioni e le interpellanze, nei cuori degli sloveni si fanno strada antichi timori. Subentrano poi dei lunghi periodi di stasi, la faccenda scivola nel sonno, non se ne parla più, e gli sloveni si sentono nuovamente preoccupati: il loro amor proprio soffre, se proprio nessuno bada a loro. (Eh, la vita di minoranza non è semplice!) Credo però che sia cosi un po’ dappertutto: i problemi di convivenza passano attraverso crisi periodiche, come quelle familiari 0 coniugali: vi sono periodi in cui si convive, ci si parla, poi subentra la freddezza e, talvolta, improvvisa come un lampo arriva anche la tempesta. Si aggiungano a tutto ciò, nei rapporti tra comunità diverse, 1 vari momenti di strumentalizzazione politica. Data la frammentazione della vita politica italiana non si può mai escludere che in qualche momento qualcuno non ritenga di aver interesse ad attizzare un po’ di quella brace che sta lì, pronta a ravvivarsi ad ogni soffio di vento. Soltanto quando la brace sarà definitivamente spenta, perché si accetterà pienamente l’esistenza dell’altro e del diverso nelle sue caratteristiche peculiari, riconoscendone la diversità e contemporaneamente la fondamentale somiglianza, tutti questi pericoli cesseranno ed a Trieste il turbolento passato cederà il passo al futuro. Chissà come sarà questo futuro? L’uomo è curioso e vorrebbe nella sua breve vita conoscerlo, scorgerne almeno uno squarcio. Ma la previsione del futuro è sempre un esercizio difficile. -Tut- Un sunto di alcuni discorsi tenuti dall'Autore nel Consiglio Comunale di Trieste. to quello che possiamo fare è analizzare il passato e cercare dentro di esso delle linee di tendenza sistematiche per le quali si può assumere che continueranno a sussitere anche domani e dopodomani. Il passato dei rapporti interetnici a Trieste e nella regione è stato pacifico per secoli e secoli, per esplodere poi in una contesa relativamente breve ma selvaggia, che negli anni intorno alla seconda guerra mondiale ha mietuto numerose vittime. Successivamente le acque sono tornate tranquille, per rimanere tali in tutto il lungo dopoguerra, fino al giorno d'oggi. Questo strano andamento, molto diverso da quello che si registra altrove nel mondo (possiamo fare i casi dell’Irlanda del Nord e del Medio Oriente dove i conflitti sembrano permanenti), è dovuto, probabilmente, ad una complessa serie di fattori, di cui i principali possono essere ravvisati soprattutto nei fenomeni dell’ascesa sociale ed economica degli sloveni, della loro presa di coscienza etnico-linguistica e della reazione a questo fenomeno da parte delle altre popolazioni presenti sul territorio. Non bisogna dimenticare alcuni fatti: i confini, quali sono oggi, si sono andati formando nel tempo. Inizialmente, tutto questo territorio faceva parte della monarchia austro-ungarica, dove gli eventi si sono andati preparando per lunghi periodi storici. Le tre popolazioni interessate, tedeschi, italiani e sloveni, si trovavano frammiste sul territorio sia in base ad una logica spaziale, ma soprattutto in base a logiche sociali ed economiche. Il fenomeno nuovo che emerge agli inizi dell’ ’800 è la lenta ma sicura ascesa degli slavi, inizialmente per lo più confinati in posizione subalterna. La loro ricerca di un posto al sole su un territorio misto doveva per forza di cose ledere precedenti antichi privilegi ed interessi. Non c’è mai posto per un nuovo arrivato: egli deve conquistarlo con fatica e vigore. Questa crescita è stata vista con ottica diversa dalle varie parti: dagli sloveni con un senso di gioiosa, impaziente e naturale spinta all’affermazione, dagli italiani e dai tedeschi, le nazioni «storiche», con sospetto, senso del pericolo, incomprensione e sensazione di artificiosità. Il nuovo, all’inizio, sembra sempre artificioso, soprattutto se si tratta di un risveglio dopo secoli di torpore: «che cosa vogliono? Ciò che vogliono non è mai esistito e quindi non ha ragione di essere. Da dove sono venuti?» si chiedevano in molti intanto che gli sloveni stavano a sbracciarsi come per dire «ma siamo sempre stati qua. Siete voi che sinora non ci avete degnato di uno sguardo». Per gli sloveni le aspirazioni sollevate sembravano le più giuste e naturali. Ma non era così facile: nessuno ama cedere all’altro neanche un po’ dello spazio che considera suo. E’ da sottolineare questa differenza di ottica, perché è stata quella che ha innescato il conflitto. Il giudizio di artificiosità del fenomeno comportava una sua sottovalutazione ed il giudizio che esso poteva essere soffocato e rintuzzato. Bastava un’energia sufficiente. Il giudizio negativo era tanto più sprezzante, quanto si facevano più veementi e pressanti le pretese avanzate dagli sloveni. Assistiamo così ad una vera e propria guerra psicologica cui gli sloveni cadevano vittime fin troppo facili, una presa di coscienza antislava sempre più precisa e difetta, fino alla nascita del fascismo giuliano, una componente non irrilevante di quello nazionale: dai moti irredentistici della fine ’800, all’interventismo del '14, al regime vero e proprio dal '22 al ’43, al suo crollo nel '45, quando Trieste viene «occupata» o rispettivamente «liberata», a seconda dell’ottica, dalle truppe di Tito. Per inciso: il primo gruppo di guerriglieri ad entrare in città è stato proprio il IX Corpus sloveno, che si era formato ed aveva combattuto tutta la guerra partigiana nel più ampio retroterra triestino, tradizionale meta di scampagnate e gite dei cittadini nei tempi di pace, a simbolo di quel conflitto città-campagna che rappresentava in termini grossolani l'essenza del problema. Ma neanche gli sloveni furono lasciati a giubilar vittoria: negli stessi giorni entravano a Trieste anche le truppe neozelandesi del generale Freyberg. Vi fu un rapido rimescolamento di carte e nuovi attori più potenti e di origine più lontana si fecero avanti sul palcoscenico della storia. Ma forse, tutto sommato, la storia ha confermato di più il punto di vista degli sloveni che erano l’espressione di naturali istanze di emancipazione ed avevano alimentato gli sforzi tesi a realizzare ed a portar a compimento la poderosa sollevazione popolare dal ’41 al ’45, preparata da fasi di resistenza al fascismo fin dagli anni '30, le prime d’Europa e forse del mondo. Dopo il ’45, la situazione si è andata gradualmente sedimentando, seppure con qualche scossa di assestamento, trovando infine una sistemazione, che forse non è la migliore possibile, ma è quella prodotta dalle reali forze in campo con pressioni in una direzione e nell’altra. Chi ha pagato lo scotto maggiore della vicenda è stata una città come Trieste, sorta sotto altri auspici e con altre funzioni, ma trovatasi ad un certo momento sull’orlo di questi mondi in collisione, in parte vittima inconsapevole, in parte sottile artefice e parte in causa del conflitto su entrambi i versanti. Oggi le componenti della sua popolazione devono trovare un nuovo e definitivo equilibrio di convivenza da cui far rinascere il suo ruolo ed il suo progetto per il futuro. Ma non è compito facile. Altrove in Italia il problema della convivenza di gruppi etnici diversi viene risolta più facilmente, forse perché manca un retaggio storico cosi difficile. A Trieste si continua a parlare di «pericolo slavo», mentre gli sloveni si accontentano della semplice esistenza e sviluppo, senza correre il rischio dell'assimilazione. Ciò costituisce un diritto fondamentale acquisito dai cittadini di ogni paese democratico rispettabile, compresa Vltalia, che l’ha addirittura ratificato nella costituzione. Nella «querelle» si adducono poi gli argomenti più svariati. Il più ricorrente è quello del numero ridotto degli sloveni rimasti entro il confine italiano dopo il ’45. Ma, ribattono gli sloveni, tutte le minoranze sono piccole, altrimenti non sarebbero tali. Il numero ridotto le rende d'altronde da un lato meno temibili (smitizzazione dello slogan del pericolo slavo), ma anche più vulnerabili e quindi tanto più bisognose di tutela. La maggioranza non essendo in alcun modo minacciata e numericamente più forte, dovrebbe essere magnanima e liberale. Oltretutto essa dispone degli strumenti coercitivi dello stato e del potere economico. Naturalmente, chi non è d’accordo, fa serpeggiare malumori e ipotizza presunti pericoli: si dimenticano i quarant’anni passati in pace temendo piuttosto l’arretrare dell’italianità giuliana di fronte al «pericolo slavo». La gente, soprattutto se costituita da una popolazione anziana e bisognosa di cure come quella triestina, si fa presto ad impaurirla, specialmente se si continuano a ridestare i ricordi delle stragi di guerra e del primissimo dopoguerra. Gli sloveni invece si sentono «minoranza» a tutti gli effetti ed alla pari di altri gruppi e minoranze simili in Italia e nel mondo. Essi dicono: i retoromani o romanci in Svizzera non sono più di quarantamila, i valdostani in Italia circa sessantamila, i ladini e i walser delle valli dolomitiche e del Monte Rosa non più di qualche migliaio, i tedeschi nell’Alto Adige circa duecentomila, gli sloveni in Italia sono dai sessanta ai settantamila. Perché dunque dovrebbero, in uno stato unitario, proprio gli sloveni, meritare un trattamento peggiore? Ma spesso non ci si rende conto che è solo un gioco politico e che gli sloveni con tutti i loro problemi non sono altro che uno strumento, un mezzo per cercare di accalappiare qualche elettore scontento. Non bisogna dimenticare che vi sono anche dei fatti obiettivi che giuocano a sfavore degli sloveni: per una minoranza è certamente meglio essere disposti in chiuse valli alpine (ed è per questo che se ne sono conservate tante proprio nelle Alpi), confluenti su un centro di fondo valle, che non essere distribuiti lungo una striscia confinaria spezzata da grossi centri urbani di prevalenza maggioritaria con cui confrontarsi. In questo caso per sopravvivere e progredire, una minoranza ha la necessità di appoggiarsi di più alla nazione madre dall’altro lato del confine, ciò che rende rile- vanti i rapporti di osmosi confinaria. Ed è perciò che gli sloveni sono i più vitalmente interessati a stretti rapporti di buon vicinato tra le due nazioni e ad un confine aperto, e come tali, sono anche i meno interessati a soffiare sul fuoco, e i più portati a cercare la apertura, la collaborazione e la pace, cosa di cui la striscia confinaria orientale ha indubbiamente goduto nell’ultimo dopoguerra. Ma molti rappresentanti della maggioranza guardano con sospetto proprio questo fenomeno, considerandolo un pericolo di una specie «strisciante» e subdola. Una minaccia per il futuro. Credo che si tratti di un’idea ricorrente in certi ambienti di destra a Trieste che forse non viene espressa molto ad alta voce solo perché il confine aperto è oggi popolare anche in larghi strati della popolazione di maggioranza. In questi discorsi così complessi e così carichi di retaggi e sospetti antichi, rientrano poi altri elementi e problemi della convivenza tra italiani e sloveni che si manifestano un po’ dappertutto, ma che sono più marcati proprio a Trieste: mentre il gruppo di lingua italiana è tradizionalmente più concentrato in città, ed è portatore di una cultura di stampo cittadino, quello di lingua slovena e più concentrato in periferia o in campagna e portatore di un tipo di retaggio rurale. Si innesta in questo caso anche il tradizionale disprezzo del cittadino italico verso il campagnolo, il «cafone». (Mi sembra che non siano necessari dei particolari esempi per dimostrare la tesi). Si crea così una barriera di pregiudizi che gioca un ruolo negativo nei rapporti reciproci. Ma si tratta di una barriera «a primo livello» di comprensione, che trascura tutta una serie di fatti ed elementi che pure giocano un loro ruolo. Non si può dimenticare infatti che esistono anche sloveni di città, che hanno instaurato e costituiscono una borghesia locale di lingua slovena e parte del proletariato cittadino. Considerando questo tessuto sloveno tra territorio e città, osserviamo dunque che a Trieste la presenza slovena, pur essendo numericamente minoritaria, ha una sua omogenea e continua diffusione e presenza geografica e sociale che rappresenta un suo elemento di forza. Recentemente poi anche la cultura italiana sta rivalutando gli aspetti ecologici del vivere, ciò che porta a guardare con occhi diversi, più favorevoli l’abitante di campagna, la natura, il villaggio, donde sembrano scaturire le vere sorgenti della vita. Le città con il loro modo di vivere caotico tendono a spopolarsi e chi rie ha i mezzi si costruisce la casa in campagna. I comuni del circondario di Trieste stanno perdendo la loro omogenea connotazione. Tra i vari gruppi etnici si instaurano contatti e relazioni più complesse. Anche da parte italiana, qualcuno comincia ad intravvedere il valore della cultura slovena, la quale, sorta in condizioni di maggiori ristrettezze e difficoltà, ha prodotto risultati pure affascinanti nella sua secca essenzialità e stringatezza. Il tradizionale modo di vivere carsolino ha avuto un effetto di conservazione e di perpetrazione dell'ambiente naturale, che la civiltà moderna non è riuscita a riprodurre neanche lontanamente. Anche questo fa cultura. Ma gli ostacoli alla reciproca comprensione e convivenza non sono solo da parte italiana: l’aggressione fascista ha spinto nel passato molti sloveni a rifugiarsi psicologicamente e materialmente nelle ideologie di sinistra, che rappresentavano modelli rappresentativi ed esplicativi della realtà abbastanza adeguati alla loro situazione sociale ed economica. E non si può dire che ciò non abbia dato dal loro punto di vista dei frutti positivi: prima del '18, essi avevano raggiunto un apice di fioritura nella vita sociale, economica e culturale, ma in sostanza si trovavano, dal punto di vista politico, nelle vesti di un gregge inerme. L’adesione alla sinistra diede loro strumenti concettuali dapprima politici, e successivamente anche militari, che si rivelarono vincenti sotto molti punti di vista. Alcuni rappresentanti della maggioranza rinfacciano agli sloveni questa larga adesione a sinistra, spesso dimenticando la fisiologica funzionalità della circostanza. Ma forse oggi l’insieme di idee e convinzioni di sinistra comincia o mostrare le prime crepe: quei regimi dove sono al potere idee di sinistra dimostrano una patologica inefficienza economica, dovuta agli ostacoli che vengono posti alle leggi di mercato ed ai principi di libertà d’impresa. L’uomo se non è libero, si rivela poco attivo e creativo, il che alla lunga non può essere compensato da misure statali. Il differenziale di ricchezza creata nei paesi di libera iniziativa e in quelli dirigisti, aumenta invece di diminuire, come speravano che sarebbe avvenuto gli uomini di fede marxista, che sono pur dotati di raffinato intuito e misure di carattere politico. A Trieste oggi si ha l’evidenza di questi fenomeni nella cronica debolezza dell'economia jugoslava e della sua valuta, pur con il progresso registrato in quel paese, che mettono indubbiamente in difficoltà gli sloveni. La destra tradizionale cerca di approfittarne con rinnovati slogan ed interventi di marca fascista. L’altro aspetto negativo, a mio avviso sempre collegato con le ideologie di sinistra, è il manicheismo politico e sociale. L’umanità viene divisa in due reparti: progressisti e reazionari, al di là di ogni considerazione personale, caratteriale, e contingente di gruppi e persone. Si assiste così a strane situazioni: molti cattolici, considerati tipicamente «reazionari e capitalisti», sono tra le persone più umili del gruppo etnico, mentre altri, affiliati a sinistra, e quindi «progressisti», sono tra i suoi membri più benestanti. Se si ammette la necessità della collaborazione tra italiani e sloveni, si afferma che essa va svolta solo nell’ambito progressista. Chi mette il naso fuori da questo schema è incompreso. Egli si trova sotto il tiro doppio: i «suoi» lo avevano avvertito che in campo aperto ci sono i leoni pronti a sbranarlo, ed i leoni, che vi si aggirano effettivamente, affamati come sono dal lungo digiuno, non si lasciano certamente sfuggire la preda se questa non si difende. Nonostante queste difficili situazioni, direi pero che per l'ulteriore sviluppo e crescita culturale degli sloveni sarà utile recuperare una certa autonomia nei confronti dei gruppi e dei movimenti di sinistra di più stretta osservanza: ciò favorirà certamente il dialogo interno alla minoranza, ma anche quello esterno, nella misura in cui consentirà a superare certi schemi ed ad instaurare rapporti con nuovi interlocutori. Talvolta in seno alla maggioranza si dice che la minoranza sta bene ed è fortunata, ma la realtà è ben diversa. Se fosse così si sarebbero viste delle persone passare nel suo campo. Il flusso dell’assimilazione è sempre stato unidirezionale e soltanto alle misure di tutela già esistenti in alcune aree, come le scuole, il gruppo etnico deve la propria sopravvivenza. E’ che la gente si adatta, ed i membri della minoranza si sono adattati ad una vita più dura e con minori prospettive. In una situazione di sempre maggiore sviluppo democratico e diffusione del benessere le cose vanno migliorando lentamente per tutti e ciò vale anche per la minoranza che oltre tutto svolge un naturale ruolo di collegamento e collaborazione in-terconfinaria ed interstatale con risultati utili per le due nazioni che si incontrano sul confine orientale. E se facciamo una breve sintesi storica possiamo anche dire che gli sloveni triestini negli ultimi cent’anni, contrariamente a quanto dichiarato dai loro denigratori, sono riusciti non solo a sopravvivere in difficili condizioni, ma anche a vincere alcune battaglie, sviluppando una presenza ed una testimonianza fattiva in molti campi, contribuendo all’arricchimento della cultura locale. Se questo oggi non viene ancora pienamente riconosciuto è dovuto ad una certa miopia, al pregiudizio ed alla mancanza di curiosità, ciò che però fa poco cultura. In una sua bella e recente raccolta di saggi Arnaldo Bressan (*) parla di «rimozione» della componente slovena dalla cultura triestina, un aspetto psicanalitico della stessa, forse il più macroscopico. Forse è venuta l’ora di rimuovere, non la cultura slovena, ma questo stupido complesso. (*) Arnaldo Bressan, Le avventure della parola. Il Saggiatore, 1985. izrabljanje narodnostnih čustev in ovire pri sožitju v trstu Aleš Lokar Včasih, ko gre za zaščito Slovencev v Italiji, pride do silnih čustvenih izlivov pri italijanskih sodržavljanih, kar ima za posledico, da se v srca Slovencev pritihotapijo stare bojazni in skrbi. Takrat pa, ko vlada o Slovencih dolgotrajno zatišje, se marsikdo sprašuje, ali ni to znak, da se politični krogi nočejo spoprijeti z njihovimi vprašanji. Nerešena vprašanja Slovencev so na drugi strani predmet najrazličnejših političnih interesov, čemur se seveda v večstrankarskem političnem redu ne da izogniti. Na dlani pa je, da bo vprašanje okoli njihove zaščite izginilo iz pozornice, ko se bo italijanski del Trsta sprijaznil s prisotnostjo Slovencev kot povsem naravnim dejstvom, enim izmed mnogih pojavov drugačnosti in različnosti, in torej, s pojavom, ki je splošno človeški. Vprašanje zadeva seveda tudi duhovno občutljivost tržaške družbe, ki bi se morala končno le spraševati o svoji prihodnosti. Kakšna utegne biti prihodnost tega koščka zemlje? Vedno znova je treba raziskovati smernice preteklega razvoja, ki ga označuje sosledje dolgotrajnih obdobij mirnega sožitja in občasnih spopadov, a kjer je splošno stanje popolnoma drugačno od tistega, denimo, v Severni Irski ali na Bližnjem Vzhodu, kjer so spopadi na dnevnem redu. Iz raziskovanja preteklosti moramo torej znati izluščiti nekaj silnic prihodnjega razvoja pri nas. Osnovno spoznanje, ki ga skušamo posredovati našim sodržavljanom italijanskega jezika, je, da se je s koncem prejš- Povzetek iz govorov, ki jih je avtor imel v tržaškem občinskem svetu. njega stoletja začel proces družbene in narodne emancipacije Slovencev, kar je na narodnostno mešanem prostoru, bodisi pri italijansko kot pri nemško govorečem prebivalstvu povzročilo določen preplah in bojazen, da bodo Slovenci hoteli dobiti svoj prostor pod soncem, seveda v škodo tistih, ki so ga že imeli. V tej dobi se začenjajo pojavljati glasniki, ki svarijo pred slovansko nevarnostjo. V dobi šibke družbene mobilnosti ni bilo težko ustvarjati Slovencem nenaklonjenega vzdušja, češ, da povzročajo umetne napetosti, ker zahtevajo stvari, ki jih ni bilo nikoli. Istočasno se je pri vladajočih slojih širilo prepričanje, da bo treba zatreti s silo gibanje Slovencev k narodni in družbeni emancipaciji. To daje tudi razumeti, zakaj je fašizem imel pri Italijanih v teh krajih toliko privržencev. Vse, kar se je zgodilo pri nas v preteklih desetletjih, potrjuje resnico, da ni moč ustaviti gibanja k narodni in družbeni emancipaciji. Toliko bolj je zaskrbljujoče, da se še vztraja pri teorijah o slovanski nevarnosti, namesto da bi se začelo vzpostavljati razmere, v katerih slovenska »drugačnost« ne bi smela biti več kamen spotike. Vrh tega številčna neznatnost slovenske manjšine ne more pomeniti resnične nevarnosti, kljub ob upoštevanju dejstva, da živijo Slovenci vzdolž vse vzhodne italijanske meje in ne v kaki zaprti alpski dolini. Slovenci v Italiji so globoko prepričani o koristnosti dobrih sosedskih odnosov med Italijo in Jugoslavijo in sodelovanja ob meji. Zelo so zaskrbljeni, ker gospodarski in politični pomen matične domovine pada, kar ogroža odprtost meje. Bolj kot vsi drugi si Slovenci v Italiji prizadevajo, da ostane meja vir sodelovanja in miru. To je hkrati njihov osnovni in življenjski cilj. Proti vzpostavitvi ustreznejšega razmerja med tu živečima narodnostnima skupnostima delujejo še drugi dejavniki, rako zlasti pri mestnem italijanskem prebivalstvu zakoreninjen predsodek do kmečkega prebivalstva, s katerim istovetijo Slovence, ne da bi upoštevali v samem mestu bivanja slovenskega meščanskega in celo delavskega sloja. V tej zvezi upamo, da bo odigrala koristno vlogo ekološka kultura in z njo povezano pravilnejše vrednotenje podeželskega in naravnega okolja. Ne gre pa prezreti dejstva, da se tudi tržaška okolica spreminja s priseljevanjem meščanov, ki zapuščajo mesto zaradi stalno upadajoče kakovosti življenja, katero iščejo sedaj na podeželju. Ob tem spoznavajo in cenijo tudi slovensko kulturo, ki je sicer delovala v manj ugodnih in predvsem skrom- nejših razmerah, ki pa je prav tako rodila zavidljive dosežke. Tradicionalni način življenja Kraševcev je prispeval k ohranitvi naravnega okolja, ki ga sodobna civilizacija niti od daleč ni uspela ponoviti. Tudi to je kultura. So pa še druge čeri, ki ovirajo medsebojno razumevanje in sodelovanje, in ne samo na italijanski strani. Fašizem je namreč porinil mnogo Slovencev v naročje levičarskih ideologij, na kar pozabljajo tisti, ki očitajo Slovencem, da se večinoma opredeljujejo za levičarske stranke. Pozabljajo tudi na zasluge marksistov, ki so znali dati Slovencem na Primorskem učinkovite organizacijske in politične rešitve. Mogoče bo trajna gospodarska kriza v deželah, kjer so levičarji na oblasti, prispevala k spoznanju, da ni blagostanja brez svobodnega trga in podjetništva. Človek, ki ni svoboden, ne razvija dovolj svoje podjetnosti in ne izkorišča v polni meri svojih ustvarjalnih sposobnosti. Tradicionalna desnica zna spretno izkoriščati vse to pa sedanjo krizo jugoslovanskega gospodarstva in šibkost dinarja v svoji protislovenski politiki. Z levičarstvom je povezano še manihejsko prepričanje, da se človeštvo deli na napredne in reakcionarne ljudi, mimo njihovih osebnih lastnosti in različne civilizacijske stopnje skupin in posameznikov. Tudi take miselne usedline zavirajo Slovence pri njihovem razmerju do okolja, tako znotraj kot na zunaj, saj ne smeš svobodno navezovati stikov z ljudmi, marveč samo v skladu z navodili strank in organizacij, ki imajo naprednost v zakupu. Bržkone tudi poenostavljajoča sodba, da se Slovencem dobro godi, v resnici ovira ustvarjanje boljših razmer med tu živečima skupnostima. Ko bi bilo res tako, potem se bi asimilacija odvijala v obe smeri, kar se pa pri nas ne dogaja. Navsezadnje biti Slovenec pomeni sprijazniti se s težjimi življenjskimi razmerami in z manjšimi možnostmi družbenega vzpona. V razmerah vedno večjega demokratičnega razvoja in širjenja blagostanja se življenjska raven dviga tudi pri Slovencih. Neizpodbitno pa ostaja dejstvo, da Slovenci težkih obdobij niso samo preživeli, ampak iz raznih bitk prišli celo kot zmagovalci in se uveljavili na marsikaterem področju ter marsikaj doprinesli k rasti krajevne kulture. Če se tega ne priznava še dovolj, gre to pripisati določeni kratkovidnosti, predsodkom in pomanjkanju radovednosti, kot je lepo napisal Amaldo Bressan v svoji nedavno izšli zbirki razprav. Čas je, da se večinci, to je Italijani, otresejo strahu priznavanja slovenske komponente okoli sebe. ne vem, kdo me bo rešil non so chi mi salverà Edvard Kocbek CHIUNQUE TU SIA, ENTRA IN SILENZIO NELLA CASA Chiunque tu sia, entra in silenzio nella casa e nella pia luce. I vecchi letti guardano mansueti, il pane va dal forno alla tavola, nelle brocche d’argilla l’acqua ristagna. I pesi dell’orologio scendono pian piano, il frutto della pace si fa sempre più greve. Il gatto è acciambellato in soffitta, il cane spia gli uccelli, le api tornano a casa, i conigli saltano dalle stalle davanti alle galline attonite. Dappertutto il gradevole odore di armenti, un bambino vorrebbe dormire con il vitellino. (*) Opera omnia, volume primo, pagina 24. ZD 1/24 (*) Kdorkoli si, vstopi tiho v hišo Kdorkoli si, stopi tiho v hišo / in v pobožno luč. Stare postelje / gledajo pohlevno, od peči do mize / hodi kruh, v lončenih vrčih voda / stoji. Uteži ure polzijo navzdol, / sad miru je vedno težji. // Mačka čepi na podstrešju, pes / gleda za ptiči, čebele se vračajo / domov, iz hlevov skačejo zajčki, / kokoši se jim čudijo. Vsepovsod / diši po dobrem govedu, otrok bi / rad spal pri teličku. TU SEI MISTERO PER I MIEI OCCHI Tu sei mistero per i miei occhi, pugnale per il mio cuore, fiamma per la mia mano. Io sono tristezza per il tuo ricordo, incenso per il tuo corpo, per il tuo volto un velo. Ci struggiamo nella lunga notte, dissetandoci in silenzio come il pellicano. Ti si s krit ost za moje oči Ti si skritost za moje oči, / bodalo za moje srce, / plamen za mojo dlan. // Jaz sem žalost za tvoj spomin, / kadilo za tvoje telo, / za tvoj obraz pajčolan. // Veneva v dolgo noč, / tiho se napajajoč / kakor pelikan. VI SALUTO AD ALTA VOCE, COMPAGNI VIVI Vi saluto ad alta voce, compagni vivi, manovali, scrivani, avventurieri e palombari, pescatori di tutti i mari e agricoltori di tutte le terre, guerrieri, lebbrosi, briganti e donne di tutti. I venti spargono voci, di monte in monte si accendono le fiaccole, le bandiere sventolavano; nel vasto accampamento sciamiamo, provando ciò che provano gli animali verso sera. La terra rimbomba sotto i piedi accorrenti, i popoli si riuniscono per il grande giorno. Felici del raduno, ci sdraiamo l’uno accanto all’altro, ordinati e chiassosi aspettiamo nel cuore della notte lo squillo della tromba. ZD 1/66 Glasno vas pozdravljam, tovariši živi Glasno vas pozdravljam, tovariši živi, / težaki, pisarji, pustolovci in potapljači, / vseh morij ribiči in vseh zemelj poljedelci, / vojščaki, gobavci, roparji in žene vseh. // Vetrovi prinašajo glasove, / iz hriba na hrib se prižigajo bakle, / prapori plapolajo, v silnem tabora vrvimo, / čutimo enako kakor živali pod večer. // Zemlja bobni pod prihajajočimi, ljudstva / se zbirajo za veliki dan. Veseleč se zbora / ležimo drag ob drugem, urejajoči se in bučni / čakamo sredi noči na trombe glas. CADE LA PIOGGIA NELLA NERA NOTTE Cade la pioggia nella nera notte, il mondo si fa sempre più piccolo, sto in piedi e non riesco più a muovermi, non so chi mi salverà. Da ogni dove lo stesso buio remoto, il mio cuore non sente più calore alcuno, tutti mi hanno abbandonato. Ora mi siete rimasti solo voi, dimenticati, vi assaporo pian piano come un amaro frutto, mangerò e vivrò. Dež pada v čmo noč, svet je vedno manjši, / stojim in se ne morem več premakniti, / ne vem, kdo me bo rešil. // Na vsako stran je enako temno in daleč, / moje srce ne čuti več toplote, / od vseh sem zapuščen. // Zdaj ste mi ostali samo še vi, pozabljeni, / okušam vas počasi kakor grenek sad, / jedel bom in živel. FRATELLI, CANTIAMO: O LUCE Fratelli, cantiamo: o luce, sii intensa e soave, suono sii remoto, amore sii paziente, Noi siamo un deserto squallido, occhi tra l’erbe, ignaro omaggio a noi stessi, non sappiamo consolarci. Come sottrarci ai presagi, gli alberi crescono, gli animali guardano in giro, il cuore ci batte furiosamente. Oh, nient'altro che coprirci gli occhi e premerli su di te, terra, finché le stelle non appaiano in cielo. ZD 1/80 Bratje pojmo: o luč Bratje, pojmo: o luč, bodi temnomila, / zvenenje bodi davno, ljubezen bodi / strpljiva. Mi smo zmučena divjina, / oči sredi trav, nevedna podarjenost sebi / samemu, ne vemo se potolažiti. Kam / naj se damo pred znamenji, drevesa / rasto, živali gledajo naokrog, srce nam / močno bije. O, nič drugega, kakor / pokriti si oči in pritisniti jih nate, zemlja, / dokler ne bodo zvezde prišle na nebo. CROCIFISSO IN MEZZO AI CAMPI Quando per corpusdomini gli misero sotto un altare, taluni lo videro aprire adagio gli occhi e allargare le sottili narici, inebriato d’incenso. Dopo ci fu una serie di aromi, fragranze di grano, di erbe, di nebbia, fumo d’incendi, odore di polvere da sparo; una pallottola misteriosa gli bucò la fronte piegandogli ancora di più la testa, cinta di spine e fili di fieno, perse le sembianze umane diventando uno spauracchio. Si scatenò la barbarie e la smania di orrori. Adesso è appeso soltanto ad un chiodo, e quando una notte il vento sussulterà, preso da immensa venerazione, improvvisamente si staccherà, scenderà sulla terra e la bacerà. ZD 1/146 Razpelo na polju Kadar so za telovo postavili / oltar podenj, so nekateri videli, / kako je počasi odprl oči / in razširil ozke nosnice, / blažen od kadila. // Potem so si sledile dišave, / vonji žita in trav, megle, / dim požarov, duh po smodniku; / skrivnostni strel mu je šel / skozi čelo in mu še bolj nagnil / glavo s trni in s senenimi bilkami, / izgubil je človeško podobo / in postal strašilo. // Vse se je razdivjalo / in zakoprnelo po strašnem. / Zdaj visi le še na enem žeblju, / in ko bo neke noči veter / od neznanskega čaščenja poskočil, / se bo iznenada odtrgal, / stopil na varno zemljo / in jo poljubil. ARCOBALENO Pensavo tra me, chiaro di luna, ma quando mi mossi, mi accorsi, silenzio. Pensavo tra me, silenzio, ma quando aprii gli occhi, mi avvidi, tenebre. Pensavo tra me, tenebre, ma quando le accarezzai, compresi, dolcezza. Pensavo tra me, dolcezza, ma quando la sfiorai con la bocca, mi resi conto, dolore. ZD 1/162 Mavrica Mislil sem si, mesečina, / ko pa sem se zganil, / sem vedel, tišina. // Mislil sem si, tišina, / ko pa sem odprl oči, / sem vedel, temina. // Mislil sem si, temina, / ko pa sem jo pobožal, / sem vedel, milina. // Mislil sem si, milina, / ko pa sem jo našel z usti, / sem vedel, bolečina. L'AMICA Molte cose devi compiere ancora, prima di affezionarti a me veramente, mia buona e bella amica, devi saper montare a cavallo e spiegare la vela sull’albero, spostare la pressa dell’uva e traversare a nuoto un fiume impetuoso, devi saper mietere il grano e affrescare la stanza dei bambini, al chiar di luna devi camminare sui tetti e saper imporre le mani sugli ossessi, la brace devi saper portare nella mano e prima che spunti il sole caricare la meridiana, devi sapere a memoria tutte le mie poesie e prepararmi alle quattro estreme cose. ZD 1/165 Prijateljica Veliko stvari še moraš postoriti, / preden me boš prav vzljubila, / dobra in lepa prijateljica moja, / konja moraš znati zajezditi / in jadro razpeti na jamboru, / grozdno stiskalnico preložiti / in preplavati deročo reko, / pšenico moraš znati požeti / in otroško sobo poslikati, / po strehah moraš hoditi v mesečini / in svoje roke znati polagati na bese, / žerjavico moraš znati nositi na dlani / in pred vzhodom naviti sončno uro, / vse moje pesmi moraš znati na pamet / in me pripraviti na poslednje štiri stvari. MAR NERO Tutte le nostre acque gravitano verso di te, Mar Nero. La rugiada delle aurore e le burrasche serali e tutte le fonti scrosciano in te, mare tartaro. Tutte le nevi e le valanghe e tutte le alluvioni scorrono in te, mare turco. E con esse frana la nostra buona terra e assieme alle sante ceneri si adagia nel tuo fondo, mare bizantino. E con la nostra terra in te sedimentano i nostri corpi, mare impietoso. Siamo già nelle tue alghe e nei tuoi pesci ingordi, facciamo già parte del tuo abisso, Mar Nero. ZD 1/176 Črno morje Vse naše vode / težijo vate, / Črno morje. / Rosa juter / in večerne nevihte / in vsi vrelci / žuborijo vate, / tatarsko morje. / Vsi snegovi in plazovi / in vse povodnji / hitijo vate, / turško morje. / In z njimi se trga / naša dobra prst / in s svetim pepelom vred / pada na tvoje dno, / bizantinsko morje. / In z našo prstjo / se usedajo vate / naša telesa, / neusmiljeno morje. / V tvojih algah smo že / in v tvojih požrešnih ribah, / del tvoje globine smo že, / Črno morje. L’INNOMINABILE Era per me uno zio paziente, chiacchieravo con lui finché non si assopiva nella poltrona, allora con astuzia e senza fiatare sgusciavo in punta di piedi tra vagabondi e mercanti. Dopo, mio zio d’improvviso morì e si tramutò in uno spirito. Con la sua intensa presenza riempì il vuoto paesaggio, tutto divenne incerto e mortalmente pericoloso. Le porte cigolano aspramente, i pavoni stridono senza posa, le scimmie urlano oscene, i bimbi si rincorrono nel buio, tutto è più eloquente di me, folle taciturno. Ora prego con esasperato fervore, con la sinistra sostengo le colonne del cielo perché non mi crolli addosso, con la destra invece prendo a sassate la paura perché non mi si avvicini troppo e non mi annienti. ZD 1/177 Neizrekljivi Bil mi je potrpežljiv stric, / klepetal sem z njim, / dokler ni v naslanjaču zaspal, / tedaj sem zvito umolknil / in se po prstih umaknil / med potepuhe in trgovce. // Potem mi je stric nenadoma umrl / in se spremenil v duha, / s strmo navzočnostjo / je napolnil prazno pokrajino, / vse je postalo negotovo / in smrtno nevarno. // Duri cvileče škripljejo, / pavi zateglo vreščijo, / opice pohotno vriskajo, / otroci se lovijo v temi, / vse je zgovornejše od mene, / blaznega mutca. // Zdaj molim divje in kruto, / z levico podpiram stebre neba, / da se ne zruši name, / z desnico pa kamenjam strah, / da mi ne pride preblizu / in me ne opustoši. NOE’ Il giorno è un cero in mezzo al buio e la terra trotta come un cagnolino dietro il suo vecchio padrone. In me vibrano sempre meno corde, a volte suono su una sola come il cantore di un millennio infausto. Ogni mattina mi devo svegliare di nuovo, raccogliere sempre più ricordi, avvertire sempre più presentimenti, i boomerang tornano sempre più veloci, le domande si fanno assillanti. Dov’è andata a finire l’innocenza? Come muoiono gli uccelli? Che cosa rende felici i pazzi? Chi giace nel santo sepolcro? Quando avrà fine l’eternità? E quanto fa zero per zero? Lasciatemi nudo, figlioli! Non mi riavrò mai dall'ebbrezza delle tenebre, né mai mi ubriacherò del tutto con il vino della dolce e immemore perdizione. Gli occhi umani hanno le ciglia, mi basta il loro velo. Dan je sveča sredi teme / in zemlja teče kakor psiček / za svojim starim gospodarjem. / Vedno manj strun brni v meni, / včasih zaigram na eni sami / kakor bard nesrečnega tisočletja. // Sleherno jutro se moram / vedno na novo prebuditi, / vedno več spominov moram zbrati, / vedno več slutenj poloviti, / bumerangi se vedno hitreje vračajo, / vedno več je vprašanj. // Kam se je izgubila nedolžnost? / Kako umirajo ptiči? / Kaj je veselje blaznežev? / Kdo leži v božjem grobu? / Kdaj bo konec večnosti? / In koliko je nič krat nič? // Pustite me golega, sinovi! / Nikoli se ne bom streznil teme, / nikoli se do kraja napil vina / sladke, nevedne izgubljenosti. / Človekove oči imajo trepalnice, / dovolj mi je njihova tančica. IL RAZZO II chiaro di luna è pericoloso, dicevano le madri, i sonnambuli sui tetti notturni sono molto sospetti, sentenziavano i padri, eppure i fuochi artificiali di folle in delirio abbagliavano lo stesso i figli, però questa gita matematica dell’energia sulla luna è la più grande truffa di tutti i tempi, l’ossessiva ripetizione del mondo rotante in balìa della morte e delle tenebre. Il tempo è più misterioso dello spazio, i libri di storia più pesanti degli atlanti, la terra è il più variopinto tra gli arcobaleni e l’uomo è più caldo del sole, tra i luminosi cherubini la fiamma dello spirito è il più indomabile, il razzo ardente di nome Palach ha misurato la storia da capo a fondo, anche gli occhiali neri hanno letto il fumoso messaggio. Raketa ZD 2/29 Mesečina je nevarna, / so govorile matere, / speči hodci po nočnih strehah / so zelo sumljivi, / so sodili očetje, / in vendar je otroke slepil / ognjemet pijanih množic, / ta matematični izlet sile na mesec / pa je največja sleparija vseh časov, / obsedeno ponavljanje vrtežnega sveta, / ujetega v smrt in temo. // Čas je skrivnostnejši od prostora, / zgodovinske knjige težje od atlantov, / zemlja (*) (*) Opera omnia, volume secondo, pagina 29. je najbolj pisana med mavricami / in človek bolj vroč od sonca, / med svetlimi kerubi / pa je najbolj nezadržen zubelj duha, / goreča raketa z imenom Palach / je premerila zgodovino / od tal do stropa, / še črna očala so prebrala / dimasto sporočilo. TENACIA Come faccio a perseverare in presenza degli alberi che la luce al neon non confonde? Come faccio a resistere dinnanzi ai pipistrelli quando si beffano del nostro sgomento? Come faccio a salvarmi davanti al silenzio delle montagne che nessuna grande catastrofe spaventa? L’uomo sa sempre di più e in maniera risonante, eppure la sua sapienza è vuota e bisognosa di ripetizione, le cose e gli animali invece vengono a conoscere la loro verità una volta sola e non possono scordarla mai più. Tutto ciò che è extraumano ha fiducia, crede, ama, l'uomo invece a poco a poco perde la sicurezza e per questo si allunga artificialmente la vista e l’udito, il tatto e tutti i sensi, con essi si accorcia il tempo e lo spazio, il cosmo si muta in terra, la terra in regione, la regione in vallata, la valle in villaggio con case, la casa in letto, il letto in culla e in giaciglio di morte. La bara è tre cose: armadio, valigia e urna cineraria. Il funzionario per l’accertamento d’identità non opera più in un unico e medesimo posto, l’uomo è solo un vecchio paragone delle cose nuove che la sua disperazione inventa. ZD 2/165 Vztrajnost Kako naj vztrajam spričo dreves, / ki jih neonska svetloba ne zmede? / Kako naj obstanem spričo netopirjev, / kadar se posmehujejo našemu preplahu? / Kako naj se rešim pred molkom planin, / ki jih nobena velika nesreča ne preplaši? / Človek ve vedno več in vedno glasneje / in vendar je njegovo znanje prazno / in potrebno ponavljanja, stvari in živali / pa zvedo svojo resnico enkrat samkrat / in je nikoli več ne morejo pozabiti. / Vse izvenčloveško zaupa, veruje, ljubi, / človek pa sproti izgublja varnost in / si zato umetno podaljšuje vid in sluh / in tip in vse čute, z njimi si skrajšuje / čas in prostor, vesolje postaja zemlja, / zemlja postaja dežela, dežela postaja dolina, / dolina vas s hišami, hiša postaja postelja, / postelja zibelka in smrtno ležišče. / Krsta je vse troje: omara, kovček in žara. / Organ za ugotovitev istosti ne deluje več / na enem in istem mestu, človek je le stara / vzporednica novih stvari, ki si jih izumlja / njegov obup. NON HO GIOCATO ABBASTANZA Non ho giocato abbastanza con le parole che hanno un senso, ora vorrei abbandonarmi al pericoloso gioco delle parole che non significano niente e sono un enigma a se stesse. La libertà è l’atroce libertà del nulla. Da che parte mi metterò adesso, giunto agli estremi? Finora ho giocato, d’ora in poi nascosto nella terra pronuncerò parole sconosciute per millenni, forse in eterno (...) Nisem se dovolj naigral Nisem se dovolj naigral z besedami, / ki nosijo smisel, zdaj bi se rad predal / nevarni igri besed, ki nič ne pomenijo / in so same sebi skrivnost. Svoboda je / strašna svoboda niča. Na katero / stran bom stopil zdaj, ko je nastopil / skrajni čas. Doslej sem se igral, poslej / bom skrit v zemlji izgovarjal / neznane besede skozi eone, morda / vso večnost (...) L’UOMO FAMOSO Piccolo uomo grigio dagli occhi umidi e dai sopraccigli increspati perché vai con tanto sussiego verso il tuo nulla? Piccolo uomo scaltro perché ti sei indebitato col vecchio speziale e i veleni che hanno perso l'efficacia? Piccolo uomo loquace dalla testa impagliata e il cuore vuoto, stai già stendendo le gambe. Slavni mož Mali sivi mož / z vlažnimi očmi / in nasršenimi obrvmi / zakaj tako slovesno potuješ v svoj nič: / Mali zviti mož, zakaj si si naložil dolg / s staro špecerijo in s strupi, / ki so izgubili moč. / Mali zgovorni mož / z nagačeno glavo / in z votlim srcem, / vrata te že bijejo / po petah. (Nova revija, 7/8 številka, 1982-83) (*) Traduzioni di Jolka Milič (*) Rivista letteraria lubianese, n. 7/8 dell’annata 1982 83. mister univerzum, ljubezen do tebe, eskimec Milena Merlak MISTER UNIVERZUM Mister univerzum je velik govornik, z nasršenim pogledom osvaja premaguje in ukazuje: oko — luknja v puškini cevi, usta — odprtina topovske krogle, lobanja — radioaktivna atmoska centrala, falus — raketa megalomana, sateliti — pristaši, ki reagirajo ob pritisku na gumb, igrače — žarnice z laserjevimi žarki, kamen v frači je kepa iz plutonija. Mister univerzum je salonski divjak, ljudožerec, ki zbira skalpe, nekrofilija je njegova najljubša melodija. Ima palačo iz kontrolnih stolpov, alarmne naprave so njegove zabave, in vojne vihre in krvave poplave. Straši ga število preživelih na nasprotni strani. Sanja, da je gospodar sveta. Zakonik moči v roki drži mikavno in veledržavno, prvi paragraf mu daje vso oblast in zapovedano je vsem, o čem se naj govori in kaj naj se zamolči in katere himne in marše naj se na glas kriči. Milena Merlak letnik 1935, Žibrše pri Logatcu. Po maturi študij primerjalne književnosti in psihologije v Ljubljani. Leta 1960 izselitev z možem Levom Detelo v Avstrijo. Pesniške zbirke: »Sodba od spodaj«, Trst 1964; »Beseda brez besede«, London 1968; »Zimzelene luči«, Trst 1976; »Kaj je povedala noč«, Celovec 1985; zbirka proze »Skrivnost drevesa«, London 1969. V nemščini je izdala pesniško zbirko »Die zehnte Tochter« (Desetnica). Nagrade revije Mladika-Trst 1973, 1975 in 1976, na Dunaju leta 1979 nagrada Theodorja Komerja. LJUBEZEN DO TEBE, ESKIMEC Zasnežena zemlja, a notranjost je razžarjena. Prsti drsijo po obeh poloblah, po celotnem okroglastem planetu. Ognjene točke so kot gejzirji, ki na ledenem severu prebujajo piromansko strast in gasilčevo bolečino. (Sredi puščavske vročine so ohlajene oaze). A ljubezen do tebe, Eskimec, posluša, kako skladi ledu na Severnem morju pokajo in se talijo. Obdajajo te tudi toplejši tokovi. Če se navadim na tvoj snežnoledeni iglu, če živim tudi za to svojo ljubezen, ljubezen do tebe, Eskimec, in se navadim na uživanje zmrznjenega surovega mesa, na slaščico — kitovo slanino, in na te sani, prevlečene z losovo kožo, potem preživim to svojo ljubezen, ljubezen do tebe, Eskimec. (V igluju obžalujem, zavita v kožuhe, da si na lovu s polarnimi psi, in se sprašujem, če te nekoč ne pripeljejo zmrznjenega domov.) Ljubezen do tebe, Eskimec, in tvoji tjulenji in polami medvedje in tvoj iglu, otrok, žena in sneg, sneg... Netim par ognjenih točk, par gejzirjev, kadar se noč polasti ugaslega zemeljskega telesa. Ti poznaš nebo bolje od mene, Eskimec, usmerjaš se po zvezdah stalnicah in tvoja zemlja ljubi življenje. Ti nisi nasilen oblastnik, ki moj svoboden pogled kroti z grožnjo. Čeprav ne poznaš zelenih poljskih poti, ne gozdov in ne sov, ne rjavih medvedov moje domovine, sediva zjutraj skupaj ob tlečem ognjišču in čakava, da se razžari, da kot živ ogenj vzplameni ljubezen do tebe, Eskimec. cassa di risparmio di trieste GLAVNI SEDEŽ IN RAVNATELJSTVO V TRSTU Ulica Cassa di Risparmio 10, tel. 7366, telex 46053 Tricassa 46403 Estcassa AGENCIJE V MESTU IN OKOLICI PODRUŽNICE V GRADEŽU, TRŽIČU, MILJAH IN SESLJANU-DEVINU NABREŽINI Tržaška Hranilnica izvršuje na področju, kjer je pristojna, osnovno in nenadomestljivo funkcijo In sicer tako glede zbiranja krajevnih sredstev kot glede kreditne podpore, ki jo nudi gospodarskim operaterjem, javnim ustanovam ter privatnim državljanom. S “Kreditom na delo” nudi uslužbencem In profeslonlstom posebne kreditne ugodnosti v razmerju z dohodkom In po možnosti tudi s prihranki pri naši ustanovi. S "Specialno karto” deluje v prid odjemalcem, širi bančni ček in razvija podjetništvo. mister universo, il mio amore per te, eschimese Milena Merlak MISTER UNIVERSO Mister universo è un grande oratore, con sguardo corrucciato conquista trionfa e comanda: l'occhio — il foro della canna di un fucile, la bocca — la breccia provocata da una palla di cannone, il cranio — una radioattiva centrale atomica, il fallo — il razzo d’un megalomane, i satelliti — i gregari che scattano alla pressione di un pulsante, i giocattoli — lampadine con raggi laser, il sasso nella fionda è un grumo di plutonio. Mister universo è un selvaggio da salotto, un cannibale che colleziona scalpi, la necrofilia è la sua melodia preferita. Ha un palazzo fatto di torri di controllo. I suoi spassi e diversivi sono i dispositivi d’allarme, e l’infierire delle guerre e gli spargimenti di sangue. Lo spaventa il numero dei superstiti dalla parte avversa. Sogna di essere il padrone del mondo. Con grazia e sovrana sapienza regge in mano il codice della potenza, già il primo paragrafo gli dà tutta l’autorità ed a tutti è prescritto di cosa si può parlare e cosa si deve tener segreto e quali inni e marce è consentito di cantare a squarciagola. Milena Merlak, nata nel 1935 a 2ibrse presso Logatec. Dopo la maturità ha studiato letteratura comparata e psicologia a Lubiana. Nel 1960 è emigrata in Austria con il marito Lev Detela. Raccolte di poesie: «Il giudizio da sotto», Trieste 1964; «La parola senza parole», Londra 1968; «Le luci sempreverdi», Trieste 1976; «Ciò che ha detto la notte», Klagenfurt 1985, raccolta di prosa «Il mistero dell'albero», Londra 1969. In tedesco ha pubblicato la raccolta di poesie «La decima figlia». Premi della rivista Mladika-Trieste 1973, 1975 e 1976, a Vienna nel 1979 il premio Theodor Kòrner. IL MIO AMORE PER TE, ESCHIMESE Terra innevata, l’interno però è rovente. Le dita sfiorano entrambi gli emisferi, tutto il pianeta tondeggiante. I punti di fuoco sono come dei geyser che nel gelido Nord destano manìe incendiarie e la pena del pompiere. (In mezzo al torrido deserto vi sono refrigeranti oasi). Ma il mio amore per te, eschimese, ascolta nel mar del Nord banchi di ghiaccio spaccarsi e adagio sciogliersi. Ti circondano anche correnti più calde. Se mi abituo al tuo niveo e gelato iglù, se vivo anche per questo amore, il mio amore per te, eschimese, e prendo gusto a nutrirmi con carne cruda congelata, come dolce — grasso di balena, e ad usare questa slitta rivestita di pelle d’alce, allora manterrò questo amore, il mio amore per te, eschimese. (Nell’iglù, avvolta in pellicce, rimpiango che tu stia cacciando coi cani polari, e mi sto chiedendo se prima o poi non accadrà che ti riportino a casa morto assiderato.) II mio amore per te, eschimese, e le tue foche e gli orsi bianchi e il tuo iglù, il figlio, la moglie e neve, neve... Accendo qualche punto di fuoco, qualche geyser quando la notte s’impossessa del corpo spento della terra. Tu conosci il cielo meglio di me, eschimese, ti orienti secondo le stelle fisse e la tua terra ama la vita. Tu non sei un tiranno prepotente che frena con la minaccia il mio sguardo libero. Anche se non conosci i verdi sentieri campestri, né i boschi né le civette e neanche gli orsi bruni della mia patria, all’alba sediamo insieme accanto al focolare acceso e attendiamo che le braci s’infiammino e che il mio amore per te, eschimese, divampi come un fuoco vivo. Traduzione di Jolka Milič cassa di risparmio di trieste FONDATA NEL 1842 SEDE CENTRALE E DIREZIONE GENERALE IN TRIESTE Via della Cassa di Risparmio 10, 1 tei. 7366, telex 46053 Incassa 46403 Estcassa AGENZIE IN CITTÀ E NEL CIRCONDARIO FILIALI A GRADO, MONFALCONE, MUGGIA E SISTIANA DUINO-AURISINA La Cassa di Risparmio di Trieste svolge, nella zona di sua competenza, una funzione primaria insostituibile per quanto riguarda sia la raccolta delle risorse locali sia il sostegno creditizio offerto agli operatori economici, agli enti pubblici ed ai privati cittadini. Con il “Credito al lavoro” offre a lavoratori dipendenti ed a professionisti particolari facilitazioni creditizie in proporzione al reddito ed eventualmente al risparmio effettuato presso l’Istituto. Con la “Specialcarta" opera In favore della clientela per la diffusione dell'assegno bancario e per lo sviluppo degli affari. kaj bom rekla? cosa dirò? Valeria Sisto Cornar NOTE BIOGRAFICHE Valeria Sisto Cornar è nata in Belgio il 30 ottobre 1930. Scrive dall'adolescenza e la sua prima pubblicazione risale al 1949. Scrive poesie, racconti, atti unici. Ha collaborato con varie riviste e antologie. Scritti editi in volume: 4 raccolte di poesie (Maestitia, Crepuscolo, Ali pellegrine e Croce del Sud) e un libro di racconti (Il villaggio). Inoltre, in riviste e antologie, i racconti: Requiem, Ritorno, La risata ecc. E teatro: La santa calce, La frana, Stop Down, Senza cravatta ecc. Il presente ciclo è stato preso dalla silloge «Altre poesie» (in preparazione). NOTICA O AVTORICI Valeria Sisto Cornar se je rodila v Belgiji 30. oktobra 1930. Piše že od mladosti in prvič je objavila leta 1949. Piše pesmi, povesti in enodejanke. Sodelovala je z različnimi revijami in antologijami. Doslej je napisala 4 pesniške zbirke (Maestitia, Somrak, Begajoče peruti in Južni križ) in knjigo povesti (Naselje). V revijah in antologijah pa črtice: Rekviem, Vrnitev, Smeh itd. Za gledališče: Sveto apno, Usad, Stop Down, Brez kravate itd. Pričujoči cikel je bil vzet iz pesniške zbirke »Druge pesmi« (v pripravi). PUŠČAVA Ne zbuja mi tesnobe puščava, pač pa brezmejno spokojnost. Tolaži j iva je misel o prostranstvu brez glasov in korakov, prazna nebesa in vsa moja: to je puščava, to je raj in nirvana. Non angoscia / mi ispira / il deserto / ma sconfinata f pace. / Consolante / è l'idea / di uno spazio / privo / di voci / e passi, / un paradiso / vuoto / e tutto mio: / £cco ii deserto, / l’eden / e il nirvana. ŽIVA HIŠA Vrata in okna so rane, zdaj odprte zdaj zaprte, strešne opeke rdeči lasje, stopnice pa rebra v živem telesu žive hiše. La casa viva Le porte I e le finestre / sono piaghe / ora aperte / ora chiuse, / le tegole / dei tetto / chiome rosse, / Ze scote / sono costole / di pietra / nei corpo vivo / deità cosa viva. KAJ BOM REKLA? Kaj bom rekla na koncu svojega dne? Nekaj nekoristnih reči, ki sem jih spotoma pobrala. Rekla bom, da ni bilo vredno nositi nič v rokah. Rekla bom, da so bili zaman storjeni koraki, izrečene besede pa, da so zalegle manj kot vsako molčanje. Cosa dirò? Cosa dirò / alla fine / del mio giorno? / Poche e inutili / cose raccolte / lungo la strada. Dirò / che nelle mani / non valeva / portare nulla, / dirò / che i passi fatti / erano vani ! e le parole dette / erano meno / di ogni silenzio. OTROŠTVO Bil je čas brezvetrne tišine in norih viharjev, čas smeha in joka. Bil je čas drobcenih korakov in ogromnih skokov, čas laži raztopljenih v stavku kot tablete na dnu kozarca. Čisto drugačen čas. Infanzia Era il tempo / di quiete bonacce / e di uragani folli, / di risate / e di pianto. / Era il tempo / dei piccoli passi / e degli immensi / salti, / delle bugie / disciolte / in una frase / come pastiglie / in fondo / ad un bicchiere, / un altro tempo. SMRT Smrt je popolna samota, človeka ne ugrabi, le osami ga, okoli njega postavi zidove molčanja, stene brez vrat in oken. Smrt je samota, ki ne trpi prie. La morte La morte / è solitudine / totale, / non rapisce / ma isola / l'uomo, / g/i erige / intorno / mitra di silenzio, / pareti / senza porte / né finestre. / La morte / è solitudine / che non ammette / testimoni. VZROK Ne išči vzroka stvarem: To je mimetična žuželka, ki je ne boš ugledal nikoli. Vzrok, ki ga ti iščeš, ne živi pri sončni svetlobi. Če ga hočeš najti, se moraš pogrezniti v temačna brezna in prepadne prostranosti, moraš stopiti iz sebe in izgubiti pot. Il perché Non cercare / il perché delle cose: / è un mimetico insetto / che mai / riuscirai a vedere. / Il perché / che tu cerchi / non vive / alla luce del sole. / Se vuoi trovarlo / devi seppellirti / in voragini scure / e in abissali spazi, / devi uscire / fuori da te stesso / e smarrire la via. BEDA Beda ima okus po blatu. Beda ima enolično barvo pepela na dnu ognjišča. Beda diši po plesnobi. Beda ropota kot kamen, ki pada v vodnjak. Miseria La miseria / ha il sapore / del fango. / La miseria / ha il colore / uniforme / della cenere / in fondo / al camino. / La miseria / ha l’odore / di muffa. / La miseria / ha il rumore / di un sasso / caduto nel pozzo. BOGASTVO Bogastvo je krvavordeče vino, ki ogreje žile. Bogastvo je zvrhamo polna košara redkih sadežev sveta. Bogastvo je edina pesem brez otožnosti, brez obžalovanja. Ricchezza La ricchezza / è quel vino / sanguigno / che riscalda / le vene. / La ricchezza / è una gerla / stracolma / delle rare / primizie / del mondo. / ¿a ricchezza / è Za soia canzone / senza malinconia, / senza rimpianto. DEKLETCE Smrt je mršavo dekletce, trapica neumna, ki kosi ob nepravem času. Smrt je gluhonemo, skoraj slepo dekletce. Smrt je skuštrano dekletce, bose noge ima in obleko iz vrečevine, na glavi pa le nosi zlato krono. La bambina La morte / è una bambina macilenta, / una piccola idiota / che falcia / fuori stagione. / La morte è una bambina / sordomuta, quasi cieca. / La morte / è una bambina / spettinata, / ha i piedi scalzi / e un abito di sacco / ma porta in capo / una corona d'oro. ČEBELNJAK Najbrž me nič ne bega bolj od geometrije čebelnjaka. Na svetu ni nič bolj strašljivega od tiste simetrije, ki se nikoli ne spremeni, od tistega nenehnega brenčanja kakor iz računalnika, od brezhibnih vrst čisto enakih celic. Najbrž me nič ne bega bolj od trebuha matice, od njenega negibnega brezdelja. Zares, na svetu ni nič bolj strašljivega od čebelnjaka. Alveare Forse / nessuna cosa / mi sgomenta / più / della geometria / di un alveare. / Nessuna cosa / al mondo / è più inquietante / di quella / simmetria / che mai / si muta, / di quel ronzìo / perenne / da computer, / delle file / perfette / di cede / tutte uguali. / Forse / nessuna cosa / mi sgomenta / più / dei ventre / dell’ape regina, / dei/a sua / accidia altera. / Davvero, / nessuna cosa / ai mondo / è più inquietante / di un alveare. ULIČICE Med eno in drugo hišo je ozek potoček, ki nikoli ne teče, potoček iz neskladnih kamnov, že stoletja presahnjen studenec. Bregovi so razpadajoče hiše, kjer črv razjeda vrata in strme lesene stopnice. Te uličice so žile, sklerotične žile srca starega mesta. Tod so hodili stari menihi, mačke so se klatile in zdelane cipe. Tu so se tepli tulili in grizli žalostni psi ob mrhovini goloba. Tu so leteli noži in udarci v sokrivi temi. Vicoli Tra Vana / e l’altra casa / c’è uno stretto / ruscello / che mai / non scorre, / è un ruscello / di pietre sconnesse, / un torrente / da secoli asciutto. / Le sponde / sono case fatiscenti / dove il tarlo / divora porte I e le ripide / scale di legno. / Questi vicoli / sono le vene / le sclerotiche vene / del cuore / della vecchia città. / Passarono di qui / monaci antichi, / gatti randagi / e stanche prostitute. / Qui lottarono / a morsi urlando / i tristi cani / intorno alla carogna / di un piccione. / Qui volarono / pugni e coltelli / nella complice ombra. JOKER To je noro bitje, ki se smeje, ko vsi drugi ihtijo. To je noro bitje, ki joka, ko se vsi drugi režijo. To je noro bitje, ki ga mi ubijamo vsak dan. Joker je, kdor jemlje mamila in se upijan j a, kdor strelja, krade in slepari. Joker je obupano bitje. Drugačen od vseh kart in prevečkrat izgnan iz snopiča. Joker je karta brez barve in upanja. Jolly E’ la folle / creatura / che ride / quando il resto / del mondo / singhiozza. / E' la folle / creatura / che piange / quando il resto / del mcmdo / sghignazza. / E’ la folle / creatura / che noi / uccidiamo ogni giorno. / Il jolly / è cbi si droga / e si ubriaca, / è cizi spara, / cizi raba, / cbi inganna. / /Z jolly / è Hna creatura disperata. / Diverso da tutte le carte / e troppe volte / esiliato dal mazzo. / /1 jolly / è quella carta / senza seme / né speranza. PERIFERIJA Na koncu z gruščem posutega trga stojijo v vrsti rumene telefonske kabine. Iz prahu so vzklili jetični čopki trave, ki kljubujejo kolesom in korakom. To je kraj, ki razpolavlja vsako stvar, kraj, ki ločuje deželo od mesta. Periferija: zapuščena nikogaršnja zemlja. Zemlja, ki odklanja rastline in cement, puščava prahu in trnja, rjastih pločevin in za zmerom slepih tirov. Periferija: zadnji krog pekla. Periferia Sul fondo / di uno spiazzo / di ghiaia / stanno in fila / le gialle cabine / telefoniche. / Dalla polvere / sono spuntati / tisici ciuffi / d'erba / che sfidano / ruote e passi. / Questa è la terra / che divide in due / la terra / che separa / la campagna / dalla città. / E' desolata / terra di nessuno: periferia. / E' terra / che rifiuta / piante e cemento, / è deserto / di polvere e sterpi, / di ruggini lamiere / e di binari / morii per sempre. / £’ l'ultimo girone / dell’inferno: / periferia. RAČUNALNIK Mi omejeno pleme, mi najbolj neumni izmed sesalcev, mi topoumni vretenčarji v nekem trenutku svoje zgodovine smo izumili računalnik, življenje smo dali stvari, ki se je ne bomo mogli znebiti nikoli več. Mi govno sveta, mi mikroskopični možgani smo rodili diktatorja, smo zgradili mehanizem, ki je namenjen, da za nami vohuni, ki je sposoben, da spozna vsako vlakno našega telesa, vsako skrivnost našega uma. Computer Noi / stolida stirpe, / noi / i più stolti / tra i mammiferi, / noi / ottusi vertebrati, I a un certo momento / della nostra storia, / noi / abbiamo creato / il computer, / abbiamo dato vita / a qualche cosa / di cui mai più / potremo liberarci. / Noi / sterco del mondo, / noi / cervelli microscopici, / abbiamo generato / il dittatore, / abbiamo costruito / un meccanismo / destinato / a spiarci, / capace / di conoscere / ogni fibra / deZ nostro corpo, / ogm segreto / della nostra mente. LILY MARLENE Včasih se spet spomnim te žalostne medvojne pesmi, ki je pripovedovala o nostalgični ljubezni nemškega vojaka. Bila sem otrok takrat in nisem vedela za strašni pokol, ki me je obdajal kot primež. Do mene je segal samo odmev krvoločnega klanja, tu in tam sem o njem cula med počasnimi notami in sladkimi besedami te pesmi. Bombe so deževale na hiše, razmesarjeni vojaki so umirali v strelskih jarkih, cepali so na tla in obležali na trebuhu po vrsti ustreljeni partizani, v krematorijskih pečeh so gorela trupla Judov. Neki glas pa je pel je pel: Lily Marlene. Lily Marlene Ogni tanto / mi torna / alla mente / quella triste / canzone / di guerra / che narrava / il nostalgico / amore / di un soldato / tedesco. / Ero bambina / allora / e non sapevo / la strage / immensa / che mi stava / intorno / come una morsa. / A me giungeva / solamente l’eco / del feroce / massacro, / lo udivo a tratti / fra le lente / note / e le dolci / parole / di quella canzone. / Piovevano / le bombe / sulle case, / morivano / i soldati / maciullati / nelle trincee, / cadevano / bocconi / zwlle zolle / i partigiani / fucilati in fila, / ardevano / nei forni / crematori / £ corpi dei Giudei. / Ma nna voce / cantava / cantava: / Lily Marlene. VOJNE V začetku je bil kamen, potem so bile živalske čeljusti, frače in samostreli, kopja in helebarde, dokler ni nekega dne zagrmel top in puška ustrelila, nato je zlovešče zarezgetala strojnica in vzplamenela bazuka. Zdaj nečloveški živčni plini, jedrska groza in bakterije. Zdaj bo mnogo lažje umreti, bolj koralno in bolj krivično. Zdaj bodo s človekom poginila tudi polja, zgoreli bodo vinogradi in varljiv strup bo padal kot dež na vrtove. Tistega dne bom izjokala resnične solze samo za nedolžnostjo živali in za umiranjem trave. Guerre In principio / era il sasso, / poi furono mascelle / di animali, / fionde e balestre, / lance ed alabarde, / finché un giorno / tuonò il cannone, / sparò il fucile, / poi crepitò sinistra / la mitraglia / e avvampò il bazooka. / Adesso i disumani / gas nervini / l’orrore nucleare / ed i batteri. / Ora sarà più facile / morire, / più corale / e più iniquo. / Ora con l’uomo / periranno anche i campi, / arderanno i vigneti I e un subdolo veleno / come pioggia / cadrà sugli orti. / Quel giorno / verserò lacrime vere / solo per l’innocenza / delle bestie, / per l’agonia / dell'erba. NA VLAKU Ti in jaz, vlak in poletje: to je vse, česar se spominjam, vse, kar obžalujem, vse, kar sem zgubila. Ti in jaz, vlak in poletje: to je vse, kar se ne more več vrniti v moje življenje. Ti in jaz, vlak in silna žeja, hladne pločevinke coca-cole, steklenice in papirnati kozarci. Ti in jaz in vlak in nič drugega. Le poletje, ki ne najde poti, da bi se vrnilo med naju le od hrumečih koles vlaka ubito poletje. Z njim so umrli oglušujoči črički med postanki na majhnih in tihih postajah, umrle so ptice, bežeče nad polji in borovimi gaji: in umrla sva tudi midva. In treno Tu ed io / il treno / e l'estate: / è tutto quello / che ricordo, / è tutto quello / che rimpiango, / è tutto quello / che ho perduto. / Tu ed io / il treno / e l'estate: / è tutto quello / che non può / tornare più / nella mia vita. / Tu ed io / il treno I e la grande sete, / le gelide / lattine della «coca», / le bottiglie / e i bicchieri / di carta. / Tu ed. io / e il treno / ed ¿diro nulla. / So/o un'estate / c/ie non trova vie / per tornare / fra noi, / so/o un’estate / uccisa / daZ/e ruo-fe / fragorose / de/ /reno. / Con essa / sono morte / le cicale / assordanti / durante le soste / neZ/e piccole / e ninfe stazioni, / sono morti / g/i uccelli / fuggenti sopra i campi / e le pinete: / e siamo morti / anche noi. NEKEGA DNE Nekega dne me boš zapustil, zadnji spomin. Izzveneli bodo glasovi in stvari in noben veter ne bo pritiskal na jadra. Dvojamborka bo tedaj postala negiben splav na smolnatem morju. Ta dan bo prav gotovo prišel, in vendar se ga ne bojim, ker čutim, da bo mil in brez pretresov, od nekdaj pričakovani dan, kakor je pričakovano dolžno plačilo. Un giorno Un giorno / mi lascerai, / memoria estrema. / Svaniranno / le voci / e le cose / e nessun vento / premerà / alle vele. / Il brigantino / diverrà / quel giorno / una immobile / chiatta / sopra un mare / di pece. / £’ un giorno / c/ie verrà / sicuramente, / eppure / non lo temo / poiché sento / che sarà / un giorno dolce / senza scosse, / giorno / da sempre atteso, / come atteso / è un salario / dovuto. DEŽEVALO BO Deževalo bo, mi pravi nizko letenje ptičev, mi pravijo tri razdražene muhe, ki se lovijo na steni. Deževalo bo, mi pravi neutrudno gruljenje golobic na žlebovih, mi pravijo veje jablane, ki jih severovzhodnik pozibava. Deževalo bo, mi pravijo črni oblaki, ki taborijo na griču, in mi pravi grom, ki mrmra neznane in daljne besede. Pioverà Pioverà: / me lo dice / il volo / radente / degli uccelli, / me lo dicono / inquiete / tre mosche / che s'inseguono / sulla parete. / Pioverà: / me lo dice / il tubare / indefesso / delle colombe / sulle grondaie, / me lo dicono / i rami del melo / oscillanti / nel vento / grecale. / Pioverà: / me lo dicono / nuvole nere / accampate / sul monte, / e me lo dice / iZ tuono / ciie mormora / ignote / e lontane / parole. JUDITA Imenovala si se Judita, davna prijateljica mojega detinstva. Bila si hči vratarice in žgoče hrepenela po drugih krajih. In prišel je dan, ko te je ogromna ladja odpeljala za vselej daleč od mene. Imenovala si se Judita in odplula nekega snežnega dne, s sabo si vzela nekaj revne prtljage in svoje svetopisemsko ime. Zame Kalifornija ima odtlej samo tvoje ime: Judita. Giuditta Ti chiamavi / Giuditta, / remota amica / dell'adolescenza. / Eri la figlia / della portinaia, / bramosa / di emigrare / in altri lidi. / E venne il giorno / in cui / la nave immensa / ti condusse / lontano da me / per sempre. J Ti chiamavi Giuditta / e partisti / in un nevoso / giorno / portando teco / un misero / bagaglio / e il tuo / biblico nome. / Per me / la California / da quel giorno / ha soltanto / il tuo nome: / Giuditta. DEŽELA Bolj kot nezanesljivo morje, bolj kot veličastne hribe ljubim deželo. Ljubim jo zaradni njenih samotnih stezic, zaradi senikov, kjer se pokošena trava tiho spreminja v seno, zaradi njenih neizmernih koruznih polj, zaradi obsedenega čirikanja škržatov, zaradi nočnega prepevanja čričkov. Obožujem deželo. Ti mili kraj in edini odgovor na vsako moje vprašanje. Campagna Più dell'infido / mare, / più dei superbi / monti / io amo / la campagna. / L'amo / per i suoi / viottoli deserti, / per i fienili / dove nel silenzio / l’erba recisa / si tramuta / in fieno, / per i suoi campi / immensi di granturco, / per il frinire / ossesso / di cicale, / per il notturno / cantico / dei grilli. / Adoro / la campagna. / Dolce luogo / e sola risposta / ad ogni / mia domanda. kraljeve freske na primorskem s posebnim ozirom na avbersko cerkev Taras Kermauner Upam, da se odpira za delo Toneta Kralja novo, recimo mu tretje obdobje. V prvem je bil — skupaj s starejšim bratom Francetom — pojem in vrednota za slovensko ekspresionistično slikarstvo, za modernizem dobe na začetku 20. let. Brata sta prišla v slovensko zgodovino kot poseben, skupen pojem: brata Kralja. Za nekatera dela ni niti dokončno odločeno, kdo med njima jih je naredil, tako enotna sta bila v teoretskih, svetovno nazorskih predpostavkah in tehnično formalni izvedbi. Kasneje, v drugem obdobju so se pota bratov ločila. Njun vpliv na slovensko kulturno zavest in na slikarstvo se je zelo zmanjšal; skoraj do pozabljenosti. V 30. letih je nastopila nova skupina slikarjev, tj. Neodvisni, ki so v likovnosti enako potisnili prejšnjo generacijo, kot so jo v literaturi socialni realisti, ali nova stvarnost. Isto se je dogodilo tudi v glasbi: Škerjanec in morda celo Arnič sta odrinila Kogoja in celo Osterca. Slikarski rod Neodvisnih, Sedej, Omerza, Putrih, Smerdu, Kalin, pa Pirnat, Mihelič s pomočjo nekoliko starejših A.G. Kosa in Pavlovca so dali nov vrednostni model, Kraljevemu slikarstvu, neustrezen. Ta druga faza, kot sem jo imenoval, je trajala precej dolgo; znotraj nje bi lahko razločili tudi nekaj podfaz. Tone Kralj je odšel, za razliko od brata Franceta, v partizane. Kot partizanskemu slikarju bi mu morala biti vsa vrata ne le odprta, ampak bi moral učinkovati kot model, kot zgled. Vendar se mu to ni posrečilo, čeprav se je že zdavnaj pred tem, kot kažejo avberske in druge freske, odrekel ekspresionizmu in se približal klasični jasnosti, morda neoklasicizmu. Svet neodvisnih in poetičnega realizma se je v 40. letih že začel razkrajati, Kregar je ob realističnih slikah poskušal v smer surrealizma; Černigoj pa je že prej opuščal svoj nekdanji konstruktivizem in slikal ob njem perfektne realistične freske, recimo one v cerkvi v Drežnici in tako utelešal možnost sožitja dveh stilov. Navsezadnje sta v literaturi živela polg Prežiha, Kranjca, Ingoliča tudi Bartol in O Kraljevih freskah je avtor predaval dne 28. januarja 1985 v Peterlinovi dvorani v Trstu, ul. Donizetti 3 na pobudo DSI in združenja Most, ki sta trdi odprla tekoči račun štev. 4005 pri Hranilnici in posojilnici na Opčinah »Sklad za popravilo Kraljevih fresk v avberski cerkvi«. Zupan, ki sta iskala povsem druge rešitve. Vendar se to razkrajanje realizma v javnosti ni mnogo poznalo. Černigoj je bival onkraj meje, v tedaj kulturno zaradi fašizma zelo utesnjenem italijanskem slovenskem prostoru, Zupan svojih knjig sploh tiskal ni, Bartol je naletel na hude odpore, Osterc je bil navzlic svoji izjemni temperamentnosti in bojevitosti strahovito, tudi profesionalno oviran, Mrak je bil potisnjen v čudaško obrobnost, saj je moral svoje drame sam prednašati. Naj je Mrak iz začetnega ekspresionizma prehajal v naturalizem, naj se je tudi Osterc poskušal v neoklasicizmu, naj je Tone Kralj skoraj opustil svoj nekdanji posebni prijem, umetniki, znameniti v 20. letih, so morali priti — kot po pravilu — v 30. letih ob ugled. Morda najznamenitejši je primer Ivana Preglja, ki ga danes začenjamo priznavati za enega največjih slovenskih pisateljev, postavljati celo kot enakopravnega ob bok Cankarja, a je bil približno pol stoletja skoraj izčrtan iz slovenske kulture. Podobno ponovno priznanje bi moralo, vsaj po mojem, doleteti Toneta Kralja. Po bolj navidezni kot stvarni priznanosti, ker je bil partizanski slikar in se je po vojni priključil socialističnemu realizmu, se je pri Kralju ta — druga faza odrinjenosti nadaljevala tako rekoč do danes; ali točneje, to moje premišljevanje ob Kraljevem slikarstvu naj služi temu, da se ne bi več nadaljevala. Morda je bil Kralj za to svojo nadaljujoče se nepriznanost tudi sam kriv. V 50. letih se ni niti priključil visoko kultiviranemu, na tradiciji temelječemu, a rafiniranemu — recimo tako — meščanskemu slikarstvu tipa Kos; za to pot je bila njegova narava preveč neburžoazna, preveč religiozna, morda preveč preprosta, človeško naravna, občutljiva za sočlovekovo trpljenje, a tudi preveč povezana s slovenskim katolištvom oz. Cerkvijo, saj je Kralj nadaljeval s poslikavanjem slovenskih cerkva, posebno onih ob jugoslovansko italijanski narodnostni in državni meji. Ta Kraljeva poteza ni bila le znamenje njegove posebne nacionalne zavednosti, potrebe, da poudarja nacionalno tematiko v slikarstvu, ampak tudi religiozne; v konkretni analizi avberskih fresk bom to tezo skušal podkrepiti. Kralj ni mogel niti po Jakčevi poti. Jakac je sicer ostal pri svojem realizmu, a ga je znal povezati s slovensko kulturno in politično družabnostjo, s portretiranjem pomembnih osebnosti; znal se je narediti potrebnega, znal je poiskati svoje mesto v slovenskem središču in se je v njem profesionalno utrdil, čeprav je vztrajal na slikarsko konservativnih stališčih. Kralj takih darov očitno ni imel skoraj nič. Zanj, če bi hotel biti centralno slovensko uspešen, bi morala veljati druga rešitev: recimo kre- garjevska. Kregar je, pozneje pa tudi Stupica in številni drugi, realisti, neodvisni, Debenjak itn., vezal svoje slikarstvo za tedaj po svetu uveljavljajoči se princip abstraktnega oz. nepredmetnega slikarstva, doživljal na začetku hude ugovore, napade, vendar je zid nerazumevanja ne le prebil, ampak utemeljil novo smer, postal simbol slovenskega modernizma; šele kasneje so to ime prevzeli drugi, Bernik itn. Kregarju se je posrečilo, da je povezoval napol realistično ali novoklasicistično, nekoliko stilizirano smer, namenjeno v glavnem za kulturno religiozne namene, predvsem vztrajal po cerkvah, s svojim eksperimentaliz-mom, v katerem je prehajal v kozmično religiozno poetični slavospev božjemu. Kralju je bilo to tuje ali pa vsaj takšnih njegovih poskusov ne poznamo; najhuje je, da še do danes ni doživel poštene retrospektive, da malo vemo o njegovem slikanju od 50. let naprej, da ga je neuspeh neke njegove povojne razstave, kot pripovedujejo, silno prizadel in da se je umaknil skoraj tako močno kot Bulovčeva, ki podobno kot on danes še zmerom nima imena, niti približno tolikšnega, kot bi ga zaslužila. Popravljene so bile nekatere krivice (od Kosovela do Černigoja, od Osterca in Kogoja do Ramovša, od Plečnika do Preglja), mnogo zelo zaslužnih Slovencev pa še čaka na svoj dan. Avberške freske sem si izbral za predmet svoje analize iz več vzrokov; najbolj banalni je ta, da pač živim — že šesto leto — v tej kraški vasi, čutim se z njo notranje globoko povezan. Ta vas živi sicer življenje povprečne današnje slovenske vasi, prebivalci so v veliki meri polkmetje, pol jih zahaja v bližnje večje kraje kot industrijska in v terciarnem gospodarstvu delujoča sila; obenem pa je vas tako arhitektonsko kot po načinu življenja še v nemajhni meri tradicionalna. Družabnega življenja na kržadi, plesov po kamnitih tleh senikov, večernega petja sicer ni več; končalo se je kmalu po vojni tako zaradi splošnega svetovnega trenda v posredne oblike tehniško posredovane komunikacije, najprej radio, danes televizija, ki je povsem preoblikovala večerno in skupno življenje, na eni strani, in politične volje, da je treba kmečko Slovenijo ne le de-ruralizirati, ampak preoblikovati v jedru, jo proletarizirati. Vendar avberska cerkev, edina na Krasu z baročnim zvonikom, še zmerom stoji na vrhu hriba, nad vasjo, ki se razteka levo in desno od nje kot dve ptičji krili po dveh hrbtih proti globelim in usadom, vrtačam in nižinam. Ta cerkev, kot tudi druge slovenske, je še zmerom znamenje, da slovenski človek ni povsem izgubil zveze z izročilom, navsezadnje tudi tistim, ki ga je slovenska katoliška Cerkev le kristjanizirala, preosmislila, a na njem v nemajhni meri zidala: z arhaičnim, z zemeljskim, s stabilnim, s statičnim, z naturnim, a obenem s smisel ustvarjajočim. Cerkev danes ni več, predvsem pa ne bi smela biti znak ločevanja klerikalizma od liberalizma ali komunizma; na Primorskem je bila to že od nekdaj manj kot drugje na Slovenskem. Cerkev kot hiša, kot hram, kot mesto bivanja božjega, to je mesto, na katerem je ritualno in mitsko, versko in topografsko osredotočen smisel sveta, človeka, družbe, ki ga druge družbene institucije sicer drugače prevajajo, včasih celo zanikajo, pretvarjajo v zgolj tehnično formalne informacijsko ekonomske, produkcijsko utilitarne kanale, ne morejo ga pa trajno nadomestiti, saj odsotnost tega smisla zmerom znova družbo pripravi v temeljno eksistencialno stisko, v brezizhodnost, v razpad komunikacije, ker odpadejo vera, upanje, ljubezen. Kralj se je tega zelo dobro zavedal. Poleg nacionalnega pomena, ki sem ga omenil in ki je vsem nam več ali manj jasen, je tu religiozni pomen cerkve kot hrama smisla, svetega, božjega. Ta smisel, ki je na Slovenskem krščanski in po večini katoliški, ni zapisan le v svetih knjigah, misalih, bibliji; je tu pet in gledan. Katoliška krščanska religija je za razliko od luteranske, ki je poudarjala besedo in zvok na račun vidnega, onemogočila ikonoklazem. Slovenska katoliška tradicija je že od dav-naj izrazito slikarska, a tudi kiparska. Od svetih znamenj ob poteh, kamnitih zoper kugo ali v spomin na grozo epidemij in prvinskih ujm pa do lesenih Križanih, ki so še danes na tisočerih slovenskih križpotjih, mestih nesreč in srečavanj poti. Od gotskih kipov do posebne slovenske znamenitosti, do lesenih zlatih baročnih oltarjev; do baročne znotraj cerkvene kiparske artitekture, od gotskih fresk na stenah, na stropih, celo v sobah župnišč. Osnovne zgodbe svetega pisma, a tudi iz življenja svetnikov so naslikane, z živimi barvami, z drzno kompozicijo prepletajočih se mnogih človeških figur po slovenskih cerkvah. Če vernik ne bi mogel slišati božje besede, jo je videl; ko je ni mogel slišati, ker je bila prepovedana, pod fašistično okupacijo, jo je spremljal z očmi. Kraljevo freskantstvo je bilo zavedno in načrtno. Avberška cerkev doživlja danes posebno, a ne netipično usodo. Pred leti je vihar vzdignil streho, dolgo je lilo v notranjščino hrama, vlaga je prodirala z vseh strani in še prodira, vednost o vrednosti Kraljeve izjemne slikarije je bila neznatna. Slovenska povojna katoliška Cerkev se je bolj ukvarjala s premišljevanjem, kako preživeti, kako ohraniti svojo organizacijo, kako se približati ljudem z ustrezno pastoralo, kako vračati etične vrednote; v tem času se je le malo, nenačrtno in nekam sra- mežljivo ukvarjala s kulturo. Kraljeve avberske freske so žrtev tega časa. Simbolične so za stanje slovenske Cerkve in za odnos — za spoštovanje — tako do Kraljeve kot do vsakršne, ne le laične kulture. Kako je moralo biti Kralju pri srcu, ko je opazoval to razdejanje ali pa zvedel zanj; ko se je spominjal svojega entuziazma, politične in nacionalne daljnovidnosti avber-skega župnika in nekdanjega nacionalnega politika Virgilija Ščeka, ta mu je bil fresko naročil, a je moral grenko opazovati brezbrižnost kasnejših Ščekovih naslednikov. Ne le partija, za katero je takšno ravnanje razumljivo, saj je Cerkev, ki jo je doživljala kot konkurenčno, rada videla propadati, ampak lastno katoliško občestvo, ki mu je Kralj pripadal, ga je razočaralo, ga gledalo po strani ali vsaj brez primernega posluha. (Zgodovino tega razmerja med Kraljem in na eni strani partijo oz. enobejem in na drugi Cerkvijo, bodo pač morali napisati strokovnjaki; to bo obenem zgodovina konkretnega ravnanja in narave slovenske politično religiozne in konfesionalizirane, a celo institucializirane kulture.) Javni poziv na obnovo Kraljevih avberskih, a morda tudi drugje ustvarjenih fresk naj bi bil del nove strategije: poziva k večji kulturifikaciji slovenske Cerkve; k uveljavitvi prepričanja, da naloga Cerkve ni le na konfesionalno religioznem, pastoralno etičnem, ampak tudi na kulturnem terenu. Cerkev, to je, njeni konkretni predstavniki na slovenski zemlji, tako v mestu kot na vasi, naj bi se znova v polnejši meri zavedeli povezave božjega — verskega — s kulturnim. Seveda ne na način, ki ga je zgodovina zavrnila oz. pokazala na njegovo neustreznost; ne tako, da Cerkev ukazuje kulturi, da predpisuje sloge, izrazne načine, teze, svetovno nazorsko in celo politično platformo. Vsak umetni ali kulturni ustvarjavec, čeprav je ud Cerkve, bo najustrezneje izrazil svoje razmerje do božjega in svetega skoz neposreden sitk med sabo in božjim, med svojo skušnjo in, recimo, svetim pismom; to razmerje da potem posebno umetnikovo religiozno kulturno skušnjo, ki se lahko uresničuje v abstraktnih religioznih slikah, kot, recimo, pri mlajšem slikarju Mateju Metlikoviču, ali na način, blizu Kraljevemu stilu. Kot je na eni strani s katoliškega stališča kultura del božjega načrta, je po drugi strani s kulturološkega stališča religija del kulture. Naj se postavimo na eno ali na drugo stališče, v nečem se srečujeta: obe spoznavata povezanost kulture in religije. Zaničevanje ali celo odstranjanje kulture iz območja religije ima hude posledice: človeka pretirano potisne na stran onega sveta, transcendence, s tem pa askeze, samozanikovanja telesa, nature, čutnosti, radosti v ljubezni do naravnega. Ker je človek sestavljen iz obeh delov, tudi iz naturno telesnega, se nemalokrat takšno omejevanje telesnega izkaže kot poškodovanje človeka, ki se začenja razvijati preveč enostransko, nera-dostno, morda temno, zoper svet, v katerem vidi zgolj leglo trpljenja, neodrešenost; pač stališče svetobolja ali manihejstva. Videti — po Frančiškovo — lepoto in smisel tudi v tem svetu, to je v telesu ljudi, v tostranskih odnosih, omogoča, da sledimo svetemu Pavlu in dajemo Bogu, kar je božjega, a tudi cesarju, kar je cesarjevega; cesar pa tu ni ime le za politično državno oblast, ampak za ta svet, nazadnje tudi za človekovo telesnost. Kulture, posebno pa slikarske, brez priznavanja človekove telesnosti, pa čeprav so to v nepredmetnem stališču do sveta le barve, ni in ne more biti. Kralj je s plasticiteto svojih likov še posebej močno opozoril na to; tudi v tem nam mora biti zgleden. Potrudimo se, da bi rešili, Kraljevega in kulturnega, kar se da. Zgodba o župniku, ki je prišel v Avber po Ščeku in ki je dal prebeliti obednico, na katere stene je Kralj naslikal Zadnjo večerjo, nam pove, česa ne bi smeli ponavljati. Zakaj delujejo Kraljeve avberske — in druge — freske tako pomirljivo, lepo, prijazno, dobro? Ne le moja, tudi splošna današnja usmerjenost srednjeevropejca, intelektualca, ki je doživel polom preveč preprostih obljub in rešitev, tako političnih kot cerkvenih, milenarističnih in moralističnih, je usmerjenost k problematizaciji sveta. Svet — družba, sočlovek, politika, duša, kultura, poezija, celo natura — ni več enostaven, pregleden, ujemljiv. Znanstvena metoda modelov oz. simulacije kot osnova postindustrijskega kibernetizma dopušča mnogoličnost resnice; relativizira. Mnogo ravnin je ideja kubizma. Povezava vsega z vsem pomeni v etiki izločitev nedovoljenega, prepovedanega, zlega; je zlo navsezadnje le še temeljna karakteristika hudiča: uničevanje, razkrajanje, ubijanje, ali pa je celo tu hudič v službi Boga, saj brez smrti ni življenja? Eno drži: svet se je zamotal ne le do nepreglednosti, ampak do skrajno težke raz-rešljivosti. Prav tu nastopa Tone Kralj s svojim cerkvenim fre-skanstvom in pomirja. Freska sv. Miklavža za oltarjem, visoko vzpeta, skoraj čez vso steno, je hote naivna, otroška, preprosta. S temi tremi oznakami je pokrito že bistvo Kraljevega sveta. Mislite, da je izum stripa naključen? Visoka kultura ga je dolgo odklanjala, danes vemo, da je ravno izraz visoko industrializirane družbe, čeprav ne visoko kulturne, le masovne, intelektualno in vrednostno reducirane. Strip deluje, ker v poenostavljeni obliki posreduje osnovne mitske zgodbe, brez katerih človek, ki ne more premagati svojega arhaizma, ni zmožen najti pomirjujoče utemeljitve v svetu. Kralj je predhodnik tega stripa, vendar ga veže na otro- ško slikanico; spoj obojega je danes pop art. Kraljeva slikarija gledavca obravnava kot otroka, to pa je tisto, kar si vsi, od lumpenproletariziranih do najvišje kultiviranih, zelo želimo; obrača se na tisto, kar je v nas prvobitno, otroško, na osnovno čustveno ravnino. Svet je v Kralju jasen. Po eni strani bi to sicer lahko vodilo v ideološko poenostavljanje, v psevdopoli-tičnost socrealizma, kramparstva in lopatarstva; to je bila nevarnost tudi za Kralja, nekaj časa po vojni ji je zapadah Današnje pojmovanje krščanske vere pa se ne veže več na psev-dopolitičnost, na milenarizem, na klerikalizem, na totalitarizem, ki je hotel vse človekovo življenje podrediti eni teološko dogmatski misli; na integralizem ene razlage sveta, ene moralke, izdelane do najmanjših podrobnosti. V današnjem času, ko sta vera in znanost, Cerkev in država ločeni, ima vera šele primerno svobodo, da odgovarja človeku na načine, ki so z znanstvenimi razpravami, s prepiri o znanstveno filozofskih resnicah neobremenjeni. Naenkrat Kraljeve freske niso (več) edina resnica tega sveta, ne odpravljajo drugih, zamotanih vprašanj, Kosovelove groze biti, Pregljevih religioznih stisk, Voduškovega skepticizma, Kocbekove paradoksalike, Mrakove brezpogojnosti in tragičnosti. Vse to še naprej je in še mnogo drugega, danes nepredvidljivega, strašnega — kar pa, zaradi ločitve ravnin, sploh ne more ogrožati otroške vere; še več, takšno otroško vero si človek šele želi, v spoznanju, da je njena preprostost enakopravna najbolj globokim spoznavoslovnim, moralnim in sociološkim vprašanjem. Okrog Miklavža, nad njim so angelci, izjemen primer slikarjevega poguma, da si je upal tako daleč v hotenem poenostavljanju, v reduciranju problematike sveta na nedolžno dobroto, na dematerializiranost detinjskih predstav o odrešujočem in pravem. Če česa, si današnji človek želi nedolžnosti, ki je morda edina enakopravna — tudi Aljoša Karamazov — zločinski naravi tega sveta. Ta narava je Kralju dobro znana. Pod Miklavžem je vihar,razburkano morje, nesreča ogroža čoln, v katerem ubogi brodolomci prosijo za svoja življenja ali obupujejo. Ta svet je sestavljen iz nesreč, bolezni, nasilij, umorov; v tem svetu je človekova duša nenehno temeljno ogrožena, da o njegovem telesu niti ne govorimo. A Kralj ve in prikazuje. Obenem z zlom je tu dobro: rojstvo, to je, nenehno ponovno porajanje (re-creatio), ozdravljanje, krst, rešitev. In prav to so religiozna bistva tem, ki jih je podal v avberski cerkvi. Molitev, značilna za družino v desnem kotu potapljajočega se čolna zadoltarne freske, je človeški akciji enakopravna. Ker človek razpada v dve naravi, v tuzemsko in onstransko, na telo in dušo, na družbo in na duha, mora skušati obe držati v ravnotežju. Med vojno je prišlo do izključljivosti: na eni skoraj zgo-ljaktivizem, vezanost na reševanje tostranskih vprašanj, države, torej poudarek na vojščaškem, na drugi skoraj zgoljmolitev, prepričanost, da bo Bog rešil Slovence, če bodo dovolj moralni, pobožni, dobri, nazunaj družbeno politično neaktivni. (Čeprav je res, da ne ena ne druga stran nista mogli vzdržati brez nujnih dopolnil: prva ne brez molitve, ki jo je pri sebi imenovala vera v konkretno socialno prihodnost, ideološko upanje, gojenje samoprepričevanja, zaklinjanje, druga pa ne brez voj-ščaške akcije, s katero je branila telesa molivcev.) Po vojni kot da je za dolgo dobo prevladala usmerjenost v zgolj aktivizem, najprej v dozdevno racionalno, potem v problematično, ves čas v socialno dokazljivo, v materialno in čutno, seksualno in opredmeteno. Molitev se je tu reducirala in deformirala — grote-skizirala — v rearhaizirano, pogansko oboževanje gmotnih predmetov, služečih telesnemu ugodju. Ta komedizirana, v burko spremenjena molitev je spremljala tostransko dejavnost; bila je magična. Kralj nam odpira pogled v drugačno molitev, v temeljno: molitev je spoznanje, da je človekova akcija v temelju nezmožna razrešiti usodna vprašanja človeškega življenja: odrešitve. A človeka niti osvoboditi ne zmore; osvoboditev na tem svetu je samoslepilo, privid. Molitev naj bi spet pomenila prošnjo k milosti: zaupanje, da je prav, kot je, in če človek po svoji moči skuša omejiti svojo zločinskost, ubijavskost, pustiti drugim, da so, kar so, in najti celo znotraj najhujše nesreče točko tolažbe: mir, ki odpravi ali vsaj obrzda strah pred smrtjo. Prav v tem kontekstu razumemo, da tudi slika sv. Luke ni naključna. Po eni strani poudarja Kraljevo avtobiografsko potezo: Luka in Kralj sta slikarja. Vendar ne takšna, ki bi slikala naturalistične detajle, zvezanih pogledov le na tostranskost sveta. Luka slika prvi Marijo, mater božjo; slikarstvo ima višji in globlji namen od zgolj reprodukcije gmotne danosti. Slika odrešitev. Drugo ime za odrešitev je ozdravljenje: prošnja, ki slove: in ozdravljena bo moja duša. Luka je namreč — to je druga stran téme — zdravnik; odpravlja bolezen: bolezen telesa in duše. Slikar naj bo prav tako zdravnik in ne le prenaša-vec predstav, glumač; naj ne poudarja svojega artističnega, komedijantskega, igrivega, ludističnega, formalističnega, kamistič-nega, le na ta svet vezanega očesa. Je videc, ki vidi mater božjo v oblakih: ki vidi bistva odrešenja. Na nasprotni strani cerkve gledamo, s kakšnim lažipobož-nim zadoščenjem sprejema lepa Saloma Janezovo glavo iz rok krvnika. Upam, da se ne motim, če razlagam slikarjev izbor te- me takole: lepota, ki je zgolj zunanja, ne le da ni nič vredna; zločinska je. Saloma je simbol ženske, ki želi; ki ne postavlja nobenih moralnih meja uresničitvi svoje želje; kateri je najvišja, najvišje sladostrastje prinašajoča želja umor: užitev v ubijanju, v ponižanju živega, a samobitnega na mrtvo, ki je edino pokorno. To je želja po vladanju nad živim in mrtvim. Ljubezen je nasprotje vladanja; ne uporablja, ne zlorablja, ampak omogoča. Saloma je simbol današnje, rafinirane, pervertirane kulture, ki de-socializira; ki ni religiozno osmišljena, utemeljena. To je prazna lepota forme, napolnjene z uživanjem v nasilju. Kot da je ta Kraljeva slika kar najbolj sodoben in učinkovit odgovor na slovensko polsodobno, a še zmerom delujoče zagovarjanje želje — poželjivosti — kot osnovne človekove značilnosti, kot njegove osrednje resnice in narave. Zoper nujni de-monizem kulture — ideologije —, utemeljene na želji je najboljše zdravilo Kraljevska nedolžna otroškost, poenostavitev molitve na oboževanje dobrega. Takšno oboževanje predstavlja sv. Anton Puščavnik. Za Kralja je značilno, da ga ne vidi — kot Flaubert v romanu ali toliko klasičnih slikarjev — kot vznemirjevanega od izkušnjav. Kralj ne kaže muke eremitstva, anahoretstva, askeze; v Kraljevem — v otroškem — svetu ni askeze, ampak je primarna čistost. Kraljev svet je blizu sv. Frančišku Asiškemu. Morda pa — zagotovo — ta freska ne predstavlja Puščavnika, ampak človeka ljubezni, okrog katerega se zgrinjajo živali brez strahu, sije polno žareče sonce, svet je skladen, ker ga harmonizira moč, povsem tuja razredno oblastniškemu razmerju med vladajočimi in vladanimi, rablji in žrtvami. Žrtve so na tem svetu stalne in neodpravljive; a njihova smrt je nična v primerjavi z močjo, ki jo nosijo v sebi, ko vstopajo v božje območje. Na to opozarja nasproti, nad levo stranjo ladje naslikana freska krsta. Za pravkar krščenim stoji, že čaka krvnik; to je stalna podoba našega življenja. Že vleče meč iz nožnice. Vemo, da bo zanesljivo opravil svoje delo. V središču podobe pa nobenega strahu, kaj šele panike, negotovosti, omahovanja. Otroška vera v odrešljivost človeka in sveta je trdna kot skala, a nežna v svojem zgoljpričevanju. Krst se dogaja v središču sveta; je središče sveta, je iniciacija, prehod iz nejasnosti in teme v odločenost, v odrešitev. Tako na sliki krstitve kot na večini dragih nas posebej očara nekaj, kar danes silovito pogrešamo: prostor. Danes smo v tej družbi industrijskega, urbanega tipa strahotno nagneteni, tako rekoč drag na dragem; s težavo dihamo, se komaj premikamo, manjka nam prostora, da bi bili suvereni, skladni v gibih in čustvih, umirjeni v ravnanju. Še živali terjajo prostor zase; če jim ga kdo jemlje, se borijo zanj, če so vanj stisnjene, se razobličijo, sprevržejo se jim nagoni, vse do patologije razplojevanja. (Poizkusi s podganami, ki so kot družbena bitja ljudem sorodne.) Bolj ko smo utesnjeni, bolj kličemo po svobodi, po osvobojevanju. Norimo od svobode, a jo najdevamo v zanikanju etičnih norm, solidarnosti, karitativnosti, zvestobe, smisla; uveljavljamo jo v izkoriščanju svojih bližnjih, v izsesavanju njihovih teles in duš. Bližina kož, ki jo je oznanjeval kamizem-seksizem, daje le navidezno, samoslepilno svobodo, ki se kmalu njegovim vernikom izkaže kot muka praznote. Nesvobodno na-gnetenost premagujejo s praznoto odvezanosti od sočloveka. Manjka tisto tretje, vmesno, kar je tako izjemno značilno za Kralja — bolj kot za katerega koli slovenskega umetnika. Ko gledam njegove podobe v avberski cerkvi, sproščeno diham; dih pa je star simbol za poduhovljenost sveta. Naslikane figure niso osamljene; šele daleč ne. A prav tako niso nametane druga na drugo kot v teh norih današnjah mestnih aglomeracijah. Razmerje med figuro in figuro je poudarjeno nelinearno, nereduci-rano na eno linijo, ki jo ponavadi določa ta ali oni oblastnik ali pa celo reificirani sistem. Prostornost prostora na Kraljevih slikah omogoča mnogostranost odnosov med ljudmi, srečavanja s te ali one strani; pušča svobodo, ki ne vodi v praznoto; pušča svobodo, ki pelje svobodno k sočloveku. A to je mogoče le v svetu, ki mu vlada duh. V osi cerkve leži nekoliko drugačen pomen. Sv. Miklavžu ob strani stojita oba slovanska svetnika — jasen branik zoper italijanizacijo Krasa in slovenske Primorske, za nacionalno opredelitev slovenske Cerkve pod Italijo. Oba, sv. Ciril in sv. Metod, sta jasna, čvrsta, odločna moška v zrelih letih, z obrazoma, ki se ničesar ne bojita in vesta za svojo prihodnost. Danes, ko je slovanska komponenta v slovenski zavesti tako razvrednotena, kot vsaj že dvesto let ne delujeta kot utemeljitelja slovenske Cerkve. Dež in vlaga ju nista poškodovala. Njima nasproti, nad vhodom, je freska, ki kaže, kako daje Jezus sv. Petru oblast v Cerkvi; ta slika pa je tako poškodovana, da bo komaj še rešljiva. Je v tem kaka nehotena simbolika? Je téma oblasti danes problematizirana, vsaj do neke mere, tudi v Cerkvi oz. oblast pojmovana drugače kot nekoč? Na stranski freski komaj še vidimo, kako nosi Jezus križ; kako jeruzalemske žene objokujejo. In na drugi strani izginja v poškodovanem sv. družina. Ohranitev teh fresk, njihova oživitev bi (bo) pomenila, da na Slovenskem spomin na Jezusa in na krščanstvo ne izginja; bila bi dokaz notranje prerojevalnih moči za moč ljubezenskega duha, in ne nazadnje tudi kulture. gli affreschi di tone kralj in alcune chiese del carso Taras Kermauner Tone Kralj, assieme al fratello maggiore Francò, è stato un modello per la pittura espressionista slovena degli anni '20. Ma la critica si è scordata di lui, nonostante fosse stato partigiano durante la guerra. Un destino condiviso da altri scrittori ed artisti di quell’epoca. L’esempio più noto è forse quello dello scrittore Pregelj, oggi rivalutato quasi come un Cankar. Ma per Kralj questo stato di cose è continuato fino ad oggi, e questo saggio vorrebbe contribuire alla sua riscoperta. Egli ha continuato infatti a dipingere anche nel dopoguerra comunista, affrescando le pareti di molte chiese dell’area confinaria con l’Italia. Da alcuni anni mi sono trasferito ad Avber, piccolo paese carsico, disteso sulle falde di una collina al cui vertice si erge la chiesa barocca affrescata da Kralj. In un certo senso, essa è un po’ il simbolo della cristianità slovena, radicata nella terra e nel paesaggio, ma che sta al centro delle cose, quasi a simbolo del senso e dell’ordine che vigono nel mondo, nell’uomo, nella società, significato questo, che nuove forme sociali non sono riuscite a sostituire nella cultura moderna. La tradizione cattolica slovena è stata sempre anche pittorica e Kralj ha dipinto anche per fini nazionali. Al tempo del fascismo si proibiva alla gente di parlare la loro lingua: e nella pittura avrebbero almeno potuto osservare le rappresentazioni sacre sulle pareti delle chiese. Nel dopoguerra, la chiesa di Avber ha subito gravi danni con conseguenze negative sugli affreschi, ma il problema non ha avuto la risonanza che avrebbe meritato, nemmeno negli ambienti cattolici, preoccupati com’erano più a sopravvivere, che alle cose che potevano sembrare di minore importanza. Ma oggi i cattolici farebbero bene a riavvicinarsi alla cultura, non come ciò avveniva in passato, con strumenti di potere, ma co Su invito del Centro Culturale Most e l'Associazione degli Intellettuali Sloveni l'autore tenne una conferenza sull'argomento il 28 gennaio 1985 nella sala Peterlin di via Donizetti 3, Trieste. Presso la Cassa Rurale ed Artigiana di Opicina è stato aperto il c/c n. 4005 a favore del restauro degli affreschi di Kralj nella chiesa di Avber. me elemento di umanità. Quando ciò non avviene, si corre il rischio dell’unilateralità in senso religioso, e cioè quel genere di manicheismo che vede il mondo come una «valle di lacrime», mentre esso è fatto anche di corpi, luci, colori, ciò che è presente nella pittura di Kralj. Il mondo moderno è teso ad una sempre maggiore complessità, problematicità, difficoltà di pervenire a delle soluzioni, ma gli affreschi di Kralj si presentano semplici e riconcilianti. La figura di San Nicolò, dietro l’altare, occupa tutta la parete ed è volutamente naif, semplice e infantile, ciò che caratterizza tutto il suo stile, una specie di racconto a fumetti, antesignano della «pop art». Kralj descrive ciò che c’è in noi di primigenio ed infantile. La chiave della comprensione dei suoi dipinti sta nel non prendere posizione in favore o contro il suo stile semplice, confrontandolo alla complessità e paradossalità di altri autori, ma di lasciar convivere il tutto, dando a tutti eguali diritti. Anche il mondo moderno dimostra di aver bisogno della fede dei bambini. Tale semplicità va posta su un pari piano con i più profondi problemi conoscitivi, morali e sociali. Gli affreschi di Kralj nella chiesa di Avber, rappresentano l’innocenza quale contrappeso alla natura malvagia del mondo, e mettono la preghiera sullo stesso piano dell’attivismo umano, spesso dimostratosi incapace di trovare una soluzione ai problemi che stanno più a cuore all’uomo, soprattutto quello della redenzione. Preghiera, significa domanda di grazia e fiducia nella fondamentale giustezza delle cose. Sulle pareti vi è anche San Luca, in cui Kralj si identifica: infatti, il pittore non dev’essere solo artista, ma anche medico di anime e chiaroveggente come lo era San Luca, che vede la Madonna nelle nubi, ovvero, l'essenza della salvezza. Di fronte a questo dipinto possiamo osservare l’ipocrita soddisfazione della bella Salomè quando si fa consegnare dal boia la testa di Giovanni Battista. Kralj sembra affermare che la bellezza puramente esteriore non vale nulla, essendo malvagia. Salomè è il simbolo della donna che non ha scrupoli morali a soddisfare la sua voluttà, sentimento questo che raggiunge il suo apice nell’assassinio: ciò che rappresenta il piacere di dare la morte a ciò che è vivo, trasformarlo in cosa perfettamente ubbidiente; desiderio di dominio su ciò che è vivo e morto. Amore significa esattamente il contrario: un sentimento che non sfrutta, ma rende possibili le cose. Salomè è il simbolo della cultura moderna, perversa, desocializzante e priva di significato. Vuota bellezza della forma, riempita di voluttà e di violenza. Rispetto al necessario demonismo della cultura ideologica basata sul desiderio, abbiamo come miglior me- dicina l’innocenza dei bambini e la semplificazione insita nella preghiera. Sant’Antonio Abate viene rappresentato diversamente dalla tradizione: egli non è combattuto dalle tentazioni, come in altri artisti, ma vive in un mondo radioso d’innocenza primitiva ed armonia universale del creato, quasi un San Francesco. Alle spalle degli appena battezzati, c’è già il boia con la spada sguainata. E’ certo che egli porterà a termine la sua opera, ma non si nota timore, panico, incertezza, esitazione. La fede dei bambini è forte come la roccia, ma anche delicata. Il battesimo avviene al centro di tutto; è il centro del mondo, l’iniziazione, il passaggio dall’oscurità alla decisione della salvezza. E’ affascinante la concezione di Kralj dei grandi spazi vuoti che stanno a simboleggiare la libertà. La libertà è oggi un mito, che si ritrova spesso nella negazione delle norme etiche, della solidarietà, della carità, della fedeltà, del significato; spesso essa si basa sullo sfruttamento del prossimo, sul consumo di corpi ed anime. Invece, osservando le figure di Kralj nella chiesa di Avber, si respira liberamente, ed il respiro è un antico simbolo della spiritualità. I grandi spazi di Kralj consentono rapporti diversificati tra la gente, libertà d’incontri con il prossimo. E ciò sembra possibile solo in un mondo dominato dallo spirito. Nell’asse della chiesa osserviamo significati diversi. Ai fianchi di San Nicolò vi sono i due santi protettori degli slavi, eretti a barriera contro l'italianizzazione del Carso e del Litorale sloveno sotto il fascismo. San Cirillo e Metodio sono due figure virili, prive di timore che guardano l’avvenire. Invece è gravemente danneggiato l’affresco raffigurante Gesù che consegna il potere a Pietro. Sarà un caso? Il tema del potere è oggi molto discusso e contrastato. Riassunto A. L. Niša z Janezom Krstnikom Nicchia con S. Giovanni Battista Sv. Luka slika Marijo S. Luca ritrae Maria Zadnja Večerja L’Ultima Cena vidmariana ali vprašljivost nekritične kritičnosti Lev Detela SLAVNI MOŽ Mali sivi mož z vlažnimi očmi in nasršenimi obrvmi, zakaj tako slovesno potuješ v svoj nič? Mali zviti mož, zakaj si si naložil dolg s staro špecerijo in s strupi, ki so izgubili moč? Mali zgovorni mož z nagačeno glavo in z votlim srcem, vrata te že bijejo po petah. Edvard Kocbek Daljnosežna umetniška dejanja so vedno aktualni izraz po-litično-duhovne stvarnosti določenega časa in njegove družbe. Posredno ali neposredno, z različnimi vsebinsko-oblikovnimi prijemi in tozadevnimi umetniškimi preobrazbami, zrcalijo mentaliteto obdobja in mu podarjajo avtentičen in objektiven ustvarjalni impulz. Politično-ekonomski sistemi pogojujejo njim odgovarjajočo usmerjenost mišljenja. Dokaj cinična in tudi banalna modrost, da si vsaka družba piše tako literaturo, kot jo zasluži, sicer ni izvita iz trte, a je vseeno le na pol resnična. Družbene in kulturne procese moramo namreč zaznavati v njihovi več-smemosti, v različnih protislovjih in polarizacijah, ki poleg osnovne linije dopuščajo tudi opozicijo in odklon. V avtoritativnih sistemih so duhovni impulzi, ki skušajo premagovati oka-menele tradicionalistične redukcije, konservativna zapiranja v nekritično samozazrtost, v vprašljivi inštrumentarij neanalitičnega leporečniškega konservativizma, kaj hitro vprašljiva, če že ne subverzivna dejanja, ki jim je treba duhovno nasprotovati in jih politično onemogočati. Ekstremna primera družbeno-političnega obračuna s projektom nove estetike, nove duhovnosti in nove literature sodita v čas naše polpreteklosti. Stalinizem in fašizem z znanimi notoričnimi preprečevanji modeme umetnosti se pri svojem ideološkem »roll-backu« nista izognila niti uporabi fizičnega nasilja, uboja, umora in genocida, na kar še danes opozarjajo bolj ali manj točni seznami umorjenih umetnikov in uničenih kultumo-narodnih skupin. Za Stalina in njegov doktrinarni krog so izvir-nejši, modernejši ustvarjalci kaj hitro veljali za kapitalistične špijone, izdajalce, protiljudske parazitske kozmopolite, kar med drugim dokazujejo primeri Mandeljštam, Pilnjak ali Babelj. Hitler, ki je v sebi občutil veliko, po sili razmer okrnjeno umet-ništvo, je bil v estetskih sodbah še precej direktnejši kot Stalin. Leta 1934 je menil, »da bi modemi umetniki sodili pod zdravniško nadzorstvo« ali pa »zaradi varanja naroda v za taka dejanja primeren zavod«. Leta 1937 je te svoje pomisleke strnil v tezo, »da Židje še vedno kujejo svojo zaroto in predstavnike našega naroda slikajo kot poniglave kretene; travniki so za te slepce modri in nebo zeleno.« Nato pa znanstveno dodaja: »Preiskati bo treba, ali je vzrok za to očesno napako mehaničnega izvora, oziroma ali nastaja zaradi dednih židovskih obremenitev in anomalij. V zadnjem primem je treba preprečiti vsako nadaljno možnost razmnoževanja.« Taki negativni pogledi nekdaj vodilnih politikov sveta niso nič drugega, kot psihotični premik in izmik od kompliciranih verižnih problemov industrijske in družbene modernizacije. Ta rojeva zaradi svojega širokega, pahljačastega spektra nepredvidenih zakonitosti negotovost in premajhno možnost indoktrinar-ne identifikacije pri političnem vodstvu in načrtovalcih samih, ki pritistku družbeno-ekonomskih in političnih imperativov kmalu niso več kos. Tudi novi konservativizem in dogmatizem bi vzroke za neprijetne posledice negativnih družbeno-političnih procesov rada potisnila na območje kulture in duhovnosti. Tam, kjer ekonomska in administrativna merila in iz njih izhajajoči ukrepi ne ustvarjajo tiste socialne in narodne integracije, kot so si jo načrtovalci in izvajalci želeli, projicira konservativizem vzroke določenih aktualnih negativnih socialno-političnih danosti na področje takoimenovane »subverzivne kulture«. Toda kaj je to? Razsežnosti novodobnega konservativizma dokaj dobro raz- krije splet več ali manj vprašljivih misli o krizi literature na Vzhodu in Zahodu, o napakah sodobnega pisanja, o kategorijah nepravilnosti sedanjega mišljenja, kot ga je po zadnji vojni zapletel in razpletel slovenski kritik in esejist Josip Vidmar. V spisu »O smislu naše literature« nas Vidmar na primer pouči, »da je vrsta naših umetnikov ubrala drugačno pot, kakor bi bilo treba. Zaradi naše kratkotrajne vzhodno orientirane kulturne politike po vojni so bili nekoliko ugneteni, zdaj pa'jih je fasciniral svobodnjaški duh zahodne Evrope in zaplavali so z njenimi tokovi brez kritike in brez kompasa. Danes služi dobršen del naših likovnikov abstraktni umetnosti in skoraj vsi mladi pesniki goje... hermetično poezijo... Spričo nerazumljivosti te nove poezije se je vsekakor treba vprašati, kako naj v tej obliki pesnikovo čustvo prehaja na nas in kakšno spoštovanje do svojih izpovedi imajo pesniki, ki jih tako neodgovorno odevajo v megle?... Živimo v občestvu, ki si popolnoma neodvisno in nenavadno umno in dosledno ustvarja svoj notranji red v skladu s socialističnimi načeli in s svojim človečanskim občutkom za demokracijo... Naša naravna smer bi bila: iskati svojih potov v skladu z resničnim stanjem stvari pri nas in z njegovimi apeli na našo človečnost (!)... Toda naša umetnost? Ko se je obrnila od vzhodne nesvobodne, se je slepo podredila zahodnim vplivom, dasi ne bi smela pozabiti..., kako nam je zahod blizek samo zaradi svoje svobode (!?), popolnoma tuj pa nam je po svoji življenjski orientaciji, po svoji miselnosti, po svoji čustveni vsebini in zato tudi po umetniških oblikah, ki smo se jim podredili tako brezpogojno.« — Zares? Morda se duhovni učitelj slovenskega naroda, njegove nove socialne strukture, niti ne zaveda, da je v pričujočem sestavku na izrazit način razkril konservativno-reakcioname izvore svojega dociraj očega, avtokratskega traktata o »pravilnem vedenju umetnosti.« Podoba je, da Josip Vidmar slovensko duhovno stvarnost pojmuje kot veliko učilnico z mnogimi ne posebno pridnimi učenci, ki jim bo njegova stroga učna ura o normah pravilnega gledanja na literaturo, družbo, narod in svet nadvse koristila in kot nadebudna vodnica, prava »mater et magistra«, pomagala pozitivno naprej! Že na prvi pogled je jasno, da Vidmar zelo kompleksne, večsmerne pojave v sodobnem svetu dokaj shematično in enostavno deli na Zahod in Vzhod ter na »naše« (slovensko, jugoslovansko), ne da bi sploh znal pravilno diferencirati in kritično analizirati. Pri tem je več kot očitno, da je svet na levi in na desni večsmeren, ne samo iz enega kosa, in vseeno v tvorni dialektični povezavi, ki sega od Združenih držav Amerike do Sovjetske zveze, od Indije in Afganistana do Nigerije in Južne Amerike, v kateri tudi Jugoslavija in Slovenija ne pomenita nič več in nič drugega, kot je danost njune realne strukture. 2e davno bi se morali znebiti romantičnih iluzij, ki nas zavajajo v popolnoma napačno postavljanje vprašanj in z njim pogojeno (nelogično sklepanje. Sodobna svetovna družba je vidno napolnjena s procesi tako imenovanih družbeno-ekonomskih modernizacij, ki ustvarjajo nove človeške potrebe, nove smeri družbenih in osebnih identifikacij, drugačen pogled na človeško eksistenco in njene kulturne simbole. Josip Vidmar ne gleda naprej, temveč nazaj. Problemi po-sodobljanja človeškega življenja, ki jih na samosvoj in enkraten način zna demonstrirati suverena in avtohtona literatura, mu ostajajo tuji, saj je to človek, ki skuša s svojimi aksiomatičnimi definicijami o pravilni umetnosti v bistvu samozaščiti ti lastne večsmeme lastniške interese skupine, ki ji pripada. Josip Vidmar se vede, kot da sta literatura in umetnost njegova zasebna last in modrost, oklicati skuša posebno normo pravilnega političnega odnosa do družbe in umetnosti, pri tem pa pozablja, da je za sodobni svet in za sodobno umetnost značilno, da neke edinozveličavne norme več ne poznata. Poleg tega se suverena estetska energija sproti osvobaja določenih družbeno-ekonomskih vezi in se zdaj v tej in potem v drugi obliki kot splet atomiziranih in estetiziranih človeških stanj spaja in ločuje od sistemov in zakonitosti, med katere je ujeta, dokler kot osvobojena umetniška avtohtona energija ne postane sama sebi lasten estetski zakon. Tudi slovenska umetnost se je kljub sponam, ki ji je nalagal Josip Vidmar, v svojih najboljših primerih sprostila in osamosvojila, a istočasno razpršila na različne smeri in manifestacije, tako da v osrednji Sloveniji ni tako iz enega kosa, kot se to včasih misli, in to ne le zaradi problema različnih pišočih generacij. Josip Vidmar se vede kot nekakšen zadnji homerid, sklicuje se na »aksiome« takoimenovane klasične estetike, čeprav je sodobna umetnost na podlagi novih družbeno-ekonomskih premikov na prelomu obeh zadnjih stoletij bistveno spremenila perspektivo gledanja na človeka in svet in se sprostila v smislu novih, manj šabloniziranih znanstveno-filozofskih spoznanj o človeku in družbi. Vidmar je v avtosugestiji, da s svojimi nazori nudi recepte za pravilno slovensko pisanje in branje, poleg večjih esejev in zapiskov v dnevnem tisku takorekoč sproti priobčeval vrsto manjših ali večjih kritik o sodobni slovenski literaturi. Te so v bistvu vedno predvsem svarila in pomisleki, pregneteni z značilno konservativno mentaliteto avtorja, ki jo je prilagodil zakonitostim nove slovenske socialne in politične strukture. V mimobežni oceni eksperimentalne igre Danila Lokarja »Konjiček«, ki so jo pred leti uprizorili v Ljubljani (namenoma smo jo naključno iztrgali iz mape podobnih Vidmarjevih spisov), se zavzema za stara pravila dramske estetike in med drugim piše: »Lokarjevo besedilo, ki naj bi bilo po njegovih spremnih besedah nekakšna ilustracija dvojnosti v vsem življenju..., ni ne drama ne igra, temveč skoraj nepretrgan samogovor človeka, ujetega v dvotečajnost samote in kontakta z vsem svetom, samogovor, ki nima konca, kakor nima začetka, in ki se vrti v krogu, iz katerega mu očitno ni izhoda... Zaokroženost ali vsaj razvidna težnja k takemu ali drugačnemu smotru, višku ali vsaj koncu pa je še tako neznatnemu odrskemu delcu vendarle potrebna.« Zakaj? Mnoge moderne drame od Ionesca in Adamova do Becketta in Ghelderodeja zrcalijo popolnoma drugačne, neklasične estetske zakonitosti. Njihove izrazne elipse in partikule se vrte v labirintnih krogih, intenzivnost njihovega sporočila se skriva v bistroumnem nesmislu, da kakega ideološkega »sporočila« o človeku in življenju ni, ker ni ničesar, kar bi lahko raslo čez stvari, človeka, življenje, smrt in človekova čustva in upe. Kaj na Slovenskem poleg Vidmarjevega (in še kakega drugega) estetskega pogleda na življenje in svet ni mogoč tudi tak pogled? Kaj ni tak pogled bolj resničen, kot tisti, ki se zavija v utvare iz romanticizmov in iluzij, katerih čeki sploh niso kriti? Kaj ni tako, da tudi sodobna slovenska literatura Petra Božiča, Gregorja Strniše, Vitomila Zupana ali Rudija Šeliga in drugih zrcali nove, sodobne probleme slovenske družbe, ki je družba protislovij in prelomov? Resničnost take družbe zagotovo bolje demonstrira »odprta« in večsmerna literatura z novimi stilističnimi in vsebinskimi prijemi. Kaj ni zgodnji Peter Božič (n. pr. roman »Izven«) pokazal na tiste negativne značilnosti slovenskega sodobnega socialnega trenutka, ki bi jih mogli opisati kot »zrcalno sliko razdvojene in odtujene družbe«, v kateri obstoji vodilni sloj političnih in kulturnih funkcionarjev (n. pr. Vidmar), kateremu je na spodnjem koncu priključen produktivni del delovnega ljudstva? Na drugi strani pa se vedno bolj črni usodni rob družbene subkulture in geta z brezposelnimi, bolnimi, delomrz-neži, kriminalci, pustolovci, pijanci, narkomani, klovni, vagabundi in umetniki, na katere je še znal prisegati Ivan Cankar z rdečim nageljnom na svoji »socialistični« suknji. Ta »družbeni rob« pa je tuj in odvraten bolj »novodobnemu« in »progresivnemu« Josipu Vidmarju! Ker Vidmar noče ali ne zna videti realne stvarnosti z njenimi antagonizmi, razpokami, nevarnostmi in novimi upi, ker noče upoštevati pomena dialektičnega pluralizma družbenih tokov in mnenj, je tudi slep za resnično stvarnost slovenskega naroda, za njegovo razcepljenost na jugoslovansko jedro in na rob, ki sestoji iz zamejskih Slovencev v Italiji in Avstriji (»dekadentni« Zahod) in na Madžarskem (po Vidmarju »nesvobodni Vzhod«) ter »kriminalnega političnega« zdomstva. Ker bi rad vse prilagodil svoji iluzorni podobi lepega in primernega in celotno slovensko danost nategnil na to svojo nasilno kopito, se ne more dokopati do edinopravilnega in modernega odnosa o več-smemi slovenski narodno-duhovni situaciji, ki kljub vsemu teži k zgodovinsko pogojeni duhovni vzajemni enotnosti v pluralistični raznoličnosti. Zato je Josip Vidmar danes zaviralec slovenskih interesov. Želja po narodni enotnosti na podlagi vsestranskega spoštovanja raznovrstnih posameznikov in z upoštevanjem drugačnosti, v skladu s konkretno danostjo in z osnovnimi težnjami in stremljenji celotnega, na več političnih sistemov in interesnih sil zgodovinsko razdeljenega slovenskega naroda, bojda ne odgovarja njegovi centralistični in oportunistični mentaliteti. Literatura, kakršno si zamišlja, bi lahko bila le idealizirana literatura, nekakšna »Potemkinova vas« neresničnih tez o lepem in dobrem izven družbenih antagonizmov in prisil. Taka literatura je lahko le redko dobra, zakaj idealisti in optimisti pišejo po navadi slabo, kot je vedel nedavno povedati tudi znani zahodno-nemški literarni zgodovinar in teoretik Hans Mayer. Sodobna literatura je in mora biti spričo splošne svetovne in družbene ogroženosti tudi poročilo o strahu, o patologijah časa in človeka, o malodušju in nesposobnosti aparatur, ki nam vladajo, o brutalnosti tehnologij in sistemov, pa naj nam je to všeč ali ne. Taka je resnica časa z vsemi družbenimi in človeškimi padci in možnostmi od psihologije ali seksualnosti do visoke politike, ki ne sme biti nikakršna tabuizirana tema, temveč možnost človekovega razmejevanja in osmišljevanja. In če je slovenski duhovni »razvrat« danes prav v tem, da si v času, ko so levi teoretiki leta 1968 v eni sami sekundi nekritičnega revolucionarnega slado-strasja, v času poljubnih tisočkratnih možnosti umetniške reprodukcije, prerokovali konec umetnosti, privošči poleg central-no-slovenske literature v Jugoslaviji še zamejsko in zdomsko slovensko literaturo, potem ta »razvrat« odgovarja realnemu stanju stvari in je za razvoj slovenske duhovnosti samo koristen. In tisto, kar nastaja zunaj, sodi istočasno, v smislu dialektičnih povezovalnih sklopov, v smislu kontradikcij skih duhovnih manifestacij, v centralno notranjost, kot je centralno pomembno in vzpodbudno za tisto, kar se literarno rojeva zunaj, a je kljub tabuiziranosti in politično-policijski prepovedanosti nedeljivo zapisano za znotraj. Kljub Josipu Vidmarju in kljub direktivam, ki so skušale eliminirati to vrsto slovenskih mednarodno razvejanih diferenciacij! Tudi literarni zgodovinar Franc Zadravec, ki se je med drugim v publikaciji »Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar« (založba Obzorja, Maribor 1976) dokaj panegirično soočil z življenjem in delom tega vsekakor zelo samolastnega in s tradicionalnimi estetskimi energijami prepolno samosvojega slovenskega literarnega delavca, zapade sugestiji Vidmarjevih »ravnotežnih pozicij« o negativnosti takoimenovanega antiromana, anti-drame, antipoezije, hermetične poezije, groteske, formalnih dekadentnih izrastkov in naturalizma, pri čemer je v kompleks svojih v bistvu enobežnih misli spretno vnesel problem morale, a tudi umetniške čistosti in boja za človečansko jedro v literaturi. Pri tem oba, Vidmar in Zadravec, pozabljata, da sta »antropološko jedro« in avtentična umetniška prizadetost nadvse adekvatno, v smislu večplastne in mozaične spoznavne strukture današnjega časa, upodobljena prav v takoimenovanih »novih umetnostih«, v antiromanu, v eksistencialistični drami absurda, v hermetični poeziji, v »absolutni« (totalni) glasbi, v novih slikarskih oblikah. »Ravnotežne pozicije«, klasično zasukani nazori o umetnostih, pa naj bodo zapisani v še tako žlahtni besedi, ki jo Vidmar vsekakor zna uveljaviti, v bistveno spremenjenih družbeno-politič-nih, ekonomskih in tudi filozofskih pogojih novega časa namreč ne zadostujejo več, da bi zaobjeli, doumeli in utemeljili tisto, kar se dejansko manifestira v sodobnih umetnostih. Vidmar je žrtev znanega slovenskega konservativizma na vseh straneh, saj je znano, da smo se Slovenci v zgodovini le redko povzpeli do resnično novih, modemih in radikalnih umetniških dejanj. Zato odklanja sedaj, v trenutku, ko bi nova, odprta umetniška dejanja signalizirala liberalnejše, bolj humane načine vedenja, prav tisto, kar bi Človeku šele omogočilo medčloveško Solidarnost in vzajemno družbeno Svobodo. Enostranski so tudi njegovi nazori o neprepričljivosti katoliške literature in kritike na Slovenskem. Tu se je pravzaprav negativno zadrl v tisto vrsto umetniške izpovedi, ki bi mu kot »humanistu« zaradi humanega izhodišča morala biti blizu. Podoba je, da je s svojimi apologeti vred govoril vedno le »na splošno«, kot je »na splošno« govoril o umet- nosti in »na splošno«kritiziral novo ali staro literaturo. Zaradi te zameglene »splošnosti« se je lahko k humanim krščanskim literarnim izpovedim približal z ideološkimi pridržki. Ker je kot konservativni kritik odklanjal nove umetniške forme povojnih slovenskih neo-liberalnih ustvarjalcev in neomarksistov, tudi ni mogel potrditi novodobnih form slovenskega izvirnega krščanskega pisanja. Kot so Ivan Pregelj, Stanko Majcen ali France Balantič več kot le mojstri izraznih in vsebinskih premikov v slovenski krščanski literaturi, tako je Edvard Kocbek več kot le osrednja krščansko usmerjena pisateljska osebnost polpreteklih in najnovejših slovenskih ustvarjalnih trenutkov. Vidmar je prišel z vsemi omenjenimi navzkriž, raje kot za avtentični humanizem, se je zavzemal za psevdosocialistično literarno dekoracijo in konservativno pomalomeščanjeno napolliteraturo, kar je prišlo prav dogmatičnim faktorjem v sedanji slovenski kul-turpolitični situaciji in različnim tradicionalistom v Sloveniji, zamejstvu in emigraciji (ki sicer odklanjajo Vidmarjevo nekato-lištvo, a jim ni tuja njegova konservativna kritiška drža). Vidmar vedno znova veliko govori o krizi sodobne literature. Zavzema se za samosvojo slovensko-jugoslovansko literarno izrazno možnost in ob tem v isti sapi odklanja slovenske moderne umetniške tokove, češ da so napačni povzetki iz tujih, zahodnih kapitalističnih svetov. Tu se precej moti. Peter Božič, Rudi Šeligo, Lojze Kovačič, Tomaž Šalamun, Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer, Franci Zagoričnik in še kdo so vseskozi specifično slovenski avtohtoni pisci. To pomeni, da je njihov takoimenovani vulgarno-dekadentno-nihilistično-groteskno-moder-nistični literarni odklon vsekakor slovensko pristen, čeprav je v določenem smislu (a ne v vsem!) res blizu nekaterim zahodnim literarnim pojavom. Omenjeni avtorji so vnesli v (slovensko) literaturo nove avtentične elemente: slikajo slovensko psiho-socialno stvarnost z mnogimi svojevrstnimi obeležji takoimenovanega samoupravi jal-skega sistema z vplivi kapitalistične zasebniške miselnosti in z vzhodno dogmatično indoktrinarno nastrojenostjo političnega aparata. Mnogi od omenjenih piscev — in še kdo — z zanimivimi literarnimi prijemi na slovenski, zdaj psihološko ponotranjen, zdaj lirično zanesen, čustveno razgiban način, pristopajo k problemu sodobne stvarnosti. Samostojna politična enota Slovenija pri tem seveda ne more biti avtomatično odrezana od sveta, pa naj si to nekateri še tako želijo, temveč je v dialektičnih sklopih tvorno povezana z dogajanji na Zahodu in tudi na Vzhodu ter v takoimenovanem tretjem svetu, katerega kultura vedno bolj pridobiva na izvirnem duhovnem pomenu. Slovensko duhov- no poslanstvo je možno le v kreativni odprtosti do tega velikega, groznega ali lepega sveta, ki nas obdaja, in ob istočasni brezpogojni zvestobi svoji lastni narodni identiteti in dolgi narodni duhovni zgodovini, ki jo je treba kritično in na novo, v smislu modemih bivanjskih kompleksov osmisliti in ovrednotiti. Krivično je s »cezarejsko« avtokratsko ihto soditi o dragem, »dekadentnem in nepravilnem«, kot je tako značilno za Vidmarja, in iskati tolažbo v nekakšni fatamorgani, oziroma »fetišu« Slovenije kot nove Judeje »z novo podobo sveta« (esej »O smislu naše literature«), kar je v bistvu le kliše, prazna votla formula, navadna iluzija. Žal, se tudi del zamejskih slovenskih razumnikov nagiba k tej dogmatični ekskluzivnosti, tej aprioristični edinozveličavnosti in strogosti, ki spominja pri Slovencih na svoje dni dokaj uveljavljeni pravičniški janzenizem. Alojz Rebula in še kdo so s svojimi očitki o »modni neavtentičnosti« dela slovenskega pisanja prehitri, preveč edinozveličavni. Dodobra zaupajo svojim lastnim mislim, estetskim programom in izkušnjam, kot jim je krojilo določeno okolje, pri tem pa pozabljajo, da so njihove sodbe v resnici zgolj »subjektivnega« in »relativnega« značaja. V zgodovini umetnosti se na daljšo časovno dobo skoraj vedno uveljavijo novi nazori in kriteriji — in nikoli popolna restavracija starega. Že graditelj prve gotske katedrale se je bil moral soočiti in spoprijeti s starimi nazori in težnjami ter je svoj novi princip, ki je potem umetniško in zgodovinsko zmagal, imenoval »opus modemum«. Tudi Dante se je moral razmejevati s konservativnimi oporekovalci in je svoj cilj označil za »uso moderno« ter uspel. Modernizem in vsi termini, ki jih uporabljajo tako Vidmar kot dragi, imajo dolgo razvojno pot, tako da lahko večkrat in vedno znova demonstriramo, kako vprašljiva in ma-lopomembna je absolutno pojmovana terminologija o negativnosti groteske, surrealnosti in antiromana. Katerega antiromana in zakaj? Na kakšen način je mogoče poseči v splet izvirnih duhovnih in stilističnih pregibov Beckettove drame »Čakajoč na Godota«? Resničnih novodobnih literarnih stvaritev velikih mednarodnih in slovenskih umetnikov tudi ni mogoče vreči v isti koš z množico neizvirnih modernističnih del brez estetske energije, ki so seveda tudi v veliki meri epigonsko nastajala v našem času! Posebno vprašljivo pa postane to »razsojevalno« in »razslo-jevalno« vedenje, če ga na trivialen način prevzemejo tisti, ki z njegovo pomočjo skušajo uveljaviti zgolj svoje politično-ideo-loške namene. Tisto, kar je v zamračeni perspektivi konservativne Vidmarjeve estetike še nekoliko preje bilo zgolj napaka in slovenstvu neprimerna pot, zraste v vulgarni denunciaciji kakega Javorška in njegovih zakulisnih kabinetov v »politično in narodno izdajalstvo«, v zlonamerno psovko in temno obsodbo. Čeprav je Vidmarjeva estetika zazrta v polpreteklost in preteklost, ima na uradno slovensko kulturno politiko v Jugoslaviji, a tudi na bralno občinstvo, dokajšen vpliv, ki ga ne smemo podcenjevati. Precej naklonjenosti je našla v sedanji enostranski slovenski slavistični vedi, v slovenski literarni zgodovini in njenih teorijah, precej manj pa na področju primerjalne književnosti, vsaj v odločilni dobi, ko sta jo še usmerjala pokojna znanstvenika Anton Ocvirk in Dušan Pirjevec. Zakaj je tako? Odgovorov je gotovo več, kot je več vzrokov za ta žalostni razvoj. Več večsmemih faktorjev je bilo potrebnih, da je veliki modemi slovenski zagon, ki se je v umetnosti razživel v šestdesetih letih, bil desetletje zatem prekinjan in omejevan, a ga niti z administrativnimi ukrepi ni bilo mogoče popolnoma zatreti, temveč le načeti, tako da danes dokaj subverzivno tli naprej (glej pojav »NOVE REVIJE«), Podoba je, da se je v času kratkotrajnega obdobja slovenskega »socialističnega realizma« Vidmar še skušal upirati pretiranemu dirigiranju in programiranju umetnosti. Vendar ga to ni motilo, da je v letu 1973, v času ostrega, kar administrativno-političnega spopada z modernimi stmjami v slovenski umetnosti, »ex cathedra« posegel z vrsto polemičnih člankov in esejev, ki jih je objavljal med drugim v centralnoslovenskem dnevniku DELO, v polemiko in odločitve, ki bi naj prekinile razrast slovenske »umetniške dekadence in nihilizma«. Vidmarjevi konservativni, v plašč navidezne morale in humanizma zaviti apeli, namenjeni tudi zvezi komunistov, so koristili določenim političnim faktorjem v pravem trenutku, v času prekinitve liberalnih reform in obračuna z neosocialistično povezovalno politiko Staneta Kavčiča, tako da se tu res ne ve, kaj je bilo najprej, jajce ali kura, Vidmarjev apel ali pa politična prošnja, naj vendar avtoritativno poseže v anarhistično dekadentno zmedo in naredi red in mir, ki ga tako izredno ceni in potrebuje »visoka politika«. Vidmar je res »posegel«, kot večkrat prej, na primer v času razmejevanja s Kocbekovo zgodovinsko pomembno zbirko novel »Strah in pogum« v letih 1951-1952, ko je sodeloval v tedanji nelepi igri mačk z vedno bolj osamljeno žrtvijo, »mišjo Kocbekom«. Ti posegi v sedemdesetih letih so vidno ohromili razvojno pot slovenske duhovnosti za več kot deset let, saj so negativne posledice še danes vidne. Kljub temu se slovensko duhovno snovanje ni spremenilo v pokopališki mir, večsmernost duhovnih tokov na Slovenskem je bila že preočitna in slovenska so-cialno-politična struktura z razvejano ekonomsko bazo ni več dopuščala ene same in enostavne črno-bele rešitve s »čisto umetnostjo na čisti kritiški dlani«! Tako slovenski ustvarjalni trenutek tudi ta čas združuje več raznosmemih elementov in struj in je v bistvu pluralistično razvejan. Toda povrnimo se k nekaterim Vidmarjevim apelom. Na videz zvenijo dokaj razumno, humano, tako da morejo pritegniti nepazljivega, a »treznosti« naklonjenega bralca. Takole na primer piše: »Nekoč sem predlagal: literatura naj se vrne k človeku, k višji viziji o njem. Danes pristavljam: vrne naj se k človeku in hodi svoja pota. Poišče naj si svojo izvirno pot v skladu in s smislom našega življenja.« (»O smislu naše literature«). Na videz lepa, zaokrožena misel! Toda kaj se skriva za bregom? Nič drugega, kot zahteva po priznanju nujnosti? Kakšne nujnosti? Nujnost našega življenja? Kar bi bilo lepo in prav, ko Vidmar ne bi terjal priznanja nekritične dekoracije s pomočjo »čiste, lepe umetnosti«, ki ne pozna sodobnih eksistencialnih padcev, razpok, senc, disonanc, solza in smrada. Kako lepo, ko bi Vidmarjev apel bil zahteva po priznanju resničnosti — in ne laži in samoprevare v preobleki votlozveneče dekoracije v načinu visoke umetnosti iz »Potemkinovih vasi«! Tako pa je Vidmarjeva ponudba zgolj prevara, zgolj misel, ki se je odela v ovčji kožuh, da bi zakrila svojo neprizanesljivo naravo. Josip Vidmar je vedno enak. Leporečniško je odprt do vsega »lepega« in »dobrega«, »moralno čistega« in »razumsko treznega«, dokler ostaja le »klasična« vizija humanega, marmorna plošča s pozlačenimi epitetoni ornansi nekih mrtvih, neopredeljenih in nedokazljivih »pričevanj« brez mesa in krvi. Kako pa se spremeni ta apoteoza nestvarnemu svetlikanju mrtvih gesel in pravil, ki bi morala ubiti pravo in resnično življenje umetnosti, da bi lahko zares živela, ko se konkretno pomeri s pravili aktualne literarne prakse in tistega celotnega bivanjskega kompleksa, ki jo vsak dan spremlja! Vidmarjevo razmerje do enega najbolj odločilnih slovenskih avtorjev tega stoletja razgali akademikov stanovitni neposluh za aktualne manifestacije časa in njegove najbolj odločilne duhovne predstavnike. V spisu »Pisatelji«, v povzetkih objavljenem v knjigi »Misli« (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964), med drugim na primer takole oceni duhovni profil Edvarda Kocbeka: »...Doslej so njegovi stihi še vedno bolj lepi kakor resnični. Njih smisel ni vedno jasen... Njegov stil je bogat in bujen, toda kakor izgublja Kocbek kontrolo nad svojo miselnostjo, tako mu pogosto uhajajo tudi globokoumne besede, ki v svojih zvezah nimajo jasnega smisla ali sploh ne smisla. Tako mu nastaja nekakšen meglen hiperbolizem, ki izvira iz zanesene misli in ki služi ad maiorem gloriam njene vsebine, obe pa sta brez skrbne in pozorne kontrole... Če bi človek podrobneje raziskoval sestavine te splošne meglenice ali psihike kristjana, bi se kmalu preveril, da je njen bistveni element neka modna spiritualistična miselnost, ki jo je Kocbek prevzel iz sodobne francoske literature, od nekod med personalisti in eksistencialisti Sartrove šole. In dodati moram, da je vsaj ta miselna zmes pri Kocbeku sumljivo slabo prebavljena in nekritično prisvojena... Važno... se mi zdi..., da se je Kocbek lotil obravnavanja osvobodilne borbe, ki je bila elementaren človeški in družbeni pojav, s to slabo prisvojeno francosko aparaturo, ki je resnično izraz meščansko rafiniranega in nezdravo kultiviranega ozračja... Tu je vnovič očitno, kam človeka lahko privede primitivna, malo inteligentna intelektualistična mistika, kakršna je Kocbekova. Kot jetnik svojega mističnega gledanja sub specie aeternitatis koraka Kocbek slepo preko vseh razlik, ki jih človeštvo mora čutiti in priznavati, če hoče obstati, in se prav nič ne zaveda, kako globoko žali in skruni ne samo čustva, ki jih mi moramo gojiti do naše osvobodilne borbe, marveč kako žali in skruni tudi človečnost kot tako, zavest in voljo sveta, ki se bije za svobodo, za napredek, za popolnejšo eksistenco, za razvitje vseh moči in za višjo podobo človeka, skratka kako žali in skruni vse tisto, kar je najvišje v človeštvu, kar ga je privedlo iz teme pradavnosti v sedanjost in kar ga vodi in ga bo vodilo dalje...« (»Misli«, str. 179, 180) Vidmarjev kronični neposluh za utrip časa, ki ga na senzibilen in kompleksen estetski način zrcali vsako zrelo umetniško dejanje, ni nikjer bolj očiten in bolj usoden, kot v negativnih spodrsljajih pri obravnavanju Kocbekovega deleža k sodobni slovenski literaturi in duhovnosti. Čeprav Vidmar prav Kocbeka posredno obremenjuje z adaptacijami iz meščanskega deke-dentnega ozračja, je prav on sam popolnoma v meščansko miselnost ujeti mistifikator resničnih umetniških dejanj, potrje-valec tez o »veliki umetnosti« izven praktičnega družbenopolitičnega utripa in pozitivnega ali negativnega spopada z njim. Kako naj ob tem še začudi, da je produkt tega sterilnega mišljenja o umetnosti lahko le nedonošena, neaktualna in »pridna« umetnost v slavo takoimenovane »družbene nujnosti«, ki se enkrat imenuje Absolutni Vladar, drugič Nezmotljiva Cerkev, tretjič Fašizem in četrtič (pri Vidmarju zadnjih desetletij), Komunizem. Tako mišljenje si želi umetnost le kot deklo oblastniških sistemov. Zato ne začudi, da eden odločilnih predstavnikov slovenskega meščanstva (izven katerega je Kocbek bistveno bolj stal kot Vidmar in njegovi pomalomeščanjeni adeptorji) pridiga ex cathedra z vsemi možnimi sredstvi in družbeno-javnimi zlorabami svoj neusmiljeni pouk o temeljih »najvišje umetnosti«, ki je vedno bolj identična z »najvišjimi« družbenimi dejanji o »velikem in važnem«, kot se manifestira v dejanjih tako imenovane družbene elite, slovenskih komunistov. Kot je v polemiki s »socialističnim realistom« Ziherlom ob poudarjanju takoimenovane umetniškosti umetnosti v nasprotju z družbenopolitično »partljnostjo« v bistvu iskal nazaj, na področja maziljenega lepodušništva v visokih svetiščih literature izven stisk časa in skrbi bivanja, tako je tudi v avtonomni, kritično naelektreni in duhovno razatomizirani umetnosti sodobnega časa videl le padce in regresije. Prepoln lepih, visokodonečih besed, je odšel mimo najod-ločilnejših dogodkov sodobnosti, ne da bi jih odkril v njihovih namenih in razkril v njihovih namenih. Njegova čustveno toga, shematična čmo-bela teza o »naši« dobri, slovenski literaturi, in slabem, tujem, dekadentnem pisarjenju, je morda samo logična posledica tega Vidmarjevega akutnega neposluha. Sredi nekritične in namenoma ali nehote slabo informirane srenje so se njegovemu lepodušniškem Nazoru zapisali predvsem ljudje »drugega in tretjega razreda«, duhovno in moralno problematični mizerabilisti Javorškovega kova. Vidmarjevi neaktualni konservativni argumenti so se pri teh provokatorjih zožili in zbanalizi-rali v obtožnico, kot jo v vsaki dobi sestavlja poneumljeni terri-ble simplificateur in njegova Enosmerna Jalovost. Ko je polemiziral z Ziherlom in sovjetskim publicistom Lif-šicem (1957-1958), se je le navidezno odločil za svobodo umetniškega ustvarjanja. V bistvu se je odločil za potrjevanje nekakšne državno-jugoslovanske, s slovensko narodno podstatjo impregnirane umetnosti brez kritičnih razponov, psiholoških razpok, kot jih prinaša življenje, brez estetskih inovacij in brez drznosti, uspehov in tudi padcev, kot jih zahteva tveganje. Odločitev za pozitivizem, za snovnost, oziroma »predmet-nost« takoimenovane slovenske družbene nujnosti, je bila za Vidmarja istočasno standardna utilitaristična odločitev proti disonancam, večplastnosti in kritičnosti umetnosti Edvarda Kocbeka, proti modernizmu, a tudi proti razvejani spiritualistični tradiciji, proti duhovni (kljub katoliškim zarisom) dokaj samo-hodski literaturi Ivana Preglja (ki je za Vidmarja pisatelj za »preproste pameti«, h katerim sodijo predvsem slovenski klerikalci in podobno občinstvo» druge in tretje kategorije«). Vidmar je proti »intelektualizmu« in osebni stiski, kot se uveljavlja v avtentični, vseslovensko pomembni literaturi Mirana Jarca ali Slavka Gruma, je za Župančičevo leporečništvo in proti integralnemu kozmosu Srečka Kosovela, pri katerem pavšalno in šablonsko potrdi le kliše tradicionalnejših pesniških dejanj. Ko se odloča za svetovno linijo Tolstoj-Gorki, se usmerja proti bistvenim literarnim dokumentom novega časa, kot so se uveljavili pri Dostojevskem, Kafki, Camusu ali Sartru, a tudi pri slovenskih modernih avtorjih s prikazi individualno dozorelih življenjskih stanj. Naš kritik verjetno misli, da je velika literatura vedno narejena »po živih modelih« in s »totalnim čustveno-duhovnim odnosom umetnika do življenja in sveta«. Pri tem zanemarja poglavitne kategorije novega literarno-estetskega mišljenja, kot se je izoblikovalo v tem stoletju. Rafinirane oblike ustvarjanja, ki s pomočjo kombinatorike različnih vsebinskih in stilističnih veznih členov demontirajo enosmerno podobo o stvarnosti, jo pregnetejo z večplastnostjo in večsmernostjo in s tem s pomočjo subjektivnih avtorskih prijemov objektivizirajo, so mu tuje. Ko odklanja »ideološko enostranost« ali »partijnost« (polemika z Ziherlom), se ne povzpne v tvoren odnos z vsemi poglavitnimi in vodilnimi načini moderne umetnosti, temveč jih odkloni z razlogi, ki so za sodobno estetiko popolnoma nebistveni, nevažni in tudi mimobežni. Tudi moderno umetnost tako-imenovane igre in absurda obremeni s hipoteko nazorske dekadence. Povzpne se do prepričanja, da se moderna umetnost oddaljuje od človeka, kar sploh ne drži. V resnici je namreč popolnoma nasprotno. Tudi »abstraktna«, »kakofonična«, »nerealna« umetnost je v svojih velikih trenutkih eno samo pričevanje o izpostavljenosti človeka v svojo usodo, svet in celoten kontekst. V dialektični povezavi sredotežnih in sredobežnih družbenih sil, rezultatov tehnike in civilizacije, prisil znanosti ali ideologije, kompleksov telesnosti in duhovnosti, ga s pomočjo več-smernih kombinatoričnih mehanizmov vsebinsko in estetsko povezuje v enotnost neenotno atomizirane umetnine. Vidmarjeve teze tudi niso tako čistokrvno narodnopotrju-joče, kot bi nekateri hoteli videti. S tem, ko se je odločil za »uradno«, »državno« slovensko literaturo, se je istočasno odločil proti alternativam, spontanostim in novim možnostim literarnega oblikovanja. Odločil se je za bojda »realno« linijo tudi umetniškega potrjevanja neke slovenske stvarnosti, ki istočasno izključuje vse tiste plasti literarnega delovanja, ki so izven dr-žavnotvomih, oblastniško vezanih, utilitarističnih uzakonitev. Zato ni čudno, da je vzvišen tudi nad takoimenovanimi »primitivnimi«, oziroma »reakcionarnimi« oblikami ustvarjanja, kot jih, kot se mu zdi, uveljavljajo »klerikalci« in »ostanki slovenskega belogardizma« v italijanskem in avstrijskem zamejstvu in zdomstvu na sploh (o čemer pa je celo razmišljati pravzaprav prepovedano!). Kljub zelo uveljavljenim oblikam literarnega domačijstva pri zamejskih in zdomskih slovenskih avtorjih je tak odnos do slovenske kulture izven Jugoslavije (kolikor le-ta ni utilitaristično spojena s kulturno politiko v Jugoslaviji) izredno problematičen, čmo-belo netočen, nestvaren in tudi neznanstven. Seveda Vidmar istočasno škoduje razvoju slovenskega duhovnega življenja na sploh, saj s tem, ko negira objektivno resničnost ustvarjalnega zamejstva in zdomstva, seka veje in krošnjo na pluralistično duhovno razvejanem narodnem drevesu. V tem smislu je njegov odnos do slovenskega sodobnega stanja škodljiv, je pa tudi obremenjen z vrsto meščanskih predsodkov proti veri in vernemu človeku kot sinonimom reakcionarnega in primitivnega in z vrsto intolerantnih pomislekov proti vsem novim možnostim duhovnega bivanja, ki bi Vidmarjevo netolerantno podstat postavile pod vprašaj in morda zato onemogočile kontrolo nekega ne posebno senzibilnega samozvanca nad širšimi območji slovensko-duhovnega življenja. Vidmar je, kot smo videli, obremenjen z dediščino meščanskega utilitarizma in pozitivizma. Čeprav mu je usoda Slovencev »pri srcu« in se vedno znova zavzema za takoimenovano slovensko narodno stvar, ostaja zato to zavzemanje velikokrat le na površju, saj ne sega h koreninam slovenske narodne biti, k njeni tradiciji, in k zaradi zgodovinskih danosti nepopravljivo razvejanemu slovenskemu narodnemu drevesu. Njegova narodna angažiranost je zato vse prevečkrat zgolj shematična kretnja, retorična teatraličnost, premišljeno usklađena z aktualnimi političnimi pričakovanji. Vidmar jezdi na konju v bistvu etatistične politične konjunkture, tak pa je tudi njegov odnos do umetnosti in umetništva na sploh. Veliki miselni prelom tega stoletja, ki se zrcali tako v umetnosti in v filozofiji, mu je ostal tuj. Vid-dar misli linearno, zato ne doume duha 20. stoletja. Stoji izven novodobnih literarnih parataks in ajdetičnega mišljenja, kot se kaže v svetovni literaturi od Musila ali Joyceja vse do slovenskega ekspresionizma, Slavka Gruma, Srečka Kosovela in naših sodobnikov od samosvojega Kocbeka do novih, kritičnih, a za Vidmarja banalno-ciničnih in vulgarnih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so postavili pod vprašaj prav linearnost slovenske duhovnosti in družbenopolitičnega življenja v samozadostnosti in samozazrtosti neke panegirične zavezanosti dokaj lepodušni-ški lepoti votle retorike in družbene laži. Ker je zazrt v svoj protiverski meščanski izvor, tudi taji in kazi doprinos slovenske predvojne in medvojne katoliške literature v zakladnico slovenske književnosti. Spregledal je, kot že v predvojni polemiki s Koblarjem in Francetom Vodnikom, da so prav nekateri slovenski neokatoliški avtorji bili v določenih obdobjih tega stoletja oblikovno in miselno izrazito novatorski, prelomni in večkrat tudi drzni pisatelji. Od Preglja, Majcna ali Balantiča bi lahko potegnili lok slovenske katoliške literarne izvirnosti, o kateri bi veljalo obširneje spregovoriti. Ta je namreč v določenih trenutkih izrazno in miselno preraščala druge leposlovne tokove na Slovenskem, čeprav to dejstvo samoposebi ne more služiti kakemu namenu, ki bi želel katoliško tvornost povzdigniti nad druge pojave duhovnega življenja. To pa, zapisan svojim pravilom aprioristično doumetega kulturnega življenja, dela Vidmar, ko na vse druge pojave duhovne tvornosti postavlja svojo ideologijo in svojo leporečniško tradicionalno teorijo, zavezano prisilam in nedemokratičnim kriterijem v družbi in v družbenih nadstavbah. Marsikaterega premočrtnega Slovenca, a več ali manj nekritičnega bralca, bo morda omamil Vidmarjev »humani patriotizem«, kot se na primer razodeva tudi s strani njegovih iz različnih vetrov in časovnih presledkov heterogeno nabranih spisov o slovenskem narodnem vprašanju, ki so izšli pod naslovom »Slovensko pismo«. Vidmar zagotovo ni edini med Slovenci, ki je »razodel« skrb tudi za Slovence izven osrednjega, v Jugoslaviji se nahajajočega narodnega telesa. Gotovo pa je to svojo »skrb« znal na sugestiven način odeti z verbalistično zelo lepo donečimi obrazci iz muzejev humanističnega leporečja, ki so ga že v prejšnjem stoletju dodobra razvili tudi tisti veliki narodi, ki se v peripetijah zgodovine niso uveljavili le s harmoničnim zvončkljanjem lepih besed, temveč z visoko politiko ognja in meča. »Slovensko pismo« po svojih miselnih sestavinah zagotovo ni nekaj novega niti v kontekstu Vidmarjevega opusa kot takega niti v sklopu sodobnega slovenskega ali mednarodnega mišljenja. Zato je, kot vedno pri Vidmarjevem primeru, pomembnejše, odločilnejše in usodnejše politično, oziroma ideološko hotenje, ki se skriva za nameni avtorjevega delovanja in njegovih objav. Vse Vidmarjevo zbrano delo je namreč po svojem namenu kot iz enega kosa, pa naj je še tako razvejeno zbrano iz vseh vetrov in iz najrazličnejših obdobij ustvarjanja. In četudi se zapleta v vprašanja umetnosti, njenih miselnih in estetskih zakonitosti ter njenih vsebinsko-oblikovnih zavezanosti ali razmejitev v krogotok družbenopolitične sodobnosti, čeprav razmišlja o človeku, človeštvu, zgodovini, življenju ali smrti (n. pr. zbirka »Mrtvaški ples«, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1983), o narodu, socializmu ali novi stvarnosti, je to delo naravnano v en sam namen: v ustvarjanje lastne mitologije nezmotljivosti, v zidanje spomenika lastni plemenitosti sredi splošne človeške umazanosti, intelektualne podlosti drugih ali drugačnih, protislovenske poneumljenosti napačnih ali nepravilnih Slovencev, skratka, že za avtorjevega življenja je pred nami večnostni spomenik iz samih okrasnih pridevkov in zlatih črk, ki slave pravilnost tistega, ki se je s tem, da je prezrl druge ali drugačne, sam, a s tujo pomočjo, oportunistično nanj postavil. Vidmar narodnega vprašanja ne doume v smislu izkušenj in možnosti naše sodobnosti, temveč ga razume »kulturniško humanistično«, v hotenjih, kot so nam znane iz prejšnjega stoletja. V ospredje svoje narodne vizije postavlja teze o narodni pomembnosti takoimenovane »žlahtne«, »čiste« kulture, ne da bi natanko zvedeli, kaj to je. Njegovi sicer vseskozi kultivirano in spretno sestavljeni spisi ostajajo namreč po večini na liniji neobveznih splošnosti (in posploševanj), poljubnih humanističnih definicij o lepem in plemenitem. Ob tem je očitno, da kljub svoji deklarativni politični zapisanosti marksističnemu »preoblikovanju« sveta, sledi normam tistega »Panteona«, kot ga je izoblikovalo že kultumištvo Goethejevega Weimarja in pozitivističnih nacionalno-liberalnih sil, ki so mu sledile. Narodne probleme opazuje vse prevečkrat izven dialektike izrazitih migracijskih in večsmernih procesov, ki so pogodili tudi usodo slovenskega naroda. Čeprav je tako izolacionistično zrenje tudi na Slovenskem verjetno marsikomu všeč, je v resnici iztrgano iz konteksta realnosti. Naj nam je prav ali ne, našo usodo moramo namreč moj stri ti sredi sredobežnih in sredo težnih mednarodnih sil, v soočanju z drugimi narodi in dejstvi sveta, ujeti v vse velike in majhne zapletljaje neizprosne ekonomije, na poteh, na katerih se moramo narodno vedno znova potrditi na nov način in se v skladu z zakoni časa in v dialektični povezanosti s trenji sveta suvereno uveljaviti. Nove podobe slovenske narodne stvarnosti ne bo mogoče uresničevati v rezervatu »čustvene plemenitosti« in »leporečniške skladnosti«, temveč vse bolj sil in protisil, raznovrstnih idej, večsmeme političnosti — in celo različno uravnotežene čustvenosti. Vidmar si vse preveč lepo-dušniško umišlja, da bo narod s svojimi protagonisti lahko hodil le z belimi rokavicami po svetu, saj si mu ne bo treba nikoli umazati rok, oziroma si jih ni nikoli kot »zapostavljeni« narod umazal. Tu gotovo sledi neki danes dokaj razširjeni navadi, podedovani iz stare tradicije o slovenski »zgodovinski nedolžnosti« sredi svetovne krvoločnosti, vendar je jasno,, da je slovenski narod obremenjen z veliko hipoteko do svojega lastnega rodu, a tudi do tujcev. Že Prešeren je v »Krstu pri Savici« nedvomno zabeležil bratomorsko slovensko mesarsko klanje za časa verskega preloma med poganstvom in krščanstvom. Razmejevanja v času reformacije niso posegla tako krčevito v srce naroda kot takega, saj so se ustavila pri bogatejših in izobražene j ših stanovih. Zato pa so veliki in manjši kmečki punti ter turški vojni vpadi zapustili vidne in krvave sledi v duši naroda. Še bolj usodne pa so bile grozovitosti druge svetovne vojne, obračunavanja levih in desnih sil, ki so strla na tisoče slovenskih življenj obeh prepričanj in svoj grozni kulminacijski vrh dosegla s povojnim centralnoslovenskim pokolom vseh zajetih polnoletnih domobrancev brez civiliziranega in pravičnega sodnega postopka, oziroma brez vsakršne zakonom prava odgovarjajoče preizkave. Naši odnosi do različnih manjšin ali ločin, srednjeveških Židov na Kranjskem in vzhodnoslovenskih Židov v bližnji preteklosti, Ciganov, nemških Kočevarjev, Italijanov v Istri, Hrvatov na slovenskih obrobjih, so bili velikokrat prav malo plemenito čisti in velikodušni, čeprav je razumljivo, da je slovenski narod tu podlegel svoji nacionalni travmi, svojim grozam in bolečinam, ki so mu jih v dušo in narodni značaj na vse prevečkrat trd, neizprosen in poniževalen način vtisnili tujci. Vendar nam mora biti jasno, da lahko narodno bodočnost oblikujemo le izven romantičnih samoprevar na kvaliteten in za narod in njegove posameznike koristen način. Romantične iluzije se ne smejo vgnezditi na nobeno področje javnega življenja, ne v gospodarstvo in politiko, a prav tako ne v kulturo. Gotovo je določena Vidmarjeva skrb za narodno dobro, kot se razodeva tudi iz »Slovenskega pisma«, upravičena. Bilo bi napačno, ko bi se vdajali iluzijam, da je z varnostjo slovenskega naroda in njegovih posameznikov vse v redu, ko bi trdili, da lahko na Koroškem ali Primorskem v italijanski republiki Slovenci optimistično zrejo v prihodnost. Vendar je vprašanje, če Vidmar kljub vehemenci svoje frazeologije zares poseže k osnovnicam slovenske narodne krize. Ali ni prav tam, kjer vidi le »ciničnost« in »nihilizem«, več analitične bistrovidnosti o stanju slovenskih in mednarodnih stvari? O političnih prisilah, preprečevanju večsmemosti mišljenja in delovanja, krizi slovenske morale, zamolčevanju slovenske polpretekle zgodovine so izprego-vorili predvsem Kocbek, Zupan, Kovačič ali Pahor, torej avtorji, o katerih Vidmar meni, da potvarjajo obraz naše slovenske danosti. Nikoli pa Vidmar ne preseže pavšalnega razmišljanja o krizi in njenih vzrokih. Obsoja le tiste faktorje, ki so tudi za današnjo centralnoslovensko politično upravo negativni, ne vidi pa zla prav v centralah slovenske sodobnosti v Ljubljani, a tudi na obrobjih le-te. Tudi zaradi teh dejstev Vidmarjeve misli kritičnega bralca ne prepričajo. Svoja razmišljanja o literaturi ali likovni umetnosti, narodu ali državi, življenju in smrti, politiki in sociologiji je znal poleg tega obdati z avreolo izredne moralne prizadetosti, a tudi premočrtnosti. Vidmar razsoja o življenju in ljudeh takorekoč »sub auspiciis aeternitatis«, čeprav sam ne veruje v večno življenje in zato zlasti v tistih spisih, v katerih se sooča z neizprosnostjo zemeljske smrti (n. pr. »Mrtvaški ples«) otrpne v bedni melanholiji osebne prizadetosti sredi krogotoka naravnega življenjskega rojevanja in biološkega ugašanja. S svojo dramatizirano »moralno prizadetostjo« se skuša navidezno dvigati nad» poniglavost« človeške »revščine« in domnevne kulturniške »bede« izživljanja v cinizmu in raznovrstnih grobostih. Vendar je ta »morala« zgolj več ali manj spretno izvedena taktična poteza, ki naj razoroži in dezorientira predvsem tiste kritične posameznike, ki jim leporečništvo nekritične družbene laži in votle retoričnosti brez dejanskega kritja v stvarnosti ni po volji. Vidmar je s svojim našopirjenim »moralizmom«, ki z avtentičnostjo človeške in družbene etičnosti nima dosti skupnih točk, zgolj odsev širokih družbenih kriz, ki se raztezajo čez ves svet. Tudi stalinizem je svoje grozljive procese, ki so terjali na desettisoče življenj, znal obleči v plašč visoke moralne prizadetosti. Stalin je samo branil »čistost pravega socializma« in se zavzemal za »najbolj demokratične pravice ljudstva«, proti kateremu so se zarotili grozljivi razredni sovražniki, smo lahko še leta 1948 brali tudi v slovenskih dnevnikih »Ljudska pravica«, »Slovenski poročevalec« ali »Primorski dnevnik«. Tudi Hitler je vse do konca svoje grozljive življenjske kariere z največjo vehemenco ščitil »visoko moralo« svojega enkratnega poslanstva. Še v danes dokaj neznanem političnem testamentu iz aprila 1945 apelira na svoje naslednike in vse druge umne državnike sveta, da zaradi moralne dolžnosti do ljudstva in sveta kar najbolj skrbno izvajajo rasne zakone in skrbe za rasno čistost nemškega naroda. Zavezanost ozko pojmovanim sociološkim (marksizem) ali naravnim (rasnim) zakonom bitne nujnosti (nacizem) ni človekovemu normalnemu življenjskemu utripu adekvatno dejstvo, temveč zgolj izraz velikih svetovnih kriz, iz katerih tudi slovenski narod ni prav nič izvzet. In tudi Josip Vidmar je predvsem nadvse tipičen primer krize družbe in morale, ki prizadeva tudi vsa ostala področja: kulturo, gospodarstvo, vsakdanje življenje, čeprav je najbolj krvava prav na območju visoke politike in njenih iz- redno številnih žrtev. Moralistična »prizadetost« se povzpne do jasne in prepričljive moralne avtentičnosti šele v trenutku, ko se njena emocionalna razdražljivost krije z resnico časa. In tu lahko vehementno in nedvoumno vprašamo, ali korenini Vidmarjevo stalno obtoževanje kritične slovenske duhovne zavesti in mednarodno odprte modeme slovenske literarne estetike v konkretni negativni danosti omenjenih kritiziranih sodobnih pojavov? Ali ne sedi Vidmar na trhli veji laži, ko pripovedujejo grde pravljice o Edvardu Kocbeku in Vitomilu Zupanu? Je to stalno Vidmarjevo natolcevanje proti kritični drugačnosti, ki se marsikdaj sploh ne more več braniti, saj ji je usta zasul molk smrti ali pa ji dostop do družbenih občil ni mogoč, zares odraz humane plemenitosti? Kaj ni to vse preje navadni lov na čarovnice, ščuvanje k programom proti drugim in drugačnim? Vidmar argumentira z emocionalno nasršenimi floskulami narejene prizadetosti zaradi idej in duhovnih manifestacij, ki prav demokratično čutečega sodobnega bralca velikokrat človeško nagovorijo. Izrazoslovje, s katerim na jeznorit način tolče v spisih o »dveh naših novih svetnikih« na straneh kulturne priloge ljubljanskega »Dela« (1984) proti Zupanu in Kocbeku, spominja zaradi svojega ciničnega besednjaka (»svetnika«, »njegove moralistične glume... zaradi pomora belogardistov«, »napol religiozni sanjač, pogreznjen v dvatisoč let staro religijo«, itd.) na ideološko zagnanost kakega Ždanova, Stalina in celo Gobbelsa, kar nadrobno izda že ironična uporaba besede »svetnik«, s katero je tudi Gobbels tako rad označeval židovske in marksistične intelektualce, kar razkrivajo njegovi po vojni objavljeni dnevniški zapisi, a tudi politični nagovori v času Tretjega Rajha. V svojem spisu, ki ga je v »Delu« objavil 6. septembra 1984, skuša Vidmar na primer bralcem sugerirati, da je »tako plemeniti Kocbek« po virih, ki jih je obelodanil Tine Debeljak, hotel leta 1941 s kraljevsko jugoslovansko vlado pobegniti pred Nemci v inozemstvo. Resnica je ta, da je Kocbek Tineta Debeljaka, kot poroča le-ta 8. novembra 1984 v buenosaireški »Svobodni Sloveniji«, spremljal v času nemškega napada na Jugoslavijo v predsobo pozneje umorjenega bana dr. Natlačena, nakar je ta napisal priporočilna pisma za slučaj odhoda v inozemstvo za Debeljaka kot urednika »Slovenca« in »Doma in sveta«, za Juša Kozaka kot urednika »Ljubljanskega Zvona« ter Kocbeka kot urednika »Dejanja«. To dejstvo pa še prav nič ne dokaže, da je bil Kocbek v času državne krize in vojne nevarnosti izdajalec ali strahopetec, kot Kocbekov dnevniški zapis ob likvidaciji predsednika slovenskih industrijalcev. Avgusta Praprotnika (»So pa že Irci drugačni možje od nas. Nobeden od njih ne trzne z obrazom, ko zve, da je IRA nekoga likvidirala.«), ki ga Vidmar prav tako citira s sugestivnim namenom, da bi začutili Kocbekovo človeško krutost, ne more služiti v dokaz Kocbekove človeške bednosti. Tedanji čas je namreč zaradi določenih nejasnosti nudil različne možnosti vedenjskih načinov. Ni naš namen, da bi Kocbekov duhovno-družbenopolitični profil stilizirali in mitologizirali v »svetniško«, saj njegov vedenjski način ni bil vedno brez napak, temveč tu in tam tudi problematičen, vendar moramo a priori odkloniti pavšalno in šablonsko degradiranje Kocbekove celotne podobe, kar skušajo s svojimi podvigi doseči Vidmar in njegovo zakulisno ozadje. Kocbek je bil večplastna in večsmerna slovenska osebnost, ki se je iz svojih napak tudi učila, kar dokazuje ves njegov življenjski razvoj v vedno bolj suvereno, družbenokritično utemeljeno in etično moderno ak-centuirano ustvarjanje. Tudi o Vitomilu Zupanu, pomembnem modernistu slovenske literature, ki mu Vidmar prav tako kot vprašljivi Jože Javoršek prisodi karseda človeško nizkotno podobo, ni mogoče razpravljati in soditi na tako umazanem nivoju. Če sta obe za Vidmarja inkriminirani slovenski pisateljski osebnosti »svetnika«, bi lahko na isti način, milo za drago, utemeljili tudi Vidmarjevo »svetništvo«, če bi le hoteli. Zato lahko pristavimo, da se Vidmar ne vede kot moderno usmerjen demokrat, kot socialno čuteč razumnik, temveč kot konservativen odličnik, ki ima »po neki višji milosti« kar absolutistično aristokratsko v zakupu celotno razsojanje o slovenskem narodu, njegovi politiki in kulturi. Tako stališče je v današnjem času izrednih emigracijskih premikov ter komunikacijskih in tehnoloških možnosti zares reakcionarno, po drugi strani pa je tudi smešno provincialno. Vidmar si je s svojim delom in naklepi sam izpodkopal ugled, ki si ga je svoje dni na omenjenem področju esejistične misli vsaj delno pridobil. Pravzaprav je skoraj nerazumljivo, da Vidmar, ki po letih sicer pripada najstarejši slovenski živeči generaciji, ki se je poglavitno izšolala še v konservativnih šolah avstro-ogrskega cesarstva, a v literaturi našla v moderne izraze ekspresionizma, kljub temu ni bolj ujel koraka s sodobnim kulturnim utripom in njegovimi disharmoničnimi prizadevanji. Vidmarjevo linearna harmonija je v izrazitem nasprotju z elementarnimi znaki časa, z zlobo dveh svetovnih vojn, z nevarnostmi, ki ogrožajo svet in človeštvo. Tudi bolezen, smrt, boj različnih protislovnih kulturnih elementov, mehanizacija nekdaj spontanega življenja, ujeta v razmišljajočo skeptičnost, farso ali satiro, izražena v raznovrstnih eksperimentalnih strukturah in nekonvencionalnih vse- binskih prijemih, so lahko avtentične duhovne manifestacije časa, prepolnega nevarnih političnih razpok in človeških nezadostnosti, ki lahko kaj hitro vodijo do družbenih in duhovnih zlomov in civilizacijskih kataklizem. Deformacija nekaterih klasičnih literarnih struktur, ki se je pojavila v literarnih oblikah zadnjega stoletja, ni le odraz cinične zmedenosti avtorjev kot takih, temveč strukturalni odsev splošnih družbenih anomalij in tehničnih preobratov. V svoji razpravi »Kaj je literatura?« je Jean-Paul Sartre znal nedvoumno razložiti, zakaj je čas linearnega pripovedovanja ali razlaganja minil. Čeprav bralci in z njimi vred komercionalno-ideološki založniki še vedno (in v času trivializacij in krize vse bolj), teže k poljudnim literarnim strukturam, ki jih je razmeroma lahko prodajati, se je literarna situacija po uveljavitvi literarnih svetov Franza Kafke, Marcela Prousta, Jamesa Joycea, a tudi njihovih naslednikov, bistveno spremenila. Nazaj k časom standardizacij iz prejšnjega stoletja in še dlje ni več mogoče, če si nočemo izpodrezati možnosti bodoče razvejene duhovnosti. Nekdanji literarni junaki kot nositelji različnih značajskih lastnosti postajajo v sodobnih literarnih načinih nositelji teženj večsmernega osvobojevanja od vseprisotnih prisil in pasti. Literatura se v današnjem času lahko BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRST - UUCA FABIO FILZI 10 - TELEFON 61446- TELEX 46264 AGENCIJA: DOMJO 227 - TELEFON 831131 Sprejemamo vsakovrstne hranilne vloge Nudimo raznovrstne kredite, kakor; • Kontokorentni In eskomptni krediti, menična in obrtniška posojila (ESA) in hipotekarna petletna posojila £ Raznovrstne bančne storitve, krožni čeki -neprekinjena blagajna - varnostne skrinjice - plačila davkov, ACEGAT, SIP itd. £ Kupoprodaja tujih valut po dnevnem tečaju 0 Zavod je usposobljen za bla-DOPISNIKI PO VSEJ ITALIJI ^ govno in devizno poslovanje s tujino z nazivom «BANCA AGENTE» uveljavi le tedaj, ko se pojavi kot estetska manifestacija človekovega pričevanja o svobodi. In ni ravno Vidmar tisti, ki je s svojimi javnimi nastopi in posegi vedno znova skušal preprečevati razvoj slovenske misli in besede na območjih osvobojeva-nja in resničnega učlovečevanja? Škoda, da je na tako banalen način zaviral avtentično duhovno prisotnost Edvarda Kocbeka, Vitomila Zupana in še koga. Slovenskemu občinstvu pa je pri tem svojem poslu prišepetaval, da se bori proti nečlovečnosti, deformacijam in krizi umetnosti, medtem ko je v resnici oviral ali preprečeval najosnovnejše poteze duhovnosti, svobodo umet-ništva in umetnosti. V tem kontekstu se Josip Vidmar uveljavi z drugimi predznaki, kot mu jih je nadela sedanja uradna slovenska literarna zgodovina. Je namreč nositelj družbene in kulturne krize, ki jo bojda hoče odpravljati, je poosebljena kriza neke preživele pozicije, kateri na Slovenskem k sreči skoraj nihče ne sledi tako, kot bi si želel njen razočarani utemeljeva-lec. Prav v tem kljub prisilam in plašnicam dokaj razgibanem slovenskem duhovnem trenutku, v osvobojevanju slovenske duhovnosti iz korzeta popačene zgodovine, neživljenjske ideologije, vsebinskih in oblikovnih šablonizacij, pa tli upanje za boljšo pot naprej. (1984.) BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRIESTE - VIA FABIO FILZI 10 - TELEFONO 61446 TELEX 46264 AGENZIA: DOMIO 227 - TELEFONO 831131 Accettiamo depositi a risparmio di ogni tipo Offriamo crediti var. quali: 0 Crediti di contocorrente e di sconto, prestiti cam- biari ed artigianali (ESA), prestiti ipotecari quinquennali 0 Servizi bancari vari, assegni circolari - cassa continua cassette di sicurezza - pagamento delle tasse, ACE - GAT, SIP, ecc. 0 Vendita ed acquisto di valute estere al cambio giornaliero 0 L'Istituto è abilitato a svolgere servizi valutari e merceologici con l’estero con l’appellativo «BANCA AGENTE» CORRISPONDENTI IN TUTTA ITALIA vidmariana, ovvero la problematicità di una certa critica Lev Detela Personaggio famoso Piccolo uomo grigio con gli occhi umidi e le sopracciglia ispide perché viaggi con tanta prosopopea verso il tuo nulla? Uomo piccolo e furbo, perché hai assunto il debito del vecchio speziale e dei suoi veleni, che han perso la loro forza? Piccolo uomo loquace con la testa impagliata ed il cuore vuoto, già ti sbatte la porta sulle calcagna! Edvard Kocbek I processi sociali e culturali del mondo contemporaneo si presentano complessi e contrapposti, passibili di svariate determinazioni e soluzioni diverse, impreviste, lontane dalla linea inizialmente ipotizzata. Ciò ha provocato nella storia moderna numerose reazioni di tipo autoritario, basate sull'autocompiacimento ed il conservatorismo retorico. I due casi estremi di questa situazione si possono ravvisare nello stalinismo e nel fascismo. Stalin, ad esempio, considerò ben presto gli artisti moderni alla stregua di spie, traditori, cosmopoliti antipopolari e parassiti, come si evince dai casi di Mandeljstam, Pilnjak e Babelj. Hitler usava giudizi ancora più drastici: «Gli artisti moderni dovrebbero sottostare a dei controlli medici per un eventuale internamento in opportuni istituti, affinché non imbroglino più il popolo». Nel 1937 egli riassunse tali considerazioni nella tesi secondo cui «gli Ebrei perseguono il loro complotto, considerando i rappresentanti della nostra nazione come dei cretini; per questi ciechi i prati sono azzurri ed il cielo verde». Ed aggiunge ancora con fare scientifico: «Bisognerà ricercare se la causa di questo guasto della vista è di origine meccanica, è dovuto a tare ereditarie od altre anomalie ebraiche. In quest'ultimo caso, va impedita ogni ulteriore possibilità di riproduzione». Tali valutazioni negative di questi capi politici non sono altro che ricerche per trovare vie d’uscita psicotiche, di fronte alla complessità della modernizzazione. Per il suo ampio spettro a ventaglio di fenomeni imprevisti, essa crea incertezza e scarsa possibilità di identificazione dottrinaria basata sull'esperienza passata. I programmatori (ed ogni azione si basa su un programma) non sono iti grado di far fronte all’evolversi delle necessità socio-economiche e politiche. Simili aspetti del conservatorismo moderno, emergono molto bene anche dall'intreccio problematico di pensieri sulla crisi letteraria in Oriente e in Occidente, sugli errori dello scrivere moderno, su ciò che si trova di sbagliato nel pensiero moderno, come sono state esposte nel secondo dopoguerra dal critico e saggista sloveno Josip Vidmar. Nello scritto «Sul significato della nostra letteratura», veniamo ad esempio a sapere che molti nostri artisti hanno preso strade diverse da quelle utili. Nel primo periodo del dopoguerra, che era rivolto ad Est, essi sono stati condizionati da questo fatto, dopo però sono stati affascinati dallo spirito libertario dell'Occidente, lasciandosi trascinare acriticamente dalle sue correnti. Eppure, se l’Occidente è vicino agli sloveni solo per la sua libertà (?), esso è loro estraneo per altri aspetti del modo di vivere, della mentalità, del contenuto sentimentale e quindi anche per le sue forme artìstiche, alle quali ci siamo assoggettati supinamente senza condizioni. Sarà vero tutto ciò? Sembra che questo maestro spirituale del popolo sloveno, non sia conscio della sua nuova struttura sociale, ciò che lo porta a manifestare in modo pedante ed autocratico le modalità «conformi dell'arte». Si ha quasi l’impressione che Josip Vidmar consideri la realtà spirituale slovena come una grande classe scolastica zeppa di alunni poco diligenti che ricaveranno beneficio dall’attento ascolto della sua oretta di lezione. Egli si comporta come se letteratura ed arte fossero di sua proprietà, frutto della sua sapienza privata, quasi egli fosse l’ultimo rapsode, che fa riferimento agli «assiomi» dell’estetica classica, che però l'arte moderna ha in gran parte abbandonato e modificato per essere più consona al sentire dell’uomo moderno. Vidmar non vuole o non sa vedere la realtà con le sue antino- mie, pericoli e nuove speranze e non desidera tener conto del significato del pluralismo dialettico delle correnti ed opinioni sociali, ed è cieco anche per la disagevole condizione in cui si dibattono gli sloveni, la loro scissione fra il nucleo che vive in Jugoslavia e le frange minoritarie oltre confine e nell’emigrazione, che pure hanno anche loro un significato e forniscono un contributo al quadro generale. La letteratura da lui concepita è idealizzata, una specie di villaggio di Potemkin sovrapposto alla difficile realtà sottostante, con tesi su ciò che è buono e bello. Una letteratura da ottimisti ed idealisti, due categorie che in genere scrivono male, come ha notato recentemente il critico e teorico letterario Hans Mayer. A causa delle generali minacce che incombono sul mondo e sulla società, la letteratura moderna è e dev’essere anche un resoconto delle paure e delle patologie del tempo e dell'uomo, dello scoraggiamento e dell’incapacità degli apparati che ci governano, della brutalità di tecnologie e sistemi, che ci piaccia o no. «Le posizioni equilibrate», le opinioni classiche sull’arte, seppure scritte con parole nobilissime, cosa che Vidmar sa fare molto bene, non sono più sufficienti a comprendere, approfondire e valutare ciò che si manifesta effettivamente nell'arte contemporanea, specchio del mondo contemporaneo. Del pari unilaterali, sono i suoi convincimenti circa i risultati dell’arte e della critica cattolica fra gli sloveni. Qui, in fondo, si contraddice rispetto a un tipo di espressione artistica che gli dovrebbe essere congeniale, da «umanista» quale si proclama. Ma egli si avvicina alla produzione artistica dei cattolici con riserve ideologiche. Nella storia dell'arte nel lungo periodo si sono quasi sempre affermate vedute e criteri nuovi, che si sono imposti ai tentativi di restaurazione del vecchio. Già il costruttore della prima cattedrale gotica ha dovuto confrontarsi e scontrarsi con vecchi punti di vista e tendenze, chiamando la propria opera «opus modernum». Dante si è voluto distinguere dai suoi antagonisti conservatori, chiamando «uso moderno» lo stile che stava assumendo. Gli appelli conservatori di Vidmar, avvolti nel manto umanista di una tensione morale apparente, che rivolse a suo tempo anche alla Lega dei comunisti, sono stati utili nel momento giusto a determinati fattori politici, nel momento cioè, in cui le cesoie si sono abbattute sui cento fiori delle riforme liberaleggianti del neosocialista Stane Kavčič. Qui veramente non sappiamo se c’è stato prima l’uovo o la gallina, l'appello di Vidmar o la richiesta politica d'intervenire con passo autoritario, nel caos decadente ed anarchico, per mettere ordine e pace; elementi questi da sempre apprezzati dall’«alta politica». Il rapporto che Vidmar ebbe con uno degli sloveni più decisivi di questo secolo, mette a nudo sufficientemente le carenze di sensibilità di questo accademico aulico per le attualità ed i suoi rappresentanti più vitali. Nello scritto «Scrittori» e nei sommari pubblicati nel libro «Pensieri» (Mladinska knjiga, Lubiana 1964), tra le altre cose egli valuta nel seguente modo il profilo spirituale di Edvard Kocbek: «...finora i suoi versi più che veri sono stati belli. Il loro significato non è sempre chiaro... egli possiede uno stile ricco e rigoglioso, ma tende a perdere il controllo dei suoi pensieri smarrendosi in parole profonde, che non hanno un senso chiaro nei loro contesti, o non ne hanno affatto... prigioniero com'è del suo punto di vista mistico ’’sub specie aeternitatis”, Kocbek si muove ciecamente al di là di tutte le differenze- che l’uomo deve sentire ed ammettere se vuol resistere come tale. Egli non si rende conto con quanta profondità offende e profana non solo i sentimenti che noi dobbiamo tener vivi verso la nostra lotta di liberazione, ma anche la stessa umanità, la coscienza e la volontà del mondo, che si batte per la libertà, il progresso, un'esistenza migliore, lo sviluppo di tutte le forze latenti ed un’immagine più elevata dell’uomo, in breve, egli offende e profana tutto ciò che c’è di più elevato nell’uomo, atto a condurlo dall’oscurità del passato verso il presente e verso il futuro...». La cronica mancanza d’orecchio di Vidmar per lo spirito del tempo (Zeitgeist), che si rispecchia in modo sensibile e complesso in ogni atto artistico maturo, non è mai così evidente e fatidico come negli spropositi di valutazione del contributo di Kocbek alla letteratura e alla spiritualità slovena moderna. Sebbene egli consideri proprio Kocbek come indirettamente influenzato dagli adattamenti all’atmosfera borghese decadente, è egli stesso del tutto prigioniero di questa stessa mentalità, affermando e sostenendo le tesi della «grande arte» al di fuori del ritmo di sviluppo della realtà. Come ci si può meravigliare allora che il prodotto di questa sterile concezione dell’arte, possa essere solo un’arte approssimativa, inattuale e svolta a gloria della cosiddetta «necessità sociale», che una volta assume il volto del monarca assoluto, un’altra quello della chiesa infallibile, una terza quello del fascismo ed una quarta, nel Vidmar degli ultimi decenni, del comuniSmo. Si tratta di una mentalità che desidera l’arte solo come serva del sistema di potere. Egli arriva a convincersi che l'arte contemporanea si sia distanziata dall’uomo, ciò che non è affatto vero. Anzi, le cose stanno proprio in modo opposto. Persino l’arte «astratta», «cacofonica», «irreale» è nei suoi momenti maggiori una sola testimonianza dell’esposizione dell'uomo al suo destino, al mondo ed a tutto il contesto di cose che caratterizzano il mondo moderno. Nei legami dialettici delle forze sociali centripete e centrifughe, le violenze della scienza e dell’ideologia, i complessi dello spirituale e del corporale, l’uomo viene legato con meccanismi combinatori pluridimensionali, essenzialmente ed esteticamente nell’unità plurima dell’opera d'arte atomizzata. Ma nel contempo Vidmar nuoce allo sviluppo della vita spirituale slovena, negando la realtà obiettiva della creatività degli sloveni che si trovano in zone periferiche, negli stati vicini o all’estero, abbattendo i rami e la chioma sull’albero nazionale la cui spiritualità assume un andamento pluralistico. Vidmar cavalca la congiuntura politica del potere del sistema, ed è di questo tipo il suo rapporto con l’arte e l’artismo. Egli sta al di fuori delle paratassi letterarie moderne e la mentalità aidetica, come appare nella letteratura mondiale da Musil a Joyce, fino all’espressionismo sloveno di Slavko Grum o di Srečko Kosovel, ed i nostri contemporanei, dall’originale Kocbek, fino ai nuovi critici che sono per Vidmar banalmente cinici e volgari, perché hanno messo sotto accusa proprio la linearità della spiritualità e della vita socio-politica legata alla bellezza estetica retorica e vuota. Compreso com’è nell'idea della sua origine borghese antireligiosa, egli nega e sfigura il contributo della letteratura cattolica d’anteguerra e fra le due guerre all’insieme della letteratura slovena. Egli non si è accorto, come già nel corso della polemica d’anteguerra con Koblar e France Vodnik, che proprio alcuni autori sloveni neocattolici, sono stati in determinati periodi di questo secolo innovatori, sia dal punto di vista formale, che da quello sostanziale, e spesso anche dei coraggiosi rivoluzionari. Da Pregelj a Majcen e Balantič potremmo tracciare l’arco dell’originalità letteraria cattolica slovena della quale si dovrebbe parlare più diffusamente. I problemi non vengono compresi da Vidmar nel senso delle esperienze e possibilità della nostra contemporaneità, ma vengono assunti nel punto di vista «culturale umanistico», secondo gli schemi del secolo passato. In primo piano della sua visione nazionale, egli pone le tesi sull'importanza nazionale della cosiddetta cultura «nobile», «pura», senza che si riesca a capire di che cosa si tratti. Nonostante la sua dichiarata affiliazione politica al fine della «trasformazione» del mondo marxista, egli segue le norme di quel pantheon che è stato elaborato dalla Kultur di Weimar di Goethe e le forze positiviste nazional-liberali che sono seguite ad esso. A qualcuno forse piacerà questo modo isolazionistico di vedere le cose, ma esso è in realtà strappato dal contesto della realtà. Lo vogliamo o no, il nostro destino dev’essere gestito nel mezzo di forze internazionali centrifughe e centripete nel confronto con altre nazioni e fatti del mondo, prigionieri come siamo di tutti i grandi e piccoli nodi di un’economia senza scampo, su strade e indirizzi dove dobbiamo confermarci sempre di nuovo, cercando di affermarci sovranamente in accordo con le leggi del tempo, i legami dialettici e le resistenze che si trovano nella realtà. La nuova immagine della realtà nazionale slovena non si potrà realizzare nella riserva della «nobiltà sentimentale» e dell’«armonia delle belle parole», ma vieppiù sul difficile terreno dei rapporti internazionali, delle diramazioni di forze ed anti-forze, di idee di ogni tipo, del pluralismo politico e persino della sentimentalità variamente equilibrata. Vidmar ritiene invece, da bell’anima qual è, che il popolo con i suoi protagonisti potrà girare il mondo in guanti bianchi, non dovendosi mai sporcare le mani, dato che il popolo sloveno, che certamente non è stato un protagonista della storia, sinora se l’è potute sporcare poco. Rimane il problema se Vidmar, nonostante la veemenza della sua fraseologia, interviene realmente negli elementi fondamentali della crisi nazionale slovena. Non c'è forse più intelligenza analitica sullo stato delle cose là ove egli osserva solo «cinismo» e «nichilismo»? Le sue considerazioni sulla letteratura e l’arte figurativa, la nazione, lo stato, la vita e la morte, la politica e la sociologia, egli è in grado di rivestirle di un’aureola di una notevole commozione morale, come pure di linearità. Ma anche lo stalinismo ha saputo vestire i suoi orribili processi, che costarono la vita a decine di migliaia di persone, nel manto di un’elevata commozione morale. Stalin non faceva altro che difendere la «purezza del vero socialismo», e combatteva la sua battaglia per i «diritti più democratici del popolo», contro i quali stavano complottando i terribili nemici di classe, come si poteva leggere ancora nel 1948 sui giornali «Ljudska pravica», «Slovenski poročevalec», oppure «Primorski dnevnik». Anche Hitler aveva difeso sino alla fine della sua orribile carriera con grande veemenza «l'elevata moralità» della sua unica missione. Nel testamento politico del 1945, oggi ancora relativamente ignoto, egli fa appello ai suoi successori ed a tutti gli altri saggi uomini di stato, affinché si assumano il dovere morale verso il popolo e verso il mondo, di prendersi cura il più possibile delle leggi razziali e della purezza del popolo tedesco. L’adesione alle leggi sociali in senso ristretto (marxismo) e biologiche (nazismo), non rappresenta un elemento reale del ritmo di sviluppo umano, ma soltanto un’espressione di grande crisi che non esclude nemmeno gli sloveni. Ed anche Josip Vidmar non è altro se non un caso tipico della crisi della società e della morale contemporanea che colpisce anche altri settori: cultura, economia, vita quotidiana, sebbene essa abbia assunto aspetti particolarmente sanguinosi proprio in campo politico, ove ha fatto numerosissime vittime. L'insieme delle espressioni con cui egli con cipiglio irato parla dei «nostri due nuovi santi» sulle pagine dell'inserto culturale del «Deio» (1984) di Lubiana, rivolto contro Zupan e Kocbek, assomiglia per il tono cinico («santi», «il suo fare moralistico... per il massacro dei bianchi», «sognatore mezzo religioso, affondato in una religione vecchia di duemila anni», ecc.), alla veemenza ideologica di uno Zdanov, Stalin o addirittura Gòbbels, messo in evidenza già dall’uso ironico della parola «santo», con cui anche Gòbbels soleva indicare gli intellettuali ebrei e marxisti. Non vogliamo qui stilizzare e mitizzare il profilo spirituale e socio-politico di un Kocbek; anche lui ha fatto i suoi bravi errori, ma dobbiamo rifiutare a priori la degradazione superficiale della figura complessiva di Kocbek, ciò che cerca di ottenere Vidmar con i suoi tentativi ed il suo seguito dietro le quinte. Kocbek è stato una personalità slovena multiforme e stratificata, che è riuscita a far tesoro degli errori compiuti, ciò che è testimoniato dal suo sviluppo verso una creatività sempre più sovrana, fondata sulla critica sociale ed accentuata in senso eticomoderno. Anche di Vitomil Zupan, un importante modernista contemporaneo della letteratura slovena, al quale Vidmar, come pure il problematico loie Javorsek, affibbiano un’immagine umana piuttosto vile, non è possibile discutere in termini così bassi. Se i due vengono da Vidmar ironicamente denominati dei «santi», si dovrebbe allo stesso modo, rendendo pan per focaccia, parlare della «santità» di Vidmar, ma non è nostra intenzione rinvangare inutilmente il passato. Possiamo affermare pertanto, che Vidmar non si comporta come un democratico orientato in senso moderno, come un intellettuale sensibile alla socialità, ma piuttosto come un’eccellenza conservatrice, che in base a qualche «grazia dall'alto» detiene in modo assoluto ed aristocratico il giudizio sul popolo sloveno, il suo fare e disfare. Si tratta di un atteggiamento che è oggi, in tempi di movimenti migratori incredibili ed eccezionali, possibilità tecnologiche di comunicazione enormi, veramente reazionario, ed anche ridicolo e provinciale. Con la sua opera ed intenzioni egli si distrugge così da solo quella stima che si era guadagnato, almeno parzialmente, a suo tempo nel campo ristretto del pensiero saggistico. Riassunto A. L. tema despota v povojni slovenski dramatiki Taras Kermauner Slovenska dramatika je okrog prelomnega leta 1954 iznašla tri možnosti — poti —, po katerih je skušala stopiti za bistven korak dlje od literature in sveta, kakršna sta pretežno vladala od začetka 30. let naprej. Treba je bilo obračunati s časom vojne, vojaškosti, revolucije; to je bila prva naloga. Treba je bilo najti estetsko oblikovni in miselni izraz za novo dobo, ki se je že prebijala in udejanjala. Najteže je bilo, premagati uradne — ideološko utemeljevanje, psevdopolitično zagovarjanje psevdo-etično priostrene — odpore; odtod toliko kulturno političnih bitk v 50.in 60. letih, prav za prav vse do danes, ko so te bitke vsaj v temelju, v teoriji, a deloma tudi v praksi dobljene. Tri omenjene možnosti-poti so se utelešale v treh dramah, nastalih v istem času; napisali so jih avtorji iste generacije: tik-predvojne: Javoršek je s Kriminalno zgodbo uvedel ludizem, fantastiko, surrealizem, poetično dramo, absurdizem — socialno etičnih problemov ni reševal direktno, prenesel jih je na meta-ravnino. Torkar je s Pisano žogo izoblikoval prvi primer drame, ki je do revolucije oz. njene realitete, ki vodi v stalinistični despotizem, zavzel kritično, razkrinkovalno stališče; zato je bila drama, sicer igrana, uradno ostro kritizirana, bila je socialno politično etično opozicijska, izredno pogumna, udarna. Tretji med njimi, Vitomil Zupan, je mogel svojega Aleksandra praznih rok tiskati in igrati šele skoraj deset let kasneje; doživel je krst v Perspektivah in na Odru 57, v obeh opozicijskih kulturnih ustanovah. Javoršku so sledili Rudolf, Jesih, Filipčič in mnogi drugi, čeprav so nekateri njegov slog kombinirali z Zupanovim in Tor-karjevim; prihajalo je do prepletanj. Torkarju je sledila obto-ževalna dramatika, na njenem zadnjem koncu je Šeligova Ana, a tudi Ruplov Job, po svoje Hergoldove Paracelz, Kavčičev Aleksander Veliki itd. Zupana je nadaljeval Kozak z Afero; danes je v tej smeri Partljičeva partizanska komedija Sinje in Na povabilo Slovenskega kluba in združenja Most je imel avtor istoimensko predavanje dne 8. januarja 1985 v Trstu, ul. Sv. Frančiška 20/11. rdeče med drevjem, Goljevščkove Pod Prešernovo glavo itn. To je linija, ki kritiko spaja z razumevanjem. Zupanov Aleksander začne z notranjo kritiko medvojne usmeritve. Ne gre za opozicijo od zunaj. Gre za — skoraj filozofsko — premišljevanje, kaj je vzrok, da se niso udejanila revolucijska pričakovanja; ta so namreč obetala če ne takojšnjo, pa skorajšnjo, v nekaj letih uresničeno temeljno novost sveta, konec protislovij, razen podedovanih, a te nosijo predstavniki starih razredov; ker so ti razredi materialno, ekonomsko, socialno, politično ukinjeni in ker — tokrat bolj policijsko, a v bistvu še zmerom vojaško — uničevanje teh predstavnikov hitro napreduje, kmalu ne bo več zunanjih ovir za rojstvo novega sveta. Zupan in drugi slovenski pisatelji, njih glavnina, čeprav ne vsi enako radikalno, so si vzeli okrog leta 1954 pravico, da se vprašajo: minilo je že desetletje po koncu vojne, po zmagoviti revoluciji, obetani novi svet pa se ni približal. Vojščaško policijski postopki — vsi trije imenovani dramatiki so se znašli v zaporu nedolžni, čeprav so bili vsi trije na strani revolucije, dva v partizanih, eden v nemškem taborišču — so napravili slovensko družbo zelo neprijetno, krvavo, muč(e)no. Ne le, da je ostala razredna; nekateri zatiravski vidiki so se celo okrepili. Postala le despotka. Aleksander je dvakrat označen dobesedno kot despot. Aleksander pa je simbol, kvintesenca zmagovitega vojščaško revolucijskega poveljnika, karizmatične providencialne osebnosti, vodje nekdanje — revolucijske — tovarišije, vojaško gverilskega — nomadskega psevdoreligioznega reda. V tej točki se je zazdelo, kot da med fašistično in stalinistično revolucijo in vodjem vsaj v nekaterih — a odločilnih — pogledih ni bistvene razlike. Zupan je želel to usodno spreremembo, ta zlom revolucijskih pričakovanj še razumeti; Vladimir Kavčič v drami Aleksander Veliki, napisani približno poldrugo desetletje po Zupanovi drami, nima več potrebe po razumevanju. V prvi plan pride obsodba; a tudi Aleksandrov lik je mnogo bolj krut, nasilen, enoplasten — navzlic avtorjevi želji, da ga naredi notranje razdvojenega —, zoprn, celo odvraten, pobijavski, demoničen v svojem brezobzirnem in brezkrajnem morivstvu. Kavčič odseva že novo epoho v reflektiranju medvojnega časa, epoho po koncu perspektivaštva; epoho, ki je ne le izgubila skoraj vse iluzije glede narave in odrešilno osvobodilnih možnosti revolucije, ampak je začela na revolucijo gledati strogo realistično, morda celo — zaradi nujnega ravnovesja s tikpovojno izključno slavilno epoho — pretirano negativno, vsekakor pa neprizanesljivo kritično. Ta epoha traja vse do danes; danes dosega celo vrh (Ana itn.). Prenos snovi iz sodobne v preteklo je stara metoda; deloma je posledica tega, da bi bila vsebina obeh Aleksandrov, Zupanovega in Kavčičevega, leta 1954 in leta 1969 povsem neobjavljiva in neuprizorljiva; deloma pa doseže vsaka ideja v mitski snovi posebno in učinkovito simbolizacijo (Smoletova Antigona itn.). Ni naključje, da je leta 1970 napisal Franček Rudolf dramo Xerxes, ki je v nekem pogledu najbolj radikalna zaostritev problema despot(izm)a, ubijanja, samovolje, zla: spoj morivske vloge državnega voditelja s popolnim privatizmom, kar je pomenilo radikaliziran odsev tedanjega slovenskega časa oz. pogleda na medvojni čas iz izkušnje in stališč konca 60. let. Vendar uerxa tokrat ne bom obravnaval; pred časom sem mu že posvetil študijo. Bi pa sodil v ta sklop, saj je ime Xeres znamenje za aziatskega despota, Aleksander pa je to v teku svojega kratkega, a učinkovitega življenja postal: bog. Orientaliziral se je. Orienta-lizacija — bližanje tretjemu svetu, vendar ne le zunanje politično, ampak civilizacijsko, moralno, po izboru vrednot, ciljev in načina življenja — je ena glavnih potez povojne slovenske zgodovine, posebno izrazito pa zadnjega desetletja. Da sta Aleksandra izraz revolucije, ki se radikalizira in podaljšuje iz nacionalne, slovenske v svetovno, iz narodno osvobodilne v totalno in da postaja iz internacionalistične imperialistična, dokazuje vrsta citatov. Nočem trditi, da je revolucija takšna bila; to ni naloga tega spisa in literarnega zgodovinopisja. Trdim le, da jo je tako doživljala in oblikovala slovenska literatura med njimi posebej značilno omenjeni dve drami. Opozarjam pa, da besede revolucija ne jemljem v enostranskem zgolj pozitivnem pomenu. Vemo, da sta tudi fašistično in nacistično gibanje prisegali na revolucijo; da se nanjo sklicujejo številni režimi tretjega sveta od Južne Amerike do Afrike, režimi, ki so bolj fašistični kot marksistični; celo muslimansko fun-damentalistični. Vsebina revolucije, kakor jo kritizira slovenska dramatika, ne izhaja iz evropskega pojmovanja socializma, ki gradi ustreznejšo družbo na osnovi citoyenskih pridobitev, ampak iz milenarizma ali hiliazma ali mesianizma. Zupanov Aleksander jasno pove — in ta pripoved je avtobiografska izpoved samega avtorja oz. njegove generacije, prikaz razlogov, zakaj so postali revolucionarji oz. vojščaki: »Tudi meni so bile položene v zibelko prastare sanje o izgubljenem raju, o izgubljeni zlati dobi, bil sem postavljen sredi dogodkov v času velike zmede in stiske« — okupacija, leto 1941 — »ob koncu časa junakov« — leto 1940, ko se je zdelo, da se meščanska doba končuje — »samo pravljica se je še dvigala med nami in živela, tam na jutro-vem nas čakajo nepopisni zakladi« — Sovjetska zveza, ex Orien- te lux — »samo nov Ahil mora vstati, da ustvari nov rod, da združi svet, da ga uredi.« Biti Ahil: biti znova junak, vrniti herojske čase: iluzija re-arhaizacije kot odrešitve iz meščanske dobe, ki je junaštvo to je vojskovanje, zamenjala s trgovanjem, računanjem, dogovarjanjem, raciom, kompromisom, polemos z dialogom, sakralnost s profanostjo, absolutnost z relativnostjo. »In v meni so rastle velikanske sanje, ki jim še nisem vedel imena« — marsksizem jim je dal ime — »a sem veroval vanje, bile so moj bog... Moje sanje so bile moja moč.« Slovenski — in svetovni — človek se je odločil za Revolucijo, »ker se je odločil za raj, za sanje pred sabo, za nek lepši svet in neko boljše življenje.« To je sanja o »spremembi sveta«. Kavčičev Aleksander je enako in še bolj odločen, jasen: »Z nami se mora začeti nova doba! Če se nam to ne bo posrečilo, bomo ostali v zgodovini ob strani vseh drugih divjakov! V naših rokah je možnost, da ustvarimo nov svet!« Ustvarili bomo družbo »z neomejenimi možnostmi, državo, ki bo zaobsegla ves znani svet... Tedaj bo mir zavladal na svetu! Nihče ne bo trpel pomanjkanja, vsak bo lahko obogatel. Tatove in druge razbojnike bodo ljudje sami izgnali. Med plemeni ne bo več sovraštva, kajti pašnikov in vode bo za vse na pretek. Politične razprtije bodo za zmeraj pozabljene. Zrasli bodo novi rodovi, rodovi, ki se bodo sramovali naših časov... Ustvarili bomo kraljestvo blaginje. za vse večne čase bomo svet odrešili lakote in trpljenja. Začenja se zlata doba!... Ves svet bomo osvobodili zla! Naša imena se bodo bleščala v prihodnosti kakor zlati soj zvezd z neba.« Opravljamo »zgodovinsko nalogo, ki so jo nam naložili sami bogovi.« Paradiž na zemlji, ki ga z revolucijo ali z zadnjo vseh vojn množično vojščaško gibanje uresničuje, je torej dosegljiv; med vojno — med samim pohodom obstoji trdna vera v to uresničenje. S tem padejo vse religije, ki postavljajo paradiž v onstranstvo; skažejo se le za prevarantska sredstva razrednih oblastnikov. Aleksandrovci so edini poštenjaki, ker so pripravljeni ljudem — to je sebi — ustvariti telesno — in ne le duhovno — popolnost. Skoz vojsko(vanje), ki je sveta vojna, pa je simbol in garant te realizacije Dobri Vodja, Vodnik, Voditelj, Oče, Naj-modrejši, Komandant: Mesija. Mussolini in Stalin, Mao in Gadafi, Homeini in Ceausescu, in še mnogi drugi, tudi domači, so le različna imena za Mesijo, za božjega sinu, za samega boga, ki vodi revolucijo: temeljno socialno politično vojaško Spremembo zla v Dobro. Prek Mesije-Vodje je zadnji svetovni pohod, ki bo ustvaril svetovni imperij Dobrega, utemeljen v absolutnem, v božjem. — Oba Aleksandra sta dramatizirani zgodbi-tragediji tega tosvetnega Mesije, njegove — morivske — realitete. Drami prikazujeta resničnost tega zadnjega pohoda oz. svetovne revolucije. Revolucija nastane zaradi boja zoper despotizem, razredno družbo, izkoriščanje, zatiranje itn. Marsejeza, ki je matrica revolucijske zavesti in ki jo oba Aleksandra ilustrirata, poje: Vklenili so nam glave / v težki jarem iz verig / in težko usodo nam krojijo / izprijene despotske glave! Stare despote in njihov družbeni sistem je mogoče odpraviti le z nasiljem, z vojsko, s kontraterorjem; to terja realiteta razredne družbe. Zato Marsejeza kliče: K orožju zdaj, možje! Postavimo se v vrste! Naprej! S krvjo ničvrednežev naj bo oblita naša zemlja! Realiteta same revolucije in njenega nadaljevanja v svetovni ekspanziji, to je v prehodu iz nacionalne k drugim nacijam, v eksportu revolucije, v napoleonstvu in stalinizmu, pa kaže, da ne teče le kri razrednih in nacionalnih sovražnikov, ampak revolucionarjev samih, zadetih od same revolucije. To je resnica stavka: Revolucija žre lastne otroke; poznamo jo, recimo iz dveh klasičnih del svetovne literature, iz Büchner jevega Dan-tona in Franceovega romana Bogovi so žejni. Namesto osvoboditve in odrešenja dobimo nov despotski imperializem; to je spoznanje in poslanica obeh Aleksandrov. Socializem oz. komunizem kot višja oblika človeške družbe je le neustrezno, napačno, zavajajoče ime za novi despotski imperializem, če nadaljuje milenaristično mesijanstvo in če ne temelji naprej na citoyen-stvu, na pridobitvah novoveške demokracije. O moriji tujih in lastnih beremo v Aleksandrih ves čas. To je njuno osnovno spoznanje: ali ostaja revolucija kot sanja o miru, sreči, popolnosti, razrešitvi vseh temeljnih socialno-moral-nih vprašanj še pozitivna, če se udejanja v takšni krvi in če vrača despotizem; če je Mesija najhujši despot, bog, ki živi od ubijanja? Vprašanje je, če ni milenarizem dejansko- re-barbariza-cija. Če re-arhaizacije ne vodijo drugam kot do ponovnih poskusov obnovitve stare, predcitoyenske družbe, ki se je utemeljevala na svetem umoru, na svetih klavnih žrtvah, na grešnem kozlu. Naj navedem Kavčičevega Aleksandra, ki Zupanovega še radikalizira; spaja ga s Kozakovim Komisarjem — Afera — »Za to« — da bi ustvarili nov, idealen svet — »smo začeli vojno in za to jo bomo nadaljevali! Zato smo prelili reke krvi in jo še bomo! Z mimo vestjo in z mimo roko! Ta svet spletk in sovraštva bomo iztrebili, snetje moramo uničiti do kraja. Mene ni strah prevzeti odgovornost za naša dejanja!« (Okrog te odgovornosti oz. nepripravljenosti na odgovornost se suče današnja slovenska literatura oz. kultura: kdo je kriv za prelito kri, če ni pripeljala k obljubljenemu cilju. To je tudi téma Joba.) »Če hočemo ustvariti nekaj velikega, moramo veliko žrtvovati. Toda te žrtve bodo uživali prihodnji rodovi.« (To so rodovi, recimo, okrog leta 1984, ki pa menijo, da ne uživajo nobenih prednosti glede na predrevolucijske čase; da zato ni treba, da bi bili očetom še posebej hvaležni, v nenehni idolatriji njihovih žrtev; prepričani so celo, da so očetje krivi; da so izbrali napačno pot. Vse to je poslanica, recimo, Filipčičeve drame Altamira. Očete krivijo celo za zlom lastne, mlade, povojne generacije.) »Enkrat je treba začeti! Tu smo in vemo zakaj smo tu! Zmožni smo to storiti in hočemo to storiti. Zato moramo ravnati odločno in s preudarkom! Kot en mož!« (To je znamenita parola: enotnost.) »A je vredno živeti za tak cilj?« — To je osnovno vprašanje tudi v letu 1984. Ljudstvo, množica, vojska sledijo Aleksandrovi — Mesijevi — viziji, obetu, praksi, Aleksandrovi generali govorijo: »S čisto vestjo in z mirno roko!!« (Tudi ta čista vest je postala danes vprašanje; je bila res čista? Je mogoče s čisto vestjo in z mirno roko ubijati — to je osnovno vprašanje, ki velja od začetka krščanstva naprej.) »To je beseda! Poslati v Had čimveč tega gnoja! Aleksander, vsa čast, dobro si govoril. Tvoja pot v zgodovino bo tlakovana s kostmi stotisočev barbarov. Storili bomo vse, kar boš ukazal!« (Bo torej kriv le on, en sam, véliki zapeljivec, Mesija, ki se bo nazadnje skazal kot Antikrist?) »Red bomo napravili, ali ne? Pa čeprav bi morali pobiti vso Azijo.« Kavčič podaja Aleksandra kot človeka, ki je vse dosegel zgolj z nasiljem; ki je pretepel svečenico iz proročišča v Delfih, da bi mu dala pozitiven odgovor; ki je dal v Tebah, ko so bile že zavzete pobiti petdeset tisoč ljudi, ki kar naprej grozi: »ga bom dal ubiti!« Aleksandrova deviza je klic: »Pred bitko in med bojem preganjaj sovražnika, muči ga, stri ga! Davi ga! Davi!« (Nazadnje pobije tudi svoje najbližje, najbolj zveste, ki pa niso hoteli sklanjati glave pred njim kot pred novim — aziatskim — božanstvom; ki revolucije niso vzeli kot poaziatenja.) Dokler je Aleksander še prvi med enakimi ali vojskovodja v vojščaški tovarišiji polilegalno gverilskega reda, mu sledijo tudi najbolj vredni; na koncu, ko postane bog mu čedalje bolj sledi le množica, le lizuni in skledolizniki, nova vladajoča plast, nekakšna lumpenbirokracija, vredni pa se umikajo. Aleksander postaja bog, ker čedalje bolj fascinira: zmaga je za množice znamenje božje naklonjenosti. Grki so vedeli, zakaj so oblikovali tragedijo: tudi in morda pred vsem zato, da bi pokazali drugo plat — nemoč, krivdo, zmoto, zločinskost, neustreznost — človekove zmagovitosti: da bi zmago razkrili kot čezmernost. Zmaga sproža oboževanje: kdor najbolj zmaguje, se zdi bog. Zmaga leta 1945 je res povzročilo vtis, kot da so zmagovalci izbrani od Zgodovine, od Zakona sveta in bodo po njegovem nareku izpeljali veliko Obljubo. Štiri desetletja pozneje se kaže zlom zmage. Začeti bo treba znova in zelo skromno: predvsem pa s spoznanjem, da se je treba ogibati slepilnosti in videza moči. Včasih ni potreben niti en sam poraz, pa se navzlic temu zmaga preobrne v polom; zmage znajo biti Pirove. (Taka je tudi zmaga psevdopolitičnih oblasti, ki zmagajo nad Prešernovo gimnazijo v drami Goljevščkove Pod Prešernovo glavo.) Na vrhuncu sil in samoslepljenja Aleksander prepeva kot samozalj ubij eni petelin: »Za prihodnje zmage! Jaz sem poln moči. Udaril bom na Egipt! Vojaki, dokler vas vodim jaz, ste nepremagljivi! Bogovi so na moji strani! Pobijte strahopetce, sledite mi... Do konca sveta, če bo treba!« Načrt popolne tisočletne — večne — idealne družbe je sijajen, a temelji na zavzetju: osvobajanje je osvajanje. »Zavzeti morajo Azijo! Priti do konca sveta! Iz vseh dežel napraviti eno državo. Za vselej končati vojno. Človek in žival naj živita v miru.« Nenehoma se vojskovati, da bi čim prej napočil večni mir; čim več pobijati, da bi postal človek neumrljiv. Mesija dela po volji bogov, to je Nadzgodovine: »Bogovi so mi naložili dolžnost, da uresničim njihovo voljo. Mir hočejo in blaginjo. Človeka hočejo osrečiti. Ta vojna je zadnja od vseh vojn, na vaših ramah je, da dokončamo ta zadnji pokol, to zadnje prelivanje krvi.« Kmalu po vojni je slovenska zavest, udejanjana v literaturi, spoznala, da nobena zmaga, še tako bleščeča, ne more biti dokončna in da se zato klanje nadaljuje brez konca. Zato mesianske obljube niso več verodostojne, še huje, hote ali nehote so lažnive. Kavčič kaže, da se je in kako se je sam Mesija v teku osvajanja ne le spreminjal v naddespota, ampak tudi prenehal verovati v svoje osvobodilne idealistične cilje; da je začel z njimi manipulirati, vse za utrditev svoje absolutne oblasti. Po eni strani vzgaja k fanatizmu: »Težak je naš boj in grozovit. Gaziti moramo po krvi, žrtvovati mnoga življenja, da bodo prihodnji rodovi srečno živeli! Oni bodo znali ceniti naše trpljenje in naše žrtve!« Po drugi pa se skaže, da postaja ta pesmica čedalje bolj videz, ne le neprepričljiva, ampak cinično pokritje povsem druge realitete: nove razredne in zatiravske oblasti, specializirane na ubijanje (stalinizem). Aleksander se že sam norčuje iz velike ideje, iz Revolucije: »(Dvoumno razkačeno) Vi ste krivi,« govori poveljnikom, če še zdaj niso« — vojaki — »doumeli, da ima naš boj višji pomen. Prepuščate jih uživanju in ropu, strežete nji- hovim najnižjim nagonom«... to »sploh ni več vojska, temveč le še tolpa pobesnelih in razuzdanih morilcev in plenilcev...« »(Se reži) Ideja, v imenu katere smo začeli ta pohod, je občečloveška... Ideja je dobra, ideja je fantastična!« Najvišji ve, da je dobra le Ideja, da pa je resničnost, ki se skriva pod to idejo in ki jo ta ideja udejanja, zla. Vendar tega spoznanja ne dopusti nikomur izgovoriti. Tiste, ki si to drznejo, pobije. Resnica je prihranjena le njemu, ki je edini bog. Kalisten, filozof, se kralju-bogu noče pokloniti do tal, po aziatskem načinu; zato ga je treba odstraniti — kot vsakega svobodnjaka in avtonomneža. Mesija uvaja totalitarizem in popolno suženjstvo. Ker si je drznil imenovati se svobodni človek, Aleksander odredi: »Dvesto udarcev s pasjim bičem naj dobi! Podplate mu izžgite, jezik odrežite! Na soncu naj visi, dokler ne bo crknil!« O enem svojih dozdaj najbolj tesnih sodelavcev pravi: »(Vstane, desno) Bičajte ga, dokler ne bo izdal vseh! Smrdi, govno izdajalsko!« O drugem: »Takoj pošlji za njim zanesljivega moža, ki naj se ne vrne brez njegove glave!« O tretjem: »Straža! Zvežite ga in ga živega nataknite na kol!« O četrtem: »Ubijte ga! Svinja!« Nato: »Najprej polovite in pokoljite pleme Kosajcev! Niti eden ne sme ostati živ!« Ubijanje je iz nujnega sredstva osvobajanja — iz kontraretorja — postala osrednja praksa družbovanja. Delirij morivstva. (Kaže ga tudi Ana. Prvi pa ga je silovito opisal Smole v Krstu pri Savici.) Mesija ne prenese, da bi tudi drugi videli resnico. To pa lahko doseže le s tem, da jih pokonča. Aleksandrovi dozdajšnji tovariši se takole pogovarjajo in izražajo resnico tega zadnjega svetovnega krvavega in dokončno osvobodilnega pohoda: »Takšno življenje« — kot ga živijo ljudje pod diktatorsko knuto — »je strašnejše od smrti. Življenje brez časti ni vredno človeka,« a postalo je povsem brez časti. In: »Kje so že tisti časi... ko smo še verjeli v zmago,« namreč v zmago Pravega. Zdaj je zavladal dvom: »Smo res verjeli? V kaj smo sploh verjeli?... Čas in prostor sta nas porazila. Ker nismo poznali prave mere. Zaman vsi napori in vse žrtve. Vse je izgubljeno, vse... Upanje smo izgubili, to je še hujše.« To je diagnoza leta 1984. Družba tako razpada. Na eni strani dvom, obup, demoralizacija, ki vršiči v načelnem in praktičnem cinizmu. Tega oznanja sofist Anaksagoras: »Še živ prijatelj ne zasluži solze, kaj šele mrtev. Vsak človek je svet zase. Nič nima skupnega z drugimi. Drug drugemu smo le orodje.« To je logična posledica teorije interesov, misli, da je človek zgolj potreba in interes. Družba je medsebojna zloraba posameznikov in skupin. Na drugi strani pa samoveličje notranje že do kraja ogroženega, dušev- no bolnega, nazunaj sicer še zmerom zmagovitega, oblast trdno posedujočega diktatorja, imperatorja, ki notranji zlom vseh vrednot skuša uravnotežiti s pretiravanjem svojega egoizma, egotizma, solipsizma. Če je on sam srečen, pozitiven, velik, pravi, potem je vse srečno, pozitivno in pravo, saj niso ljudje nič, le sredstva, on sam pa vse: je edina resničnost. (Natančno tu je nadaljeval Rudolf s Xerxom in pokazal notranjo logiko mo-rivskega solipsizma, teze, da je človek bog, namreč en sam človek: tisti, ki je najbolj zgoraj.) Mesijevo samospoznanje ne gre v smer krščanske ljubezni, ponižnosti pred sočlovekom, umivanja nog bližnjemu, ampak napuha, samovolje, samodrštva. Najprej slišimo Aleksandra: »Postal sem velik vladar, ali ne? Zevsov in Amonov sin, enak faraonu.« Nato: »Kar zijajte: svečeniki Amonovega templja me bodo razglasili za boga... Malo boste morali potrpeli z menoj, muhast bog bom. Volja bogov navadnim smrtnikom ni vedno takoj očitna. Toda tega ni kriv bog, večen je, sodi s širšega stališča.« Cinizem očitno hitro napreduje. »Ko bom bog, bodo vsi moji podložniki padali pred menoj na kolena!« Egocentrizem se stopnjuje. Ko se sprašuje, kdo je zasnoval to zadnjo svetovno atako na zlo, se samozavestno udari po prsih: »Jaz sem jo začel, jaz! In do konca jo bom izpeljal, kakor me bo volja! Kdor mi noče služiti...« Kar priznajte, da se razlikujem od vas... V primeri z menoj so vsi helenski, egiptovski in perzijski bogovi pritlikave ničle. Koliko jih je, jaz pa sem eden! (Šaljivo) Imenoval se bom bog večnega miru, ali kako drugače... Bog ekstaze in večnega koitusa.« To je Xerxes.) Na koncu, pred smrtjo, pa že trdi: »Postal sem bog miru in večne blaginje, bog človeške sreče.« To je postal, ko gre njegovo ubijavstvo najbolj v sad. Ne bo več ubijal po starih metodah, z mečem, ampak z dobroto: z zadovoljevanjem potreb. Človeka naj tako »nalijejo z vinom«, cinično terja, »da bo crknil...« Moštvo opremi z vrvmi in trstikami, da bodo hudodelcem lahko vlivali vino naravnost v vamp! Sovraštva ne bo več vračal s sovraštvom, ampak s skrbjo za človeka. Mučenje — ljudi — je prišlo v vrhunec. Kavčič končuje skeptično. Po smrti zločinca, ki je »bil v resnici velik«, ker je »stotisoče mož spravil pod zemljo«, ne bo nastopila obnova grške polis, etične poliarhične republike, kot je želel Brutus, zahtevajoč Cezarjevo — despotovo — smrt. Drama se konča, v nasprotju z — Smoletovo — Antigono nespodbudno, s pogovorom dveh pažev dvorjanov. Prvi: »Jaz pa sem mislil, da bo zdaj Protea kralj.« Drugi: »Frigija bo ali Nearh. Bova videla, kateri bo umoril drugega.« Konec tirana je začetek novega ubijanja: boja med dediči za oblast. (Kot da bi brali zgodbo o Stalinovi smrti in boju med Berijo, Žukovim, Hruščovom, Malenkovom itn. Tudi to zgodbo popisuje slovenska dramatika, posebno Mikeln: Stalinovi zdravniki in njegova nova drama o Stalinu.) Revolucija ni rešila nobenega bistvenega vprašanja. Zgodovina ostaja enako krvava in zatiravska kot prej. Zupanova rešitev problema je nekoliko drugačna. Kavčič izhaja iz literarne ideologije avtodestruktivizma humanizma, ki se je uveljavila v 60. letih, Zupan je iz t.j. etičnega ali personalističnega (pejorativno tudi sentimentalnega) humanizma. Kavčič vidi zgolj zlo in njegovo zmago; podobno kot Zajc (v Otrokih reke itn.). Zupan pa, v sredi 50. let, še zmerom veruje v nekakšno odrešitev človeka; obuja vero iz 30. let. Zupanovo stališče je v Aleksandru zelo drugačno kot v kasnejši drami Zapiski o sistemu; kasneje, v 70. letih, se je namreč vrnil k enemu polu svoje predvojne drže, k romanu Klement, k drami Tretji zaplo-dek, v 50. letih pa je potenciral drugi predvojni pol, dramo Stvar Jurija Trajbasa in roman Človek letnih časov. Zupan ima v Aleksandru praznih rok še pozitiven vrednostni kriterij; to je dobri mali ali navadni človek, simboliziran v naredniku Fricu. Če je Kavčičev Aleksander nekoliko notranje razdvojen, je Zupanov tako zelo, da te svoje razklanosti med vlogo in človekom, med zlim in dobrim ne more več prenašati; nazadnje se odloči, da spet postane eden med preprostimi člani začetne revolucijske tovarišije, v sebi zanika kralja, ubijejo ga pripadniki politične policije, po nalogu policijskega šefa, predstavnika (lumpen) birokratske države. S tem reši svojo vest, čast, pristnost, poštenost. Drama veruje, da je še zmerom mogoče umreti za nekaj plemenitega, čeprav je ta plemenitost že hudo desakralizirana ali točneje: demitizirana, delegendizirana; Aleksander namreč umre v gostilniškem pretepu, vendar kot poštenjak. Aleksander odkriva svoje in tega sveta notranje protislovje; nazadnje ugotovi, da je nerešljivo na silo. Človek je spoj nasprotij. Ker pa je revolucija obljuba dokončne razrešitve temeljnih nasprotij, je ne le iluzijska, ampak zavajajoča. Ni mogoča. Mogoča je le vojna v imenu revolucijskih ciljev, sejanje smrti, ne pa uskladitev težav, odprava krivic. Aleksander zaupa Ajši, svoji ljubici — Kavčičev ni zmožen nobene intimne vezave — svojo dilemo; pogovarjata se v ljubljanskem dialektu, kar je bilo za slovensko dramatiko v času nastanka drame šokantno, škandalozno in zelo inovativno: de-mitizacijsko. Aleksander išče srečo — kot jo je slovenska množica navadnih malih ljudi, ki je odšla v revolucijo: srečo za vse, za vsakogar posebej, ne le za enega, za absolutnega Gospodarja. Aleksander: »O sreči, Ajša, nam je težko govort. Ta, k t je reku gos, prau, de je sreča u razumnem delovajn. Vladajne je pa večidel nerazumn delo-vajne. In vrag nej me pobere, če mož nima prou, sem zmerej bil nesrečn. Sama nerazumna lumparija, zopr ktero se morm toučt nerazumn, ali pa it k hudiču, sama nelogičnost dogodkou, k jh morm vodt nelogičn, in mejhnost, kej krotim z mejhnem ukrepi, de b dosegu mejhnost u primer s srečo, ktere najmanjš drobtinca je neizmern velika. Člouk more bit plemenit, dobr, nesebičn in more govort po pravic, de lohk doseže srečo. Jest pa usega tega ne smem, k b po tej pot nikol na pršu do ciljou, ki jih mam pred sabo — in bi biu nesrečn. Tko tavam med dvema nesrečam in na vem, ktera je veči. Strah me je, de postanem slab člouk in velik vladar. Dila moči se vzduguje, člouk pa drsi po ni u globine zla.« To je simpatičen voditelj. Ubija, ker ne more drugače; da se razglasiti za boga, ker to zahtevajo okoliščine, vladanje v Aziji, vendar ne pozablja na izhodiščno pozicijo svojega pohoda, ki je za razliko z mesianskim milenarizmom Kavčičevega Aleksandra vendar v veliki, če ne odločilni meri humanistično usmerjen: v srečo avtonomnega svobodnega posameznika, ki postaja »čednosten v skupnosti«. V pogovoru z Aristotelom Zupanov Aleksander razvija svojo dilemo: »Ali je sreča res samo prevara, s katero kupčujejo filozofi in duhovniki?« (Beri: ideologi, agitpropovci; Zupanova drama je direktno razbijala fanatično-cinično manipulacijo s človekom, kakršno uči sofist Anaksago-ras pri Kavčiču in ki jo je slovenska dramatika videla v socialno politični realiteti.) »Ne vodijo držav najboljši, pač pa naj-nesramnejši? Ali lahko zmaga dobro v človeku brez nevarnosti za njegovo življenje in uspeh?« Usmeritev v državo, v (psevdo) politiko se izključuje z usmeritvijo v človekovo intimo, no-trino, etiko, avtentičnost, kulturo. Dramatika etizma se je v tej dilemi odločila na etičnega, to je nedržavnega, nepolitičnega, v osebno življenje usmerjenega človeka (tako Zupan kot Torkar in Javoršek, a tudi Bor in Miheličeva). To je bila prva vélika ideološka opozicija uradni ideologiji, ki je za vsako ceno hotela nadaljevati z vero v sintezo osebnega in splošnega, sreče in države, etike in politike: revolucionarnega terorja, ki po zakonih dialektike — prehoda iz nasprotja v nasprotje, iz kvantitete v kvaliteto, to je iz pomnoženosti nasilja v nenasilje, iz vojne v mir — ustvarja absolutno pozitiven svet, družbo, ki ni več razredna, v kateri ne vlada noben izkoriščevalski in nad druge dvignjeni razred ali plast itn. Slovenska dramatika je ugotavljala neskladnost te ideologije z realiteto; Aleksander praznih rok je eno prvih velikih del, ki to neskladje jasno artikulirajo. Aleksander sam, kot absolutni vladar, razkrije in prizna zlom milenarističnih pričakovanj: »Kaj ti pomaga zavzemati svet, kaj vsa slava, moč in bogastvo, kaj vsa vednost« itn., »če je vodilo vsake preobrazbe nasilje, če človeški rod ljubezen zaničuje, nasilje pa posluša in spoštuje, če je možen napredek samo, kadar napredujejo strnjene vrste tisočev in desettisočev«, to je v vojni, z ubijanjem? »Tako pa nenadoma, ko vse kaže, da si dosegel vse« — zmago Pravice, Svobode, Naroda, Enakosti, torej udejanjene cilje revolucije —, »obstaneš s praznimi rokami in vidiš, da si delil pravico in krivico pod mečevo ostrino, da sta pod isto zastavo zmagovala dobro in zlo — in množice te ogledujejo z upravičenim gnusom in strahom, ki prideta nekoč obiskat vsakega nasilnika.« (In sta prišla obiskat tudi umirajočega Kavčičevega Aleksandra), »Vse držim v tej pesti, vse, kar je možno doseči v tem svetu, sem dosegel, in vendar... stojim tu sam in praznih rok.« To je resnica vsakega nasilnika, naj se zdi njegovo ubijanje še tako upravičeno, zgodovinsko in kako drugače — z ukazom tega ali onega boga — utemeljeno. »Mene je groza lastnih praznih rok.« Vojskovodja in zmagovalec je veliko dosegel, ni bilo vse zlo, »toda tu je tudi veliko solza in krvi, znoja in prekletstva, tu je kri, ki sem jo prelil v hoji toda tudi kri, ki sem jo prelil iz napuha in oblastiželjnosti — o tej krvi govore drame Job, Ana, Jovanovičeva Vzgoja srca itn. »Tu je mrtvi Filotas, ki mi je rekel v obraz: "despota neprestano mučita sovraštvo in strah", tu je drzni Klit, ki sem ga prebodel zaradi besed.« Klit mu je rekel: »Samo svobodnih ljudi ne vabi k svoji mizi, temveč barbare in sužnje, ki poljubljajo rob tvojega oblačila in molijo tvoj pas! In jaz sem ga ubil, zadnjega, ki se je drznil govoriti, kakor je mislil — danes se je vrnil k meni v podobi mojega narednika Frica — in vračal se bo do moje zadnje ure v moj šotor. Takega moralnega obupa, ki ga je zmožen samo človek, ki mu despotstvo — sla oblasti — ni otopila vesti. Zupan pričuje neuničljivost vesti v človeku; Kavčič ne veruje več v to neuničljivost, do moči vesti je skeptičen. Današnja slovenska literatura oz. zavest temelji na obeh: na spoznanju radikalne ubijavske cinične, zverske realitete in prepričanja, da brez vesti, ljubezni, avtonomije in svobode človek ni mogoč; da je brez tega zapisan kaosu, poboju. Takšno realno, čeprav le začasno prihodnost sluti tudi — Zupanov — Aleksander: »Vse držim v roki, da bi ne razpadlo, toda ko bo mene konec, se bo vse moje delo razpočilo in se sesulo v kose, iz katerih je sestavljeno. Človek na mojem mestu ne sme trpeti ugovora, da lahko izvede brezupna podjetja, toda če ne trpi ugovora, uničuje okrog sebe svobodne talente in po-kopuje lastno delo; tudi v tem je neko prekletstvo.« In vrh tega samogovora, ki jasno predoči resničnost revolucije: »Izpustim meč — in takoj vse razpade — in jaz se vprašam, zakaj sem ga vzel v roke: samo mrtvi gledajo vame.« Vendar drama ne ostane pri tem grozljivem spoznanju, saldu Kavčičevega sveta. Zupanov Aleksander se obrača drugam: »Eno se mi zdi v tem trenutku, po spoznanju zla v sebi: da je človek morda le res dober v svojem bistvu in da morda nekoč najde pot iz teme sebičnosti po velikem trpljenju. In če se bo to zgodilo šele po dolgem, dolgem času, sem tega zastanka kriv tudi jaz.« Zupanova tedanja rešitev seveda danes ni zadostna; intimizem brez socialne in politične razsežnosti je nojevo vtikanje glave v pesek; kajti tak obrat, kakor ga je Zupan pripisal despotu, je v realnosti kaj malo verjeten, če pa je, se zgodi s spreobrnjencem natančno to, kar se je z Aleksandrom; odstranili so ga in zamenjali novi despoti. Zato je Aleksandrova misel naivna; prisrčna, a smešna — Zupan sam je pristajal nanjo le še kratek čas do Barbare Nives. Takale je ta naivna misel: »Dobremu zadostuje toplo ognjišče, zlu je ves svet premajhen.« To stališče je značilno tudi za Torkarja, glej dramo Pozabljeni ljudje, Delirij, Javorška, Povečevalno steklo; naslednja generacija s Smoletom, Kozakom, Božičem, Rožancem, Zajcem, Strnišo ga je razkril kot privatizem, kot nemočno željo. Obrnila se je v analizo politične, socialne — brutalne — realitete. Je pa vzela od Zupana njegovo razčlenitev despota, rablja. In zidala naprej na zelo pomembnem Zupanovem dejanju de - mitologizacije, de - magizacije, de - legendizacije zgodovine in revolucije; v tem je obravnavana Zupanova drama najmočnejša. Zmagovalca pokaže z njegove človeške, to je tudi nemočne strani; s tem ga počloveči, predstavi na raven, ki je dostopna vsem, ne le posvečenim, izbranim, članom psevdore-ligioznega reda. Zupan pokaže, kako nastajajo legende; nič v skladu z realnimi dogodki. Zupan hote banalizira — povsakda-nji — dejanja ki jih je agitprop prikazoval kot takorekoč nadčloveška. Zupan detronizira samosilnike, ki so si dali sami pisat zgodovino o sebi kot o polbogovih. Poseben pomen te drame je torej razbožanstvenje karizmatičnih osebnosti — samozvanih mesij — ki onemogočajo družbo enakopravnih svobodnih avtonomnih osebnosti. Ker pa je bila takšna družba tudi cilj revolucije ali vsaj enega njenega dela, citoyenskega, je s tem ugotovljeno, da pred ljudmi ostaja še mnogo nerešenih vprašanj, najbrž še ona osrednja, da bodo nenehoma znova nastala gibanja, ki jih bodo skušala razrešiti, vendar nam izkušnja Zupano- ve in Kavčičeve drame o Aleksandrih kaže, da udejanjanje idealov oz. boljših rešitev ni ustrezno, če se dogaja z nasilji, z umori, z odpravo svobode mišljenja, govora in javnosti. Današnja slovenska dramatika — zavest — išče nove, ustreznejše metode za uresničitev človekove svobode, miru, sreče, enakosti in avtonomije. HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA PROSTE IN VEZANE HRANILNE KNJIŽICE IN TEKOČI RAČUNI POSOJILA Z OSEBNIM IN HIPOTEKARNIM JAMSTVOM POSEBNA POSOJILA PO ZNIŽANI OBRESTNI MERI: — OBRTNIŠKA — KMEČKA — TRGOVSKA — MALA INDUSTRIJSKA — LJUDSKE GRADNJE OPČINE (TRST) — BAZOVIŠKA 2 — TEL. 211120-212494 il tema del dispotismo nel teatro sloveno del dopoguerra Taras Kermauner Negli anni intorno al 1954, che è stato un anno di rottura e trasformazione, il teatro sloveno si è trovato di fronte a tre compiti: chiudere i conti con il periodo bellico e della rivoluzione, inventare una forma estetica capace di esprimere il pensiero dell’epoca che si andava profilando e superare le resistenze politiche al nuovo corso. Dopo tutta una serie di scontri sul terreno politico e culturale che si sono succeduti sino al giorno d’oggi, possiamo dire che questa battaglia è stata vinta. Ora parleremo di alcune opere teatrali più rilevanti, che hanno reso possibile questi successi. Una di queste è certamente il dramma di Vitomil Zupan Aleksander praznih rok (Alessandro dalle mani vuote), che esamina le cause delle aspettative rivoluzionarie non realizzate. Dopo l’avvento del nuovo regime la società è rimasta divisa in classi, ed alcuni suoi aspetti dispotici si sono addirittura rafforzati. Aleksander è il simbolo del capo rivoluzionario, condottiero di un gruppo di compagni, una specie di ordine pseudo-religioso, nomade e guerrigliero. Non vi sono differenze sostanziali tra la rivoluzione stalinista e quella fascista. Zupan cerca■ di comprendere le ragioni del fallimento delle promesse rivoluzionarie. Nel dramma Aleksander Veliki (Alessandro il Grande) di Vladimir Kavčič, che è stato scritto quindici anni dopo (1969), questa necessità non appare più in primo piano. La rivoluzione è vista in termini quasi esclusivamente negativi e la tendenza continua, come ad sempio, nel dramma Xerxes (Serse, ovvero la paura ovvero le difficoltà sessuali del dittatore) di Franček Rudolf. Vi appare in tutta la sua evidenza l’origine orientale e chiliastica del moto rivoluzionario. Nel 1940, i valori borghesi occidentali sembrarono definitivamente travolti dall’incombente cataclisma. Alessandro racconta: «...tra noi c'era soltanto la fiaba, che prometteva indescrivibili tesori dall’Oriente», ed aggiunge, «ma dovrà pur venire un nuovo Achille e procreare una stirpe nuova che unirà il mondo facendovi regnare l’ordine». Si manifesta così l’illusione di un ritor- Il presente testo è stato oggetto di una conferenza tenutasi l’8 gennaio 1985 a Trieste, via S. Francesco 20/11, organizzata dallo Slovenski Klub e dal Centro Culturale Most. no all'arcaico, come salvezza dall'epoca borghese, dedita ai commerci, alla contabilità, al compromesso, al dialogo. Un’epoca che ha cancellato l'eroismo guerriero ed ha sostituito l’assoluto con il relativo. «Dentro di me cresceva un sogno smisurato, che all'inizio era senza nome, poi prese quello marxista... il mio sogno era la mia forza». Il sogno di cambiare definitivamente il mondo. Durante la lotta, mentre si è ancora in marcia, si crede nella realizzazione di questo paradiso terrestre. La guerra è una guerra santa, suo simbolo, garante di ogni esito, è il Buon Condottiero, il Comandante, e non importa chi sia di turno: Mussolini o Stalin, Mao o Gheddafi, Homeini o Ceausescu o qualcun altro, anche di casa nostra. Si tratta in fondo di nomi diversi del Messia, del Figlio di Dio, di Dio stesso, che guida la rivoluzione, quella fondamentale trasformazione sociale, politica e militare che muterà ogni Male in Bene. L'ultima e definitiva marcia. I drammi, invece, mettono a nudo una diversa e cruda realtà: al posto del vecchio mondo non sorge altro che un nuovo dispotismo imperiale! Nei due Alessandri c'è un gran parlare di assassinii in massa, èd il millenarismo (la dottrina che predicava la fine del mondo mille anni dopo Cristo) appare come un rimb ar bar imeni o rispetto al mondo dei diritti borghesi. L'Alessandro di Kavčič dice: «Abbiamo iniziato questa guerra» per creare un mondo nuovo ed ideale «e pertanto la continueremo! Abbiamo versato fiumi di sangue umano e lo faremo ancora! Con mano e coscienza tranquilla! Estirperemo da questo mondo gli intrighi e l’odio... non temo la responsabilità per il nostro agire!». Intorno a questa responsabilità ruota la cultura slovena odierna: chi è colpevole del sangue versato inutilmente per non aver mantenuto le promesse date? Le nuove generazioni letterarie, citando ad esempio il dramma Altamira di Filipčič (1984), sono dell’opinione che non si debbano più idealizzare e glorificare i sacrifici dei padri, anzi, si comincia perfino a pensare che abbiano scelto una strada sbagliata. Alessandro raggiunge tutti i suoi scopi con la violenza, bastona persino la sacerdotessa di Delfi per farsi dare un oracolo favorevole, poi uccide i compagni che gli sono più cari e vicini, perché non vogliono riconoscerlo in veste di un dio asiatico. Alla fine è seguito soltanto da una folla di adulatori che finiscono per formare la nuova classe dirìgente, mentre le persone di merito si ritirano. E così pian piano la vittoria si tramuta in sconfitta. Net 1945 sembrava che i vincitori fossero stati scelti dalla storia, quarant’anni più tardi appare evidente che bisognerà ricominciare tutto da capo, con umiltà e da cima a fondo. (Simile a questo è anche il tema del dramma Pod Prešernovo glavo (Sotto la testa di Prešeren) di Alenka Goljev-šček). Alessandro vorrebbe far guerra in continuazione, per godere o raggiungere al più presto la pace eterna. Parlando alle folle, afferma che bisogna ammazzare quanta più gente possibile per diventare immortali. Nel dramma di Kavčič, invece, è già conscio della realtà dei fatti; non crede agli ideali che va affermando, oramai servono solo a coprire il marcio che sta sotto. Guai però a chi arriva alle stesse conclusioni ed osa dirlo: viene subito eliminato. La verità appartiene solo a lui, l’unico dio. Chiunque è sospettato di sufficiente autonomia di pensiero, tale da trarre le stesse conclusioni, corre gravi rischi o addirittura è in pericolo di morte. Il dittatore cerca di compensare il fallimento di tutti i valori, esasperando il suo egoismo portato ad un intollerante e intollerabile solipsismo. La storia termina in modo diastico: alla morte del sedicente dio non avviene il ripristino delle libertà civili, dello spirito della polis greca, ma si scatena la lotta per il potere fra gli eredi, come è descritta nel dramma di Mikeln Stalinovi zdravniki (I medici di Stalin). Nel dramma di Zupan Aleksander praznih rok (Alessandro dalle mani vuote), si manifesta però anche un elemento positivo, e cioè il ritorno di Alessandro nell’anonimato, tra i compagni semplici senza particolari qualità. Egli viene ucciso dalla polizia politica, mentre partecipa per caso ad una rissa di osteria. Una fine ingloriosa per uno che è stato il massimo capo, ma una fine che consente di far salvo l’onore, l’onestà, l’anima. Se ne deduce che l’antinomia fondamentale del mondo non si può risolvere con la forza. L’uomo è un'accozzaglia di contrari. La rivoluzione è la promessa della definitiva risoluzione di essi, ma alla fine si rivela solo come una seducente illusione. Discorrendo con Ajša, la sua amante, l'Alessandro di Kavčič parla in dialetto lubianese, una singolare novità stilistica, affermando che l’uomo per essere felice deve essere razionale, sincero, di animo nobile e altruista, mentre chi sta al potere non può esserlo. «L’altalena della forza sale sempre più in alto, mentre lui precipita nei baratri del male». E’ un capo simpatico: fa del male solo quando è costretto dalle circostanze in cui deve destreggiarsi, ma non dimentica il punto di partenza umanistico, che è dato dalla felicità dell’individuo libero ed autonomo, reso virtuoso dalla comunità. Egli si chiede: «Nell’uomo può prevalere il bene senza compromettere il suo successo e la sua vita?». L’orientamento verso la politica esclude l’inclinazione verso l’intimità, l’etica, l’autenticità e la cultura. Il teatro sloveno ha scelto, ad un certo punto, l'elemento etico al posto di quello politico, si è orientato verso l'uomo apolitico. E’ stata questa la prima grande opposizione all'ideologia ufficiale, che voleva continuare e continua nel suo corso politico per la realizzazione di un mondo senza contraddizioni e contrapposizioni di classe. L’Alessandro di Kavčič ammette infine: «Tengo tutto nel mio pugno, tutto quello che si può ottenere in questo mondo, eppure... eccomi qua solo e a mani vuote». E’ questa la verità di ogni potere tirannico, per quanto cerchi di giustificare la sua violenza. Ma mentre nell’Alessandro di Zupan il tiranno è tormentato da scrupoli e dai rimorsi, in quello di Kavčič questo elemento manca del tutto, e l’opera termina con una nota di profondo pessimismo. La letteratura e la coscienza slovena odierna si basano su questi due elementi: sul riconoscimento del versante radicale, violento e cinico della realtà, e sulla comprensione del fatto che senza l’equità, l'amore, l'autonomia e la libertà di scelta, l’uomo non è più possibile; privato da tutto questo, egli è destinato al caos, alla morte. L'Alessandro di Zupan dice, ad esempio: «Se abbandono la spada tutto si sfalda ed io mi chiedo perché l’ho presa in mano: solo i morti mi stanno a guardare». Il significato del dramma di Zupan, sta nella smitizzazione del vincitore che viene mostrato dal suo lato umano. Esso spodesta i tiranni che si fanno scrivere la propria storia su misura. Il suo significato più profondo sta nella considerazione che un mondo migliore non si può costruire con la violenza. Riassunto A. L. CASSA RURALE ED ARTIGIANA DI VILLA OPICINA — TUTTE LE OPERAZIONI DI BANCA CREDITI SPECIALI PER: — CAMBIO VALUTE — L’ARTIGIANATO — DEPOSITI RISPARMIO — L’AGRICOLTURA LIBERI E VINCOLATI, CONTI CORRENTI — IL COMMERCIO — FINANZIAMENTI PERSONALI — LA PICCOLA INDUSTRIA E MUTUI IPOTECARI — L’EDILIZIA POPOLARE OPICINA (TRIESTE) — VIA DI BASOVIZZA 2 — TELEF. 211120-212494 recenzije: recensioni: Marija Pirjevec, «Saggi sulla letteratura slovena dal XVIII al XX secolo», Editoriale Stampa Triestina 1983, pp. 106. Scorrendo queste pagine, percorriamo in una ideale «promenade» i sentieri dell’affascinante giardino della letteratura slovena, soffermandoci alle erme di alcune delle sue più illustri e significative personalità. Nei loro volti ormai pacificati nel silenzio della pietra, Marija Pirjevec fa rivivere il fuoco della loro storia sempre così intensamente e drammaticamente connessa alla storia del loro popolo ed a quella più grande dell’Europa. Questo libro non è una «storia della letteratura», ma una serie di profili monografici riguardanti momenti ed autori che hanno avuto particolare rilevanza nell’edificazione della letteratura slovena a partire «dal primo Settecento agli anni Venti del nostro secolo: periodo questo, in cui il popolo sloveno ha saputo uscire dall’anonimato, al quale sembravano condannarlo le avverse condizioni storiche e sociali, ed è riuscito ad acquistare, nel breve spazio di due secoli, una ben precisa e definita individualità nazionale», come c'infor- ma l’Autrice nella nota introduttiva. Ai sei saggi che costituiscono la struttura del libro, segue una preziosa rassegna bibliografica di quanto — a partire dalla metà del secolo scorso — è stato pubblicato in lingua italiana sulla letteratura slovena: traduzioni, recensioni, saggi, ecc., in tutto ben 109 titoli. Tra queste fonti ci sembra giusto mettere in evidenza il notevole contributo di due riviste, come si vuol dire, «di frontiera»: «La battana» edita a Fiume in lingua italiana, e «Most» che esce a Trieste in edizione bilingue, italiano e sloveno. Due riviste prodotte dalle due minoranze nazionali che assolvono così alla loro vocazione di ponte, di «trait d’union», collegando le due sponde e facendosi portatrici di valori e di conoscenze, di scambi culturali che possono contribuire ad avvicinare due culture e due mondi che ancora troppo poco si conoscono e si comprendono. A questa non mai abbastanza auspicata conoscenza e comprensione reciproca, le pagine di questo libro portano un notevole contributo e c’è da sperare che il pubblico italiano sappia cogliere l'occasione di questo incontro con la storia letteraria del suo vicino di casa. Si possono cogliere, ci sembra, due costanti della letteratura slovena alle quali i suoi maggiori rappresentanti si sono mantenuti fedeli: la centralità dell’uomo, dei problemi connessi alla condizione umana, e l’altro che potremmo definire come la «doppia cittadinanza» rivendicata dal poeta e dallo scrittore che pur aderendo alla realtà storica concreta del suo tempo, non per questo rinuncia alla dimensione poetica e lirica. Da Prešeren a Cankar a Kosovel —e poi con Kocbek, purtroppo non trattato in queste pagine — la letteratura slovena non ha mai eluso l’impegno derivante dal fare i conti col problema dei problemi: l’uomo, e con la massima contraddizione nella quale in definitiva ogni altra si riassume: il rapporto fra il mondo della storia e il mondo soprasensibile, fra il singolo e il molteplice. La letteratura slovena ha in genere rifiutato l'ornamento, la politura levigata e preziosa, la compiaciuta raffinatezza tipica di una letteratura intesa come «belles-lettres». Essa affronta nel vivo i problemi eterni dell’uomo così come in ogni tempo si sono presentati all’uomo reale, concreto, definito dalle coordinate della storia, senza cedere alla tentazione di rifugiarsi nel facile estetismo della «bella forma» e senza scansare l’ostile parete del dilemma e delta contraddizione semplificando artificiosamente i conflitti. O anche cercando scam- po nel mito della Parola, facendosi scudo della sua «sacralità» eterna e assoluta e magari dichiarandosene servitori e sacerdoti, pur di non uscire allo scoperto e avventurarsi nel folto delle contraddizioni che non si lasciano esorcizzare e non risparmiano davvero nessuno. Per questa indefettibile fedeltà all'uomo, per questo rifiuto coraggioso del-l’«art-pour-l'art», questi poeti e scrittori hanno sempre pagato duramente e generosamente di persona. Ma non per questo si deve però pensare che l’impegno abbia in qualche modo comportato una minore attenzione per i problemi della forma e ci si trovi di fronte ad un piatto contenutismo. Anzi, tutt’altro. Ed è veramente straordinario come la forma sia stata sempre piegata e adattata — spesso in modi originali — ai contenuti in funzione dell'efficacia dell'espressione e delle esigenze del genio poetico. E questo sia quando si è fatto ricorso alle forme classiche tradizionali — come in Preseren — sia quando se ne sono costruite di originali ad hoc — come in Kosovel. La forma è quindi lo stampo apprestato per colarvi il metallo puro della poesia, strumento con cui dar voce all’originale anima slovena che cerca se stessa, si definisce e si caratterizza ponendosi di fronte alle grandi questioni che hanno coinvolto la letteratura europea e universale: cioè riflettendo in sé i problemi eterni dell’uomo così come si presentano nelle concrete circostan- ze che la storia sociale e politica è venuta ponendo di volta in volta alla coscienza nazionale del popolo sloveno. Quella della nazione slovena è stata una storia ben ardua, tormentata e come poche altre segnata dalla tragedia. Basterà soffermarsi sulla geografia politica di questo popolo radicato in quell’angolo d'Europa luogo di frontiere e punto nevralgico all’intersezione delle grandi etnìe che costituiscono la composita anima europea: la slava, la tedesca, la latina, alle quali va aggiunta quella magiara; crocevia delle grandi direttrici dalle Alpi all’Adriatico, incuneato fra le grandi pianure balcaniche e quella padano-veneta. Questa nazione è vissuta per lunghi secoli divisa e sottomessa, ripartita fra entità statali e amministrative diverse e sul suo suolo la lingua ufficiale — quella del Potere — non era la propria ma, a seconda delle giurisdizioni e dei tempi, il latino, il tedesco e, in parte, anche l'ungherese e l’italiano. In queste condizioni è stata affrontata con temeraria speranza la sfida impossibile, e pure vitale, di «creare» una lingua unificata e unificante quale precondizione per costruire e difendere l’identità etnica e nazionale, per affermare il diritto stesso ad esistere come nazione e non essere cancellati dalla storia. Oltre che dalle lingue «egemoni», quella slovena dovette ad un certo punto anche salvaguardare la propria personalità dalla tendenza «unitarista» che propugnava una lin- gua comune incorporando l’idioma sloveno in quello serbo-croato (il cosiddetto «illirismo»). La Slovenia vive e rispecchia nella propria cultura letteraria il conflitto fra Controriforma e Riforma; è segnata poi dalla bufera napoleonica, è vitalizzata dal romanticismo e partecipa a tutte le inquietudini, le ansie ed i travagli che segnano il nostro secolo e che si esprimono in costellazioni di «ismi» da Parigi a Mosca, dalla Scandinavia a Roma. Il 1918 ed il 1945 segnano due date d’importanza decisiva: il raggiungimento dell’autonomia — almeno relativa nell’ambito del regno di Jugoslavia — dopo la plurisecolare soggezione asburgica e poi il riscatto definitivo, la liberazione dallo smembramento e dall'asservimento al nazifascismo anche per merito di quella lotta di popolo «senza storia» che seppe farsi artefice e protagonista del proprio destino. All’inizio il libro ci ragguaglia sulla vita letteraria del '700 sloveno, sui contatti abbastanza intensi col resto d’Europa ed in particolare con l’Italia. Già verso la fine del '600 numerosi intellettuali sloveni divennero membri di accademie in numerose città italiane, e l'attività delle accademie e biblioteche lubianesi nelle più varie discipline umanistiche e scientifiche erano apprezzate e spesso citate dalle consorelle italiane. Questa fioritura interessò anche le arti, l’architettura pubblica e la musica. Conclude la nostra Autrice, che grazie a questi scambi e a queste attività derivarono «nuovi stimoli alla poco movimentata vita culturale della Corniola... Dopo un lungo ristagno... prepararono un terreno fertile per l’opera degli illuministi sloveni». Uno dei più interessanti ed originali esponenti del periodo illuminista fu certamente il barone Žiga Zois (1747-1819), ricco proprietario di origini bergamasche trasferitosi a Lubiana dove si dedicò proficuamente al commercio e all’industria. Indubbiamente dotato di qualità non comuni, fu un abile e attivissimo organizzatore culturale, generoso mecenate intorno a cui si aggregò una notevole schiera di intellettuali, favorendo con ciò la rinascita culturale slovena che continuava a languire dopo il consolidamento della Controriforma che spense e mise in ombra i più originali fermenti che erano riusciti ad esprimersi — si pensi solo a un Trubar — nella scia del movimento protestante. Ma decisivo per la rinascita fu il vento del romanticismo che spirava dal mondo tedesco. Come afferma Mittner, «per oltre mezzo secolo la cultura europea, perché romantica e in quanto romantica, visse nel segno della cultura tedesca». L'Autrice richiama in particolare l’influenza del pensiero di Herder e delle «Vorlesungen» tenute da W. Schlegel nel 1808 all’università di Vienna. Da quella cattedra Schlegel fu ascoltato con fervido entusiasmo anche dalla giovane inteligentcija slava, fra cui numerosi sloveni, alcuni dei quali ebbero anche stretti rapporti personali di amicizia e di lavoro con lo Schlegel. Ma vale forse la pena di osservare come la cultura tedesca abbia in un certo senso — almeno in parte — «restituito» al mondo slavo qualcosa di quell’apporto consistente, anche se non appariscente, che le derivava proprio dall’anima slava che in particolare contribuì alla complessa natura — diremmo alla «Stim-mung» — che caratterizzò il movimento romantico. Il quale si nutrì anche degli apporti provenienti dal mondo slavo che viveva, sia pure emarginato e senza una personalità definita e sorretta da istituzioni statali, entro l’area culturale e politica austrotedesca. Di questi apporti andrebbe pur fatta la storia ed un'analisi più approfondita. Comunque la cultura del romanticismo tedesco contribuì a far maturare nel mondo slavo le diverse coscienze nazionali, con esiti che andarono ben oltre i limiti dell'impostazione originaria, puramente filosòfica e letteraria. Gli intellettuali sloveni più radicali superarono di gran lunga le posizioni — del resto certo non tutte «progressive»! — dei loro maestri e modelli, e con una decisa e conseguente opera di rottura forzarono i limiti imposti dalla realtà storica esistente. Come afferma l’Autrice, il pensiero romantico e la nuova sensibilità che contribuì a diffondere in Europa, insieme all’azione di personalità come Prešeren, consentì di «porre le basi ad una lingua, ad una volontà d’essere quasi sprovviste di quegli appoggi storici e tradizionali sui quali si fondava la rinascita delle altre nazioni slave». Il raggiungimento dell’obiettivo della lingua nazionale con la lirica di Prešeren — il primo poeta sloveno di statura veramente europea — non avvenne senza lotte e contrasti interni fra diverse tendenze che si contrapposero sostenendo diversi indirizzi, più moderati o più radicalmente innovatori. Su questa base potè comunque meglio e più liberamente dispiegarsi la letteratura slovena nella seconda metà dell'800 e poi nel nostro secolo. Dei quattro «pilastri» di quel «polivalente e polifonico fenomeno che si chiama la ”Moderna” slovena» — Kette, Murn, Župančič e Cankar — queste pagine si soffermano in particolare su quest’ultimo, la personalità certamente più rilevante, ancora una personalità di indiscutibile livello europeo. Senza qui entrare nel merito della sua produzione letteraria, ci sembra interessante ricordare con le sue stesse parole il suo concetto di cultura: essa è «il risultato di tutto il nostro lavoro spirituale e materiale dall’inizio della vita nazionale cosciente fino ad oggi... Ogni palmo di libertà conquistato dal popolo è un passo in avanti nella cultura... Nessun’opera compiuta dall’uomo a vantaggio della libertà, dunque a vantaggio della cultura, scompare per l’eternità, né il fuoco, né la spada possono mai annientarla». In un certo senso erede e continuatore di Cankar può essere considerato Srecko Kosovel (1904-1926), che nella sua pur breve esistenza spesa fra il natio Carso e Lubiana seppe incarnare le inquietudini e le angosce che agitarono non solo la Slovenia ma tutta la cultura europea del primo dopoguerra. La parte più originale della sua incredibilmente vasta produzione saggistica e poetica è costituita dalle poesie denominate «Integrali», alle quali l’Autrice dedica pagine estrema-mente interessanti. Sono circa 150, e nella loro struttura rivelano un inconfondibile influsso del costruttivismo russo, vivificato però da una prodigiosa natura lirica e da un'altissima vocazione poetica. Ma Kosovel si esprime anche con accenti che sono tipici dell’espressionismo, del surrealismo, del dadaismo, del simbolismo ma sempre vivificati da una genuina vena poetica, da un istinto lirico che domina e trasfigura qualsiasi tecnica o stile formale sotto l’urgenza e la necessità dell’immediatezza espressiva. I suoi versi sono spesso bagliori accecanti, folgoranti visioni che contendono lo spazio al buio e al gelo, al silenzio estremo della presenza immanente della morte. In quegli anni era particolarmente viva e sentita l’aspirazione alla rigenerazione e alla redenzione dell'uomo, che sembrava possibile realizzare anche — e soprattutto — per merito della cultura, di quella «nuova» cultura già invocata da Cankar, primo e più alto compito degli artisti e dei poeti. Anche Kosovel fu il- luminato da questo sogno generoso e si sentì investito dalla responsabilità di adempiere a tale missione in cui profuse con slancio ed entusiasmo ogni sua risorsa bruciando in pochi anni la sua giovane vita. Questo anche ci rivelano le immagini di palingenesi messianica che incontriamo in queste poesie. Ma il suo mondo poetico non si esaurisce certo in queste tematiche. In quei magistrali «collages» che sono gli «Integrali», coesistono — spesso anche in uno stesso componimento — accanto a immagini forti, schegge di tenera e delicata liricità, versi di alta poesia allo stato puro. Egli ha saputo veramente creare una Parola nuova avvalendosi di strutture estremamente semplici e pur efficaci, piegando la lingua alla sua sensibilità poetica entro uno spettro espressivo che va dalla polemica sociale e morale condotta con veemenza fino ad immagini di pura trasparenza. Sempre la sua poesia e espressione genuina della sua esperienza interiore e della sua anima così ricca di umanità. In ogni suo scritto è rintracciabile la doppia polarità della sua eccezionale sensibilità poetica: un polo rivolto al mondo interiore che aspira alla trascendenza ed un polo rivolto al mondo esterno in un empito incontenibile di passione etica. Mai l'attrazione per la poesia e la bellezza diventa pretesto o giustificazione per la diserzione, o anche solo per il tenersi discosti dalla lotta. In questo, Kosovel si colloca nel solco della migliore tradizione dei Prešeren e dei Cankar. Così come, dopo di lui, un'altra grande figura di statura europea, Edvard Kocbek, non saprà mai rinunciare alle due dimensioni, quella etica, «orizzontale», e quella «verticale» di un'intensa spiritualità: ad entrambe resterà fedele, vivendone coerentemente la insolubile contraddizione che da sempre ha lacerato la coscienza dell'uomo pur non cessando di esaltarla in una sfida ìmpari e pure irrinunciabile. Una sfida che con drammatica acutezza si ripropone alla coscienza dell’uomo del nostro secolo, suo inalienabile titolo di nobiltà anche nella sconfitta. Concludiamo questa breve presentazione rinnovando l’auspicio che queste pregevoli pagine siano premiate dalla meritata attenzione — e, vorremmo dire «curiosità» — da parte dei lettori italiani. A loro infatti queste pagine sono soprattutto dedicate. La Slovenia non è un remoto paese di qualche sconosciuto continente. Come anche questa lettura ci documenta, la cultura slovena ha avuto contatti e scambi non episodici e non irrilevanti con la cultura italiana e con quella europea più in generale. Riflettere su questi rapporti — oggi — giova non solo alle nostre conoscenze, ma soprattutto può rendere meno incompleta e meno insufficiente e parziale la nostra coscienza di uomini europei del nostro tempo. Gino Brazzoduro Marija Pirjevec: «Saggi sulla letteratura slovena dal XVIII al XX secolo» (Povzetek). V svojem poročilu o knjigi Marije Pirjevec, «Saggi sulla lette-ratura slovena dal XVIII al XX secolo», se G. B. zamisli ob tipičnih značilnostih slovenske literature, ki nikdar ni iskala za cilj le oblikovne lepote, temveč je bila v vseh svojih različnih etapah tesno povezana z razvojem in stremljenji slovenskega naroda. Trije najbolj profilirani predstavniki tekšne »angažirane« literature se zdijo avtorju recenzije Prešeren, Cankar in Kosovel, ki jim je Marija Pirjevec v svoji knjigi tudi posvetila tri poglavja. B. se s posebnim zanimanjem zaustavi pri eseju o kraškem pesniku, saj odkriva v njem nenavadno ustvarjalno moč, razpeto med iskanjem resnice in lepote ter bojem za osveščenega in svobodnega človeka. Avtor poudarja tudi pomembnost zadnjega prispevka v zbirki, tistega, ki predstavlja bibliografijo slovenskih del prevedenih v italijanščino. S poudarkom opozarja na pomembno vlogo, ki sta jo na tem področju odigrali reviji Most iz Trsta in Battana z Reke. Zbirka esejev o slovenski literaturi od XVIII. do XX. stoletja se piscu zdi kvaliteten doprinos k spoznavanju slovenske književne in kulturne dediščine v italijanskem prostoru, in v prepričanju, da je zbližanje med sosednjimi narodi nadvse potrebno, sklene svojo dolgo recenzijo z željo, da bi italijanski bralci posvetili knjigi vso zasluženo pozornost. (I.C.A.) Fulvio Tomizza: «Il male viene dal Nord», Rizzoli Editore. Con la sua precedente opera «La finzione di Maria», Tomizza ci aveva introdotto dentro le inquietudini di un sentimento religioso eterodosso ed inconsapevolmente eretico, vissuto con autentico fervore e devozione ed in forme del tutto autonome, nella sua candida ingenuità, rispetto ai dettami dell’ortodossia. Vi era già adombrato il conflitto fra la coscienza individuale con i suoi bisogni e diritti elementari e la Norma imposta da un Potere totalizzante che imponeva obbedienza più che sollecitare carità. Qui siamo in pieno '500, ed il libro narra la vicenda di Pier Paolo Vergerlo, già segretario di un papa e suo rappresentante a Venezia, poi nunzio a Vienna e successivamente vescovo di Capodistria, il quel quasi fatalmente, passo dopo passo, finisce con l’aderire alle posizioni della Riforma protestante con passione intransigente e battagliera durante il lungo esilio in terra svizzera e da ultimo in Germania. Una storia emblematica, un itinerario lungo e tortuoso che ci conduce attraverso tutte le fron- tiere di un’Europa percorsa da aspri conflitti religiosi ed ideologici, scossa da impulsi innovatori in ogni campo della vita umana. Tomizza non si limita a narrare la storia di Vergerio, ma a questa premette una sua aperta confessione autobiografica che coinvolge gli anni decisivi della sua adolescenza, dalla fine della guerra all’esodo. Un esodo che mai diviene distacco dalle radici sacrali della sua terra, smarrimento del significato più profondo di quella drammatica esperienza. Egli la vive dentro di sé al livello più alto di umanità e di universalità, mai immiserendola a livello di rancore personale, ma elevandola alla dignità più alta di simbolo di esperienze e di valori autenticamente umani. Sono pagine fra le migliori del libro e fra le più belle di tutta la produzione letteraria di Tomizza, nelle quali è testimoniata l'evoluzione e la maturazione della personalità dell’adolescente nel fuoco di quell’esperienza traumatica dalla quale sa cogliere un significato ed un valore che trascendono il caso personale. Ma forse il vero protagonista è un altro: in un certo senso Vergerio e Tomizza sono dei prestanome, degli «interpreti» di un «personaggio» — o, se si preferisce, di una categoria — che li comprende entrambi: quella dell'uomo di frontiera, del confinario. Il nostro è davvero un tempo di confini, di contraddizioni che non risparmiano nessuno: invisibili e pur laceranti linee confina- rie attraversano le coscienze, dividono impietosamente ogni anima, spaccano ogni esistenza anche nei valori e nei simboli più segreti. L’esperienza della frontiera è diventata una condizione umana, un'autentica verità esistenziale. Il titolo del libro è derivato da un versetto di Geremia («Omne malum a Septentrione»), e sta a simboleggiare l’identificazione col male di ogni innovazione che si va facendo strada nelle coscienze tutelate dai conservatori: un male al quale si nega la genesi interna al sistema, e che invece viene rappresentato come una specie d’infezione, di contagio proveniente dall’esterno, contro il quale si devono elevare baluardi e scavare fossati a difesa dei perimetri che delimitano le consolidate certezze che si vorrebbero immutabili. Invece di affrontarlo con metodi razionali e con gli strumenti propri della cultura, il nuovo viene esorcizzato e poi combattuto con rigore inflessibile, contrattaccato con durezza e intransigenza per ricacciarlo oltre i confini. La struttura logica è rimasta la stessa ancora ai nostri giorni: la repressione, il terrore materiale e spirituale appare sempre come la soluzione più «logica» e conveniente. Ma a questa tendenza all'arroccamento difensivo si contrappone un altro atteggiamento: quello dell’apertura, della disponibilità e della «curiosità» per le idee che giungono dall’altra parte, l’inclinazione a captare ed assimila- re liberamente ciò che si respira nell’aria che circola al di sopra degli steccati eretti dagli immo-bilisti di sempre. Questo atteggiamento di libertà intellettuale è spesso privilegio connaturato all’autentico uomo di confine, propenso a percepire e dare ascolto alle voci che gli giungono dall’altro versante, da oltre quell’invisibile confine che separa — ma inevitabilmente anche unisce — le due parti. L’uomo della frontiera si sente portato quasi per elezione a dare la propria voce alle ragioni di quell’altra parte, a farsene interprete, svincolandosi dalla logica perversa delle strutture consolidate e irrigidite che vorrebbero precludere ogni dialogo ed ogni tentativo di comprensione razionale. Ma proprio sul confine si esaltano e si radicalizzano anche gli atteggiamenti conflittuali, gli estremismi più intransigenti e le intolleranze più cieche. Ed in queste pagine troviamo così alcuni personaggi, già amici di Vergerlo, che si accaniscono con ogni sorta di vessazioni e di atti ostili fino a costringerlo ad abbandonare l’Italia ed a riparare nei Grigioni, in Svizzera, dopo aver maturato il passaggio definitivo dalla parte della Riforma. Vergerio fu consapevole della propria specificità di «confinario»: «la sua prospettiva di uomo di confine era più ampia, riusciva a inquadrare anche la parte rovescia di un ostacolo, l’altra sponda di un lago, il termine di un ponte che segna anche un inizio». A questa sua caratteristi- ca egli rimarrà sempre sostanzialmente coerente lungo tutto l’arco della sua vita, tentando sempre la via della conciliazione, ricercando le ragioni dell'intesa e del negoziato. Prende così corpo davanti a noi la figura dell'uomo confinario, consapevole della drammaticità e dell’unicità della sua condizione. Un uomo che sa ascoltare dentro se stesso le voci che gli giungono dalle due parti del confine, sa intenderne le profonde ragioni e di entrambe sa farsi interprete senza per questo abdicare alla propria verità originale, alla propria autentica, irripetibile personalità. Questa condizione può anche essere un privilegio che si sconta amaramente nell'isolamento, nell’incomprensione e nella sconfitta contingente, ma che merita di essere vissuta con coerenza se appena si sa guardare più lontano alle prospettive essenziali della cultura civile e dei valori umani. Ogni scelta è anche un’esclusione, ed ogni atto che decide, anche uccide. Questa logica binaria è fondata sul principio di esclusione, cioè sull’«aut-aut»: ter-tium non datur. Ogni problema, prima o poi, tende a presentarsi come una scelta alternativa, come un dilemma. Non a caso la cellula originaria cui è riconducibile ogni nostro possibile linguaggio consiste nel «bit» elementare d’informazione 0-1, che è «in nuce» il simbolo di ogni scissione e di ogni dicotomia irriducibile. Ma nel confinario tenta irresi- stibilmente, caparbiamente a farsi strada un'altra logica: quella dell’«et-et»: egli è istintivamente, naturalmente incline a dare ascolto ed anche a prestare la sua voce all'altra parte che ha di fronte, la accoglie con una certa predisposizione almeno di non ostilità pregiudiziale. Ed in quanto portato a rifiutare la logica binaria dominante, egli sarà senz’altro considerato un «folle o un «rinnegato». Per questo vivrà precariamente, nell'incertezza, mal tollerato e più spesso osteggiato, candidato alla solitudine ed alla sconfitta, per quel suo «assurdo» sogno di un’altra logica. Il confinario percepisce che ogni confine non è solo un segno esterno, ma un’esperienza interiore, una questione privata che attraversa e divide dolorosamente la propria anima e ferisce la propria coscienza. In lui convivono dolorosamente le due parti. La sua «anomalia» è scandalo. Seguiamo in queste pagine il nostro Vergerlo che tenta dapprima di opporsi a quella frontiera che stava irrimediabilmente calando nel mondo della sua fede cristiana per dividere popoli, nazioni e coscienze. Quando era nunzio papale in terra tedesca, pur saldamente fedele alla sua chiesa, non aveva esitato a percorrere per quasi un anno le regioni della Germania luterana inseguendo tenacemente e caparbiamente il suo disegno di portare le due parti ad un confronto diretto capace di evitare la scissione. Ed è curioso — ma forse non tanto — che mentre egli raccoglie adesioni e consensi proprio nel campo dei riformati, difficoltà insormontabili gli vengono invece dalla sua parte, dalla corte vaticana e dagli ambienti curiali che fanno fallire il suo progetto. Più tardi il Concilio di Trento sarà ben altra cosa: sancirà definitivamente e con durezza la divisione e formulerà la nuova ideologia della Controriforma. Lo scacco è pesante. Ma intanto nel suo animo e nella sua intelligenza aveva cominciato a farsi strada la ragione dell'altra parte — quella protestante — alla quale aveva prestato attento a-scolto e della quale si era spinto a farsi interprete comprensivo e quasi avvocato: a poco a poco finisce per immedesimarvisi, sospinto anche dalle angherie e dalle inimicizie che lo assediano e lo tormentano. Ormai si diffida sempre più della sua ortodossia, la schiera degli amici influenti si assottiglia. E' presto al bando. Dopo una strenua lotta difensiva contro ogni genere di persecuzioni, vessazioni e umiliazioni, Vergerio «passa dall’altra parte» e abbraccia la causa della Riforma facendosene intransigente e radicale sostenitore, ardente apologeta e pugnace controversista. Del resto, fermenti abbastanza diffusi di rinnovamento spirituale erano presenti già da qualche secolo all'interno stesso del mondo cattolico, sia in Italia che nelle altre regioni europee, al’ l’est non meno che all’ovest: la esigenza di un profondo rinnovamento e di una rigenerazione purificatrice era viva e sentita anche «entro le linee» dell'ecumene cattolico, e il libro documenta con una certa ampiezza questi movimenti, ai quali non erano estranei anche personaggi di spicco della stessa gerarchia cattolica, dell’intellettualità laica più aperta e sensibile alle novità, prìncipi e uomini di corte illuminati. Ma si trattava di tendenze elitarie che non riuscirono ad affermarsi e ad incidere sugli indirizzi della politica vaticana. Già dal XII secolo l’Italia, e poi un po’ dovunque l’Europa, è attraversata dallo spirito dei movimenti e delle sette religiose ai limiti dell’eresia: Gioachino da Fiore, gli Spiritualisti francescani, il movimento degli Apostolici, la scuola di San Vittore, i Fratelli boemi, i Lollardi, i Catari, J. Wycliffe, i Valdesi e poi Erasmo, gli Anabattisti, la Devotio Moderna fino alla grande rottura luterana. Ma per noi è particolarmente interessante apprendere da queste pagine la convergenza e la collaborazione che si instaurò fra Vergerio ed altre figure notevoli del movimento riformatore che aveva messo robuste radici nella nostra regione. Anche nella periferica Istria c’è un fermento innovatore, ed in queste pagine incontriamo le figure di due frati, Mattia Flac-cio (Vlacich) e Baldo Lupatino di Albona: il primo «più luterano di Lutero», il secondo giustiziato a Venezia. Ed alla grande figura di Trubar fa da contrappunto l’umile calzolaio di Pin- guente, Chichino, attivo distributore di libri proibiti, lui illetera-to. Si tratta di figure che erano significativamente presenti ed attive nei principali centri culturali europei. Ricordiamo solo la personalità del vescovo Bonomo a Trieste che appoggiò e incoraggiò l'attività di Trubar; Vergerio stesso collaborò con Trubar a Tiibingen nel lavoro di traduzione dei primi testi religiosi in lingua slovena (e sarà poi il Trubar ad assistere Vergerio in punto di morte). Lo stesso fratello di Vergerio, Giambattista, vescovo di Pola, assecondò le idee innovatrici di Pier Paolo. Sono pagine che documentano la vitalità dei nuovi fermenti propagatisi nell’Istria dove arrivava quel «contagio» dal lontano Nord, tanto da impensierire il potere costituito — politico e religioso — e da indurlo ad una dura repressione. Passato in campo luterano, Vergerio proseguì la sua febbrile e multiforme attività di polemista religioso, consigliere politico, diplomatico, scrittore: cosciente del valore della parola, la sola arma a cui si affida un intellettuale per la battaglia delle idee. I suoi viaggi e le sue iniziative lo portarono attraverso tutta la Europa, da Parigi alla remota Polonia. Fu in relazione con tutti i personaggi che allora decidevano la storia: papi, imperatori, filosofi, riformatori, uomini di governo e di chiesa, letterati. Ovunque lasciò una traccia della sua presenza di diplomatico, di consigliere politico, di uomo di cultu- ra, rimasto fino all’ultimo nel giro del gran mondo dell’intellettualità europea. Lo vediamo sempre inquieto, posseduto da una smania di protagonismo, con la ambizione di lasciare dietro di sé un segno non effimero della propria presenza. L’infaticabile attività del capodistriano ci consente di conoscere i suoi interlocutori — amici ed avversari — e di avere un’idea dell’ambiente politico ed ideale in cui si trovò ad operare, un ambiente nel quale si muoveva come il pesce nell’acqua. L’opera di Vergerio non è stata certo sempre lineare, e la sua figura ci appare spesso ambigua e contraddittoria. Dopotutto egli resta un figlio del suo tempo e non poteva cancellare né il proprio carattere, né uno stile di vita formatosi in quel clima (e pensiamo all’Aretino). Ma, ed è ciò che in definitiva conta, ha saputo non restarne intrappolato e condizionato al punto da rinunciare alla propria autonomia ed all’originalità della propria visione del mondo, rivendicando la propria libertà intellettuale. Egli ha saputo cogliere ed intendere quella nuova domanda di autenticità e di libertà che si levava dalla coscienza europea contro le vecchie strutture totalizzanti della Chiesa e dell’Impero. Una domanda che scaturiva irrefrenabile proprio da quel Nord e che trovava l'ostinato rifiuto della Chiesa cattolica che rispondeva con i tribunali della Santa Inquisizione dispensatori di condanne spesso capitali o, in alternativa, esigevano l’umiliazione delle coscienze piegate alla pubblica ri-trattazione. Per non ricordare le ben note «Commissioni della fede» promosse da Ferdinando e guidate da uomini come Brenner e Hren, intransigenti e battaglieri artefici della rivincita restauratrice della Controriforma nella nostra regione. Vergerio agisce in una società ricca di conflitti e di contraddizioni; la società che decreta la sconfitta del suo disegno conciliatore è attraversata da confini non solo geografici — il mondo latino e quello tedesco — ma culturali, spirituali, di sensibilità diverse; di linguaggio anche (il latino fatto rivivere dagli umanisti e l'incontenibile pressione delle lingue autoctone «volgari»). C’è un conflitto ormai aperto fra la coscienza individuale e le strutture dei grandi ordini comunitari — chiesa e impero — che impongono le loro obbedienze, le loro ragioni statuali. Si fa strada una nuova percezione del rapporto fra uomo e natura, uomo e società; si schiudono nuovi panorami notturni affioranti dall’inconscio. Alla solarità armoniosa, alla perfezione del rapporto aureo si va sostituendo il dubbio, lo spirito di ricerca, l'inquietudine dell’incompiuto, il turbamento ed il tormento del pensiero critico. Come sempre, l’arte accoglie nei mutamenti del linguaggio delle forme i grandi temi della transizione che si compie grosso modo dopo il terzo decennio del secolo, dopo il sacco di Roma del 1521 e dopo la caduta della repubblica a Firenze nel 1530; il classicismo di Bramante, Raffaello e del primo Michelangelo trapassa nel manierismo. Il secondo Michelangelo — quello dei «Quattro Prigioni» a Firenze, quello del Giudizio della Sistina e dell'estrema Pietà Rondanini — è forse la testimonianza più eloquente di quella perdita irreversibile della classicità che possiamo leggere anche a Venezia con Lotto, con Tintoretto e con l’ultimo Tiziano. E’ la fine dell'ottimismo, del sogno illusorio di una vagheggiata età dell’oro. Ormai profondi rivolgimenti istituzionali, politici, economici, religiosi e, più in generale culturali, stanno avanzando irreversibilmente: Copernico e Lutero sono solo due nomi emblematici e Galileo ormai non è lontano. Il fatto centrale è che il principio «tolemaico» di totalità — Chiesa e Impero — è messo in discussione. Centralizzazione e decentramento, come sempre nella storia, si contrappongono con le rispettive motivazioni, irriducibili: e come sempre nei grandi processi di trasformazione è latente un problema fondamentale di libertà, d’indipendenza, una rivendicazione di autonomia. Tomizza riassume molto chiaramente i termini essenziali del problema: «due modi difficilmente conciliabili di sentire e di fare la storia, che perseguono due diversi obiettivi: l’evangelizzazione del mondo, per la quale è nata la Riforma, e la crescita senza fine dello stesso seme nella coscienza dell’individuo». Si tratta, in sostanza, «di una differente inclinazione e di un diverso rapporto istituito con la realtà». Inizia l’ascesa dello spirito borghese: il nuovo razionalismo economico sta subentrando all’economia feudale e nuove tecniche produttive, commerciali e finanziarie imprimono un dinamismo prima sconosciuto ad ogni settore dell’attività umana. E’ questo lo sfondo su cui si svolge l’avventura di Vergerlo. Se guardiamo all’altro versante, quello della Riforma, troviamo come neppure quella parte sia immune da ambiguità e intolleranze: basti ricordare il furioso incitamento di Lutero ai principi perché schiaccino nel sangue senza pietà le masse contadine ribelli guidate da Mùntzer, il rogo decretato da Calvino per l'eretico Serveto, la persecuzione dei seguaci di Socini, l’intolleranza verso gli anabattisti, che vedeva spesso convergere più o meno apertamente le opposte repressioni dei papisti e degli antipapisti... In ogni campo domina la paura dell’eresia, che è sempre e dovunque sostanzialmente paura della libertà di pensiero e di autonomia di ricerca. Ogni sistema — anche quello nato dall’eresia — sembra fatalmente tendere ad organizzarsi in strutture rigide e autoritarie, al riparo delle quali sentirsi sicuri e protetti. Delimitare con precisione un confine invalicabile che separi e divida, appare pur sempre necessario per prevenire possibili con- taminazionì. E proprio in questo ci pare stia il dramma vero della condizione umana, nel non saper sottrarsi ad una visione per così dire «tolemaica», centralizzata e totalizzante del mondo e delle idee. Una visione che per realizzarsi tende a farsi inevitabilmente «sistema» onnicomprensivo che a-spira all’autosufficienza ed è riluttante al confronto ed al contatto con quanto sia altro, diverso, eterodosso. Essere consapevoli di questo ci pare debba essere per noi — oggi — un compito prioritario; tenere a tutti i costi aperte le frontiere, un'esigenza vitale. Questo libro ci pone così di fronte alla tematica forse non a caso così lucidamente e drammaticamente presente nell’opera di un illustre uomo di frontiera triestino, Claudio Magris. Si tratta della polarità fondamentale singolo-totalità; una polarità ineliminabile, immanente al pensiero ed all’azione umana, che traccia a sua volta aspri confini. Forse è questo il destino dell’uomo, distruggere e creare confini: non può sottrarsi a questa logica che decreta la tragicità della condizione umana. Siamo tutti in qualche modo esiliati dall'invisibile patria della totalità integra e tutti dobbiamo varcare confini dolorosi proclamando orgogliose e-resie e scismi. Per questo non possiamo non riconoscerci almeno in parte con questo Vergerlo e con la più. discreta — ma non meno viva e presente — figura dell’autore che nella vicenda del- l’antico vescovo ha trovato una non casuale consonanza. Vergerlo è stato un uomo inquieto, curioso del nuovo, e pur attraverso tentennamenti e ambiguità ha seguito un itinerario coerente di liberazione e di progresso in un secolo tormentato da crisi profonde e salutari, da cui dovevano emergere i lineamenti dell’uomo moderno. Quel rinnovamento spirituale e culturale non poteva non passare attraverso rotture traumatiche e aspre lotte. Quasi a ricordarci che i mutamenti più alti della storia sono stati scritti da eretici, scismatici e apostati: da coloro che hanno saputo guardare con spregiudicatezza e con intelligenza oltre le linee dei vecchi confini ed hanno saputo vivere in sé con lucidità e coraggio le tensioni che generano rotture e discontinuità ed aprono sempre nuove faglie nella crosta solo apparentemente compatta del pensiero. La storia dell'uomo c’insegna che è sempre il superamento dei confini a rendere possibile ogni avanzamento. Ed il confine più difficile è sempre dentro noi stessi. Dentro ciascuno sta il Nord. Gino Brazzoduro Tekst je avtor prebral 29. januarja letos v Gregorčičevi dvorani v Trstu na večeru, ki sta ga priredila Slovenski klub in Kulturno združenje Most in na katerem sta sodelovala še Fulvio Tomizza in Ivanka Hergold. V nekoliko spremenjeni obliki je Brazzoduro vo razmišljanje izšlo v Primorskih Srečanjih štev. 50/1984 z naslovom »Luteranska okužba Istre v 16. stoletju«.