BORISOV
Moji učitelji
¦J                   nogo sem jih imel, a dva sta mi ostala najbolj v
^-v     ^=rSn^-   y~*    spominu. S hvaležnostjo in ponosom se sicer
\     N.       W      /    I    spominjam  vseh,   dva sta se pa  še posebno
\ K\.   W /A I     globoko zapisala v moje srce. Ali sem bil v
\ I\\I//   I /     tel1 dvel1 dobah iaz ta^° dovzeten za vtiske,
\   \C>7   A I       ali sta ^*1' t0 tako *zrazli* osebnosti, tega da-
\\T//^J  I      nes ne morern Presoditi.
I \             Prve žarke modrosti   mi je delila gospa
Ij                     \ \      učiteljica H. Dobro se še spominjam, s kakim
/ /        ¦    ¦           \ \     strahom sem stal pred njo,. ko me je prvič
/ /                     \ \   nagovorila.
^"^         »No, čigav si pa ti, dečko?« me je vpra-
šala. Če bi se bilo vršilo to zunaj, pod milim nebom kje, bi me ne bila več
videla, tako bi 30 bil popihal izpred nje. A v šoli sem čutil, da sem prikovan.
Toliko, da sem se v tistem hipu spomnil, kako pravijo po domače pri
naši hiši.
Bal sem se pa zaradi tega, ker so starejši šolarji pravili, kako je go-spa huda. A v par tednih sem spoznal, da ni tako. Bili so namreč le oni moji sošolci hudi — lenuhi. Res je bila gospa stroga, a le z lenuhi, ki se niso hoteli učiti. Ti so se večkrat šele fia večer vračali iz šole, ko sem jaz že trikrat jedel in bil že v četrto hudo lačen.
V  šoli sem dobro izhajal, ker sem se moral tudi doma učiti, kar pri nas na kmetih v tistih časih ni bila navada. Moj oče pa je skrbno pazil, da sem vsaj zvečer vzel v roke kako knjigo, če sem čez dan imel kako drugo opravilo. Poleg tega mi je pa tudi zabičal, da se bom tri dni postil in da jih dobiin prav pošteno z leskovko,  če bom kdaj po šoli zaprt.   Nobene stvari se pa nisem tako bal kot leskovke, ki je v očetovi roki dobila čudo-vito moč do mojih tankih hlačic... To sem že izkušal in zato sem se iz-ogibal vsake priložnosti, da bi ne prišla s palico zopet v neprijetno dotiko.
Prvo šolsko leto je minilo srečno. Zaradi šole nisem irnel pri očetu nikdar sitnosti, 0 drugih zadevah naj pa molčim ...
V  drugern šolskem letu pa bi me biia kmalu zadela neljuba nezgoda. Nekega dne mi ni dala žilica miru, da bi ne ponagajal sosedovi Francki, ki je sedela vštric moje klopi. Itnel sern pri sebi kratek žrebljiček. Iztegnil
—•    195   ~—
,~_J>
sein se skrivaj do njene klopi in pritrdil njen predpasnik h klopi. V tem hipu vstopi gospa učiteljica. Vstali smo in pozdravili. Med pozdravom sem slišal razločno nesrečni »resk«. To me je tako prestrašilo, da se ni-sem upal ozreti. V tem pa je že nekaj zajokalo poleg mene. Spoznal sem Franckin glas.
»Kaj pa je, Francka?« vpraša učiteljica.
»Nekdo mi je pribil predpasnik h klopi, da se je raztrgal,« odgovori jokaje Francka.
»Kdo je naredil to?« Strog je bil gospejin glas, in videl sem, da ie zrla naravnost vame.
»Ti boš vedel!« Pokazala je s prstom name. Jaz pa sem inolčal in gledal v tla... Zdelo se mi je, da mi čita na obrazu mojo krivdo.
»Govori! Si videl ali ne?«
»On ie! Sam ie pribil,« blekne v tem nekdo za rrienoj. Skoro hvaležen sein mu bil, da je odgovoril namesto mene.
»Tako? Tudi ti si tak? Boš po šoli malo posedel.«                               i
Nato smo molili, in pričel se je pouk.
A ta dan nisem bil prav nič zbranega duha. Nikdar nisem bil še zaprt, zato me je skrbelo, kaj bo to in kako se bova dorna pogledala s strogim očetom. Čim bolj se je bližal konec p-ouka, tem bolj tesno mi je postajalo pri srcu.
Ko je odbila dvanajsta ura, smo odmolili, in drugi so odšli iz šole. Jaz sem bil pa kar hipoma sam v sobi. Tako tesno in dolgoeasno se mi je zdelo samemu, kot bi bil sredi velike puščave.
»Zakaj si storil to?« reče učiteljica, ko se vrne v sobo.
»Prosim, pustite me domov, saj ne bom več!« Šlo mi je skoro na jok.
»O, saj pojdeš, kadar prebiješ kazen!«
»Prosim, pustite me! Drugače jutri ne bom mogel priti v šolo!« sem zaprosil še mileje.
»Zakaj ne boš niogel priti? Saj ne boš do jutri zaprt,« pravi učite-ljica, smehljaje se moji zgovornosti.
»Pa rne bo oče tako lmdo s palico, da bom bolan ...«
»Ali se bojiš očeta?«
»Pa jako ...« in zajokal sem še bolj.
»No, pa pojdi! Toda drugič bo hujša kazen, če boš tako poreden.«
Ubral sem jo domov. kolikor so me nesle noge. Na vsak način sem hotel doliiteti sosedcvo Francko in io prositi, da bi ne povedala doma, kaj sem ji storil v šoli. To je bil tudi vzrok, da sern učiteljico prosil, naj me pusti doinov.
Francko sem dohitel že blizu doina. O moji prošnji ni hotela sprva nič slišati. »Pa mi kupi nov predpasnik,« je rekla. Jaz siromak sem ji ponujal dva krajcarja, ki sem ju imel prihranjena, ona pa se mi je še smejala po-vrliu. Obljubljal sem ji vse mogoče stvari.
»Branil te bom pred dečki, če te bodo hoteli kdaj tepsti.«
_^,    196    i—
»Kako me boš branil, saj še sebe ne moreš! Vsak te vrže po tleh ...«
Zdaj sem bil pa zares jezen na Francko, ker me je tako podcenjevala. V tem hipu pa sem se spomnil, da ima Francka neizrečeno rada med. Ko-likokrat me je prosila, naj ji prihranim košček, kadar je videla, da ga je ded jemal čebelam in navadno tudi meni odločil droben sat.
»Le počakaj,« sem ji rekel, »jutri me boš spet prosila medu, pa ti ga ne bom dal, če me le zatožiš doma.«
Zadel sem pravo struno. Francka se je začela pogajati z menoj, in res sva po kratkem besedičenju naredila sklep, da bo Franckia molčala, jaz ji bom pa od svojega sladkega deleža dal polovico.
V tem pa sva prišla že tudi do doma. Prav s hvaležnostjo sem se spomnil gospe učiteljice, ki me je izpustila iz zapora, da sva se lahko s Francko pobotala še pravočasno.
Nekoč me je poslala učiteljica iz Šole v bližnjo prodajalnico po čr-nila. Vesel sem bil, ker me je zadela ta čast, in hotel sem naročilo tudi hitro izvršiti. V pradajalnici sem nekaj časa čakal; zato sem hotel to za-mudo nazaj grede nadomestiti. Ubral sem jo nazaj proti šoli, kolikor so me nesle noge. Pa — ojoj! Spotaknil sem se ab kamen, steklenica je za-žvenketala, in cela ploha črnila mi je pljusknila v obraz. črnilo se je raz-lilo, steklenica ubila, jaz pa sem sedel sredi teh razvalin. Premišljal sem, kaj naj storim. Najrajši bi jo bil popihal naravnost domov. Toda pri sebi nisem imel niti klobuka niti šolskih priprav. In tako bi ne bilo varno priti domov. Ni mi kazalo nič drugega kot iti v šolo. Bal sem se pa, kaj bo re-kla gospa učiteljica. In sram me je bilo pred sošolci, ker sem se štel žlei med velike, pa sem tako grdo padel kot kak samosrajčnik. Ves v strahu sem prestopil šolski prag.
A tu me je zadelo1 nekaj, česar nisem pričakoval. Jaz sem se držal na jok, moji sošolci so se pa vsi naenkrat na ves glas zagrohotali, Pogle-dal sem učiteljico, kaj bo iz tega. A tudi ona se je smejala, smejala prav iz srca.
»Kaj si se šel v črnilo kopat? Ubogi siromak,« je izpregovorila prva ona. Zdaj mi je bilo šele jasno vse. V obraz mi je pljusknilo črnilo, jaz sem se pa kar z rokavom obrisal. V strahu se nisem niti spomnil, da se bom s tem še bolj namazal. Roke sem imel sicer tudi črne, a te sem lahko vtaknil vsaj v žep.
Pobit in zadovoljen obenem sem odšel v svojo klop; pričakoval sem namreč vse kaj hujega.
Gospa učiteljica se nam je zdela vedno jako resna. Mi smo rekli se-veda, da je huda. Čudno se nam je zdelo, da je bila vedno črno oprav-ljena. Pa zlatto uro in verižico je imela, in jaz sem sklepal, da irto«a biti1 jako bogata.
Nekoč sem šel po hodniku mimo njene sobe, ki je bila ravno napot odprta. Jej, kako je bilo notri lepo! Kar obstal sem, začuden nad prelepo omaro z zrcalom, dolgim stolom — zofo — ki je bil prevlečen z zelenim
^.    197   ——
blagom in videti jako mehak. Tako lepo je bilo kot v cerkvi pred oltarjem, in rad bi bil pokukal skozi vrata; a v tem hipu sem zaslišal neki šum, ki me je prepodil.
Pozneje sem nekoč pri ključalnici gledal v sobo, a videl nisem ničesar.
Tri leta sem hodil doma v šolo, potem sem pa šel v mesto. Isto leto je odšla tudi gospa učiteljica od nas. Nisem je videl več, a spominjal sem se je čestokrat s hvaležnostjo. Navzlic temu, da sem prišel s kmetov v mestno šolo, sern tukaj vendar dobro napredoval, ker sem pri »strogi« učiteljici dobil trdno podlago. Videč, da nič ne zaostajam za mestnimi učenci, sem dobil pogum, da sem z lahkoto premagoval vse težave.
Prvega učitelja v mestu smo v kratkem izgubili. Odšel je na drugo šolo. Zato mi ni ostalo drugega v spominu kot to, da nas je s svojim lepim pripovedovanjem kar pričaral na klopi in da je znal jako lepo igrati in peti.
Novega gospoda učitelja pa smo se prvi hip kar prestrašili. Bil je take postave, kakor kak orjak iz devete dežele, pa brke je imel, dolge in ko-šate kot kak Turčin in gledal je tudi precej hudo. — Toda že prvb uro smo spoznali, da nas je njegova vnanjost varala. Spravil nas je hitro v dobro voljo, ker je vedno kaj takega povedal, da smo se morali smejati. Moj sošolec je bil na primer nekaj vprašan, a siromak se je tako bal no-vega učitelja, da so se mu hlačice kar vidno tresle. Tudi učitelj je to opa-zil in mu smehljaje rekel: »Nič se ne boj, saj nisem tako hud, kot je bil Kara Mustafa, čeravno imam še večje brke, kakor jih je imel ta mušta-car!« Pa) smo se zasmejali, in z nami se je smejal tudi učitelj. Hipoma pa ie bil njegov obraz zopet resen — znamenje, da je konec šale. To je bilo nekaj čudnega pri njem: znal je biti šaljiv, a v hipu spet resen, in po tem smo se tudi mi nehote ravnali. Njemu ni bilo treba nič opominjati, vse je šlo saimo prav. Celo lenuhi so se pri njem izpreobračali v dobre učence, ker je imel za vsakega izpodbudno besedo, če je kazal količkaj dobre volje.
Naš gospod učitelj je bil velik hribolazec. Vse višje vrhove naših gora je že obiskal in prehodil vse slovenske dežele. Jako smo se čudili, ko je semtertja koga vprašal, kje je doma, pa mu je naštel znamenitosti njegovega rojstnega kraja in vedel za vsako staro razvalino, za vsako najmanjšo vodico in vasico. Tudi meni je povedal, da so se za Francozov potikali po moji ožji domovini vojaški beguni, zvani rokovnjači, kar me je zanimalo in sem pozneje doma izpraševal stare ljudi niatančneje o tem.
Spomladi in poleti smo šli popoldne večkrat na izlet v okolico mesta, najrajši pa na kak hribček. Spotoma in na mestu smo se seveda kaj učili, bodisi zemljepisa ali rastlinstva, pa tudi zgodovine, sploh na kar je go-spod učitelj navedel pogovor. Ti izleti so mi se danes živo v spominu. Na njih smo se igraje učili. Šli smo na primer na staro mestno ozidje, ki je bilo takrat že skoro popolnoma razdejano in pokrito čezinčez z ruševino, kjer smo najprej začeli s kako igro. Kraj je bil za to kot nalašč; skrivali smo se za nasip, izkušali drug drugega presenetiti in ga izvleči na svojo stran ali smo pa na širokem nasipu skakali kozla. Ko smo bili dovolj utrujeni,
—.    198   .—
smo pa posedli po nasipu, in začela se je po krafkem odmoru šola.
Govorili smo o pomenu tega nasipa v davnih časih. Takrat je bilo na tem mestu močno obzidje, ki je varovalo mesto pred sovražniki. Slišali smo o divjih Hunih in njihovem kralju Atili, o Rimljanih in drugih sovraž-nikih, ki so se na tem mestu trudili, da bi udrli v mesto in si priborili bo-gat plen.
»In glejte, kako je dandanes,« je končal gospod učitelj. »Ni se nam več treba bati navalov divjih narodov, zakaj vsa tista ljudstva, ki1 niso hotela sprejeti oimike, so izginila z zemeljskega površja. Le molčeči spo-meniki nam še govore o burnih časih preteklosti. Danes se nam ni treba nikogar bati. Omika je naredila iz trdega, sirovega prirodnega človeka omikano bitje, ki ne ljubi samo samega sebe, ampak vsakega zemljana. In čim višjo stopnjo omike bodo dosegli narodi, tem manj bo prepirov in sovraštva med posamezniki, pa tudi med narodi in državami. Zato mora vsak že mlad skrbeti, da bo kdaj s svojo orniko delal čast svojemu na-rodu.«
Tako je govoril gospod učitelj. Kadar je govoril o Ijubezni do domo-vine in naroda, so mu žarele oči v svetem sijaju, a nam so trepetala srca, ko smo videli pred sabo moža, orjaškega po telesu, a še večjega po duši in ljubezni do vsega pravega in dobrega.
Samo en takih izletov mi ie ostal v žalostnem spommu.
Bili smo na gradu in se učili zemljepisa. Sedeli smo v bregu, vsak s svojim zemljevidom v roki. V sredi med nami je bil gospod učitelj. Ne vem, kaj me je zmotilo tisti dan, da sem začel spredaj sedečemu sošoku nagajati. Menda sem mu vtikal bilke za ovratnik. Trda trava pa je tova1-riša najbrž zbodla v vrat, ker se je nenadoma zganil in nekaj zagodrn]al. V tem hipu se ozre gospod učitelj. Videl je, da sem odmaknil roko od to-variševega vratu.
»Če se misliš igrati, pa pojdi rajši domov,« reče resno gospod učitelj.
Nisem vedel, ali je to opomin ali že ukaz in nisem se gamil.
»Le pojdi!«
Vzel sem knjige, pozdravil in odšel. A bilo mi1 je tako tesno pri srcu, da bi se bil kmalu razjokal. Hudo mi je bilo, ker sem razžalil dobrega go-spoda učitelja, a tudi poslušal bi bil rad, ker me je zemljepis jako veselil.
Krenil sem po bregu vstran in se za grmom ozrl. Videl sem svoje to-variše, ki so bili vsi zaverovani v zemljevide. Razločil sem še tudi be-sede gospoda učitelja. Tedaj mi je prišto na misel, da bi se skril v grmu in tam poslušai Vzel sem v roke zemljevid in napenjal ušesa. Res sem čul skoro vsako besedo. Govorili so ravna o močvirju blizu mesta in o starodavnih naselbinah v tem kraju, o stavbah na kolih. Oh, to me je za-nimalo. Skoro bi bil zlezel iz grmai, da bi bolj slišal, a sem se bal.
Pouk se je končal. Tovariši so odšli z gospodom učiteljem skupaj do mesta, jaz sem pa počakal v svojem skrivališču toliko časa, da so mi vsi izginili izpred oči. Potem sem pa krenil po najbližji poti na stanovanje.
-~.    199   .~—                                        s
Nekaj dni nato sem bil v šoli vprašan zemljepis. Znal sem prav do-bro in povedal sem vse, kar smo se učili na onem izletu. To se je zdelo učitelju čudno; zato me vpraša: »Kje si vse to zvedel? Saj te ni bilo pri pouku.« Povedal sem, da sem iz dalje poslušal in si zapomnil. — Tedaj sem bral učitelju na obrazu, da mu je vkljub moji nerodnosti hudo, ker me je spodil od pouka.
Od takrat nisem več motil pouka, in z učiteljem sva ostala najboljša prijatelja.
Ej, lepi časi so bili to. Kadar se snMeva s kakim sošolcem, vselej na-nese pogovor na ta leta.
Pozneje smo se razšli na vse strani. Nekateri so nadaljevali ljudsko šolo, drugi smo se pa po dovršenem četrtem razredu razkropili po gim-nazijah in realkah.
Kadar me je pozneje srečal gospod učitelj, me je vselej vprašal, kako je v latinski šoli. In bil sem ves srečen, ko sem lahko odgovoril, da ni hudega.                                                                                                   ,
A nisva se dolgo srečavala. V njegovem razredu se je že prihodnje leto razširila nalezljiva bolezen, ki se je lotila tudi njega. V kratkem času ji je podlegel, in jokajočih src smo ga spremili na zadnji poti. Vsi, ki smo bilf prejšnje ieto še njegovi učenci, smo se zbrali pred hišo, kjer je umrl, in vsem je bilo pri srcu, kot bi bili izgubili drugega očeta.
Tak je bil naš dobri gospod učitelj. Blag po srcu ih velik po duši, zato ostane vsem, ki smo ga poznali, v neizbrisnem spominu.