Političen list za slovenski narod. Po pošti prejem*« veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesec 1 gld, 40 kr. T administraciji prejeman veljii: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt lata 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gi, 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo {administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljii tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr., ee se tiska dvakrat; 15 kr., ee se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VreduiStvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob »/,6. uri popoludne. tev. X. V Ljubljani, v petek 23. julija 1886. Letnils: XIV. Vera in morala, korenina in sad, vzrok in nauk. (Dalje in konec.) Jednako možato so povzdignili tudi amerikanski škofje svoj glas za verske učilnice v tretjem občnem zboru v Baltimoru. Dotično določilo se glasi: »Posebno zanima očete zbora vzgoja mladine in pa ustanova učilnic na verski podlagi — katoliških učilnic. Javno povdarjajo, da so katoliški stariši dolžni skrbeti za večni in časni blagor svojih otrok. Nikakor pa ne zadostujejo tej dolžnosti, če zanemarjajo versko vzgojo svojih otrok; farna ali kaka druga katoliška šola je ono izobraževališče, kamor so po vesti dolžni pošiljati svoje otroke. Zarad tega usta-novljenje katoliških šol strogo priporočajo zbrani škofje, ter navedejo besede sv. kongregacije meseca novembra leta 1875 do škofov, s kterimi jih ta opominja, da je v sedanji dobi neobhodno potrebno ka- i toličanom, da imajo lastne šole ter obračajo največo skrb na to, da se zamorejo meriti z javnimi državnimi šolami. Glede na to zaukazuje zbor: 1. Kjer dosihdob še ni katoliških učilnic, naj se ustanove v teku dveh let, pa tudi stalno vzdržujejo. Iz. tehtnih vzrokov zamore le višji pastir obrok podaljšati. 2. Dušni pastir, ki bi zarad nemarnosti in za-nikrnosti zabranil, da se v določenem času ne poskrbi za ustanovo in vzdržanje šole, ali pa se ne briga za opominovanje svojega višjega pastirja o tej zadevi, naj se odstrani. 3. Bivalce kakega misijona ali fare, ki nočejo dati svojemu dušnemu pastirju potrebnih pripomočkov za zidanje in vzdrževanje šole, naj opomni škof na njih dolžnost. Tudi naj se po svoji previdnosti po-služi primernih pripomočkov, da jih prisili, da store svojo dolžnost. 4. Vsi katoliški stariši so po svoji vesti zavezani, da pošiljajo svoje otroke v farne učilnice. Izjema je le v tem slučaji, če se doma ali v kaki drugi katoliški učilnici vzgojujejo; ali pa jim je škof iz tehtnih vzrokov dovolil, da smejo svoje otroke pošiljati v druge učilnice. Jako tehtna in važna so ta določila. Tudi nekterim starišem na Kranjskem bi bilo svetovati, da si to stvar dobro premislijo — in pomislijo, če ravnajo po tem, in če ne — kolika odgovornost jih čaka pred Bogom! K sklepu teh člankov še nekaj! Marsikdo si bode mislil, čemu takove članke v politični list, osobito slovenski, ko pri nas dosihdob še ni teh šolskih razmer. To je nekoliko istina. Ali naši pedagogi zajemljejo svojo vednost iz nemških učiteljskih listov, ki so večinoma v framasonskem duhu pisani, jednako tudi knjige pedagogičnega obsega. Malo pa je toliko naobraženih, da bi bistveno razumeli, kaj nasprotuje veri. Dajo se preslepiti lepi besedi in ideji v ničevni obleki. — Celo jako dobro vredovani »Popotnik" je v nekterih dopisih brundal proti člankom »Slovenca" o šolstvu, če tudi so bili jako temeljito pisani. Naravnost moramo reči, da nas je tako postopanje »Popotnika" jako žalilo. Pač upamo, da tega ni storil iz napačnih načel in hudobije, ampak iz nevednosti. A nevednost se prizanese v navadnem življenji; kdor pa na krmilo stopi ter hoče po časniku biti voditelj in učenik sobratom, tega nevednost ne more izgovar- jati. Toraj pozor, gospodje vredniki pedagogičnih šolskih in drugih listov, vaša odgovornost je velika. Da se spozna namen liberalcev, naj služijo ti članki! —f. A postelj brez verstva na Zagrebškem vseučilišči. Občno veselje in največja navdušenost zavladala je po vsem jugoslovanskem svetu pri odprtji Zagrebškega vseučilišča. Nada v boljšo bodočnost napolnila je po vsej pravici srce vsacega rodoljuba. Saj imel je ta zavod prvi domovinski vir vse vede, probuditi narod, širiti med njega omiko in voditi ga k boljšemu blagostanju. Odpravljen je bil s tem strah poptujčevanja slovanske na ptujem učeče se mladine. Postavljen je bil temelj vsemu dobremu in lepemu na domači zemlji. Od tiste dobe preteklo je že deset let. Prav zanimivo bilo bi sestaviti mah pregled o delovanji, naporih in vspehih tega kulturnega zavoda od njegovega početka pa do sedaj; a to vendar ni naš namen, ampak danes želimo seznaniti naše čitatelje z važno zadevo, ktera vznemirja vse merodajne trezno misleče kroge tako, da govore o njej le z veliko nevoljo in žalostjo. Zadeve te ne bodo mogle niti smele prezreti niti svetne, niti cerkvene oblasti, kakor hitro zvedo za-njo. Mislimo namreč predavanja novodobnega apostola brezverstva, vseučiliščnega prof. dr. Prane Spevca, ki v svojem brezverstvu s profesorske stolice ne zasramuje in smeši le pozitivnih krščanskih načel, ampak tudi samega Božjega začetnika in vtemeljitelja sv. vere napada na do sedaj še nezaslišan način. Pri tem hočemo zdržati se vseh premišljevanj, ker nam je le za stvar in ne za osebo. Zatoraj naveli bomo v sledečem g. profesorja lastne besede, vzete iz skript njegovega predavanja. Izjave v njegovem po steno-graličnih zapisnikih kamnotiskanem družinskem pravu (8 pol) in v občni pravni zgodovini (2 poli) pa so baje še kakor med in mleko proti onemu, kar še pojasnovaje dodaja. V svoji pravni zgodovini (§ 22.) govori učeni (!) profesor o evangeljih tako-le: »Kritika pa je dokazala, da se tudi jeden ne more smatrati kot avtentičen vir in ne more se za gotovo trditi, ne kdo jih je napisal, ne kje, ne kdaj, niti v kterem jeziku. K temu pridejo nebrojna protislovja (nasprotja), ki se nahajajo v vseh evangelijih, ter se niti jeden ne zlaga z drugim. Ravno tako teh evangelijev ni napisal nobeden njegovih (Kristusovih) neposrednjih učencev, ker niso znali pisati." Gosp. profesor se je težko kedaj s predmetom bavil več, nego kar je slišal v gimnaziji, ker drugače bi moral vedeti, da je kritika ravno nasprotno dokazala, namreč, da so nasprotja v evangelijih le dozdevna. Pa naj bi se bil le v gimnaziji temeljito učil; ali po svoji prejšnji izjavi je tudi tu trojko pošteno zaslužil. „Zarad tega, pravi nadalje g. profesor, mogel je že Celzus (1. 350.) (?) reči, da kristjani dopuščajo tudi spremembo v evangelijih, samo da se ognejo oporekanju." Da je Oelzus živel v drugem, a ne v četrtem stoletji, to učenega profesorja nič ne briga ter se svoje goropadne nevednosti tudi ne sramuje ne. Vrednost evangelijev kot zgodovinski vir pobija gosp. Spevec z naslednjimi besedami: »Okoliščina, ktera absolutno ne dopušča, da rabimo gotove (evangelijske) spise, kot historične vire, je vera v čudeže, ki vlada v teh spisih. Čudeži se tu ne navajajo kot postranska zadeva, ki jo po volji lahko izpustimo, ampak smatrajo se za bistvene dele, kot nekak dokaz božjega izvira Jezusovega (tako n. pr. vstajenje). Zla okolnost je, da ti spisi, ki nas seznanjajo s čudeži, nimajo historične podlage." 3. »Ni treba naglašati, da čudež ne more biti dokaz za obstoj istine, ampak ravno nasprotno." Po domače bi se to reklo: čudeži Jezusovi najbolj dokazujejo, da je njegov nauk neresničen. Vendar vse to, kar smo do sedaj naveli so malenkosti proti temu, kar sedaj pride: »Zelja, natančneje spoznati življenje vtemeljitelja tako razširjene vere (katoliške), je prat naravna in zgodaj začelo se je delati, a ker vspeh ni bil povoljen, jelo se je spreminjati, pa se nikakor ni mogla najti v Jezusu zgodovinska slika. Konec vseh preiskovanj je ta, da mi o Jezusu in njegovi osebi ne znamo ničesar historično in kritično verodostojnega. Vpraša se: nam li sme biti žal, da omenjeni biblični spisi niso verodostojni, da bi jih mogli smatrati kot historični vir? Na to vprašanje moramo odgovoriti: Ne sme nam žal biti, ker njihovi spisatelji dokazali so njihovo (menda svoje) neznanje, in slika o življenji Jezusovem ni vzvišena, ampak taka, kakoršne bi si pravi vernik ne želel." Je-li to mogoče?! Niso li Tacit, Plinij, Suetonij, Josip Plavi j, gospodu Speven zadosti »kritične verodostojne" priče?! Renan, kteri naravnost sam priznd, da je brezverec, da toraj Kristusa nima za Sinu Božjega, piše na koncu svojega spisa o življenji Jezusovem tako-le: »Jezus je iz med vsih druzih ljudi najvišji, ki človeku kaže od kod in kam naj si prizadeva. V njem se je združilo vse, kar je dobrega in vzvišenega v naši naravi." Tako govori očiten brezverec o Jezusu in hrvatski katoliški (?) profesor javno iz vseučiliščnega stola, postavljenega s krvavimi žulji hrvatskega naroda, drzne se tako nedostojno, popolno bogokletno izražati se o Odrešeniku sveta, tako, da v tem prekosi najhujše protivnike Kristusove! Kaj bode z mladino, ako se poprime takih naukov? Nadaljne izjave in trditve mladega profesorja o začetku sv. vere, o nravnih naukih morale katoliške, vzetih, kakor pravi g. profesor, iz paganskih pisateljev, o sebičnosti kot podlagi sv. vere in o slabih odnošajih prve cerkve v nravnem oziru, so pa sami slabi posnetki iz starih neštevilnokrat cerkvi očitanih iu ravno tolikokrat ovrženih trditev, ki niso vredni, da se na-nje oziramo. Vprašamo lo g. profesorja, ali zna on za poročila Plinija ml., v kterem pravi o prvih kristijanih: »Oni se zaobljubljajo, da ne bodo ničesar hudega delali, posebno pa, da ne bodo kradli, ne prešestovali ter se proti vsakemu spodobno obnašali." Naj omenimo le še nekterih trditev profesorja Spevca, tako n. pr. »Cerkev je zamogla pogubiti tisoče nesrečnih žrtev (menda mučenikov?)." — »Krščanstvo zamori ves vspeh naravozgodovinskih naukov." — „Krščanska nravnost uči le to, kar se je že zdavnej prej izreklo (učilo)." — »Najbolj vzvišeni nauki sv. pisma izvirajo iz paganskih virov, vzeti posebno iz Seneke." — »Od začetka cerkev ni bila brez pomot, ki so se sčasoma še zvikšale; k ščanstvo je bilo še le pozneje očiščeno." (Znabiti po krivovercih Lutru, Kalvinu, Husu, Eonge-ju itd.?) Težko če ne, da so to vzvišeni značaji prof. Spevcu! Kaj enacega smo bilt navajeni le od nemških ali francoskih framasonsko-židovskih profesorjev in še od teh ne toliko h krati; a da katoliški Slovan na katoliški univerzi v sredi Hrvatske take peklenske nauke trosi ter zaupajočo mladino tako satansko zapeljuje, bi si pač ne bili nikoli mislili, »Obzoru" smo prav hvaležni, da je te reči objavil, saj vemo, pri čem da smo, naj si ravno je čez vse žalostno. Pa saj si bode gotovo duhovska iu deželska gosposka s stariši in oskrbniki vred vse prizadevala, da se odstrani tak nesrečni zapeljivec mladine! Res, sramotno in prežalostno za katoliške Slovane! Politični pregled. V Ljubljani, 23. julija. Notranje dežele. V Lvovu je bil 19. in 20. t. m. pedagogični kongres. Govorili so največ o učiteljiških semeniščih. Kandidatje so večidel malo pripravljeni, večina jih je dovršila le štiri razrede ljudske šole. Stopijo najprej v pripravljavni tečaj in potem imajo še tri leta biti v semenišči. V teh treh letih se ne morejo tudi naučiti vsega, česar potrebujejo. Dolgo so že mislili, kako.bi se tukaj kaj vkrenilo. Odbor je nasvetoval resolucijo, naj se poduk še na četrto leto podaljša, a obdrži naj se pripravljavni tečaj. Te resolucije sicer niso sprejeli, a Bilinski je stavil drug nasvet, ki se glasi: „Zbor je tega prepričanja, da se odpravi pripravljavni tečaj; učni čas po se-miniščih naj traja še eno leto, a sprejemajo naj se le taki, ki so dovršili vsaj štiri razrede srednje šole ali meščansko šolo." Za častnega člana pedago-gičnemu društvu je bil voljen deželni poslanec in član deželnega šolskega sveta, grof Stanislav B a d e n y. Gauturnenfest v Rimarovem dvignil je tudi nemškega JLnotza v severnem Oeskem, da je hitel po nagliču k slovesnosti v Rimarovo. Ondi je stopil na oder in izustil enega tistih svojih izdajalnih govorov, po kterih ga iz državnega zbora poznamo. V tem svojem govoru je Knotz pripoznal, kako prisrčno da ga veseli sedanje zatiranje med narodi: »Vsakega Nemca srce mora se radosti napolniti", pravi Knotz, »kedar opazuje narodnostno gibanje, ki je sedaj oživelo po deželah češke krone, ki so pa, boljše rečeno, pokrajine bivše nemške zvezne države. Iz severne Oeske prihitel sem semkaj, od ondot namreč, kjer je meja združeni nemški očet-njavi naši. Srce me je semkaj vleklo in tudi tukaj sem našel, da se je misel že vkoreninila, da se moramo vsi zavedni Nemci skupno po robu postaviti svojemu skupnemu sovražniku. Mi potrebujemo narodnega okrepčanja, in ker se nimamo na nikogar zanašati, moramo sami delo pričeti. Od nobene strani se nam ni nadjati pomoči! Oe se nam je toraj kaj vgodnega nadjati, prizadevati si moramo, da tisto dosežemo le z brezobzirnim narodnostnim postopanjem. Ozira ne bomo imeli nikjer več, kakor k večemu le pri Nemcih. Toda tudi tukaj se ne-smerao dati preslepiti po memogredočih vspehih, temveč vstrajati, dokler' se ne bomo na narodni podlagi osnovali. Kedar pa to dosežemo, kedar bodemo mi, ki nas je 8 milijonov, vsi le na eni in isti podlagi dobro in trdno osnovani stali, takrat naj pa le pride, ktera-koli vlada in nobena nam ne bo mogla do živega, ter bo mogla z nami računiti. Za to mi je pa tudi sedaj prav vse eno, ali naj se sedanja vlada še vedno dviguje, ali pa če ima že svoj vrhunec za seboj. Narodnostno navdušenje v Avstriji ni še doseglo svojega vrhunca, kakor mu ga želim. V današnjih bojih nam diplomatično postopanje ne bo prav nič pomagalo, pač pa odločna dejanja." (Morda je gospod Knotz na pest mislil.) Sklenil je pa: »Veliki nemški narod naj pa živi, naj se razcvita, naj raste in se lepša in slavneja naj mu bode bodočnost, kakor sedaj, ne da bi se pri tem oziral na politične meje." Grof Taaffe si be pač zastonj prizadeval mir med narodnostimi napraviti, dokler bo imel še dosti Knotzev v državi. Na našo mornarico mora vsakega poštenega Avstrijca z navdušenjem in zadovoljnostjo napolniti pogled. Dvajset let je tega, kar svet še niti vedel ni, da ima Avstrija kaj mornarice ter si z njo kaj upa. Ranjkemu nadvojvodi Maksu gre edino hvala, da je kot avstrijski poveljnik mornarice tudi njeni stvaritelj bil ter prvi položil temeljni tram današnji c. kr. vojni mornarici, s ktero svet računiti mora. Nepozabljivi Tegetthof stopil je pozneje na mosto Ferdinanda Maksa in že dve leti kasneje leta 1866, 20. julija pokazalo se je, kaj se da z malimi močmi doseči, če so vojaki zvesti in njim na čelu pravi vodja. Pri otoku Visu je ta dan Tegetthof še enkrat močnejšo mornarico sardinsko tako rekoč vničil. Spomin te slavne zmage z malimi močmi obhajamo toraj 20. julija vsako leto. Ta dan nam je pa tudi dan prerojenja mornarice avstrijske. Kakor so jo poprej po strani in zasmehljivo gledali, tako jo sedaj spoštujejo in smemo upati, da jo bodo še bolj spoštovali. Zopet čez 20 let bo naša mornarica ves drugačen obraz imela, kakor ga ima danes ter bo Avstriji ohranila obali jadranskega morja in po svetovnih morjih odprto pot našemu trgovstvu. V nanje države. Bolgarski knez v resnici ni zavidanja vreden človek. Od vseh strani prete mu nevarnosti, ki nikakor niso malenkosti, da bi se človek lahko igral z njimi. Ni še dolgo, ko smo sporočali o zaroti, ki je bila na kneževo življenje skovana in ktere člani so prišli pravici, v roke. Preiskava proti tistim je sedaj dognana. Šestnajst ljudi je vanjo zapletenih; med temi je 13 Črnogorcev, 2 Rusa in le eden je domačin. Da so vsi pod ključem, razume se samo po sebi. Le kolovodja zarote, ruski kapitan Nabokov, zaprt je v biši ruskega konzula v Burgasu, kjer so mislili kneza umoriti, če bi ga drugače ne mogli dobiti v roke. Tudi so zopet več Burgašanov v »senco" vtaknili, kajti sumničijo jih, da so kolikor-toliko tudi zarote sodeležni. Koliko da je na tem sumu resnice, pokazala bo preiskava, ki se je takoj proti njim pričela. Sedanja vlada si v resnici prizadeva, da bi deželi k blagostanji pripomogla; da vsega ne doseže, kar namerava, pa ni njena krivda. Opozicija namreč noč in dan ne misli druzega, kakor to, kako bi vladi tla spodmaknila. Ravnokar je zopet sklicala vse svoje prijatelje in politične zaveznike na tabor, kjer jim je na srce pokladala, da mora vsak član opozicije neprestano na to delati, da bo sedanja vlada odstopila. Da ni prav nič opravila, to zopet ni ujena krivda; prišli so namreč na tisti tabor ljudje, vseskozi prijatelji vlade. Zgodilo se je pa vrh tega še nekaj ravno nasprotnega. Na taboru zbrani so sklenili resolucijo, v kteri najhujšo grajo izrekajo nad postopanjem opozicije. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade, se je tii do pičice spolnilo. Razmere med Srbijo in Črnogoro so po trditvi Črnogorskega naučnega ministra Pavloviča tako slabe, da slabeje skoraj biti ne morejo. Dolgo časa peljali ste črnogorska in srbska cesta po političnem polji vštric, kar so si v Belemgradu jeli domišljati, da jim knez Nikolaj črnogorski v škodo sili. Od tedaj obrnila se je Srbija od črnegore in danes ste že tako daleč narazen, da morda ne bote si kmalo dobri, Kljubu temu pa črnagora še vedno trdi, da je ona pravi in odkritosrčni prijatelj srbskega naroda, če tudi se ne misli nikdar mešati v srbske notranje homatije, zarad kterih je posebno v Belemgradu struna silno napeta. Da bi vendar do kaj hujšega prišlo, kakor lansko leto med Srbi in Bolgari, nikdo ne misli; bi pa tudi kralju Milanu ne bilo svetovati. Da bi se pa Črnogorcem v blagor končalo, se sine tudi po pravici dvomiti; najbrž bi se kak tretji okoristil in — smejal. Na ruskem cesarskem dvoru vpeljali so te dni nov družbinski red, o kterem smo že poprej enkrat pisali, da ga mislijo vpeljati. Ta novi družbinski red razvršcuje člane carskega pokolenja na podlagi njihovega rojstva v razne razrede. Veliko-knezom priznava se naslov »carsko Visočanstvo", — knezom »Visočanstvo", če so pa ti že preunuki ruskih čarov, pa samo »Svitlost". Kakor za moške, je ta red veljaven tudi za ženske člane ruske carske rodovine. V pojasnilo izgled. Najmlajši sin veliko-kneza Konstantina Kostantinoviča je preuuuk po bivšem caru Nikolaju in temu več ne pripada naslov velikokneza, ki ga njegov oče še ima, temveč le oni kneza s pridevkov »Visočanstvo", ker je najstareji sin v dotični rodovini. Bratje in sestre ujegove bodo pa samo »Svitlosti". če bi se tak preunuk oženil in bi tudi družino dobil, bi bil »Visočanstvo" edino le prvorojenec, drugi otroci pa le »Svitlosti". Kakor naslovi, uredili so se tudi dohodki. Do sedaj so dobivali precej zdatne svote iz državne blagajnice, kakor tudi iz apanažnega zaklada. Novi red jim je posebno dohodke iz državnih blagajnic zdatno skrčil. Celo cesarici niso prizanašali. Do sedaj je ta vlekla iz državne blagajnice na leto 600.000 rubljev; od slej na dalje bo morala biti zadovoljna le z 200.000. Carjevič naslednik je imel do sedaj 300.000 rubljev, od sedaj na dalje pa samo 100.000 rubljev. Kakor je razvidno, jih je car vse kar od kraja kar za dve tretjini ostrigel. Znamenit je v tem hišnem redu tudi paragraf, ki določuje žeuitev velikoknezov. Do sedaj je morala vsaka nevesta, ktera se je s kakim ruskim velikoknezem poročila, svoji veri odpovedati in rusko sprejeti. Novi paragraf je to določbo odpravil in bo vsaka taka nevesta svojo vero lahko obdržala. Edino le tista velikokneginja, ki pozneje carinja postane, morala bode tudi še zanaprej pravoslavno vero sprejeti, da bode kot carinja ene in tiste vere s svojim narodom. Visokočast. gosp. korar Kurovsky, ki je bil leta 1876 obsojen na dve leti, ker je opravljal službo skrivnega papeževega delegata pri stolni cerkvi na Poznanjskem, je sedaj pomiloščen in umeščen v svojo prejšnjo službo. — Posvečen škof Jani je prišel v Poznanjsko in se je iz kolodvora naravnost podal na stolni otok. Sklepajo pa iz tega, ko škof večkrat pride na Poznanjsko, da bode tam stalno bival. Vsi telegrami, kolikor jih čitamo o nemškem cesarji, ki je zopet letos obiskal Solnograd in Gastein, se v tem vjemajo, da je cesar izredno dobre volje. Ta dobra volja, pravijo, da izvira iz cesarjevega trdnega sklepa, da dokler bo on živ, Nemčija ne bo nič več krvi prelivala. V tem oziru ima toraj »Standard" prav, če trdi, da je nemški cesar dober magnet, ki iz črnih oblakov, kteri se nad Evropo kopičijo, strelo nase vleče, da ne dela drugod škode. Nemški cesar ima prav, da neče nič več svoje sreče na vojnem polji iskati. Kar je želel in še več, je dosegel. Dobil je s pomočjo Bismarka in Moltkeja več, kakor kterikoli vladar v Evropi in uaj le lepo zadovoljen bo, s tem kar ima. To cesar Viljem tudi sam dobro ve, da v njegovem 90. letu svet ne pričenja nobene vojske več. Pač pa mu je poglavitna reč, to utrditi, kar ima in od tod se da kolikor toliko razlagati velika prijenljivest, ktero smo letos na Bismarku občudovali. Opiraje se na to, si upamo z nekako izvestnostjo trditi, da se kljubu črnim oblakom, vendar v srednji Evropi ue bo vojska napravila, — dokler bo cesar Viljem živel in dokler bota z našim cesarjem prijatelja. Ta trdna zveza se bode pa zopet letos obnovila na dvocarskem shodu, ki bo tem veče politične važnosti, ker se ravnokar, mislimo da danes, posvetujeta Bismark in Kalnoky v Kissingenu, kamor se je bil Kalnoky odpeljal. Francozje se že celih petnajst let prav izvestno nadjajo, da kedar se bodo v bodočnosti z Nemci zgrabili, kar se bo pa še le po smrti sedanjega cesarja zgodilo, jim pojdejo Rusi takrat na roko. V tem jih je zopet potrdila navzočnost ruskega vojaškega zastopnika barona Frederika pri odkritji Chancy-jevega spomenika. Tudi je nekaj besed spregovoril ob tej priložnosti, ktere so Francozje odobravali in Rusiji slavo klicali, kot svoji bodoči zaveznici. Koliko je na tem resnice, ne bomo preiskavah. Potrdimo pa lahko, da se ta misel čedalje bolj razširja po Francoskem in da jo niso prav nič omajali veliki cesarski shodi v Skiernie-vicah in Kromerižu. Francozje se tu zanašajo na veliko sočutje med Slovani in Francozi, o kterem trdijo, da je naravno in na ktero se zanašajo, da ob času potrebe ne bodo obsedeli. Prav iz te domnevane zaslombe spozna se pa tudi, da Francozje nikakor še niso opustili misli na osveto onstran Rena. K temu jih še sedanji vojni minister general Boulanger spodžiga, ki, kakor je že znano, nobene priložnosti ne opusti, da bi Francozov ne spomnil, kaj da jih vse še čaka v teku tega stoletja. Vse to kaže, da stalnega miru se v Evropi ni nadejati, ampak vojske, da bode le prilika. Naj bi se pa vnela revolucija na Francoskem, se zn& nenadoma vojska vneti, ktere konec in izid si ne more nikdo domišljevati. Izvirni dopisi. Z Gorenjskega, 10. julija. (Pogreb g. Fr. Guzelja na Trati.) Ravno pretečeni teden je bil popisan v »Slovenca" pogreb g. bogoslovca Oštirja in že mi je poročati o enakem žalostnem opravilu po g. Fr. Guzelji. Njegova smrt sicer ni bila nepričakovana, ker je nastopila po dolgi, hudi bolezni, ktero je blagi pokojnik res s krščansko vdanostjo prenašal, vendar je marsikoga britko zadela. In kako bi ne? Ne mislim tukaj opisovati njegovih izvrstnih lastnost, kajti vem, da to se laglje čuti, kakor z besedo dopove. Saj menda mi bode pritrdil vsak, kdor je poznal zamrlega gospoda, da je na njem bila neka posebna ponižnost, ki mu je pridobila srca vseh. Pri njem nisi našel ni izredne nadarjenosti, ni izjemne duhovitosti in učenosti, pa bila je neka skromnost, ki vse te med svetom zelo cenjene lastnosti v obilni meri nadomestuje; zavolj nje ga je moral spoštovati vsak, bodi si ž njim enakih ali nasprotnih misli. In ljubilo ga je tudi vse začenši od njegovih prednikov ter učiteljev, ki so v njem imeli vestnega učenca, do nedolžne mladine, ktere prijatelj je blagi pokojnik bil. Njegov pogreb je bil dne 17. t. m. dopoludne. Namenjen je bil p. n. gosp. kanonik in vodja dr. Kulavic, da bi pokopal svojega vzglednega gojenca, a zadnji trenutek je bil zadržan, da se ni mogel na pol podati; blagoslovil ga je potem v. č. gosp. Jernej Ramoveč, župnik iz Poljan s spremstom čč. gg. pet duhovnikov in treh bogoslovcev. Skoda da je bilo v tako neprimernem času, ko so bili gg. bogoslovci na poti na počitnice in se niso mogli v večjem številu pogreba vdeležiti. Šolska mladina se je skupno pod nadzorstvom gg. nadučitelja in učitelja vdeležila pogreba. Po mrtvaškem opravilu je bil primeren govor, kterega je imel v. čast. g. M. Jereb, Javorski župnik. Res »mislili smo", da rabim besede g. govornika, »mislili smo, da bodemo zamrlega gospoda, ako bi bil pri zdravji, čez par tednov v hiši božji videli slovesno prvič obhajati nekrvavo daritev, pa Bog je v svoji neizvedljivi modrosti po- klical k sebi v večno hišo božjo." Zato za blagim pokojnikom žaluje vsa soseska, vsa fara, kar se je pri pogrebu videlo: če tudi se zdaj zelo mudi delati, sejati in žeti, vendar so se v obilnem številu ga vdeležili. To bodi tudi žalostnim sorodnikom v tolažbo, ko vidijo; da ž njimi ob grobu žalostna stoji vsa fara. Vendar „blagor mu, ki se spočije, ki v Bogu spi", tako se je pelo na probu; blagor mu, odvzet je bil v mladosti, „da hudobnost ne spači njegovega serca". Na svidenje! Bog daj ranjkemu večni mir, nam pa veliko bogoslovcev, ki bi v njegovem duhu živeli in delovali! Iz Tržiških toplic, 18. julij a. (Panorama na velikem trgu. — Čudni originalni irredentovec. — Glavni vzrok iz 11 ar0-denja našega naroda. — Kolera in strah pred njo!) Zarad obilnega prostega časa, kterega vživam že 8. dan kot kopelni gost, sem se 17. t. m. podal gledati ravno došlo panoramo ali svetogled. Ali nisem bil nič kaj zadovoljen, da sem tukaj gledal predstavljajoče podobe. Zakaj nek ne? Prvo, kar se vidi pridši prek zagrinjala ob levici šotora, je neka voščena zares mojstersko izdelana podoba (kip), ki predstavlja prvo petnajstletno odalisko-ljnbimko sedanjega sultana Murada. Voščeni kip je skoraj na pol gol in se z umetnim strojem giba v gornjem delu života, nosi umetno-ponarejen orijen-talni kinč na sebi z neizogibnim čibukom v roki. Za mladino je to gotovo pohujšljivo gledati; še stari niso varni pred požarom. Prva svetna podoba, ki se gleda skozi povekševalno steklo, predstavlja grozni požar mesta Stry v Galiciji, ki je razsajal preteklo spomlad. Tii se vidijo strahoviti prizori naglega razširjenja požara, ljudje, ki nosijo svoje imetje iz gorečih hiš; živina: voli, krave, svinje, spuščene iz hlevov, dirjajoče na vse strani; strahoviti plameni plapolajo raz streh in skozi strehe hiš in cerkvi. Res ogenj je strašen gospodar! — Drugi prizor predstavlja bratomorilni boj med Srbi in Bolgari v Pirotu, 28. novembra lanskega leta. Hrabri, brez pravega vzroka od Srbov v novembru 1885 napadeni Bolgari se bijejo s Srbi po mestnih ulicah Pirota; raz okenj streljajo modro uniformirani Srbi na rujavo in zelenkasto oblečene Bolgare, ki lomijo s puškinimi kopiti vrata hiš; ulice so vse okrvavljene od bratovske krvi! Rudeče-zelena bolgarska zastava, z levom na sredi, napreduje korak za korakom, srbska slovanska trobojnica (prav ka-koršna je slovenska, ker barve so v istem redu) se vmika hrabrim Bolgarom, ki imajo znamenje belega križa na okroglih „čakah". Grozoviti so bojni prizori med bratovskima narodoma, ki so moje srce globoko vžalili, premišljujoč bratomorni boj, kterega je nesrečni zavidljivi Milan (Nalim, nazaj brano, ker so ga spravili svvražniki Slovanov v tej vojni zares na — lim!) provzročil! Tudi skozi Pirot teče ena reka (menda Morava), ki je bila v krvavem boju z bratovsko krvjo namešana. Tudi tukaj, kakor pred pri vsakem naskoku *) so pevali Bolgari, že v nemški „Hausschatz" t. 1. preloženo iz več kitic obstoječo pesem, ktera so začonja: „Sumi, šumi Marica (reka v izhodnji Rumeliji), — S krvjo namešana; — Plače vdovica, — Britko ranjena! — Marš, marš, — General naš; — Eden, dva tri, — Marš vojniki vsi!" Ker me je ta žalostni bratomorni prizor zelo presunil, nisem imel veselja dalje gledati druge svetne predstavljanja ter sem globoko vžaljen vun žel, premišljevaje žalostno osodo Slovanov v verskem in v političnem oziru. Pa vtolažil sem se z besedami papeža Leona XIII., ki nam je pri slovesnem zaslišanju 5. julija 1881, kakor preroško rekel: „Da so Slovanski rodovi odločeni od Boga v posebne namene!" Romanski narodi so že imeli vrhunec slave, zdaj jo vživajo Nemci, in prihodnost mora biti dosledno slovanska! V to ime pomozi vseraz-svitljujoči sv. Duh! Ko sem po obisku panorame šel k obedu, sem tu našel prijatelja iz Devina, kterega sem vprašal, kako je bilo nedavno pri krstu onega otroka, kterega je hotel dati nek irredentovsk boter krstiti rla ime: Regina d'Italia Margaritha. Kaplan se je v začetku branil tako krstiti, potem se je pa vda tako-le: Ker je obojno ime: Regina in Margaritha dveh sv. devic in mučenic, je krstil na te dve imeni, ter je vpisal v krstne bukve: „Margaritha Regina (Italia)." Po dolgem hudem prepiru je bi irredentovski boter vendar-le zadovoljen, rekši: Naj *) N. pr.: Pri Carjem-Brodu, v Dragomanski soteski, pri Slivnici, Berniku itd. so Bolgari navdušeno orili svojo lepo 1. 1877 zloženo bojno pesem. P'8- le bo! Tudi tako je prav: Margaritha, regina d' 11 a 1 i a! Ta irredentovski boter je nek „konte" (grof) od tukaj iz Tržiča (Monfalcone), ki je bil že zarad irredentovskih demonstracij zaprt. Glejte ga, kaj je naredil pred leti: Ob praznovanju obletnice narodnega laškega plebiscita je spustil skoz okno svoje hiše mesto laške trobojnice pa tri golobe, enega bele barve, enega zeleno in enega pa rudeče pobarvanega!!! Ali Vam ni ta čudni „conte" res )rav originalen irredentovec, ki svojega irredentov-stva kar nič ne skriva pred svetom!? Da se pa Labi in polaščenci tako trdo drže svojega jezika, ni nobeno čudo, kajti oni imajo svoje čisto narodne šole ali od vlade ali pa od njih samih privatno vstanovljene, kakor ste n. pr. viša mestna gimnazija in viša realka v Trstu, ktere vzdržuje magistrat, in kjer se goji čisto irredentovsko narod-njaštvo! Tudi mi Slovenci, ako ne dobimo čisto slovenskih nižjih in srednjih šol, je vse naše prizadevanje po ravnopravnosti skoraj brezvspešno in netrajno. Od kod drugod naj bi dobil naš narod dobre slovenščine zmožnih uradnikov, ako ne iz narodnih šol, iz kterih jih tudi vsi drugi narodi dobivajo?! Šole plačujemo Slovenci, toraj naj se nam dajo tudi narodne šole! Saj pravi pregovor, „da kdor plačuje, oni tudi ukazuje". Mar samo za nas Slovence naj bi ne veljal oni pregovor? Vse, kar more, beži iz Trsta pred kolero; tudi tukaj biva že mnogo bogatih družin iz Trsta, akoravno je po časnikarskem sporočilu umrlo do 17. t. m. le okoli 30 napadenih. — Reši nas je kmali o Gospod! Topličar. Domače novice. (Imenovanja.) C. kr. deželni predsednik na Kranjskem imenoval je g. Rudolfa Oršuleka za okrajnega komisarja, in g. Viktorja Parmo za vladnega koncipista, oba začasno. (Imenovanja profesorjev.) Za Ljubljansko gimnazijo sta imenovana profesorjema suplenta gg. Anton Bar tel za filologijo na mesto Wiestalerja in Albin Pavlin za naravoslovje na mesto Konšeka. Za Ljubljansko realko pa je imenovan na mesto Senekoviča nek Franc Keller suplent v Steyr-u, Nemec. Na predlog tukajšnjih oblastnij se baje g. minister pri tem imenovanji ni oziral. Na Mariborsko gimnazijo pride Peter Mitteregger z dekliškega liceja v Gradci, Franc Lang pa iz Maribora v Gradec. Tudi dr. K. Kreipner je iz Celja premeščen v Gradec. Na njegovo mesto pa pride Matej Kurz z Dunaja. Suplent Franc Metzler na Goriški gimnaziji imenovan je v Nikolsburg. Na gimnazijo v Rudolfovem pride g. Josip Sturm iz znane gorenjske rodbine. (Letno sporočilo čveterorazredne deške ljudske šole v Rudolfovem) pod vodstvom čč. 00. frančiškanov. Šolsko leto pričeli so dne 16. septembra 1885, končali pa 15. julija t. 1. s slovesno službo božjo. Učiteljev bilo je z g. katehetom 5, učencev pa v začetku leta 207, koncem leta pa 192. Od teh se je 82 učilo prav dobro, 104 dobro in 44 nezadostno. Podpore dobilo je vodstvo od slavnega odbora kranjske hranilnice 100 gld., s kterim je vodstvo moglo preskrbeti učila vsem revnim učencem. (Letno sporočilo čveterorazredne ljudske šole v Metliki.) Voditelj def. nadučitelj g. Andr. Šest, potem dva kateheta čč. gg. Anton Jaklič in Alojzij Pehani, in trije učitelji. Iz šolske kronike povzamemo, daje dne 20. septembra 1885 c. kr. vladni svetnik g. dr. Fr. Keesbacher pregledoval šolsko poslopje, našel je v zelo nepovoljnem stanji ter obljubil, da bode pri c. kr. vladi delal iz vseh moči na to, da se kmalo ustanovi nova šola. Pričetek šol 1. septembra 1885, konec pa 14. julija 1886. Dne 14. aprila 1886 umrl je učitelj gosp. Janez Anžiček. Učencev bilo je v začetku 516, pozneje pa 468. Od teh se je prav dobro učilo 36, dobro 216 in slabo 146. Prihodnje šolsko leto začelo se bode 1. sept. t. 1. s sv. mašo. (Zaklal se je) nocoj ponoči tukajšnji mokar A. Dolinar, ker je imel vse blago v konkurzu. Po jesenskem padcu na stopnicah in takrat razbiti glavi je bil vedno nekoliko slaboumen. (Presvitli cesar) podaril je pogorelcem na Suhi blizo Kranja 500 gld. — Za zidanje šole v Kropi pa je presvitli cesar podaril 300. gld. (Podružnica sv. Cirila in Metoda v Postojni) volila je začasno vodstvo; in sicer g. Fr. Vičiča nadžupana za predsednika; g. kaplana I. L a vre ti- či 6 a za namestnika; g. dr. J. Šeg ulj a je postal tajnik, g. Pader, namestnik, g. J. Dimnik, učitelj, blagajnik, g. Josip Lavrenčič, namestnik. Društvenikov je 63: ustanovnikov 19, letnikov 44. (Preč. gosp. Urban Golmayer,) dekan v Tomaju, postal je častni kanonik stolnega kapitelna v Trstu; prof. gimnazije v Kopru, preč. gosp. Lovrencij Schiavi pa časni kanonik katedr. kapitelna v Kopru. (Nova tovarna.) Iz Celovca se nam piše: Poročati imam Vam danes o ustanovljenji nove tovarne, ki je posebno za koroško deželo imenitna. Znani, velespoštovani gospod Martin Plesivčnik od Sv. Uršule pri Slovenjegradci napravil je namreč v Celovcu v Šent-Vidskem predmestji tovarno za smrekovi strojarski ekstrakt. Ta tovarna, ktero je vredil vodja W. Eitner, je za Koroško jako važna, ker imamo mi mnogo izvrstne smrekove skorje, ki se bode sedaj lahko in redno prodajala. Take tovarne v Avstriji še ni bilo. Gotovo bo imelo to podvzetje dober vspeh, ker se ekstrakt pri strojenji kož vedno bolj rabi in se zato tudi prav lahko prodi. Tovarna je že dobila obilno naročil iz Londona, Brandenburga, Stetina, Kopenhagena,Beroliua, Monakovega, iz Ogerske, Italije, od avstrijskih stro-jarjev v Trstu, Dunaju, Brnu itd. Veseli nas, da je ravno g. Plesivčnik lotil se tega dela in napravil „Prvo avstrijsko tovarno za smrekovi stojarski ekstrakt v Celovcu". (Vabilo.) V Trstu se je sostavil odbor za nabiranje prostovoljnih darov, da se r. Ivanu Dolinarju spominek postavi. Obrača se toraj s pozivom na vse rodoljube, da po moči pomagajo r. Dolinarju spominek postaviti. Darovi naj se pošiljajo denarničarju odbora, g. Vekoslavu Kalistru (ulica Corneo, št. 27). (Nadepoln dijak) je na vsak način mlad la-hončič, ki je letos v Trstu pismeno maturo delaje tako navdušeno za Italijo in tako strupeno proti Avstriji pisal, da ga je navzoči vladni nadzornik za letos izključil od ustne mature na vsih gimnazijah po Avstriji. V Trstu bi ga bili sprejeli in k maturi pustili, ko bi se ne bil c. kr. deželni šolski nadzornik tej nakani uprl. Sedaj prismojeni in zagrizeni irredentar ima, česar je iskal in še prav spodobi se mu. Ce avstrijski dijak čez Avstrijo zabavlja in Italijo povzdiguje, ni vreden, da bi po avstrijskih šolah še dalje hlače trgal. (Kotle za čiščenja ruskega petroleja) postavila je v Trstu ob morju blizo ceste v Barkovlje trgovska firma „bratje Nobel". (Zdravila za kolero) so jeli nekteri špekulantje v Trstu prodajati in so si na ta način prav dobro žepe polnili. Strah pred kolero je namreč ondi tolike-šenj, da so posebno nižji stanovi kar od kraja take šarlatanska zdravila kupovali. Sedaj je pa na veliko žalost teh sleparjev c. kr. namestništvo prepovedalo, da ne sme nihče več, celo lekarnar ne, zdravil za kolero prodajati. Le kdor bi prišel z zdravniškim receptom po nje v lekarno, jih dobi, drug pa nobeden več. (Kolera) se po Tržaški okolici čedalje huje razširja in je sumnja opravičena, da so si jo okoličani menda sami iz Trsta zanesli z umazanim perilom. Razne reči. — „Don Q u i x o t e und Sancho Pansa auf dem liberalen Parnasse". — Der Herren Anastasius Griin und von Bauernfeld Fanfaronaden in Politik und Religion nach Erfahrung und Verdienst gevviir-diget von Sebastian B r u n n e r. Wiirzburg und Wien. Leo Woerl's Verlag 1886. Tako se imenuje knjiga v 8 str. 200, ki je ravnokar izšla in se dobiva v Katoliški Bukvami po 1 gl. Sebastian Brunner popisuje tukaj Anastazija Griina po njega lastnih besedah, kar nam kaže pesnika, kako je opeval vsebo-žaustvo (pantheizem), širokobeseden in puhli liberalizem in slepo in pikro sovraštvo do duhovnov. Sedaj ko smo to knjigo nekaj pogledali, se nič ne čudimo, zakaj naš vek, oziroma nekteri močni duhovi proslavljajo plemenitega bogotajca in brezsrčnega oderuha kmetov. človek občuduje to, kar čisla. Ob smrti ga je neverstvo proslavljalo, pa tudi v grobu mu ne dii mini. Ako izvzamemo vglajeno pisavo in umetno versiiikacijo, kaže se nam uboštvo vsaktere vzvišene ideje, ostane pa le puhloglavstvo iu pa sovraštvo do nenemških narodov v Avstriji. Str. 103 beremo: „Es fragt sich der Študent vervvundert: "VVas soli ich thun in dem Jahrhuudert? Da soli ich ziehn allevveil vveiter, Als Baumann uud als Glaubenstreiter. Da muss ich mir die Frag' erlauben: Icb bitt ftlr was fiir einen Glauben?" in 6 vrstic potem se bere: „Wohin? das sagt der Gott im Busen, Der wohnt nur hinter deutchen Bloasen, Den Slaven ist er ab-zusprechen, Und gottlos vorab sind die Czehen. Der deutsche Geist, in Pahnen rauscht er, Mitunter grossen Unsinn plauscht er, Ara Ende soli gar der deutsche Geist sein, ein heiliger Geist! Welch' kiihne Phrase, Da muss schon der Verstand ver-reist sein! Das ist der Unsinn in der Extase." Res da, Unsinn in der Extase. — Zgodovinsko važno je str. 54 pismo grofa Aleskaudra Auersperga do dr. Sebastiana Brunnerja, ki je baje pisano leta 1849, a prijatelji njegovi so ga še le po smrti grofovi, 1. 1877, razglasili; za slavo grofovo bi bilo pač bolje, da bi ga ne bili nikoli razglasili. V tem pismu grof Auersperg kar naravnost pove, da je s kmeti ravnal po vsi strogosti tačasne postave (mit der ganzen Schtirfe des damaligen Gesetzes); a pravi, kmetom je bilo vendar-le obstati. Kako pa se zgovarja ? On pravi, da tudi drugi graščaki niso ravnali drugače. (No, ti so kar na tihem ovce strigli, a on je svobodo opeval, brezobziren bil, obsojevaje oblastnike na zemlji, vendar je bil trdosrčen iu brezobziren tam, kjer je šlo za moje in tvoje. V svojih pesmih je smešil muihe prosjake in jim očital samopridnost, a on je izkoristil strogo postavo sebi na korist, pa — kaj še — sa-mopriden ni bil?! — To pismo je pa tudi zgodovinsko važno, ker nam pove, da misel za odpravo desetine in tlake se je sprožila v viši aristokraciji, sicer je pisatelj tega to slišal iz ust konservativnega aristokrata, a zabilježiti se mora, da se tudi kaj tacega čuje iz liberalnih ust. — V življenji so liberalci kovali v zvezde liberalnega grofa, a še po smrti mu ne dajo miru, in zarad njegovega spomina ljudstvo vznemirjajo in dražijo. Prašamo toraj: Koliko so nemški Ljubljanski „turnerjiu pripomogli k pravi slavi pesniku Griln-u? Gotovo bi jim ne mogel biti hvaležen niti Grttn sam, naj bi bil še živ, niti jim more biti hvaležna rodbina pesnika. Pa se ve, da »turnarjem" ni bilo mar pesnika v resnici sloviti, ampak bila je slovesnost le plašč, pod kterim so skrivali svoje sovraštvo do Slovencev. No, Auersperg-Griin bo sicer še dolgo živel v spominu Slovencev, a gotovo nič kaj ne — v spominu slovesnem! — GrofHohenvvart, predsednik najvišjega rač. dvora, podal se je v kopeli Gasteinske. — Danes je pričel svoje seje deželni zbor v Inomostu. — Za spominek feldmaršalu Radetz-ky-mu se je do sedaj nabralo že čez 60.000 gld. Začeli so tudi razni zavodi ali uradnije v ta namen dajati. Tako n. pr. podaril je mestni zbor v Zagrebu 500 gld.; vodstvo češke hranilnice pa celo 1000 gl. — Hrast iz ddbe pred vesoljnim potopom. L. 1874, ko je bila reka Rodan (Rhone) prav majhna, našli so pri trdnjavici Pierre-Ohatel vejo velikanskega hrasta. L. 1883 so pa začeli kopati. Kopali so pet mesecev, dokler je bila voda majhna; a še le 1. 1884, meseca marca, so spravili vse drevo iz vodne struge. Spodnji del drevesa je bil 10 metrov globoko v vodi. Dolgo pa je to deblo 31 metrov, obsega ima 9 metrov in teža mu je 55.000 kilogramov. Francoski učenjaki mislijo, da je bilo drevo 1000 let staro, ko je bilo pokopano v vodno strugo pri poslednji preobražbi na zemlji. — V Niagarov slap, kjer je pred nekaj časom kapitan Weeb utonil, podal se je zopet predrzen človek, Anglež Graham, a ta si je pustil narediti čoln v podobi soda, ta čoln je bil iz trdega lesa, z železnimi obroči zvezan in obtežen, da se ni prekuceval. Toliko je bil vendar predrznež previden, da ni šel v derečo reko nad slapom, 180 čevljev visokim, marveč pod slapom, kjer se voda vrti okoli skal, in vse kar pride notri suče, drevesa, ki pridejo v talmun, vrte se po več tednov, preden pridejo naprej, tam je poginil tudi kapitan \Veeb, in tu notri je prišel tudi Grahomov sod. Valovi so zgrabili sod, prekucevali ga, a k sreči ga vrtinec ni zgrabil iu okoli vrtil, tako, da je Graham po-krovec nad sodom mogel odpreti. V vodo je šel ob 3. uri 53 minut, a iz soda je stopil ob 4. uri 25 minut v Curston, kjer ostajajo ladije, prišedši iz jezera Ontarie. Graham je bil sicer nekaj omoten in zbegan, a sicer nepoškodovan. Telegrami. Pariz, 23. julija. Pri Aaumur-ji ne daleč od Chateaulavalliene-a skočil je železnični vlak iz tira. Dve osebi ste mrtvi, več pa je ranjenih. London, 23. julija. Salisbury vrača se še le danes, ter se hoče, preden se poda k kraljici, posvetovati se s svojimi prijatelji. Danes zvečer bode toraj shod konservativnih voditeljev. Umrli ho: 21. julija. Franc Kukec, hišni poscstuik, 54 let, Kolodvorske ulice št. 21, jetika. 22. julija. Suzana Wolfsgruber, gostija, 79 let, Vegove ulice št. 13. vodenica. Tujci. 21. julija. Pri Maliču: Princessin Schonburg, iz Snežnika. — Pavel Griindig, zasebnik, iz Draždan. — E. Griindig, zasebnik, iz Kamenic. — pl. Stophani, trgovec, iz Prankfurta. — Engelbert Sclnvank, trgovec, z Dunaja. — Ana Shhwank, soproga trgovca, z družino, iz Inomosta. — Marija Kresse, soproga trgovca, z materjo, iz Olinuca. — Ernestina Wagner, vdova uradnika, iz Beljaka. — WondeIin Kiissel, c. k. davkarski uradnik, z družino, iz Ilir. Bistrice. — Muller in Ani-čič, zasebnika, iz Trsta. Pri Slonu: Sorger in Klotz, trgovca, z Dunaja. — L. Frank, knjigovez, z hčerjo, z Duuaja. — O. Ludorsdorf, potovalec, iz Podmokla. — E. Smola, zasebnik, iz Novega mesta. — M. Kančič, posestnik, s soprogo, iz Št. Jurja. — Fani Pod-krajšck, zasebniea, iz Godoviča. — August Chonti, posestnik, z družino, iz Trsta. — Kari Tevini, zasebnik, z družino, iz Trsta. — Goritsehnigg, redar, iz Trsta. Pri Južnem kolodvoru: Rikli in Pfeifer, zasebnika, z Dunaja. — Joz. Kari, zasebnik, s soprogo, iz Št. Petra. — M. Bambousch, trgovec, iz Trsta. — vitez Viktor Ronner, zasebnik, iz Trsta. — Jožef Messenbilder, zasebnik, iz Gorice. Pri Avstrijskem caru: Franc Kokalj, zasebnik, iz Trsta. — Mih. Bugoutz, iz Baguse. Vremensko sporočilo. a > j k. Ravnokar izišla je pri I ^eoiiii Woerlu ua I )niia ji književna novost Pili! auf dem liberalen Parnasse. Der Herren Anastasius Griln und v. Bauernfeld Fanfaronaden in Politik und lleliffion, nach Erfahrung und Verdienst geiuilrdigt von Sebastian Brunner oblika klasikov 200 strani gold. 1 — s poštnino vred gold. 1.05 Ta spomenik razpravlja v sarkastičnem in perečem jeziku, kakoršen je lo slavnemu Brunnerju lasten, logiko obeh pesnikov, ki sta prostost opevala, na podlagi njunih dejanj. Z neprekosljivo temeljitostjo pisatelj dokazuje, koliko so fraze in zasramovanja vere in politike obeh slobodnjaških prenapetežev vredne, ob enem pa navaja sam take nauke, ki ne bodo zgrešili svojega pota celo pri največjih prenapetežih a la Grun. Vsa tvarina se razpravlja v 7G poglavjih in bode vse tiste jako zanimala, ki imajo ali čitajo Grunove spise. Knjiga bode tem zanimiveja za berilo, ker je deloma v verzih pisana in je nadaljevalen zvezek „Hau- und Bausteine" ravno tega pisatelja. Dobiva se v Ljubljani (2) w m m M>- .X X X X X X X X X X X X XX X X X X X X X X X X X X XX X X X X XX X