502
Književnost.
Utiškega. Cezar neposrednje nastopa prav malo. Pokazati nam je hotel pesnik, kako silno požrtvovalna, nesebična in brezobzirna celo za najsvetejša krvna čuvstva more oziroma mora biti ljubezen do svobodne domovine. In nositelja te ideje sta v tej drami ravno Bruto, ki zabode lastnega očeta, češ ker je „tiran", in Porcija, junaška žena, ki je pripravljena za svobodo domovine dati vse. Ideja sama ne moremo reči, da ne bi bila velika in plemenita. Ali ogreti nas njen nositelj Bruto ne more tako, kakor je to hotel in nameraval doseči pesnik Tresič. Vse zaman: Naše simpatije so še zmirom na strani Cezarjevi ! Te simpatije se ne moremo otresti, če nam pesnik v še tako lepi luči kaže Bruta, a Cezarja slika kot tirana. Bruta lahko občudujemo, a s Cezarjem sočuvstvujemo; zanj smo se pač že od mladosti navajeni ogrevati in zavzemati. In tega navdušenja za Cezarja nam ne more pa ne more ohladiti niti plemeniti Bruto niti junaška in krepostna Porcija. Kdo bi se ohladil za Cezarja, če ga sliši govoriti Brutu:
„A1 čuj za dobro Rima sto ja kanim: Ja moram satrt kliku oligarka, Uspostavit jednakost; u krv puka, Što posve se izrodio, novu Uciepit klicu, sva gradjanska prava Podieliv svima provincijam Rima, Svud naselbine i uljudbu rimsku Po svietu dižuč! Tako narod neče Lijenošču na obču smutnju biti.
Obuzdati ču pače rasipnike, Lihvarstvo zatrt, tu rak-ranu puka, I zlata moč, da časti budu dane Po zasluzi, a ne po krvi i zlatu.
Presušiti cu močvare, a rieke Otvorit ladjam; sagraditi luke U svakom moru i na okeanu; Prosvietlit puk i poljedjelstvo diči; A Rim če biti čudo, kakvo nisu Ni pjesnici u masti zamislili ..."
Cezar je bil pač velikan, s katerim se moreta v svetovni zgodovini meriti samo papež Inocencij III. in Napoleon I. — Odtod naše sočuvstvovanje z njegovo žalostno smrtjo. Priznati pa moramo Tresiču, da nam je lepo vodilno idejo svoje drame pokazal res lepo in veličastno, kolikor je le moglo njegovo spretno pero, in kolikor mu je dopuščala zgodovinska resnica. Spretno in verno po zgodovini je narisal tudi vse druge osebe v drami. V nji vidimo živo in zanimivo opisano vse takratno rimsko življenje: vidimo brez-idealnost plebejcev, lahkomiselnost in lasciv-nost  plemenite   mladeži   in   ostanek,   seveda
samo mal ostanek stare rimske poštenosti in možatosti . . . Drama ima trajno vrednost. Pesniku odkrito čestitamo.              Dr. M. P.
v
Ccška književnost.
Julske Alpy. Českeho pruvodce po alp-skych zemich slovanskych čast druha. Vydal Česky odbor „Slovenskeho alpskeho družstva. S puvodni mapou, 2 panoramaty, 3 diagramy a planem mesta Lublane. Nakladem vlastnim. — Tiskem „Politiky" v Praze. V komisi knih-kupectvi Fr. Rivnače v Praze. 1901. — Čehi so zasnovali poseben češki odbor „Sloven-skega planinskega društva", kateri deluje jako marljivo. L. 1900. je bil že izdal „Voditelja" skozi Savinjske planine, kateri je našel med hribolazci obče priznanje. Tu imamo pa „Vodi-telja" po Julskih planinah. Spisali so ga po lastnih izkušnjah gg. prof. Ant. Dvorak, dr. Bohuslav Franta, prof. dr. Karel Chodounsky, inženir O. Laxa, L. Mareš, dr. Stanislav Prachensky in dr. Vladislav Ružička s pomočjo več slovenskih članov našega planinskega društva.
Knjižica je spisana po načinu Baedeckerjevih knjižic. Za naše planine je sedaj najboljši „Voditelj", kar jih imamo. Spisana je seveda v prvi vrsti za Čehe. Zato popisuje vso pot od Prage do Ljubljane; seveda govori o mestih na kratko. Za splošnim geografskim, geološkim, botaničnim in zoološkim opisom Julskih planin slede posamezne partije: Trbiž z okolico, Pontebba, Chiusaforte, Rezjuta, Predel, soška dolina in savska dolina do Ljubljane. Turistu bo posebno dobro služil priloženi zemljevid, ki obsega celo planinsko skupino z natančno zaznamovanimi višinami.
Češki odbor „Slov. plan. duštva" obljubuje, da izda še slične „ Voditelje" po Karavankah, po Karnskih in Dinarskih planinah in po slovenskem obrežju Adriatskega morja.        M.
Slovanske Starožitnosti. Dil I. Puvod a počatky naroda slovanskeho. Svazek I. Zdpsal dr. LuborNiederle. Praha, Brusik i Kohout. 1902. Str. XV in 205. 80. - Niederle nadaljuje Safafikovo delo. Obširno govori o izvoru slovanskem. Pri tem se opira posebno tudi na antropološke momente, katerih važnost tako poudarjajo novejši učenjaki, n. pr. Virchow i. dr. Posebno iz oblik lobanj hočejo dokazati, kje so v gotovem času bivali Slovani in kje Nemci. No navadi imenujejo Slovane „kratkoglave" v primeri z Nemci, ker so slovanske glave baje bolj široke od nemških. Na pokopališčih prejšnjih stoletij preiskujejo potem lobanje in
Književnost.
503
določujejo, katere narodnosti neki bi bile. A to je seveda jako nezanesljivo, in učenjaki si niti v tem niso edini, ali so Slovani sploh res „kratkoglavi" ali ne. V razpravi o najstarejši domovini slovanski kritizira Niederle Nestorjevo „podunavsko" teorijo in se sam odločuje za podmeno „zakarpatsko". Tu so bili Slovani po njegovem mnenju avtohtonni. Niederle trdi, da so izšli prvotni Slovani iz istega tipa kakor Germani, iz nekih dolihoidnih blondinov, (ne brahicefalnih brunetov). Ustavlja se temu, da bi bili Slovani kak enoten tip s Kelti, še manj pa s turanskimi ali mongolskimi narodi. Potem popisuje, kako so šli Slovani narazen in sicer v treh delih: Eni za Vislo, drugi na vzhod in tretji na jug čez Karpate. O imenu Wenden pravi, da so ga dali Slovanom Kelti (keltsko vin d os = beli). Od Keltov so ga vzpreljeli baje Germani. W e n d i bi bili torej Beli, kakor imamo n. pr. Belokranjce, Beloruse itd.
Kot zistematično delo je Niederlova knjiga velike važnosti. Poljski slavist A. Brueckner v „Kwartalniku historvcznim" (1902, stran 279.) pravi: „Niederle nadkriljuje Šafafika kot antropolog in arheolog, a zaostaja za njim v tem, ker ni jezikoslovec, da v filoloških vprašanjih ne odločuje sam, ampak sledi avtoritetam."
B.
Ruska književnost.
Al. Haruzin: Krajnskij kraž i jego čudesnyja javljenja. Ottisk iz „Russkago Vestnika". Mart — Aprelj 1902. g. S. Peter-burg. Tipo-litografija V. V. Komarova. Nevskij, 136. — G. Haruzin je v tej razpravi popisal kranjski Kras. Najprej razlaga njegove geološke razmere, katere dajejo Krasu tako poseben in zanimiv značaj, njegove doline in hribe, kamenje in rastlinstvo. Nato popisuje kraško vodovje, zlasti značilni tok Pivke, Unca in Ljubljanice. Posebno ga zanimajo kraške jame, v prvi vrsti seveda Postojnska jama, katero popisuje prav natančno. Tudi njena prireditev mu je jako všeč. Haruzin pogreša le tega, da niso z znanstveno vestnostjo zbirali in ohranili ostankov izumrlih živali, katerih okostja so se našla v jami. Daljši popis je posvetil Cirkniškemu jezeru in njegovim čudovitim požiralnikom. — Tudi ta razprava g. Haruzina se odlikuje po mirni in trezni sodbi natančnega opazovatelja.                            Dr. E. L.
A. L. P o god in. Iz istorii slavianskih
pieriedviženij.   Izdanije   arheolog,   instituta, Petersburg 1901. Str. IV. in 161. 8».  -  Po-
godin začenja s prvimi časi, v katerih se imenuje slovansko ime. Kot mejo med Slovani in Nemci ne imenuje Visle, ampak Odro. Najstarejša domovina Slovanov mu je dežela med Odro in Vislo. Daljše poglavje govori o po-dunavskih Slovanih pred šestim vekom. Glede Dunaja stoji na negativnem stališču in taji, da bi bili vplivali Slovani na Hune, na njih jezik in običaje, dasi mnogo jezikoslovcev in zgodovinarjev to odločno trdi, opiraje se na poročilo, da so praznovali Huni „stravo" nad Atilovo gomilo. Potem razpravlja o razmerju Slovanov do Turkov, Avarov in Bolgarov, razpravlja obširno o zgodovini balkanskih Slovanov od 1. 527. do 600., pri tem zavrača Porfirogenetovo trditev, da je cesar Heraklij poklical Hrvate in Srbe, ter preiskuje dalje slovanske sledove v grščini. Obširnejše govori o severnih Slovanih. Zadnje poglavje je posvečeno Samu. Pogodin pravi, da je bil Samo Slovan in njegova država sestavljena iz raznih slovanskih rodov, ki so pa takrat bili še v narodni edinosti. S Samom se končuje prvotna zgodovina Slovanov. To je v kratkem vsebina Pogodino-vega spisa, katerega jako hvali kritika.     B.
Iz drugih književnosti.
Das Waldwesen in Krain. Nach archi-valischen Quellen von A. Miillner. Separat-abdruck aus der Zeitschrift „Argo", VIII. und IX. Jahrgang. Laibach 1902. Verlag des Forst-vereines fur Krain und Kustenland. 80. Str. 164. — Bolj kakor iz šumne svetovne zgodovine, katera našteva blesteča imena kraljev in vojskovodij, spoznava se razvoj človeštva, njegovo napredovanje in nazadovanje, iz kulturne zgodovine, katera nam kaže notranje življenje narodov, njih notranje gospodarske razmere in način, kako so si preskrbovali življenske potrebe na grudi, katero jim je odkazala roka Stvarni-kova.
Zato smo z zanimanjem čitali Mtillnerjevo delo. Sestavljeno je po listinah iz arhivov. G. pisatelj nam našteva njih vsebino po kronološkem redu, začenši od najstarejših časov. A iz teh posameznih drobcev se slednjič kakor v velikem mozaiku pokaže celotna slika gospodarskega razvoja. In le-to sliko hočemo posneti iz knjige, ker je za nas velikega praktičnega pomena.
Vse kranjsko gozdovje je po selitvi narodov kot „res nullius" postalo last deželnega vladarja, kateri se ga je polastil. Po fevdnem pravu je posamezne dele izročil cerkvam in ministerialom.