Poštnina plačana v gotovini
Speci, in abbon. postale - II Gruppo 70%
i
Letna naročnina, Italija	Lir 28.000
Letna inozemstvo	Lir 40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Leto XXXVIII. - Štev. 30 (1910)
Gorica - četrtek, 24. julija 1986 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Čemu bogastvo ? Vrenje islamskega sveta
Današnja doba se zgleduje po materializmu in komunizmu. Prvi poudarja osebo, komunizem pa kolektivnost, zato pozablja, da je kolektiv sestavljen iz posameznikov, ki so si med sabo različni. Prvi poudarja uspeh, tekmovalnost in bogastvo tudi za ceno zdravja in poštenosti. Drugi pa, čeprav marsikaj obljublja, v resnici zasužnjuje človeka v upanju na boljše dni, ki jih nikoli ne bo.
K prvemu prištevamo zahodni svet z ZDA na čelu, k drugemu pa vzhodni svet s Sovjetsko zvezo v ospredju. Druge države se jima ne morejo postavljati po robu, ker so od njiju ekonomsko, tehnično in vojaško odvisne. Mi spadamo k državi zahodnega bloka. Povečini se nam dobro godi in smo morda prepričani, da je to znamenje božjega blagoslova. Če se pa komu slabo godi, je to za nas dokaz, da ta oseba nima smisla za delo, da je delomrznež. Niti od daleč nam ne pade na um, da drugi morda nima, ker smo mi vzeli še tisto, kar je njegovo. Pomislimo na ceno surovin pred leti ali na ropanje v kolonijah!
Vprašati bi se morali, na čigavi strani je Kristus: na strani revežev ali bogati-tinov? Imeti se dobro ni še dokaz za božji blagoslov. Tudi slepar ali ropar je lahko bogat. Bogatin iz evangelija je umrl ravno tisto noč, ko ni vedel, kam s pše-
nico, ki naj bi mu zagotavljala brezskrbno starost.
Po svoji smrti ne bomo mogli uživati bogastva. Nameniti svoje bogastvo revežem šele po smrti ni najboljša naložba. Ali ni bolj pametno to storiti, dokler smo živi? S tem pokažemo, da se zanesemo na božjo pomoč, da se ne bojimo, da nam bo zmanjkalo; dokažemo svojo hvaležnost Bogu, ki nas je z vsem preskrbel.
Obsojati bogato državo, ki revne izže-ma, je lahko. Vemo, da več kot 2000 milijonov ljudi trpi pomanjkanje. Kolikokrat smo o tem slišali in gledali po televiziji s svojih foteljev, slišali in preslišali Ni se nam ustavila prebava in ne oddaljil spanec. Če smo varuhi svojega brata, kdo nam je bližji od reveža? Kaj smo konkretnega zanj storili?
Dokler se zadovoljujemo z okroglimi mizami, referati in konferencami, ne bomo nikoli odpravili revščine s sveta. Če nismo bogati, bi morali reči kakor sv. Peter: Zlata in srebra nimam, a ti dam, kar imam. Bog dopušča lakoto, nepismenost in bolezni, ker hoče, da to storimo mi s sredstvi, ki so nam na voljo. Če bi kristjani to naredili, bi bil to največji čudež in največji dokaz božje dobrote.
R.B.
Zadnja seja izvršnega odbora Slovenske skupnosti, ki se je vršila na strankinem sedežu v ul. S. Chiara je bila skoraj povsem posvečena problemu malega semenišča in slovenskih šol, ki so v njem nastanjene. Goriški župan Scarano je namreč v poročilu ob proračunu goriške občine dejal, da se je tržaška univerza naravnost zaljubila v goriško bivše semenišče in da ima goriška občina v svojem proračunu že predvideno vsoto za nakup stavbe, ki naj bi potem služila za sedež Fakultete za mednarodne raziskave.
Isti proračun predvideva tudi 5 milijard lir za gradnjo slovenskega šolskega centra v Gorici, za katerega pa obstaja dokaj manjša politična volja, predvsem s strani goriškega župana, da bi čimprej prišlo tudi do ustreznih sredstev za začetek gradnje same.
SSk se je od vsega začetka skupaj s Scaranom odločno opredelila za gradnjo nove stavbe za šole in v ta namen sklicala slovenske volivce na javno razpravo v prostorih Palače Hotela v Gorici. Ob tej priložnosti pa je tudi jasno postavila zahtevo, da slovenskih šol ne sme nihče tikati, dokler ne bo nova stavba dokončana.
Ob vesteh o skorajšnjem odkupu semenišča, ki jih je posredoval goriški župan občinskemu svetu ni bilo slišati nikakih zagotovil za dokončno ureditev stavb za slovenske šole.
To je seveda za SSk nesprejemljivo stališče, predvsem pa pomeni izigravanje Slovencev in nedopustno podtalno reševanje problema univerze v Gorici na račun slovenskih dijakov. Takim in podobnim poizkusom se bo slovenska stranka vedno protivila in bo naredila vse, da bodo naše šole ostale, kjer so, dokler se ne zgradi novo poslopje, čeprav bo zaradi tega treba izstopiti iz odborov na občini in pokrajini.
Tajništvo SSk se je odločilo, da takoj stopi do dr. Scarana za potrebna pojasnila, da skliče tajnike drugih strank in jim izjasni svoje zahteve. Spomnimo tudi, da je dr. Scarano javno obljubil, da preskrbi novo poslopje za slovenske šole.
Mastnaka, ki je svoj čas v »Mladini« objavil kritičen članek na račun sedanjega predsednika beograjske vlade Branka Mi-kuliča; potem še oživljanje političnih procesov po vsej državi. V tej zvezi posebej omenjajo pisatelja in zgodovinarja Vla-dimira Dedijerja in njegovo družino, ki da jih policija preganja. Dedijer sam je posebej bil deležen težav ob objavi 4. zvezka »Novih prispevkov za biografijo J. B. Tita«, ker je iznesel razne stvari v zvezi z dachauskimi procesi. Pritožujejo se tudi nad izjavami notranjega ministra čulafiča in Ertla. Končno omenjajo še nečloveško ravnanje z nekaterimi oporečniki v drugih jugoslovanskih republikah (Šešelj, Seks, Paraga in drugi). Protestno izjavo sta podpisala Veno Taufer in Tone Partljič kot predsednik Društva slovenskih pisateljev.
Ta izjava je prišla v razpravo na seji predsedstva SZDL Slovenije. Na razpravi so ugotovili, da je državni tožilec umaknil obtožbo zoper Tomaža Mastnaka, češ da Mastnakov članek pomeni le »neznatno družbeno nevarnost«. Glede Vladimira Dedijerja so se pa prizadeti izgovorili, da so pravzaprav le dvakrat legitimirali člane njegove družine; tretji zvezek Dedije-rove knjige pa da ni izšel v slovenščini, ker se avtor ni držal pogodbe. Na seji sta bila navzoča tudi Veno Taufer in Tone Partljič. Pobotali so se tako, da so na koncu priznali, da v Sloveniji od leta 1980 ni več tako kot je bilo, temveč da je bolj ali manj mogoče objavljati skoro vse. Potreben pa da je dialog med družbenimi zastopniki, tj me med pisatelji in politiki.
Slovenski pisatelji na zatožni klopi
V reviji Teleks z dne 10. julija so slovenski pisatelji objavili izjavo-protest zaradi kršenja svobode izražanja v Sloveniji. Posebej omenjajo proces zoper Tomaža
900 let krščanstva v Litvi
Litva je danes ena izmed številnih republik Sovjetske zveze. Med prvo in drugo svetovno vojno je pa bila samostojna država. Po vojni so se je polastili Sovjeti. Krščanska vera je še vedno zelo živa. Voditelj litvanske Cerkve je 91-letni kardinal Julijan Vaivods.
Letos obhaja Cerkev v Litvi 900-letnico pokristjanjenja. Za to priložnost se je zbral v Rimu poseben kongres zgodovinarjev, ki bo proučeval začetke krščanstva v Litvi. Kongresu je sv. oče poslal apostolsko pismo, v katerem omenja prvega litvanskega škofa in apostola sv. Mei-narda, ki je bil posvečen v škofa leta 1186.
Islamski svet je v zadnjih letih postal središče svetovne pozornosti. Časopisi in druga sredstva množičnega obveščanja se na široko razpisujejo o arabsko-izraelskem sporu, o iranski revoluciji in o iransko-iraškem spopadu, o libanonski državljanski \cjni, o palestinskem vprašanju, o zasedbi Afganistana, o energetskem vprašanju (nafta), o varnosti plovbe na Bližnjem vzhodu in o Gadafijevih terorističnih podvigih.
Malokdo pa ob vseh teh burnih dogajanjih razmišlja, kje so globlji vzroki za vrenje v islamskem svetu. Gre za vprašanje, ki v živo zadeva ravno Zahod in krščansko civilizacijo, saj je temeljno razpoloženje islama v sedanjem trenutku ostro protizahodno in protikrščansko.
ODPOR PROTI ZAHODU
Sedanje islamsko protizahodno zadržanje je precej drugačno kot nekdaj. Ne gre več za ozemeljsko enovitost in politično neodvisnost, ampak predvsem za vpliv individualistične, porabniške, materialistične zahodne civilizacije, ki je začela pronicati v strogo integralistično miselnost muslimanskega sveta.
Ko so se ra/ni Homeiniji začeli zavedat:, da utegne sedanji zahodni model življenja v temeljih ogroziri islamsko versko in ideološko kompaktnost, se je začela proti temu na vsej fronti ostra reakcija v obliki tako imenovanih islamskih revolucij in verskih gibanj. Islamski voditelji se hočejo na ta način tudi maščevati za ponižanje v kolonialni dobi, ko je Zahod skušal vsiliti svojo kulturo, vero, zakonodajo, politično ureditev in ekonomijo in istočasno preziral Alaha, njegovega poslanca Mohameda, ni upošteval muslimanskih zakonov (šarija) in predpisov korana.
Jasno je namreč, da je moderna zahodna miselnost, ki od humanizma dalje ločuje cerkveno od posvetnega, politiko od vere itd., naravnost usodna za islam. Islamska država mora po definiciji biti »teokratska« (bogovladna), ne pa »demokratična«, še manj pa laična. Politični pluralizem je prav tako nevaren, ker utegne ogroziti »ummah«, tj. skupnost vseh muslimanov, ki se ne glede na narodno pripadnost čutijo med seboj bratje z eno samo domovino. Zunanji izraz te enotnosti, ki pa je večkrat bolj navidezna kot resnična, so razne ustanove, med katerimi velja omeniti npr. Svetovno islamsko ligo (Meka 1965) in Arabsko ligo (1945).
Ustanovitev izraelske države po drugi svetovni vojni je nedvomno pospešila prebuditev in utrditev arabskih oz. muslimanskih energij. Zahodne sile so ustanovitev te države ščitile. Zato je Zahod — po mnenju muslimanov — s tem dejanjem nezakonito odvzel islamu del njegovega ozemlja. »Najhujša (...) je zasedba svetega mesta Jeruzalema. Dolžnost islamskih skupnosti je, da se z vsemi silami borijo za osvoboditev Jeruzalema in vseh muslimanskih svetih krajev« (Declaration Isla-mique Universelle, 1980).
Muslimani na splošno ne ločujejo med zahodno civilizacijo in krščanstvom. V preteklosti je namreč prodiranje krščanstva na Vzhod potekalo hkrati z naraščanjem ekonomskega in političnega vpliva tako imenovanih krščanskih držav, tako da muslimani večkrat sploh niso ločevali misijonarjev od kolonizatorjev. Razumljivo je torej, da so domačini, kakor hitro so se dokopali do oblasti, izgnali iz muslimanskih držav krščanske misijonarje.
To dejstvo nam delno osvetli tudi primer Libanona, kjer se spopadajo muslimanski integralisti (šiiti, suniti in druži) s kristjani (maroniti, pravoslavnimi in katoličani). Bejrutski »Katoliški informacijski center« in msgr. Elias El Hayek, generalni vikar maronitske Cerkve v Kanadi, sta leta 1985 izjavila in opozorila ves svet, da muslimani v Libanonu izvajajo načrt za iztrebljenje kristjanov. Zanimivo je, da akcije proti kristjanom vodijo muslimanski kleriki, vzgojeni pri Homeiniju v Iranu. Proti kristjanom v Libanonu najbolj divjajo druži.
Sedanje islamsko maščevanje pa ni samo posledica zgolj ideoloških premikov. Olje maščevanju priliva tudi propad gospodarske in ekonomske politike prvih povojnih let, ko so nekakšni muslimanski »prosvetljenci« kot Nasser, Reza Pahlavi, Burgiba, Kassem, Ben Bella, Bumedien skušali po zahodnem vzoru modernizirati svoje države. Ta politika je propadla, saj ni prinesla niti tako zaželene ekonomske moči niti blagostanja.
Gospodarski polom je omogočil nasprotnikom »modernizacije«, da so razglasili »islamsko revolucijo« proti Zahodu in povratek k »islamski državi« in »šariji«. Ob vsem tem mo:amo iskati tudi vzrok nastanka in delovanja najrazličnejših terorističnih skupin: Hezbollah, Amal...
NAPADALNI ŠIITI
Muslimani niso enotni. Razdeljeni so na sekte in skupine. Ena najpomembnejših je šiitska. To je versko-politično gibanje, ki je nastalo takoj po Mohamedovi smrti. Ko se je zaostrilo vprašanje njegovega naslednika, se je večina izrekla za Abu Bakra in potem za Omarja in Uthmana, medtem ko je manjšina priznala Alija, moža Fatime, Mohamedove hčerke. Nastala je torej Alijeva stranka ali Shi’ah, večinska pa je vzela ime Sunnah. Od tod razlika med šiiti in suniti.
Šiiti — danes predvsem v Iranu — zagovarjajo mnenje, da stoji na čelu islamskega sveta naslednik iz Alijeve rodovine, tj. imam, kajti tega Alah obseva s posebno milostjo. Zato je imam nezmotljiv in negrešljiv in ima edini pravico razlagati koran.
Šiitsko gibanje si je pod vodstvom sedanjega imama Homeinija zastavilo široko zasnovan politični načrt. Islamska revolucija si prizadeva, da bi uresničila neke vrste »vesoljno pravičnost« in enotno muslimansko državo. Zato je treba — po mnenju Homeinija — v vseh muslimanskih državah zbujati »islamsko revolucijo«. Poslednji cilj revolucije je še bolj daljnosežen, saj se ne omejuje na muslimanski svet, ampak na vse človeštvo, ki bo prej ali slej moralo sprejeti edino pravega
boga Alaha. Zato je iranska revolucija v prvi vrsti naperjena proti zahodnim »imperialistom« in tudi proti krščanstvu.
MUSLIMANSKO PRODIRANJE V ZAHODNI SVET
Prebujenje islama pa ni omejeno le na Bližnji vzhod, zajema tudi zahodne evropske države, Ameriko in Kanado. V teh deželah se je zadnja leta začasno ali za stalno naselilo presenetljivo število muslimanov. Muslimanski denarni zavodi pritiskajo z ogromnimi vsotami denarja in skušajo priti zlasti do lastništva zemlje, npr. v središču Toronta (Kanada).
Statistika pravi, da se je med leti 1953 in 1974 samo v ZDA preselilo več kot sto tisoč strokovnjakov iz arabskih dežel. Največ je Egipčanov (30.251), Jordancev in Palestincev (28.870), Libanoncev (19.405), Iračanov (13.251) in Sircev (10.032). Od 1959 do 1973 se je naselilo v Kanadi — če štejemo samo strokovno izobražene osebe — 33.789 arabskih znanstvenikov. Opaža se tudi, da število na Zahod odhajajočih arabskih znanstvenikov stalno narašča, zlasti po letu 1970. Do leta 1974 je iz arabskih držav odšlo 24.000 zdravnikov in 117.000 inženirjev. Vzroki odhajanja so politični, gospodarski in še kakšni.
Dejstva spričujejo, da so ti ljudje v nekakem zanosu, ker iščejo med zahodnjaki privržence. Sedaj imajo mošeje v Parizu, Berlinu, Munchnu, Hamburgu; na ameriški celini so jih imeli že prej in jih zidajo tudi sedaj. V Rimu so začeli z gradnjo muslimanskega središča in mošeje.
Omembe vredno je islamsko misijonarsko gibanje, ki zajema ne samo več afriških in azijskih dežel, ampak tudi Evropo. V Franciji je baje prestopilo k muslimanski veri na tisoče ljudi. Med njimi so znamenite osebnosti, npr. marksistični filozof E. Garaudy in priznani koreograf M. Bejart. Človek se vpraša, kaj privlači izobražence in mislece, da sprejemajo islamsko vero? Odgovor bi morda bil: razočaranje nad krščanstvom — ali pa so krščanstvo sploh resno jemali? —, gotovo pa: čar enostavne, totalne in marsikaj dovoljujoče vere.	T.	S. & T. Z.
VlaAHkriii$i! vedno Berešena
Po treh tednih in več je vladna kriza v Italiji še vedno nerešena. Po uvodnih razgovorih, ki jih je imel predsednik senata Faniani, je zunanji minister Andreotti poskušal svojo srečo. Cel pretekli teden je imel srečanja z zastopniki strank vladne koalicije in tudi s sindikati ter z združenjem industrijcev. Vsi so soglašali, da je treba krizo čimprej rešiti, ker je brezvladje v škodo zlasti gospodarstvu. Toda od dobre volje in pobožnih želja se tudi v politiki ne da živeti.
Oviro pri sestavi vlade je Andreotti naletel pri socialistih. Ti so stavili kot pogoj, da mora novo vlado voditi Craxi in sicer brez katerih koli pogojev. To se pravi, da bi Craxi moral sestaviti novo vlado in vladati do konca sedanje zakonodajne dobe, tj. še dve leti. Temu so se protivili demokristjani, ki so zahtevali zamenjavo pri vodstvu vlade vsaj prihodnje leto, potem ko bo odobren finančni zakon. Pri razgovorih je vsaka stran ponavljala svoje. Nazadnje je Andreotti uvidel, da nikamor ne pride. Zato se je v ponedeljek 21. julija podal k predsedniku države Cossigi in vrnil mandat.
Cossiga je še isti večer poveril Craxija, naj on poskuša srečo. Craxi je dejal: »Upam, da bom pomagal uspešno rešiti krizo v kratkem času. Začel bom z iskanjem nadaljnjega razčiščevanja pripravljenosti in možnosti političnih sil.« To se pravi, da bo tudi Craxi imel razgovore s političnimi strankami, da ugotovi, če mu zaupajo. Toda dejstvo je, da bo tudi njegov trud zaman, če bosta DC in PSI vztrajala pri svojem kot do sedaj. Rešitev je samo v tem, da socialisti in de-
mokristjani najdejo nek kompromis. V nasprotnem primeru bo moral predsednik republike razpustili parlament in v jeseni bomo imeli nove volitve, četudi si jih, vsaj z besedami, nihče ne želi.
Tiskovno poročilo SSk
V petek 18. julija je predstavništvo deželnega vodstva Slovenske skupnosti obiskalo na županstvu v Nabrežini župana Bojana Brezigarja. Z njim so imeli daljši razgovor o uspešnem delu občinske uprave, ki jo vodi župan iz vrst SSk, strankin deželni tajnik Ivo Jevnikar, deželni predsednik Marjan Terpin in deželni svetovalec dr. Drago Štoka.
Na sestanku so posvetili posebno pozornost skrbi občinske uprave za reševanje splošnih problemov, kot so javna dela, urbanistična vprašanja, turizem, šolstvo. Podčrtali so še pomen pospeševanja sožitja med obema narodnima skupinama v občini in pa bogatega kulturnega dela domačih društev. Na tem področju bo zato velikega pomena kulturni dom, ki ga misli postaviti občinska uprava
Deželno vodstvo SSk je izrazilo županu Brezigarju priznanje za opravljeno delo in obljubilo vso podporo nadaljnjim prizadevanjem
Največji dolžnik je država
Državni kontrolni urad je izračunal, da skupni dolgovi italijanske države znašajo 480 tisoč milijard lir. Samo državne obveznice (Bot) znašajo 173 tisoč milijard lir.
Prelat Andrej Simčič »Gospodje uozabite na Jugoslavijo!"
V župnijski cerkvi sv. Štefana v Solkanu se je primorsko cerkveno občestvo v četrtek 17. julija ob 17. uri poslovilo od pok. Andreja Simčiča. V življenju je opravljal različne odgovorne službe v korist vernega slovenskega ljudstva na Primorskem. Zato ni bilo nič čudnega, če so ga k zadnjemu slovesu spremljali trije škofje: Janez Jenko, Metod Pirih ter Stanislav Lenič in skoro sto duhovnikov ter prepolna cerkev ljudstva.
Pok. msgr. Andrej Simčič je bil Bric po rodu in po značaju. Doma s Huma pri Kojskem se je rodil leta 1912. Kot dijak je bil med prvimi gojenci obnovljenega malega semenišča v Gorici po prvi svetovni vojni. Zato je čez osem let (1932) bil tudi med prvimi maturanti te gimnazije. Ti prvi fantje so zrastli ob vodstvu ravnatelja msgr. Valdemarina, spirituala Leopolda Cigoja ter prefekta dr. Juvančiča. Mi, ki smo prišli v zavod za njimi, smo nanje gledali z velikim rešpektom, ker so se nam zdeli sila učeni.
Po končani gimnaziji maturantu Andreju izbira ni bila težka, saj je osem let premišljeval, kakšna naj bi bila njegova pot. Izbral si je službo primorskemu ljudstvu kot Kristusov duhovnik. Stopil je v goriško bogoslovje in še pred koncem četrtega letnika bil posvečen na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja leta 1935. Lani je torej obhajal zlato mašo.
ŽUPNIK NA VIPAVSKEM
Po končanem bogoslovju ja nadškof K. Margotti poslal novomašnika Simčiča v župnijo Sv. Križ na Vipavskem. To je bila tista leta nevarna župnija, saj so aretirali in potem internirali najprej župnika Ivana Rejca leta 1931, za njim pa še naslednika Srečka Rejca leta 1934. V takšno nevarno gnezdo je prišel novomašnik Andrej Simčič. Nadškof Margotti je verjetno računal, da se bo duhovnik, ki je izšel iz »avstrijakantstva očiščenega« goriškega bogoslovja, znašel bolje kot prejšnji »panslavistični« župniki. Ne vem, kako je bilo mlademu Andreju pri srcu, ko je šel v tako politično nevarno gnezdo. Dejstvo je, da je ostal v Sv. Križu tudi med vojno in po njej, dokler ga niso prestavili v Solkan leta 1953.
O tem njegovem delu v Sv. Križu je g. Jožko Benedetič v cerkvi rekel: »Najprej je kot mlad duhovnik stopil v vrste primorskih duhovnikov, ki so v času med obema vojnama v zavesti zvestobe do ljudstva edini ostali s svojim trpinčenim ljudstvom, z njim trpeli in mu pomagali braniti vrednote naroda, domače kulture, jezika, pesmi in izročil. Andrej Simčič je v tem poslanstvu odigral pomembno vlogo.«
Pri tem je v Sv. Križu imel veliko oporo v prijatelju Rudolfu Klincu, ki je kmalu za njim prišel v Velike Žablje, v sosedu Dušanu Bratini, ki je postal župnik v Ajdovščini ter župniku Srečku Gregorcu v Šturjah. Skupno so delali in programirali dušnopastirsko delo v Gornji Vipavski dolini. Imeli so cvetoče Marijine družbe za fante, dekleta in žene; prirejali so z njimi srečanja, romanja, razne pobožnosti zlasti v Logu.
To skupno delo je trajalo tudi med vojno, ko so postale razmere v nekem oziru še težje in bolj zapletene kot pod fašizmom. Dr. Rudi Klinec je te razmere opisal v podlistku v Katoliškem glasu pod naslovom »Zgodbe župnika zareškega«. Ob koncu vojne aprila 1945 so se vsi štirje omenjeni župniki umaknili v Gorico in nato še dalje v Italijo. Toda še isto leto v septembru, ko so se duhovi nekoliko pomirili, sta se Dušan Bratina in Andrej Simčič vrnila na svoje župnije, Rudi Klinec in Srečko Gregorec pa sta se ustavila v Gorici; eden je postal kancler na škofiji, drugi pa stolni kanonik in katehet.
LJUDSKI MISIJONAR
Tista prva leta po zadnji vojni so bila leta zmede in iskanja. Cerkev je bila na moč utesnjena in kontrolirana. Toda nekateri mlajši duhovniki so se znašli tudi v tem času. Ker niso smeli nastopati zunaj cerkve, so se posvetili duhovni obnovi ljudstva. Začeli so z ljudskimi misijoni. Jožko Benedetič omenja to dobo Simčičevega delovanja takole: »Po vojni je Andrej Simčič zaslovel kot oznanjevalec v dobi, ko je bilo treba v zvestobi ljudstvu braniti še globlje verske, duhovne, cerkvene vrednote naših ljudi. Bil je med prvimi misijonarji, ki so začeli misijone po naših župnijah. V zlati knjigi prvih misijonov na Primorskem je z zlatimi črkami napisano ime Andreja Simčiča.«
ZA LITURGIČNO PRENOVO
Potem je prišel zadnji koncil, ki je prinesel v Cerkev veliko novega, posebno v liturgiji. V to prenovo je bila zajeta tudi
Cerkev na Slovenskem. Jožko Benedetič se je tega spomnil z besedami: »V trpljenju preizkušena, a tudi prečiščena Cerkev, je kot nova in mlada Cerkev stopila pred našo družbo v službi človeku. Tu je bil Andrej Simčič spet v prvih vrstah duhovnikov, ki so pri nas utirali pot obnove zlasti na liturgičnem in pastoralnem področju.«
Tudi škof Stanko Lenič se je spomnil teh zaslug Andreja Simčiča. Prišel je namreč v medškofijski liturgični svet, ki je moral pripraviti prevode liturgičnih besedil in vse ostalo, kar je prinesla liturgija v živih jezikih.
V VODSTVU ŠKOFIJE
Andrej Simčič je v tem času že bil v Solkanu, kamor ga je poklical apostolski administrator pok. msgr. Mihael Toroš. Svojega rojaka Simčiča je želel imeti poleg sebe kot svetovalca in pomočnika. Po njegovi smrti je bil A. Simčič nekaj mesecev tudi kapitularni vikar do imenovanja dr. Janeza Jenka za upravitelja primorske administrature v Jugoslaviji. »Končno, ko je nastala potreba, je nekaj časa stopil tudi k samemu krmilu in vodstvu škofije po smrti takratnega administratorja dr. M. Toroša,« je omenil J. Benedetič.
ZADNJA LETA
Solkan je velika in s pastoralnega vidika zahtevna župnija. Andrej Simčič je z leti začutil, da ni več kos delu, ki ga taka župnija zahteva. Zato je prosil za razrešitev in se umaknil v manjšo župnijo Ravnico pri Grgarju. Tudi zdravje mu je opešalo zaradi lažje možganske kapi. Toda opomogel si je in še naprej skrbel za Ravnico. Rad je tudi še vedno pomagal po drugih župnijah, saj so ljudje vedno radi poslušali njegove pridige. Na naši goriški strani je zadnjič maševal in govoril v Števerjanu za god sv. Florijana prvo nedeljo v maju letos. Obudil je spomine na mlada leta, ko je s sosednega Huma hodil v Števerjan k maši, ker je bilo bliže kot v Kojsko. V nedeljo 13. julija je še slovesno obhajal god sv. Mohorja v Ravnici v družbi s prijatelji in sosedi. Toda v torek 15. julija ga je Gospodar božjega vinograda nenadoma poklical: »Pridi, zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.«
Po maši v Solkanu so pok .Andreja Simčiča prepeljali v Kojsko, kjer so ga položili k večnemu počitku pri Sv. Križu. Pogreb je vodil škof Metod Pirih. Na pokopališču so se od pokojnega prelata poslovili zastopniki civilnih oblasti.
K. Humar
Cerkev je zanemarila špansko govoreče Amerikance
The Northeast Catholic Pastoral Center for Hispanic Catholics je izdal poročilo, kakšno je versko stanje špansko govorečih v Nevv Yorku.
Večina še nikdar ni slišala o drugem vatikanskem koncilu in o pastoralnih o-krožnicah ameriških škofov. V moči tradicije iz svojih matičnih domovin pa verujejo v Kristusa in zlasti častijo božjo Mater Marijo. 80 odstotkov ima vero za važen del življenja, življenje po veri pa le skromno zajame 77 odstotkov pod ameriškim soncem rojenih otrok. 88 odstotkov jih nima prave zveze z župnijo, 78 odstotkov pa jih odpade od katoliške Cerkve in odide v stare in nove verske sekte. Pomanjkanje znanja Svetega pisma je tudi občutena rana.
»To me je zbodlo v dno srca,« je na tiskovni konferenci vzkliknil newyorški kardinal John 0’Connor. Izjavil je, da se je Cerkev za špansko govoreče v Nevv Yor-ku premalo in površno zanimala. Posvetiti jim bo morala več pozornosti in več srca.
Slovenski duhovniki žrtve v zadnji vojni
V Ameriki so sestavili seznam slovenskih duhovnikov, ki so umrli v zadnji vcjni kot njene žrtve. Vseh žrtev je bilo
(OD NAŠEGA DOPISNIKA)
Že kmalu po tistem, ko je Mitterand prišel na dan s svojo, francosko različico »vojne zvezd«, se je primerilo, da je belgijski predstavnik v tej druščini javno vprašal, kako da Jugoslavija, kot neuvrščena država, ne sodeluje v tem programu. Predsedujoči je njemu in vsem ostalim odgovoril:	Gospodje,	pozabite
na Jugoslavijo!«
V Sloveniji smo bili takrat, kakor tudi že mnogokdaj prej, o celi zadevi kaj slabo obveščeni. Takratna jugoslavanska vlada ni imela za potrebno, da bi tiste, ki bi jih utegnilo zanimati, sploh kaj vprašala, se z njimi posvetovala ali kaj podobnega. Tako smo, bolj ali manj upravičeno, vso krivdo za jugoslovanski »bojkot« tega programa v Sloveniji naprtili jugoslovanski zvezni vladi.
Pa kakor volk ni kriv za čisto vse zadavljene ovce, se tu in tam primeri, da tudi jugoslovanska vlada ni kriva za vse križe in težave, ki padajo na nas. Takšnih križev je resda veliko. In še zlasti po ti-stime, ko iz Beograda ni prilezla nobena vest, so mnogi Slovenci menili, da je Jugoslavija v zvezi s tem preprosto zaspala; da se vladi ni zdelo vredno truda, da bi vsaj vprašala »kapitalistični« Zahod, kako in kaj je s tem raziskovalnim vseevropskim programom »Eureka« imenovanem.
Izkazalo pa se je, da tokrat vlada res ni bila neposredno kriva. Zaradi pritiska iz Slovenije in predvsem zaradi tega, je nova Mikuličeva vlada končno uradno zaprosila za sodelovanje v Eureki; zahodnoevropske države pa so prošnjo zavrnile z utemeljitvijo, da je jugoslovansko gospodarstvo nezmožno sodelovanja v tem programu.
V Sloveniji smo morali »požreti« vse očitke, ki smo jih prej naslavljali v Beograd in ugotoviti, da ni naša vlada tista, ki noče v Eureko, marveč da Eureka noče Jugoslavije.
Izgleda, da je nasvetov za rešitev jugoslovanske zavoženosti prav toliko, kolikor je Jugoslovanov. Nekateri bi ukrenili to, drugi bi tisto čimprej opustili in začeli nekaj čisto četrtega. Tako nekako ravnajo tudi zvezne vlade: ko ena odide, se naslednja vedno potrudi, da čimprej opusti vse tiste programe, ki jih je prejšnja izvajala in začne »orati ledino«, tako, da na začetku ljudi nekoliko zavede in jim vzbudi nekakšno upanje v lepšo prihodnost.
Lepša prihodnost, nekateri jo imenujejo kar »višje cene«, je sploh nadvse modna reč jugoslovanske sedanjosti. Pa seveda ne le sedanjosti; o lepši prihodnosti so že partizani mleli na svojih pohodih po gozdovih. In potem smo o lepši prihodnosti poslušali vseh zadnjih 41 let, danes pa je postalo tako govorjenje vsaj toliko aktualno, kakor je bilo takrat, v gozdovih.
Ker pa je tudi pri nas zmeraj več ljudi, ki v tako prihodnost dvomijo, se najdejo posamezniki, ki naših sedanjih gospodarskih težav ne vidijo predvsem v gospodarstvu. Ze res: gospodarstvo je zavoženo, vendar način gospodarstva v jugoslovanski ureditvi ureja in vodi politika; treba je reči, kar ideologija. Odločili smo se za »socialistično samoupravljanje« in konec. In kdorkoli, pa naj bi nam tudi želel še tako dobro, bi pa hotel jugoslovansko gospodarstvo osvoboditi
RAZNO
po tem seznamu 102. Tem je treba prišteti še 34 bogoslovcev. Največ jih je padlo kot žrtve komunistične revolucije in sicer 77 duhovnikov ter 34 bogoslovcev. Za' adi Nemcev je umrlo 11 duhovnikov, zaiadi Italijanov 1; na Hrvaškem je zavoljo ustašev umrlo 8 slovenskih duhovnikov, 5 pa je postalo žrtev neznanih oseb.
Vendar seznam ni popoln, ker manjka še kak duhovnik. Tako npr. v seznamu ni g. Toneta Šaleja, ki so ga Nemci ustrelili septembra 1943, ter Ernesta Bandelja, ki so ga ustrelili četniki maja 1945.
Velik krvni davek so doprinesli slovenski duhovniki!
O Medjugorju še vedno nejasno
Slišati je bilo, da posebna komisija, ki jo je imenoval mostarski škof Zanič, da raziskuje dogodke v Medjugorju, ni bila soglasna v svojih sklepih. Zato se je škof obrnil na Kongregacijo za verski nauk. Ta je obljubila svojo pomoč. Toda kardinal Ratzinger je pojasnil, da je za raziskavo Marijinih prikazovanj še vedno odgovoren mostarski škof.
Kardinal je tudi izjavil, da Kongregaci-
ideologije, državnega načrtovanja in vodenja, bi bil vnaprej osumljen spodkopavanja družbene ureditve.
Ker nas torej Zahod ne priznava za doraslega partnerja zaradi slabega gospodarstva, je prav, da vsaj tisti Slovenci, ki na Zahodu živijo, vedo, da mi doma ne mislimo, da je naše gospodarstvo slabo kar tako, zaradi naše nesposobnosti. Odločno je treba reči, da bi (vsaj slovensko) gospodarstvo, že zdavnaj lahko korakalo skupaj z zahodnim, ko bi le za gospodarstvo veljala gospodarska pravila igre in bi ne bilo pod državnim monopolom; pod monopolom partijske ideologije.
Eureka je torej šla mimo nas. Naši oblastniki pa sedaj napadajo Zahod, češ da hoče umetno ustvarjati vedno večje razlike v gospodarski razvitosti. Le pravega krivca jugoslovanske gospodarske nesposobnosti nočejo videti.
V tistih besedah: »Pozabite na Jugoslavijo«, ni torej obsojen toliko jugoslovanski gospodarski zaostanek, marveč je razglašena za nazadnjaško, za tako, na ka-kakrsno se pač spodobi pozabiti, tudi jugoslovanska enopartijska, komunistična ideologija, ki se ima prvenstveno za za-ščitnico gospodarstva, pa za zaščitnico delavstva, že po svojem bistvu. Zdaj pa je ta ideologija preživela, izpela se je. Izpel se je in preživel tudi ideološko voden način gospodarjenja. In tudi to je bilo zaobjeto v besedah: »Pozabite na Jugoslavijo!«
Ponovitev zlate
G. Vinko Zaletel na dan ponovitve zlate maše v Šentvidu nad Ljubljano 13.7.1986
Prejšnji teden smo poročali o zlati maši g. Vinka Zaletela, ki jo je opravil 6. julija v Vogrčah na Koroškem. Danes pa bi še omenili ponovitev te slovesnosti, ki je bila v nedeljo 13. julija ob 10. uri v župnijski cerkvi v Šentvidu nad Ljubljano.
Slabo vreme ni moglo preprečiti številnega obiska, saj je bila prostorna cerkev — g. zlatomašnik se je v njej počutil kot v kakšni katedrali — polna. Svečan okvir so zlati maši dale gorenjske narodne noše — bilo jih je kakih 50. So-
ja za verski nauk ni uradno odobrila romanj v Medjugorje, ker še vedno si niso na jasnem, če so prikazovanja res pristna. To pa ne pomeni, da ne smejo tja romat posamezniki ali skupine. Njegovo mnenje je, da se Cerkev o teh prikazovanjih, ki so se začela leta 1981, ne bo še tako kmalu uradno izrekla.
Kardinal Tomašek novomašnikom
Praški nadškof kardinal František Tomašek je novomašnike pri duhovniškem posvečenju v stolnici sv. Vida v Pragi povabil, naj bodo zvesti svojemu duhovniškemu poslanstvu in ga tudi resno o-pravljajo. Obenem pa je duhovnike po vsej CSSR opomnil, naj se ne ukvarjajo s političnimi dejavnostmi. S tem je po mnenju opazovalcev pokazal na duhovniško društvo »Pacem in terris«, ki združuje nekatere tovrstne duhovnike. Omenil je, da so vzniknili in zatonili že številni politični sistemi, katoliška Cerkev pa obstaja še po 2000 letih.
Navzoče vernike je spomnil uspešnega praznovanja jubilejnih slovesnosti v čast sv. Metodu v Velehradu lanskega leta, ki se jih je udeležilo 200.000 ljudi. Posebno številni so bili mladi verniki. Te je 87 letni kardinal še povabil, naj ne sklepajo le civilnih zakonov, ampak tudi prejmejo zakrament sv. zakona v Cerkvi.
Makedonska Cerkev žaluje
Makedonska pravoslavna Cerkev žaluje za svojim voditeljem nadškofom Angela-rijem, ki se je smrtno ponesrečil z avtomobilom. Njegov pogreb je bil v Skopju 19. junija. Pokopali so ga trije škofje kot je običaj pri pravoslavnih. Pogreba so se udeležili zastopniki vseh verskih skupnosti v Makedoniji. Katoliško Cerkev je zastopal prizrenski škof Joakim Herbut, ki je v poslovilnem govoru poudaril dobre odnose, ki jih je pokojni nadškof imel s katoliško Cerkvijo, saj je obiskal papeža Janeza Pavla II. in se skupno udeležil lansko leto Cirilmetodovih proslav. Tudi glavni somaševalec metropolit Gavrilo je omenil ekumenske zasluge pokojnega nadškofa.
Ob pogrebu so se pokojniku poklonili še zastopnik muslimanov in predsednik veiske komisije za Makedonijo.
Metropolit Angelarij se je rodil leta 1911. Sprva je bil kot pop oženjen kot so navadno vsi pravoslavni popi. Ko mu je žena leta 1972 umrla, je šel v samostan. Leta 1975 je bil posvečen v škofa, leta 1981 po smrti metropolita Dositeja pa za poglavarja makedonske pravoslavne Cerkve.
★
Izpuščene redovnice
Poročali smo o desetih karmeličankah, ki so jih na Filipinih ugrabili revolucionarji. Na srečo so jih čez nekaj dni vse izpustili na svobodo. Ne ve se, če so za njih osvoboditev plačali kako odkupnino. Prav tako so revolucionarji izpustili ameriškega protestantskega misijonarja, ki so ga pred časom odpeljali.
maše g. Zaletela
maševalo je šest duhovnikov, slavnostni pridigar pa je bil to pot škof Stanko Lenič. V daljšem govoru je orisal zlato-mašnikovo življenjsko pot in njegove zasluge za obstoj in ohranitev slovenske besede na Koroškem. Pevci niso navdušili le prisotnih vernikov, ampak tudi samega slavljenca. Veliko zaslug pri vsem tem ima gotovo domači župnik Lojze Uran. Njemu je g. Zaletel tudi prepustil mašno nabirko za obnovo cerkve.
Po maši so bili pevci in narodne noše povabljeni v župnišče, okoli 50 gostov pa v bližnjo gostilno, kjer je kosilo potekalo ob zdravicah in pozdravih. - b. r.
»Celovški Zvon« junij 1986
Že pred mesecem dni je dospela zadnja številka Celovškega Zvona. Razveselilo me je, da ni Zvon utihnil ob neodgovornih kritikah, ki jih je bil deležen največ prav na Koroškem. Tem kritikam odgovarja urednik prof. R. Vospernik v uvodnem članku. Saj ni mogel mimo. Njegov odgovor je stvaren in miren. Piše: »Odločno moram zavrniti trditev, da bi bilo izhajanje Celovškega Zvona kakorkoli odvisno od podpor iz Jugoslavije.«
Za uvodnikom sledijo pesmi Marte Kunaver. Leposlovni prispevek je tudi črtica leda Kramolca »Miš«. Ostali prispevki so razprave in članki. Lev Detela razmišlja o »Slovenstvu v današnjem svetu«, Viktor Blažič se spoprijema s »Slovensko nevarnostjo«. V reviji so v prevodu trije prispevki poljskih avtorjev; posebej naj omelom razpravo »Emil Korytko in France Prešeren«. Alojz Rebula nadaljuje z objavo »Dnevnika '67«. Škoda, da so razmere in ljudje, ki jih Rebula omenja v Dnevniku, že nekako »daleč«. Zato njegove misli, ki so kot vedno bistre in odrezave, ne zadenejo kot bi sicer zadele, če bi bile bolj »sveže«. Po mojem mnenju »dnevnik« bolj zadene, če je dovolj blizu bralcu.
Peter Fister nadaljuje razpravo o »Arhitekturi in cerkvenih stavbah na Slovenskem v drugi polovici 20. stoletja«. Človek odkriva, koliko novih cerkvenih stavb je nastalo na Slovenskem v zadnjih 50 letih in kako so nekatere resnične moderne umetnine. Vendar ne vse.
Verjetno pa je najbolj tehten prispevek v reviji razgovor z arhitektom prof. Borisom Podrecco z navidez čudnim naslovom »Ustvarjati v že ustvarjenem«. Gre pa za razgovor o Plečnikovi razstavi v Parizu, katere pobudnik in organizator je bil ravno prof. B. Podrecca z Dunaja. Naj iztrgam eno samo sodbo o Plečniku: »Pojem smrti in interpretacija smrti je za arhitekturo nekaj zelo aktualnega. Danes imamo v svetu sploh nova razmišljanja, kaj naj bi bilo to mesto mrtvih. Plečnikove Žale so danes v svetovnem merilu eden najvažnejših primerov, kako je arhitekt rešil problem mesta mrtvih. Morda še Asplund v Stockholmu — tudi njegovo pokopališče ima tako moč in tak odmev kot Plečnikove Žale.«	(r+r)
Kolonija v Comegliansu Prisrčna prirediteiTu Dragi
Tudi letos letuje v gorski vasi Come-glians lepo število tržaških in goriških otrok. Prejšnjo nedeljo smo jih obiskali in se malce pozanimali, kako preživljajo poletje. Najprej so se pritožili nad nestanovitnim vremenom, ki jim včasih ponagaja. Sicer se pa imajo dobro in so zadovoljni z bivanjem v koloniji. Vsak dan se gibljejo na čistem gorskem zraku, zjutraj pri telovadbi, čez dan na sprehodih. Hodijo v sosednje vasi na krajše in daljše izlete ali pa se igrajo na nogometnem igrišču. Tudi pred kolonijsko stavbo imajo lep prostor za igranje. Tam je teniško igrišče in igrišče za odbojko. Poleg tega so na dvorišču gugalnice in druge razvedrilne naprave.
Ko so doma, se otroci pripravljajo na nastope. Letos so že dvakrat nastopili. Kratek nastop so imeli takoj drugi dan, ko so prišli v kolonijo. Nastopili so pred tržaškim g. škofom, ki je tisti dan obiskal kolonijo in se v njej ustavil nekaj ur. Gospod škof je otrokom spregovoril vzpodbudne besede in jih obdaril z bonboni.
Mnogo bolj izdelan je bil drugi nastop otrok pred starši, ki so jih obiskali v nedeljo 13. julija. Otroci so prepevali kot slavčki, dvoglasno, za kar gre zasluga g. ravnatelju Tonetu Kostnapflu. Poleg petja so nastopili tudi z deklamacijami, skeči in z baletom. Zares so spravili vse v dobro voljo.
Otroci bodo še enkrat nastopili in sicer na radiu. Takrat jih boste lahko tudi vi slišali.
V slabem vremenu si otroci krajšajo čas z risanjem in z namiznimi igrami. K sreči so kljub muhastemu vremenu bili doslej otroci le malo doma, ker se je dež po navadi izlil med popoldanskim počitkom.
Otroci se pripravljajo na daljši celodnevni izlet. To bo zanje pravo doživetje.
Zdaj je med otroki g. Herman Srebrnič in skrbi še posebno za versko vzgojo. Tone Kostnapfel je otroke naučil tudi nabožnih pesmi, s katerimi spremljajo sv. mašo.
Med mašo se je pokojne Marije spomnil najprej p. Bogomir, za njim pa g. Franc Zlobec, ki je pokojnico poznal še iz časov, ko je bil za župnika v Ospu. Ko je zaključil z besedami »Marija tam stoji, meni naprej veli«, ni ostalo suho nobeno oko. V imenu italijanske cerkvene skup-nosti se je Mariji zahvalil še domači italijanski župnik. Med mašo je pel mačko-Ijanski cerkveni zbor. Pokopali so jo na pokopališču v Miljah.
Draga Marija, hvala ti za tvoje nastope pri slovenskih zborih, zlasti pa hvala ti za petje v čast božjo v cerkvi. - D. S.
Čestitke ob zlati poroki
Ob svojih otrokih ter ob prisotnosti sorodnikov in prijateljev sta prejšnji teden, po 50 letih ponovno pokleknila pred oltar Just in Kristina Lovrenčič, on od svoje mladosti organist in ona cerkvena pevka na Katinari. Kot sta skupno sprejemala tegobe in radosti življenja, vdana v božjo voljo, naj skupno preživita še mnogo mirnih in zdravih let polnih božjega blagoslova.
Otroci z družinami
Žavlje
Smrt verne žene. V ponedeljek 21. julija smo pokopali Marijo Sever, ki se je rodila pred 56 leti v Ospu, ki sedaj spada pod Jugoslavijo. Bila je preprosta, dobra, prijazna in globoko verna Slovenka. Obdarjena s prijetnim altom in dobrim posluhom je že v mladih letih pela pri domačem cerkvenem in svetnem zboru. Kamor koli jo je zanesla življenjska pot, povsod je sodelovala pri petju. Ko se je poročila z Emilom Grizanijem, se je za stalno naselila v Žavljah. Tudi tukaj je sodelovala pri zboru Jadran, zlasti pa pri petju v cerkvi. Nedeljo za nedeljo je zahajala k maši in skrbela za ubrano petje. Bila je tudi članica župnijskega sveta.
Pred nekaj leti se je pojavila neozdravljiva bolezen; v petek 18. julija jo je Gospodar življenja poklical k sebi. Na njenem pogrebu se je zbralo veliko ljudi od blizu in daleč. Pogrebna maša je bila v cerkvi v Žavljah. Pogreb je vodil p. Bogomir ob somaševanju štirih duhovnikov.
Dunaj ima novega škofa
Dunajski škof in kardinal Franz Konig se je lani zavoljo starosti odpovedal škofiji in stopil v pokoj. Avstrijci in tudi drugi so radovedni čakali, kdo bo njegov naslednik. Slišati je bilo razna imena avstrijskih škofov. Toda sv. oče je znova šel svojo pot in za dunajskega škofa izbral benediktinskega patra Hermana Groe-ra.
Novi škof je po rodu Dunajčan, saj se je rodil na Dunaju leta 1919. V mašnika ga je posvetil kardinal Innitzer leta 1942. Nato je služil vojake kot sanitetni kapetan pri letalstvu. Po vojni je poučeval na raznih šolah, dokler ni stopil k benediktincem leta 1974 v benediktinski opatiji Goetvveig na Nižjem Avstrijskem. V javnosti se je uveljavil zlasti kot duhovni voditelj laične verske družbe »Legio Marine«. Ta je nastala na Irskem leta 1921 in se razširila po zahodni Evropi in v Severni Ameriki.
Ob imenovanju p. Hermana Groera za dunajskega nadškofa so ostali vsi iznena-deni, ker so pričakovali kako drugo ime. Sedaj javnost ugiba, kam se bo obrnil novi nadškof, na desno ali na levo, kot se izražajo. Kardinal Konig je veljal za levo usmerjenega škofa, čeprav to ne drži. Konig je predvsem skušal držati odprte poti do režimov v vzhodni Evropi, ne da bi popuščal v načelih. Upošteval je, da je treba vzeti politično stvarnost Sovjetske zveze in njenih satelitov takšno kot je in skušati doseči, kar se doseči da za katoliške in druge vernike v teh deželah. Novi nadškof p. Groer bo gotovo kot učenec sv. Benedikta sledil svojemu učitelju ter bo »molil in delal«. Kardinal Schuster v Milanu je bil tudi benediktinec, toda bil je dober škof, ki je modro vodil milansko škofijo. To smejo Dunajčani upati tudi od svojega novega nadškofa.
Škoda, da papir našega Katoliškega glasa ne more biti ozvočen, da bi bralci mogli uživati čudoviti nastop šolarjev počitniške kolonije SLOKAD sredi zelene Drage. Človek bi skoraj ne mogel verjeti, da je mogoče v kratkih dnevih pripraviti otroke s tako obširnim in posrečenim programom. Z lastnimi prispevki so šolarji kar usipali celo vrsto iznajdljivih dejavnosti, ki jih je vsaka skupina na svoj način uresničila. Bogato in pestro so opisali razne izlete, pravljice in filme ter drug za drugim živahno pričarali svoja doživetja. Pri tem ni bilo čudno slišati, da nekateri še domače krave niso videli.
Biti pozorni in zajemati iz čisto vsakdanjih, najbližjih stvari ali dogodkov, je že umetnost. Nekaj te umetnosti so animatorji izvabili tudi iz naših otrok. Oni sami pa, se pravi, animatorji, so postali predmet za kar se da duhovit in sočen oris njihovega značaja. Ob domiselnih skečih, sproščenem petju in glasbeno spremljavo, risanimi izdelki in raznimi zloženkami, ni bilo nobenega dvoma, da jim je počitniški čas intenzivno potekal. Dokaz več, kaj vse se da od otroka doseči ob smotrnem vodstvu, ki budi otrokovo domišljijo
Svoje počitniško življenje so bogatili tudi z globljo, duhovno vsebino. Sami so povedali, da so se z vsakdanjo molitvijo, mašo, spovedjo in obhajilom povezovali z Bogom. K višku vsega, kar je možno z dobrim vodstvom doseči, sodi gotovo sodelovanje otrok pri nedeljski maši. Nekdo se je izrazil, da še ni videl tako lepe nedeljske mladinske maše. Z ubranim petjem, prošnjami in zahvalo so otroško preprosto izrazili svojo duhovno razsežnost. Celo nekaj potez iz zgodbe o sebičnem velikanu so vključili v razmišljanje duhovne vsebine.
Pomemben dogodek je nedeljski maši vtisnil še posebno slovesen pečat. V svoji sredi so imeli dečka, ki še ni bil krščen. In kdo je imel še tako srečo, da je v tako prisrčnem krogu botroval sprejemu novega člana v krščansko občestvo? Taka doživetja so edinstvena. Ponazorili so dogodek na popoldanski prireditvi.
Ne bo pretirano, če rečem, da pred-
stavljajo drevesa in veje za neizčrpno otroško energijo silno privlačnost. Kdo bi jim zameril, ko so pa trdno prepričani, da se po drevesih in vejah, skritem zakladu zelene Drage, da prvovrstno telovadki in preskušati lastne moči in mišice, pod pogojem seveda, da jih mamice ne vidijo.
Končno nam še ostaja, da preverimo korist, ki jo otrok ima od dobro organizirane kolonije, ki je nekakšna podaljšana družina, in prednosti, če otrok ostane doma. Brez pridržkov bi odločitev padla na prvo izbiro. Odveč je poudariti, da je navdušeno ploskanje veljalo tako otrokom kot animatorjem. Starši pa so se lahko prepričali, da so njihovi otroci v skrbnih rokah.
Prav je torej imel bazoviški župnik g. Marijan Živic, že 40 let organizator počitniških kolonij, da se je ob zaključku prisrčno zahvalil letošnjemu osebju kolonije; zlasti seveda ravnatelju Romanu Šte-fetu, obema glasbenikoma iz Kamnika bratoma Krt, pridni kuharici ter ostalim sodelavkam, ki so vsi po svojih močeh prispevali k uspešnemu poteku kolonije. Starše in ostalo občinstvo pa je še povabil na praznovanje farne zavetnice sv. Marije Magdalene, 22. julija v bazoviško cerkev, kjer bodo otroci iz kolonije sodelovali pri maši. - F. V.
Kapitel šolskih sester tržaške province
Šolske sestre tržaške province so imele pretekli teden kapitel. V tržaško provinco spada devet postojank in sicer: Trst, Dolina, Boršt, Ricmanje, Gorica, Števerjan, Žabnice in v Egiptu Kairo in Aleksandrija. Provinca šteje 70 sester, med njimi 8 Egipčank.
Za novo provincialno predstojnico so izvolile s. Kristino Bajc, ki je iz Šturij pri Ajdovščini in že več let deluje v Egiptu. Provincialni svet pa sestavljajo sestre: Alojzija Kutin, Dolores Kožlin, Gabrijela Koncilja in Stanislava Rotovnik.
Šolskim sestram, ki vršijo med nami izredno pomembne naloge, želimo veliko božje pomoči v življenju v skupnostih in v javnem delovanju.
Visokošolski dom Korotan
Tudi pri nas je znan visokošolski dom Korotan na Dunaju, ker so v njem p;re-nočevale že številne skupine, ki so obiskale Dunaj ali potovale skozi avstrijsko prestolnico. Med počitnicami je namreč dom prost in lahko sprejema goste.
Korotan je moderna zgradba, saj je bil dograjen pred 20 leti. Glavni pobudnik in do sedaj tudi rektor doma je p. Ivan Tomažič. Njegov namen je bil, da bi Korotan postal dom predvsem slovenskih koroških študentov, ki se šolajo na Dunaju. V domu so posamezne sobe in tudi kapela za maševanje. Vendar so se okrog Korotana kmalu pojavile polemike v koroški slovenski javnosti, češ da je disciplina prestroga. Tudi letos so se ponovile. P. Tomažič pa je na kritike odgovoril, da vse izvirajo pravzaprav iz enega samega vzroka, tj. iz dejstva, da je v domu strogo prepovedano, da bi dijaki hodili v sobe dijakinj in obratno. Fantje imajo namreč svoje nadstropje, dekleta pa svoje, vsako nadstropje ima poseben vhod. To dejstvo nekaterim ni po volji; od tod kritike. V domu pa so skupni prostori za srečanja in pomenke, kakor tudi bogata knjižnica.
Tisti, ki smo že prenočevali v Korotanu, moramo potrditi, da je tam prijetno in domače, če se le sprijazniš s hišnim redom. Red pa mora biti. Vendar se zdi, da so Nemci bolj disciplinirani kot Slovenci. Zato je v Korotanu dosti nemških dijakov in dijakinj in manj slovenskih Korošcev.
V mesecu maju so proslavili 20-letnico Korotana. Ob tej priložnosti je izšla nova številka hišnega glasila »Korotan«, ki prinaša tudi študijo prof. J. Šavlija o »Knežjem kamnu in njegovi simboliki«.
Skupina najmlajših v koloniji SLOKAD-a v Dragi (junij 1986). V ozadju poslopje kolonije
Italijanska tv o Medjugorju
Kot poroča italijanski dnevnik »Avveni-re«, se je v Medjugorju mudila skupina televizijskeh delavcev, ki je posnela glavne dogodke v tem vedno bolj slavnem kraju. Piše: »Milijoni romarjev iz celega sveta prihajajo v Medjugorje, da molijo skupaj z vidci... Cerkev se o videnjih ni še izrekla, toda dejstvo je, da je Medjugorje postalo začuda pomenljivo središče duhovnosti, srečanj in molitve... Videl sem, piše poročevalec, člane televizijske skupine, da so dolgo ostali zamišljeni in da so z zanimanjem govorili o svetosti, molitvi in veri. Eden od njih je po 28 letih prejel svete zakramente...«
Oddaja o Medjugorju bo na sporedu letos jeseni.
■
Slovaki so poromali k Materi božji
Prvo nedeljo v juliju je vsako leto veliko romanje slovaških vernikov k Materi božji v Levoči. Tudi letos je bilo tako; nabralo se jih je nad sto tisoč; mnogi so priromali peš iz cele države.
Marijina cerkev je na gori, ki ji pravijo Marianska hora. Med romarji je vsako leto več mladih. Celo noč je spovedovalo 13 spovednikov, ki so pa morali imeti državno dovoljenje za opravljanje spovedi na prostem. Tudi za maševanje so morali imeti državno dovoljenje.
 .................................................................................................................................................................................................................................................................................................  I......IIIIIIIIIHHIHI......................llltlllllllllllHIIIIIIIHM......................................................................................................................................................
Maj misli iz „Labirinta‘‘
Boris Pahor ie lansko leto pri Slovenski Matici v Ljubljani izdal roman »V labirintu«. V romanu opisuje razmere v Trstu od začetka leta 1947. ko se Radko Suban (pisatelj sam) vrne v Trst iz Francije, kjer se je zdravil zaradi jetike, ki jo je staknil v nemških lagerjih, do januarja 1949. V romanu je veliko razmišljanj o Slovencih v tržaškem mestu v tistih za nas Sto-vence usodnih letih. Spomenka Hribar je izbrala in povezala ta pisateljeva razmišljanja in opazovanja ter jih objavila v reviji »2000«. Iz. tega njenega dela objavljamo nekaj odlomkov tudi za naše počitniško razmišljanje. (Op. ured.)
Znano je, da je Trst leta 1945 osvobodila partizanska vojska, toda čez štirideset dni ga je morala zapustiti — mednarodni dogovori, seve. Pa vendar je čudno, saj so bili partizanski odredi ne le konkretni zmagovalci v Trstu, temveč so se ves čas vojne bojevali zoper fašizem in nacizem in bili tako faktično Jel vseh zavezniških sil? Toda medvojno zavezništvo je razpadlo, pričelo se je tekmovanje med »Vzhodom in Zahodom«, kakor danes temu pravimo. 2e takoj po vojni (in že med njo) je šlo za utrjevanje interesnih sfer enih in drugih in v tem tekmovanju in iskanju »črte razdelilnice« med obema, je Jugoslavija »padla« na vzhodno stran. Tako
so zahodne vlade »videle« v jugoslovanskih četah nositeljice revolucionarnih hotenj. Zanje je pomenila pričujočnost jugoslovanske vojske v Trstu isto, kot če bi bila tukaj Sovjetska zveza«. Bilo je, kakor da se bo zgodovina ponovila: »Osemnajstega leta so nam vzeli ozemlje vse do Triglava in do Snežnika, češ da smo se bojevali kot avstrijski vojaki in torej proti zaveznikom. Toktat smo se bojevali na pravi strani, a smo spet. potegnili kratko, ker da smo komunisti.« Kako in zakaj smo potegnili kratko, bomo še videli. Dejstvo je, da so zavezniki enačili »slovenstvo s komunizmom«. Vprašanje pa je, ali so tako menili samo zavezniki? Radko Suban je bil prepričan, da gre za nesporazum in da je tega nesporazuma »v veliki meri krivo slovensko vodstvo, ki je seveda komunistično, a bi moralo ... misliti na koristi vseh Slovencev, ne pa predvsem na uresničitev svojih revolucionarnih ciljev«. In prav to in tako ravnanje slovenskega komunističnega vodstva je dvomljivo oziroma bolje: dvomljiva je logika, ki je tako in tako ravnanje narekovala.
Kakšna logika? Kako se je kazala? Suban poroča: »Ko je namreč anglo-ameri-ška oblast zavladala nad našim področjem, so bili slovenski voditelji prepričani, da bodo obdržali v rokah civilno upravo. To je bilo naivno. Prev tako nezrelo je bilo odklanjanje sodelovanja z zavezniškimi oblastmi, ki so potrebovale sposobne
ljudi za številna funkcionarska mesta na vseh področjih. Partizanski poglavarji so bili seveda zelo upravičeno ponosni na svojo bojevito preteklost, prav tako pa so bili ljubosumni na svojo kapilarno organizacijo, ki so jo b:li izvedli že za časa nemške zasedbe in so jo potem še razvili, ko so imeli poldrag mesec v rokah platno in škarje. A hkrati sta bila prav primera pubertetne zanesenosti tako njihov viso-kostni prezir kapitalislično-imperialističnih zahodnjakov kakor prepričanje, da je s prihodom partizanskih enot v tržaško postojanko svetovna revolucija dosegla odskočno desko za prodor proti zahodu.« Slovensko vodstvo ie potemtakem zlasti skrbelo za revolucijo in njen razmah in prodor. In hotelo je: vse ali nič!, kar je realna izpeljava gesla: bili smo nič, bodimo vse!
Tak, »vsega spoštovanja vreden, a v resnici versko eksaltiran zalet« partijcev je bil eden od vzrokov, da je drama tržaških Slovencev potekala tako, kakor je potekala, in da se je končala, kakor se je končala. Zakaj »eno je gotovo: če bi se ne bojevali za svobodo v imenu revolucionarnih načel, bi se zahodni zavezniki ne ustrašili naše pričujočnosti na območju tega zaliva«, se pravi, če se ne bi ravnali »prav v vsem po ruskem kopitu«.
S takimi izjavami Radko Suban seveda nikakor noče negirati veličine narodnoosvobodilnega boja in vodstva partije v
njem, saj pravi, da »tistih, ki so iz odpora proti komunizmu sodelovali z Rei-nerjem, Rosenerjem in Globočnikom, ni moč na noben način opravičiti. To je neizpodbitno ... Vendar so naši pogrešili, ko so jim zavezniki ponujali šole, radio in druge urade, pa jih niso hoteli sprejeti. To je bila politična napaka. In naredili so jo prav zato, ker so hoteli biti čisti v svoji viziji, da so prednja straža revoucije«.
Partija je takoj po osvoboditvi Trsta dala vedeti, za kaj gre: za revolucijo!, bolje: šlo ji je tudi za narod, vendar v okviru njene revolucionarne logike. Zato pa je bil Suban prepričan, da slovenskemu življu kot takemu niso koristile pret-nje, »kaj vse jim bo revolucija odvzela«, namreč bogatim, tudi Slovencem (!), saj bi morali »naj poprej skrbeti, da bi dobili nazaj čim več ozemlja na katerem prebivamo«. Toda ni šlo samo za »pretnje«, temveč tudi za dejanska »čiščenja« na razredno-ideološki podlagi, »čiščenja«, ki so se začela takoj, ko je partizanska vojska vkorakala v mesto. »Mislim na neurejeno obračunavanje . na žrtve v kraških jamah ... Gre za t.i. fojbe, v katerih je izginilo v štiridesetih dneh »partizanskega vladanja« po nekaterih podatkih 3.000, po drugih 4.000 ljudi. Kakšni ljudje so bili to? Mar je šlo za spontano maščevanje Slovencev, porojeno iz sovraštva, nakopi-
čenega v dolgih letih fašizma? Ne, ljudje nismo eksplodirali, ljudje smo bili mirni kot poleti 43. leta, ko je padel fašizem, in kot septembra 43. leta, ko je Italija kapituliraal. Veseli, a mirni. In takrat so naši ljudje italijanske vojake oblekli v civilne obleke, da bi jih rešili Nemcev, niso torej mislili na maščevanje. In maja 1945. leta tudi ne. O, bili smo iz sebe, tudi plesali smo od veselja. A to je bilo tudi vse. Za maščevanje brez sojenja so se odločili predvsem tisti, ki so na razvoj dogodkov gledali revolucionarno«.
Radko Suban priznava nujnost kaznovanja zločincev, a zločinci »morajo biti za svoja zlodejstva sojeni tako, da vsak pošteno plača za to, kar je hudega storil. Ne smeš kar tako počez spraviti vse v en koš in naj vsi plačaio«. Prepričan je pač bil, da je manjše zlo, »če ti kdo uteče, *
kakor da so ob življenje meščani, ki so morebiti nosili črno srajco, a niso nikomur storili nič žalega. In zgodilo se je prav to, da je baraba ušla, uboga reva, ki je bil fašist samo zato, da je lahko dobil zaposlitev, pa jo je izkupil. Ne samo, ampak vse polno primerov je bilo, ko so nekdanji črnosrajčniki postali glasniki novega reda, medtem ko je slabo končal pripadnik italijanske socialistične ali republikanske stranke, ki se je bil udeležil protinacističnega gibanja«.
(se nadaljuje)
Umrl je župnik Oreste Miceu
V soboto 19. julija popoldne smo pospremili k zadnjemu počitku furlanskega duhovnika in župnika iz Koprive pri Gorici. Z njegovo smrtjo je škofijsko občestvo oropano delavnega in plemenitega dušnega pastirja.
Gospod Oreste Miceu se je rodil 8. julija 1921 v Aiellu, v duhovnika je bil posvečen 4. julija 1946. Najprej je služboval kot kaplan v župniji sv. Ambroža v Tržiču, nato kot podravnatelj v goriškem Malem semenišču, leta 1956 pa je postal župnik v Koprivi. Tej župniji je celih trideset let posvetil vse svoje moči. Vestno in predano je skrbel za svoje verne, pri tem sta ga podpirala otroško vdano zaupanje v Boga in Mater božjo ter vztrajna in vedra molitev. Prisrčno in spoštljivo se je znal približati vsakomur, tako otrokom in mladini kakor odraslim in ostarelim, izobraženim in preprostim. S svojo izredno človekoljubnostjo je dajal lep zgled pravega Kristusovega duhovnika, ki zna iz globokega verskega prepričanja vzgajati ljudi za vero v Boga.
Pokojnika je odlikoval tudi živ smisel za lepoto in izrazit umetniški čut. Tako je dal zelo lepo preurediti župnijsko cerkev. Tudi sam je z veliko ljubeznijo opravljal v njej najbolj vsakdanja dela ter krasil oltarje.
Pogreb je bil v domači cerkvi. Udeležila se ga je tako velika množica ljudi, domačinov in tujcev z vseh koncev škofije, da jih cerkev sploh ni mogla sprejeti. Vsem je bilo brati na obrazu žalost in globoko sočutje. Navzočih je bilo tudi mnogo duhovnikov. Skoraj vsi so soma-ševali za pokojnikovo dušo. Somaševanje je vodil goriški nadškof. Na koncu maše je tudi blagoslovil pokojnikove zemeljske ostanke. V žalnem govoru pa nam je prikazal pokojnega Oresta kot gorečega in prijaznega duhovnika, ki je bil bližnjemu vedno na razpolago s tisto rahločutnostjo in ljubeznivostjo, s katero se je razdajal vsem, ne da bi gledal nase. Nadškof se je pokojnemu zahvalil tudi za njegov svetel zgled, kako zavestno in mimo sprejemati tudi bolezen in smrt.
Poleg številnih furlanskih in italijanskih sobratov se je pogreba udeležilo tudi več slovenskih duhovnikov s te in one strani državne meje. Na gospoda Oresta sta jih vezala prisrčno prijateljstvo in globoko spoštovanje. Njegov sošolec in prijatelj g. Srečko Šuligoj, dekan v Kanalu, mu je izrazil zadnje pozdravne besede v slo-
Tabor je višek skavtskega življenja. Kar med letom sejemo, to moramo na taboru žeti. Število članov se je letos v primerjavi s preteklimi tabori skrčilo in pomladilo, kar je znak, da skavtska organizacija teži h kvalitetnejšemu doprinosu članov. Tudi vodstvo se je skrčilo in pomladilo tako, da smo se dobro spoznali in razumeli ter enotno soglašali o vseh odločitvah. Že na pripravljalnih sestankih smo se pogovarjali, da bo letošnji tabor drugačen od prejšnjih, zanimivejši, pestrejši. To je potrdilo že geslo: »Srečen ni, kdor srečo uživa sam« (S. Gregorčič).
V ponedeljek 7. julija smo si postavili šotore, zvečer je bila svečana otvoritev z govori voditeljev. Torek in sreda sta bila posvečena postavljanju zgradb (jambora, vhoda, oltarja, razglasne deske, higienskih prostorov...) in predavanju na te-mc »Srečanje s človekom«. Dan zbranosti se je letos odvijal na temo »Biti misijonarji«, saj je med nami bil v četrtek slovenski misijonar Pavle Bajc, ki živi in dela v državi Slonokoščena obala. Po razgovoru je bila krajša osebna meditacija, pogovor po skupinah ter priprava na sv. mašo. Popoldne smo se odpravili do ledenika pod Jalovcem.
V petek smo šli na celodnevni izlet do izvira Soče, Bleda in prek Vršiča nazaj v tabor. V soboto zjutraj sta bili na programu dve krajši predavanji iz topografije in plezanja s praktičnimi vajami, popoldne pa nas je obiskal brat skavt iz Trsta Ivo eJvnikar, ki nam je govoril, kakšne izkušnje mu je dala skavtska organizacija, in prednosti, ki jih ima pred drugimi mladinskimi organizacijami. Razvil se je prijeten pogovor.
V nedeljo so nas obiskali starši in prijatelji; po skupni maši ob 10. uri smo
venščini in furlanščini. Svoj pozdrav je sklenil s prisrčnim: »Mandi, Oreste!« Besede so zbudile v navzočih veliko ganotje in marsikatero oko se je orosilo.
Gospod l>og naj sprejme zvestega služabnika v svoje kraljestvo ljubezni in miru!
Prof. Guido Maghet
Jami j e
Ob veliki udeležbi smo v ponedeljek 21. julija pokopali Štefanijo Frandolič. Veliko let je vodila vaško trgovino jestvin. Ravno pred letom dni smo pokopali njenega moža Lojzeta. Za obletnico njegove smrti je prejela sveto popotnico, naslednje jutro, v nedeljo 20. julija je tudi ona zapustila ta svet. Pred dvema letoma sta z možem vesela in zdrava obhajala zlato poroko v krogu treh hčera in njihovih družin.
Pokojnica se je rodila v Jamljah leta 1913. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je morala s starši v begunstvo na Notranjsko. Okrog Jamelj so divjale najbolj krvave bitke. Neki zgodovinar imenuje Jamlje »vas mrtvih vojakov«. Od Sabličev do Devetakov je njen mož naštel 15 vojaških pokopališč.
Leta 1918 se je vrnila na dom, ki je bil kup razvalin. Tako je doraščala v stalnih preizkušnjah. Poročila se je z domačinom Lojzetom Frandoličem, ki je imel v vasi trgovino z jestvinami. Po rojstvu tretje hčerke je mož moral na vojsko v Afriko. Sama je vodila trgovino in kmetijo, da je preživljala družino. Mož se je srečno vrnil iz vojske in njuno življenje je dalje potekalo med delom in trudom. Tako sta se pripravila tudi na zadnjo preizkušnjo, tj. na bolezen in smrt. Sedaj oba počivata na domačem pokopališču. Hčeram in njihovim družinam izražamo iskreno sožalje, njihovim staršem pa želimo večni pokoj v Bogu.
Edi 2erjal razstavljal v Gradežu
V vročih poletnih dneh si človek zaželi oddiha. Marsikdo pa je še bolj vesel, če prijetno počitniško razpoloženje lahko »začini« s kulturno poslastico. Predvsem obmorski kraji radi pripravljajo domačim in tujim gostom raznovrstne kulturne prireditve. Tako je tudi v Gradežu, kjer se v poletnih mesecih zvrsti več glasbenih in likovnih prireditev. Med te lahko uvrstimo tudi razstavo tržaškega slikarja Edija Žerjala, ki je prvi od slovenskih umetnikov razstavljal v gradeški
imeli nekaj prostega časa, popoldne pa se je v veselem vzdušju odvijalo srečanje ob tabornem ognju. V zahvalo staršem smo začutili potrebo, da bi se morali z njimi večkrat srečati.
Skavtska olimpiada se je začela že v nedeljo zvečer, ko smo prižgali ogenj, ki je gorel še ves naslednji dan. V ponedeljek so se namreč odvijale raznovrstne športne dejavnosti. V torek zjutraj je bil duhovni pogovor »Kaj bom v življenju«, nato razgovor po skupinah in sv. maša. Dan je bil posvečen še predavanju o bivakih in kuhanju ter praktičnim vajam v naravi. V sredo zjutraj smo se udeležili maše v Logu od praznovanju 150-letnice posvetitve cerkve. Popoldne je bil organizacijski pohod.
V četrtek in petek je bila na sporedu dvodnevna igra, v kateri sta morali dve skupini tekmovati med seboj v skavtskih spretnostih. Soboto smo posvetili raznim igram in pospravi tabora. Vsak večer smo imeli taborne ognje na različne teme: večer ntode, večer festivala, večer oponašanja, proces; ob petju, smehu in molitvah smo zaključevali dneve. Z nedeljsko mašo 20. julija in pesmijo slovesa se je tabor zaključil.
Tabor nam je nudil poleg skavtskega življenja tudi življenje v naravi, v tišini, v osebnem poglabljanju in razmišljanju. Čeravno so se občasno pojavljali tudi problemi in težave, smo te pravočasno reševali in smo se veselo in zadovoljno vrnili domov. Marsikomu od nas se je ob pesmi slovesa utrgala solza upanja, ki je pokazala, da nam tabor in skavtizem nekaj pomenita. Zato smo trdno sklenili, da se bomo v take prelepe kraje vsako leto vračali.
Delavni Medved
galeriji Kocian in sicer od 5. do 20. julija. Galerijo vodi Tržačanka Olga Kocian, ki si prizadeva, da bi ta obdržala dostojno raven. Letos bo galerija obhajala že deseto obletnico delovanja, kar bo tudi povod za še posebno pomembno likovno manifestacijo.
Umetnika Edija Žerjala ni treba posebej predstavljati, saj o njem ‘pogosto beremo v primorskem tisku. Letos doživlja še posebno bogato umetniško bero, saj se je po več uspelih razstavah v Trstu in na Koroškem predstavil v Gradežu, kjer se je moral soočiti s povsem drugačno publiko. Mislimo pa, da je Žerjal s kvaliteto svojih del že tako prerasel okvir ožjega kulturnega kroga, da se lahko brez strahu vključi v širši kulturni utrip.
V kaleriji Kocian je Žerjal predstavil 24 akvatint in monotipij, ki razen redkih izjem (5) časovno zajemajo leti 1985 in 1986. Preseneča nas in prevzema globina, s katero se Žerjal loteva trenutnih slikarskih problemov, ki pa jih kljub različnosti perspektiv, v katerih se v času pojavljajo, lahko imamo že za konstante. Gre v bistvu za razglabljanje o človekovi eksistenci v družbi in še posebej v okviru neke narodne skupnosti. Ob tem se v človeku rodi nešteto težav in dvomov, ki jih s skupnim imenovalcem lahko povežemo v težave pri občevanju s sogovornikom; večkrat se zgodi, da se dialog spremeni v nerazumljive znake, ki gredo mimo naših zaznavnih sistemov in rodijo tako še večjo zmedo. Umetnik se te človekove stiske loteva z vso resnostjo in iskrenostjo, kar pa ne vpliva na njegovo poetično razpoloženje. Iz slikarskih površin, ki so včasih popolnoma prepletene z nerazumljivimi, skrivnostnimi znaki, diha pesniško občutje in tudi pesimističnemu razmišljanju odvzame nekaj napetosti. Temu pripomore tudi barvna lestvica, ki v izredno prefinjenih tonih prevaja umetnikovo razpoloženje.
Upamo, da je tudi razstava v gradeški galeriji pripomogla k poznavanju tega našega kvalitetnega primorskega umetnika.
V. K.
Rupa
Postavitev spomenika padlim v zadnji vojni. Septembra lani je prišlo na sedežu zbora Rupa-Peč do sestanka, na katerem so udeleženci sprejeli sklep, naj se izvoli pripravljalni odbor in določi kraj, na katerem bo stal spomenik padlim vaščanom v zadnji vojni. Napisi in znaki na spomeniku naj bi izražali voljo vseh vaščanov.
Do drugega sestanka je prišlo v novembru istega leta, na katerem je bil izvoljen devetčlanski odbor, sestavljen iz predstavnikov zbora Rupa-Peč, krajevne borčevske organizacije in uglednih vaščanov. Ta odbor je najprej zaprosil občinsko upravo v Sovodnjah za odstop zemljišča, ki je last občine, meri 80 kv. metrov in se nahaja nasproti bivšega vodnjaka. Občinski svet je prošnjo odobril 30. maja lelos, domačin geometer Ivo Rojc pa je bil pooblaščen, da izdela zadevni osnutek.
Pripravljalni odbor se je sestal 8. julija letos, da pregleda opravljeno delo in začrta nove pobude. Seje se je udeležil tudi omenjeni geometer. Predlog predsednika zbora Rupa-Peč, iznesen lani v septembru, naj ima spomenik obliko Triglava, je bil odklonjen, kajti osnutek spomenika, kot ga je izdelal Ivo Rojec, naj bi upošteval tudi okolico kraja. Osrednja sestavina naj bi bil steber iz umetnega kamna, sestavljen iz treh delov v polkrogu. Glavni napis naj bi stal na čelni strani stebra, na ostalih straneh naj bi bili dopolnilni zapisi in znaki. Prosti del parcele naj bi izpopolnile cvetlične grede. Člani odbora še. niso razpravljali o napisu na čelni strani stebra, pač pa je bilo znova poudarjeno, da mora izražati razpoloženje celotne vasi. To je bilo ponovno vneseno v zapisnik, katerega vodi tajnik odbora Srečko Pavletič.
Odbor je sklenil, da se ob pomoči borčevske organizacije v Rupi, ki je za to po zakonu opolnomočena, uredi dokumentacija ter se tudi začne nabirka za zagotovitev finančnih sredstev (kulturna društva namreč nimajo te pravice), ki bodo služila za postavitev spomenika. Odbor je to nalogo poveril Salamonu Tomšiču in Darku Devetaku, ki bosta v prihodnjih tednih obiskala družine ter se obrnila na razne slovenske denarne zavode in podjetja. - R. D.
OP. UR. Ob vsem povedanem, menimo, da bi le bilo prav, ko bi se v odboru dokončno pomenili o napisih in znakih na spomeniku, preden se začne denarna nabirka. Vsem nam je še dobro v spominu, kar se je dogodilo v Štandrelu ob postavitvi podobnega obelelja. Naši sosedje Italijani imajo rek, ki pravi: »Patti chiari amicizia lunga.« Po toči zvoniti, je bilo zmeraj prepozno.
Umrl je zdravnik dr. Belli
Na potovanju po Švedski, kamor je odšel na počitnice z družino, je umrl goriški zdravnik dr. Giovanni Belli. Bil je zdravnik številnih zavarovancev tudi po slovenskih vaseh okrog Gorice. V stiku s slovenskimi ljudmi se je naučil tudi našega jezika. Sedaj bodo morali zavarovanci izbrati kakega drugega zdravnika.
Italija je zmagala na turnirju v Gorici
Z zmago proti Jugoslaviji z rezultatom
3.0	si je Italija z dokajšnjo lahkoto zagotovila letošnjo trofejo za »Pokal mesta Gorice« v moški mladinski odbojki. Na tretje mesto se je povzpela Grčija, ki je v zadnjem srečanju prav tako s 3 : 0 premagala Tunizijo.
V soboto 19. julija se je na Pokrajini vršil sprejem atletov in delegacij vseh prisotnih državnih reprezentanc, na katerem so bili prisotni za pokrajino Cum-peta, Fabbro, Bressan in Špacapan, za občino Scarano in Obizzi, prefekt, kve-stor, vojaški general in poveljnik karabinjerjev, predsednik goriške turistične ustanove Moise in številni predstavniki goriškega, deželnega in državnega odbojkarskega sveta. Na prireditvi je bila izražena želja, da bi turnir postal tradicija za naše mesto in da bi vedno bolj zadobival značaj mediteranske razsežnosti, saj sodelujoča moštva v glavnem težijo na Sredozemlje.
Predstavniki oblasti in delegacije sodelujočih ekip so se zatem ustavile na kosilu v restavraciji »AlTOasi« pri Bračanu, kjer so se pogovori nadaljevali ob prijetnem vzdušju.
Naj omenimo, da je v spremstvu jugoslovanske odbojkarske reprezentance bil prisoten tudi predsednik odbojkarske zveze Jugoslavije iz Novega Sada. Slednji je predlagal, da bi v prihodnje goriški turnir skušali organizirati na obeh straneh meje in mu tako dati še olimpijski značaj bratstva in prijateljstva med narodi.
DAROVI
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Marica Čargo namesto cvetja na grob msgr. A. Simčiča 20.000 lir.
N. N., Gorica: za slovenske misijonarje
200.000 in za gobavce 100.000 lir.
Za slov. gor. skavte: Kmečko-obrtna posojilnica v Doberdobu 250.000 lir.
N. N., Podgora v spomin pokojnih v družini za gobavce 150.000, za lačne 50.000, za Alojzijevišče 50.000, za Katoliški glas
10.000 lir.
N. N., Podgora: za Alojzijevišče, za Sv. goro, za Katoliški glas, za slovenske misijonarje in za lačne po svetu po 100.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: N. N. 100.000; N. N. 100.000; razni 105 lir.
Za cerkev v Števerjanu: Vera Stante v spomin svaka Remigija Koršiča 60.000 lir.
Za cerkev v Jamljah: druž. Pahor ob prvi obletnici smrti Lojzeta Frandoliča 100.000; Albina Pahor namesto cvetja na grob Štefanije Frandolič 100.000 lir.
Za Sv. goro: N. N. 30.000 lir.
Drašček P.: v spomin pok. prelata A. Simčiča 40.000 za Sv. goro; za stolni pevski zbor 20.000; za semenišče v Vipavi 15.000; za s. Medvešček 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: druž. Maver v spomin Andreja Maverja 50.000; Ana Slokar 25.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: starši Berdon, Ricmanje v spomin pok. sina Viljema 70.000; Emil Grizančič, Štramar-Žavlje v spomin pok. žene Marije Sever 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Pierina Sosič v spomin na mamo Terezo 30.000; Ivanka Škabar 50.000; Marjan Dolenc v spomin očeta Mariota 150.000; Marija v spomin bratu Mariotu Dolencu 50.000; N. N. ob krstu 5.000; N. N. ob srebrni poroki 30.000; Slavka Ferlat 10.000; Onelia Purič 4.000; razni 56 000 lir.
Za cerkveni zbor Sv. Jernej - Opčine: Ivanka Dolenc v spomin na otroke 30.000 lir.
Ob smrti brata Hilarjia Požarja sestri Zinka in Marta darujeta za Katol. glas 2U0.000, za lačne 400.000 in za gobavce
400.000 lir.
Za nabrežinsko cerkev: Stanko, Mirko ir* Davorin 150.000; Allegretto 50.000; Vev. Kor. 100.000; Rado Slavec 50.000; Pertot 20.000; Zandomeni 5000; Vera ob 90-letnici diage mame Ane Caharija 50.000; Olga Ušaj 50.000; Doroteja Caharija 10.000; Gruden in Daneu 50.000 lir.
Ob smrti Angela Tula: sinova za cerkev v Mačkoljah 100.000, za cerkveni zbor 100.000, za otroški zbor Slovenski šopek 50.000; N. N. 50.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f Ms Trst A
Spored od 27. julija do 2. avgusta 1986 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Postelja gospoda Fibriha«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Pesmi za poletni čas. 14.10 Klepet ob kavi. 15.00 Moški zbor »Lira« iz Kamnika. 16.00 Na počitnice. 17.00 Klasični album. 18.00 Poletni mozaik.
Ponedeljek: 8.10 Londonski memorandum. 9.00 B. Pavlovski: »West Aust«. 10.10 Simf. orkester RTV Ljubljana. 12.00 Onkraj naših ožjih meja. 13.20 Dekliški in mešani zbor Italijanske skupnosti iz Izole.
16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Pesmi za poletni čas. 18.20 Poletni mozaik.
Torek: 8.10 Morje, zibelka človeštva. 9.00 Naključja med literaturo in fantastiko.
10.10 Komorni orkester RTV Ljubljana. 11.15 Vokalni kvintet Gorenjci. 11.30 Marko Sosič: »Boginja iz sesljanskega zaliva«.
14.10 Otroški kotiček. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Slovenka. 18.30 Poletni mozaik. Sreda: 8.10 Gledališki glasovi. 8.40 B.
Pavlovski: »West Aust«. 10.10 Koncert v ( občinskem gledališču v Tržiču. 13.20 Mladinski zbor GM iz Trsta. 14.10 Glasbeni portret Urbana Kodra. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Slovenske ljudske pravljice. 18.30 Poletni mozaik.
Četrtek: 8.10 Povejmo v živo! 10.10 Koncert RA1 v Trstu. 11.10 Slovenski oktet.
12.00 Poletne razglednice. 14.10 Otroški kotiček. 16.00 Beležka. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Londonski memorandum. 18.30 Poletni mozaik.
Petek: 8.10 Stoji učilna zidana. 10.10 Koncert. 10.50 Operne uverture. 13.20 Češki mešani zbor »Rosa« iz Roztokov pri Pragi. 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Be-ključja med literaturo in fantastiko. 10.10 sični album. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Poletni mozaik.
Sobota: 8 10 Kulturni dogodki.	8.40	Na-
počitnice! 14.10	Poti	do branja.	16.00	Fi-
Simf. orkester	RTV	Ljubljana.	12.00	Na
počitnice! 14.10	Poti	do branja.	16.00	Fi-
lipike in jeremijade Ivana Cankarja. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 M. Sosič: »Boginja iz sesljanskega zaliva«. 18.40 Poletni mozaik.
★
DAROVI
Za cerkev v Ospu: pevski zbor Jadran iz Milj v spomin Marije Sever 50.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine 50.000; Marija Vidau 50.000 lir.
Za misijone: Neva Fonzari 200.000; Jože Fabijan 50.000; N. N. 40.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N., Rupa
100.000 lir.
OBVESTILA
Slov. Vincencijeva konferenca obvešča, da je odhod otrok v drugo izmeno kolonije v Comegliansu 28. julija. Iz Trsta bo odhod ob 10. uri iz ul. San Nicolo 31. Iz Gorice bo odhod ob 11. uri pri železniški postaji. Istega dne se vrnejo otroci prve izmene kolonije v Comegliansu. V Gorici bodo okrog 18. ure pri železniški postaji, v Devinu okrog 18.30 pri Bižatu in v Trstu okrog 19. ure v ul. Flavio Gioia pri železniški postaji.
V Bazovici bo v nedeljo 27. julija praznovanje farne zavetnice sv. Marije Magdalene. Slovesna maša bo ob 10.30. Letos mine 650 let, kar so v Bazovici postavili prvo cerkev in jo posvetili sv. Mariji Magdaleni. Popoldne ob 18.30 bo na igrišču ob Slomškovem domu koncert salezijanske godbe.
Filmi na goriškem gradu. Goriško odbor-nišlvo za kulturo bo tudi lotos priredilo projekcijo filmov na goriškem gradu v večernih urah. Na sporedu je osem filmov, ki jih bodo predvajali od 26. julija do 2. avgusta; prireditev bo na prostem. V primeru slabega vremena se film odnese na naslednji dan. Vsi izbrani filmi so produkcija sezone 1985-86. Prvi na vrsti v soboto 26. julija je jugoslovanski film Emira Kusturice »Moj oče na službenem potovanju«, ki velja za najboljši jugoslovanski film pretekle sezone.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 400 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Skavtski Mnf i lan ni MuMrtu