Kulturne slike s Kranjskega. (Spisal Jos. Ciperle.) 3. Kranjsko v stari dobi. j^ala je Kranjska dežela. A vendar znamenita je že po svoji legi in po svoji zgodovini. Ni je bilo do najnovejšega casa zemlje v Evropi, koja bi bila poklicana v zgodovini igrati takovo ulogo, kakoršno je igrala ravno zemlja Kranjska. Ni je pa tudi zemlje v Evropi, koja bi bila toliko trpela, ki bi bila toliko napojena s krvjo vojnikov, kakor ravno zemlja Kranjska. Vrag za vragom si jo je prisvojal že od parativeka, vrag za vragom je teptal in pustošil nje tla, vrag za vragora je moril in žgal po nji. Cela Kranjska irna zgodovinska tla, ni ga v nji skoro kraja, kjer bi se ne bilo vršilo kdaj kako zgodovinsko dejanje. Prvi vragi, ki so divjali po nji, so bili Rirnci, za njirni so pridrvili Hunci, potem razni grmanski rodovi, za temi Turki, Benečani in v najnovejši dobi še Francozi. Najvažnejšo ulogo je pa igrala Kranjska v bojih proti Turčinu, onemu nekdanjemu zakleterau sovražniku evropske kulture. Doba turških vojsk je pa tudi v istini junaška doba naroda slovenskega. Skozi stoletja je bila Kranjska dežela oni mogočni zid, ob katerega se je zaletaval kruti Turcin, hoteč porušiti Avstrijo in Nemčijo. Med tern, ko so stali prebivalci Kranjskega stoletja na straži, živeli so narodi na severu in zapadu Evrope v miru, gojili svoje literature in jezike, ter so postali mogočni in merodajni v književnosti in politiki. Kranjska dežela pa je zaostala žalibog v tem iz navedenih vzrokov, kajti v vednih bojih se ne goji književnosti. V zahvalo zato gledajo pa dandanes srpo Kranjsko deželo oni, kojirn je bila nekoc zaščitnica, ker hoče ona z lastnimi močmi povzdigniti se na ono stališče, koje zavzemajo že druge dežele. Raje bi pač videli ti ljudje, da bi se ona po njih navodilih ravnala, ne iz ljubezni do nje, marveč iz gole sebičnosti. Zastonj Slovencu namreč še nihče ničesa ni storil. Pod oblastjo Riraljanov je pripadala Kranjska dveraa rimskima provincijaraa: Panoniji in Iliriku. Reka Sava je bila meja med tema pokrajinama. Kos Kranjske, ležec na levera bregu Save, spadal je k Panoniji, in oni, ležeč na desnera nje bregu, t. j. južno Kranjsko, prikrojen je bil Iliriku. Obe provinciji: Panonija in Ilirik sta bili jako veliki. Meje Panonije so bile na severu in vshodu reka Donava; na zapadu Julske planine, Karavanke, štajarsko gorovje in tako zvani nMons Cetius", sedanji Dunajski log (Wienerwald); na jugu pa reka Sava. K Panoniji je pripadalo tedaj severno Kranjsko, t. j. skoro celo Gorenjsko, Stajarsko, severni del Hrvaške, Slavonija, zapadni del Ogrske in vshodni del Spodnje Avstrije, K Iliriku pa južni del Kranjske, Istra, južna Hrvaška, Dalmacija, Bosna, Crna gora i. t. d. 4. Prvotni prebivalci Kranjskega. Prvotni prebivalci Panonije in Ilirika, tedaj tudi Kranjskega, so bili — po Herodotu — Ilirci. Herodot je najstarejši grški zgodovinar, imenuje se zato tudi oče zgodovine. Opisal je boje Grkov z barbari — tako so iraenovali narareč Grki vse tuje narode. Toda preden se je lotil tega dela, prehodil je sam dežele teh barbarov, seznanil se ž njimi in njihovirai šegami, ter vse to zabilježil vestno v svoji zgodovini. Drugi pisatelji po zopet imenujejo te prebivalce Vende ali V enete. — Toda, kakega rodu so bili ti Ilirci ali Veneti, tega ne povedo niti Herodot, niti drugi. Da niso bili Grki, o tem priča že to, da so bili Grkom barbari; da pa tudi niso bili onega plemena, kakor v Italiji bivajoči narodi, to pa Herodot trdi sam. — Zopet drugi pisatelji pa trdijo kar naravnost, da so bili stari Ilirci Slovani. Oče te prevažne ideje ni nihče drugi, nego naš slavni Vodnik. V svoji slavni pesrai nIlirja oživljena" poje on: BOd nekedaj tukaj Stanuje moj rod; Če ve kdo za druz'ga, Naj reče: od kod." Znanstveno obdeloval je pa to idejo prvič dr. Ljudevit Gaj. Ilirci so mu pravi pravcati Slovani, njih jezik je bil slovanski, in sedanji Slovenci in Hrvati so pravi njihovi potomci, in oče slovenskemu in hrvatskemu jeziku je jezik starih Ilircev. Imel je Gaj svoj čas ranogo pristašev. Med Slovenci so bili v prvi vrsti: Stanko Vraz, Jurij Kobe, Božidar Raič, Davorin Trstenjak, dr. Toman, dr. Razlag, Matija Majar, in nekaj časa tudi dr. Jakob Zupan. Toda ta lepa ideja je žalibog zaspala; in dan danes ni ga pisatelja, ki bi si upal v javnost stopiti s trditvijo, da so bili stari Ilirci Slovani. Žalibog, — sem dejal. Saj vendar ni težko izprevideti, da imajo vsa imena ilirskih krajev, rek i. t. d. slovansko koreniko. Ali ne spominja latinsko ime ,,Mare adriaticurn" na slovenski izraz: Jadransko morje? Ali je morda kaka razlika med imenom ilirske trdnjave ,,Metullum", in sedanjimi Metljami, koje so sezidali Slovenci blizo razrušonega Metula. Ali imeni rek Save in Drave (pri Rimljanih Savus in Dravus) nimata slovanske korenike? Ali ni »Corcaras" nastal iz Krke? Tisti, ki bi ne hoteli priznati tega, morali bi trditi prav za prav, da smo Slovenci irnena svojih rek poslovenili iz latinščine. Tega pa vendar še ni trdil nihče. A še nekaj drugega nas dovaja do zakljucka, da so bili prastari stanovalci Panonije in Iiirika Slovani. Kakor sem že dejal, imenujejo nekateri pisatelji llirce tudi Vende ali Venete. — Ce pa pomislimo, da so Grmani imeli za Slovane vedno v rabi ime Vendi, — in končno še, da še dandanes imenujejo Slovence, bivajoče po Stajarskem in Koroškem, ,,Winden, Wenden ali Windische" — ne moremo si res misliti drugega, nego da so že od pamtiveka bivali Slovani od Donave do Jadranskega morja. (Dalje prih.)