Političen list za slovenski narod.
P« poŠti prejeraan velja: Za celo leto predplauan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 lir; V administraciji prejemiin velja: Za celo leto 12 gld., za pol leta B gld., za četrt leta S gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristnpna petit-vrsta: S kr., Je se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vrcdništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedeljo in praznike, ob '/,6. uri popoludne.
ftsStev. l^O.
V Ljubljani, v sredo 10. avgusta 1887.
Leti lile XV.
V
Prihod bratov Cehov v belo Ljubljano.
Sprehod po Ljubljani.
Torek
9. avgusta.
jahava pri obedu po raznih gostilnah Ljubljanskih je bila kaj iskrena in prijetna. Pri „Zvezdi", pri „Virantu" vršile so se bratske napitnice, in oba gostilničarja sta popolnoma izpolnila svoje dolžnosti. Tako je bilo tudi v Čitalnici in drugod. Po kosilu ogledovali so si bratje Čehi zopet mesto, seveda v posamičnih oddelkih.
Ker so bratje Cehi bili o poludne v zbornici belo Ljubljane, zanimalo jih je, zvedeti kaj o zgodovini zborniškega poslopja. To poslopje je sezidal neki Matthes s Češkega (1718). Meščani so svoj „rotovž" tedaj tako častili, da so ga dali prej vsako leto o Božiču posvetiti. Tudi v kulturni zgodovini je „rotovž" imel važno ulogo.
Pred njim so se vsako leto po jedenkrat zbirali meščani, ktere je preiskoval njih poveljnik, ali so vsi dobro oboroženi. V poslopji samem, dokler še Ljubljančani niso imeli gledališča, imeli so nemški glumači svoje varno zavetišče. Tu so vganjali svoje komedijo, in hodili so jih gledat meščani in plemenitaši. N. pr. 1. 1709., torej še nedavno,
bili so ti komedijanti celo priljubljeni pri naših očetih, kajti igrali so tudi o postu.
.Od 1. 1820.—40. bil jo mestni župan Čeh Jan. Nep. Hradocky, čegar ime je ostalo Ljubljančanom v najlepšem spominu. Njemu v spomin krstili so Ljubljančani most (Hradeckega most).
Pred mestno zbornico postavil si je večen spominek mojster Frartcesco Robba. To je iz kamna izsekan studenec, ki ga je dogotovil Robba 1. 1751. Klesal ga jo s pomagati celih devet let. Pomagalo mu je četirinajst poniagačev vsak dan. Ker je mojster v proračunu zahteval premajhno svoto in ker je studenec več stal, nego je dobil mojster, zadolžil se je umetnik pri tem podjetji tako močno, da je popolnoma ubožal in potrošil vse svojo imenje.
Enako je zanimal naše brate kip sv. Trojice na razkrižji med Dunajsko in Marije Terezije cesto. Ta kip jo dal postaviti 1. 1693. knez Vaj kart A nor spor g na čast in hvalo sv. Trojici, ker so bile uslišane prošnje meščanov ter je jenjala kuga.
Na sv. Jakoba trgu pa je kip Marije, matere božje, zlit iz brona po modelu našega slavnega letopisca Valvazorja.
Pa so se bratje Čehi divili naši ,.Zvezdi", to so umoje samo ob sebi. V „Zvezdi" jo njih pozornost vzbujal spomenik maršala Eadeckega, .,osvoboditelja naše države".
Toda čas je hitro potekal; Cehi so so morali sniti po 4. uri v čitalnici, od koder so imeli v oddelkih iti v muzej, zato so vsi pohiteli v čitalnico.
V Rudolfišču.
/,;h(j so i uasi uraijo	voiiko ruuosijo sn v muzej, Kiera vrata so se jnn odprla danes na čast. K
vhodu na plafondu jo Janeza Subica slika Karnijolija, a okrog nje čitiri znani portreti njegovega Jurija. Malo više nad stopnicami v prvem nadstropji so četiri slike Jurija Subica, predstavljajoče: priroc starinstvo, umetnost in zgodovino. Teh krasnih slik reprodukcije so znane vsem Čehom iz ilustrovanib
Malokteri muzej ima takib znamenitosti, kakor naš Rudolflnum. Vsakega človeka zanima starodavnost zato so i naši bratje Čehi z veliko radostjo šli v muzej, ktera vrata so se jim odprla danes na čast. Koj pn
i brata odopisje, h listov
čeških, zato so jih zdaj šo bolj zanimale, ker so jih mogli videti v originalu.
Ne bilo bi nam možno poročati o vsem, kar so videli bratje Čehi v našem muzeji, vendar hočemo omeniti vsaj nekaterih stvari, ki so radi svojo znamenitosti vzbujalo pozornost njihovo.
V prvi vrsti je važna listina od 1. 1270.. 24. novembra v Zatičini. To jo listnica češkega kralja Otokarja, ki jo je podpisal kot gospod Kranjske in slovensko marko za cistercinski samostan v Kostanjevici.
Posebno pozornost so vzbujale najdbo o stavbah na kolih. Tu so imeli opazovati tri dobe, 1) kameno, 2) koščeno in 3) bronasto. Smemo trditi, da se opazovalec teh znamenitosti lahko misli za 4000 let nazaj, kajti na teh najdbah jo od onega časa narasla zemlja za sedem čevljev. Stari, da prastari prebivalci Ljubljanskega barja, ki so postavljali svojo kočo na kolih, imeli so vse orodje od kamena: tii vidimo nakovalo od kamena. Vi zopet kameni malin. Kaj so mleli, tega ne vemo. Sluti se, da so mleli povodnji lešnik.
Veliko orodja iz kosti hrani Ljubljanski muzej. Tu so koščeno šivanko, meči (za lov). Tam vidimo nože od jelenovega roga, celo molike iz prsti. Človek so od vseh teh reči no moro ločiti, ker mu ti dragoceni ostanki pričajo in pripovedujejo o starih časih. In kako no bi? Sej se še tii vidijo koli, seveda no celi, na kterih so stale hiše.
V Rudolfišču.
(Nadaljevanje).
Stopimo le en korak dalje, v drugo sobo, prestavljeni srno v drug svet, v dobo Etruskov 500 let pred Kr. rojstvom. Te, starine so seveda posebno zanimale naše brate Cehe. Kakor znano, bilo je izkopano v Vačah pri Litiji celo pokopališče, in tu so našli dragocene stvari, kakoršnih nima vsak muzej. Tii vidimo velikanske lonce, v kterih so shranjali stari Etruski pepel svojih pokojnikov. (Znano je, da so mrtve sežigali.) Tu je vsakovrstno lončeno pe-sodje, jedna posoda za luč (svetilnica), druga posoda za solze, za jed, a tretja za pijačo. Vse to so stari Etruski dajali svojim milim pokojnikom v grob, in mi zvemo, da so mrtveci bili tudi v grobu dobro s hrano in pijačo preskrbljeni. Osobito je važna si-tula, na kteri je videti slovesen sprevod. Koliko je drugih reči, u. pr. spon, to se ne da popisati in zapomniti. Vse to človek rad opazuje, ker mu pojasni taka najdba marsikaj, o čemur je pred čital, a zdaj videl.
Vsak potnik, ki obišče Ljubljanski muzej, ne more se načuditi kipu iz brona, ki je bil najden, to je izkopan leta 1S34. v „Zvezdi" ravno kazini nasproti. Ta kip je votel iu pozlačen in ima neprecenljivo vrednost. — Nadalje je zanimala naše drage brate čelada, kakoršne je imela naša narodna garda 1. 184S.
Ne manj zanimljive so zbirke, s kterimi so obogateli naš muzej Slovenci Knoblehar, škof Ba-raga, generalni konzul Lavriu in drugi domačini. Ti rojaki so iz tujščine prinesli dragocene stvari v našo domovino in okrasili ž njimi muzej za večne čase. Zlasti imenitna je indijanska zbirka Baragova: čevlji, čolnič, igrače za otroke, iu to vse iz kože.
Kakor vidimo, imeli so bratje Cehi poseben užitek v našem muzeji. Kakor smo rekli, ni nam moči navajati vsega, kar so radi gledali, vendar pa ne smemo zamolčati jedne kositarue plošče, na kteri je predočena „Vojska pri Sisku" I. 1593., ko je Auersperg stal in se boril pred Siskom s hrabrimi Slovenci za našo svobodo proti kletemu sovražniku Turčinu. Na ti plošči, ki ima obseg navadne mize, nameščenih je čez 30.000 vojakov. Daljnih stvari, n. pr. petrefaktov. potem krasne prirodopisne zbirke še ne navajamo. Še to malo, kar smo naveli, toliko je zanimljivo in vredno, da si nad ogleda vsak človek, zato so i bratje Čehi, kteri imajo v Pragi krasen muzej, bili popolnoma zadovoljui s tem obiskom. Pri nas so videli marsikaj, česar nimajo doma, in tako so je zopet razširilo njih duševno obzorje.
Koncert v čitalnici.
Kar se tiče koncerta v čitalnici, moramo odkritosrčno priznati, da še tolike vdeležbe ni bilo, kar obstoji Ljubljanska čitalnica. To ni bil ravno koncert, nego tudi, rekli bi, tabor, in to tabor slovanske iuteiigencije, ki se je zbrala tu in govorila znamenite govore. Sicer pa je bilo vse ono, kar ni bilo na dnevnem redu, ravno sijajna točka, ravno najvažnejše, kar se je godilo na koncertu. Mi bomo toraj, da bi podali cenjenim čitateljem vsaj malo sliko tega tabora slovanske iuteiigencije, uajprvo kratko poročali o samem koncertu, potem pa o im-provizovauih govorih.
Gospica Zvonarjeva, oblečena v lepo narodno nošo, seveda s krasno peČo na glavi, stopi na oder in je govorila Kr. Gestrina krasno pesen „Pozd ra v Cehom" res s takim občutkom in ognjem, da je še nismo slišali govoriti tako navdušeno, kakor včeraj. Imela pa je tudi hvaležno nalogo : pozdraviti s pesnikom drage naše brate. Kako ne bi mogla iskreno deklamovati, saj je to vsak čutil, kar je de-klamovala, saj je vsak že tisočkrat rekel bratom Čehom: „Na zdar!" Toraj „Na zdar!" — V prvi vrsti nam je dolžnost omeniti .Kitare", ktero smo o ti priliki drugič slišali in ktera nas je s svojim, za nas čisto uovim petjem, kar očarala. To so štirje pevci pod vodstvom svojega tenorista g. Krličke. Pojo izborno, ker so izšolani, in to izvrstno izšolani pevci, zlasti g. Krtička s svojim divuim tenorjem je kar razplamtel vse Slovence. Ni čudo, da so ti dragi slavci morali še peti. Ker občinstvo ni bilo zadovoljno z jedno pesmijo, so jih morali peti več zaporedoma. Pojo pa tako. da se čuje, kakor da bi kdo na kitare igral. Ako Bog da, bodo še imeli Slovenci ta izredni vžitek v naši stolici. — Kakor „Kitara" s petjem, tako nas je očarala gospica Dum kova s svojim inojsterskim deklamovaujem. Znano je, kako izvrstne člane ima „Narodno divadlo" v zlati matiški Pragi, da se sme naših bratov gledališče v vsakem oziru meriti z vsakim gledališčem v Evropi. No, gospica Dumkova je član ..Narodnega divadla" češkega, ia je tri komade deklamov&la izborno. Deklamovati je imela samo jednega, toda občinstvo je ploskalo, klicalo jo, da se je morala zopet pokazati na odru. V slavo je dobila od odbora krasen šopek, kakor tudi gosp. Krtička in gospica Zvonarjeva. Da so se tudi naši pevci kaj lepo obnesli, naj to samo kratko omenimo. Peli so: „Bodi zdrava domovina" (Raziuger in Pucihar v solih), .Bivaly Čechove", „V tihi noči", znani čveterospev (Pribil, Pelan, Štamcar, Pateruoster), .Na razgledu", ..Jadransko morje", „Strunam" in „Popotnik". — G. Ig. Borštnik je za ta večer spisal prizor ..Beli lasje — mlado srce" iu ga je sam predstavljal prav dobro, da je vse občinstvo bilo z njegovo igro popolnoma zadovoljno.
Z vseh krajev češke in Slovenske, in še ne-kterih drugih slovanskih pokrajin došlo je do danes 70 telegramov, ki v navdušenih besedah slavijo sprejem bratov Čehov v Ljubljani. Telegrami iz slovenskih dežel pozdravljajo Čehe v Ljubljani, a telegrami z Češkega naše rojake. Iz Prage je tele-grafovalo mnogo Cehov, ki so se hoteli vdeležiti potovanja, a jih češki odbor ni mogel več sprejeti, ker ne bi sicer mi v Ljubljani mogli kam ž njimi.
Drugi del koncerta bili so neoficijalni govori, toraj govori, ki so privreli iz srca, ki so morali na dan, kajti srce, prepolno najvzvišenejših občutkov, mora prekipeti. Zato imajo i včerajšnji govori poseben značaj. Prvi je govoril v imenu Slovencev g. dr. T a v č a r. Rekel je, da začenja govor z mislijo, ki je izražena v pesmi našega Preširna, ki poje o možu, ki je vselej rekel: ..AveMaria!" Mi Slovenci pravimo danes: „Slava Čehom !" Nadalje je zatrjeval, da je narod češki imel jedno Belo Goro, a narod slovenski da je imel ves čas Belo Goro. V združevanji je naša moč. Dokler bode krepko stal narod češki, ne more poginiti narod slovenski, dokler bo
živel zadnji čeh, živel bo i zadnji Slovenec! V tem smislu je nadaljeval govornik iu potem napil hrabremu narodu češkemu, v kterega obstoji vidi on prihodnost Slovencev. .Slava Čehom!" .Živeli!" razlega se v daljavo.
V imenu Čehov je govoril g. S r b takisto o slovanski vzajemnosti, kar je dokaz, da vsi jedno čutimo, da vsi spoznavamo potrebo vzajemnega delovanja, da vsi vemo: ako se posuši jedna veja slovanska, mora odpaeti i druga. Tako jo i gosp. Srb napil Slovencem, straži Slovanstva na jugu: narodu slovenskemu! Čehi so to napitnico, kakor vsako drugo, pretrgavali z burnim klicanjem, naj živi narod slovenski! Takisto iskreno je govoril g. D u m e k. ter je napil narodnim damam našim, naglašajoč njih važnost v našem društvenem življenji, in razkladajoč, da so one glavni steber narodnosti naše, ker že v nežni mladosti vcepljajo najsvetejše in naj-plemenitejše čute v srca mladini. Kakor iskreno je govoril govornik, tako iskreno se je odzvalo vse občinstvo presrčnim besedam Dumkovim, in vsi na-vzočni gostje so napivali na slavo narodnemu ž e n s t v u našemu.
Omeniti nam je še govora g. Ribe o slovanski solidarnosti in pesmi našega pesnika gosp. Simona Gregorčiča. I naš pesnik je pohitel v belo Ljubljano, pozdravit drage brate, s kterimi se je seznanil pred dvema letoma v zlati materi Pragi. V ti pesmi je slavil gosp. Gregorčič čehe kot hraber narod, kot junaški narod, ki je premagal vse svoje sovražnike, iu ki ima slavne spomenike, da, tisoč spomenikov, ki še danes pričajo o njegovi borbi in slavi. Danes se narod češki ne bojuje v krvavih bojih, bojuje se za prosveto, in češka godba je danes zmagala svet, češka prosveta širi se po svetu, in to je plemenitejša zmaga in še večja slava. Zato kliče pesnik Čehom konečno: .Združujte staro slavo z novo v slavo vsem Slovanom". Da so bratje posamične verze in misli pesnikove odobravali z burnim ploskanjem in klicanjem: .Slava!" „Živio!" to je umevno, saj pozml našega pesnika ves inteligentni narod češki, osobito pa sedaj, ko jim je njih rojak g. P a k o s t a preložil Gregorčičeve poezije v lepo češčino. Na zdar! bratje Čehi!
Na Rožniku.
Sreda, 10. avgusta.
O jasnem dnevu, kakoršnih je malo, zbirali so se danes češki bratje v Ljubljanski čitalnici. Kakor je bilo napovedano, točno ob sedmih zjutraj, jela se je polniti čitalnica, dasi smo prejšnji večer bili dolgo zajedno pri koncertu, kterega se je vdeležilo do 1500 ljudi, ako ne več. Vesele in navdahnjene s svetim domoljubjem za slovansko stvar, za ktero se hočemo boriti do konca dni, pomikale so se dolge vrste iz čitalnice proti Rožniku, kjer je bil skupni zajutrek. Z Rožnika so potem šli gostje dalje po hribu, in ko so došli do Drenikovega vrha, ustavili so se tukaj ravno na najvišjem vrhu, od koder je krasen razgled na Ljubljansko barje in na naše julske planine in na Karavanke. Na Drenikovem vrhu so bili vsi gostje postrežem s pijačo, kajti tu ste bili pripravljeni dve dolgi mizi, pri kterih so stregle domoljubke našim dragim bratom. Ali čas je tii hitro potekel, da, prehitro minul; vsi smo se
LISTEK.
František Pravda (Hlinka). Rokovice ima.
(Češki gpisal Fr. Pravda; poslovenil J. S o vran.)
II.
V nedeljo je bil praznik presvete Trojice. Urša se je toraj, kar se je dalo, okrasila; oblekla se je v najlepšo obleko, in ko je bila gotova, nataknila je rokovice. Po dvorišči grede je držala roke v robcu, nesla je molitvene bukvice, rokovice se niso videle, sram je je bilo za-nje pred domačimi. Š<i le za vasjo je izvlekla eno roko, in zroč na-njo jo je sem in tja vrtila in gibala. Kakor hitro pa je imela kterega srečati, vedno je brzo zopet roke skrila v robcu. Ni se mogla v rokovicah pokazati, dasi si je vedno ponavljala: „Če zopet koga srečam, pa ne skrijem več rok."
Srečno je dospela Urša v cerkev, da ni nobeden videl rokovic; toda v cerkvi je morala dati roke iz robca, da bi mogia moliti; držala jih je sicer pod molitveno knjigo, vendar so rokovice dobro videli
spred, zad in ob straneh sedeči, ki so se ozirali po cerkvi iu opazili Uršo. Sama ni dvignila oči, zdelo se je, da je vtopljena v globoko pobožuost, vedno je molila iz bufcvic, vedno je obračala liste iu po-Ijubovala podobice. V resnici je bila pa jako raz-treseua, vedno je imela pred očmi palce pri rokovicah, ko je obrnila list, videla je celo rokovico. ko je delala križ, je rokovico tudi čutila. Na nič dru-zega ni mogla misliti, nego na svoje rokovice; besedo božjo je slišala, pa ni vedela, o čem duhovnik pridiguje; pri sv. maši je bila pričujoča, a pri darovanji se je bila na prsi in obhajilo je imela za povzdigovanje. Stala je med dekleti, mežje so sedeli desno, žene na levo v klopeh, ta red se je od pamti-veka ohranil, izjeme so bile redke, če je neoženjenih kdo prišel v klopi, so mu to vsi zamerili; če je pa morala zato kaka starka stati, se je kazala občna nevolja. Samo takrat se je to odpustilo, ko je bilo v klopeh mnogo sedežev praznih.
Za Uršo so stale dekleta s Pihovega in kmalo so opazile, da ima rokovice. Te, ki so same imele rokovice, menile so, da imajo na rokovice pravico, ker so posestniške hčere, ali pa bogatejše, lepše iu dostojnejše nego Urša. Ktcre so bile pa brez rokovic, so zavidale Urši rokovice, v srci se jezeč nad njo,
češ, da je ošabna, prevzetna iu nesramna. Zdelo se jim je, če ima ona rokovice, bi jih one tudi mogle imeti, dasi se ne mislijo postavljati čez druge in delati se za boljši, nego so v resnici. Uršine rokovice so bile dekletom trn v peti, rušile so jim po-božnost, nobena se ni mogla premagati, da bi se za-nje ne brigala, nič ni pomagalo, da so bile v cerkvi. Tudi je vsaka za to skrbela, da bi še druga pri Urši opazile rokovice. Vendar so se med službo božjo še zdržalo o Uršinih rokovicah govoriti, toda ta skrivnost jih je tlačila v prsih, hotela je veuT mislile so, da bodo svobodneje, če se z drugimi dogovore. Zato niso mogle pričakati, da bi bilo že maše kouec; in komaj je duhovnik blagoslovil ljudi, so že gledale druga za drugo in boječ se, da bi se v gnječi iz cerkve grede ne razkropile, so se prijele za roke, pritiskale so usta na uho in takoj na svetem mestu so si zabavljivo in trpko šepetale: .Rokovice ima!"
Te besedo so prffcle tudi Urši na uho, čutila je njihovo težo, razlagala jih je po lastnem smislu in ničesa dobrega ni našla v njih. Delala se pa je, kot bi jih ne bila slišala; ni se obračala, da bi je protivuice ne videle, da je zarudela; čakala je, da odidejo; misleč, da je pobita in osramotena ni ve-
že tako seznanili, da vlada med vsemi največje soglasje in prijateljstvo. Tu se vidi jasno, kako ljubi Slovan Slovana, iu kako je taka domovinska ljubezen najslajše čustvo v srcih tistega in v obče vsakega naroda, ki je imel v političnih borbah mnogo pretrpeti.
Na Vodnikovem rojstnem domu v Šiški.
Nepregledna je bila vrsta ljudi, ki so šli polagoma po hribu, potem zavili na levo in krenili proti Šiški. Pot po gozdu ni bila sicer prijetna, •zlasti za dame ne, zato srno šli počasi. Zagledavši nas Šišenci, začeli so streljati. Po vsej poti po gozdu videli smo drevesa ob potu, kako so bila lepo okrašena s trobojnicami in cesarskimi zastavami, in ko smo že bili hribu pod znožjem, zabliščala nam je Šišenska vas, prekrasno opravljena. Z vseh hiš in dreves plapolale so narodne zastave naše, na cesti pa so bili postavljeni krasni slavoloki z izra-zovitimi napisi na čast bratom Cehom. Nektere koče, s slamo krite, bile so tudi z zastavami okrašene, tako, da smemo po vsi pravici reči, da je Šiška, naša narodna' sosednja, prav dostojno sprejela brate Cehe.
Pridše do Vodnikovega rojstnega doma, v kterem zdaj gospodari g. Matijau, občinski predstojnik, pozdravil nas je tukaj prav srčno, izjavivši, kolika čast je danes doletela občino, da more v svoji sredi pozdraviti drage brate Čehe. Burni klici: „Slava Slovencem!" odmevali so od vseh strani. Omeniti nam je, da so naše goste tii pričakovala Šišenska dekleta v narodni uoši in Šišenski pevci s svojo zastavo. V imenu Cehov se je prijazno zahvalil gosp. dr. S c h m a u s. Potem so si dragi gostje ogledali spominsko ploščo Vodnikovo in znano kamenito mizo, a Šišenska dekleta so v tem času po stari lepi slovanski navadi podajale Čehom kruha in soli v znamenje prijaznega pozdrava. Ko smo se vsi namestili na prostore, stopi na vrtu na stol nadučitelj gosp. G o v e k a r in pozdravi v imenu vasi Šiške in ujene čitalnice drage Cehe. V lepem govoru razlagal je g. govornik imenitnost vasi Šišeuske, v kteri se je porodil prvi pesnik slovenski, ki je budil Slovence, kakor Čehe Jungman in drugi slavni domoljubi češki. Vselej, ko je govornik izrekel ime Vodnikovo, zaklicali so Cehi: .Slava Vodniku, slava mu na veke!" Gosp. Govekar je končal svoj govor, na-pivši slovanski vzajemnosti. ,.Živila slovanska vzajemnost!" Šišenski pevci so na to zapeli pesem in bili za to simpatično pohvaljeni. Za g. Govekarjem je še govoril gosp. E k e r t, iskreno pozdravljen od vseh Slovencev. Rekel je, da se mi dobro razumemo vsak v svojem jeziku, iu to je najlepši dokaz, kako smo si ne samo po veri, nego i po jeziku jako blizu. Pa tudi drugače smo si nekdaj bili blizu, rekel je gosp. Ekert, nekdaj smo si bili sosedi, samo Dunav nas je ločil, a danes, ako se hočemc videti, moramo dva dni potovati drug k drugemu. Zato naj žije slovanska vzajemnost, ktera nas danes združuje! .Živela slovanska vzajemnost!"
Po tem srčnem govoru so zapeli člani .Kitare" več posmi, in vselej, ko so odpeli, ni bilo ploskanju ne konca no kraja. Navdušenost je rastla in «b-vzemala vse navzoče tako silovito, da so se vsi odkrili in vstali ter peli skupno lepo slovansko pesem
„Kde dom je moj?" Zadnji govornik je bil gosp. Drenik, zadnji, pravimo ualašč, ker je njegov kratki, a jedrnati govor segal najglobokejše vsem poslušalcem v srce. .Velecenjena gospoda (tako je začel g. Drenik), hodili ste danes po gozdu, po slabi poti do Šiške, ali pomislite, da tudi naša politična pot, po kteri hodimo, ni nič boljša iu lepša (buruo odobravanje). Ali kakor je bil današnji pot naš okrašeu s zastavami, ktere so nam v Šiško pot kazale, tako bodi nam na našem političnem potu slovanska zastava naš kažipot. .Živeli Slovani!" (Živo odobravanje in neprestano ploskanje.)
Bilo se je treba ločiti od prijazne Šiške. Pri vrtnih vratih, skoz ktere so šli Čehi, stal je gosp. Matijan, in podal vsakemu Cehu roko v bratovsko ločitev. Ta pazljivost je seveda vsem dobro došla. Nekoliko na strani so stale Šišenske dekleta v narodni noši. Tako smo se poslovili od Šiške, ktera si je današnji dan, kakor je rekel g. Govekar, zapisala v svojo knjigo s zlatimi črkami. Po vsi vasi so bile hiše lepo ozaljšane. Ko smo prišli do hiše, v kteri ima svoj dom Šišenska čitalnica, obsipale so tu dekleta naše češke goste z brezštevilnimi šopki. Dalje smo šli po Latermanovem drevoredu mimo .Slona", po Šelenburgovih ulicah ter peli slovanske pesmi: .Hej Slovani", „Kde dom je moj?" in druge. Kaj takega, takega veličja in slavja ni še doživela bela Ljubljana. Te prisrčnosti ni še doživel naš narod, in mi smo uverjeui, da je vsak kos zemlje naše, na ktero je v teh dneh stopila noga češko-slovanska, nekako posvečen v slavo Slovanom!
Kranjska gimnazija.
Včeraj zvečer bil je v Kranji shod volilcev, pri kterem je v razgovor prišla tudi nameravana odprava ondotue male gimnazije. Poročilo o volilnem shodu najdejo čitatelji na drugem mestu. Ker se nam pa zadeva Kranjske gimnazije zelo važna zdi za našo deželo, pregovorimo o njej bolj nadrobno.
Vzrok dotičuemu ministerskemu ukazu je baje prepičlo število učencev. Toda .Politik" v posebnem članku 5. t. m. s številkami dokazuje, da je glede čeških šol ta razlog ničeven, in da so Čehi glede srednjih šol v primeri z nemškimi prebivalci veliko na slabjem.
Ravno to velja tudi o nas Slovencih. Po zadnjem ljudskem številjenji nas je po raznih deželah čez 1,200.000, in vendar dozdaj nimamo niti jedne slovenske srednje šole. Nemci pa so pri nas še veliko na boljem, kakor na Češkem. V Trstu jih je samo 5141, v Istri 4770, v Gorici pa celo le 2659, in vendar imajo povsod lastne državne gimnazije. Pri nas na Kranjskem je izkazanih 447.806 Slovencev in le 29.392 Nemcev. Ako pa pomislimo, da je v Kočevskem okraji, kjer večinoma prebivajo naši Nemci, po uradnem izkazu samo 14.674 nemških prebivalcev, smemo brez poinislika trditi, da pravih Nemcev na Kranjskem je komaj 20.000, to je ne celo 5 odstotkov vsega prebivalstva. Ali ta peščica ima nemško višjo gimnazijo in višjo realko v Ljubljani, višjo gimnazijo v Novem mestu iu spodnji gimnaziji v Kranji in Kočevji; 95 odstotkom slo-
venskih prebivalcev se je po hudih parlamentarnih bojih in brezštevilnih resolucijah komaj toliko dovolilo, da so se napravile slovenske paralelko na spodnjih razredih Ljubljanske gimnazije, in da se na gimnazijah v Novem mestu iu Kranji nekaj predmetov podučuje slovenski.
Ako ostane pri ministerski odredbi, zgube Slovenci izmed treh zavodov, kjer deloma velja slovenski učni jezik, spodnjo gimnazijo Kranjsko. Nasledek bode ta, da bode potem vso sililo v Ljubljano, kjer se je bilo pa že s pričetkom zadnjega šolskega leta vpisalo 842 učencev. To samo na sebi ogromno število se bode po prestanku Kranjske gimnazije najmanj za stotino pomnožilo. Že pri sprejemni skušnji ob koncu zadnjega šolskega leta je bilo v Kranji v prvi razred sprejetih 43 učencev; ako jim prištevamo še ponavljalce iu one, ki bodo prišli s pričetkom bodočega šolskega leta, smemo trditi, da jih bo za prvi razred oglašenih kakih 60, iu da bode cela spodnja gimnazija štela gotovo 120 do 130 učencev. Ako se bode pa gimnazija v Kranji odpravila in bo vse to, kar bi sicer tam ostajalo, vrelo v Ljubljano, bodo morali na tukajšnji gimnaziji k dosedanjim paralelkam vrstoina vsakemu razredu dodajati še po jeden razred, da bodo mogli vsaj z nekolikim vspehom podučevati tako mnogoštevilno mladino. Vodstvo Ljubljanske gimnazije je pa že zdaj, ko je štela IS razredov, iu 32 profesorjev, po pravici tožilo, da je silno težko voditi tako mnogobrojen zavod; kaj bode toraj še le poreklo, ako bode število razredov narastlo na 26, število učencev na 1000, in število učiteljev na 40? Druzega v tem slučaji pač ne bode ostajalo, kakor Ljubljansko gimnazijo deliti v dve popolni, druga od druge neodvisni gimnaziji. S tem pa mislimo, bo državni mošnji veliko manj vstreženo, kakor z obstaukom Kranjske spodnje gimnazije, ki stane komaj tretjino tega, kar bi se potrosilo za drugo višjo gimnazijo V Ljubljani.	(Konec prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 10. avgusta. Notranje dežele.
Presvitli cesar se je v nedeljo popoludue ob 1. uri odpeljal iz Gasteiua. Zjutraj ob 7. uri je bil pri sv. maši. Opoludne se je cesar poslovil od nemškega cesarja. Nemški cesar je našega blagega in ljubljenega vladarja spremil do stopnic, kjer sta se prisrčno ločila. Vsi služabniki so dobili bogata darila v spomin cesarskega shoda. Nemški cesar odpotuje danes iz Gasteiua.
Nemci na Češkem se še niso sporazumeli, kako naj postopajo glede zborovanja deželnega zbora. Vsi vplivneji nemški možje svetujejo, da se poslanci ne smejo vdeleževati sej. Zmerni češki listi pa nagovarjajo Nemce, naj opuste to misel in pridejo v deželno zbornico. Nemci nimajo pravega vzroka, da zopet izstopijo iz deželnega zbora. Da nimajo večine, je le naravno, in ne morejo se pritoževati o zatiranji. Nek nemški list piše: Cehi se niso vdeleževali obravnav v deželnem zboru in sedaj so vladna stranka. Zakaj ne bi Nemci na ta način ne dosegli svojega namena. — Te besede jasno pričajo, da Nemci še
mir kaliti s človeškim vpitjem. Laži iu goljufije, obrekovanja in opravljanja se v besedah ogibljejo, saj imajo pred seboj grobove in ti jih napolnujejo s sveto grozo, naj ne govore ničesar, za kar se morajo duše odgovarjati in trpeti, ko telo gnjije v grobu in se spreminja v prah. Spomin na brate iu sestre, ki so v Kristusu zaspale, vzbuja v vsakem tako rekoč strah in dostojnost, mnoge privede k premišljevanju in mnoge sili k pobožnosti.
Na pokopališči kje pri zidi, kje v kotu vidimo, da kleče pobožni kristijanje, ki molijo za te, s kterimi so občevali na svetu, preden jih je Bog v večnost poklical.
Kolikrat prelivajo grenke solze; časi so se spremenili, prišla je tuga, rajni so jim imeli biti kedaj v obrambo in v tolažbo, sedaj nimajo med živimi prijatelja, ki bi jih tako ljubil kot oni. In marsi-kteri objokuje na grobu svojih sorodnikov krivde, s kterimi jih je razžalil, rad bi jim to popravil, če bi bilo mogoče. Vsem bogaboječim kristijanom je mesto pred cerkvijo, je vsako pokopališče častito in sveto, le razposajeuci, surovci in neotesanci si dovoljujejo tudi na pokopališči nedostojne šale, slabe besede.
Prav tako so se obnašali nekteri fantje s Pi-hovega, stopili so v vrsto, čakali, da pridejo vsa
dela, kako bi prišla iz cerkve; boječ se, da bi vsi ne gledali njenih rokovic, si je želela biti doma v svoji čumnati. Vendar pomoči ni bilo nobene, ven je morala; poklonila se je toraj pred altarjem, pri vratih se pokropila z blagoslovljeno vodo vtaknivši vanjo prst z rokovico. Zdelo se jej je, da to krop-Ijenje v^rokovicah ni pravo, rekoč sama pri sebi: .Morda se ne sme pomočiti rokovice v blagoslovljeno vodo, tudi me to ni po celem telesu prešinilo; če sicer drugače z golim prstom vanjo sežem, Čutim to znotraj iu tako nekako okrepi me." Zunaj so po obeh straneh stali znani iu nezuani fantje. Urša so ni ogledala ne na levo, ne na desno, prav uičesa ni videla, nobenega ni poznala in za nikogar se ni brigala. Hitela je naravnost čez pokopališče, ni imela kdaj rok skriti v robec, no, v tem trenutku se še tega spomnila ni, celo sram bi jo bilo; hotela je priti na polje, in tam si je mislila oddahniti in olajšati. Seveda je nobeden ni zadržaval, toda rokovic niso prezrli; slišala je, da pravi eden: .Rokovice ima", in da se drugi smejajo.
V mnogih krajih je navada, da po službi božji mladi in stari na pokopališči postoje, se pozdravljajo in za to ali za drugo povprašujejo. Znanci se snidejo, omožena hči se snide z materjo, ožeojen sin
se ozira po očetu, pripovedujejo si, kako se jim je pretekli teden godilo; vsakovrstne stvari si javljajo, drug druzega teši, vzbuja, k potrpežljivosti opominja. Tudi posli si poiščejo svoje stariše, brate in sestre, porazgovore se ž njimi, posvetujejo se in v zaupnosti iu ljubezni se razidejo. Seveda imajo tudi mnogokrat o neprijetnih rečeh razgovor med seboj: otroci niso pridni, kar si že bodi grdega je bilo slišati o njih, stariši jih opominjajo, na srce jim pokhdajo poboljšauje, prepovedujejo lahkomiselnost in greh, zaukazujejo čednost iu bogaboječnost. Častito mesto nad grobovi, mali in veliki križi, bližina hiše Gospodove, dokončana služba božja, pridiga iu sv. maša, vse to daje njihovim besedam važnost in dostojnost, da imajo učinek. Delajo se obeti, sliši se prošnja in odpuščenje: ker dobra volja in pokoj jim pride v dušo in jih spremi domu.
Če si dobri prijatelji iu sorodniki pred cerkvijo tudi vsakdanje prigodke pripovedujejo, zato jih no-1 beden ne bo karal, če le ne pozabijo na spoštovanje za božjo hišo. Gruče dobrih iu poštenih ljudi, razdeljene po pokopališči, imajo na sebi vedno nekaj tešilnega iu prijetno je, ozreti se na-nje. Nekaka mirnost in tihota gospoduje med njimi; bolj se še-peče. nego se glasno govori, kot bi se mogel rajnim
veduo sanjarijo o neomejenem gospotlnrsUu v Avstriji. Nemci so mnogo pozabili, ničesa se naučili. Pozabili ko, da so jih Slovani potisnili na stran, od loncev polnih mesa. Naučili se niso doslej jediuo pravega gesla: vsakemu svoje.
O tj v rs ki ministri so večinoma zopet zbrani v ogerski prestolnici, da konečno določijo proračun za prihodnjo leto. Vsi ministri so že izročili finančnemu ministru svoje račune, ktere so znižali, kolikor je bilo mogoče. — Taka poročila o varčnosti ogerskih državnikov niso vedno zanesljiva. Enake obljube se ponavljajo vsako leto, in vendar narašča pri manj kljej.
T nanje države.
„N. Fr. Pr.", ki Nemcem gotovo ni sovražila, pišo o avstrijsko - nemški zvezi: Le malo je upanja, da se Nemčija poleg politične zveze približa Avstriji tudi v gospodarskih zadevali. Kako strahovito jo trgovinska politika nemškega kanclerja ranila Avstrijo in s koliko brezozirnostjo postopa Nemčija ua tej poti! V kratkih tednih se pričuo obravnave o trgovinski pogodbi, toda upanje je slabo. Knez Bismark hoče zvišati carino ua žito, in tako izgubimo svoje naravno trgovišče. Mogoče, da je to 8redstvo obrnjeno tudi proti Rusiji, toda udarec zadene britko tudi Avstrijo. Naši kmetovalci so veliko pridelali, toda primanjkuje kupcev. Cene so nizke, in to uničuje uaše upanje. V kratkih tednih je cena pšenici pala za četrtino, kar se doslej ui še zgodilo. Zlati zaklad, ki ga nam ponuja zemlja, izgublja se in gineva. Kmetovalec se boji svoje sreče, t. j. dobre letine, ker žita ne moro prodati.
Tudi hrvatski listi znajo ceniti važnost papeževega pisma o rimskem vprašanji. Akoravno glasilo hrvatske zjedinjene opo/Jcije „Agr. Tgbl." ui strogo konservativno, vendar sploh dobro piše v tej zadevi: Še ima Italija čas, da nastopi pot sprave z rimskim sv. stolom. Ako zavrže ideje, kakor je sv. oče papež Leon XIII. izrazil v svojem pismu, s tem ničesa ne doseže. Katoliška cerkev je faktor, ki ga nikdo ne inore prezreti. In če Italija čaka, pokaže s tem slabo taktiko. Vsi prijatelji Italije morejo svetovati italijanskim državnikom, naj posnemajo uemškega državnika, kneza Uismarcka, in naj hitro sklenejo mir s papežem. Trenotek je ugoden. Kdo ve, pride li še kedaj tako ugoden čas. V politiki se mora porabiti le pravi čas; kar se zamudi v ugodnem trenotku, popravi se težko v stoletjih. Katoliška cerkev je močna in trdna; videla je, kako so države nastajalo in zginjevale. Katoliška cerkev je priča, kako so so tresli prestoli, rušili se v grob brez sledu. Politični viharji so preobraževali zemlji lice — skala pa, na kteri stoji cerkev, upira se vsem viharjem in nevihtam. Sedaj se papeštvo zopet vzdiga in drži nad narodi žezlo miru.
Volitve v srbsko skupščino se bodo po vsi deželi vršile (J. septembra. — Finančna komisija je zasledila mnogo nerodnosti v finačni upravi. Mogočo je, da se bo moralo prejšnje ministerstvo zagovarjati pred sodiščem. — Pristaši Garašaninovi so hoteli ustanoviti nemšk dnevnik „Belgrader Lloyd". Vlada jim tega doslej ni dovolila zaradi formalnega pregreška..
O Katkovu piše nek Rus v nemškem listu „Bund": Katkovu in Aksakovu krivično očitajo, da sta bila odločna nasprotnika zapadne omike. Tirjala sta, da se državne in družinske razmere vredo na podlagi domačih šeg in navad. Nasprotnika sta bila zapadni omiki le v toliki meri, da nista slepo posnemala v vseh zadevah vzgledov zapadne Evrope. Da se Rusija popolnoma zapre proti ostali Evropi, kakor je želel car Pavel, tega Katkov ni imel v svojem političnem programu. Tudi ui Katkov nikoli oznanjeval sovraštva proti drugim narodom le zaradi jezika, marveč le zaradi državnih koristi.
Kakor so naznanili včerajšnji telegrami, odšlo je mnogo služabuikov princa Kohurškega v liolga-
rijo. Bolgari upajo, da princ gotovo zasede bolgarski prestol. Veudar se mnenja vnanjih držav o bolgarskem vprašanji ui promenila. Zlasti Rusija se vedno drži svojega stališča. „Nord" piše. da princ prelomi Berolinsko pogodbo, ako odide v Bolgarijo. Nasprotno trdijo nekteri, da bo Rusija sicor ugovarjala, toda z orožjem ne bo reševala bolgarske žaloigre. Turčija se vedno trudi, da združi evropejski koncert v bla-gozvočuo harmonijo. Da se ji posreči, jako dvomimo, da-si želimo.
dekleta mimo, klicali so jih in o vsaki so kaj povedali. Ko je šla mimo Urša, so se jej smejali, rekoč: „Rokovice ima!"
Urši je šlo na jok; jeza in kes sta jej navdajala srce, bala se je, da je fantje ne dotečejo, hiteli ni smela, sicer bi bila sama spredaj gredoče žensko dohitela. Nekoliko starih ženic, mimo kterih je stopala, tiho jih pozdravljaje, ni opazilo njenih rokovic; za vasjo jih jo 6lekla, skrila jih je v robec, po poti jih ni nobeden več videl. Vendar doma so že vsi vedeli, kaj ima novega, manjša dekla jo naprej hitela in predno je Urša prišla, jo je že izdala. Ko je ta šla pod odprtimi okni, je slišala, kako pravi gospodinja gospodarju: Jiokovice ima!" To jo je hudo ranilo, solzeč se, šla je v čumnato, vrgla raz sebe obleko, podala so v hlev, vrdjala živino, v hiši fo še pokazala ni, ta dan bi niti k mizi jest ne bila prišla, če bi se no bila bala večje sramote.
(Dalje prih.)
Domače novice.
(Nadvojvoda Albreht) se danes zvečer pripelje v Ljubljano.
(Duhovne vaje) za inašnike v Ljubljani vodil bo letos P. Peter Guglberger S. J., kteri je vrednik dobro znanemu in jako razširjenemu časniku „Sendbote des gottlicben Herzens Jesu" v luomostu.
(Kanoničiio umeščen) je bil 8. t. m. na faro Šent-Gothard čast. g. Ivan Verhovuik, dosedaj kaplan v Dobu.
(Volilni shod) v Kranji, kterega je sklical gospod državni poslanec dr. P oklu kar sinoči na 8. uro, bil je zelo obilno obiskovan ter se je vršil sijajno in častno. Za predsednika shoda izvolil se je gosp. mestni župan Savnik, ki je zbrane meščane pozdravil z jedrnatim nagovorom in jim je potem naznanil, da je na dnevnem redu: a) poročilo državnega poslanca za Kranj, b) razgovor glede Kranjske gimnazije.
Potem poročal je dr. P o k 1 u k ar o delovanji državnega zbora sploh, o postopanji slovenskih poslancev in konečno nekoliko tudi o svojem lastnem delovanji v zadnjem zasedanji državnega zbora — v približno eno uro trajajočem, s pohvalo sprejetem govoru. S pohvalo omenjal je izrekoma postopanje ministra barona Pražaka, enako brez ovinkov pa tudi slikal nasprotja z naučnim ministrom glede slovenskega šolstva sploh, posebej pa še glede gimnazije v Kranji, obrtnijske šole v Trstu. — Po končanem poročilu izrekla se je na predlog župana g. Savni k a poslancu dr. Poklukarju soglasuo zaupnica.
K drugi točki govoril je gimnazijski vodja W i es-thaler, ter je v obširnem, gladkem in stvarnem govoru povedal, kako je — do sedaj uradno še nikakor potrjena vest o odpravi gimnazije v Kranji vse meščanstvo in druge kroge zadela kot blisk iz jasnega neba — ter je koncem svojega, glasno od-obravanega govora predlagal: naj se naprosi državni poslanec g. dr. Poklukar, da stori skupno z gg. poslancema grolom Hohenwartom in knezom \V i n d i s c h-griltzom, in ako se mu potrebno zdi, tudi z drugimi slovenskimi poslanci pri minister-stvu primerne korake, da so ta odredba, ako bi se res nameravala, ustavi.
Ta predlog sprejel se je soglasno in gosp. dr. Poklukar izrekel je, da rad sprejme dano mu nalogo.
Potem predlagal je g. dr. Savnik po precej obširnem, jako gorkem govoru sledečo resolucijo:
Odredba naučnega ministra, glede odpravo nižje gimnazije v Kranji, bila bi, ako s« uradno potrdi:
1.	v nasprotji z opravičeno zahtevo slovenskih starišev po izobraževanji njihovih otrok, kterim zelo obtežuje vstop v srednje šole;
2.	ta ministrova naredba je v nasprotji z interesi državo in državnih /inanc, ker bi bilo potem neobhodno potrebno, v Ljubljani ustanoviti mnogo dražjo drugo državno višo gimnazijo;
55. je ta naredba zelo žaljiva za narod slovenski, ki pač sme zahtevati, da se s Kranjsko, de loma slovensko nižjo gimnazijo ne ravnil stroge je, kakor s sploh slabejo obiskovano nemško gimnazijo v Kočevji.
Zbrani volilci Kranjskega mesta, kteri za vzdr-žavanje te gimnazijo prinašajo tolike žrtve, izrekajo toraj svojo odločno željo, da naj se poklicana deželna oblastva in pa naši zastopniki v deželnem in državnem zboru z vsemi postavnimi sredstvi pote-zajo, da so ta neopravičena, državnim koristim škodljiva in naš narod tolikanj žaleča miuisterska naredba ne potrdi, oziroma prekliče.
Tudi ta predlog sprejel se je po kratkem razgovoru, kterega so so vdoložili gospodje: Preveč, dr. Poklukar in vodja Wiesthaler — soglasno.
Konečno so je s splošnem, glasnem odobravanjem sprejel predlog gospoda P a vš le rja ml., da naj se gosp. vodju Wiesthlerju za njegovo delovanje zahvala izreče. — Slioda, ki je trajal do pol 11. ure, vdeležila se je tudi vsa duhovščina in gospod okrajni glavar Merk; po končanem resnem razgovoru vrstilo pa so se še pozno v noč na vrtu čitalniškem prijateljske uapitnico.
(Vspored pri vsprejemn Čehov v Postojini) dne 12. avgusta t. I.; I. Pozdrav došlih gostov na kolodvoru v Postojini okolu 10. ure dopoludno; pred in po pozdravu svira domača godba. 2. Odhod v „Jamo" ob 11. uri; ua „PIe8iščiu svira godba; na ..Kalvariji" pevanje mirodnili pesni j. 3. Okoli 1. uro popoludne obed bratov Oeliov pri „Zlatem levu", „Ogerski kroni" in na restavraciji kolodvorski, in to „table d'hote" za skupaj 000 osob po 1 gold. brez pijače. Število za „table d' hote" omejeno je iz raznih vzrokov. 4. Zvečer poslovilo od odhajajočih gostov na kolodvoru. — Razna društva zbirajo se pod zastavami na kolodvoru ob 9. uri dopoludne prod prihodom bratov Cehov, in popoludne ravno tam pred odhodom.	Odbor.
(Zaročil) se je naš učenjak in rojak g. prof. dr. Karol G laser z gospico Teklo pl. Dobro vsko-Junoszo v Oloinuci na Moravskem. Poroka bo meseca septembra.
(Razstava ženskih ročnih del) v Rudofi-numu se je 3. t. m. zatvorila, zato naj blagovolijo vdeleženci priti po svoje izdelke prej ko mogoče.
Telegrami.
Benedke, 0. avgusta. Gondolčri so ustavili delo. Zupan jo objavil, da sleherni zgubi pravico vozariti, kodor do danes opoludno-no pride s svojo gondolo na odkazano mu mesto.
Sofija, avgusta. Princa Koburškega jutri pričakujemo. Sobranje je sklicano za soboto.
Dunaj, 10. avgusta. Princ Koburški se je danes dopoludne ob četrt na 10. uri po državni železnici odpeljal v T ur n -Sever in. „Fremdenblatt" naglašujo, da se Koburžanovo ravnanje no vjema z Berolinsko pogodbo, ker ga države niso k temu pod-bujale in ga Turčija za kneza Bolgarskega še potrdila ni. Princevo dejanje jo toraj za sedaj le nekak zanimiv poskus.
Vremensko »poročil«.
g? Čas 81 a n j e Sag -—------- Veter Vreme e
zrukonitira toplomera	JE!
opazovanja T „„„ Po'cei*iJu	_55 S
TTiTTzjutJ 7H8 74 +111-4 brozv. jasno 0 2. h. pop. 785-25 +310 si. zap. „ 0 00 9. u. zve«. 734 07 +22 0 sr. zap.
O., za 4'7" nad noriualom.
D umi) k k h borza.
(Telegratično poročilo.)
10. avgusta.
Papirna renta J>'<, po 100 Sreberna , 5% „ 100 4* avstr. zlata renta, davna Papirna renta, davka prosta Akcije »VBtr.-ogerske banke Kreditne akcije London .
Srebro . . . . Francoski napoleond. . Cos. cekini ... Nemške marke
gi. (s davka) (8 16% davka) prosta
81	gl.
82	.
112	,
96	.
884	„
280	„
126	„
9 5 «1
ar. 60 or» 4r.
90
lr.
99'/, 95 77 •/,
kr.
c,gdceva esenca
tjrjekarjapiccolija
v.Ljubljani '
To zdravilo napravljeno je po navodil, kojoga jn priobčil o. k. vladni sovotnik in do/.elno-zdiavstvenl poročevalec za Kranjsko, g. dr. Emil vite/, Htltekl. Izvrstnost esence potrjujejo zelo učeni zdravniki in tisočero ljudi, ki so jo rabili; ozdravljiv žolodčeve in telesne bolezni, posebno pa zaprtje, vrunično in jetrne obolelosti, kakor tudi liomoroido ali zlato žilo, žolodečno in pre-liajalno mrzlico in je najboljše sredstvo zoper gliste pri otrocih.
Izdelovatelj pošilja jo v zaliojčkih po 12 steklenic za I gld. .'tli ki-, po poštnem povzetji. Poštnino trpe p. t. naročniki.
V stoklonioah no 10 kr. samo v P!ocoH«Jevl lekarni „pri angelju" na Dunajski cesti v Ljubljani. — V steklenicah po 15 kr. v Ui zziol i-jovi lekarni v Novem mestu in v mnogih lekarnah na Štajiirskom, Koroškem, v Primoiji, Tirolih, Trstu, Istriji in Dalmaciji.	(5)