159
Ogled po svetu.
Kitajsko in Kitajci.
Od daljnih krajev, ptujih stvari in narodov ljudje kaj radi izkrajno sodijo; mislijo si jih popolnoma puščave ali pa paradiže, zlo omikane gospode, ali pa naravnost pasjoglavce.
Ker smo nagnjeni tako netemeljito soditi o rečeh, kte-rih z lastnimi očmi gledati nam mogoče ni, mislim, da toliko bolj željni bi imeli biti, zvediti resnico, kako je in kako da ni, kaj imajo pravega basni v sebi in kaj izmišljenega, ktere se pripovedujejo o tej ali uni reči, o tem ali unem narodu.
V sredi Azije leži carstvo K i t aj s k o (China), ktero imenujejo Kitajci „nebeško kraljestvo", in tisuč in tisuč let znano že skor vsemu svetu po imenu, ne vemo nič kaj pravega, kako in kaj je tam, ker, ograjeni z neizmernimi zidovi s sumljivim očesom pogledujejo ptujca in vrata zapirajo, da bi kdo kaj dobrega ne odnesel ali kaj slabega ne zatrosil v to „ne-beško kraljestvo".
Vsakemu pa ni mogoče gledat iti, da bi z lastnim očesom se prepričal resnice,   akoravno   niso več današnje   dni
tako terdovratni Kitajci, in zato nam je treba verjeti možem, kteri z velikim trudom, z mnogimi nevarnostmi, oboroženi z učenostjo potujejo po svetu, ter tako razširjujejo luč spoznanja in trebijo resnico neresnice. Zato hočem nekoliko posneti popis Kitajcov po Anderzon-u".
Sedmega grudna smo dosegli, skoz neizmerno število ribiških ladij jadraje, ktere so nam s pisanimi jadri nazna-novale neobičnosti in čudovitosti Kitajcov, iztok kantonske reke. Toliko čudovitih čolničev smo vidili tukaj , kterih pa ne bom popisoval, ker je dosti bolj imenitnega pri ladijah, ktere smo pozneje vidili. Pridši med perve robaste in gole skaline , smo zvedili, da srno med otoki „ladroniu, kjer ni nobene rastline, ne trave, ne drevesa, vse golo in pusto. Ti otoki so prebivališča glasovitih roparjev, kterih ni moglo kitajsko vladarstvo podjarmiti in jih še dandanašnji ne more ukrotiti. Ne le ob bregovih se klatijo in ropajo kar jim pod roke pride, tudi na močnih, berzojadernih ladijah, večidel pod poveljstvom Portugizov, temuč tudi v deželo jo udarijo po rekah ter se ne strašijo sicer mnogih ali slabih ter-dnjav in vsakteremu tudi ne beže.
Ce smo bližej suhemu šli, več čolnov je bilo polnih Kitajcov s širocimi klobuki. Vidilo na njih se je bogastvo ljudstva, kar priča slehern kraj na suhem in morji. Nekaj milj še po morji jadraje smo prišli v Honkong, angležko mesto, ktero hočem pozneje nekoliko omeniti, ker smo tukaj božič praznovali. Komaj smo sidro vergli, ker je čolnič na suho šel po pisma in druge reči, je bilo že polno Kitajcev okoli ladije ponujaje vsake baze naj različuejšega sadja in druzih reči, vse zlo mikavno in dober kup. Eden druzega angležki ogovarjaje, radovedno pogledovaje se, zbiraje, kup-čevaje, je bilo težko razločiti, kdo je zanimivši: naši švedski mornarji ali ptuji kramarji pod širokimi klobuki, in v trenutku je bilo na ladii življenje, da se je vse terlo. Ko je čoln nazaj prišel, smo jo naprej odrinili proti WhampoI. Radovedno smo kitajske čolne ogledovali, kteri so se počasi inemo nas gibali. Na obeh straneh zgib rudeče, prav živo opisan, z velikimi očesi; Kitajc namreč pravi: ,,brez oči ne more ne gledati ne iti", z visokim zadnjim delom, z majhnimi altani po straneh, in poln upijočih, kteri zraven še na bobne tolčejo in prepevajo, in ne molče nikdar, ne pri delu, ne kadar počivajo, maje se čoln kakor strašni velikan starodavnih časov — in ako bi ga vedno in okrog in okrog ogledoval, vedno bi bilo še kaj novega zapaziti bilo, ker v vsi svoji neokrevnosti nek naraven nagib k znajdbam kaže, kar se tukaj na mnogoverstnih rečeh lahko vidi.
Nar zanimivši je bil perve dni izhod na deželo. Po-morje od deleč zeleno in kaj mikavno ni bilo bližej pridši bogato imenitnost, posebno kar rastlinstvo zadeva. Za ozkim pasom gostega bičja razprostira se bregovje enako obalu in za njim do sinjih gora v daljini ni nič drugega kot močvirje, na kterem je sem ter tje sternje požete riškaše, med kterim divje race in druge živali brozgajo. Na vskriž čez to močvirje so steze,   zaperte   po kratkih   medprostorih.
S pomočjo nekega prijaznega Kitajca smo prišli skoz perve vratica in če si ravno so pravili, da so tukajšni prebivavci pred malo dnevi dva Angleža umorili, se nismo dali prestrašiti ter smo neboječi šli od enih vratic do druzih, od ene koče do druge.    (Dalje sledi.)
162
Ogled po svetu.
Kitajsko in Kitajci. (^Dalje.) Prav prijazno so nas sprejemali Kitajci. Ponujali so nam ljule in palčice bambusa, čaj brez sladkora v škedelčicah. Hiše so bile polne čudnega in nikomur podobnega orodja; v\se majhno in sleherno iz bambusa izdelano. Pred vsako hišo je bil majhen zid podoben dimniku , kjer je malik in pred njim kadunja polna peska, v kterega so goreče dobro dišeča palčice vtaknjene. Vreč teh hiš je bilo podobnih terdnjavaui in so tudi oborožene s puškami in sulicami železnimi, — zgol znamenja, da so vedno pripravljeni za napad roparjev.
163
Veliko druzega, skor vse. kar smo tukaj vidili, je bilo nenavadno; zato smo se bolj pazili na vse. JVar čudiieje pa je bilo to, dasiravno so te hiše na videz revne, da imajo vendar vsega, prav brezskerbnemu življenju potrebnega zadosti, in povsod se vidi, da so Kitajci premožniši v vseh stvareh memo drugih narodov. Vajeni smo z zaničljivim očesom ogledovati orodje kitajsko, ravno tako kakor tudi orodje naših preddedov, in veseli smo, da nas je umetnija oprostila mnogega orodja, ktero se nahaja zdaj le še v kakem kotu sta-rinarstva. Pa če hočemo vlastitosti Kitajcev prav zapopasti, moramo drugo mero imeti, kakor jo imamo sami za-se v Evropi. Njih široka, lahka, možkim in ženskam občna noša jim ne zatiruje udov v rasti, — nam pa se ne dopada; klobuki iz bambusa so jim za dež in solnce, in v njih coklah se prav lahko hodi. Kar oblačila zadeva, so tudi tam ravno tako različne, kakor pri nas, ličnega in bornega blaga. Vsi Kitajci, s kterimi smo skupaj zadeli, so bili prav priljudni, pa ravno tako sničavi, kakor mi njih, so ogledovali oni nas in oblačila naše.
Kitajec se nekako otročje obnaša in je krotak , in te lastnosti ga človeku koj prikupijo; snažna in zadovoljna duša je. Mnogokrat sem slišal od njih goljufnosti govoriti in da so za naj manji dobiček k vsakemu početju pripravljeni. Je li prevara mar tukaj doma? Morebiti je verjetniše, da se je iz Evrope semkaj pritepla. Vsi popotniki, z deželo m njenimi stanovniki znani, hvalijo Kitajce gostoljubne, mirne in zveste ljudi.
Proti Whampoi smo se zadnji dan vozili med nizkimi bregovi, na kterih so sem ter tje nakupičene mesta. Vedno je bilo polno čolničev okrog ladije naše, in če se je le količkaj ustavila, je vse žvergolelo krog nje. V Whampoo pridši smo ladijo snažili in v tem se ozerli enmalo po okrajni. Zapazili smo, da kitajski narod je varčen in premišljen; ne ene pedi zemlje (čujte Evropejci!) ne pusti neporabljene; po nižjih krajinah pridelujejo riškašo in mervo, višje ležeče in nerodovitne skale jim so za pokopališča. Nikjer se ne razprostirajo mesta deleč okrog, le na ozkih pasovih zraven rek so zidane. Whampoa obstaja iz dveh delov: stara in nova AVhampoa. Skoz oba dela mesta pelje le ena sama cesta od streh skoraj pokrita, ktere deleč čez nizke hiše mole. Velika množica ljudi se gnječe na majhnem prostoru, blago je po štacunah nabasano; vse čudno se mi je zdelo, toliko majhnih cerkvic, različnih noš, čudnih stanovanj viditi. Pokopališča po hribih so ravno tako različne, kakor pri nas. Dobro se ve, kje revež, kje bogatin počiva; pol-okrožna jama kaže, da tukaj sin revšine leži; okrog grobov bogatih zidajo več vatlov visoke zidove v podobi podkve, v sredi je lepo zlikan kamen, na kterem je stan in starost pokopanega in več drugih reči zapisanih. Pokopališča mornarjev so na sredi nekoliko višje in tako narejene, da se v čredo zamore ladijsko bandero postaviti. Kitajci svoje mertve verlo časte. Naj večja nesreča je starišem, ako nobenega sina nimajo, ki bi na njih grobu žaloval; ne le pri pogrebu, teinuč tudi ob drugih časih imajo veliko žalobnih obredov. V Kantonu-se pripoveduje od nekega bogatega moža, za kterega so tri leta iskali pripravnega, svetega pokopališča.
Med homci je bilo mnogo vasi, pa skoraj vse z zidovi obdane, da ni bilo mogoče jih od znotraj pregledati. Ko smo vendar v ene teh vasi prišli, se je zbralo mnogo zijalov, zgoi možkih vsake starosti okoli nas. Hiteli smo dalje priti, posebno, ker so otroci vsi plašni kričali „fangkvaž!u S to besedo, ktera je izraz začudenja, vsakega Evropejca pozdravljajo. Stareji se prestrašili niso, ampak obdali so nas in od nog do glave pretipali; ali smo jim dopadli ali ne, ne vem; naj stareji plešic je majaje z glavo svoj „ay-yaku (čudno!) prav modrovito izrekoval. Ko sem poprej na okrož-nikih, skledah in sploh na porcelanu vidil Kitajce upodobljene, mislil sem , da te podobe so zgol le izmisliki; zdaj pa vem, da niso slabe podobšine ljudstva in običajev kitajskih.
(Dalje sledi.)
166
Ogled po svetu.
Kitajsko in Kitajci. CDaIJe)
Kitajci so majhne postave, v kratkih hlačah in širokih jopah, žakljem enaki, obriti so čez in čez po glavi, le dolga kita jim iz temena visi (kita pa ni kitajska, ampak tartar-ska šega, in jim le od zdaj vladajočih čarov zapovedana), svitlih, drobnih oči so, pokriti s širokim klobukom, čevlje nosijo na kveder; Kitajke so skor ravno tako oblečene, kakor možki, njih noge so čuda majhne, zato ker jim stopala v nežni mladosti proti podplatu zavijajo, lase pa imajo čudno olišpane in polne zlatih bučk.
V neki vasi sem vidil tudi veliko poslopje, ktero sem mislil, da je kaka cerkev misijonarska; zvedil pa sem, da je kraj, kjer se Kitajci razveseljujejo, in da se mu pravi „sings-songu, to je kar pri nas gledišče. Znano je, da imajo Kitajci zalo dramatiško slovstvo; mnogo njih drama-tiških del je prestavljenih v latinski, francozki in angležki jezik, in po teh so se z zahodnimi deželami bolj soznanili. Igrajo pa ne, kakor pri nas samo zvečer, temuč štiri dni zaporedoma od jutra do večera. V sredi so bili ljudje, kteri radi zastonj tudi kaj vidijo, na straneh pa so bili bolj imenitni, in na odločenem kraji so bile ženske, kterih pa nisem smel dosti ogledovati, ker Kitajci niso tako mirne kervi, kakor mi. Blizo 1500 gledavcov je bilo, kteri so svojo za-dovoljnost glasno ploskaje razodevali. Kitajci prav radi igrajo in vsi zamaknjeni v igro ne slišijo in ne vidijo, kar se krog njih godi.
Zapustili smo Whampoo in podali se proti Kantonu. Reka se vali v nizki strugi med plodnimi travniki, zasajenimi s sadnimi drevesi. Kadar voda upade, so bregovi polni napol nazih ljudi, ki ribe poberajo; po močvirji pa ostudni, oguljeni bivoli gazijo do vampa.
Tu in tam stoji na bregu kak tempelj Josu posvečen (J o s pomeni to kar bog in je pokvarjena beseda portugiška dios). Postal sem pred enim teh tempeljnov, kteri je bil iz granita sozidan, z visoko streho polno zmajev in druzih čudnih stvari, znotraj pa so bili natlačeni maliki mnogoverst-nih podob. Pop, star in nesnažen mož, sede pri mizi je zdaj kadil zdaj pa raj ž jedel. Opravilo njegovo je, z zvoncem zvoniti in po bobnu tleči, vsak pot, kader pride kaka pobožna duša v tempelj molit ali sveče I^upovat, ktere doma svojemu maliku prižiga. V tempelj pridši vtakne sveče v posodo s peskom napolnjeno, prižge zlat popir, se verze na tla, privleče iz žepov mnogo majhnih malikov, ter jih treši ob zemljo, poljubi tla, ali pa serdito gleda v malike, ako se ni prerokovanje po godu glasilo.
Bližej ko smo šli h Kantonu , več znamenitih stvari je bilo vi d i ti.
Bil sem v Kantonu, v svetu novih čudežev, vedne pre-membe, nepokojnega življenja, blišobe in siromašine. Vse, kar je človeški um znajdel, da kljuba moči Neptunovi, verti in meša tukaj se v taki različnosti, da ni boljše žive podobe kaosa, kteri je starodavne čase obdajal, ako bi se ne kazala sem ter tje iskrica nove omike. Ne verujem, da bi še kje ua svetu kaj enacega moglo biti. Ce pridemo, na priliko, v London, je vse skoraj po enem kopitu, tukaj pa je nepopisljiva različnost v vsaki in med vsako rečjo.   Ve*
167
narod živi tukaj na vodi. V čolnih se rode ljudje, na čolnih dopernašajo svoje leta in na čolnih umerjo. Reka je njih svet, čoln njih domovina.
Komaj sem v mesto stopil, me je čeda Kitajcev obsula, govoreča mešanco kitajskega in angležkega jezika vse na končnice: „si, s ing1 in on g", vsak se mi je priporočal irnenitnosti skazovati in da bi o priložnosti ptujega tička do dobrega oskubil. Štacuna pri štacuni stoji in če morejo kterega noter privabiti, zapro vrata za njim, in blago za blagom skazuje se mu ; — tergovei pa so živi judje , pa tudi nič ne zamerijo, če se jim na pol ali še manj |obljubi.
Ulice so vse ozke in strehe iz ene strani na drugo mole, da še solnce ne more skozi sijati. Vpitje je tako, da človeka ušesa morejo boleti. Zdaj pride imenitna gospa s svojimi služabniki, zdaj spet procesija slepih beračev, ktere kak otrok vodi, in ljudi nadležjejo , da je sila. Na enem oglji igrajo, na drugem sedi med množico prerokovavec; na plošo risa smešne podobe, prerokovavne besede izgovarja ponosno, ktere so vedno dobrega pomena, da mu vesela množica nameče dosti darov v klobuk.
Nobenih rokodelcov pa ni več med Kitajci kakor brivcev. Brivec nabaše svojo tružico na herbet in se na ogelj ulic ustavi. Koj ga ima v pesteh moža, kteri se želi pomladiti. Skudelica in kratka debela britev se mu sveti v rokah; lase spravlja marljivo, ker Kitajci jih radi kupujejo za gnoj. Kmalo je ves v penah, in človek res ne ve, ali bi poterpežljivost britega ali umetnost in pridnost brivčevo občudoval.
Bukve se prodajajo kar zunaj pri hišah in so prav dober kup. Ker Kitajci radi bero, imajo tudi pisatelje v veliki časti.    Ženske prečitajo čudovite kupe romanov.
To pa še ni vse.    Lepotije in gizdosti se vidi na cente;
to, kar iz Kine v Evropo in naše kraje pride, so le zametki
Kitajcev.    Ne bo verjel, kdor vsega sam ni vidih
fKonec sledi,)
170
Ogled po svetu.
Kitajsko in Kitajci. (Konec.)
Ker so Kitajci pobožni (po svojem), ni nobene se tako revne hiše, da bi ne bil v kakem kotu debelo-trebušen Jos, kteremu dan na dan dišave in vsake baze druzih stvari darujejo. Že omenjeni tempeljni pa so čudni kakor sploh Kitajci.
Popje stanujejo po straneh tempeljnov. Sama lenoba in nesnaga jih je. Oblečeni v široke višnjeve jope, veliko kučmo na glavi, rumeno ruto krog vrata in sandale na bosih nogah, imajo že s tem dosti opraviti, da oblačilo kviško derže, ktero jih pri vsaki stopinji vedno nadležuje. Stanišča njih so nečedne kakor oni. V zapaženem kotu so krulili sveti pre-siči; sama mast jih je bila. Teh prešičev nikdar ne zako-Ijejo; kadar poginejo jih sožgo kakor umerle pope. Popje ne smejo ničesa živalskega jesti,   ne mesa ne rib:   samo
želiš se žive. Zmernost v duševnih in telesnih delih je pervo vodilo njih življenja. Za procesijo Kitajci kaj radi hodijo. Vsak nese sabo neznano čudne podobe zmajev, rib, volov in molikov, pisanih in počačkanih.
Vero Kitajcev si je izmislil Kong-futse; več ko 2500 let je že stara, in ker je nje poglavitno pravilo dobi č ek, se prikupija zlo ljudem. Verozakon Budha-ta ima skoraj naj več spoznovavcev na svetu. Sanjalo se je enemu kitajskih vladarjev — govori pripovest — da se je v zahodu nova luč prikazala. Zbudivši se veleva služabnikom, naj grejo iskat nove luči. V lndii so naleteli na B udha-ta, čigar nauk se je v kratkem času silno razširil po Kitajskem. To pač je lahko verjeti, ker je nauk njegov prijazen lenobi, priliznjenec životnega čutja, in pripraven človeka v slasti in vžitku zibati. Je pa več ver na Kitajskem, med kterimi je naj imenitniša Laotre-ta.
Ženijo se Kitajci ne tako, kakor pri nas, da bi se že ženin ali nevesta poprej kaj poznala; starši včasih že zakone sklenejo, preden so še otroci na svetu, gotovo pa ko so še v otročjih letih. Žena velja štiri noter do tisuč tolarjev in še več; godi se ji ne ravno predobro kakor povsod, kjer imajo po več žen. Dokler ni rodila otroka, je enaka deklam, potlej še le zadobi pravico žene. Otroci pa mater jako spoštujejo, in otročja ljubezen je naj lepši prika-zek kitajskega značaja. Stariše zaničevati kaznujejo s smertjo, in naj svetejša dolžnost otročja je, za nje v starosti sker-beti. Nezvestobo zakonskih žen kaznujejo tudi s smertjo, pa gosposka se v take zadeve nič ne meša.
Kar umetnost Kitajcev zadeva, sem se prepričal nazaj grede. Pregledal sem poslopje, v kterem so bili zidovi po sobah prepreženi s podobami, iz lesa izrezljanimi in s cvetlicami tako umetno izdelanimi, kakor da bi se vse od naj milejše sape gibalo. Vidili smo tudi kaj zale verte. V neki vasi blizo mesta Hongkong sem šel k učitelju gledat, kaj in kako se kitajska mladina uči. Samo brati in pisati jih je učil. Čudno pa je, kako se morajo otroci učiti, ker Kitajci nimajo pismenk aličerk, ampak za vsako misel ali zapopadek (Begriff) imajo svoje znamenja, in zato je teh znamenj brez števila veliko. Vsa težava pa zgine, ako se pomisli, da otroci do 14. ali 15. leta nič ne razumejo, kar so se učili, in še le pozneje spregledajo in se začenjajo bistriti iz mešance, ktera jim glavo napolnuje. Kitajci zato učenost merijo po znanosti znamenj. Kato-lišk duhoven mi je zagotovil, da si v štirih letih ni mogel več ko 400 znamenj zapomniti. Ljudska omika na Kitajskem je pa pri vsem tem na precej visoki stopnji. Neverjetno veliko dnarjev obrača vlada za poduk ljudstva, ker boljarstva (veljaštva ali aristokracije) ne poznajo tukaj nobenega drugega kot učenosti in tudi druge blaženosti ni kakor blaženost duha in vede; plemenito rojstvo in pa bogatija ne velja nič pri vladi. Naj revniši zamore z učenostjo do naj višje časti priti. Ker je pa v kitajskem carstvu mnogo si nasprotnih in sovražnih strank, pričakujejo se ondi velike pre-kucije, akoravno se vlada umno vede, tako, na priliko, noben uradnik ne ostane doma, ampak deleč od svoje domačije dobi službo.
Kitajci se terdo  derže po veri in postavah predpisanih šeg in zaničujejo vse, kar se ž njimi ne ujema.            N.