XIV. tečaj
11. zvezek
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S posebnim blagoslovom
Njih Svetosti papeža Leona XIII.,
Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda
vrejuje in izdaja
1*. Stanislav Škrabee,
mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
Vsebina 11. zvezka.
Zgtdbu sv, gorkumskih marternikov.
XIX. pogl. Častitljiva smort. — Dva odpada .	.	.
Blaženi Janez z Aljvernijo, tovariš sv. Frančiška iz njega 1. reda.
Sedemnajst pogl. O citrarju.......................
Osemnajsto pogl. O njegovi srečni smetti ....
Devetnajsto pogl. Noko rnzodonjo..................
Drugi del. Porto pogl. Kako so mu jo prikazal Jozus Kristus Drugo pogl. Kako se mu je prikazal po smorti brat Jakob
Faleronski........................................
Mesečna duhovna samota ali pripravljanje na smert.
Mesce november. Dopoldansko premišljevanje . .
Popoldansko premišljevanje........................
O zaničevanju posvetnih ničcmornosti.
III.	O ničemerei sodbi in govorjenju ljudi........
IV.	Človek so no smo ozirati na opra ljanjo
Priporočilo v molitov .	.	.....................
Zalivala za vslišano molitov..........................
Prošnja ...	........
321.
32fi.
327.
231.
332.
337.
333. 343.
347.
349.
850.
351.
352.
V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1895.
Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr.
Novi slovar
„Slovensko-nemški slovar izdan na troske rajnega knezo-škofa ljubljanskega Antona Alojzija \\'olfa“ je torej doverseli s 23. sešitkom. Dolgo let smo pričakovali, naposled smo pričakali. Sicer, kar je profesor Pleteršnik prevzel delo, je šla stvar primeroma hitro naprej, zlasti kar se je začelo tiskanje, in po vsi pravici moramo hvaležno priznati zasluge, ki si jili je čislani gospod sè svojim velikim trudom pridobil za slovenščino. Da tudi našega sveta ni preziral, da je marisikaj posnel po „Cvetju“, in kar je posebnega spomina vredno, da je na njegovo besedo celo »Katoliška Tiskarna" po naših nazorih na novo dala vliti neketere čer-ke, upamo, da ne bo na šKodo slovarju niti slovenščini ; da se pa ni odločil g. Pl. popolnoma za naša znamenja, obžalujemo sicer, vender radi priznavamo, da mu ni bilo lehko, ker se je motal ozirati na jezikoslovce »strokovnjake", ki so po vsi sili zahtevali Vukova znamenja. Sicer pa se znamenja, ki se nimajo rabiti v vsakdan jem pisanju, vedno lehko spremene ; tudi ni treba, da bi rabili vsi enaka. Poglavitna reč je, da se izreka prav in natanko zaznamenjuje, in v tem oziru je s Pleteršnikovim slovarjem mnogo doseženo. Da bi bilo doseženo vse, tega seveda ne moremo reči, tega po pravici tudi nihče ni smel pričakovati, ako je le nekoliko pomislil, kako težavno in po raznih krajih kako različno je naše naglaševanje in izreko vanje sploh. Jaz bi bil že pri posameznih zvezkih, ko so izhajali, rad povedal, kaj se mi zdi menj prav, pa me je zaderževalo, kar sem skušal po želji nekaterih gospodov kaker berž bi se dalo doveršiti, namreč nekako glasoslovje, ki bi se moglo porabiti v prihodnji slovenski slovnici. Pred nekaj mesci sem se odkrižal tiste dolžnosti, ali slovarju zdaj seveda moje opazke ne morejo več koristiti, zlasti ker so poslednjemu sešitku dodane tudi vže poprave in je torej delo popolnoma končano. Vender morebiti ne bo čisto brez hasna, ako omenim prav iz poslednjega sešitka semtertja kaj, kar se v mojem rojstnem kraju drugači izgovarja ali kjer se mi zdi kaj drugega spomina vrednega. Ker tiskarna nima Pleteršnikovili znamenj, moram pisati seveda vse sè svojimi ; vender naj se zgodi to tako, da v primerih iz slovarja ne bom zaznamenjaval več, kaker je notri zaznamenjano ; v svojih pa kajpada bom vse, kar se ima zazuamenjati po mojem načinu.
Pl. piše -. z a p n s t i v (in pust i‘ v) ; jaz sem slišal le : p it s t i’,v.
Pl. : z a p l' a’ s k a t i, zasl a’ n j a t i ; v Rib. : z a p r a‘-skati, z a s 1 a‘ n j’ a t1.
Pl. : z a r é‘ ž a t i ; pervotno je zate ž a‘ 11, z a r e ž i1 m, zar tV ž a (1, -a’ 1 a, -a‘ 1 ò.
Pl. : z a s k o‘ č i t i ; po staro : zaskoči1 ti, z a s k o’ č i m, za s k o‘čil, zaskoči’la, -i‘ 1 6. Pleteršnik povdarja -i‘ t i le kjer je v sedanjiku -i‘m in še to ne vselej. V resnici je bila pervotno ali recimo nekedaj končnica -i; t ì, -č: t i, -a‘ t i tako povdarjena povsod, kjer imamo zdaj v krajšem nedoločniku o‘
II. zvezek.
V Gorici, 1895.
Zgodba svetih gorkumskih marternikov.
XIX. poglavje.
Častitljiva smert marternikov. — Novi odpad novica Henrika. —
Še bolj žalosten odpad nekega drugega brata.
Ko so bili rabeljni jetnike pripeljali iz mesta, so pričeli iskati primeren prostor, kjer bi mogli zveršiti smertno kazen. Slednjič so prišli do samostana Ruge, imenovanega pri sv. Elizabeti, v keterem so poprej prebivali korarji reda sv. Avguština; poznejé so ga bili razdejali divji liezi. Pred samostanskim poslopjem je stala lopa, v keteri se je shranjevala šota, ki se v onih krajih mnogo rabi. V tej lopi sta bila dva trama, eden dolg skozi celo lopo in eden krajši. Ker se je vojščakom ta prostor' zdel prav pripraven, so precej tja pripeljali jetnike. Sveti spo-znavalci so se priporočili v goreči molitvi Bogu ter vdano pričakovali smert za katoliško vero. Eden drugega so se spodbujali k stanovitnosti. Rabeljni so berž vse oropali vsega oblačila.
Pervega so tirali v smert p. gvardijana. On je objel in poljubil vse svoje sobrate vsacega posebej ter jih z ginljivimi besedami opominjal, naj se serčno in stanovitno do zadnjega dih-
— 322 —
Ijeja bore za katoliško vero, naj do smerti ostanejo ene vere in enega duha v bratovski ljubezni, da jih ne bo ločila zadnja vira od svete yezi in družbe, v keteri so dosedaj živeli. Saj se vže bliža trenutek, da prejmejo iz rok božjih zaželeno plačilo boja, krono večnega zveličanja. Nobena bojazljivost naj jih ne oropa krone, ki vže visi nad njih glavami, temuč s tako serčno-stjo, kaker gre on v smert, naj mu slede. Mej tem, ko je tako govoril, je veselo in serčno stopal gori po lestvici ter ni prenehal spodbujati svoje tovariše, dokler ni zadušila verv njegovega glasu.
Na njegovo mesto so stopili p. vikarij in p. Nikazij Hecius,. kaker tudi župnika Leonard in Nikolaj, ki so vsi zvesto spolnjevali svojo dolžnost ter spodbujali svoje tovariše k serčnosti in stanovitnosti. Neketeri krivoverci namreč, posebno pa neki kaljvinski pridigar, so se na vse mogoče načine trudili, omajati vero in stanovitnost pri mlajših redovnikih, posebno še pri laji-kih. Sè sladkimi in priliznjenimi besedami so jim obetali, da si lahko rešijo življenje in mnogo drugih dobrot in koristi pridobe, «ko- zapuste papistovsko vero. Oni omenjeni so se tedaj, kot bolj učeni in bolj zvedeni v verskih rečeh, nasproti postavili krivovercem za svoje neskušene in nevedne tovariše ter osramotili sè svojimi krepkimi in primernimi odgovori vse zvijače zapeljivih krivovercev. V tem oziru se je posebno odlikoval p. Nikazij. Sè vsakdanjim premišljevanjem si je pridobil neskaljen dušni mir ter je zarad tega zdaj kaker vže tudi ves čas poprej le na to mislil, kako bi mogel boljše braniti in krepčati svoje slabše sobrate. Opazil je namreč, da neketeri izmej njih nimajo dovolj vednosti in moči. da bi se mogli brez nevarnosti boriti s tak im lisjaki in volkovi. Zavoljo tega jim je zapovedal, ali kar tiho biti ali pa le prav kratko in priprosto pričati svojo vero, sicer se pa kar nič spuščati v verske prepire s krivoverci. Tudi jih. ni pustil prav od spredaj stati, temu6 on sam je stopil v sredo pred uje ter za nje govoril in odgovarjal. Kolikerkrat so namreč krivoverci stavili zapeljivo vprašanje, ako se hočejo odpovedati rimskemu papežu in si s tem rešiti življenje, je p. Nikazij berž odgovoril : „Tega nočejo ; tega ne bodo storili -, sklenili-so z nami živeti in vmreti."
Čeravno so se pa p. Nikazij in gori omenjeni mnogo prizadevali, vender niso mogli zabrauiti, da bi Henrik, najmlajši od njih in novic, iz strahu pred smertjo ne bil storil tega, kar
— 323 —
se mu je velevalo storiti, ako si je hotel rešiti življenje. Ko s® ga vprašali, koliko je star, je odgovoril, da je šestnajst let star, •čeravno je bil osemnajst. Zlagal se je s tem namenom, da bi obudil sočutje sè svojo mladostjo. Precej so ga odvezali in potegnili iz družbe jetnikov. To je zelo bolelo njegove tovariše, posebno p. vikarija. Ta je bil tako razburjen in razserjen na krivoverskega pridigarja, ki je zapeljal nesrečnega mladeniča k sramotnemu odpadu, da mu je dal pozneje okusiti svojo jezo. Ko je namreč kmalu na to p. Jeronim stopal gori po lestviei, je stopil k njemu omenjeni krivoverec ter ga pričel nagovarjati in opominjati, naj vender zapusti papistovsko prazno vero in sprejme nauke čistega evangelija, ki ga on oznanjuje. Ko je pater mej drugim na pomoč klical svetnike božje, mu je rekel krivoverec: „Ne kliči na pomoč Marije ali sv. Petra, temuč Boga samega.1* To je p. vikarija še bolj razdražilo, da je visoko na lestvici stoječ s tako silo sunil z nogo v persa hudobnega svetovalca, da je ta znak na tla padel. Ob enem mu je pa rekel: ,Poberi se spred mene, izveržek človeštva, orodje satanoyo ; zakaj nisi ti, ki mi tako govoriš, temuč kar govoriš, to govori iz tebe hudobni duh. Nisem potert in žalosten, kaker meniš, zarad tega ker moram zdaj vmreti in ke bi tudi bil, bi ne potreboval tacega tolažnika, kaker si ti. Ali to me boli in silno žali, da je tvoja priliznjenost zapeljala priprostega in neskušnega novica, ter ga spravila v vašo ostudno družbo.“ Hezi so berž odstranili zapeljanega mladeniča od marternikov daleč proč, da bi se zopet ne premislil pri pogledu čednosti in serčne stanovitnosti svetili spoznavalcev Kristusovih. Silno so pa bili razdraženi zarad besed in djanja p. vikarija, da so kar divjali zoper njega. Z nožem so mu razrezali obraz, da ga je bilo groza pogledati. Kaker je pravil pozneje oni odpadli novic, so mu iz živega telesa izrezali tudi podobe križa, ketere si je bil napravil na persili in rokah, ko je romal v Jeruzalem. On je pa do zadnjega dihljeja govoril o ljubezni božji ter tolažil svoje tovariše.
Enako serčno sta se obnašala p. Nikazij in župnik Nikolaj. Govorila sta pa mnogo po latinsko in zarad tega jih ni mogel razumeti odpadli lajik Henrik, ki je povedal veči del te zgodbe.
Žalibog da moramo tukaj povedati še drugi odpad, ki je mnogo bolj žalosten, kaker odpad novica Henrika. Frančiškan Viljem, po rodu Francoz, je nagovoril v francoskem jeziku voj-
— 324 —
ščake, tisti trenutek, ko so ga mislili obesiti, ter jim naznanil,-da je pripravljen odpasti od katoliške vere, ako ga puste pri življenju. Kaker hitro je bil spregovoril te nesrečne besede, so vojščaki berž prerezali verv, s ketero je bil enemu drugemu za roko privezan, mu djali klobuk na.glavo, ogernili ga s plaščem in mu dali helebardo na ramo ter ga tako našemljenega skrivaj peljali z morišča. Nesrečnež ! Ker se je sam ločil od svete družbe svojih bratov, je padel v brezno uajveče nesreče, tako rekoč precej oropan božjega varstva. Zakaj kmalu na to je zamenjal sveto družbo z eno prav nesveto in hudobno, stopil je namreč v vojaško službo pri puntarskih hezib. Tukaj je uganjal razne hudobije ter je bil 28. septembra zarad neke tatvine obešen. Tako ga je Bog pravično kaznoval zarad sramotnega odpada od sv. vere. Toda pozneje bomo o tem kaj več povedali.
Mej jetniki pa je bil tudi eden, keterega je zavoljo mladosti popadel strah pred smertjo, da je zarad tega skrivaj prosil vojščake, naj mu prerežejo verv ter ga proč odpeljejo. Ker je pa hotel prostost le pod tem pogojem, da mu ni treba zatajiti svoje vere, tudi njegova prošnja ni bila vslišana. Sicer naj se pa nihče ne čudi zarad tega, da prištevamo marternikom tudi te, ki so bili. čeravno vže blizu smerti, vender le navezani na svoje življenje ter želeli oproščeni b ti. Zakaj tudi pervak apo-steljnov čeravno vže siv starček, Je bil peljan, kamer on ni ho-tel“, kaker mu je bil Gospod naprej povedal z besedami: „Ke-der boš pa star, boš svoje roke raztegnil, in drugi te bo opasal, in te popelje, kamer ti nočeš.“ (Jan. 21. 18). In vender je poveličal Boga sè svojo smertjo, ki mu je bila od Zveličarja naprej naznanjena z onimi besedami, kaker spričuje sv. evangelist. Koliko manj se moremo tedaj čuditi, da so oni, ki so bili veliko slabiši in ob enem še prav mladi, smerti se bali, življenje ljubili in to natorno željo brez žaljenja sv. vere s prošnjami naznanili ! Zraven tega pa ne moremo tajiti, da so kmalu na to poterpežljivo preterpeii smert za resnico sv. katoliške vere ter tako poveličali Boga in zbrisali madež prevelicega strahu. Priznati pa moramo, da so poveličali božjo čast mnogo bolj oni, ki so ljubezen do tega časnega življenja zadušili z večo ljubeznijo do nebeške slave in večnega življenja. Temu, človeku vže prirojenemu. strahu pred smertjo je tudi pripisati, da neketeri niso kazali v smerti one voljne vdanosti in pripravljenosti, kaker prugi. Kristus sam, naš Odrešenik, je pripustil, da ga je pred
— 325 —
njegovim bridkim terpljenjem napadel strah in stud in žalost. Nič čudno se nam tedaj ni treba zdeti, da se kaj takega pripeti tudi keteremu njegovih služabnikov pri težkem boju marterništva. Ravno zarad tega je pripustil Kristus naš Gospod, da ga je prevzela žalost in strah, da bi njegov zgled tolažil njegove služabnike ter jih obvaroval nezaupnosti.
Vernimd se zdaj k naši zgodbi. Gotfrid Mervelanus, ki je prej hranil kot zakristan sv. cerkvene zak'ade, je tudi skerbno ohranil do zadnjega dihljeja najdražji zaklad, sv. katoliško vero. Ko je stopal po lestvici na viselice je glasno zaklical po zgledu Kristusovem : .Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. “ (Luk. 23. 24). Župnik Leonard je ohranil svojo serčnost in velikodušnost in ko je bil svoje tovariše še enkrat spodbudil k stanovitnosti, je neki rekel na potu v smert : „Pravničmi ni težko smert preterpeti, marveč prav iz serca si je želim. Le to mi je hudo. da še živi moja mati (ljubil je namreč dobro ženo sè vso otroško ljubeznijo) ; zakaj jaz vem, da bo njeuo dobro materino serce prevzela nezmerna žalost, ko bo zvedela mojo smert.“ Pa Bog je dal. da mati v svojem življenju ni zvedela smerti svojega sinu. Sestri župnikovi se je namreč posrečilo materi njegovo smert prikrivati, ker se je bilo po pravici bati, da bi bilo vmorilo staro ženico, ko bi tak meč bolečin prebodel njeno dnšo. Vmerla je eno leto pozneje in tako je najberž prej zvedela čast in slavo svojega sinu v nebesih, kaker pa njegovo smert na zemlji. Zakaj nimajo vse matere, če so tudi pobožne iu bogaboječe, one dušne moči. kaker jo občuduje ves kerščanski svet na blaženih ženah Salomoni in Feliciti, ki ste tako junaško hrepenele sebi izročene otroke po marterniški smerti naprej poslati k Bogu ter jim sledile pozneje z enako serčnostjo.
Ko je Leonard imel stopiti na lestvico ter se nekaj obotavljal, mu je Gotfrid Dunéj, ki je menil, da se obotavlja iz boječnosti, neki rekel : „No, učenik Leonard ! Zakaj bolj ne hitiš k nam pripravljeni pojedini ? Zakaj denes bomo sedeli pri mizi z Bogom in božjim Jagnjetom." Ko je ta Gotfrid pozneje zadnji od vseh ves vesel hitel po lestvici, so neketeri bolj usmiljeni vojščaki govorili : „Oh ! ta mož ne sme biti obešen ; zakaj on je popolnoma nedolžen in ne prav pri zdravi pameti." On pa je rekel, ves prevzet od hrepenenja po marterništvu in nejevoljen zarad odlašanja: „Prosim vas, hitite, da me združite z mojimi brati; zakaj jaz vidim nebesa odperta." Tudi je neki rekel
— 326 —
vojščakom : „Ako sem keterega kaj razžalil, ga prosim pri ljubezni božji, da mi odpusti." Ko je bil pa vže obešen, seje zdelo, <la sami rabeljni obžalujejo to svoje djanje, zakaj govorili so : „Ke bi ga bili pustili pri življenju, gotovo bi bil zapustil papeško prazno vero in k nam prestopil." Do tega mnenja so prišli zarad tega, ker jih je prosil odpuščenja. Ta prošnja se pani nikaker nanašala na kako zmoto v veri; to je dobro podučeni mož ohranil čisto do smerti, temuč na vsakedanje pogreške in slabosti v besedi ali djanji, za ketere je menil, čeravno ne preveč modro vender gotovo jako ponižno, mora odpuščanja prositi sovražnike pobožnosti in hlapce brezbožnosti. Neka žena iz Gor-kuma, ki je bila vdana krivi veri in v sorodstvu sè sv. možem, je bila ponudila za njegovo osloboditev veliko denarja, da bi od vernila od svoje rodovine madež take v očeh sveta tako sramotne smerti. Njena prošnja pa ni bila vslišana. Zakaj tudi krivovercem se ni vže dolgo več godilo vse po volji, odkar so bili namreč sprejeli lieze kot ljube goste ; temuč marsikaj se je zgodilo vse drugače, kaker so pričakovali. Da bo tako prišlo, sta jim bila dosti določno naprej povedala oba župnika. Znamenito pa je to, da duhovnik Dunej, čeravno je bil mnogo let slaboumen, ni več čutil svoje bolezni ves čas kar je bil v ječi do konča svojega življenja in tudi ni nič takega storil, kar bi bilo nevredno za pametnega človeka ; temuč ves čas je bil previden, i-esnoben in poterpežljiv, kaker so pričali njegovi tovariši.
Zopet drugikrat je šel Janez 29. dan mesca septembra po noči na praznik svetega nadangelja Mihela iz svoje izbe v cerkev, da bi tam sè svojimi brati opravil cerkvene molitve na čast svetih angeljev. Po molitvi ostane še po navadi bratov nekoliko èasa v pobožnem premišljevanji o angeljski slavi. Na to ystane
Blaženi Janez z Aljvernije,
tovariš svetega Frančiška iz njegovega 1. reda.
Sedemnajsto poglavje.
O citrarji.
— 327 —
in gre proti cerkvenim vratam, da bi se vernil v izbo. Komaj je prišel do vrat, kar se mu prikaže ob strani citrar,1) ki je iz svojega orodja tako prijetne glasove izvabljal, da bi se bil sveti mož zamekni). ke bi ga Gospod ne bil krepčal. Tako mu je bilo. kaker bi se mu htela duša kar ločiti od telesa. Poln nepopislji-vega veselja in radovaje se v Gospodu teče glasno klicaje dolu po gori k svoji celici. Pa naj je tekel ali obstal ali po navadi korakal, citrar ne odstopi ob njegove strani. Slednjič, ko pride do celice, poklekne pred podobo križanega. Zdaj začne, kakor se mu je zdelo, citrar, ki ga je spremljal, silno hitro in umetno gibati z rokami po citrah in tako prihitevati, kaker navadno delajo mojstri v tej umetnosti, če hočejo končati igro. Omamlju-joči glas je že vtihnil, ali Janez je vsled tega še celo noč do zornega jutra molil in hvalil Boga in angelje za prejeto tolažbo.
Osemnajsto poglavje.
O njegovi srečni smetti.
Najvišjemu je dopadlo, da je svojega služabnika %) izpeljal s tega sveta in mu dal plačilo za njegov trud in za dela, s ke-terimi je petdeset let v svetem redu zvesto služil ,.manjšim bra-tonr‘. Janez, ki je takrat prebival v Kortoni, je hitel še v juliju, priganjali od gorečnosti za človeške duše, tja v Asiz, ali v ne majhino začudenje bratov se precej verne odtod nazaj v Kortouo. in gre na goro A'jvernijo. Na tej gori, kjer je po zaslugah našega svetega očeta Frančiška in po svojih lastnih dobrih delih primišljevaje nebeške reči toliko krati bil ves potolažen, tu je hotel svojo dušo Bogu verniti.4)
Petega avgusta namreč, na praznik Marije snežnice, ga na-
O kako ponižanje od božje strani in kaka prednost naše narave, da nam je Bog dal angelja. Kaker ta citrar nas spremlja sveti angelj varih povsod in terka na strune našega serca. Zdaj nas opominja in svari, zdaj zopeb spodbuja. ^Poslušaj zato njegov glas in imej spoštovanje zavolj njegove pri-Cujočnosti, vdanost zavolj njegove blagovoljnosti in zaupanje zavolj njegove skerbljivosti". — (Sv. Bernard).
*) Star je bil 63 let.
;l) Vslei neke prikazni, v lceteri se mu jo zaklicalo : „Janez, v malo dneh boš pri meni v raji“.
‘) Bratom na gori, ki so ga prašali, zakaj se je tako hitro vernil, je rekel: „Modicum a vobis abfui, et modicum vobiscum remanebo. Le malo časa sem bil proč od vas, in le malo časa bom pri vas“.
— 328 —
p.ide merzlica, ki ga ni več pustila. Pet dni je terpela bolezen, ki jo je prenašal z veliko sterpljivostjo in Boga hvaleč. Na praznik svetega Lovrenca, t. j. mej pervinii večernicami, se je preselil s pomočjo svojih bratov, ki so ž njim molili, s tega sveta tja v svojo domovino.
Volja najvišjega Gospoda je pa bila, da naj se njegov služabnik, kaker je vedno na tem svetu živel ves vnet in goreč za svojega Boga, tudi od sveta poslovi z ravno tistim duhom.
Ko je namreč imenovani praznik preslavne device, ketere velik častivec je bil vedno, sè vso pobožnostjo opravil daritev svete maše in potem poobedoval z brati in se vernil v svojo celico, ga precej napade merzlica. Na sporočilo, da je zbolel, pribite bratje k njemu v izbo, najdejo ga, kako kleči pred podobo križanega in slišijo ga, kako z glasnim petjem in prečudnim veseljem v serci hvali Gospoda Jezusa. Prosili so ga, naj zapusti to izbo in naj gre ž njimi doli v samostan, da ga bodo tam po zdravniško oskerbljevali in ozdravili. ..Svojo dušo sem oddal našemu Gospodu Jezusu", jim odgovori, „vam prepustim svoje telo ; če morete, ga pa ozdravite.“
Mej tem časom je prišel dan pred praznikom svetega Lovrenca. Neki brat ga obišče ta dan v izbi za bolnike, kamer so ga bili prenesli, najde ga v postelji sedečega in mu reče : ,.Brat Janez, zaupaj v Gospoda in blaženega Lovrenca, čiger praznik pride jutri ; ti si ga vedno ljubil s tako veliko ljubeznijo, morebiti ti bo milostljiv". Pri teh besedah se vzdigne služabnik božji precej iz postelje in hiti z občudovanja vredno hitrostjo, tako rekoč poskakovaje proti cerkvi, mejpotoma pa glasno in z nekako stermenja vredno gorečnostjo kliče : „Blaženi Lovrenec, o blaženi Lovrenec !“
Ko pride v cerkev, poklekne pred podobo Križanega, moli Zveličarja zè vso gorečnostjo, potem hitro vstane in z vedno proti nebesam povzdignjenimi očmi. in rokami tako dolgo stoji pred križem, da bratje na koru odpojo mašo dne pred praznikom. Po sveti daritvi prejme mašnikov blagoslov, moli zopet svojega križanega Zveličarja in se verne v bolniško izbo nazaj na svoje ležišče.
Zdaj poprosi sè vso pobožnostjo za vse zakramente svete cerkve, s keterimi so ga tudi precej prevideli. Mej tem, ko bratje okoli njega molijo spokorne psaljme, pogleda na levo in se uevtegoma zamakne. Obraz se mu tako spremeni, da je bil tako
— 329 —
rekoč spačen in tako strašan, da smo bili terdno prepričani, da je v tem trenutku, ko so mu bila zamaknjenemu čutila oter-pnela, videl sovražnika človeškega rodu. Bratje, ki so bili zraven, se pri tem pogledu tako prestrašijo, da popadajo na tla in molitev psaljmov popolnoma puste. Ko se pa sveti mož zopet zdrami, potolaži svoje brate, ker jim tako rekoč z velevnim glasom zakliče: „Častite in hvalite Grospoda!"
Na te besede zopet povzamejo molitev in mu podele zakrament svetega poslednjega olja. Mej tem svetim djanjem pa svojih oči ni imel obernjenih na levo, temuč vedno na desno in se je zopet zameknil. Obraz pa mu je bil pri tem drugem zamaknjenji tako jasen in se je svetil in bliščal tako prijetno in prikupljivo, da nihče izmej nas ni dvojil o tem, da je pri tem drugem zamaknjenji zagledal ali Kristusa ali kakega svetnika v nebesih, kaker je videl pri pervem hudobnega duha. Ko se je tedaj zopet zavedel, mu reče samostanski brat ‘), ki je bil blizu njega in s keterim sta si bila zelo prijatela, čisto ponižno : „No, brat Janez prosim te, povej mi, kaj si videl ; jaz bi rad vedel.“ On mu odgovori : „Kar sem videl, tega ne bom povedal." — „Ali pa je bilo tudi yse res, kar si mi pripovedoval?" ga potem oni dalje popraša. Tako rekoč osupnjen in vžaljen* 2) odgovori Janez sè svarivnim glasom : ,.Vse je in vse je bilo res ; vse je in vse je bilo res. Kako? jaz naj bi ti bil kaj druzega povedal, ko resnico !“
S tem odgovorom : „Vse je res", ki ga je dal ravno na smertno uro, je bila za nas vsemu do zdaj povedanemu, če tudi smo od početka za zadosti verjetno imeli, popolnoma zanesljivo poterjena verjetnost.
Ko je te besede skrivaj povedal tistemu bratu, se oberne do vseh okoli stoječih bratov in reče : „Kaj želite vedeti ; kaj želite vedeti razen Kristusa ?a Potem je govoril lepe in duhovite stvari o svetem pismu in je začel s tistim izrekom (Jan. 14. 6 ) : «Kristus je pot, resnica in življenje', in bistroumno razlagajo te besede pravi dalje : „Ako želite imeti dobro in sveto vest,
‘) Po Jerneju iz Pize je bil brat, ki ga je prašal, Janez od Septimija iz Pize, keleremu je še rekel : „Ke bi vara jaz tudi povedal, bi mi ne razumeli. To edino pa znajte, da, če hoče kedo večno zveličanje doseči, se mora deržati edino le Kristusa zè vso gorečo ljubeznijo.•*
2) Vžaljen je bil, ker je iz prašanja sklepal, da mislijo, daje neresnica povedal, toraj sovraštvo pred grehom laži ga je spravilo v žalost.
— 330 —
Akerbite, da ne bote nič drugega znali, kaker Kristusa, zakaj on je pot. Ako si želite modrosti, potem hrepenite za tem, da ne bote nič drugega vedeli, ko Kristusa, zakaj on je resnica. Ako si želite slave in časti, ne iščite nič drugega vedeti, kakor Kristusa, ker on je življenje11.
In precej po tem nadalje.vaje svoj govor o poti, pravi : »Kristus je pot, ker on je v človeško natoro vsajena beseda, ki je mogla rešiti naše duše in zato moramo odložiti vso nečednost in obilnost hudobije, če hočemo hoditi po Kristusu ko po poti". (Jak. 1, 21.)
Ko je povedal še več drugega, je potem govoril nadalje u resnici in je rekel : Kristus je resnica : ker on je svetloba časti in podoba bitja svojega očeta, ki vse nosi z besedo svoje moči in keteri, ko je opravil očiščenje od grehov, sedi na desnici veličastva v visokosti". (Hebr. 1, 3.)
Nato je rekel o življenji, ko je še nadalje govoril: »Kristus je življenje. On je namreč začetek, pervenec iz mertvih (Kol. 4. 18.j, zakaj dopadlo je očetu, da v njem prebiva (Kol. 1 ; 19. 20) vsa polnost in da se po ujem vse spravi, s tem, da je s kervjo svojega križa vmiril vse, kar je ali na zemlji, ali v nebesih11.
In mej tem ko je o teh resnicah še mnogo govoril in omenil še tudi drugih stvari, se nam je vsem čudno zdelo, da pri tem tako dolgem govoru, ki ga je tako rekoč zamaknjen imel, ni nobene, tudi najmanjše pogreške napravil v latinskem jeziku, čeravno je drugače, ako je rabil latinski jezik, pač delal napake, kar pa ni čuda, saj se ni nikoli učil slovnice.
Bratje so zdaj opazili, kako so mu moči vedno bolj pešale in da se je vedno bolj bližal svojemu koncu. Zato so priporočali njegovo dušo Gospodu in potem nadalje molili. Janez je molil ž njimi in je mej molitvijo na praznik svetega Lovrenca ob času pervih večernic 9. avgusta 1322 izdihnil svojo dušo.
Pustili smo ga tri dni zaporedoma nepokopanega. Čeravno je bila huda vročina, so vender njegovi udje ostali tako gibični in iz njegovega telesa je puhtel tako prijeten duh in lice mu je kazalo tako prijazno in prijetno zunanjost, kaker da je živ.1)
') čez več let so bratje odperli grob in položili ostanke, razun glave ki je bila pri nesena, v samostan svetega križa v Floronciji, v lepo skrinjo in jih pokopali na častnem mestu (Vading)
— 331
Devetnajsto poglavje.
Neko razodenje.
Mi pa verjamemo in se terdno deržimo pobožne vere, da je šel takrat precej v nebesa. To se spozna tudi dobro iz nekega prikazanja, ki ga je imel eden njegovih prijatelov bratov.
Tisto noč po njegovi smerti je videl ta brat, ko je odšel k počitku, pa ne še popolnoma zaspal, take brate, ki so vže vmer-li, pa so bili, dokler so še živeli, ž njim v prijazni zvezi. Zdeli so se mu žalostni in so imeli v svojem društvu lepega, veselega mladeniča. Precej spozna, da so bili zato žalostni, ker so še za-deržani v terpljenji v vicah. Tisti veseli mladenič pa je bil an gelj, ker je bil tudi podoben angelju. Pri tem pogledu se približa ta brat vmerlim bratom, kaker svojim prijatelom in praša: „Povejte mi vender, kako je z bratom Janezom z Aljvernije, ki se je pred kratkim na praznik svetega Lovrenca ločil s tega sveta? Ali je morebiti mej varni?11 Pri tem vprašanji se mi niso malo začudili in ostermeli, ali odgovoriti niso mogli nič na to.
Zdaj pristopi oni mladenič bliže in jih veselega obraza tako le nagovori : „Ta brat vas praša po tistem, ki je pred vče-rajnim na praznik svetega Lovrenca zapustil svet!“ Ko brat zasliši te besede, mu je bilo precej gotovo, da je sveti mož še tisto uro, ko je vmerl, prešel v nebesa. Zato je rekel tistemu mladeniču : ,.Prosim te, povej mi, ali je v nebesih za blaženim Frančiškom še kakšen redovni brat, ki bi bil pred Bogom v veči slavi in časti kaker brat Janez !“ Odgovor je bil : „On je slaven in velik pred Bogom ; toda v nebesih so še drugi bratje, ki vživajo večo slavo kot onu.
K tej slavi naj tudi nas pripelje po zasluženji našega blaženega- očeta Frančiška in tega zelo svetega moža tisti, ki mu je podelil milost, tako sveto in plačila vredno živeti in še bolj plačila vredno prestopiti s tega sveta k večnemu življenju.
Jaz sem slišal o mnogih čudežih, ki so se zgodili zavolj zaslug tega svetega moža, nekaj še, ko je bil živ, nekaj po njegovi smerti. Ker jih pa nisem videl z lastnimi očmi in tudi ni» sem mogel o njih zvedeti iz njegovih ust, zato jih nisem zapisal, ker menim, da je bilo njegovo duhovno življenje veliko veči čudež, kaker pa vsak drugi, ki bi ga videli.
— 332 —
1 ) rugi cl e 1.
Fervo poglavje.
Kako -se je Jezus Kristus prikazal bratu1) Janezu z A 1 j v e r n i j e.
(Pripovedujejo Vading, Jernej in Pize in ^Fioretti'1)").
Mej drugimi modrimi in svetimi brati in sinovi svetega Frančiška, ki so po besedah Salomonovih slava očetu, je živel v naših časih in v pokrajini Marke častitljivi in syeti brat Janez iz Ferma, ki se mu je reklo tudi brat Janez z Aljvernije, ker je dolgo časa živel na svetem kraji Aljvernijskem in tudi zato, ker se je tamkaj ločil s tega sveta. To je bil mož izverst-nega življenja in velike svetosti.
Ta brat Janez je še kot deček mej svetom hrepenel iz vsega serca po poti spokornosti, ki varuje in ohranjuje čistost, telesno in dušno. Še kot čisto majhin deček je začel zato na golem telesu nositi bodeč in železen pas in se jako vaditi v zatajevanji. Prav posebno se je ogibal takrat, ko je živel pri ko-rarjih pri svetem Petru v Fermu, ki niso preostro živeli, telesnega, minljivega razveseljevanja in je mertvil svoje telo z ostrim zatajevanjem. Ker je pri njih imel veliko nasprotnikov, ki so mu vzeli tak pas, in njegovemu zatajevanju zelo sovražni bili, sklene z božje pomočjo, zapustiti svet in njegove prijatele ter se popolnoma z oblačilom križanega Frančiška položiti v dar križanemu Jezusu v naročje. Tako tudi stori.
Ko je bil toraj tako kot deček sprejet v red in izročen skerbi magistra ali učitelja redovnega življenja, je bil tako vedno v duhu zbran iu pobožen, da se mu je neketere krat, ko je slišal imenovanega magistra govoriti o Bogu, serce topilo kaker vosek na ognji in se mu vnelo s tako veliko sladkostjo milosti božje v božji ljubezni, da je vstal, ker ni mogel miren ostati
‘) Besedil „brat“ pomeni redovnika, naj si je že mašnik ali ne.
2) „Fiorettiu— Cvptjiče, to so „povesti iz življenja sv. Frančiška in njegovih tovarišev11 iz najstariše italijanske literature. Prestavljeno v italjansao, kaker se nam dozdeva, večinoma iz latinskega rFloretum“ frančiškana llugn-lina da Monte Giorgio, f 1822. Poslo\onjeno v 1. letniku „Cvetjau. (Razlago gl. 1. I. zv. 7. na piatii.cah).
— 333 —
zbog preobilne mere te sladkosti, in kaker pijan v duhu je bežal zdaj skozi vert, zdaj skozi gozd, zdaj skozi cerkev, kaker ga je že podil plamen iu silni duh.
V teku časa se je potem spopolnjeval ta angeljski mož s pomočjo božjo v čednostih in je tako napredoval v nebeških darovih in zamaknjenjih, da se mu je duh neketere krati vzdignil do svetlostik erubinov, neketere krati do gorečnosti serafinov, več krat do veselja svetnikov, celo nekoliko krat do ljubezni polnih in vzvišenih objemov Kristusovih. Enkrat pa se mu je vnelo serce na poseben način od plamena ljubezni božje in je cela tri leta tlelo. V tem času je prejemal čudovita tolažila in Bog ga je obiskaval. Več ko enkrat je bil v Boga samega zamaknjen. Z eno besedo : v tem času se je zdelo, da je od ljubezni Kristusove ves pregret in vnet. Vse to se je godilo na gori Aljverniji.
Pa, ker Bog prav posebno skerbi za svoje otroke s tem, da jim v različnih časih pošilja zdaj tolažbo, zdaj skušnjavo in težave. sedaj srečo, zdaj zopet nesrečo, kaker spozna za potrebno, da jih yzderži v pohlevnosti ali da njih hrepenjenje po nebeških stvareh bolj užge ; tako je dopadlo dobrotljivosti božji, da je po treh letih tudi bratu Janezu odtegnila tisti žarek in tisti plamen ljubezni božje in mu odvzela vso duhovno tolažbo. S tem je bil Janez brez svetlobe in brez čuteče ljubezni božje in popolnoma brez tolažbe, žalosten iu poln britkosti. Tako v skerbeh je bežal skoz gozd, zdaj sem, zdaj tje in klical z glasom, jokom in zdi-liovanjein ljubega ženina svoje duše, ki se mu je skril iu odšel od njega ; ali brez Njegove pričujočnosti mu duša ni našla ne miru ne pokoja. Pa naj ga je iskal, kjerkoli je hotel in klical, kaker je hotel, ni ga našel svojega sladkega Jezusa, pa tudi ne tistega sladkega duhovnega vžitka ljubezni Kristusove, ki ga je bil vajen. Ta otožnost je trajala več dni, da ni jenjal jokati in zdihovati in Boga prositi, naj iz usmiljenja verne ženina njegovi duši.
Slednjič ga je Bog zadosti skusil v poterpežljivosti in hrepenenje mu dovolj vnel. Nekega dne, ko gre brat Janez, ves pobit in žalosten skoz gozd, se ga loti trudnost. Nasloni se na bukev1) in sè solznimi očmi gleda v nebo. Tu se mu na enkrat prav blizu prikaže Jezus Kristus na stezi, po keteri je prišel
‘) To bukev so kesneje posekali. Jz njenega lesa so postavili prej o-menjeuo Janezovo kapelico, tako da je bil altar postavljen nad deblom.
— 334 —
Janez, pa nič ne reče. Brat Janez ga gleda in dobro spozna, da je Kristus. Precej mu poklekne pred noge, ga mej mnogimi solzami v vsej pohlevnosti poprosi ter reče: ,,Pridi mi na pomoč,, moj Gospod ! ker brez tebe, moj presladki Odrešenik, sem v temi in žalosti ; brez tebe, najkrotkejše jagnje, me je strah im groza ; brez tebe, Sin najvišjega Boga, sem zbegan in osra-moten ; brez tebe sem brez vsake dobrote in slep : zakaj ti si Jezus Kristus, naša ljubezen in naše hrepenenje, kruh, ki krepča, in vino, ki razveseljuje serca vseh angeljev in vseh svetnikov. Razsvetli me, o premilostivi učenik in naj ljubeznjiviši pastir, razsvetli me, ker sem tvoja, če tudi nevredna ovca !“
Ker pa hrepenenje v svetili ljudeh takrat, keder jih Bog neče precej vslišati, še večo ljubezen vname in jih k večemu za-služenju pripelje, zato je šel tudi božji Zveličar mimo, ne da bi ga bil vslišal in ne da bi mu bil rekel le eno besedo. Korakal je molče dalje po imenovani stezi.
Brat Janez vstane, hiti za njim, poklekne mu z nova k nogam, ga sè sveto silo derži in prosi sè solznimi očmi: „0 presladki Jezus, vsmili se me, ker me cel dan britkost obhaja. Vsliši me po preobilni meri svojega vsmiljenja in v resničnosti svojega zveličanja! Daj mi veselje svojega zveličanja in z močnim duhom me vterdi ! Ti veš, kako zelo sem strapljen in močno pobit. Prosim te prav lepo, pridi hitro na pomoč moji duši, ker zdihuje po tvojem zveličanju. Glej Gospod in pomisli, brez tebe je moja duša. kaker zemlja brez vode. Ves svet je poln tvojega vsmiljenja : ali naj sem jaz edini brez njega ?“
Kristus pa gre le dalje, ž njim nič ne spregovori in tudi notranje tolažbe mu ne podeli. Ravna ž njim, kaker mati sè-svojim otrokom, če mu hoče obuditi ljubezen in hrepenenje za igračo. Pokaže mu jo, pusti, da pride otrok jokaje za njo, da zato kesneje igračo tim raje vzame. Tako stopa tudi brat Janez z večo gorečnostjo in serčnejšim hrepenenjem za svojim Zveličarjem in ko ga dojde, ga ves solzan takole nagovori: „Domine non dimittam te, nisi benedixeris mihi : tenui te, nec amplius absque misericordia elaberis ! Gospod, ne pustim te, dokler me ne blagosloviš: deržim te, in ne boš odšel, dokler mi ne skažeš vsmiljenja" ‘)
*) Ta izgled premislite, ve zbegane sirote, ki menite, da vas je Bog zapustil in nikar si ne želite vednih tolažeb. Tako stanje vam je koristno za
— 335 —
Zdaj se oberne božji Zveličar k njemu, ga pogleda s prijaznim in milostivim licem, razprostre svoje presvete roke in ga preserčno objame. Pri razprostiranju rok pa opazi brat Janez, kako se blišče iz najsvetejših pers Zveličarjevih svitli žarki, ki razsvetljujejo ves gozd, pa tudi njega na duši in na telesu. Na to se brat Janez skloni na kolenih do tal pred Kristusove noge in Jezus mu jih da poljubiti, kaker nekedaj Magdaleni. Z največim spoštovanjem jih prime in jih zmoči s tolikimi solzami, da ga je bilo v resnici videti, kaker drugo Magdaleno. ..Prosim te, Gospod/ mu reče, „ne glej mojih grehov. Obudi temveč mojo dušo sé svojim presvetim terpljenjem in s prelivanjem tvoje presvete kervi k milosti tvoje ljubezni. Saj je to tvoja zapoved, da te ljubimo s celo dušo in s celim sercem. Te zapovedi pa ne more nihče spolniti brez tvoje pomoči. Stoj mi toraj na strani, o preljubljeni Sin božji, da te bom ljubil s celim svojim sercem in iz vseli svojih moči/
Tako je govoril Janez pred nogami Jezusovimi in zdaj je bil tudi milostno vslišan. Zopet prejme' pervo. milost, namreč plamen božje ljubezni in se čuti vsega potolaženega in prenovljenega. Ko spozna, da mu je povernjen dar milosti božje, se začne zahvaljevati božjemu Zveličarju in mu pobožno poljubljati noge. Potem vstane, da bi gledal Kristusa v obraz. Jezus mu da poljubiti svoje presvete roke. Janez jih poljubi, se približa potem persam Gospodovim in ga objame in poljubi.
Pri tem objemu iu pri tem poljubu čuti Janez tolik nebeški prijetni duh, da bi se mu bilo zdelo vse dišavje celega sveta, na en kraj skup zneseno, v primeri s tem prijetnim duhom le kaker slab sopar. Janez, potolažen in razsvetljen, se zamakne. Ta prijetni duh pa čuti v svoji duši še več mesecev.
Od tega časa govori, ker se je napojil na studencu božje modrosti, na posvečenih persili odrešenikovih, prečudne in nebeške besede, ki poslušavcem spreminjajo serca kaker z nekako skrivno močjo in pri vsakem, ki jih sliši, obilen sad v duši obrode. Na stezi v gozdu pa, kjer so stale blagoslovljene noge
očiščevanje omadeževanega serca in zaslužno za večnost. Zato si nikar ne želi, otožnn duša, ne konca in ne polajšanja Zgodi naj se s teboj le božja volja. Saj nisi ti ne perva ne zadnja v takem stanji. Celo božjega Sinu je napadla ta zupuščonost, Zato se prepusti najsvetejši volji tistega, keteri te je, vsaj po tvojih mislih, zapustil, in tako boš enkrat gotovo vživala tistega lloga, od ke-‘terega si zdaj zapuščena.
— 336 —
Kristusove, in precej daleč na okolo je čutil Janez tisti prijetni duh in tisti svit, kederkoli je ondod hodil, še dolgo časa potem.
Ko se iz tega zamaknjenja zopet zbudi, zgine Zveličar. Ali duša mu je bila zdaj o nedosežnem Bogu tako razsvetljena, da je, četudi se ni nigdar od ljudi učil, vender najbistroumniša in naj višja vprašanja o božji trojici in globoki skrivnosti svetega pisma čudovito razvozlaval in razlagal. In ker je pozneje večkrat govoril pred papežem in pred kardinali, pred kralji, baroni, učenjaki in doktorji, je zbudil pri vseh veliko začudenje sé vzyišenimi besedami in globokimi mislimi, ki jih je razodeval.1)
Drugo poglavje.
Kako je videl brat Janez, ko je na vernih duš dan bral sveto mašo, da je bilo mnogo duš rešenih iz vic.
(Sporočilo Jerneja iz Pizej.
Brat Janez je enkrat po vseh svetih imel sveto mašo za vse verne duše, kaker je to vredila sveta cerkev. To najsvetejšo skrivnost, po keteri duše rajncih zavolj njene velike moči bolj hrepene, kot po vseh drugih milostih, ki se jim morejo skazati, je pa daroval s tako bratovsko ljubeznijo in vsmiljenjem do njih, da se mu je mehko serce kar topilo od sočutja. Pobožno povzdigne pri sveti maši telo .Kristusovo k višku, daruje ga Bogu očetu in ga prosi, naj iz ljubezni do svetega božjega Sinu Jezusa Kristusa, ki je za odkupljenje nevmerjočih duš visel na križi, milostivo reši duše, od njega vstvarjene in odrešene, hudih kazni, ki jih terpe v vicah. Tisti hip zagleda neštevilne duše, ki beže iz vic, kaker neštevilne iskre, ki švigajo iz razbe-
’) O kako krasno nam je tu opisana duša blaženega Janeza, ki je tako goreče ljubila Boga in iskala svojega Zveličarja, kot svojo edino pravo in osrečujočo lastnino. Tu gledamo dušo, kaker jo popisuje sveti Duh v visoki pesmi pod pod,obo neveste, ki hodi za svojim ženinom, njega išče, njemu svojo ljubezen in zvestobo skoznje. Dušo kristijanovaje od svetega kersta som zaročena in združena s Kristusom in se ima zato samo njega deržati, njemu slediti in popolnoma njegova biti, v ljubezni in zvestobi. Zato naj skerbi, da se bodo vedno nad njo vresničevale besede psaljmistove. „Kaker hrepeni jeletv k studencu, tako koperni moja dušo po tebi, živem Bogu.“ „0 srečna ta duša, pravi zato Vading, ki je imela tako in tuko veliko tolažbo, in ki je zaslužila priti k trojnemu poljubu Kristusovemu.“
— 337 —
ljene peči. Opazi tudi to, kako gredo proti liebesam po zasluže-nji terpljenja Kristusovega, ki se v tisti presveti hostiji, ki je-vredna, da se moli vso večnost, vsaki dan daruje za žive in mertve.
Tretje poglavje
O svetem bratu Jakopu Fai e ronskem in kako se je posvoji smerti prikazal bratu
Janezu.
(Popisano v „Fioretti“).
Takrat, ko je brat Jakop iz Faleroua, zelo svet mož,’) bolan ležal v samostanu v Moljanu, v okrajini Fermski, zve brat Janez, ki je bival takrat v samostanu v Masi, o njegovi bolezni. Ker ga je ljubil, kaker svojega očeta, je začel moliti, s pobožno notranjo molitvijo prositi Boga, naj bratu Jakopu zopet poverne telesno zdravje, ako je to najbolje za njegovo dušo. Pri tej pobožni molitvi se zamakne in vidi v zraku veliko trumo an-geljev in svetnikov nad svojo celico v gozdu v taki svetlobi, da je bila cela okolica vse okrog razsvetljena. Mej temi angelji o-pazi tudi bolnega brata Jakopa, za keterega je molil, vsega svetlega v beli obleki. Vidi mej njimi tudi blaženega očeta sv. Frančiška, olepšanega sé svetimi ranami Kristusovimi in z veliko slavo. Ravno tako vidi in spozna mej njimi svetega brata Lucida in starega brata Matevža iz Monte-Rubijana in več drugih bratov, ki jih v tem življenji nigdar ni ne poznal. Mej tem, ko Janez z velikim veseljem opazuje to blaženo, zveličano trumo svetnikov, mu je bilo razodeto, da si je duša imenovanega bolnega brata gotova zveličanja, pa tudi to, da mora vmreti za to boleznijo, da pa po smerti ne pojde precej v nebesa, ker se i-ma še nekoliko spokoriti v vicah.
') Tega moža, Janezovega učenika, je motil siten dvom. Zdelo se mu je, da ni veljavno posvečen in zato da ni pravi mašnik. Zato je prosil brata Janeza, naj moli zanj, da bo rešen ie skušnjave. Janez moli zanj in dobi od svetega Lovrenca odgovor, da je brat Jakop vreden mašnik. Ali skušnjava se zopet verne in zopet poprošen za molitev, moli zanj Janez na praznik svetega Lovrenca, takrat, ko se mu je ta svetnik, kaker smo videli, dvakrat prikazal. Prihodnjo noč pa se mu prikaže v tretjo, in poprašan zavolj tistega dvoma, pravi : „Brat Jakop naj bo le potolažen, ker on je v resnici mašnik. Posvečen je tako, kaker cerkev posvečuje." Vsled teh dostavljenih besedi seje mož božji popolnoma pomiril. (Vading).
— 338 —
Brat Janez se tako razveseli tega razodetja, namreč rešitve duše, da mu glede telesne smerti čisto nič na misel ne pride. Z veliko dušno sladkostjo zakliče, govoreč sam seboj : „Brat Jakop, moj ljubi brat; brat Jakop, moj dragi brat; brat Jakop, najzvestejši služabnik in prijatel božji ; brat Jakop, tovariš angeljev in zveličanih.“
S tako gotovostjo in veseljem se zopet zdrami. Precej se napravi na pot, da bi obiskal imenovanega brata Jakopa iz Mo-ljana. Ko ga najde tako slabega, da je mogel komaj govoriti, mu naznani telesno smert in dušno zveličanje in slavo, kaker mu je bilo to zagotovljeno po božjem razodevenji. Brat Jakop sprejme razveseljen in potolažen to sporočilo z ljubeznivim smehljanjem, ga zalivali za veselo novico in se mu pobožno priporoči. Potem ga brat Janez še poprosi, naj se po smerti verne in mu naznani, kako mu gre. Jakop to obljubi, če bo Bogu všeč.
Precej na to začne brat Jakop, ker se mu je bližala smert-na ura, pobožno moliti verstico psaljma : ,.In pace in idipsum, dormiam et requiescam, t. j. v miru bom k večnemu življenju zaspal in počival." Po teh besedah se jasnega in veselega lica preseli s tega sveta.
Po pogrebu se verne brat Janez v svoj samostan v Maso in čaka, kedaj se bo izpolnila obljuba brata Jakopa, da bo namreč zgovorjeni dan k njemu prišel. Janez tisti dan ravno moli, kar se mu prikaže Kristus, spremljan od angeljev in svetnikov. Brata Jakopa pa ni bilo mej njimi.
Nad tem se začudi Janez in ga pobožno priporoči Kristusu. Drugi dan je bil Janez v gozdu in je molil. Zdaj se mu prikaže brat Jakop, spremljan od angeljev, ves v slavi in vesel. „0 preljubi oče,“ popraša zdaj Janez, «zakaj se nisi tisti dan vernil k meni, keterega si mi obljubil ?“ — „Zato ne,“ odgovori Jakop, «ker sem potreboval še očiščevanja. Pa, ravno tisto uro, ko se je Kristus tebi prikazal in si mu me ti priporočil, te je vslišal in me rešil vsakega terpljenja. Na to sem se prikazal svetemu lajiku, bratu Jakopu iz Mase. Ta je služil pri sveti maši in je videl posvečeno hostijo, ko jo je mašnik vzdignil, spremenjeno v podobo prav lepega, živega otroka. Jaz pa sem mu rekel : «Denes grem s tem detetom v kraljestvo večnega življenja, kamer ne more nihče priti brez njega.“
Po teh besedah zgine brat Jakop in otide s tisto presrečno
— 339 —
trumo angeljev v nebesa. Janez pa je bil zelo potolažen. Imenovani brat Jakop Faleronski je vmerl dan pred svetim apo-steljnom Jakopom meseca julija, v zgoraj omenjenem samostanu v Moljanu, kjer je po njegovi smerti božja dobrotljivost zavolj njegovih zaslug veliko čudežev storila.
Mesečna duhovna s a m ja t a
ali
pripravljanje na smert.
Mesec november.
(Predvečerno premišljevanje glej v pervem zvezku na strani 15.)
Dopoldansko premišljevanje.
V nebesih.
«Pridite, blagodarjeni mojega Očeta,
.	posedite kraljestvo, ketero vam je pri-
pravljeno od začetka sveta“.
Mat. 25, 34.
Na .vesoljni sodbi bo Kristus naj prej sodil pravične na svoji desnici in jim bo rekel : „Pridite, blagodarjeni mojega 0-četa, posedite kraljestvo, ketero vam je pripravljeno od začetka-sveta . . . in", tako dostavlja sveti evangeljist, «pravični pojdejo v večno življenje”. V nebesih je Kristus tudi za te pripravil mesto ; sreča, ketero zdaj vživajo zveličane duše v nebesih, tudi tebe čaka in ako boš tako živel kaker one, jo boš tudi ti enkrat vžival. Kakšno srečo pa vživajo duše v nebesih, in kako dolgo jo bodo vživale, to boš zvedel iz sledečega premišljevanja, in da ga boš mogel dobro opraviti, prosi pomoči Boga, Mater božjo in svetega Leonarda Portomavriškega, patrona srečne smerti v tem mesecu ; on je tudi spisal sledeče premišljevanje o nebesih.1)
1. Prevdarjaj, ako hočeš biti srečen, moraš imeti vse dobrote in vekomaj ; tako srečo boš imel, ako boš prišel v nebesa ; zakaj, kaker hitro boš stopil čez prag nebeških vrat, boš prejel.
‘) Geistliche Ùbungen, das Paradies.
— 340 —
T popolno posestvo vse dobrote. Vedi pa, da te dobrote niso take kakeršne si misliš, ampak neskončno veče vrednosti ; ako bi vse časno dobro, po čemer tvoje serce hrepeni, neskončno pomnožil, bi še senca ne bilo sreče, ki te čaka v nebesih. Srečen kraj kjer so izvoljeni na duši in telesu tako lepi in tako z veseljem napolnjeni, da si nič več želeti ne morejo. Tvoje telo, ki je zdaj tako nevkretno, bo živa podoba poveličanega telesa Jezusa Kristusa, in bo tako lepo, da bo sonce pred njim obledelo in se bo tako svetilo, da bi en sam žarek razsvitlil temno noč. Tvoji po-čutki, ki nimajo zdaj nigdar dosti, bodo popolno zadovoljeni in pomirjeni, ker bodo v obilnosti vživali vso nebeško radost in veselje. Tvoje strasti bodo mirne in pameti podveržene in ne bodo delale najmanjšega nemira v tvojem sercu. Kaj pravim, tvoje serce bo samo majhin raj, ker bo vedno polno veselja, zavarovano pred vsakim strahom in žalostjo, nobena napačna misel se ne bo v njem zbudila in vživalo bo neskaljeno srečo. Kakšna bo še le tvoja duša, ko bo popolno od Boga obdana ? Prej bi spravil morje v orehovo lupino, kaker pa umel, kaj so nebesa. Nebesa pomenijo toliko kaker imeti Boga in ž njim studenec vseh dobrot in veselja, keterega si moreš misliti ; nebesa so zedinjenje duše z Bogom, pa tako, kaker se združi ogenj z razbeljenim železom, tako, da se duša skoraj ne loči od Boga, Bog pa ne od duše. V nebesih biti se pravi nekako ^edeti na božjem tronu, gostiti se pri božji mizi, vživati ravno tiste dobrote in srečo, ketero vživa Bog in jo bo vžival na večne čase.
O sto tisočkrat srečni trenutek, ko boš prišel v to veličastvo ! Kerščanska duša, to resnico dobro prevdarjaj in premišljuj in razširi svoje serce. Ako bi hotel Bog odkrivati eno po enem svojo lepoto, popolnosti in zaklade, bi celo večnost vzbu-jeval v tebi občudovanje, ker bi ti veduo nove čudeže kazal, in keteri so eni lepši od drugih ; ali kaj bo še le takrat, keder ti bo ob enem pokazal vse te čudeže, in dal v popolno posestvo za zmirom. Oj takrat ne boš samo zveličan, ampak na nekak način zveličanje samo. Kaj pa delaš ? Zakaj ne porabiš vsega življenja, da bi prejel tako srečo ? Oh, kaj si že storil do zdaj ? Dobra dela so seme večnega veličastva, to je gotovo, in do zdaj nisi sejal druzega kaker dela, ketera zaslužijo kazen in pekel. Oh, prosi Boga, da ti odpusti tvojo slabo vero ; zakaj prav malo veruješ na raj ; lepa domovina svetnikov je tebi nepoznana dežela in ker nanjo malo veruješ, zato za njo tudi malo skerbiš^
341 —
O da bi denes drugači začel ! Terkaj se na persi in prosi Boga, da ti odpusti tvojo malovernost.
O moj Bog terdno in živo verujem, da so velike dobrote, ketere si nam pripravil ; to verujem zavoljo tebe, ki si mi tako ljubeznivo razodel ; to verujem zavoljo tebe, ki si mi to obljubil sé svojo božjo besedo ; zdihujem pa pred tabo, da nisem vreden tega zavoljo svojih grehov. Oh, kaj pravim, večkrat sem rajši imel blato in dim in zato sem zaslužil prej pekel kaker nebesa. Odpusti mi, o moj Bog, prosim te, mojo veliko nespametnost; odpusti mi, o moj Bog, odpusti mi. Podeli mi sveto gorečnost, da bom pozabil na vse dobro tukaj, raj pa zaslužil z dobrimi deli ; ti pa, o Jezus, ki si toliko preterpel, da si mi odperl vrata nebeška, pomagaj mi sé svojo pomočjo in krepi moj pogum, zakaj jaz sem sklenil, terdno sem sklenil vse storiti, vsega se lotiti, vse preterpeti, da te bom enkrat v raju imel. — Napravi sklepe.........
Prevdarjaj dalje, da tam gori ne bo več stisnjeno in omejeno tvoje serce, ketero ne more vživati, ob enem več različnih reči ; ne, v raju bo razširjeno in sicer tako, da bo lahko v sé sprejelo srečo, ketero Bog vživa in torej vse drugo dobro. Zakaj reč, ketero boš vžival v raju, te ne bo zaderževala, da bi ob enem ne mogel vživati druge ; zveličani lahko vživajo vse reči ob enem. Tam boš vse dobro ob enem skupaj in vsako posebej vžival, v tem življenju pa ne moreš zediniti mnogih in različnih prijetnosti, ne moreš ob enem yživati spanja in veselice, počitka in hoje, tihote v samoti in mestnega vrišča, to je eno drugemu na poti. V raju pa ne bo tega, tam boš vžival vse prijetnosti združene in v največi popolnosti ; še več, ti ne boš vžival samo svojega veselja, ampak vseh zveličanih. Zakaj zveličani v nebesih ljubi ysakega zveličanega tako, kaker ljubi sam sebe in zato boš srečen zavoljo njih zveličanja kaker zavoljo svojega in boš imel toliko nebes koliker zveličanih bo v nebesih. Zdaj sodi sam, kakšno bo tvoje serce, ko bo za plačilo, da si Bogu in božjim zapovedim posvetil svoje življenje, potopljeno v morje radosti, in pilo iz reke nebeškega veselja ! Kako boš nasiten sé zveličanjem ! Kako se boš imel v Bogu ! Ali je mogoče, da upaš dobiti v kratkem to tako veliko srečo, in pa da se vdajaš revnemu vživanju, ketero ti obetajo stvari? Ali je mogoče, da se vstrašiš majhine pokore, majhinega terpljenja ? . . . . Moreš ta •dela tako imenovati, iz keterih izvira toliko veličastvo ? Oj sreč-
— 342 —
ni pot, ki ti bo dobil tako sladak počitek. Oj srečno zatajevanje ki ti bo prineslo tako zadovoljnost ; oj srečno poniževanje, ki se bo spremenilo v neskončno čast ! Zato prosi Boga edino to, kar je prosil prerok, da bi smel stanovati v Gospodovi hiši in enkrat nebesa imeti. Po nebesih, tvojem prebivališču, o moj Bog, serčno hrepenimo ! — Sè solzami ga prosi in se terkaj na persi, da ga nisi vreden.
Samo za sveti raj te prosim, o moj Bog, za sveti raj ! Ako tukaj terpim, ako sem zaničevan in v nadlogah živim, kaj je to ? Z eno samo uro v raju bo obilno poplačeno vse moje ter-pljeuje na zemlji. V nebesa tedaj, v nebesa! Po keteri poti pa bom prišel v nebesa ? Ako bom spolnjeval božje zapovedi. Kako si jih pa do zdaj spolnjeval ? Si hodil po poti, ki pelje v nebesa, hočem reči, si zvesto spolnjeval Gospodove zapovedi ? Se nisi morebiti podal na pot, ki pelje v pekel, ko ležiš v blatu greha ? .... Kesaj se in prosi Boga odpuščenja. Oh, kaj sem storil ? Zavoljo živalskega veselja sem zgubil nebesa, prodal sem jih za . nič vredno nasladnost, strast, za nič. Oh odpusti mi, o moj Bog, ne glej na mojo nevrednost, ampak na svojo neskončno dobroto. Glej, pripravljen sem svoje vbogo telo strahovati s postom, o-strim življenjem in pokoro. Vse sem pripravljen storiti, samo da me vzameš v nebesa, Spolnjevati hočem tvoje svete zapovedi, naj se zdi mojemu svojeglavnemu mesu še tako težavno ; svoje telo bom silil, da bo opravljalo pobožnosti in molilo ; odtergaval mu bom nepotrebno vživanje in ga krotil tukaj na zemlji, da si bom gori zagotovil nebesa. Moj Bog, pomagaj mi sè svojo milostjo ; glej moje solze in svojo za me prelito Kri, in daj, da bom dobro spoznal, kako majhino je, kar morem na zemlji storiti, da si zagotovim pravo srečo v nebesih. To premišljuj sam pri sebi.
2. Premišljuj, da v nebesih ne boš imel samo vseh dobrot, ampak jih boš imel tudi celo večnost. Gdo bi mogel limeti, kako zelo poviša večnost vrednost nebes ? — Ako je res, da je reč toliko več vredna, kolikor bolj terdna je, kaj boš rekel še le o zveličanju, ki ni samo neskončno ampak tudi večno ? Tajiti ne bi mogel, da bi bilo več vredno naj manjše meseno vživanje, če bi bilo pa neskončno, kaker zveličanje vseh izvoljenih, ako bi ne bilo večno. Iz tega lahko sodiš, kakšno bo tvoje zveličanje, ko boš vžival v svojem sercu veselje, ki bo nezapopadljivo in terpelo celo večnost brez konca. Tvoje zveličanje bo tako yeliko,.
— 343 —
da boš imel že sam v sebi več vsakoverstnega veselja kaker občutijo vsi pogubljeni skupaj žalosti in terpljenja ; da, ako bi padla v pekel ena sama kapljica iz morja tvojega veselja, bi polajšala naj strašnejše terpljenje.
Kaj pa praviš na to ? Ali ne zaslužijo nebesa, da se trudiš sè vsemi močni, da jili pridobiš? . . . .Zahvali se svojemu Odrešeniku, da je postal sužnji in ti tako pridobil kraljestvo in se dal z neizrečeno sramoto in sè strašnim terpljenjem na križ pribiti, da te je povzdignil na tron, kjer bi se ž njim veselil celo večnost. Cerna nehvaležnost bi bila, ako bi njega ne ljubil .... koliko veči pa, ako bi še greh delal .... Bog ti je obljubil dati naj lepše plačilo, nebesa, večna nebesa, neskončno veselje, da bi dobil tvoje serce, in ti se pa ne boš mogel odločiti, kaj terpeti, odtergati si kako veselje, želje zatajevati, da prejmeš ta nebesa, za ketera je dalo toliko marternikov svojo kri ? Bi bilo mogoče, da ne bi za nje prelil solze, zdili-ljeja dal ? O, da bi se to ne zgodilo ! Pokleknimo vsi pred križ, tolcimo se na svoje- persi, z objokanimi očmi in gnjušenjem sovražimo svoje grehe, zavoljo keterih smo bili že večkrat nevredni nebes. Kecimo Jezusu : Moj ljubi Zveličar, sè 'svojimi žreblji, sè svojim križem, sè svojo kervijo si me odkupil in nebesa mi za-dobil, oh, ne pripusti, da bi po svoji krivici vanje ne prišel ! Tukaj me obiskuj in kaznuj, odvzemi mi pa naj strašnejšo kazen, nebesa zgubiti. Kaj tirjaš od mene, o moj Bog ? Solze, od-kritoserčuo kesanje, mojo kri, moje življenje ? Glej, za vse sem pripravljen, samo, da me v nebesa vzameš. Za nebesa 'te prosim, o moj Jezus, samo za nebesa. O, stokrat in stokrat bodite prekleti vi grehi, ki ste mi že tolikokrat zaperli vrata nebeška ; sovražim jih iz ljubezni do tebe, sovražim jih tudi iz ljubezni do nebes. In ako naprej veš, o moj Bog, da bom zopet smertni greh storil, o raji naj me strela vbije iu v prah spremeni, zakaj »boljši bo za me, da me stokrat strela vbije, kaker pa, da bi zgubil tako veliko dobroto, nebesa. To premišljuj in prevdarjaj....
Pomisli pa še, da boš vžival vse to v nebesih ne samo vekomaj, «Pravični bodo vfekomaj živeli111) ampak tudi tako gotovo, kaker si zagotovljen, da se jim ne boš nigdar prostovoljno odpovedal, da ti jih ne bo Bog nigdar vzel in te ne bo nobeden iz nebes spravil zoper božjo voljo. Iz tega lahko sklepaš, kako
‘) Modrost. 5, 16.
— 344 —
sladko in prijetno bo to vživanje, ketero boš imel vedno tako-gotovo. Recimo, da bi imel na zemlji vse, kar more človeka popolno srečnega storiti, da bi imel vse zaklade sveta, da bi vži-val največo slavo, čast in telesno veselje, kako britko bi ti bilo-pri sercu, vmreti in sè smertjo končati tako srečno življenje ; v nebesih pa ne bo tako, tam boš napolnjen z dobrotami in gotovo veš, da jih ne boš nehal vživati celo večnost, in keder se boš spominjal večnega veselja, boš zato vžival veselje cele večnosti vsak trenutek. Kako boš tedaj vesel, ko boš videl pred sabo in se ne boš več bal, da bi mogel zgubiti vsega tega. Kako neizrečeno boš potolažen, ko boš lahko sam sebi rekel : Zdaj sem rešen, zdaj sem srečen in bom vedno.
A kako nespametni so otroci tega sveta ! Kaj misliš ? Po čem hrepeniš ? Kaj bo s tabo, ako ne hrepeniš po nebesih ?... Kvišku serce, še denes ga oberili proti nebu in zato si misli, da stoji pred tabo na eni strani hudobni duh z ognjenimi očmi v družbi peklenskih pošasti in ii pravi : Pojdi za mano, in ko te bom na tem svetu dobro izmartral, ti bom plačal tvoje težave v drugem življenju z večnim terpljenjem ; na drugi strani si pa misli, da stoji Jezus v sredi izvoljenih in svetnikov, ki ti pravi : Ljubi me, in bom s tabo v tem življenju prav ljubeznivo in prizanesljivo ravnal, potem ti bom poplačal tvojo ljubezen pa z ne-skočnim veseljem v nebesih. — Kaj bi odgovoril na to ? Kaj bi hotel služiti hudobnemu duhu in ne ljubiti in služiti Bogu ?... Oh ne, osramotimo se sami sebe, ki smo lahkomišljeno že tolikokrat zapravili nebesa. O nebesa, kraj veselja, ve ste napolnile moje serce z veseljem. Na drugo ne bom mislil, za drugo ne bom skerbel in po drugim n e bom hrepenel od današnjega dne, kaker le po tem, da nebesa dobim. Vem, da je pot v nebesa ozka : «Tesna je pot, ketera pelje v življenje4'.1) ternova pot je in pot pokore in zatajevanja, pa nič ne de, zakaj, terpljenje s keterim bom dobil nebesa, je majhino. Nesrečna leta. ketera sem preživel v grehu, oh kako jih objokujem ! Oh, kako daleč sem prišel od nebes sè svojim slabim življenjem ! Glej, o Jezus pri tvojih nogah klečim presunjen od žalosti ; odpusti mi, prosim te, mojo nehvaležnost, nespametnost in spridenost ; odpusti mi. o moj Bog,, odpusti mi. Odpusti mi in daj mi nebesa ; jokaje in v imenu tvoje predrage Kervi te prosim, odpusti mi. Pa kaj pravim, za.
l) Mat. 7, 14.
— 345 —
to te prosim, še denes sklenem in se terdno odločim, nebesa hočem imeti na vsak način ; ako bi tudi vse zgubil, kaj meni za to, samo da nebes ne zgubim. — To bodi sad tega premišljevanja, terdno hočem delati, da bom nebesa dobil, enkrat za vselej se odpovedujem nečimernosti sveta, da bom vžival veselje v nebesih. Z Bogom svet, z Bogom veselice in nečimernost ; z Bogom prepovedano znanje, z Bogom abotna mesena ljubezen in pregrešno posvetno razveseljevanje ; z Bogom vse te stvari. — Proti tebi se oziram, raj, vesela domovina izvoljenih, nebeški Jeruzalem, nevmerljivo mesto miru, kraj božjega veličastva, vert radosti ! Na te bom mislil, do tebe bom imel nagnenje, tebi posvečujem svojega duha, po tebi zdihujem, po tebi hrepenim, tebe hočem, o sveti raj !... .
Popoldansko premišljevanje.
Sveto poslednje olje in papežev blagoslov.
„Ako je gdo bolan mej vami, naj posije po cerkvene mašnike, in naj molilo nad njim in naj ga mazilijo z eljem v imenu Gospodovem11.
Jak. 5, 14.
Neki ranjki se je prikazal po smerti Janezu Heroldu in mu je povedal, da bi bil ozdravel, ako bi bil prejel zakrament svetega olja še o pravem času. in verini tega ga je Bog obsodil še v vice, kjer je moral zato terpeti celih sto let.'j Tudi dandanašnji se mnogo kristijanuv, celo dobri, udje tretjega reda, boje prejeti sveto olje, ker mislijo, da bodo zato vmerli, in ne vedo, ali ne pomislijo, kako koristen je ta sveti zakrament. Zavoljo svetega olja še nobeden ni vmerl, veliko pa bi jih ozdravelo, ako bi ga prejeli o pravem času. Da boš spoznal veliko korist svetega olja, premišljuj zdaj njegove dobrote, prevdarjaj pa tudi papežev blagoslov, keterega deli vmirajočim sveta cerkev. Ker pa sam iz sebe ne moreš nič dobrega storiti, zato prosi svetega Duha potrebne pomoči, da boš mogel dobro opraviti to premišljevanje.
1. Zakrament svetega olja zbriše majhine in včasih tudi velike grehe, odpušča časno kazen, ako ne vso, vsaj nekoliko „in ako je (bolnik) v grehih, pravi sveti Jakob, mu bodo odpu-
*) Pri Gaume, Handbuch fur Beichtviiter N. 394.
— 346 —
sceni11.1) Koliko je pogubljenih, ki bi se bili zveličali, ako bi bili skesani prejeli ta sveti zakrament ; gorje tedaj tebi, ako bi vmerl ti. ali keteri tvojih brez svetega olja zavoljo tvoje nemarnosti ! — Sveto olje daje vmirajočemu moč, da more premagati vse satanove skušnjave, ga miri, tolaži, mu daje zaupanje,, moč sovražnikov manjša in odganja, sveto poslednje olje, pravi tridentinski zbor. lajša in krepča bolniku dušo, ker mu vzbuja terdno zaupanje na vsmiljenje božje ; tako okrepčan laglje prenaša težave in britkosti bolezni in se stanovitniše vstavlja skušnjavam zalezujočega satana11.") — Po zakramentu svetega poslednjega olja dobi večkrat bolnik tudi telesno zdravje, ako mu je v zveličanje duše, „in verna molitev bo bolnika otela11 govori Bog sam po svetem Jakobu.3) Hudobni duh vse to dobro ve in zato si prizadeva, da bi bolniki tega zakramenta ne prejeli, ali pa prepozno, v nezavesti, raztreseno. Ko boš tedaj ti, ali keteri tvojih, ali ud tretjega reda nevarno zbolel, prosi sam za sveto olje precej, za druge pa skerbi, da ga bodo prejeli o pravem času.
„Gorje zemlji in morju, ker je hudič k vam dolu šel, in ima veliko jezo, ker ve, da ima malo časa11,4) strašne so satanove skušnjave na zadnjo uro, ali, hfali, moja duša, Gospoda in nikalne pozabi njegovih dobrot . . . Kaker se oče otrok vsmili, se Gospod vsmili njih, ki se ga boje 5); tudi za zadnji trenutek si mi pripravil pomoč v zakramentu svetega poslednjega olja, v keterem si pripravljen zbrisati ostanke mojih grehov, moč mi dati zoper vsako satanovo skušnjavo in da bom mogel bolečine laglje prenašati. I)aj, o moj ljubi Jezus, da bom prejel ta sveti zakrament pobožno in o pravem času ; in da ga bom vsaj nekoliko vreden, bom pobožno izmolil po vsakem svetem obhajilu molitve, ketere se opravljajo pred delenjem svetega olja, mej deljenjem in potlej.
2. „V Gospodovo hišo pojdemoV) Zadnja ura bo enkrat prišla, treba bo iti s tega sveta za vselej in stopiti na sodbo, pa ne boj se, saj boš šel k svojemu nebeškemu Očetu, keterega
‘) Juk. 5, 15.
-) 14. seja ; o sv. poslednjem olju 2. pogl.
3)	Jak. 5, 15.
4)	Razod. 12, 12.
5)	Ps. 102.
6)	Ps. 121, 3.
— 347 —
«i tolikokrat imenoval „Oče naš, keteri si v nebesih," Ne boj se ako si tudi v življenju veliko grehov storil, zakaj božje vsmilje-nje je še neskončno veče; v zadnjem trenutku je Bog še pri-pi'avljen ne samo vse grehe, ampak tudi vso časno kazen ti odpustiti ; sveta cerkev namreč je podelila popolni odpustek za zadnjo uro vsakemu, gdor opravlja za to odločene molitve, ali je vpisan v kako bratovščino. „Udje tretjega reda zadobijo popolni odpustek ob smertni uri, ako pobožno izgovore sveto ime Jezusovo, ali z ustmi, ali pa, če ne morejo več govoriti, v sercu ; ravno to pravico vživajo tudi tisti, ki nezmožni spovedati se in prejeti sveto obhajilo, obudé v sercu popolno kesanje čez svoje grehe".') Vsak pa lahko prejme ob smertni -uri papežev blagoslov, s keterim zadobi popolni odpustek. Ta popolni odpustek duši odpre vrata nebeška, da precej prejme nebeško plačilo, ker ji Bog zbriše vso časno kazen, ketero bi morala še ter-peti v vicah. Skerbi tedaj, da se boš ob smertni uri vdeležil odpustkov, koliker le moreš, ker ne veš, koliko si dolžan božji pravici in kedaj v resnici prejmeš popolni odpustek.
Toliko pripomočkov mi ponujaš, o moj Jezus, da bi se zveličal ; ti ves goriš za moje zveličanje, pripravljen si vedno tudi zadnji trenutek odpustiti vse moje grehe, pozabiti vsa razžalje-nja, k meni priti v sveti popotnici in ž njo mojo dušo pokrepčati, zaceliti vse dušne rane sè zakramentom svetega olja. Užgi v meni ogenj gorečnosti, da otresem sè sebe vso nemarnost in mlačnost, in bom gorel v ljubezni do tebe ; ne dopusti, da bi vmerl brez svete spovedi, svete popotnice, svetega poslednjega olja in papeževega blagoslova, temuč daj, prosim te, da bom vse te svete zakramente prejel o pravem času, dobro pripravljen, pobožno in goreče v svojo srečno smert in veselo večnost.
V tebe zaupam, o Gospod, in večno ne bom osramoten.
Q zaničevanju posvetnih ničemernosti.
III.	O mčemerni sodbi in govorjenju ljudi.
„Verzi syoje skerbi na Gospoda in on te bo previdel." Psal. 54. 'S sa tvoja skerb naj bo Bogu vstreči, in se ne pre-
') Vodilo tretjega reda.
— 348 -
vzeti, ako te ljudje hvalijo, niti znemiriti, ako slabo o tebi govorijo. Zakaj ii misliš da ljudje o tebi slabo govore? Ker jim toliko želiš dopasti, da bi te po tem hvalili. O da bi le edino skerbel zadostiti presveti volji božji, in si prizadeval le dopa-dajenje božje si pridobiti, kako bi malo maral za, to, kar drugi proti tebi govore ! Prizadevaj si dopasti edino Bogu, in živel boš mirno in zadovoljno! Nič naj te bolj ne žali kaker božje ražaljenje. Ne išči drugje tolažbe svoji duši kaker le v čisti vesti. Ničemernost velika ja tistemu, keteri stoji dobro z Bogom, ozirati se na to. kar grešni ljudje o njemu sodijo. Dosti je zdaj v peklu tistih, keteri so bili enkrat hvaljeni od ljudi, veliko je pa tudi zdaj v nebeški slavi tistih, ketere je svet imel enkrat za abotne in prismojene ali pa celò za hudobne v celem pomenu besede. Potemtakem se >te prevzemi, ako te drugi hvalijo, pa tudi ne žaluj, ako te ne cenijo. Ako imaš res kako dobro, hvalevredno lastnost, ne prevzemaj se, ker imaš skritih pogreškov, zaradi keterih bi te ljudje grajali, ako bi jim bili znani. Ako te hvalijo zaradi kake čednosti, ketere nimaš, prizadevaj si jo pridobiti, da ne boš sleparil svojih hvalivcev ; akn grajajo kako tvojo slabo lastnost, poboljšaj se ; ako pa krivično-o tebi sodijo, pomisli, da so ljudje podverženi zmoti, in da ti njih krivična obsodba nič ne more škodovati, da ti daje celo priložnost k velikemu zasluženju, ako radovoljno poterpiš to ražaljenje.
Ke bi se moral Bog posvetovati z ljudmi, ali te vzame v v nebesa ali pa v pekel pahne, ali pa kaj druzega o tebi določi, takrat bi ti v resnici moral skerbeti za posvetno hvalo in čislanje ; ali temu ni tako, ker pri tem opravilu bo sam Bog s tebo delal račun, in ne bo nikaker prašal drugih za mnenje o tebi.
Sicer pa naj tudi govore drugi o tebi, kar hočejo, Bog se ne bo oziral na njih besede, ternuč edino na tvojo lastno vest. Ako bi cel svet govoril, da si svet in da zaslužiš nebeško slavo, kaj bi to basidio pred Bogom, keteri te bo sodil po tvoji vesti ? In ako bi te cel svet obsodil, ako si prijatel božji, ti to ne bi škodilo. Tistega, keterega svet zaverže in obsodi, ne bo zato Bog zavergel in obsodil ; tako tudi ne bo sprejel v svojo milost tistih, ketere svet hvali, niti poterdil, kar je svetu po godu. Ničemerna je njegova sodba, ker ne pozna serca in zaslug človeških ; on ne razume niti pozna, kaj se v duši godi, in
— 349 —
zato se tudi goljufa dostikrat; naposled pomisli, da ti svet in njegovi ljubljenci ne dajo ne milosti ne večne slave ; on in oni te ne morejo ne pogubiti ne zveličati
Nadalje, ako bodo vsi na svetu tvoji prijatelji, ti ne bodo mogli podaljšati življenja niti za pol ure; tako te tudi ne bodo mogli rešiti božje sodbe. O koliko bolje bo imeti na smertno uro prijatela Boga, kaker pa celo življenje preživeti v milosti in službi kraljev in mogočnih gospodarjev tega sveta, keteri, akoravno ljubijo svoje priveržence, vender takrat ne bodo mogli čisto nič pomagati !
Ako spolnjuješ svoje dolžnosti, ne žaluj zaradi obrekovanja, ljudi niti si prizadevaj za njih pohvalo. Ne išči posvetne slave ker je ničemerna, temuč oberili se k Bogu, ter si se vsemi svojimi močmi prizadevaj edino njemu dopasti, njemu služiti. Zamaši svoja ušesa hrumu in ničemernostim tega nesrečnega sveta.
IV.	Človek se ne sme ozirati na opravljanje.
„Meni je prav malo mari biti od vas sojen ali od človeškega dne. G d o r mene sodi, je Gospod. Zato ne sodite pred časom, dokler ne pride Gospod, keteri bo razsvetlil skrivnosti teme in naklepe serca. In takrat bo v-s a k e m u Bog izrekel pohvalo (ali pa grajo) I. Kor. 4. Tako je pisal sv. apostelj Pavel zaničevaje človeške sodbe, vedoč da edino Bog pozna serce in stanje človeško, ter da ima edino on soditi naša serca. Tisti, keteri tekajo na bojeva-lišču, se ne menijo za gledalce, ampak mislijo le na tiste, keteri jim imajo določiti zaslužek. Tako se tudi ti ne meni za pohvalo ali pa grajo ljudi, temuč na vso moč si prizadevaj dopasti Bogu, svojemu pravemu sodniku. Ako se pri tem jako trudiš, vidi on dobro, in iz njegovih rok boš dobil plačilo.
Ljubi resnico in ne oziraj se na to, kar ljudje govorijo,, ker oui govore večkrat iz sovraštva ali pa iz ljubezni ; in vender ne poznajo notranjosti človeške. Ne jezi se in ne žali, ako kedo slabo misli o tebi. Kaj si morda bolji od Kristusa ? Beri sv. evangelij in bral boš tam, kako so njemu govorili, da je zapeljivec, Samaritan, obseden i. t. d. Neki so govorili, da ni božji človek, ker ni obhajal njih praznikov ; drugi so pa rekli : Kako more grešen človek take - čudeže delati ? Torej o Kristusu so
— 350 —
neketeri mislili slabo, drugi pa dobro ; ako se je tako različno mislilo o sami svetosti in dobroti, kako zahtevaš ti, poln pre-greškov, da naj ljudje hvalijo vse, kar storiš ? Ako se je tako nasprotno mislilo o najsvetejšem Gospodu, hočeš li ti, o grešnik, da ljudje odobrijo vse, kar vidijo pri tebi in na tebi ? Ako jih je dosti, keteri te hvalijo, akoravno si slaba in kerhka posoda, ne žaluj, ako te neketeri ne hvalijo. Saj ni ne svetu tako svetega človeka, keterega bi vsi hvalili ; niti djanja tako poštenega, da ne bi nad njim neketeri godernjali. Velikanski pregrešek je ne delati čednostnih del zavolj oporekanja ljudi. In glej, loti se še tako svetega dela, nigdar ti ne bo manjkalo oporekovalcev. Celo, ako si tako brezpameten, da močno hlepiš po človeški hvali, ne boš nigdar kaj dobrega doveršil. Tistega slepca na poti v Jeriho, ki je klical Boga na pomoč, so aposteljni pograjali -, ali bolj ko so ga grajali bolj je on kričal.
Ni mogoče ljudem vezati jezikov. Približaj se torej Bogu, napreduj na poti kerščanske pravičnosti in stanoviten boš ostal v dobrem in ne oziraj se na to, kar govore brezposleni ljudje, keteri imajo navado krivo razlagati namene in djanja svojih bližnjih. Ako se boš na nje oziral, boš zgubil ves svoj trud. Prizadevaj!si torej biti ljub Bogu in živeti po njegovi volji, ker vse drugo je velika ničemernost in dušna britkost.
V pobožno molitev se priporočajo : č. p. E h r e n f r i e d Zupet, mašnik 1. reda sv. Frančiška, f 14. listopada t. 1. v Novem mestu ; rajni udje 3. reda skupščine g o r i š k e : Marijana (Elizabeta) Erjavec iz Ravnice, Frančišek (Jožef) Prinčič iz Bilj, libušenske: Katarina (Marija) Gregorčič iz Selišča, 1 o č-niške: Marija (Terezija) Ipavec iz Ločnika, to majske: Neža (Magdalena) Vrabec, troj iške: Rozalija Rožman od Sv. Benedikta.
Nadalje priporočajo v pobožno molitev : g. M. P. svojega sinu za neko posebno milost ; tretjerednica Fr. K. svojega očeta na smertni postelji za voljno poterpežljivost, srečno smertno uro in milostivo sodbo ; neki posel gospodarja za ozdravljenje na
Priporočilo v molitev.
— 351 —
lici; neka žena tretjerednica svojega moža vdanega pijančevanju,, da bi opustil in skerbel za svojo dušo ; tretjerednica V. M. sebe, da bi ji Bog dal ljubo zdravje ; neka tretjerednica za ozdravljenje in voljno poterpljenje, druga za odvernjenje vsega zlega in vdanost v voljo božjo, tretja, da bi mogla poplačati dolgove in za voljno poterpljenje, četerta nekega terdovratnega. da bi se spreo-bernil, peta, da jo reši Bog škode in sramote po lastni sestri ; več drugih tretjerednic v razne dobre namene ; neka deklica, da bi ji Bog dal stanovitnost v dobrem in milosti, ki so njenemu stanu potrebne ; neko dekle strica in teto, ki živita v prepiru ; neka tretjerednica, da bi živela po božji volji ; tri tretjerednice za zbranost v molitvi, za zmago v skušnjavah, vdanost v voljo božjo in stanovitnost v dobrem ; neka tretjerednica svoje stariše in brate, da bi živeli po volji božji ; neka žena svojega moža za dušno in telesno zdravje ; A. V. za srečno končanje ; neko osebo za razvetljenje ; tretjerednica C. F. svojega rajnega moža ; M. M. iz Petrovič za pomoč v dušnih in telesnih zadevah ; neka žena v groznih dušnih britkostih in za srečo pri živini ; tretje-rednik M. Ž. sebe in svojo družino, da bi jim Bog dal pobožno živeti, zbrano opravljati molitve in srečno zadnjo uro ; več drugih v raznih potrebah.
Zahvala za vslisano molitev.
Iz R. t. na Primorskem.
Po dolgotrajni bolehnosti lotila se me je nevarna bolezen, ki mi je delala hude bolečine. Ležala sem več mesecev v bolnišnici mesta S. kjer mi je ostala edina tolažba molitev ; zakaj ljudje niso več upali, da še ozdravim. Vendar me je dobrotljivi Oče nebeški rešil hude bolezni ter podelil popolno zdravje,, da lahko delam. Ker sem prepričana, da sem dosegla to milost le po najsvetejšem Srcu Jezusovem in po priprošnji presvete Device Marije, izrečem tu očitno zahvalo za podeljeno zdravje in vse druge milosti, katere sem sprejela.
M. S—e služkinja.
Tudi od ta m :
Da dopolnim sveto dolžnost, katero sem vsled obljube sprejela, izrečem tu očitno zahvalo za uslišano prošnjo najsvetejšemu Srcu Jezusovemu in neomadežani Devici Mariji. Trpela sem mnogo
— 352 —
•časa več ali manj hude bolečine v glavi, katere so mi po posebni milosti božji toliko odlegle, da lahko opravljam svoje stanovske dolžnosti. Še posebno zahvalo pa moram izreči za vidno pomoč v neki potrebi, tei- da se je odvrnila nesreča, katera bi se bila kmalu pripetila.
Bodi vsigdai češčeno najsvetejše Srce Jezusovo in neoma-dežano Srce Marijino !	M. KI. S—c
sestra sv. Križa.
Iz D. na Goriškem.
Dvoje dobrih, izgledno pobožnih deklic tukajšnje duhovnije je pred kratkim nevarno zbolelo. Opravili smo za-nju devetdnevni«* v čast sv. Jožefu ter obljubili, da uslišano prošnjo objavimo. Deklicama je kmalu odleglo in sedaj sti vže zdravi ter nadaliujeti svoje lepo in spodbudno življenje Prisrečna hvala bodi mogočnemu priprošnjiku — sv. Jožefu! Duhoven.
Nadalje naznanjajo svojo hvalo Bogu in njegovim svetnikom, zlasti Materi Božji, sv. Jožefu, sv. Antonu in Frančišku : N. M. za neko posebno na priprošnjo sv. Antona prejeto dobroto (dar Bog plačaj !) ; neka žena, da je nje mož nazaj dobil zgubljeno pamet ; M. V. za vslišanje ; neka mati za ozdravljenje ostudne rane ; neka družina za zdravje ; neka deklica za ozdravljenje ; neka družina za odvernjenje hude ure ; M. R. za ozdravljenje nekega živinčeta po daritvi svete maše in priporočevanju sv. Antonu ; T. G. za vslišanje ; N. Z. za ozdravljenje živine in svoje očesne bolezni, neka oseba za zboljšanje bolne noge ; J.
V.	za pomoč v vsaki sili in potrebi, posebno v kerčni bolezni ; tretjerednica T. K. za ozdravljenje v smertni nevarnosti ; K. M. tretjerednica za pomoč v jako zamotani zadevi ; F. A. za odvernjenje nadlog ; Helena D. za odvernjenje hudih bolečin v gerlu; nekedo iz Štverjana za ozdravljenje na smert obolele deklice.
Prošnja.
Vže večkrat in od več strani se nam je očitalo, da vse premalo storimo za razširjenje našega lista, ki bi vender leliko nmogo pripomogel, da se prava pobožnost mej našim narodom vterdi iz povzdigne. Res mi premalo znamo vabiti. Prosimo torej Vas, naše dobre prijatelje, priporočajte „Cvetje“, kjer morete, da se mu za novo leto število bravcev vsaj podvoji, če ne več. Dobro delo boste storili, ki Vam ga Bog obilno poplačaj 1
ali e1 v korenu, in še v mnogih drugih primerih. Valjavec je pri glagolih, ki imajo v sedanjiku naglas * na korenskem zlogu, po-vdarku na korenu prednost dal tudi v nedoločniku ali je. razločno pristavil, da morejo imeti taki nedoločniki tudi končnico na predposlednjem zlogu povdarjeno. In tako povdarjanje je pervot-niše in bi imelo stati na pervem mestu.
Pl. : z a s t a’ v a ; dodati bi bilo : na Goriškem z a‘ s t a v a.
Pl.: z a v a‘ 1 j a t i, am, rb. pf. — V pervem in drugem pomenu : durch et trm llingeudlztes verram mehi, in : tvalzend himchaf-fen bi bil menda to vkljub Murko tu vb. impf. od z a v a 1 i‘t L Tretji pomen (vb. pf. od v a‘ 1 j a t i) pa ni čisto = p o v a‘ 1 j’ a t i ; povalja se leliko kaj naenkrat, z a valj a le z dolgim valjanjem ali dolgo rabo.
Pl. : z a v /. i1 v a n j e ; v Rib. in po Kranjskem sploh : z a-,v ž i v a’ n j’ e. Tako tudi : zavij a’ n j’ e, zib a’ n j’ e, zi d a'-n j’ e, z 1 i v a’ n j’ e, z m e r j a’ n j’ e, z m i v a’ n j’ e (izpuščeno), zvenča’nj’e (izpušč.), zyija’nj’e itd. To naglaševanje se meni zdi kaker navadniše tako tudi pervotniše in torej boljše ; prim rusko : zybiinie, zdanie, slijanie, umyvànie itd. Le kjer im i sedanjik ’ na korenu, se hrani navadno na korenu povdarek ‘ tudi v dotičnem imenu : z a s i1 p a n j’ e, z a t i’ k a n j’ e, z m i-kanj’e, dasi ima ruščina iu torej pervotna slovenščina tudi tu : zasypànie itd.
Pl. : z d o’ m a Hib. ; jaz sem slišal le z d u’ m v t. j. z d 6’ m ii.
Pl. : z d r a‘ v i t i, z d r a’ v i m, z a z d r a‘ v i t i, z d r a’ v i m. Tako bi bilo menda prav glede na hrv. zdraviti, z d r a--v i m, ali pri nas se povdarja navadno: zdrav i‘ti, zdra-v i‘ m, z d r a v i’J, z d r a v i‘ 1 a, z d r a v i’ 16, z a z d r a’ v i ,1, z a-z d r a v i' 1 a, z a z d r a’ v i 1 ò ; zato tudi : z d r a v i‘ c a, z d r a ,v-n i k (ne kaker bi moralo biti po hrv. z dr a vica, zdra‘,v-n i k.) Razločujemo tudi : pozdraviti, poz d r a v i' m, p o-z d ra’v 1,1, pozdravila, p oz d ra’vi 16 ko vb. pf. od z d r a v i t i, nasproti : p o z d r a’ v i t i, p o z d r a’ v i m, p o-z d r a’ vij, p o z d r a’ v i I a, p o z d r a’ v i 1 6 vb. pf. denominati-rum od pozdra\v. Pl. pa ne razločuje dvejuli glagolov, temuč le dva pomena enega.
Pl. : (z v 1), z 1 a- ; da je temu pridevniku določna oblika z a’ 1 i ni povedano ne pod to ne pod ono besedo.
Pl. : z e 1 e n o v i š n j e v ; prav : z e 1 e‘ n 6 v i š n j’ e ,v.
Pl. : z 6’ m v 1 j n i, z é’ m v 1 j s k i ; v Rib. : z él m à 1 j’ n i, z é‘ m à lj’ s k i.
Pl. : z e‘m l j i c a, tudi zemlji1 c a. Poslednje bi imelo stati na pervem mestu, prim. : n o ž i c a, ročica itd. (Pod ročica navaja Pl. tudi r ó’ č i c a dne Handkeutjlein, kar vender nema nič opravka z r o č i’ c o ; r 6‘ č i c a dem. od r ó‘ č a llandhabe je izpuščeno.)
Pl. : zibel, z i b è 1 i ali : z i b è’ I, z i b è’ 1 i ; v Rib. z i-b è ,1, zibé’11.
Pl. : z i’ d v c ; v ljublj. okolici : zid iV c, z ì’d à c a-.
Pl. : z n 0’ j ; prav menda : z n 0’ j, z n o j a’, z n 6‘ j n i c a, kaker g n 6’ j, gnoj a’, g n 6‘ j n i c a.
Pl. : z ó'b, i’ f. harfes Futter, das Kdrnerfaffer. Jaz mislim, da bi se reklo prav : z ó’b. dasi ima Daini, zob, ne zub, kaker bi se pričakovalo. Navedeno mesto je Iz. 30 c. Kako leliko bi se bilo to pristavilo, da ne bi bilo treba z mnogim iskanjem časa zgubljati jezikoslovcu, ki se želi sam prepričati, ali res Daini, ne piše zub temuč zob!
Pl. : z ir n a ; v Rib z o‘ n a.
Pl.: z r è 1 6’s t, zrelo’s tu n; prav: z r é‘ 1 o s t, zrè‘-1 o s t à n.
Pl. : z v e 1 i č a’ n s k i ; prav : z v e 1 i’ č a n s k i, jaz sem vsaj le tako slišal. Tako tildi zveli’òavàn, ne zveliča1-1 v n. Ali bo kedo kedaj rabil zveliča‘10 dm Il ilsmittel, jaz v resnici ne vem. Take mertve rojene besede bi se bile po pravici izpustile.
Dl. : zvonik a‘ r. Nekedaj smo brali v Ljubljani ,.Z v o-n i’ k a r j e v o“ p é’ s à m ; mogoče da čitajo zdaj z v o n i k a1 r-j e v o, ali prav se meni ne zdi tako. Tudi Pl. ima gl a vili'-k a r, ne g 1 a v n i k a‘ r ; pač pa : g 1 a v n i č a' r, kar je po zgledu k 1 o b it ča‘ r prav.
Pl. : ž a r e' n j e ; prav menda : ž a r tV n j' e.
Pl. : ž a111 a k a „soll Schlaclithacke sein“ Miki. — lz „Schlachtliackeu bi se bilo naredilo ž 1 a1 li t a k a ; da bi se bilo to potem spreverglo v ž a‘ li 11 a k a, ž a1 tlaka, ni verjetno. Tudi pomen ni za tako etimologijo, ker ž a'11 a k a ni kaka mesarska sekira. .Jaz mislim, da more biti le iz Sufle!lutckn po podobi, ki jo ima to orodje, primeri »Satfelbe.il.
Pl. : ž 1 e’ bič; prav menda : ž 1 è b i' č, ž 1 è b i‘ č a Tako se vsaj izgovarja ko ime vasi v Rib. dol. — Ime vasi! Kolika škoda, da so se taka imena popolnoma izpustila ! Slovar ni bilo treba da bi bil zaradi njih mnogo debeliši. Naj bi se bile izpustile mertve rojene izmišljenke, naj Iti se bile izpustile tujke, ki ne spadajo vanj, temuč v slovar tujih besed, Frenidiriirterbneh, kjer bi se morale seveda Slovencem slovenski tolmačiti, ne n. pr. a h a t der Achat, alkaloid das Alkaloid, al koran der Alkoran. K čemu je to dobro ? !
Pl. : ž i v i’ n s k i ; jaz sem slišal le : živi1 n s k i.
Pl. : ž u1 g a t i ; jaz sem slišal ; ž u’ g a t i.
(Konec prih.)
«Cvetja11 XV. tečaj.
Božič in novo loto jo blizu. Obojo žolimo vnem čislanim znancem in prijateljem a roč n o in vesoln - bor/, zilnj, kor poslednjega zvezka sedanjega tečaja morebiti no bo mogočo prod novim lotom razposlati. Vender, in prav zato, prosimo, da bi so oglasili vsi nasi dragi stari in novi naročniki žo prej ali zdaj precej, da so bo mogol potom po \ i zvezek prihodnjega tečaja berž v primernem številu natiskati. Naročila in naročnina naj so blagovoljno pošiljajo (ne Ililnrijanski Tiskarnici, temuč) edino le:
Ojiravništvu „Ccefja“ c (Juriči.