Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Plazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vdcolo deile Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 13.000 Letna inozemstvo .... » 18.000 Letna inozemstvo, USA dol. 25 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m |S Leto XXXII. - Štev. 19 (1602) Gorica - četrtek 8. maja 1980 - Trst Posamezna številka lir 300 Letošnji praznik dela TltO je prešel V ZffOdOIfilftO Objavljamo skoro v celoti govor deželnega svetovalca dr. Draga Štoke, ki ga je imel 1. maja letos na prvomajskem praznovanju v Rupi. Njegove misli, tako sodobne in prodorne, zaslužijo, da se z njimi seznani ves široki krog naših bralcev. Še danes ne moremo reči, da praznujejo povsod po svetu prvi maj v svobodi in socialni pravičnosti. Ne praznujejo v veselem vzdušju prvega maja tisoči in tisoči lačnih otrok, ki ne vedo, kaj je kruh, kaj šele, kaj je meso. Tudi tisočero političnih preganjancev in ugrabljencev ne ve za prvi maj, praznik delovnega ljudstva, kot tudi ne oni, ki so že skoro osem mesecev v Teheranu, prestolnici Irana, ujetniki največjega fanatizma sedanjega časa. Ne praznujejo ga v prijetnem vzdušju prebivalci Afganistana, ki se upirajo napadalcu z vsemi svojimi, sicer skromnimi močmi, ker hočejo živeti na svoji zemlji kot svobodni ljudje, na svoji zemlji sami gospodarji. OKRVAVLJENA ITALIJA Ne praznujemo v veselem vzdušju današnjega praznika državljani italijanske republike. Preveč hude čase preživlja danes Italija, da bi njeni državljani mogli biti veseli. Del prebivalcev slovenskega naroda živi v Italiji, zato je prav, da se tisti zamislimo v usodo države, v kateri živimo že nad 60 let. Skoroda dnevni streli na sodnike, Politične može, časnikarje, policiste s strani »rdečih brigad« spravljajo državo v resno nevarnost, prav tako kot z druge strani razni fašistični napadi. Ne vemo, kdo dobavlja tem elementom orožje, vemo le, da jih preveva sovraštvo in fanatizem, ki jim ni primere v povojni dobi in to so v glavnem mladi ljudje, ljudje ki niso povečini zrastli na kmetih, temveč so izšli iz univerz, sinovi in hčerke bogatih slojev. Vlada jim je začela po dolgem in nerazumljivem oklevanju stopati na prste, potem ko jim je marsikdo v dobri ali slabi veri dajal prav, češ da so »napredni« in da hočejo boljši svet. Kakšnega hočejo, smo videli v teh letih na lastne oči: okrvavljenega! Kot pripadniki naroda, ki smo dali skozi krvave čase fašizma, kot demokratični ljudje, ki spoštujemo mnenje drugih, a ki se obenem zavedamo, kaj pomenijo svetli Pojmi kot so demokracija, svoboda, pluralizem, poštenost, delavnost, morala, raznolikost, trdno upamo, da se bo znala Italija rešiti iz te situacije, da bo znala zopet najti tisti mir in red, ki sta za obstoj in socialni razvoj danes nujna. Ko smo letos 25. aprila praznovali 35. obletnico osvoboditve, so te sence skalile svetlo in upanja polno poslanico odporništva in zmage nad nacifašizmom, za katere imamo ogromne zasluge tudi mi Slovenci in o tem priča nad 40 spomenikov slovenskim padlim borcem za svobodo po naših vaseh in krajih. Ljudje, ki so v težkem boju proti fašizmu padli na bojiščih, umrli v taboriščih, v ječah, kot talci in kot žrtve podlih atentatov in zločinskih dejanj, nam lahko danes dajejo zgled in kažejo vsem pot v boju Proti novemu terorju in novi zločinski roki. Ni čuda, da se skrajneži spravljajo Prav nad te spomenike in jih oskrunjajo, kakor se je zgodilo tudi te dni. ŠE ENA SVETA DOLŽNOST Poleg obrambe svobode in demokracije ter napredka pa imamo vsi še eno sveto dolžnost; in to je narodnost. Vsi, pravim, “d delavca v tovarni do kmetovalca in študenta. Narodnost nam mora biti nekaj globokega in neizrekljivega; ona je to, kar nam veleva, da živimo za svojo kulturo, za svojo zgodovino, zemljo, za svoj jezik, Za Prepričanje, da smo narod, ki je enak drugim, da ni v ničemer manj vreden in revnejši od drugih. Ob prazniku dela naj bo skrb za naš na-r°d usmerjena tudi in predvsem v naše narodne pravice. Že leta in leta zahtevamo od države, dežele, občinskih uprav, da uresničijo naše narodne potrebe in priča-kovanja, da nam dajo pravico govoriti povsod v našem materinem jeziku, da nam postavijo dvojezične table povsod, kjer mi živimo, da ohranjajo naše šole in ustanovijo nove tam, kjer jih ni, kot se to žal dogaja v Beneški Sloveniji. Hočemo globalno zaščito naših pravic, kar smo zahtevali pri predsednikih vlad Colombu, Andreottiju, Cossigi, pri predsedniku zbornice Ingrau, pri predsedniku senata Fanfaniju, pri predsedniku države Pertiniju. Ti so sprejeli enotno delegacijo Slovencev iz naše dežele in tudi drugi politični velmožje iz države; čakamo le še, da nas sprejmejo politični tajniki tistih strank, ki bi morale biti nam naklonjene, a ki nas niso še sprejele, to so Berlinguer, Piccoli, Craxi in Longo. Upamo, da se bodo prej ali slej zganili in tudi oni poslušali naše besede in zagovore. Tu se mi vrinja misel velikega Slovenca, pisatelja Frana Levstika, Id je pred mnogimi leti napisal, kar je za nas še danes aktualno, da bi bolj ne moglo biti. Pravi Fran Levstik v "Besedi Slovencem" takole: »Slovenski narod se je počasi jel čutiti, zavedati in gledati in ko je nekoliko spregledal, kaj je videl? Videl je, da nam vlada pravice že 20 let odbija; a namesto njih v zadnjih časih tu in tam vrže kako drobtino koncesij, ki so državne koristi, a ne nam na ljubav podarjena milost.« Tako Levstik pred več kot sto leti. Bo isto pravilo veljalo tudi za globalno zaščito, tako težko pričakovano in tako opevano, o kateri vse govori? Bomo Slovenci ponovno izigrani in ponižani v svojih pravicah? Mi zdaj gledamo z zaupanjem v delo rimske komisije, ki jo je vlada imenovala na podlagi Osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo. V tej rimski komisiji, ki je sedaj paritetna in v kateri je pet Slovencev, naj gre tudi s tega mesta solidarnost in spodbuda za nadaljnje odgovorno in nelahko delo, ki ga opravljajo v Rimu in Benetkah. NAŠA PRAVA BODOČNOST Dragi slovenski delavci, draga mladina! Vsi, ki se borite za delovna mesta, vedite: vsi smo z vami in vašimi pravicami. Vsi smo z vami, delavci v tovarnah in delavci na polju, ki v znoju orjete svojo zemljo, ki vam jo ob vsakem času in skoro vedno brez potrebe hočejo razlaščati. Vsi smo z našo zavedno in delavno slovensko mladino in jo bodrimo, naj vztraja na poti dela, poštenja in nenasilja. Slovenska mladina, samo v tem je tvoja prava bodočnost: v ljubezni in ne v sovraštvu, v delu in ne v mamilih, v spoštovanju idej drugega in ne v ideološki nestrpnosti. Lažni preroki naj te, mladina, ne vznemirjajo, saj je teh v zgodovini bilo nič koliko. Izpolnila pa boš naša pričakovanja le, če boš znala vztrajati in se boriti za ideale, ki so lepi in večni, katerim je ime: svoboda, demokracija, idejni pluralizem, delavnost in neomajna slovenska narodna zavest. Radio in televizija sta v nedeljo 9. maja sporočila, da je v Ljubljani umrl po težki in dolgi bolezni jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito. Novica ni nikogar presenetila, saj so jo že dalj časa bolj ali manj vsi pričakovali, odkar je bil stari maršal ob levo nogo. Jugoslovanska in tudi vsa svetovna javnost je ob novica Titove smrti zamišljena obstala. Ponovilo se je to, kar se je po zadnji vojni že parkrat zgodilo: ob Stalinovi smrti, ob Maocetungovi smrti, ob smrti vietnamskega voditelja Hočiiminha in še ob odhodu s pozornice zgodovine tega in onega »voditelja«. Mi tu ne bomo ugibali, kaj bo sedaj, temveč bomo le povedali besedo o pokojnem jugoslovanskem revolucionarju in voditelju, kakor se nam v tem trenutku zdi, da jo lahko povemo. V BOJU ZA OBLAST Titovo življenje lahko razdelimo v dve obdobji: boj za oblast in izvrševanje oblasti. Boj za oblast traja do maja 1945. Do tega leta je Josip Broz Tito predvsem revolucionar. Vživel se je v ideje Marxa in Lenina, videl v njih srečnejšo bodočnost jugoslovanskih delavskih množic in se zato boril, da bi te ideje zmagale. Boril se je po metodah, ki jih je zamislil Lenin in izpopolnil Stalin. Gre torej za stalinistično obdobje Titovega življenja in v njim za stalinistično obdobje jugoslovanske partije. O tem obdobju, o teh bojih pred zadnjo vojno in med njo, je bilo že tpliko napisanega in bo še, da se tu ne bomo ustavljali. Šlo je za nasilno revolucijo, združeno z bojem zoper nacističnega in fašističnega okupatorja, ki se je zmagovito končala maja 1945. Nekateri vidijo v tem obdobju herojsko dobo partije in Tita, drugi pa krvavo obračunavanje med revolucijo in protirevolucijo. Zavisi pač, v kakšen tabor kdo spada. Ni tu mesto, da bi se ob tej dobi ustavljali. Postala je del zgodovine in ta bo sodila in presodila. NA OBLASTI V maju 1945 je jugoslovanska partija ■ Med drugimi, ki so poslali predsedniku predsedstva SR Jugoslavije Lazarju Koli-ševskemu, ki je po poreklu Makedonec, brzojaivno sožalje, je bil tudi papež Janez Pavel II. V brzojavki poudarja sv. oče pomembno Titovo Vlogo pri vodenju Jugoslavije in pri utrjevanju miru na svetu. ■ Grškokatoliški nadškof Kapuchi je v Teheranu uradno prevzel skrb za trupla osmih Severnoamerikancev, ki so se ponesrečili med neuspelim poskusom, da bi iz veleposlaništva v Teheranu rešili talce. Trupla vojaikov so najprej prepeljali v Švico, kjer jih je sprejel mednarodni Rdeči križ, ki bo poskrbel, da jih bodo prejeli njih svojci v ZDA. Ljubljana se je poslovila od Tita Pokojnega predsednika so v noči na ponedeljek 5. maja v orehovi krsti prenesli iz Kliničnega centra v stavbo slovenskega parlamenta. Po 122 dneh zdravljenja v prestolnici Slovenije je Tito nastopil ob 8. uri zjutraj svojo poslednjo pot proti Beogradu. Ljubljana se je dostojanstveno, v presunljivem molku, poslovila od svojega državnega poglavarja. Velikanska množica je sredi silnega naliva tiho pozdravljala krsto na poti proti ljubljanski postaji. Tam so krsto položili v vagon »Neretva«, ki sestavlja kompozicijo »modrega vlaka«, s katerim se je Tito ponovno vozil po Jugoslaviji. Vlak je vozil počasi, da so prebivalci države ob progi lahko zadnjič pozdravili Tita. Krajši postanek je bil v Zagrebu, nato pa je vlak nadaljeval svojo pot. V Beogradu so krsto prenesli v poslopje zvezne- prišla na oblast in z njo njen generalni tajnik in nesporni voditelj, ki so mu med vojno podelili naslov maršala, Josip Broz Tito. Tedaj je nastalo novo vprašanje, kako bosta partija in Tito upravljala oblast v -državi. Ali se bo uveljavilo medvojno geslo: Tito naš, Stalin naš? Sprva je vse kazalo, da bo tako. Razne izjave jugoslovanskih voditeljev v letu 1945 in tudi njih zadržanje do Sovjetske zveze, vse je pričalo, da bo povojna Jugoslavija »sovjetska«, ikot je bilo slišati med revolucijo: »Slovenija, sovjetska bodeš ti!« so pele naše partizanke. O tem je bil prepričan takrat ves svet, posebno še jugoslovanski komunisti sami in ostale partije sveta. Toda danes vemo, da se je prijateljstvo in s tem podrejenost Jugoslavije Sovjetski zvezi začelo kmalu krhati. Izkazalo se je, da Tito ni bil mož, ki bi samo ubogal. Za revolucionarja se je sicer izšolal v Rusiji, toda ohranil je svojo hrbtenico. Kmalu po končani vojni se je začel tih upor jugoslovanske partije Stalinu. Takrat je vse to bilo skrito. Poznejši dokumenti, zlasti Dedijerjeva knjiga »Izgubljeni boj Stalina« pa pričajo, kako je ta zakulisni boj bil neizprosen in za Tita smrtno nevaren. V javnost je spor prišel junija 1948 z znano izjavo Kominforma, ko so Tita in jugoslovansko partijo »izobčili«. Kdo bo zmagal, trmoglavi Tito ali vsemogočni Stalin? Zgodilo se je, kar je malokdo pričakoval: zmagal je Tito in jugoslovanska partija. Ta prelom s Sovjetsko zvezo je prisilil jugoslovanske partijce, da so začeli iskati svojo lastno pot tako v notranji kot v zunanji politiki. V notranji politiki so odkrili pot samoupravljanja, v zunanji pa pot neuvrščenosti. Pravijo, da je pri tem bil ideolog, to je teoretik Edvard Kardelj, praktik pa Tito. Eden si je nove poti zamislil in jih začrtal, drugi pa jih praktično izvajal. Tito se je pri tem izkazal za ime- nitnega taktika in stratega kot že med revolucijo. Poleg tega se je okrog njegovega imena in osebe stkal poseben čar, ki ni slonel na tiraniji kot Stalinov, ampak na neki človeški simpatiji in dostojanstvu, s katerim si je osvojil jugoslovanske množice, a tudi zunanji svet. Seveda ni šlo vse brez napak. Stalinov sistem vladanja je ostal v Jugoslaviji še precej let po prelomu s Sovjetsko zvezo. Trajal je nekako tja do leta 1955-1956. Eden najbolj značilnih dogodkov iz tega časa je aretacija, proces in zapor zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepin-ca.. Zapor zagrebškega nadškofa Stepinca je bil verjetno najbolj zgrešena Titova poteza v notranji politiki. Letos je 20. februarja poteklo 20 let, kar je Alojzij Ste-pinac umrl kot interniranec v svoji rojstni vasi Krašiču, njegov grob v zagrebški stolnici je pa še vedno vsak dan poln svežih rož. Nekako od leta 1955 dalje se stalinistične metode v Jugoslaviji začnejo umikati novim, bolj humanim. Okrog tega leta so polagoma izpustili iz zaporov politične pripornike iz dohe stalinizma. Jugoslavija se je usmerila na pot bolj legalne države. Znotraj je bilo vedno več svobode in blagostanja, zunaj vedno večji ugled v družbi z neuvrščenimi. V ta čas spada pomiritev s Cerkvijo s podpisom protokola, ki ureja odnose med državo in katoliško Cerkvijo. Potem ureditev tržaškega vprašanja, ki se je končalo s podpisom Osimskih sporazumov, in podpis videmskega sporazuma ter dogovor o maloobmejnem prometu. Tu na meji smo morda še bolj kot drugje deležni Titove politike mirnega reševanja mednarodnih sporov, ki je tako značilna za jugoslovansko politiko po prelomu s stalinizmom. Ta članek ob Titovi smrti lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je Titova politika po prelomu s Stalinom znotraj države po-tišala narodnostne spore, ki so bili tako značilni za prvo Jugoslavijo; z odprtjem državnih mej in samoupravnim sistemom so jugoslovanski narodi stopili na pot napredka in prišli do večjega in boljšega življenja in do večje svobode kot v drugih socialističnih državah; v zunanji politiki pa sta neuvrščena Jugoslavija in njen predsednik Tito veliko pomagala pri zgla-jevanju sporov med bloki in velesilami. Vse to je pa Jugoslavija pod Titovim vodstvom dosegla, ko se je rešila zlega duha stalinizma in sovjetskega imperializma. Zato je naravno, da žalujejo ob njegovi smrti ne samo jugoslovanski narodi, ampak ves miroljubni svet, posebno ker se nič ne ve, ali ne bo Leonid Brežnjev poskusil s silo izpeljati glede Jugoslavije tiste načrte, ki so spodleteli Stalinu zaradi Titove odločnosti. ga parlamenta, kjer je ostala izpostavljena do pogreba. Pozornost je vzbudila pojava Titove žene Jovanke, ki se že ob leta 1977 ni več pokazala v javnosti. Pravijo, da je v teku Titove bolezni v Ljubljani dvakrat obiskala svojega moža in se z njim spravila. Ob krsti v Beogradu sta bila ob njej tudi Titova sinova Žarko in Miša. Jovanjka je, vidno pretresena in objokana, položila venec rož na krsto. Nato je s Titovima sinovoma sprejela številne izraze sožalja. ■ V Rimu so teroristi, ki se prištevajo k skupini »Prima linea« napadli in težko ranili v glavo 53-letnega arhitekta Sergia Lencija, ker da je sodeloval pri načrtovanju rimskega zapora Rebibbia in novega zapora v Spoletu. Lenci pripada socialistični stranki. »: ■ m „ ' ’ - :■ v'' Tito se sprehaja po ulicah Havane ob lanskem zasedanju neuvrščenih držav na Kubi. V nasprotju s kubanskim diktatorjem Castrom se je odločno zavzel za neodvisnost neuvrščenih tako od Združenih držav Sev. Amerike kot Sovjetske zveze Stran 2 Prvi tari sv. V petek 2. maja je sv. oče Janez Pavel II. začel svoje afriško potovanje, ki ga bo zaključil 12. maja. Pred svojim odhodom z letališča Fiumicino je prisotnim razložil namene svojega potovanja in podčrtal pomen sedanje Afrike v družbi narodov. Afrika je celina, polna svežih moči in življenjskih sil njenih prebivalcev. Čeprav sredi raznih napetosti si gradi svojo lastno zgodovino, je dejal sv. oče. Prvi cilj potovanja je bila ogromna država ob veletoku Kongo, ki se sedaj imenuje Zair, pred razglasitvijo neodvisnosti leta 1961 pa je bila belgijska kolonija. Z letališča je sv. oče prišel v zairsko (prestolnico Kinšaso in se ustavil v stolnici Naše Gospe, (kjer je nagovoril duhovnike, redovnike in bogoslovce. Dejal je, da prihaja ob stoletnici nastanka zairske Cerkve. Ta Cerkev postaja zrela, da prevzame vodstvo v svoje roke. Res je od 59 zairskih škofov že 47 domačinov. Nad polovica prebivalstva, tj. 12 milijonov že pripada tej Cerkvi, ki naj bo obenem afriška in univerzalna, prežeta s trdnim moralnim življenjem. V srečanju s predsednikom Mobutujem se je sv. oče zavzel za neodvisnost afriških držav od katerega koli bloka ali interesnih skupin. Izrazil je svoje veselje, da so afriška ljudstva dosegla svojo neodvisnost. Kar je sedaj potrebno, je da ta ljudstva sodelujejo pri gradnji svoje bodočnosti. Tako bo napredek zajel vse, ne samo nekatere. Drugi dan svojega bivanja v Zairu je sv. oče namenil najprej srečanju s tamkajšnjimi škofi. Pohvalil je njih pogum, du-šnopastirsko vnemo in medsebojno povezanost. Podčrtal je pomen afriške kulture za krajevno Cerkev, a obenem opozoril, da se domača Cerkev ne sme odreči univerzalnosti. Kasneje je opravil sv. mašo za zakonce. Tam je razložil pomen krščanskega zakona in poudaril krščanska moralna načela, ki naj vodijo zakonsko življenje. Afriškemu črncu je monogamija (zakon z eno ženo) še vedno tuja, tudi mu je težko razumljivo, zakaj ne bi imel zakonskih odnosov z dekletom, ki mu je namenjeno v zakon. Zato so tam bolj vredne pohvale tiste afriške družine, ki že uresničujejo ideal krščanskega zakona. V nedeljo 4. maja je sv. oče opravil mašo na prostem. Zbrala se je ogromna množica, ki je gotovo presegla milijon navzočih. Žal je pri tem prišlo do običajnega prerivanja, pri čemer je bilo do smrti poteptanih 9 oseb, 72 pa ranjenih. Med sv. mašo je sv. oče spregovoril v francoščini. Osrednja misel je bila vloga škofov v verskem in civilnem življenju. Dejal je: »Vaše poslanstvo mora biti poslanstvo dobrega pastirja in vojaka, ki da življenje za druge. Morate biti sovražniki pokvarjenosti, laži, krivice. Graditi morate slogo in bratsko ljubezen brez meja, zlasti med ubogimi. Braniti morate človečanske pravice, osnovne svoboščine in svojo svojstveno odgovornost pred družbo.« Nato je posvetil 8 novih škofov. Sedem je bilo črncev, eden pa kanadski misijonar iz Džibutija. Od črnskih škofov so trije iz Zaira. Popoldne se je sv. oče sestal najprej z univerzitetnimi profesorji in študenti, kasneje še z mladimi in duhovniki. Veliko zadoščenja mu je nudilo srečanje s poljskimi misijonarji, ki delujejo v Zairu. Po treh dneh bivanja v Zairu je papež Janez Pavel II. v ponedeljek 5. maja obiskal državo onstran reke Kongo, ki je bila1 nekdaj francoska kolonija in se sedaj imenuje KorigcuBrazzaville (po svojem glavnem mestu). V tej državi je prišlo leta 1964 do levičarskega udara in od tedaj so oblasti marksističnoJeninistično usmerjene. Vse verske šole so bile podržavljene Leta 1977 je bil umorjen nadškof v Braz-zavillu kardinal Emile Biayenda. Po tem umoru pa je nastopilo zbližanje med marksistično vlado in Vatikanom in sedaj ima Kongo v Vatikanu svojega predstavnika. Sv. oče se je najprej ustavil na grobu umorjenega kardinala, nato pa se srečal v stolnici s škofi iz Konga, Čada in Sred-njeafriške republike. Kasneje je daroval sv. mašo na prostem v Boulevard de l'Ar-mee (Vojaška avenija). Papež se je naravno sestal tudi s sedanjim predsednikom republike polkovnikom Denisom Sassou-Nguesso. V privatnem razgovoru je prebral izjavo, v kateri je zagotovil predsedniku, da hoče Cerkev z oblastmi lojalno sodelovati, za sebe pa terja svobodo izražanja in za verujoče pravico, da javno izpovedujejo svojo vero. Papež je nadalje izrazil svoje prepričanje, da je najbolje, ako sta Cerkev in država medsebojno ločeni in si jamčita druga drugi svobodo dejavnosti na lastnem področju. Cerkev naj ostane tuja političnemu očeta v Afriki dogajanju in se posveča izključno miroljubnemu oznanjevanju evangeljskega izročila. Sv. oče bo v naslednjih dneh obiskal še Kenijo, Gano, Zgornji Volta in Slonokoščeno obalo. Podelitev mirovne nagrade papeža Janeza XXIII. Sv. oče Janez Pavel II. je sprejel predlog upravnega sveta ustanove »Mednarodna mirovna nagrada Janeza XXIII.«, ki je letos nagrado namenil šestim katehi-stom, kateri pripadajo šestim afriškim državam, ki jih bo sv. oče obiskal tekom potovanja po afriški celini. Nagrado bo sv. oče izročil osebno izbranim katehistom v petek 9. maja v kraju Kumasi (Gana). Je to tretjič, da se podeli ta nagrada. Leta 1971 jo je prejela m. Terezija v Kalkuti, leta 1974 pa ustanova Združenih narodov UNESCO. Določitev nagrade šestim afriškim katehistom je v skladu z duhom ustanovitelja te nagrade papežem Janezom XXIII. ter njegovo okrožnico »Pacem in terris«. Veliki papež je ponovno poudaril, da je »mir predvsem resničnost duhovnega reda«. Miru bi nekaj manjkalo, če ga ne prevevajo vrednote evangelija. Brez miru, evangelij ne bi bil celoten evangelij. In brez evangelija, mir ne bi bil resničen mir. V osebi šestih katehistov so počaščeni vsi katehisti in po njih, po različnih celinah vsi tisti — laiki, duhovniki, redovniki in redovnice —, ki vzgajajo k miru; vsi tisti, ki se v prostranem področju šolstva, radia, televizije in tiska trudijo kot modemi katehisti oznanjati evangelij miru. škofijska komisija za pastoralne delavce je pripravila v Mariboru enodnevni seminar za duhovne poklice. Razen dekanijskih referentov so se ga udeležili še nekateri dekani, dekanijski duhovniki in pastoralna delavka. Tema tega tečaja je bila: Duhovnikovo delo za duhovne poklice. Predavatelj je povedal tudi to: 1. Zunanja znamenja (kažejo, da se je prizadevanje za duhovne poklice med pastoralnimi delavci zadnja leta ohladilo. Med duhovniki in pripravniki je mogoče opaziti neko delitev v samem pojmovanju duhovništva, pastoralne službe sploh in v iskanju rešitve iz sedanje krize. 2. Osnovno vprašanje v skrbi za duhovne poklice je: Poklici so in Bog kliče tudi danes. Duhovnik, ki je temelj in poroštvo iskanja, mora ta klic narediti slišen, da bo v srcih mladih ljudi izzval vprašanje: »Gospod, kje stanuješ?« in odgovor: »Hodil bom za teboj!« 3. Duhovnikova skrb za duhovne poklice spada k samemu duhovniškemu poslanstvu in je del njegovega pastoralnega delovanja. 4. Sredstva, s katerimi morajo vsi duhovniki sodelovati pri skrbi za duhovne poklice, so: molitev, daritev svete maše prav v ta namen (četrtek pred prvim petkom ali ob drugih priložnostih), osebne žrtve, krščanska spokornost, vedno popolnejša vzgoja vernikov pri pridigah, krščanskem nauku in po družbenih občilih. 5. Najbolj učinkovito vabilo za duhovne poklice je duhovnikovo pričevanje. Duhovnikovo osebno pričevanje rodi poglobljeno duhovnost župnijskega občestva, to pa ustvarja rodovitna tla za rast duhovnih poklicev. 6. V pridigah in katehezah je potrebno zgovorno pojasnjevati potrebe Cerkve, v svetlo luč staviti smisel in odličnost duhovniške službe; pokazati je treba, da je v duhovnih poklicih poleg dolžnosti in žrtev veliko veselja in osebnega zadovoljstva, ki ga rodi ravno velikodušna odpoved in služba ljudem. 7. S prostovoljno odpovedjo in službo ljudem postane duhovnik vreden zaupanja, njegovo oznanjevanje pa bolj in bolj Francoski kardinal Roger Etchegaray Poleg dunajskega kardinala Koniga je skoraj istočasno obiskal komunistično Kitajsko tudi francoski kardinal in nadškof v Marsei-lleu Roger Etchegaray. Svoje vtise o svojem sedemnajstdnevnem potovanju po Kitajski je objavil v pariškem katoliškem dnevniku »La Croix«. Povedal je, da je šel na Kitajsko, ker je pač bil povabljen. Z gostitelji je imel odkrite in prisrčne pogovore. Z voditeljem komisije za odnose z verskimi skupnostmi Xiao Xienfon se je n. pr. pogovarjal tri ure. Dovolili so mu tudi, ker je izrazil željo, obiskati grob misijonarja Riccija. O Kitajski je dobil vtis, da je eno samo ogromno delovišče. Ker je kitajski svet prepričljivo. 8. Molitvena srečanja mladih in priložnostno bogoslužje božje besede naj bo občestveno iskanje in odkrivanje duhovnih poklicev v župniji. 9. Vestno in modro duhovno vodstvo je izredno koristno, da kandidati spoznajo Gospodov klic in potrebe Cerkve ter se velikodušno odzovejo. Pri tem vodstvu gre v prvi vrsti za osebni, prijateljski in duhovniški stik s kandidatom in njegovo družino; gre za vsestransko pomoč pri zorenju potklica; gre za služenje, ki je najbolj ustvarjalno delovanje. 10. Pri skrbi za duhovne poklice ima svoj delež tudi župnijski dom (župnišče), ki naj bo s svojim domačim, zaupnim in pristnim vzdušjem vabilo za ogled in spoznavanje duhovnikovega osebnega življenja in sploh duhovnega poklica. Tudi s tem omogočimo kandidatu osebno, svobodno in premišljeno odločitev. V zvezi z liturgičnim praznikom bi. p. Leopolda Mandiča, ki ga Cerkev obhaja 12. maja, bo v kapeli bi. p. Leopolda v Domju v nedeljo 11. maja SLUŽBA BOŽJA Sveti maši bosta ob 8.30 in ob 16. uri. Prepoved bogoslužja v moldavski republiki Moldavija je bila do konca druge svetovne vojne del Romunije, nato pa si jo je podvrgla Sovjetska zveza in jo razglasila za eno svojih republik. Glavno mesto je Kišinev. V tej prestolnici je edina katoliška cerkev za vso deželo, ki meri 33.700 kv. km (poldruga Slovenija) in živi v njej kakih 40.000 katoličanov. Zanje je do zadnjega skrbel edini katoliški duhovnik Vladislav Cavalnjuk. Zadnje vesti vedo povedati, da so mu krajevne oblasti prepovedale vršiti bogoslužje. Svojo prepoved so utemeljile s tem, da se udeležuje bogoslužja preveliko število otrok in mladih ter da število vernikov prehitro narašča. zelo različen od evropskega, se je vanj težko vživeti. Opazil pa je, da je .ta-ko-imenovana kulturna rrevolucija marsikaj spremenila. Za nekatere stvari sedanji voditelji ugotavljajo, da se je šlo v njih predaleč. Te napake odkrito priznavajo in skušajo popraviti, ne odstopajo pa od temeljnih načel revolucije. Tako so n. pr. prepričani, da je vera nekaj povsem »neznanstvenega«. Na verske skupnosti gledajo kot na nekakšne manjšine, ki naj bi se vključile v enoten tok družbenih dogajanj. Med vsemi verami se zdi Kitajcem krščanstvo najbolj tuje, najbolj zahodnjaško. Zaenkrat ne doumejo vesoljstvenega značaja Kristusovega nauka. Zato je komunistična vlada po prihodu na oblast leta 1949 začela z organiziranjem »narodne« Cerkve. Ta Cerkev je še danes povsem odvisna od režima. »Patriotični« škofje nimajo svoje škofovske konference. Čeprav so postali škofje brez dovoljenja Apostolskega sedeža, pa do Rima niso sovražno razpoloženi. Le ignorirajo ga. Zaenkrat se ne govori o kaki možnosti, da bi uredili svoje odnose s papežem. Je pa jasno, da obstaja na Kitajskem, to poročajo drugi viri, poleg »narodne« še prava podtalna Cerkev, ki prve ne priznava, češ da ni svobodna. Kardinal Etohegaray je prišel do zaključka, da se sedanja Kitajska ob načrtnem odpiranju svetu po neki logiki odpira tudi različnim veram. Seveda ostaja režim neomajno zvest načdom revolucije, ki vsebuje tudi uveljavitev in širjenje brezbo-štva. Kitajske oblasti pa navajajo zoper katoliško Cerkev še en pomislek: da ima še vedno diplomatske stike z nacionalistično kitajsko vlado na otoku Taiwanu (Formo-zi). Na tam otoku je med 16 milijoni prebivalcev kar 400.000 katoličanov, ki jih Apostolski sedež ne more kar tako pustiti vnemar. Gotovo pa povabili, ki sta jih dobila tako kardinal Konig kot kardinal Etche-garaj dokazujeta, da se vodstvo komunistične Kitajske na neki način le pripravlja na možnost vzpostavitve odnosov z Vatikanom na neki višji ravni. Tega si pa prav gotovo želi tudi Apostolski sedež. ■ Šest dni je bilo nad 20 oseb, ki so bile v iranskem veleposlaništvu v Londonu, za talce petim teroristom iz Kuzistana v južnem Iranu, ki so na ta način hoteli izsiliti od iranske vlade izpustitev 91 kuzistan-skih (zapornikov. Ko so teroristi dva izmed talcev ubili, so se angleške oblasti odločile za direkten napad na poslopje. Ta napad je popolnoma uspel. Specialno izurjeni vojaki so nepoškodovane osvobodili vseh 19 preostalih talcev. Od teroristov so bili štirje ubiti, eden pa zajet. ■ Potem ko sta bili dve prejšnji volitvi neuspešni, je bil pri tretji izvoljen za novega predsednika grške republike Konsta-tine Karamanlis, dosedanji predsednik grške vlade. Prejel je 181 glasov, tri več od tripetinske večine, ki jo je zahtevalo tretje glasovanje. Proti je glasovalo 22 poslancev, 93 pa se jih je vzdržalo. Karamanlis bo s svojo vlado odstopil v juniju, ko bo sedanjemu državnemu poglavarju Tsatso-su potekla petletna predsedniška doba. ■ Nizozemska ima novo kraljico. Na dan, ko je dosedanja kraljica Julijana spolnila 71 let (30. aprila), je v Amsterdamu slovesno prevzela vladarsko službo njena hčerka Beatrika, ki ima sedaj 42 let. Poročena je z nemškim -diplomatom Clausom van Ambsbergom in je mati treh otrok, ki so vsi fantje. To je vredno omeniti, kajti več ko sto let nizozemska kraljevska rodbina ni imela moških potomcev. ■ Skupina palestinskih gverilcev je napadla v Hebronu v Palestini izraelske kolone, ki so se naselili v tem drugače arabskem mestu. Pri tem je bilo ubitih pet oseb, 16 pa ranjenih. V odgovor so izraelske oblasti izgnale tri arabske odličnike, med njimi tudi hebronskega župana. 8. maja 1980 - Leto XXXII. - štev. 19 V nedeljo 18. maja bo obiskalo Trst 1.40 bogoslovcev iz Slovenije. ■ ob 9. uri bodo v cerkvi sv. Jakoba v Trstu nekateri njihovi profesorji somaševali, bogoslovci pa bodo peli med mašo; ■ zvečer istega dne ob 18. uri bodo izvedli bogoslovci v dvorani Marijinega doma v ul Risorta 3 SVOJO PRIREDITEV Vabimo vsp, zlasti mladino, da se udeležite sv. maše pri Sv. Jakobu in pridete na prireditev, ki bo v Marijinem domu! ■ Na mesto odstopivšega zunanjega ministra Vanceja je Carter imenoval senatorja Edmunda Muskieja, ki je sedaj star 66 let. Po poreklu je Poljak. Njegov oče je bil Marciszewski, pa si je dal kasneje po-amerikaniti svoj priimek v Muskie. Leta 1968 je bil skupaj s H. Humphreyem kandidat za podpredsednika ZDA na demokratski listi, pa ni uspel, ker ju je porazil republikanec Nixon. Seminar za duhovne poklice KATOLIŠKI GLAS Vtisi francoskega kardinala * .... ... 9 m sovjetski umiki VZHODNA NEMČIJA: zatrtje ljudskega upora leta 1953. MADŽARSKA: zatrtje madžarskega narodnega ustanka leta 1956. JUŽNI .TEMEN: marksističen državni udar leta 1967, ki pripelje postopoma državo v popolno odvisnost od Moskve. ČEŠKOSLOVAŠKA: vdor čet Varšavskega pakta pod okriljem Sovjetske zveze leta 1968. JUŽNI VIETNAM: popolna zmaga Viet-konga ob sovjetski pomoči leta 1975. LAOS: isto leto zmaga komunizma s pomočjo vietnamskih čet. ANGOLA: po zračnem mostu pride v to deželo leta 1975 deset tisoč kubanskih vojakov, da zaščitijo interese Sovjetske zveze. ETIOPIJA: isti Kubanci pomagajo leta 1977 utrditi vojaški levičarski dežim s tem, da zatrejo gverilo v Eritreji in izženejo somalske čete iz južnega dela države. KAMBODŽA: vietnamske čete vkorakajo leta 1977 v to državo in preženejo pro-kitajski režim rdečih Kmerov. AFGANISTAN: sovjetske čete se polastijo te države, da rešijo levičarski režim. * * * In kje so Sovjeti morali oditi? JUGOSLAVIJA: po prelomu Tita z Moskvo leta 1948. AVSTRIJA: ob podpisu državne pogodbe leta 1955 se SZ umakne iz svoje cone ter s tem omogoči nevtralno Avstrijo. KITAJSKA: leta 1960 SZ umakne svojih 10.000 specialistov; sledi leta 1963 odkrit prelom s Pekingom. ALBANIJA: leta 1961 prekinitev diplomatskih odnosov, odhod sovjetskih svetovalcev in ukinitev gospodarske pomoči. ROMUNIJA: leta 1961 začetek političnega osamosvajanja od SZ, ki še traja. EGIPT: leta 1972 da predsednik Sadat izgnati 15.000 sovjetskih vojaških svetovalcev; sledi leta 1976 odpoved prijateljske pogodbe med Egiptom in SZ. SOMALIJA: leta 1977 odpoved prijateljske pogodbe s SZ in izgon 5.000 sovjetskih vojaških svetovalcev. Kako poslušajo vatikanski radio Iz Češkoslovaške piše dekle: »že dolgo se pripravljam, da vam pišem in da vam povem, kakšno tolažbo in kakšno veselje pomenijo zame vaše oddaje. Zahvaljujem se vam kakor tudi bogoslovcem iz zavoda sv. Janeza 'Nepomuka, ki pomagajo pri oddajah. Vsak dan poslušam vaše večerne oddaje. Z navdušenjem sem sledila poročilom o potovanjih sv. očeta, posebno še v rodno Poljsko; jokala sem od ginjenosti. Tudi vsako nedeljo opoldne rada poslušam molitev angelovega češčenja in besede sv. očeta. Kratko, poslušam vedno kljub raznim "atmosferskim motnjam”.« (Državne oblasti iz vzhodne Evrope večkrat motijo oddaje vatikanskega radia.) Iz Slovenije: »V imenu mladih se vam lepo zahvaljujem za vaše lepe oddaje, ki jih zelo rada poslušam, če sem le doma. Spadam v mlajšo generacijo, zato tudi ob vašem sporedu iščem smisel svojega življenja. To sem vam napisala zato, da boste vedeli, da tudi mladi poslušamo vaš program in ne samo starejši poslušalci, kot mnogi itako mislijo. Verjemite, da je tudi v slovenski mladini še mnogo zdravega duha. Trudimo se za življenje po evangeliju. Zelo rada poslušam govore sv. očeta. Najbolj pa me je prevzel govor, (ki ga je imel 18. oktobra lani slovenskim romarjem v našem slovenskem jeziku. Spremljala sem ga po vašem radiu. Lapo vas pozdravljam in vam želim veliko uspehov. (Marija) Novi berlinski škof Na mesto umrlega berlinskega škofa in kardinala Josefa Bengscha je papež Janez Pavel II. imenoval pomožnega škofa Joa-chima Meisnerja, ki je doslej pomagal upravljati vzhodnonemško administraturo Erfurt-Meiningan, ki je bila ustanovljena leta 1973. Novi škof bo stanoval v vzhodnem Berlinu, vodil pa tudi zahodnega, ki ga upravljajo zahodni zavezniki. Meisner se je rodil leta 1932 v Breslauu v Šleziji, ki je danes poljsko mesto Wroclav. Duhovnik je postal leta 1962, v škofa pa je bil posvečen leta 1975. Marijansko leto v Argentini Argentinski škofje so letošnje leto razglasili za marijansko. Vrhunec bo doseglo v narodnem marijanskem kongresu 12. oktobra v Mendozi, ki je sedež istoimenske province na čilsko-argentinski meji. Argentinska vlada je izjavila, da ima ta kongres vsenaroden pomen, zato ga misli tudi sama vsestransko podpreti t i s I c t h s P I b si č v h s v, a- d s< n L t) Ji ci k K E a i; n bi gi lo P( sc aI p< U1 a- d< čc Bi d< n< pi P< d; n< Ot 8. maja 1980 - Leto XXXII. - Štev. 19 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 Z GORIŠKEGA 'v"’;- % 'sm mš ■- v - “Enodušni v molitvi z Marijo« (Apel 1, 14) VABILO TRŽAŠKEGA ŠKOFA ZA MESEC MAJ Dragi bratje tržaške Cerkve! Pred nami je maj! Letos obhajamo v maju tudi binkoštni praznik, ki pade na 25. dan. To nas spomni na prvo klico krščanske skupnosti, ki jo omenja začetek Apostol-skih del, ko so po Jezusovem vnebohodu pričakovali Sv. Duha in so »enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo in z njegovimi brati« (Apd 14). To je značilna podoba Cerkve, po kateri se mora ravnati vsako pristno versko izkustvo: tisti, ki verujejo v Kristusa in so po njem njegovi bratje, se zbirajo k molitvi okrog apostolov in v njih sredi je vedno Jezusova mati in mati Cerkve. Pobožnost do Marije je zelo živa v Trstu. V mesecu maju pride do izraza predvsem v dnevni molitvi rožnega venca, v poslušanju božje besede in v trdnih sklepih, je v številnih dobrih delih, ki izvirajo iz osebnih žrtev in odpovedi. Letos bo naša Cerkev poklonila ves mesec maj za poseben namen: duhovniške Poklice. Ne bomo samo z apostoli molili, temveč za apostole molili, in sicer posebej, molili za bodoče apostole. V ta namen si osvajam in na vas obračam poziv sv. očeta Janeza Pavla II.: »Molimo za mladeniče, da bi jih ne zapeljale reči tega sveta, temveč da bi odprli svoje srce prijateljskemu glasu, ki jih kliče; da bi se čutili sposobni, posvetiti se za vse življenje in z nedeljenim srcem Kristusu, dušam; da bodo zaupali, da jim bo milost dala moč za tolik dar in bodo oznanjali lepoto in veličino duhovniškega, redovniškega •n misijonskega življenja.« Te žgoče besede sem povzel iz poziva papeža vesoljne Cerkve ob svetovnem dnevu molitve za poklice, ki se praznuje na četrto velikonočno nedeljo. Te besede nas bodo spremljale vse dni v maju kot spored nagovorov, kot molitveni namen in kot pohod ljubezni. Vsakdo naj si vzame k srcu z zaupanjem, velikodušnostjo in stanovitnostjo pobožnost meseca maja v čast brezmadežne Device in v prid duhovniških poklicev in našega semenišča. To bo našo Cerkev okrepilo v gotovosti, da ne bo ugasnila duhovniška služba, temveč se bo ojačila v bodočnosti v rast vere in blagor vsega človeštva. LOVRENC, škof Ekumensko potovanje v Ohrid Apostolstvo sv. Cirila in Metoda iv Trstu in Gorici pripravlja tudi letos svojim članom in prijateljem ekumensko potovanje, & je že 18. po vrsti, odkar se je leta 1963 obnovila v Trstu ta naša družba, ki sega še v preteklo stoletje in je morda najstarejše slovensko društvo na Tržaškem. Pot nas bo ponovno peljala med naše krate na jugu: po Srbiji, Kosovem in Makedoniji. Končni cilj je Ohrid ob istoimenskem jezeru, ki je eden najlepših biserov na Balkanu. Potovanje ima .predvsem študijski namen, da nam približa bogato kulturno in versko dediščino naših južnih bratov. Zato si bomo predvsem ogledali številne samostane iz srednjeveške Srbije, ki so Prava zakladnica kulture in umetnosti, ^nia pa tudi ekumenski namen, ker nam bo nudilo priložnost za srečanja s pravoslavnimi brati. Obenem bomo na poti srečali brez dvoma mnogo slovenskih ljudi v naši diaspori na jugu, zlasti duhovnike ]n redovnice, ki že desetletja gradijo mostove edinosti s svojim nesebičnim delovanjem med tamkajšnjim prebivalstvom. Potovanje bo trajalo 9 dni, od 19. do 27. avgusta z avtobusom. Glavne postaje bodo: Beograd, Skopje, Priština, Ohrid, kjer Se bomo ustavili dva dni. Med samostani ^aj navedemo nekatere: Žiča, Studenica, Mubostinja, Sopočani, Pečka patriaršija, Bečani, Gračanica, Ravanica, Manasija, Sv. Jovan Bigorski. V Ohridu si bomo ogledali cerkvi sv. Modrosti in sv. Klimenta, ob jezeru pa še sv. Nauma in samostan Kališta. Obeta se nam torej nadvse zanimivo potovanje, ki bo nekaka druga izdaja prve-ga iz leta 1969, ko nas je spremljal sedanji beograjski nadškof msgr. Alojzij Turk, duhovni vodja pa nam je bil sedaj že pokojni dr. Rudolf Klinec. Celotni stroški so določeni na 340.000 lir. Vpisovanje se zaključi konec maja in se vrši na treh različnih mestih: v Trstu, Dom Leopolda Mandiča pri Domju (tel". 820356); v Gorici pri Arturju Koshuti, ul. Mameli 8 (tel. 32530); v Mavhinjah, župnišče (tel. 209958). Možno je tudi vpisovanje pri članih odbora ACM v Trstu. Tržaško romanje na Koroško Duhovsika zveza v Trstu prireja romanje h Gospe Sveti in k Sv. Emi v Krki. Romanje se bo vršilo v petek in soboto 29. in 30. avgusta. Prvi dan bomo poromali h Gospe Sveti, ki je za nas zibelka katoliške vere in Marijinega češčenja, drugi dan pa bomo šli k Sv. Emi v Krki. Zunanjost kakor tudi notranjost svetišča sv. Eme sta naravnost očarljivo veličastni. Oba popoldneva bomo uporabili za ogled zanimivosti v Celovcu in okolici. Stroški romanja znašajo 55.000 lir. V tej vsoti je vključena vožnja in ivsa oskrba, od kosila prvega dne do vključno večerje drugega dne. Potovali bomo z udobnimi avtobusi. Za potovanje v Avstrijo zadostuje veljavna osebna izkaznica za inozemstvo. Vpisovanje se vrši pri vseh slovenskih dušnih pastirjih in traja do nedelje 15. junija. Ob vpisu se da na račun 25.000 lir, preostali znesek pa mora biti poravnan do 31. julija. Za pojasnila se obračajte na naslov: J. Kunčič, Sv. Križ pri Trstu, tel. 220332. Barkovlje V nedeljo 4. maja je v častitljivi starosti preminila Marija Pertot, barkovljanska žena, za vse domače imenovana Mika, zadnji član številne družine nekdanjega cerkovnika Vincenca Pertota, ki je kljub tedaj zelo težkim razmeram omogočil dvema sinovoma, da sta dokončala študije. Od teh je eden postal učitelj, čigar tragične usmrtitve julija 1942 se starejši Barkov-Ijani prav gotovo spominjajo. Mika je ostala v družini, zato da bi gospodinjila edinemu bratu, ki je ostal v domači hiši ter bila nad šestdeset let cerkvena pevka; zelo in vedno se je zanimala za cerkveno in narodno življenje. Še vsa ta zadnja leta je zbirala narodne noše, jih škrobila in po cele tedne likala za praznik rožnovenske Matere božje. Veliko je pre-garala tudi za domačo cerkev in s svojim delom pomagala, kjerkoli je bila potreba. V tem je bila zares neutrudna do zadnjega. Za kristjana smrt ni konec. Je šele začetek. Zato smo prepričani, da je Mika odšla v boljše bivanje, ki ga je s svojim zglednim življenjem prav gotovo zaslužila. Naj počiva v miru. To ji želimo vsi, ki smo bili z njo vsa ta leta, posebno pa te zadnje mesece in tedne.. Za osvoboditev pravoslavnih duhovnikov Nedavno je posebno odposlanstvo avstrijskih katoličanov izročilo sovjetskemu poslaniku v Rimu v ruščini pisano poslanico, ki jo je dunajski kardinal Konig kot predsednik avstrijske škofovske konference pa tudi kot avstrijski državljan naslovil na vodjo sovjetske komunistične partije Leonida Brežnjeva. Kardinal Konig poziva Brežnjeva, naj sovjetske oblasti vrnejo prostost pravoslavnim duhovnikom Dimitriju Dudku, Glebu Jakuminu in Vasiliju Romanjuku ter »revidirajo« pojem verske svobode, »da ne bo protislovja med Vašim in našim pojmovanjem glede na temeljne človekove pravice in svoboščine.« V Salzburgu pa je okoli tisoč oseb demonstriralo z molčečo povorko proti preganjanju duhovnikov v Sovjetski zvezi ter za versko svobodo. Oblasti so udeležencem povorke prepovedale, da bi korakali mimo sovjetskega konzulata v Salzburgu. Zato so se ustavili pred zavodom »Boromaum« in tam prebrali protestno izjavo zoper prepoved avstrijskih oblasti. Povorko je organizirala študirajoča mladina, na čelu po- vorke pa je šlo več cerkvenih dostojanstvenikov: salzburški nadškof Berg, salzburški pomožni škof Mayr in linški pomožni škof Wagner. Ob zaključku povorke je bilo bogoslužje v salzburški stolnici, v katerem so se spomnili umorjenega nadškofa Romera v San Salvadorju. Prenos sedeža nemške škofije Dresden je pomembno mesto Vzhodne Nemčije. Proti koncu zadnje svetovne vojne so ga zavezniška letala strahotno bombardirala. Prebivalstvo je v veliki večini luteranske vere. Sedaj je Apostolski sedež odločil, naj se škofija Meissen prenese v Dresden, uradno pa v bodoče imenuje dresdensko-meissenska. Tudi Lužiški Srbi bodo v bodoče spadali v to škofijo. Prvi finski katoliški duhovnik Finci so v glavnem luterani in jih je 92 °/o. Katoličani rimskega obreda so med njimi neznatna manjišna. Komaj 4.000 jih je. Povezani so v škofijo Helsinki, ki šteje pet župnij. Prvega svojega duhovnika so dobili finski katoličani lansko leto. Nabrežina Pobratenje dveh občin. V znamenju spominov iz osvobodilnega boja se je pred mesecem dni izvršilo pobratenje nabrežin-ske občine z istrsko občino Buje. Srečanju v Nabrežini je 27. aprila sledil obisk Buj. Upamo, da bo pobratenje prineslo narodno in kulturno obogatitev obojnemu prebivalstvu. Dve mladinski prireditvi. 25. marca je števerjanska mladina v župnijski dvorani uspešno podala veseloigro »Janče«, 21. aprila pa je g. Mirko Žerjal razveselil mladino z raznimi čarovnijami, glumaškimi prizori in branjem zaprtih pisem. Taki večeri so vedno zaželeni! Za župnijo dva pomembna dneva. 25. maja bo prejelo prvo sv. obhajilo 10 otrok, 8. junija pa bo birmanih 40 srednješolcev. Prav je, da se zavedamo, da ob takih dogodkih ne smemo ponavljati že tradicionalnih napak. Mislimo na prevelik poudarek zunanjosti, pretirano obdarovanje in premajhno vernost, ki jo izpovedujejo zlasti starejši, pa tudi že mnogi birmanci. Vse preveč so ti dnevi odeti v folkloro. Brez globokega zakramentalnega življenja in vključitve v življenje župnije bosta dan birme in sv. obhajila le nekaj enkratnega, namesto da bi pomagala k oblikovanju krščanske zavesti bodočega rodu. Nova grobova. V ponedeljek 28. aprila smo pokopali Franca Šibelja. Po rodu je bil iz Komna, star pa 73 let. V soboto 3. maja mu je sledila na božjo njivo devetletna Danijela Lozej. Podlegla je srčni hibi. Nekaj časa je stanovala v ribiškem naselju »S. Marco«, a njena želja je bila, vrniti se v Nabrežino. Sorodnikom obeh pokojnih izrekamo naše iskreno sožalje. Bliža se kopalna sezona. Upamo, da bo vreme toplo, morje čisto, kopalci pa spodobni v svojih kostimih. Lani ni bilo vse v redu, nekateri so se predajali goloti na krajih, kjer javna dostojnost tega ne dopušča. Sicer pa so orožniki tudi za to, da preprečijo, kar je protizakonitega. V Evropi in ZDA pride povprečno po en katoliški duhovnik na tisoč katoličanov, v Aziji na 2.500, v Afriki na 3.000 vernikov, v Latinski Ameriki pa šele na 7.000. Nad polovico redovnic deluje v Evropi (56 %). V Italiji jih je toliko kot je vseh redovnic v Afriki in Latinski Ameriki. IMIIIIiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIlilllUIIIIIIIIIIIIIHIIIIIlIllllllllllllllllllllllllllllIlllllllllllllllllllllllllllllllIllllllllllllllllMllllllllllllllllllllllllllllllllMItlllllliiiiiiiiiiuilllllllllH Katoliški Matki školii v Italiji Te dni je v oskrbi Zveze italijanskih katoliških tednikov (Federazione Italiana Set-timanali Cattolici) izšla knjiga, v kateri so našteti vsi katoliški tedniki, ki izhajajo v Italji. O vsakem tedniku je podana zgodovina, značilnost in cilji lista. O našem »Katoliškem glasu« je rečeno: »Katoliški glas« je bil ustanovljen leta 1949 kot katoliški tednik za Slovence iz škofij Gorica in Trst. Svoje bralce obvešča o dogodkih krajevne goriške in tržaške Cerkve in o življenju Cerkve po svetu. Njegovo obveščanje pa vključuje tudi kulturno, družbeno in politično življenje slovenske manjšine, katere problemi, želje in pričakovanja so značilen prispevek k vzpodbujanju narodne zavesti tega tednika. Poleg obveščanja ima tednik še nalogo, da v svojih bralcih oblikuje čutenje s Cerkvijo. V ta namen objavlja raznovrstne članke, vedno v skladu z naukom cerkvenega učiteljstva. V tem pogledu je vedno ostal zvest začrtani smeri, tudi v prvih letih izhajanja, ko je bilo treba imeti pogum zaradi svojevrstnega političnega položaja na meji Italije. Nikdar ni iskal kompromisa s totalitarnimi ideologijami. List je razširjen poleg v goriški in tržaški škofiji tudi med slovenskimi zseljen-ci v Zahodni Evropi, obeh Amerikah in Avstraliji. Nima pa dostopa v sosednjo Jugoslavijo, kjer so oblasti prepovedale njegovo razpečavanje. Občni zbor Združenja za zaščito Štandreža V torek 29. aprila se je vršil v domu »Andreja Budala« v Štandrežu tretji redni občni zbor Združenja za zaščito Štandreža. Uvodno poročilo je podal predsednik Viljem Zavadlav, ki je poročal o prizadevanjih in pobudah Združenja, da bi Štandrežu ohranili podobo slovenske vasi in da bi ohranili in utrdili gospodarsko strukturo, predvsem na kmetijskem področju, ki je zaradi stalnih in razsežnih razlaščanj vedno bolj ogroženo. Povedal je, da je z ustanovitvijo Združenja štandreška skupnost postala aktivnejša in tudi nekateri konkretni rezultati so se že pokazali. Tajniško poročilo je podal Damjan Paulin, ki je analiziral predvsem stike in pobude, ki jih je Združenje imelo s krajevnimi upravami, ki so direktno ali indirektno zainteresirane pri realizaciji raznih infrastruktur, ki ogrožajo Štandrež. Posebno aktivno je bilo Združenje pri reviziji splošnega regulacijskega načrta mesta Gorice in je predložilo tudi več ugovorov za avtoporto, industrijsko področje in Tržaško cesto. Združenje se je postavilo proti naselitvi v industrijski coni takih industrij, ki onesnažujejo zrak in vodo ter zahtevalo tudi primerne prostore za domače obrtnike. Na občnem zboru je bilo tudi govora in kritičnih pripomb glede konference o kmetijstvu, ki jo pripravlja goriška občina in o upravljanju goriškega sklada, ki predvideva nekaj sredstev tudi za kmetijske namene v Štandrežu. Na občnem zboru je bil izvoljen odbor, ki ga sestavljajo: Dušan Brajnik, Kazimir Brajnik, Herman Brankovič, Rudi Budal, Diego Marvin, Maks Nanut, Damjan Paulin, Danilo Paulin, Stano Paulin, Walter Reščič, Franjo Srebotnjak, Miloš Tabaj, Rudi Zavadlav, Rajmond Zavadlav, Viljem Zavadlav, Vladimir Zavadlav in Jožef Žorž. ‘mt-j Jožica! Vemo, da nisi umrla, ampak živiš v Gospodu. Na težki poti življenja nas tolaži tvoja sreča. Sovodnje, 8. maja 1976 — 8. maja 1980 starši, mož in sestra z družino Neenaka razporeditev (D Ekumenski romarji ** Trsta in Gorice škofovskem posvečenju 2e ob presrečni novici 7. marca, da je bil prelat Alojzij Turk imenovan za beograjskega nadškofa, smo se nekateri od-i°čih, da pojdemo v Beograd na škofovsko Posvečenje. Prvemu neznatnemu številu So se pridružili še novi in v soboto 19. aPrila smo se zbrali pri kapeli P- Leopolda v Domju. Dr. Angel Kosmač, ne-utrudni pospeševatelj ekumenskega gibanj3. nas je s svojim kombijem odpeljal cv° Kopra, kjer smo dobili mesta v ve-cernem vlaku s spalnimi vozovi za Beograd. Nič niso pretiravali tisti, ki so u-c °bnost vlaka hvalili. Potovali smo prijet-n°’ vsi kot ena družina, ki se mirno od-Pr<*vi k počitku po končanem dnevu. Zjutraj ob 7. smo že v Beogradu. Iz-P°d neba lije, pa nas to ne moti. Vemo, a nas čaka srečen dan. V vrsti čakamo taksi. Končno le dobimo dva, ki nas Peljeta, Majhen nesporazum nas pripe- lje prav do cerkve sv. Antona, kjer se bo vršilo današnje slavje, namesto do samostana sester, kakor je bilo dogovorjeno. Ivanka Furlan skuša po telefonu .urediti s sestrami, ostali pa se podamo v oerkev, kjer že sedi nekaj neučakanih vernikov. Končno smo vsi združeni, šest nas je. Naš vodnik dr. Kosmač je odšel na škofijo in se vrnil v sprevodu. Vse je lepo., veličastno. Msgr. Alojzij Turk je naš veliki dobrotnik. Kot nadangel Rafael To-bijo nas je spremljal po naših ekumenskih poteh prak Srbije, Makedonije, Bolgarije, Romunije in pred dvemi leti prek Vojvodine. Njegova dobrota in njegov ljubezniv nasmeh sta nas osvojila. Visoko imenovanje ga ni prevzelo, z istim nasmehom nas je sprejel pred cerkvijo po končani slovesnosti. SLAVNOSTNO KOSILO G. nadškof in gostje so nato odšli na slavnostno kosilo v hotel Metropol. Ob tej priložnosti je bilo več nagovorov in čestitk. K besedi se je oglasil tudi dr. Angel Kosmač. Dejal je: Gospod nadškof! Dovolite, da svoje čestitke in voščila izrečemo tudi mi, vaši rojaki iz zamejstva, Slovenci iz Trsta in Gorice, v imenu članov in članic Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Zelo smo veseli, da je bila vam, našemu rojaku, zaupana tako visoka in odgovorna služba. V posebno čast si štejemo^ da je bil med vašimi predniki na čelu beograjske cerkve naš odličen tržaški duhovnik iz Istre, dr. Josip Ujčič, profesor bogoslovja in katehet v Gorici, velik prijatelj Slovencev, še posebej prijatelj in sošolec našega pok. dr. Jakoba Ukmarja. Krajevna cerkev rv Istri se ga je te dni spomnila ob njegovi stoletnici rojstva. Veseli nas tudi, da smo že dolgo deležni vašega prijateljstva, ko ste nam bili že ponovno dragocen vodič in izkušen sopotnik na naših ekumenskih potovanjih po Balkanu, ko ste tako obilno zajemali iz svoje bogate zakladnice izkušenj ter nam posredovali znanje o naši cerkveni slovanski stvarnosti v diaspori na našem jugu. V veliko zadoščenje nam je, da smo v vas našli iskrenega ekumenskega prija- telja in neutrudnega delavca, ki že skoraj pol stoletja gradi cerkveno edinost med našimi južnimi brati. Naj vas ljubi Bog tudi v bodoče varno vodi in obilno blagoslavlja vaša ekumenska prizadevanja. Upamo, da nam boste še naprej ohranili svojo naklonjenost in prijaznost do naše slovenske skupnosti v Trstu in Gorici. PRI ŠOLSKIH SESTRAH Medtem ko se je dr. Kosmač udeležil slavnostnega kosila, smo pa drugi udeleženci obiskali šolske sestre, ki so nam po zaslugi Ivanke Furlanove preskrbele hrano in prenočišče pri sestrah usmiljenkah na Višegradu. Šolske sestre so zelo ljubeznive in z zaupanjem gledajo v bodočnost, saj je njihov noviciat kar cvetoč. KOSILO PRI USMILJENKAH Kosilo nas je čakalo kar na dveh krajih. Sprejeli smo vabilo sester usmiljenk v ulici Proletarskih enot, kjer je g. nadškof vsako jutro skozi 14 let maševal, tako da so to kapelo imenovali kapela msgr. Turka. Pred kapelo je na zidu urnik šv. maš: ob delavnikih ob 5.10, ob nedeljah ob 8. uri. »Vseh štirinajst let ni manjkal niti eno jutro. Prihajal je peš skoro pol ure daleč, ob vsakem vremenu, mnogokrat kar naravnost od dela, ki se je zavleklo do jutranjih ur,« nam pripoveduje sestra. Kapela je lepa, okrašena kot za največje praznike, saj je še včerajšnje jutro tu maševal g. nadškof. Ob kosilu, ki je kar kraljevsko, se pomenimo s sestrami. Vse so Slovenke, ki sedaj delujejo kot asistentke po beograjskih bolnišnicah. Pridne so in vestne, da se zdravniki kar potegujejo zanje in jim izročajo najodgovornejše službe. Prišle so kot begunke, brez vsega imetja, le redovno obleko so imele na sebi, ki je niso nikdar odložile. Po bolnišnicah jih vsi spoštujejo, zdravniki in bolniki. Poslovimo se kot bi se že od davna poznali. Jutri se spet začne njihov delovni dan. Vse bo kot prej, le msgr. Turka ne bo več med njimi; maševal jim bo drug duhovnik. (Drugič naprej) Stran 4 KATOLIŠKI GLAS 8. maja 1980 - Leto XXXII. - Štev. 19 V nedeljo 18. maja, tj. na praznik Gospodovega vnebohoda bo popoldne ROMANJE SLOVENSKIH ŽUPNIJ NA SVETO GORO Romanje hoče biti priprava na nadškofov dušnopastirski obisk, ki se bo pričel to jesen. Na Sv. gori bo skupna maša ob 16. uri po italijanskem času. Kdor more, naj gre vsaj od Prevala naprej peš. Lepo vabljeni slovenski verniki v kar največjem številu! Dve praznovanji v Rupi Tako v nedeljo 27. aprila kot na naslednjo nedeljo je dež povzročil, da se je mogel »Praznik frtalje« vršiti le v okrnjeni obliki. Ni pa bilo tako s prvomajskim slavjem, ki je ob lepem vremenu izredno lepo uspelo. Prišli so naši ljudje od blizu in daleč ter kar preplavili našo vasico ob Vipavi. Ker je zadnja leta na Goriškem pristnih slovenskih praznikov vedno manj, so zato taki kot je v Rupi vedno bolj privlačni. Ljudje si žele zdrave družabnosti, slovenske besede in tpesmi, saj je marsikje nepotrebne in vsiljene dvojezičnosti že kar preveč. Na 1. maj so za uvod v prireditev nastopili mladi harmonikarji, gojenci glasbene šole iz Sovodenj, ki so prijetno presenetili s svojim izvajanjem. Za njimi je nastopil pomlajeni mešani pevski zbor »F. B. Sedej« iz Števerjana, ki je prav doživeto in skrbno pripravljen zapel več pesmi. Nato je povzel besedo naš deželni poslanec dr. Drago Štoka. Njegove tehtne besede skoraj v celoti objavljamo kot uvodnik na prvi strani našega lista. Pravcati koncert so nato izvedli s svojimi prefinjenimi glasovi pe