Št. 332 V Ljubljani, ponedeljek dne 30. januarja 1911. Leto II. Posamezna štev. v Ljubljani in Trstu 4 vin. .JUTRO* izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 3. zjutraj, ob ponedeljkih ob 5. zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1'—, z dostavljanjem na dom K 1*20; s pošto celoletno K 18‘—, polletno K 9'—, četrtletno K 4 50, mesečno K 1'50. Za inozemstvo celoletno K 28’—. : Telefon številka 118. : NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. : Izven Ljubljane in Trsta 6 vin. : Uredništvo in upravništvo je v Frančiškanski ulici 8. Oopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina upraVništvu Nefrankirnna pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju popust. Za odgovor je priložiti znamko. : Telefon številka 118. Kako sleparijo klerikalci ljubljanske mestne branjevce. V Ljubljani je treba razločevati dvoje vrst branjevcev, mestne in okoli-čanske. Mestni branjevci so raztreseni po prodajalnah po mestu, največ pa jih je skupaj na Pogačarjevem trgu. So to pravzaprav mali trgovci, ki dobivajo blago tudi iz južnih krajev in ki oskrbujejo podrobno razprodajo sadja, zeljenadi in drugih drobnarij. Po vseh mestih najdemo branjevce, iz njihovih vrst prihajajo polagoma trgovci. Podjetnejši branjevci in branjevske imajo že kot branjevci lepe trgovske zveze z oddaljenejšimi kraji, manj podjetni so več ali manj odvisni od prekupa pred mestom ali v mestu. Branjevska obrt v Ljubljani bolj-inbolj peša. Vzrok zato leži v tem, da raste od dne do dne število mestnih branjevk, največ pa so temu krivi oko-ličanski branjevci. Le ti namreč stanujejo v bližnji okolici, kjer skušajo za cenen denar dobiti od kmetov razne pridelke. Ti okoliški branjevci so brez dvoma največji škodljivci okoličanskih kmetov, katere takorekoč izsesavajo. Že na spomlad »zaarajo* za jesen deželne pridelke in dajo kmetičem, ki nimajo denarja, nekaj predujma, za katerega se morajo na jesen oddolžiti. Cele shrambe sadja in drugih živil pokupijo okoličanski branjevci od kmetov za sramotno nizko ceno ter jih potem skozi celo zimo in spomlad nosijo v Ljubljano mestnim branjevcem in na Vodnikov trg, kjer prodajajo direktno konsu-mentu. Dvojno škodo povzročajo okoliški branjevci v Ljubljani. Mestni branjevci, ki bi sicer lahko kupovali deželne pridelke od kmetov, producentov, jih morajo za drag denar kupovati od okoliških branjevcev. Prekupstvo pa gre tako daleč, da gredo včasih živila skozi pet rok okoličanskih branjevcev predno pridejo do mestnega branjevca. Okoličanski branjevci so povrh še tako premeteni, da vedno kalkuli-rajo s tržnimi cenami. Ne zadovolje se pa s cenami, kijih imajo mestni branjevci, marveč drže napram kon-sumentom vedno še nekoliko višje cene, osobito v zgodnjih jutranjih urah. Umevno je, da so okoliški branjevci najhujši konkurenti mestnih branjevcev. Okoliški branjevci pa tem lažje konkurirajo ker jim ni treba plačevati mestne stanarine, ni jim treba v mestu preživljati sebe in rodbino in tudi davke jim manjše predpisujejo. Ker okoliški branjevci za blago kmeta oder e j o, mestni branjevci pa ga morajo visoko preplačati, je razmerje med obema nevzdržljivo. Dejstvo je, da bodo okoliški branjevci m e st n e popolnoma uni čili in udušlll, če mestni branjevci v občinskem svetu ne dobe napram okoliškim odločnih zagovornikov. Tega ni treba nobenemu mestnemu branjevcu dokazovati, ker vsak to najboljše na svoji koži čuti. Bivši občinski svet je v tem oziru stal odločno na strani mestnih branjevcev ter bil odkrit nasprotnik okoliških branjevcev. Da bi stari občinski svet še naprej gospodaril v mestni hiši, bi brezdvomno v najkrajšem času pognal okoliške branjevce iz mesta. Saj pa so okoliški branjevci obenem tudi največji izkoriščevalci konsumentov. Da bi na Vodnikovem trgu prodajali kmetske pridelke kmetje, bi gotovo ne bilo take draginje v Ljubljani, kot je. A o k o 1 i š k i branjevec je tako izpodrinil na trgu kmeta, dax prodajajo danes na Vodnikovem trgu nekatera živila sami okoliški branjevci. Drugačnega mnenja o okoliških branjevcih so ki e r i k a 1 c i. To nam potrjuje novi volilni red za ljubljansko mesto. Po tem volilnem redu dobe namreč tudi okoliški branjevci in branjevke v Ljubljani volilno pravico in sicer dvojno. Vsaka okoliška branjevka, ki stanuje n. pr. v Polhovem gradcu je ravno toliko vredna, ima tisto pravico, kakor naše mestne branjevke na Pogačarjevem trgu. Kje je pravica? Ali je to tisto klerikalno delo za mestne branjevce, od katerega si nekateri obljubujejo deveta nebesa? Razumljivo in čisto naravno je, da bodo okoliške branjevke od svojih občinskih svetovalcev, ki jih bodo volile, zahtevale, da se zarije zavzemajo v občinskem svetu. Ker bodo okoliške branjevke in branjevci volili klerikalce, je gotovo, da bodo primorani klerikalni svetovalci nastopati zanje in proti interesom mestnih branjevcev. Kdor tega ne vidi, ali noče videti je ali slep, ali neumen. Zato, se pa nam zdi zelo čudno zakaj so mestni branjevci, tako kratkovidni, da se dado tako voditi za nos, od ljudi od katerih dosedaj še niso drugega videli kakor obljube. Kadar je kdo kaj potreboval, zatekel se je k bivšemu občinskemu svetu in vedno se je skušalo ustreči po možnostih. Od klerikalcev branjevci ne bodo nikdar ničesar dobili. Lahko se jim pa pripeti, da bodo, če bi dobili na magistratu gospodstvo klerikalci — kar pa niti misliti ni — prepodili iz trga še zadnjo mestno branjevko, na Pogačarjevem trgu pa bodo smeli prodajati živila le salezijanci iz Rakovnika, uršulinke in frančiškani iz samostanskih vrtov, šolske sestre iz Marjanišča, usmiljenke iz hiralnice in drugih zavodov. Še škof Bonaventura bi si zasigural za svoj vrt velik branjevski prostor. Tako stvari izgledajo v resnici in le smilijo se nam tisti kratkovid neži, ki ne izgledajo, kako jih slepijo s praznimi obljubami klerikalci. Iz slovenskih krajev. Iz Novega mesta. Društvo državnih pomožnih uradnikov za okrožje Rudolfovo, ima dne 2. februarja ob 2. uri popoldne v društvenem prostoru »Hotela Jacaz“ redni občni zbor. Ako ob določeni uri občni zbor ne bode sklepčen, vrši se drugi, po preteku pol ure. Zunanje redne člane se lahko zastopa s pooblastili. Vspored običajen. Za prvo porotno zasedanje novomeškega okrožnega sodišča, katero se prične 20. februarja, izžrebani so sledeči glavni porotniki: Bučar Lavoslav, Kostanjevica; Kapš Ivan, Starihov vrh; Govanec Karl, Metlika; Mazzele Juli, Gradac; Kožar Martin, Vel. Malence; Jerman Josip, Loka; Potokar Anton, Račje selo; Bachmayer Josip, Kočevje; Ozimek Josip, Sela; Piletič Fran, Gradac; Humek Alojzij, Gradišče; Pucelj Ivarf, Velike Lašče; Špilek Andrej, Prilipe; Grebenc Fran, Velike Lašče; Košiček Ivan, Žužemberk! Bukove Alojzij, Velika Loka; Stojin Ivan, Ostrog; Kor-ženik Mihael, Rovišče; Rodič Anton, Preloge; Huč Fran, Gornje Ponikve; Pungarsič Josip, Strit; Globočnik Ivan, Dobrava; Fux Emanuel, Metlika; Jaklič Anton, Križnavas; Mauser Fran, Toplareber; Vovko Fran, Brezje; Vidmar Anton, Mirna; Poljane Anton, Gabrovče; Brcan Josip, Kamenje; Končina Iyan, Gorenjavas; Mušič Ivan, Dragatuš; Želko Miko, Griblje; Pečjak Fran, Hrib; Vidmar Ivan, Podlipa; Slivnik Vinko, Št. Vid; Mrhar Ignacij, Prigorica. Nadomestni pa: Gorupič Peter, Kandija; Bevc Josip, Kij; Gni-dovc Fran, Selo; Mirtič Ivan, Rudolfovo; Murn Fran, Kandija; Kastelic Fran, Rudolfovo; Barborič Karl, Rudolfovo; Recelj Ivan, Kandija; Gačnik Anton, Rudolfovo. Slovanski jug. Srbska opera v Novem Sadu. Belgrajska »srbska opera*, ki se nahaja v privatni režiji Žarka Saviča, gostuje že par dni v Novem Sadu. Dasi niso prišli vsi najboljši člani opere, vendar dosezajo predstave krasne vspehe v vsakem oziru. Kritike novosadskih srbskih listov »Branika!* in * Srbstva* izrecno povdarjajo, da je petje in igra igralcev naravnost izborna in tudi orkester jako dober. Občinstvo jako marljivo poseča operne predstave. Naraščanje srbskega prebivalstva v Novem Sadu. Novosadsko »Srbstvo", organ srbske narodne stranke priobčuje v zadnji številki rezultat ljudskega štetja v Novem Sadu. Prebivalstvo je poslednjih 10 let naraslo za 10 °/0 t. j. za 3000 duš. Od tega števila odpade na mesto 1400, na okolico pa 1600. List z veseljem kon-statira, da gre ta prirastek največ na račun Srbov, ker je okolica izključno srbska. To je znak, da srbski element na Ogrskem napreduje, ker se lahko smatra Novi Sad za nekako merilo za celo Ogrsko. Balkanska konfederacija. Zadnje dni pišejo srbski listi jako mnogo o obisku grškega kralja Jurija na Bolgarskem in na Srbskem. Vest potrjujejo tudi grški listi, ki poročajo, da se je o obisku že razgovarjalo tudi v grškem parlamentu. Kralj Jurij obišče bolgarski in srbski dvor na spomlad. Povodom teh obiskov je že zopet postalo aktuelno vprašanje o potrebi konfederativne zveze balkanskih držav. Vesti Iz Srbije. Iz Belgrada §e poroča, da bo novi rumunski ministrski predsednik Karp v najkrajšem času obiskal srbsko prestol ico. Obisk ne bo imel samo formalnega pomena, ker se bo ob tej priliki razpravljalo tudi o donavsko-jadranski železnici. — Skupščina bo kmalu rešila vprašanje o podelitvi koncesije »Češki kreditni banki* za ustanovitev druge češke sladkorne tovarne v Srbiji. Na to koncesijo bo Srbija lahko ponosna, kajti s tem bo pokazala, da je pripravljena podpirati rajše slovanska, kakor pa tuja industrijska podjetja. Razven tega pa bo imela Srbija od te tovarne tudi veliko korist, ker se bodo domači kmetje lahko naučili racijonalno obdelovati zemljišča, na katerih se zlasti seje repa itd. — Na eni prihodnjih sej pride na dnevni red tudi zakonska predloga glede reorganizacije srbske vojske. Vojni minister, polkovnik Ilija Gojkovič je že sestavil omenjeno predlogo in jo bo prihodnjič predložil ministrskemu svetu, nakar se izroči državnemu svetu, ki jo bo kolikor mogoče hitro rešil, tako da pride lahko v najkrajšem času pred plenum skupštine. Splošni pregled. Dogodek na rusko-avstrijski meji. V Podvolčinsko sta pripeljala dva avstrijska orožnika dva bandita, ki sta bila ruska podanika, da bi ju tam predala ruski obmejni straži. Po postavi orožnika ne bi smela prestopiti meje, ko sta izročila vagabunda. Orožnika pa sta prišla precej daleč čez mejo, ker sta se bala da bi se bandita obrnila proti reki Zbruž. Med tem so prišli nasproti ruski vojaki, ki so prevzeli oba potepača v svojo oblast. Avstrijska orožnika sta se vrnila čez mejo. Med tem pa se je banditoma res posrečilo uiti ruski straži: vojaki so začeli za njima streljati: eden se je vrgel na tla, kakor mrtev, drugi pa je dosegel breg reke in se je vrgel vanjo. Ruski vojaki so ga zasledovali na avstrijska tla. Tu sta njima stopila nasproti orožnika in jih pozvala, naj se vrnejo čez mejo. Vojaki tega niso hoteli storiti, na kar je eden orožnikov ustrelil in je ubil na mestu enega vojaka. Na to so začeli Rusi streljati čez mejo na avstrijske orožnike. Od druge strani se poroča, da je prišla ruska straža avstrijskim orožnikom čez mejo nasproti, in da orožnika nista hotela izročiti postopača preje nego na ruski meji. Ker se je neki vojak nad tem vsajal, ga je orožnik ustrelil, Vsled tega bo podana interpelacija na avstrijskega ministra zunanjih zadev. Nemški cesar in prostozidarji. Ob priliki nove inscenacije »Čarobne piščalke* so imela biti izločena vsa mesta o prostozidarjih, Iz tega so nastale govorice, da nemški česar več ne mara prostozidarjev, ki jim je bil preje zelo naklonjen. V resnici je nemški cessr le odložil protektorat in ga je prepustil princu Frideriku Leopoldu, ki je res prevzel pokroviteljstvo nad najstarejšimi prostozidarskimi ložami. Nemški cesar se je še spomladi udeležil pojedine v neki prostozidarski loži in ji podaril tudi svojo sliko. V zadnjem času je klerikalno časopisje skušalo diskreditirati prostozidarje in nahujskati cesarja proti njim. Cesar Viljem pa je odgovoril: »Dajte mi mir. Moj oče in moj ded sta bila prostozidarja. Onadva sta že vedela, kaj eelata.* Znano je, da nemški cesar zelo sovraži socijalne demokrate, zato je zanimivo, da ni nasprotnik prostozidarjev, ki se jih naši klerikalci tako boje. Avstrijski marinekomandant admiral grof Montecucoli je bil povišan in s tem je vlada pripoznala, da odobrava njegove zahteve, kar se tiče glede povečanja avstrijske mornarice. V ogerski delegaciji je podal grof Montecucoli obširen eksposč, kjer je povdarjal da pomorska uprava ne more izhajati z dosedanjimi sredstvi. O-pozarjal je na svoje razloge, ki jih je navedel v zadnji delegaciji, ki dokazujejo dovolj, da je povečanje mornarice nujno potrebno. Montecucoli je trdil da 312 milijonov kredita na 6 let ne odgovarja zahtevam naše pomorske moči, ampak je ta svota le postavljena z ozirom na državne finance. Ogerska vlada naj prevzame dve vojni ladji, ki, se stavita sedaj. V Reki se razširi ladjedelnica, da bo tam mogoče izdelovati tudi dreadnoughte. Po njegovem programu bo avstrijska mornarica 1. 1915. štela 13 bojnih ladij, 9 križaric, 18 torpodovk, 48 torpednih čolnov, 12 podmorskih čolnov. Treba pa bi bilo po mnenju manne-komandanta: 16 bojnih ladij, 12 križaric, 24 torpedovk, 72 torpednih čolnov, 12 podmorskih čolnov. Montecucoli je končal svoj govor z besedami: Nobeno ladjevje ni tako drago, kakor vojna. Svota, ki je potrebna za ladje in pristane in s tem za vzdržanje miru, je le mal del tega, kar zahteva vojna od države in od narodov. Varujmo se vojne s tem, da se oboro-žujemo. Montecucoli je prepeval staro pesem in referent odseka, Julij Rosen-berg je prav odgovoril, ko je rekel, da vojno ladjevje za Avstrijo nima pomena, ker pride v slučaju vojne gotovo v tuje roke in s tem padejo v tuje roke vsi milijoni, ki bi jih avstrijski narodi zakopali v ladjevje. Naše ladjevje bi stalo le v službi našega severnega soseda — Nemčije, dočim ima za nas pomen le v trgovini, za to pa ni treba izdati na sto milijonov. Vstaja v Arabiji se širi. Turške čete odhajajo vsuk dan v notranjo A-rabijo. Vlada je izdala ukaz, naj se čete ogibajo krajev, v katerih je nastala kolera. Vstaši so napadli Mene-ko in so premagali čete zunaj mesta. Pomnoževanje turških čet se le počasi nadaljuje. r H——iini rrgigg LISTEK. MICHEL ZČVACO: Most vzdihljajev. Roman iz starih Benetek. Vse svoje življenje se je spominjati tega trenotka obotavljanja, ki se mu je takrat še sam začudil ter se pokaral zaradi njega kakor zaradi kake slabosti . . . Kakor hitro je vstopil, so se vrata rahlo zaprla. Takoj je prenehal vsak šum. Rolandu se je nenadoma zazdelo, kakor da so ga prenesli sto milj daleč od te šumne in obljudene palače. Ozrl se je okrog sebe. Zagledal se je v tesni sobici, razsvetljeni z medlo lučjo, ki je padala od stropa, med štirimi gladkimi stenami: nobenega pohištva, nobene izbokline, nobenega okenca. Rolanda je strelo . . . Začutil se je, da je zašel v nekaj strašnega. Toda kmalu je premagal ta vtis ter začel čakati, nepremično, oči uprte v vrata, dušo obrnjeno v prošlost — v življenje. Minilo je pet minut, nato deset ... in še deset ... in cela ura . . . Že po prvih trenotkih nestrpnosti je hotel Roland odpreti vrata; toda bila so hermetsko zaprta. Toda po nekakem nagonu se je kar najbolj tiščal teh vrat, da bi jim bil bližji, kadar bo prilika, da uide. — Ohranim si vso hladnokrvnost, je dejal sam pri sebi. Nemara se je pripetila kaka slučajnost, ki odriva trenotek, ko bom poklican pred sodnike. In vrhu tega si gotovo predstavljam čas daljši, nego je v resnici ... / Položil si je roko na prsi, da bi štel minute po utripih svojega srca; toda srce je bilo tako naglo, da ni mogel slediti njegovemu blaznemu utripanju . . . Začel ga je izpreletavati trepet, kakršen hodi običajno pred gnevom ali pred grozo. Zbral je svoje misli ter se šiloma pomiril; vzlic temu, da se ga je lotevala strahovita želja kričati in klicati na pomoč, je vendarle molčal . . . Molčanje! . . . Nič ga ni kalilo v tej celici; in to ni bilo prijetno, blaženo molčanje, kakršno vlada ponoči ali na samotnih krajih; bila je odsotnost vsakaterega življenskega pojava — bilo je molčanje groba, groba, ki je vanj sijala luč, 'morda še bolj zlovečega zaradi te mrtvaške svetlobe. Prekrižal je roke, da bi se prisilil k nepremičnosti ter si3 ohranil vse sile; slutil je, da jih bo kmalu potreboval . . . Toda vzlic močnemu naporu svoje duše je Roland izgubljal oblast nad seboj; nejasen trepet ga je obhajal, stresali so ga drhtljaji, najprej po vrhu kože; mučilo ga je zlasti utripanje njegovega srca; nato so ga jele napadati Čudne misli; spomin ga je s hudobno ironijo prenesel nazaj na Dandolov vrt; nemogoče mu je bilo misliti na prizore, ki so se bili razigrali v do-ževski dvorani, in jasno se mu je prikazala Leonorina slika, kako je sedela ž njim tam doli pod veliko cedro — tako razločno, da je slišal celo slavčevo petje, tako dobro znano njegovemu ušesu . . . V tem trenotku pa je mahoma ugasnila luč, ki je prihajala izpod stropa. Vrata so se odprla in v nekakih smedenih odsevih je Roland zagledal nejasno svetlikanje jekla; nekaj, kakor ogromna žival, ali bolje rečeno, kakor skupina bajčnih, pošastnih prikazni, je vzmrgolelo pred njim! bila so bitja, odeta v jeklo, vsa štrleča od ostrih, brušenih, neprijemljivih jeklenih osti . . . Bolno strmenje ga je izprva prikovalo na mestu; nato je izbruhnil srd, ki ga je zadrževal že cele ure. Besno je zaklel, planil naprej — in v istem trenotku je odskočil s krikom bolečine, obedve roki okrvavljeni . . . Obenem so se zganila brezoblična bitja, ki jih je bil zagledal. Bilo je to dvajset mož, glavo in obraz zakrit z železnim šlemom, prsi, roke in noge v oklepu . . . dvajset jeklenih mož, ki so se bližali s počasnim, enakomernim korakom, brez besede in brez najmanjšega krika! . . . In vsak izmed njih je sukal svojo sulico s čisto kratkim držajem, zato pa z velikansko, ostro brušeno ostjo, podobno ogromnemu dvoreznemu bodalu . . . Ti ljudje so korakali v štirih vrstah, tako da so tvorile osti vseh štirih vrst eno samo smrtonosno steno . . . Strašna prikazen je bila to, podobna zmaju iz apokalipse, s štrlečim jeklom na sleherni luskini ... in obenem odeta v grobno molčanje. .. Molčal je tudi Roland . . . Katerega beseda bi bila mogla izraziti delirij njegove misli! Samo od hipa do hipa je skušal zagrabiti zdaj to, zdaj ono sulico; in vsakikrat mu je brizgnil iz rok nov curek krvi; sklonil se je, vrgel se na trebuh in se poizkusil splaziti spodaj — pa je začutil ostrine na svojem čelu ... Umikal se je, umikal se v enomer, z zastajajočim dihom ... umikal se do stene ... In z enim tistih redkih žarkov jasne misli, ki so mu ostajali v tej borbi, ostudni preko vse ostudnosti, si je dejal, da bo moral tukaj umreti . . . Toda ne! Stena za njegovim hrbtom se je razklala in odprla; skrita vrata so zazijala . . . osti so se približale . . . Začutil je hlad jekla ob svojem grlu . . . umaknil se je ... in se umikal po temnem hodniku . . . Jekleni možje pa so stopali za njim na hodnik ter ga potiskali daije, z istim počasnim korakom in v istem mrtvaškem molčanju . . . Roland je začutil, da se bliža blaznosti; samo volja do življenja, ki je bila toli mogočna v tej čudoviti natori, mu je branila, da se ni vrgel na sulice in mahoma končal vsega tega trpljenja . . . Umikal se je. Bežal ni. Umikal se je, neprestano skušajoč prijeti za tako sulico, ne čuteč skelenja ran, ne čuteč izgubljene krvi . . . Tako je prišel do prvih stopnic, in z njih na druge; nato so ga potisnili v drug hodnik, ki se je nehaval v širokem, razsvetljenem oboku; tu se je iztrgal Rolandu krik krutega obupa. — Ponte dei Sospiri! . . . Oh, most vzdihljajev! . . . Zdaj je razumel, kam ga ženo! Razumel je, v kakšen peklenski kraj ga tira apokaliptična žival, odeta z jeklenimi ostrinami! . . . Groza! Kod naj beži? Kod naj uide ostrinam? . . . Nemogoče, oh, nemogoče! Stopil je pod obok: zdaj je bil na Mostu Vzdihljajev ... in glej, z drugega konca na mostu, iz drugega hodnika izgubljenih se je bližala druga jeklena četa . . , Roland je bil stisnjen med to dvojno štrlenje. Tirali so ga na sredo mostu; sulice pred njegovimi prsi so ga nenadoma potisnile v kamenito hišo ... in že so mu verige, v hipu omotane okrog rok, nog in života, onemogočile sleherni gib . . . (D*i)e-> V-7P«lifp ako imate nahod, hripavost, zasliženje ali težko sapo, Fellerjev fluid z znamko .Elsa-fluid*. Sami smo se prepričali pri bolečin ¥ ZrCllIlICj poskušnjo 5 kron, dve dvanajsterici K 8 60 franko. Izdelovatelj samo lekarnar E. V. Feller v Stublci, Elsa-trg št. 264 (Hrvatsko). ■ ričali pri bolečinah v prsih, v vratu itd. o njegovem lekajočem učinku. Dvanajsterica za Ostanke slavnega češkega vojskovodje iz časov husitskih vojn, Jana Žižka, so pred časom našli v Časlavi. Od takrat je bil velik boj med učenjaki, ali so to res kosti Jana Žižke, ali ne. Sedaj se je posrečilo prof. Maticgki dokazati na podlagi raznih virov, da vse kaže na to, da so to kosti Jana Žižke. Ohranjena je lobanja, ki kaže malo rano in očesna globina kaže, da je bilo eno oko zanemarjeno. Po kosteh se da soditi, da je bil Jan Žižka v polni moški dobi, srednje močne postave, kakor ga slikajo zgodovinarji. Kosti so iz 14. ali 15. stoletja. Ker se vkljub vsemu ne da natančno dokazati pristnost, ostanejo kosti v Časlavi. Osebne vesti. V konceptno prakso pri ljublj. mestnem magistratu sta sprejeta pravna praktikanta pri deželnem sodišču g. Vladimir Breskvar in Vilko Bukovnik. Sodnijska vest. Sodni praktikant Alojzij Hočevar pri tukajšnem c. kr. deželnem sodišču je imenovan za sodnega avskultanta. Shod narodno-naprednih volil-cev za šentpeterski in kolodvorski okraj se je vršil včeraj predpoldne ob 10. uri v hotelu pri Štruklju. Shodu je predsedoval dež. poslanec g. Turk, ki je v kratkih besedah pozdravil navzoče volilce in podal besedo g. poslancu dr. Trillerju. Govornik se obširno bavi s poslanim klerikalnega deželnega poslanca Mandlja, ki je bil sicer eden izmed inteligentnejših kle-„ rikalnih zastopnikov v deželnem zboru, ki je pa vendar imel to napako, da je samostojno mislil in ne brezpogojno kimal Šušteršičevim zahtevam. Sodba ktero izreka poslanec Mandelj nad svojo klerikalno stranko, se do pičice krije z našo. Mandelj zahteva zboljšanje učiteljskih plač, kajti pošteno delo naj najde pošteno plačilo. Cestni zakon je največja krivica, ki jo zamore zadati klerikalizem Ljubljani in finančni položaj v deželi je obupen. Pravi vzrok izstopa je vendar Lampetovi kru-lavi otrok, električna centrala. Proračuni se lahko in ceno izdelujejo na potrpežljivem popirju, a v kolikor bo tako podjetje rodilo sadu, nam dovolj jasno kaže Nižjeavstrijsko. Na razsodnosti ljubljanskih volilcev bo torej, če kaže pri tem zavoženem deželnem gospodarstvu klerikalcev odpreti jim še občinska vrata bele Ljubljane. Dolgotrajno odobravanje sledi besedam govornika. Drugi govornik poslanec g. dr. Tavčar osvetli natančneje Pega-nove bonbončke, lažnjive številke pl. dež. glavarja v zadevi cestnega zakona in pravi o Zajcu, ki vidi vsako reč po dvakrat, da je takih klerikalnih agitatorjev klerikalna stranka lahko sama dosti do grla sita. Popolen gospodarski konkurz, to je smoter klerikalne politike, zato bodemo vedno in vedno vnovič svoj glas povzdignili proti škodljivcem naše Ljubljane. Sramotno je za »Slovenca*, če razpisuje v svojih predalih mesto'učitelja na šulferjanskih šolah, ostudno, če leze takorekoč v čreva kranjski šparkasi za to, da ugonobi napredni zavod, Mestno hranilnico. Smešno je nadalje proslaviti dr. Karlina, tržaškega škofa v tretja nebesa in gotovo je, da je za slovenski narod slovenski uradnik v obmejnih krajih veliko večje važnosti. Kar se tiče izdatkov je potreba, da so pravično razdeljeni, da tudi Ljubljana dobi primeren delež, da bo zares stolica slovenska, ne pa podobna kakšni dalni razstrgani vasi, kakršno bi radi imeli klerikalci, Govornik je žel za svoja izvajanja mnogo odobravanja. Slednjič MAUR1CE MAETERLINCK: Smrt mladega psička. (Iz knjige .Lee double jardin* prevel dr. V. Z.) (Dalje.) Dobro so napravljene in so videti čisto zanesljive. Morda bodo sedele pri mizi bogov. Oblajati jih je pa treba na vsak način, a brez jeze z nafužfbm spoštovanja: pokazati je treba, da vršimo svojo dolžnost, ampak z razumom! Vseeno obdržimo še malo sumnje in za hrbtom gostov še voh-njamo skrivaj, a vztrajno in s prebrisanim izrazom, da izsledimo njih skrite namene. A kar se oglase v bližini kuhinje drsajoči koraki. To je pa berač, ki vleče svojo malho, nedvomni stari sovražnik, dirr^ktni potomec onega, ki se plazi okoli tiste, s kostmi napolnjene špilje, in ki se pojavlja kar naenkrat spet v zavesti pasme. Pijan od besnosti, s pretrganim lajanjem, v silni jezi režeč, hoče popasti nespravljivega sovražnika za hlače, kar pride kuharica izdajalcu na pomoč s svojo metlo, s tem verolomnim kuhinjskim žezlom, in pes se mora spet umakniti v svoj kot, iz katerega se svetijo oči v onemoglih pikrih plamenih in se glase iz grla strašne, brezuspešne kletve. govori g. B o n č a r. Ljubezen, ki jo kažejo naenkrat klerikalci napram Ljubljani, je razumljiva. Zaželili so si mestnega gospodarstva in posebno jim diši mastna pečenka, mestna hranilnica. Vspodbuja volilce, da na vsak način preprečijo to klerikalno nakano, kajti tedaj ne boste bičani samo z biči temveč celo z škorpijoni. Slednjič predlaga resolucijo, v kateri vo-lilci protestirajo proti krivičnemu cestnemu zakonu, zahtevajo za Ljubljano, da tudi ona postane deležna melibra-cijskega poscfjila, obsojajo zavoženo klerikalno gospodarstvo in pričakujejo od svojih poslancev, da gredo z vso odločnostjo tudi za naprej v boj proti klerikalizmu. Resolucija se soglasno sprejme in predsednik zaključi vrlo uspeli shod. Klerikalna politika proste roke. Ljubljanska klerikalna .Zadružna zveza11 je dobila od c. kr. poljedeljskega mini-sterstva 600.000 brezobrestnega posojila. Kakor bomba deluje v javnosti Mandljeva okrožnica. Klerikalci sami so si krepko v laseh. Eni drže z Mandl j e m in so mnenja, da naj bi se tudi v klerikalni stranki trpelo vsaj malo več svobode. Dr. Šušteršičev terorizem že preseda vsim. Ce morajo celo poslanci vsemu slepo prikimivati, potem naj si klerikalci drugič izvolijo same metle. Čemu je pa stranka, če par oseb vse komandira in drugi še ust odpreti ne smejo? Kje pa je v praksi tista volja ljudstva, s katero klerikalci vedno slepe? Drugi klerikalci pa pravijo, da ima dr. Šušteršič prav če ima vse pristaše v takem strahu. Edinole na ta način je sploh mogoče klerikalno sodrgo skupaj držati, kajti sicer bi vse skupaj vrag vzel. Nas le to veseli, da se je med klerikalci vendarle tudi začelo daniti. Mandelj se nam zdi kakor apostelj nove dobe v klerikalni stranki. Klerikalni zaupniki so prišli ob ves kredit. Pripoveduje se, da so v nekdanji Miličevi tiskarni, kjer je baje bila tiskana Mandljeva okrožnica, dali to delo posebnemu starcu in okrožnico tiskali samo v 200 izvodih pod speci-jelno.kontrolo. Celo korekturne odtiske so menda sproti uničevali, samo, da bi zadeva ne prišla v širno javnost. Okrožnic pa je zadnje dni po Ljubljani kar mrgolelo in klerikalni zaupniki so v s e izdali. Klerikalce seveda to najbolj jezi, da so postali njihovi zaupniki naenkrat nezaupniki. Menda se bo vodstvo klerikalne stranke v bodoče strogo držalo načela, da smejo biti klerikalni zaupniki samo župniki in tisti posvet-njaki, ki sc tretjercdniki. Deželni glavar pl. Šuklje pere zamorca. Deželni glavar pl. Šuklje je imel v nedeljo v Metliki shod, na katerem se je skušal opravičiti, da se je prelevil iz najbolj zagrizenega naprednjaka v koristolovskega klerikalca. Dejal je, da je res, da se je prišteval liberalni stranki kot študent in morda še prva leta kot mož do 30. leta svoje starosti. Tako se izgovarjajo vsi renegati; saj ravno v tem obstoji renegatstvo, da ljudje zataje svoja načela, svoje nazore, če se jim ponudi karijera. Tako kot Šuklje klerikalstvo, zagovarja Arnošt Cham nemškutarstvo. Razlike med obema ni prav nobene, oba sta ostudna r enega ta. Občni zbor »Političnega in gospodarskega društva* za dvorski Okraj se je vršil včeraj popoldne pod predsedstvom dr. Ivana Oražna. Na dnevnem redu so bila poročila odbornikov. Za odborove volitve se skliče še poseben občen zbor. Pri slučajnostih se je razvila živahna debata o društvenem delovanju, katere se je udeležilo več govornikov. Občni zbor »Splošnega ženskega društva* se je vršil včeraj popoldan v društvenih prostorih na 1.1___• j --------------------------1-- Sam pri sebi si misli pes, da se podira svet in da je človeštvo izgubilo iz spomina pojme o pravu in ne-pravu . . . Ali ie s tem primerom vse povedano? Se davno ne, kajti tudi najmanjše življenje je sestavljeno iz dolžnosti brez števila in treba je dolgega truda, da si ustvari srečno žitje na meji dveh tako različnih svetov, kakor sta človeški in živalski. Kaj bi n. pr. storili mi, ko bi morali, ne da bi zapustili svojo sfero služiti kakemu božanstvu, ki bi ne bilo imaginarno in nam samim podobno, kakor je ono, ki se je rodilo iz našega mišljenja, — ampak vidnemu in povsod delujočemu bogu, ki bi bil našemu bistvu ravnotako tuj in nad njim vzvišen, kakor smo mi nad psom? Končno — da se vrnemtf k Pel-jl(asu — ve pes vse, kaj mu je storiti in kako se mu je obnašati v oblasti .njegovega gospodarja. Toda-ta. svet se'konča s hišnimi vratmi in onstran zidu in plota je drug svet, ki ga ni treba čuvati, kjer ni več doma in kjer so vsa razmerja izpremenjena. Kako naj se obnaša pes na cesti, na poljih, na trgu, v prodajalnah? Po težavnih in temeljitih opazovanjih je spoznal, da se ne spodobi, da bi se pečal s pasanti in ubogal, če ga tujec pokliče, da mora biti proti Rimski cesti. Po kratkem, ali lepem pozdravu predsednice gospe Franje dr. Tavčarjeve je prečitala tajnica gospa Minka Govekarjeva svoje zanimivo poročilo, iz katerega je razvidno, da je društvo tudi v pretečenem letu prav živahno delovalo, v kolikor so to dopuščale naše skromne razmere. Iz poročila blagajničarke gdč. Kadivčeve posnamemo, da je imelo društvo v preteklem letu (s prebitkom iz prejšnjega leta) 3286 K 04 v prejemkov in 1416 K 93 v izdatkov; ostane torej 1869 K 11 v. - Knjig je bilo 3111 in sicer: 1269 slovenskih, 256 drugih slovanskih ter 1472 nemških, večinoma prevodov iz tujih literatur. Povpraševanje po knjigah je bilo dosti veliko: izposojenih je bilo 6852 knjig. — Z vzklikom je bil izvoljen dosedanji odbor, sestoječ se iz dam: predsednica gospa Franja dr. Tavčarjeva, podpredsednica gospa Marija Pintarjeva, tajnica gospa Minka Govekarjeva, namestnica gdč. Josipina Kajzeljeva, knjižničarka gospa Marija Peruškova. namestnica gospa Cecilija Korunova, blagajničarka gdč. Antonija Kadivčeva, namestnica gospa Josipina Vidmarjeva; odbornice gospe in gospodične: Natalija Kermavnerjeva, Karla Modčeva, Jbsipina Podkrajškova, Ana Uirihova, Vita Zupančičeva; razsodnici gospa Hedviga Šubicova, gospa Margareta Zupančičeva: preglednici računov ga. Josipina Čudnova in ga. Minka Jela-činova. — Omenjamo posebej, da je najprej predsednica in potem tudi tajnica naglašala, da ima pristop v društvo vsaka Slovenka, ne glede na njen stan. Tako je prav! Nove volitve. Vse kaže, da bomo imeli letost zelo živahno politično življenje in več novih volitev. Prve bodo vsekako ljubljanske občinske volitve, ki se bodo vršile bržas že 2. aprila t. 1. Od 1. februarja naprej bodo izpostavljeni volilni imeniki. Deželno-zborske dopolnilne volitve bodo meseca aprila. Vršile pa se bodo letos na jeseii skoro gotovo tudi še državnozborske volitve, ker ni veliko upati na delavnost sedanjega parlamenta. Ples na dvorcu v Ljubljani. Klerikalni eliti, ki jo je na prste sešteti, se že studijo unionski prostori. Pravijo klerikalni aristokratje, da unionska dvorana preveč diši po tercijalkah in po delavcih. Zato se eliten ples klerikalne jare gospode ne bo vršil v Unionu, marveč v deželnem dvorcu. V drugem nadstropju te palače so namreč posebne dvorane, ki so odločene samo za cesarja. Klerikalna elita pa je že tako avanzirala, da hoče v teh prostorih napraviti 4. febr. zaključen eliten ples pod patro-nanco gospe dr. Šušteršičeve. Če se bo ples klerikalne elite, vršil na deželne stroške, se še ne ve. Laški kružok — Circolo Itali-ano ima izredni občni zbor danes zvečer dne 30. t. m. ob tri četrt na 8 v mestnem dekliškem liceju ; na dnevnem redu je sprememba pravil, glede imena, in nadomestne volitve. Po občnem ?boru je pouk prvega kursa kot po navadi, ker občni zbor bo trajal le kak četrt ure. Ljubljanski dnevniki in državni pravdnlk. Dunajski „S1. Tagblatt* javlja iz Ljubljane, da je drž. pravdnik poklical k sebi urednike ljubljanskih dnevnikov in jim zažugal z najener-gičnejšimi koraki, ako ne prenehajo s kritiko razmer pri nekem nemškem denarnem zavodu. Mi o tem ničesar ne vemo in ako bi se drž. pravdniku zljubilo klicati k sebi v tej zadevi našega urednika, bi dobil gotovo tak odgovor, kakor bi ga zaslužil. Poštna filljalka pri Mahru. Iz občinstva se nam javlja: V poštni filijalki pri Mahru urejuje gospodična, ki bi jo moral obiskati bav-bav. Že neznancem, ki ga božajo, uljuden, toda ravnodušen. hosti nasproti svojim tovarišem, drugim psom, puščati na miru kokoši in race, v slaščičarni obrniti oko proč od kolačev, ki nesramno mole doli do njegovega jezika, mačke, ki ga izzivajo na pragih, ostudno se mu spakujoč, kaznovati s tihim preziranjem, a ne pozabiti njihovega posmehovanja; pri vsem tem pa ne prezreti, da je dovoljeno, da, celo hvalevredno loviti in daviti miši, podgane in divje kunce, sploh vse živali, ki kažejo po tajnih znakih, da še niso sklenile miru s človekom. Vse to in še veliko drugega! . . . Ali je potem čudno, da je bil Pelleas spričo teh neštetih problemov včasih videti zamišljen in da je bil njegov krotki in ponižni pogled včasih tako globok in resen, tako skrbipoln in poln nerešenih ugank. Žalibog ni imel časa, da dovrši težko in dolgo nalogo, ki jo je postavila priroda instinktu, ako se hoče povspeti do jasnejše višine. Neka precej skrivnostna bolezen, ki ji je menda podvržena edino ta žival, ki se je mogla dvigniti iz kroga svojega rojstva, neka nedoločna bolezen, ki ugonablja mlade, pametne psičke na stotine, je končala usodo in srečno vzgojo mojega ljubega Pelleasa. In zdaj počiva toliko zaletov k nekoliko več luči, toliko gorkote k ljubezni, to- res, da se stranke večkrat ne drže strogo predpisov a povedalo bi se naj to uljudno, ker sicer bi se mislilo, da imajo nekatere uradnice monopol na neuljudriost. Beležimo, kakor se je sporočilo. Agitacija za „Marijine družbe*. Slišimo, da se na nekem naprednem zavodu v Ljubljani prav pridno agitira za „Marijino družbo”. Kako dolgo vendar še bodo uganjale te neumne babnice svoje neslane burke na naših naprednih šolah?! Varujmo starine. Pod tem naslovom opozarja »Narod* na sliko v mrtvašnici pri sv. Krištofu. Opozarjamo tudi mi na znamenito starino, ki se podira pred očmi kranjskega klerikalnega gospcdstva, to je žužemberski grad. Ta grad je ena najlepših stavb kar jih ima v svojih gradovih Dolenjska. Stoji na strmi skali nad Krko in je pravi spomenik preteklosti, kaže še danes mogočnost naših Turjačanov. In glejte, potomec Turjačanov, neslaven naslednik slavnih prednikov, je dal razkriti grad, da je z opeko pokril neko brezpomembno stavbo. Na ta način je dež premočil strope in grad se je začel rušiti. Pred očmi vseh konservatorjev se je to zgodilo in nihče se ni ganil, ne Matituani, ne tutti puanti. Strop za stropom, stena za steno pada na kup, materijal se odvaža za nasip in tako propada v 20. stoletju v razvalino eden najkrasnejših kranjskih gradov. Namesto, da bi se bilo pravočasno popravilo stavbo to liko, da bi se ohranila bodočim rodovom, kar bi se biio dalo doseči z malim denarjem, so nalašč razkrili grad, da tem preje propade. Storil je to sicer knez Auersperk, toda krivi so vsi, ki so to dopustili in oni, ki ne ganejo rok niti sedaj, da rešijo grad pred razpadanjem. To je vandalstvo prve vrste, ki je mogoče le pri nas, kjer je splošno malo skrbi, da se ohranijo stari spomeniki, kaže pa tudi odgovorne ljudi v značilni luči. Surov soprog. Neki čevljar v kamniškem okraju je prišel v kratkem šele pozno zjutraj domov in se takoj sprl z ženo. Tekom prepira je zgrabil za neko kladvo in udaril ž njim ženo po hrbtu, nakar je ista pobegnila. Toda surovi mož še ni imel dovolj. Tekel je za njo in ji kladvo in močen kamen z vso silo vrgel v hrbet. Žena je zadobila več težkih telesnih poškodb. Zlomila si je tudi eno rebro. Pozor prijateljice In prijatelji Ciril-Metodove družbe! Kolinska tovarna v Ljubljani daje družbi C. M. izdatne letne prispevke, ki se bodo še povečali, ako skrbijo vse prijateljice in prijatelji naše šolske družbe, da se bode povsod prodajala le Kolinska cikorija, ki nosi na ovitku varstveno znamko družbe C. M. Naše vrle podružnice naj bi skrbele, da naroča vsak trgovec izrecno Kolinsko cikorijo z družbino znamko. Služkinje in gospodinje dobe na zatevo tudi brezplačno izborni ženski časopis Slovenska Gospodinja. Naznanijo naj samo naslove Kolinski tovarni v Ljubljani. 1. društvo hišnih posestnikov ima letošnji občni zbor v torek, 31. januarja ob 9 uri zvečer v hotelu „U n i o n* (I. nadstropje). Posestniki, pridite v obilnem številu na občni zbor! Le skupnim delovanjem si moremo olajšati naše velikansko davčno breme. Ilirska Bistrica — trg. S včerajšnjim dnem je postala Ilirska Bistrica trg. To je imela postati istodobno takrat, ko je bila pozdignjena Postojna za mesto, pa se je stvar zavlekla. Od stopnje do stopnje. Umetnica hrvatskega kazališta ga. Irma P o- prikupljive radosti in nedolžnega dobrikanja, toliko dobrih, zvestih pogledov, ki so se dvigali k človeku in ga prosili za pomoč proti krivičnim in nerazjasnjenim bolečinam, toliko prvih odsevov iz globokega brezdna drugega sveta, ki ni več naš, toliko skoro človeških navad počiva zdaj žalostno pod cvetočim španskim bezgom v hladni zemlji na koncu vrta. Človek ljubi psa, a kako bi ga šele moral ljubiti, ko bi pomislil, kako velika in edina izjema v tej prirodni celoti nezlomljivih zakonov, je ta ljubezen bitja, ki je zamoglo predreti zato, da se nam približa, te sicer ne-predorne stene, ki ločijo plemena med seboj. Mi smo sami, čisto sami na tem planetu slučaja in izmed vseh oblik življenja ni niti ena z nami sklenila tako ozke zveze, kakor