KOROŠKO UČITELJSKO GLASILO IN SLOVENSKA MANJŠINA TONE ZORN Med kazalci za usmerjenost koroških nacio- nalističnih učiteljev vse do priključitve Av- strije nacističnemu rajhu in še čez je bilo njihovo stanovsko glasilo, ki je pod različnimi naslovi izhajalo od leta 1869 dalje.' V pisanju lista je bilo opaziti močan protislovenski po- udarek zlasti po letu 1882, se pravi, po usta- novitvi Katoliškega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, in ponovno po pre- lomu stoletja, ko je postal njegov urednik uči- telj Norbert Rainer, oče poznejšega koroškega nacističnega gaulajterja dr. Friedricha Rai- nerja. ODMEVI SLOVENSKEGA VPRAŠANJA v PRVEM OBDOBJU Dejstvo, da so skušale v drugi polovici se- demdesetih let oblasti skoraj v celoti uvelja- viti na območju južne Koroške za slovenski živelj tako imenovano utrakvistično šolo,^ je našlo odmev tudi v učiteljskem stanovskem glasilu. Poučen v tej smeri je v listu dopis z dne 1. avgusta 1879 o vprašanju namestitve nemško usmerjenega učitelja v južnokoroških Glinjah. Iz dopisa je videti, da se po smrti učitelja Krassniga tamkajšnji krajevni šolski svet želel skupaj z glinjskim duhovnikom, »ultraslovanom in nacionalnim fanatikom«, namestitev slovenskega (in s tem tudi kon- servativno) usmerjenega učitelja. Vendar do izpolnitve te želje ni prišlo, saj je deželni šolski svet nastavil učitelja po lastnem izbo- ru, seveda nasprotnega slovenskemu gibanju. Dopis pravi, da je skušal krajevni šolski svet novega učitelja »diskreditirati pri lahkover- nih prebivalcih« ter ga denuncirati pri obla- steh. Okrajni šolski svet je stvar preiskal ter našel slovensko pritožbo za neutemeljeno. Zato sta bila tudi načelnik krajevnega sveta in duhovnik (očitno župnik) denarno kazno- vana; poleg tega pa je vložil tožbo tudi novi učitelj. Končno je prišlo do poravnave; Päda- gogische Stimmen so ob tem omenjale, da je bila za take prestopke predvidena do petletna zaporna kazen. Za odnos lista do slovenske- ga vprašanja pa je v dopisu značilno označe- vanje tamkajšnjih Slovencev za »nacionalno- klerikalno prebivalstvo«. Zanimivo je bilo tudi pisanje učiteljskega glasila ob nastopu novega krškega škofa Petra Funderja dve le- ti kasneje, saj se v različnih inačicah ponav- lja v koroškem nacionalističnem tisku vse do danes. Dejstvo, da si je postavil novi škof za geslo >>Mir z vami«, so Pädagogische Stimmen 1. avgusta 1881 povezale to geslo s slovenskim vprašanjem v tem smislu, da so tisti, ki vna- šajo nemir v deželo Slovenci, ki se vedno znova pritožujejo nad zapostavljanjem slo- venskega jezika »v mnogih naših šolah«. Ob koncu najdemo še poziv na varovanje (narod- nostnega) miru v deželi ter proti motenju ^ šole (pač utrakvistične T. Z.) v njenem mir- nem razvoju«. Z drugimi besedami: pri po- nemčevanju slovenskih šolarjev. Močan odmev je imela v učiteljskem glasi- lu interpelacija dr. Vošnjaka in tovarišev v dunajskem parlamentu januarja 1882, s kate- ro so slovenski državnozborski poslanci opo- zarjali na ponemčevalno vlogo koroške utra- kvistične šole ter se zavzemali za izboljšanje položaja slovenskega jezika na teh šolah. Interpelacija se je dotikala tudi vprašanja po- uka verouka. V odgovor na interpelacijo so Pädagogische Stimmen 1. marca 1882 obja- vile ugovor 25 županov z območja celovškega okrajnega glavarstva proti intervenciji slo- venskih poslancev v dunajskem parlamentu. Z njo so celo odrekali predlagateljem inter- pelacije nastopati v imenu koroških Sloven- cev ter med drugim poudarjali potrebo po po- uku nemškega jezika. Zanimivo je bilo že v tem času poudarjanje gospodarske odvisnosti slovenskega dela dežele od nemškega območja in s to nujnostjo povezano znanje nemškega jezika. V ugovoru 25 županov beremo tudi, da jB bila koroška ljudska šola od nekdaj nem- ška, vendar Slovenci kljub nemški šoli niso utrpeli škode ter ohranili svoj jezik ter na- rodnostno svojstvenost. Tako kot večkrat še danes nemški nacionalisti so tudi podpisniki ugovora poudarjali, da se prihodnji učenci popolnoma (fertig) nauče slovenščine še pred vstopom v ljudsko šolo in je zato ustrezni pouk slovenskega jezika nepotreben. Se več, ko bi se uvedla pismena slovenščina (Päda- gogische Stimmen: »nova slovenščina«) v šo- lo, bi imelo to za posledico, da bi se učenci ne naučili niti nemškega jezika. Ob zaključku je ugovor zavračal upravičenost »vmešava- nja« poslancev drugih dežel v koroške zade- ve. Beremo tudi, da bi preureditev šolstva v smislu interpelacije pomenila močan korak nazaj in bi bila »škodljiva Slovencem Koroške pri njihovem narodnostnem, duhovnem in gospodarskem napredku«. Interpelaciji je ugovor podtikal celo netenje narodnostnega nemira v deželi. Pädagogische Stimmen so pospremile ugovor z zagovorom obstoječe utrakvistične in nemške šole. Omenjale so tu- di, da Slovenci sami žele pouk nemškega jezi- ka, ki so ga označile s tem, da je ta jezik za Slovence v javnem življenju neizogiben. Ta želja se na šolah na »racionalen način (tudi) upošteva in prebivalstvo je s tem zadovoljno«; nasprotno pa »nacionalni agitatorji«, se pravi, slovenski narodni delavci, »skušajo vnesti 24 narodnostni prepir v deželo«. »K sreči pa,« nadaljuje list, »so na takih šolah učitelji, ki zavračajo narodnostne boje« in težijo k ide- alu zdrave pedagogike ter se z vsemi močmi prizadevajo varovati (utrakvistično in nemško šolo) pred udarci strankarskih (= slovenskih) napadov. Po pisanju učiteljskega glasila pa se k sreči ljudstvo ne pusti oropati miru in za- vrača take poskuse. Med zavrnitve takih po- skusov so Pädagogische Stimmen prištele tudi pismo 25 južnokoroških županov, izvemo pa še, da so bila podobna pisma poslana še iz Ot- manj, Gospe Svete, Velikovca in Podkloštra. Kmalu zatem so izšla v listu tri pisma ne- koga izmed učiteljev o vprašanju pouka slo- venskega jezika, zanimiv pogled enega učite- ljev na utrakvistično šolo. Prvo pismo, izšlo je v listu 1. junija 1882, je poudarjalo prizadeva- nje učiteljev za pouk nemščine na »sloven- skih«, se pravi utrakvističnih šolah. Tako kot ugovor 25 županov je tudi to pismo med dru- gim podčrtovalo vlogo nemškega jezika in po- trebo znanja tega jezika. Pisec je bil prepri- čan, da ima »povzemanje« srbohrvaških bese- di v slovenski pismeni jezik za cilj združeva- nje južnih Slovanov. »Potem stojijo številčna Elabotni Slovenci — je menil — pred alter- nativo, da postanejo Hrvati ali Nemci«. In kako bi to odsevalo na Koroškem? Pisec je bil prepričan, da bi bila izbira »najbrže kma- lu odločena«, z drugimi besedami: Slovenci bi se odločili za Nemce. Cez štirinajst dni se je pisec ustavljal predvsem ob vprašanjih pouka slovenskega jezika. Tako kot sočasni nemško- nacionalni tisk je povzemal zagotovila o ne- ustreznosti uporabe pismene slovenščine v šoli, saj bi jo učenci slabo ali sploh ne razu- meli. Zato se je pač treba v šoli posluževati slovenskega narečja, ki ga je pi^ec izenačeval z materinščino učenca, ter istočasno zavračal pouk nemščine kot učnega predmeta. Toda ni soglašal z omenjeno zahtevo 25 županov, ki so se po možnosti zavzemali za uvedbo nemškega učnega jezika na vseh osmih stop- njah ljudske šole, saj bi bilo kaj takega »eno- stavno nemogoče« in se lahko nemščina uvede šele tedaj, ko bo učenec lahko uporabljal nemški jezik. V tem je županska resolucija tudi v nasprotju z ustreznim odlokom dežel- nega šolskega sveta iz leta 1872. Tretje pis- mo z dne 1. avgusta je nadrobno povzemalo določila o diferenciranem pristopu k pouku slovenščine na posameznih šolah južne Ko- roške. Po omenjenem odloku so bile šole v Vratih, Kanzelhofu in Kostanjah popolnoma nemške, v drugi kategoriji so bile šole, v ka- terih so pričeli z uvajanjem nemščine že v prvem šolskem letu. Take šole so npr. bile v Lini pri Vribi, Rožeku, Žabnicah, Cačah in v St. Juriju pri Bleibergu (o. Smerče). V tretjo kategorijo pa so spadale šole, na kate- rih so pričeli s poukom nemščine v drugem razredu. Pismo omenja nekatere teh šol: Bi- strica na Zilji, Gorje, Lipalja ves, Ukve, St. Lenart pri sedmih studencih, St. Jakob v Rožu, St. Ilgen (?), Sv. Miklavž na Dravi, Mariji na Zilji in Podgorje. V nadaljevanju pisec povzema izkušnje, ki si jih je pridobil kot učitelj na »jezikovno mešani enorazred- nici«. Iz podatkov učiteljskega glasila je videti, da je imelo raznarodnovalno Nemško šolsko društvo (Deutscher Schulverein) leta 1881 na Koroškem štiri krajevne skupine.^ Videti je tudi sodelovanje učiteljev s to organizacijo. Tako je npr. namenila podružnica učiteljske- ga društva za Celovec — deželo tega leta Nemškemu šolskemu društvu 5 forintov ter se istočasno zavzela, da bi tudi druge podružni- ce namenile raznarodovalni organizaciji enak znesek.'' Dostopen je tudi podatek, da sta Nemško šolsko društvo in Germanenbund le- ta 1892 omogočila nabavo 1120 knjig, ki so bile razdeljene šolskim knjižnicam na 66 šo- lah po podatkih Kärntner Schulblatta (2. a,pril 1894) so bile »mnoge« teh šol na območju podružnice učiteljskega društva Celovec — dežela. Podobno se je za prejete knjige za- hvaljevala še podružnica učiteljskega društva za območje Zgornjega Roža.* NASTOP NOVE UČITELJSKE GENERACIJE Leto 1907 je bilo prelomno tako za koroško učiteljsko stanovsko organizacijo kot za nje- no glasilo. S tem letom sta namreč prešla v roke mlajše, izrazito nacionalistične generaci- je koroških učiteljev. Urednik lista je v tem času postal že omenjeni Norbet Rainer, ki je opravljal prevzeto dolžnost vse tja do anšlu- sa in še čez. Podobno tudi novo izvoljeni na- čelnik društva meščanskošolski učitelj Sekora in blagajnik Karbusch.^ Poudarjeni nastop nove generacije je pričel odsevati tudi iz dru- štvenega glasila. Značilen odmev take vrste je bil npr. še leta 1907^ napad na odprtje slo- venske privatne šole v Št. Jakobu v Rožu. Že dejstvo, da so se otvoritve udeležili tudi go- stje z Jesenic, je poslužilo listu za zapis o vnašanju nasprotstev v »našo mirno deželo«. List je dalje poudarjal nujnast ustanovitve močnega zidu proti takim prizadevanjem, saj bi v nasprotnem primeru lahko karavanška železnica škodila nemštvu. Kot najboljše sredstvo proti slovenski »kljubovalni šoli« je list pozival k ustanovitvi nemške šole v Pod- rožci. Iz leta 1913 je značilno mnenje Kärnt- ner Schulblatta o »slovenskem delu jugo- vzhodne Koroške« kot trdnjavi slovenskih klerikalcev, »zakletih sovražnikov« vsakega napredka in naprednih nagnjenj. Zanimivo je tudi opozorilo, da se slovenski učitelj mora navezovati na nemške kolege zaradi odsot- nosti slovenske liberalne stranke na Koro- škem.* 25 KÄRNTNER SCHULBLATT V LETIH PO PLEBISCITU Drugo prelomnico v usmeritvi koroškega učiteljskega glasila do Slovencev pomeni ple- biscit leta 1920. Za dotedanjo usmerjenost učiteljstva je gotovo zgovorno dejstvo, da je od 49 učiteljev, združenih v spodnjerožanski podružnici njihovega stanovskega društva za- govarjalo priključitev južne Koroške matič- nemu narodu vsega le ena učiteljica! Kärntner Schulblatt je po plebiscitu objavil tudi imena 33 učiteljev, ki so bili zaradi proslovenske de- javnosti leta 1921 odpuščeni iz učiteljske službe (Kärntner Schulblatt: »Zaradi delova- nja za Jugoslavijo«).' Posebej zanimiva pa so bila v učiteljskem glasilu v dvajsetih letih opozorila o vprašanju uvedbe kulturne avtonomije za slovensko skupnost. Za usmerjenost nacionalistično usmerjenih učiteljev je ob tem značilno dej- stvo, da se je na primer podružnica učitelj- skega društva v Pliberku leta 1928 enoglasno pridružila pri zavračanju take ureditve slo- venskega vprašanja na kulturnem področju tamkajšnji skupini protislovenske organizaci- je Kärntner Heimatbunda." Ob predložitvi za- konskega predloga o kulturni avtonomiji de- želnemu zboru je učiteljski list poudarjal sto- letno sožitje obeh narodnosti v deželi. Menil je tudi, da koroški Slovenci ne govore »čist slovenski jezik«, ampak »odmika j oči« se slo- vanski dialekt, ki ga je Kärntner Schulblatt poznamenoval s »koroško vindišarščino (Kärntner Windische)«, pomešano z mnogimi nemškimi jezikoslovnimi koreni in ga nekoro- ški Slovenci dostikrat »niti ne razumejo«. List je zagovarjal mnenje, da na Koroškem ni za- ključenega slovenskega jezikovnega območja, ampak da je to prepojeno z nemškimi jezikov- nimi otoki. Poleg tega skoraj popolnoma lo- čujejo Koroško od Kranjske Karavanke, tako da so koroški Slovenci izključno navezani na gospodarske stike z nemškimi sosedi. O vzro- ku nastanka utrakvistične šole (Kärntner Schulblatt jo označuje za jezikovno mešano) ob tem izvemo, da je bila ta šola ustanovljena zaradi spoznanja, da je obvladovanje nemške- ga jezika »eksistenčna nujnost« za Slovenca. Pred vojno so sicer posamezne občine zahte- vale — nadaljuje list — radi prizadevnosti »slovenskih agitatorjev« slovenske šole de- želni šolski svet je temu tudi ustregel, ven- dar so po nekaj letih »krajevni zastopniki« prosili za spremembo teh šol v »slovensko- nemške«, ker so slovenski krogi »kmalu spo- znali, da čisto slovenska šola pomeni zanje gospodarsko razvalino«. Učiteljski list je se- veda pozdravljal germanizacijsko vlogo utra- kvistične šole ter označil to šolo v času stare monarhije za »blagoslov za obe plemeni (!) Koroške«. Razumljivo je, da list ni bil navdu- šen nad zakonskim predlogom za ureditev slovenskega vprašanja s posebno kulturno av- tonomijOj ki bi zajemala tudi ustanavljanje čisto slovenskih osnovnih šol ter se zavzemal za dotedanjo šolsko ureditev. Ob koncu je Kärntner Schulblatt še nakazoval, da kolikor bi prišlo do izvedbe zakona, bi se to moralo zgoditi na podlagi recipročnosti z Nemci v Jugoslaviji v tem smislu, da bi bile priznane jugoslovanskim Nemcem enake pravice kot Slovencem na Koroškem. Sicer pa je Kärntner Schulblatt nakazoval zadržke do ureditve slovenskega vprašanja s posebno kulturno avtonomijo takoj, ko je bil osnutek objavljen. Tako beremo, da zakon ne bo opravičil upanja, ki ga vanj polaga zako- nodajalec. Vzrok temu naj bi bila določila osnutka o čisto slovenski šoli, ki bi vodila k povečanju narodnostnim prepirom na južnem območju Koroške ter prispevala k popolni odtujitvi Slovencev od nemških deželanov. Trn v peti je bilo seveda že nakazano dejstvo, da bi na čisto slovenskih šolah poučevali uči- telji »zmožni slovenskega jezika«; ob tem je list svaril pred nastavljanjem slovenskih uči- teljev iz Kranjske in Spodnje Štajerske, med- tem ko bi čisto slovenska šola lahko krepila slovensko narodno zavest in s tem zmanjše- vala število »Koroški zvestih Slovencev«. Ob koncu najdemo zagotovilo, da bo zakon o kul- turni avtonomiji le malo koristil nemškim manjšinam, medtem ko bo na Koroškem vodil v povečane narodnostne prepire. V vsakem primeru pa je treba še pred obravnavo zako- na zaslišati prebivalce južne Koroške, kajti »diktirani zakoni, ki ne najdejo med ljud- stvom razumevanja, praviloma niso dobri«. GLASILO KOROŠKIH UČITELJEV v TRIDESETIH LETIH Ze nakazana medsebojna vplivnost Kärnt- ner Heimatbunda in organizacije nemško-na- cionalističnih koroških učiteljev se je pokazala v drugi polovici tridesetih let, ali bolje reče- no, tik pred anšlusom. Dostopna dokumenta- cija nas navaja ne le k ugotovitvi, da so pred- stavljali učitelji enega glavnih germanizacij- skih vzvodov protislovenske »Koroške domo- vinske zveze« (Kärntner Heimatbunda), am- pak tudi k dejstvu, da je bil dokajšnji del učiteljev vključen še pred anšlusom v prepo- vedano nacistično stranko. Oris političnih usmeritev koroških učiteljev v letih po prvi svetovni vojni omogočajo ka- zalci vsakokratnih volitev v njihovo stanov- sko zastopstvo, imenovano Kärntner Lehrer- bund (Koroška učiteljska zveza). Po teh po- datkih se je udeležilo prvih volitev po zna- nem plebiscitu 1181 učiteljev. Ob 48 neveljav- nih glasovih je glasovalo za nemškonacional- no (»deutschvölkische«) listo 920 volivcev, medtem ko je volilo socialne demokrate vsega 26 213 učiteljev. V predstojništvo stanovske or- ganizacije (sindikata) je tako prišlo 12 nem- ških nacionalcev ter trije socialni demokrati. Na volitvah leta 1922 je ob 60-odstotni volil- ni udeležbi volilo nemškonacionalno listo 533 ter socialno demokratsko listo 227 učiteljev.^^ Za prihodnji razvoj Koroške in politične usmeritve dela koroških učiteljev pa so zna- čilne volitve leta 1927, na katerih je bila ob listi Kärntner Lerherbunda postavljena še »nepolitična« nacistična volilna lista. Takrat- no razmerje v politični usmeritvi koroških učiteljev utegne kazati dejstvo, da je prejel prvi kandidat liste Kärntner Lehrerbunda 876, medtem ko pa kandidat nacistične liste 445 glasov. Leta 1931 je bil delež kandidatov na obeh listah naslednji: prva lista 874 glasov, medtem ko nacisti 585. Zaradi prepovedi na- cistične stranke v kasnejšem obdobju je bila 1935 soglasno izvoljena nemškonacionalna li- sla.'ä — V tem času je zajemal Kärntner Leh- rerbtmd 70 "/e vseh koroških učiteljev." Znano je dejstvo, da so v letih pred anšlu- som »ilegalni« nacisti nastopali na Koroškem pod okriljem Kärntner Heimatbunda. Za ene- ga takih nastopov moremo vrednotiti tudi prvo »obmejno srečanje« koroških učiteljev med 4. in 5. junijem 1937 v tako imenovanem rožan- skem Karawankenhofu. Srečanje sta priredi- la Kärntner Heimatbund in učiteljsko društvo za Celovec-deželo, namenjeno pa je bilo vpra- šanjem južnokoroškega »jezikoivno mešanega dela« dežele. Kot govorniki so bili napovedani pisatelj J. F. Perkonig, vladni svetnik Franz Gornik in tajnik Kärntner Heimatbunda Alois Maier-Kaibitsch. Srečanje je podprl tudi de- želni šolski svet, ki je za 5. junij omogočil učiteljem pouka prost dan ob zagotovilu, da bodo učitelji nadomestili odpadle učne ure.'-' Kot vzrok za sklic srečanja so prireditelji navajali »neprestane neupravičene napade« nacionalne slovenske strani proti koroškemu učiteljstvu. Zato je treba »braniti šolsko in domovinsko delo učiteljstva!« V celoti pa je bilo rožansko srečanje usmerjeno proti isto- časnim pogovorom slovenske strani s pred- stavniki avtoritativnega režima za ureditev pouka slovenskega jezika na koroških ljud- skih šolah. Od tod tudi v Kärntner Schulblattu poudarjanje prevenstvenosti učenja nemške- ga jezika. Zasledimo celo trdtive, da je nemo- goče, da bi osnovna šola naučila učence obeh jezikov v besedi in pismu, sicer pa je znanje nemškega jezika za koroške Slovence življenj- ska potreba ter da težnja po razširitvi slo- venščine kot učnega jezika ni bila nikoli za- hteva večine slovensko govorečega prebival- stva. Beremo celo, da pomeni za slovenskega učenca naučen je slovenskega literarnega je- zika večjo težavo kot pa naučenje nemščine. Izvemo tudi, da drugače Slovencev ne ovira- jo pri ustanovitvi lastnih šol, vendar to »na lastne stroške«. Sicer pa bi pomenilo refor- miranje koroške »dvojezične« (= utrakvistič- ne) šole prepustitev tako slovenskega kot nemškega prebivalstva »kulturnemu in go- spodarskemu propadu«. Zato je v interesu enotnosti dežele, ohranitve miru in gospo- darskega dviga, da ostanejo nedotaknjene v celoti izkazane ustanove, ki so nastale iz živ- ljenjske nuje (se pravi obstoječa utrakvistična šola op.). V celoti se je rožanskega srečanja udeleži- lo 550 učiteljev iz vse Koroške. Tolikšno ude- ležbo je Kärntner Schulblatt pojasnjeval z ogroženostjo »obmejne šole«. Od vseh treh najavljenih govornikov je bil najbolj zani- miv in značilen pač govor tajnika Kärntner Heimatbunda Aloisa Maier-Kaibitscha. Med drugim je Maier-Kaibitsch omenjal, da »zna- ni« slovenski krogi vedno znova kalijo dežel- ni mir proti volji večine prebivalstva. Dejal je tudi, da se Slovenci lahko prosto organizi- rajo in da je dejstvo, da imajo več prireditev in zborovanj kot »Koroški zvesti« (Kärntner- treu). Obstajajo tudi slovenske gospodarske zadruge, ki imajo dovolj denarja za bogato podpiranje svojih somišljenikov. Dejal je še, da so Slovenci vedno odbijali priključitev k deželni (nemški) zvezi posojilnic. Tudi ne dr- že trditve slovenskega tiska, da nimajo Slo- venci na Koroškem političnih pravic ter v predstavniških telesih svojih predstavnikov. Poleg tega je bila Slovencem »pred daljšim časom« obljubljena kulturna avtonomija, ven- dar so takrat stavili previsoko svoje zahteve. Tako kot nemški nacionalisti po drugi sve- tovni vojni, je tudi Maier-Kaibitsch nakazo- val ohranitev tako imenovane »pravice star- šev« (Selbstbestimmungsrecht) pri določanju tega, kakšno šolo bodo obiskovali njihovi otroci. Ob koncu je še nakazal pripravljenost, da pride iz državnopolitičnih vzrokov do »modusa vivendi» med obema narodnostma, pa tudi pripravljenost nemške strani, da pri- speva k temu žrtve. Vendar pa je ob tem za- hteval uveljavitev subjektivnega principa za pripadnost k določeni narodnosti, češ da je nemogoče prisilno vključevanje Korošcev v »slovenski kulturni krog« (medtem ko je na- sprotni proces pač upravičen in zaželjen. Op. T. Z.) Od učiteljev je govornik zahteval, da ostanejo še nadalje tako zvesti Korošci in da vcepljajo v mladino duh 10. oktobra 1920, dneva plebiscita." OPOMBE 1. Kärntnisches Schulblatt (1869), Pädagogische Stimmen (1878), Kärntner Schulblatt (1887). — 2. Prim. Tone Zorn, O nekaterih vprašanjih slo- venske problematike na Koroškem v prvi polovici "(O. let 19. stoletja. Zgodovinski časopis, 1971, 249. — 3. Pädagogische Stimmen, 15. oktobra 1881. — j 27 4. Prav tam, 1. februarja in 15. marca 1884. — 5. Kärntner Schulblatt, 2. maja 1892 (nekaj letni- kov lista iz 90. let podpisani žal ni imel na raz- polago'). — 6. Kärntner Schulblatt, št. 1, 1938. — 7. Kärntner Schulblatt, 15. septembra 1907. — 8. Prav tam, prim št. lista z dne 15. oktobra 1913. — 9. Ti učitelji so bili (priimki so v glavnem pisani v nemški obliki): Kogelnik Franc in Mar- ko; Kari Doberšek; Mihael Herzerle; Johana Ku- rasch; Elise Kert; Hedvig Strel; Frančiška Pi- šek; Katarina Milač; Franc Ratey; Ursula Frie- ler; Elise Muchar; Andrej in Alojzija Vreček; Marija Zink; Frida Prisernig; Antonija Ferjan- eič; Jožef Gruschler; Viktor Wutej; Jakob Ko- vač; Antonija Zaplotnig; Bartl Cerne; Peter in Janez (Johann) Močnik; Bartl Jeloutschnig; Paul Koschier; Ignac Mlatschnig; Kari Hribernig; Jo- žef Napokoj; Ludvik Primoschitz; Luiza Gornig in Janez (Johann) Pilgram. — List je poročal, da za nekatere učitelje preiskave še niso končano (Kärntner Schulblatt, št. 1, 1921). — 10. Kärntner Schulblatt, št. 2, 1928. — 11. Prav tam, št. 9, 1927. — 12. .Prav tam, št. 6/7. 1922. — 13. Prav tam, prim. št. 7, 1938. — 14. Prav tam, št. 12, 1937. — 15. Prav tam, št. 5, 1937. — 16. Prav tam, št. 6, 1937. 28