Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 14. septembra 1933. m > Billlil Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. O narodnih voditeljih Pravih narodnih voditeljev, klenih, trdnih značajev, poštenih mož, mislim, noben narod na svetu nima na pretek, pa tudi Slovenci smo jih imeli in jih še imamo komaj za potrebo. In Bog bodi zahvaljen, ne bo nam jih manjkalo, dokler bomo živeli svoje slovensko življenje! Zakaj duh je, ki nas vse spaja, duh je, ki skozi nevidno ožilje prehaja od voditelja do slehernega slovenskega borca, da v enakomernem taktu sprevaja skupno voljo naroda na podoben način, kakor kri in živčevje v človeškem organizmu. ker je narod v svojem življenju suveren, od nikogar odvisen, ves svoj. Noben diktat in nobena volja, ki ni iz njega, nima v narodu izvršilne moči. Ob prevratu je bilo to na dlani. Kako lepo in hitro smo se vživeli v lastno življenje, četudi je bilo treba zamenjati skoraj ves upravni aparat, zakaj duh slovenstva, o katerem so naši tlačitelji mislili, da je že zatrt, je oživel v oktobru 1. 1918 takrat zedinjeno Slovenijo; in česar se nikoli nismo upali sanjati, se je zgodilo, da smo svobodni zadihali... Več kot polstomilijonka država, z vsem urejenim, do potankosti delujočim mehanizmom, ki je šesto let gnetel, preoblikoval, v retortah varil, šiba! in dresiral naš maloštevilni, na zunaj kai malo odporni, skoraj brezinteligenčni narod, — je ponikla v nepovrat, narod slovenski pa je ostal. Ves tako mogočni policijski aparat ni mogel zapreti ust pravim narodnim voditeljem. Bil sem v Rimu, v pisarni Jugoslovanskega odbora. Tudi iz domovine smo prejemali časopise, dasi zelo neredno in po velikih ovinkih, močno za-kesnele. Oh, s kakšnim spoštovanjem sem razgrnil pred seboj tiskano slovensko besedo kot neizrečeno ljub pozdrav iz domovine! Ta silni občutek prav razume samo tisii, ki dolga leia živi v tujem svetu. Zato prav posebno bode v oči vsak tako ali onako postavljen stavek, vsaka laka ali drugačna zaporednost besed, novic, poročil — zlasti belih lis. Za cenzorja povsem nedolžno poročilo je v tujini Slovencu pomenjalo več kot še tako izčrpna tajna pisma, ki smo jih tudi prejemali. Za nas v izgnanstvu je bilo bistveno: da je narod prav razumel velike zgodovinske trenutke, ki se morda nikoli več ne povrnejo. Nikoli ne bom pozabil, kako globoko mi je seglo do si’ca ob silnem ganotju, ki sem ga doživel, ko sem primerjal dvoje poročjl v slovenskem dnevniku. Iz naslova in uvoda prvega poročila sem razbral, da se je pred škofijsko stolnico v Ljubljani zbrala silna množica ljudi, ki jim je z balkona govoril knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Kaj je govoril, ni bilo treba čitati, ker je jasno povedala dolga bela lisa. V drugem poročilu pa sem čital ves lepo zasnovan sila patriotičen govor ljubljanskega mestnega župana, ki ga je govoril, ko je izročal srebrno trobento(l) nekemu avstrijskemu polku na soški fronti. Škofove besede so prišle iz slovenskega srca, bile so iskrene, je-drovite, tehtne, sočne in,polne in klene kot zdravo božje seme, — zato so segle v srca Slovencev in obrodile sad — svobodno Slovenijo. Županove besede pa niso prišle iz srca, marveč jih je narekoval trenutno razum, zato so ostale na papirju in ž njimi nobeno trobilo ni moglo prevpiti domoljubnih škofovih besed, četudi jih časopis ni priobčil. Južnoslovanska misel, kakor smo jo razumeli in tolmačili Slovenci doma in v tujini, je ob prevratu doživela svojo zmago v takratni zedinjeni Sloveniji. Počasi in s težavo, preko umetnih in pri-rodnih ovir predira med brate na jug, dokler ne zajame tudi Bolgarov. Je pa vprašanje, kako je pri njih poskrbljeno s pravimi narodnimi voditelji, trdnimi značaji, poštenimi možmi, ki bi razumeli narodnega duha, Fran Radešček. Zasliševanje »Jutro«, 9. septembra: Preporod narodov, probujenje in rast narodne zavesti so tesno spojeni z vzgojo in šolstvom. Narodnostni boji v področju iste države so navadno v glavnem boji za narodno šolstvo. Če se spominjamo na avstrijske čase, moramo potrditi, da je bistven del našega nacionalnega in političnega prizadevanja zavzemal boj za šolo. Mi smo videli v narodni šoli garancijo svoje nacionalne eksistence; iz enakega razloga nam je narodno sovražna država skušala baš na šolskem polju z omejitvami in šikanoznim izvajanjem nadzorstva, pa tudi s personalno politiko delati največje ovire. Germanizatorno osvajanje se je pri nas pred vsem vršilo potom šole ...« Pohod«, slovenski tednik (29. julija); Začne naj se pri najmlajših. Vsak učenec naj se nauči perfektno ekavščine. Vse nacionalne predmete, to je zemljepis Jugoslavije, zgodovina južnih Slovanov in njih književnost, naj bi se poučevalo v originalu... V javnem življenju naj se pusti vtihotapljati v naš jezik južne izraze. Vse javne ustanove, železnica, pošta, sodstvo, uprava naj ima enotno jugoslovansko terminologijo kakor vojaštvo. Čudno je, da se zakoni in uredbe sploh pri nas prevajajo.« Medklic: Čudno je, da se _ Pohod« sploh še tiska v slovenščini. Zakaj ne piše v jugoslovanskem jeziku? »Jutro« (ob takih pohodovskih predlogih molči.) Dr. Dragutiu Arandjelovic, belgrajski vseučiliški profesor, po rodu Srb (v »Pravdi«, 1. avgusta): »Odkar je naša država dobila ime »Jugoslavija , ki najbolje ustreza njenemu sestavu, smo padli v drugo skrajnost. Zdaj je adut Jugoslavija, jugoslovanski. Vse je zdaj jugoslovansko«. Celo jezik je postal jugoslovanski! . .. Zdaj se izogibljemo imenu Srb-srbski, Hrvat-hrva-ški, Slovenec-slovenski. So tudi že ljudje, ki mislijo, da se ne smejo več šteti za Srbe ali Hrvate ali Slovence, ampak za »Jugoslovane imeli v našem narodnem učiteljstvu... In zavedati se moramo, da je slovenski učitelj še danes eden najvažnejših faktorjev za ohranitev naše nacionalne svojine.« Damjan Rašič, predsednik Jugoslovanske učiteljske zveze, je na omenjenem kongresu v svojem govoru prav tako rekel, da mora učiteljstvo pomagati »pri izgradnji enotnega jugoslovanskega književnega jezika«. Ko se je proti temu oglasil »Slovenec«, je Rašič javno izjavil, da je mislil pri tem na izenačenje srbščine in hrvaščine, nikakor pa ne slovenščine. Po izjavi, ki ji nihče ni verjel, pa je izšla 30. avgusta dvojna številka belgrajske »Narodne prosvete«', ki je glasilo JUZ in katere lastnik je Rašič osebno. V tej številki beremo Rašičev govor na ljubljanskem kongresu »u celini«. In tu beremo, da je Rašič govoril tudi za »postupno izgradjivanje jedinstvenog književnog jezika«. Je zdaj še kdo, ki bi verjel njegovemu preklicu? In kaj poreko slovenski učitelji? »Jutro«, 9. septembra je reklo takole: »Poznamo naše narodno učiteljstvo in vemo, da mu smemo z ravno istim zaupanjem izročiti svojo deco, kakor so to smeli naši očetje.« »Pohod«, 9. septembra: »Noben Srb, Hrvat ali Slovenec se ne more pritoževati, da je jezikovno prikrajšan, za svobodni razvoj jezika jamči zakon. Zato se mi zdijo najbolj gnusni oni, ki brez povoda in vzroka skušajo dokazovati, kako velika nevarnost preti slovenskemu jeziku.« »Narodna odbrana«, glasilo Narodne odbrane v Belgradu, priobčuje v zadnji številki članek nekega svojega sodelavca, ki se zavzema za odpravo cirilice in uvedbo laii-nice med Srbi. »Pohod«, slovenski tednik, glasilo Narodne obrambe v Ljubljani, pa objavlja članek »Spoštujmo cirilico« (pisec noče pisati niti »cirilica«), v katerem pravi pisec: »Tudi se pojavljajo neke vrste moderni kulturonosci in zedinjevalci, ki čutijo neobhodno potrebo, da forsirajo neki črkarski problem in ki trdijo, kako bi bilo zelo važno, če bi uvedli pri nas enotno pisavo — latinico. Bratje Jugoslovani! Ali je res taka nujnost, da se forsira odprava cirilice ter se nadomesti ista z latinico? Jaz mislim, da ni.« (Sledi dolg članek v obrambo cirilice. nanjosti in vsako dekorativnost kot nepotrebno. Načrti arh. Husa za salezijansko cerkev na Kodeljevem pri Ljubljani, za salezijanski zavod v Bratislavi in cerkev na Dunaju, kažejo stavbarsko moč, čeprav so zelo preprosti in v narisih bolj vplivajo kot bi v izvršitvi. Model Toneta Kralja za cerkev Kristusa Kralja v Hrastniku je na zunaj brez oblik, znotraj pa vsa polna slikarskih in plastičnih olepšav. Arhitektura pa mora imeti tudi zunanje oblike, oblike morajo sebi podrediti snov, ne sme pa snov pogoltniti oblik. Stavbarstvo je najtežja panoga umetnosti in se ga ni mogoče lotiti kar mimogrede. Mladi slovenski stavbarji, kolikor je resnih med njimi, bodo morali dozoreti tudi do oblik ter dajati stavbam tudi zunanjost, gotovo ne v smislu stare dekoracije, ampak novih lepotnih form, ki bodo izražale estetske misli. Najmočnejše delo v tem oddelku je bila Sodobna kapela Toneta Kralja, izvršena v naravni velikosti z altarjem sredi med 12 piramidami z orodji Kristusovih muk. Križ nad altarjem je pogreznjen nizko doli do altarije mize, da je Kristusovo telo le do polovice vidno in visi na raztegnjenih rokah na križu. Vse delo je nekaka slikarsko-pesniška arhitektura, ki je poina groze, nekam tuja proti vsaki tradiciji: slikarski domislek, ki pa mogočno vpliva vsaj za nekaj časa. Je to slovensko delo, ki presega poprečnost in je močan izraz našega časa. Oddelek »Cerkev v slikarstvu« je bila zbirka bolj ali manj posrečenih krajin s cerkvami iz naših krajev, bolj slučajna zbirka, ki ni podala vtisa naših cerkev v naših pokrajinah. Tudi zadnjo besedo naj ima »Pohod«, 9. septembra: »Zdaj poslušajte, o vi vsi »poklicni« Slovenci, zdaj sledi naš jeklen odgovor: Jugoslovani smo, kor hočemo Jugoslovani postati!« Končamo z zasliševanjem citatov, ker hočemo končati! (Opomba zbiralca: Vse slovnične napake smo vestno ohranili.) Paul Lagarde:* Vse se ponavlja IPrevel A. S.) Ko so šli na pomlad leta 1813 prostovoljci iz Berlina na pohod, so prosili Schleierinacher-ja, da jih blagoslovi. Schleiermacher je v slavni pridigi imel za vzor Matevžev evangelij. Edini zanesljivi dokaz novega časa je, tako je pripovedoval, da bodo slepi gledali, hromi hodili, gluhi bodo slišali, gobavci bodo čisti, mrtvi bodo vstali in revežem se bo oznanjal evangelij. In leta 1814 je napočil nov čas, proti kraljevi volji seveda, naenkrat je bil tu. Nebogljena doba se je tega komaj zavedala in že leta 1819 jo je bilo konec s kraljevo voljo. Ko so se 1872. leta vračala v Nemčijo vojna krdela, ni napočila nova doba, marveč le nov red posvetnih stvari. Seveda se je govorilo vsepovsod o novi državi, napivalo se je novi državi, proro-kovalo se je o večni trajnosti te države. Toda slepi niso videli: nasprotno, še oniir^, ki so zrli dlje, so povezali ruto preko oči iz uradnih razlogov. Hromi niso shodili: marveč čas utemeljitve je poplavil vso deželo, umazanija se je izlila preko nje, kakršne se ni videlo izza časov Law-a. Zakonodaja se je krojila z ravnilom, dragoceno pravo, nemško pravo je postalo brezpravno, volja uradnikov postane pravo. Gluhonemi niso slišali: vest ni smela govoriti, skakati od prepričanja do prepričanja se je imenovalo patriotizem, igrajoč Polonija. Mrtveci niso vstali: mučenikom stare pobožnosti so se pridružili manjši sobrati, slabotnejši sicer, ker so bili njih starši starci. Kulturni boj se je vnel v obeh cerkvah, v evangeljski je splahnela pobožnost, ki je še ostala, zmagala je nejevera pri nekatolikih, praznoverje v katolikih. Revežem se ni oznanjeval evangelij: evangelij križa, ki je obljuba večnega življenja. Pridigovali so — socialni demokratje in v naravoslovje omikani profesorji — zahtevo, enako pravo uživanja vseh na svetu in nauk, da posmrtnega življenja ni... Ko je prenehalo biti plemstvo, kar bi moralo biti, vedno živo ginljiva meja navzgor in navzdol, močnim in svobodnikom in šibkim svobodnikom, tedaj je plemstvo doživelo. Kajti le naloga ohranja življenje. Ostali so le upravniki /clačanlskih dajatev in dvorni uslužbenci. Nemški duh. O črni, rdeči, zlati internacionali govori ves svet: siva internacionala kroži pod imenom liberalizem. Zdi se mi, da je čas njegove meje utesniti, brezdomovinski je, kakor njegove sestre in zaradi tega slehernemu narodu v izredno pogibelj. Enako rad vlada kakor ostali trije členi rodbine, a moč * Psevdonim pisatelja in orientalista Botticherja, 1827— 1891. Prinašamo odlomek iz knjige »Deutsche Politik und Religioiu. Slovenske Madone so bile razstavljene v posebnem paviljonu. Sodobno slovensko sliko Madone je hotela pokazati ta razstava. Kar je bilo po vsebini močnega in krepkega, so razstavili mladi, starejši, kar jih je bilo zraven, pa so tehnično popolnejši, čeprav ni bilo med njimi naših prvih umetnikov. Razstavljene so bile oljnate slike, grafika in kipi. Med vsemi sta vladala Tone in France Kralj po številu in kakovosti, za njima so prihajale Piščančeva, Pregljeva in aMra Kraljeva, potem Globočnik, Košir, Mežan itd. Med starejšimi sta imela največ stvari Gaspari in Vavpotič. Najmočnejše delo je velika risba Toneta Kralja »Madona pod Križem«, ki pa ne predstavlja prav za prav Marije, ki je po sestavi slike le postranska podoba, ampak je upodobljeno prav za prav le križanje samo. To delo Toneta Kralja jc popoln ekspresionizem, risarija je postranska stvar in zanemarjena, anatomija ni upoštevana, perspektive ni. Je pa delo silne notranje moči, strahotnega občutja, ki vpliva tudi na preprostega človeka neposredno z vsebino, čeprav estetično izobraženega človeka moti oblikovna stran. Gotovo je to delo Toneta Kralja najmočnejša umetnina, kar jih je ustvarila slovenska umetnost v zadnjih letih, gotovo pa najmočnejša stvar, kar jih je ustvarila doslej mlada generacija. Mladi slovenski umetniški rod zanemarja obliko v umetnosti ter je zavrgel načelo: »Umetnost zaradi umetnosti.« V umetnost je spravil vsebino. Pokazuje se, da ima v nabožni umetnosti tudi religiozno vsebino. Je notranja moč v teh ljudeh. Umetnost brez notranje moči je prazna in mora ni morda ono za čemer stremi: hrani se iz lagodja in od želj za videzom, mori, čeprav ne namenoma, vesti in možnosti življenje dojeti kot celoto, tako ubija osebnost. Tudi možje, ki niso ortodoksni, a vneti pobor-niki religije, ki so celo mnenja, da žive narodi le po religiji, celo ti zapadajo splošno prevladajoče-rau vplivu liberalizma in njegovemu osnovnemu nazoru, ki negira naravo in zgodovino. * Duhovno obubožanje našega naroda (nemškega) je tako napredovalo, da je v Nemčiji najobčut-nejše pomanjkanje mož. Značaji se v nemški državi ne morejo tvoriti: komaj, da se ohranijo nad vodo oni, ki so že izoblikovani. Pomislite, kakšen pritisk se izvaja nad domovino po liberalni teoriji in njeni zakonodaji zoper življenje, zoper zgodovino; pretehtajte kako težko se je pod tem pritiskom gibati onemu, ki sledi svoji vrojeni lastni bitnosti. Kaj pa je značaj, če ne svojska bitnost, če se srne zreti svojskost kot nekaj od Boga hotečega! Moje misli so posvečene posameznim življenjem v protest onemu viharju, ki hoče naš plemenski narod samoljubno spraviti v enotno kašo. Voditelj (Fiihrer). Nemčija naj nikoli ne veruje, da bo mogoče vstopiti v novo dobo življenja brez novega ideala. Naj pomisli, da klije resnično življenje od spodaj navzgor in ne narobe, da novo življenje ni dano: treba ga je pridobiti. OPAZOVALEC Mimogrede — Komur manjka ganglovsko patetičnih besed, naj si zapomni naslednje primere: »Smo, ker hočemo postati! In zakaj hočemo postati? ... ker smo mladi, zdravi, kleni, ker čutimo silno moč, silno življenje, ki nam to hotenje razvnema. .. priliva ognja... plamti čedalje silneje in čedalje lepše ... premagati ozke meje... se razliti kakor deroča reka ... naše mlade, neoskrunjene, življen-ske sile, naše poštenje, naša uvidevnost... prilili novega olja ... vero vase ... naša silna volja ... neupogljivo hotenje ... zdravi, nekorumpirani, ne-degenerirani, nestrankarski mladci ... prvi izvor našega hotenja ... granitni temelj naše bodočnosti... iz tega vrelca črpamo moči ... trajne in trdne spomenike ... ustvarjalna moč iz samega hotenja ... obilica našega zdravja in poštenja ... ker smo ne samo hoteča in stremeča ter čuteča bitja, temveč tudi misleča bitja .. . postalo kri in meso ... naši jekleni odgovori, granitni temelji ...« Te-le zanosne besede lahko uporabiš za kakršenkoli članek, pa naj bo za ali proti. Je pa to priporočljivo le za poklicne govornike, mi pa smo jih prepisali iz tiskanega članka. Papirju niso take besede nikoli v čast. — Juristom je dal neki ljubljanski list takle nasvet: »Oglejmo se po naših sosedih! V Italiji velja le brutalna sila; v Nemčiji ravno tako. Tam so si nemški juristi usvojili sledečo smernico za svoje delovanje: Sodnik bodi pravičen, toda njegova objektivnost imej meje tam, kjer gre za vprašanje naroda; življenjske interese naroda mora sodnik brezobzirno staviti nad formalno pravo: Tako torej drugod. A pri nas? Dregnimo malo naše božje vo- preiti v maniro. Mladi slovenski umetniški rod ima v sebi življenjsko silo. Ta sila pa je še neukročena, naravna, kot hudournik. Išče novih potov. To je prav! Ravno na razstavi »Slovenskih Madon« je bilo videti, da išče naš mladi uinet. rod stika z dušo slovenskega človeka. Pravi odmev bo pa naša mlada umetnost dobila med narodom takrat, ko bo spoznala, da je treba podati vsebino tudi v pravi in dovršeni obliki. Ne gre za kakšne zastarele oblike, ampak za popolnost forme. Preprostost in primitivnost ni bila še nikoli kulturni višek, nikoli se ni trajno prekvasila in poplemenitila duševnosti naroda. Voditi naroda primitivnost ne more. Vse življenje in vsa duševnost v Evropi je danes tako razruvana, ker manjka človeštvu bodisi v politiki, bodisi v družabnih odnosih plemenitosti oblik in občevanja. Za to je treba storiti korak naprej. Ce naj ima umetnost za ljudstvo pomen, mora imeti vodilno vlogo v duševnem življenju naroda! Mora urejevati zmedo in kaos v dušah. Za to je pa treba, da podaja močno notranjo vsebino o dovršenih, popolnih in res umetnih oblikah, ki jih doseže umetnik le z resnim vztrajnim in poglobljenim študiranjem umetnostne tehnike. Ni prav, če se umetnik prepusti toku časa, brzini, s katero niti današnji mehanični čas, ampak je treba, da napake sodobnosti odstra-nja in stremi za nadčasovnim. Veliki umetniki so vedno stali nad svojim časom, čeprav so rastli iz njega. leke (t. j. sodnike, op. ur.) na merodajnih mestih, naj se zganejo. Potem pa — ajd na razčiščevalne pohode!« (Vzdevek »božji volek« za jurista je iznašel jurist in komponist g. Anton Lajovic.) — »Leta 1919 sem na nekem shodu govoril, kaj so po osvobojenju naše naloge in pravice. Po enournem govoru, ki je poslušalcem ugajal, se je pa oglasila neka stara ženica in vzkliknila: »Samo če bi bil cuker!- Na pragu svobode je torej ta ženica mislila samo na sladkor in na nič drugega.« (Iz govora ministra g. Puclja na Murskem polju 3. septembra 1.1.) — Poročila iz Pariza pravijo, da se bo razbila francoska socialistična stranka, ker se večina stranke ne strinja z delom strankinega parlamentarnega zastopstva. Da uredijo spor, je stranka sklicala kongres, na katerem hoče večina nastopili proti soc. parlamentarcem. Zmerni socialist Hauck nasprotuje temu, češ, »v stranki naj vlada svoboda mišljenja«. Temu »socialistu« bi potemtakem zadostovala ena sama stranka za ves svet in za vse razrede. — Hitler in Dollfuss se gledata kakor dvoje škilavih oči. (Primera je Shakespearejeva, kolikor gre namreč za škilave oči. Junake je imel za svoje drame drugačne.) Le kadar pogledata Mussolinija, je njun pogled enako prijazen. Neki nemški list je pred nekaj tedni zapisal, da je italijanski minister maršal Balbo židovskega rodu, pa je Hitler ta list takoj prepovedal za nekaj časa. Zadnjič pa je dunajska ; Arbeiter-Zeitung« kritizirala ministra Balba, pa jo je Dollfuss takoj obsodil na 200 šilingov (1800 Din) globe. — V Gospicu je bil te dni zaključen proces proti četrti skupini »liških vstašev«. Pred temi štirimi procesi pa so se vršili trije procesi proti trem skupinam »liških vstašev« pred sodiščem za zaščito države v Belgradu, — V Nemčiji je novi režim v teh nekaj mesecih napolnil vse kaznilnice, preiskovalne in policijske zapore s »protidržavnimi elementi« (= pro-tirežimskimi), tako da je v teh zaporih okrog 40.000 do 50.000 političnih aretirancev. Poleg tega pa je moral režim ustanoviti še tako imenovana koncentracijska taborišča, ki jih še vedno znova ustanavlja. Zdaj je v Nemčiji 65 takih taborišč, kamor so izgnali nezanesljive državljane. Skupno jih je v teh taboriščih prav tako okrog 50.000. Tako je v Nemčiji najmanj 80.000 politično nezanesljivih in nevarnih ijudi pod ključem in stražo. Če bodo tako na moč hiteli, bo v enem letu pregnana in zaprta večina Nemcev. Potem, bo zaradi varčevanja kazalo zapirati »državotvorne elemente«, ker jih bo manj. Kri ali duh? Nemški fašizem je začel svojo propagando tudi med švicarskimi Nemci. Toda malokje, še med Francozi komaj, je tako odločno zavračan, kakor vprav od švicarskih »rojakov«. Načelno in stvarno jih je zlasti zavrnil »Konrad Falke v »Neue Zii-rischer Zeitung« pod naslovom »Kri ali duh?« Ker veljajo njegove besede bolj ali manj za vse fašiz-me in nacionalizme na svetu, posnemamo iz tega sestavka nekaj misli. »Globoka beseda — če se ne motim Gustava Le Bona — pravi: Narodov ne vladajo njihove naprave, ampak njihov značaj. In nedvomno ima nemški značaj, poleg mnogih izvrstnih lastnosti, nagnjenje k nasilnosti, ki prodira vedno vnovič na dan. Danes, slabi dve desetletji po začetku svetovne vojne, doživljamo spet tak izbruh. Enkrat navznoter, ko drži narodno-socialistična stranka svoje politične nasprotnike v šahu na način, ki ga jemlje ves civilizirani svet le z zavzetjem na znanje. Potem pa tudi navzven, pri čemer so akcije bolj prikrite in manj vidne same, kot v svojih učinkih. ... če hočejo Nemci prisiliti ves svet, ali vsaj vse, ki govore nemški jezik, da »ozdravijo na nemškem bitju«, bodo prizadeti vendar hoteli, da tudi rečejo svojo besedo. ... Če bi se katerikoli sili na svetu priznala pravica, pridružiti nas nemške Švicarje k Nemčiji samo zategadelj, ker govorimo tudi po nemško, tedaj bi raje opustili ta jezik (in s tem jezikovno skupnost z nemškim narodom). Ob Lac Lemanu in ob Lago di Lugano živi prav tako kakor ob Zuri-škem in Viervvaldstattskem jezeru tista ljubezen do svobode in tisti duh svobode, v katerem vidimo skupni vir naše mnogoobrazne kulture in zraven katerega stoji jezikovni izraz našega notranjega življenja šele v drugi vrsti. ... Če bi morali res pripisovati vse, kar se godi danes v Nemčiji, »arijskemu plemenu«, bi mu samo želeli, da se kar najhitreje pomeša s kakim drugim (če se še katero hoče sploh pomešati z njim!)« Nekoliko luči! Letos je minilo 25 let, odkar so ptujski Nemci in nemškutarji napadli glavno skupščino Družbo sv. Cirila, in Metoda, ki je prišla to leto zborovat v Ptuj. Ta napad na slovenski zemlji je bil nesramen in surov, plod duševnosti nemškega malo- meščanstva in takratnih narodnih bojev. V odgovor so mu v Ljubljani sledili septembrski dogodki. O tem je napisal urednik »Naših Zapiskov«, dr. Anton Dermota, naslednjo sodbo (1909, stran 239—240): Ljubljanska dnevnika »Jutro« in »Slov. Naroda imata res mehko srce! Osem ljudi je izgubilo v enem hipu življenje pri nesreči z letalom 12. septembra t. 1. na Studencu pri Ljubljani. Sorodnike in znance ubitih ter vse občinstvo, ki čuti človeško, je dogodek pretresel do mozga, ker je dogodek tako nenavaden kot le kaj. Pred resnobo smrti utihne najbolj zakrknjen človek ter sočustyuje z rajnkimi in sorodniki. Nekemu delu ljublj. časnikarstva je pa »napredek« več kot človeško življenje. Slov. Narod« je opisal nesrečo z kinematografskimi naslovi, kot »V sivini megle je kosila strašna smrt«, pravi »da se moramo zavedati, da brez žrtev ni napredka« (ali bi hotel postati ta časnikar sam »žrtev« napredka?), da povsod kamor reže človeški genij (menda je pilot genij?) nova pota kvišku (doslej so veljale take prispodobe za duševno ustvarjanje, nekim ljudem je pa menda šport in stroj genij in talent!), padajo ob njih žrtve tu težje, tam lažje«, da je »težko človeku doumeti veličino teh žrtev« (pri slučajni nesreči, ko noben izmed pokojnikov ni imel namena pustiti življenja za pot na Sušak!), da »samo narod, ki ohrani tudi ob najhujšem udarcu usode mirno kri in jeklene živce, ima bodočnost« (doslej nesreče v prometu še niso odločevale usode narodov, šele iz »Slov. Naroda« smo izvedeli, da bi se Slovencem vkljub »Slov. Narodu« godilo vse drugače kot se jim, če bi nesreč v prometu ne bilo!) itd. »Jutro« pa je vzklikalo pri letalski nesreči: »Mi letimo naprej! Jutru« so človeška življenja pač številka v bilanci o izgubi in dobičku. Tako je ozračje, v kateri vedri in oblači neka žurnalistika. 0 POLITIKI. Kakršna je, pa naj ne bi bila. — Vsa politika temelji na nebrižnosti večino tistih ljudi, brez katerih ne bi bila mogoča. — Politika je bila najprej umetnost, kako za-braniti ljudem, da bi se vtikali v svoje zadeve. V poznejši dobi je postala umetnost, kako prisiliti ljudi, da odločajo o zadevah, ki jih ne razumejo. Drugo načelo se je zvezalo s prvim. Med različnimi zvezami obeh načel je tudi sledeča: obstajajo državne tajnosti tudi v državah s splošno volilno pravico. To je potrebna in življenja zmožna kombinacija. Rodi pa včasih viharje in sili vlado k izmikanju. Vlada je tako prisiljena, krmariti proti svojim načelom in krmari zato kolikor more proti svojim načelom v smeri do absolutne moči zase. — Če nasprotnik pretirava naše moči in namene, če nas slika z ostrašujočimi barvami, da bi hujskal proti nam: potem dela za nas. — Dejstvo, da ima vsaka država sosede, je edina obramba naroda pred državljansko vojno. — Veliki dogodki so veliki le za malega duha; za pozornega človeka so neopazni in trajni dogodki tisti, ki odločajo. Paul Valčry. Vsak Slovenec naj bere tednik „Slovenija“ »Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-ljivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je muenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik. Še »izgraditev enotnega književnega jezika" in slovensko učiteljstvo List »Slovenija« je v poslednjih dveh številkah poročal o izjavi g. Damnjana Rašica, predsednika Jugoslov. učit. združenja, da je med načeli- jugo-slovenskega učiteljskega združenja tudi »izgraditev enotnega književnega jezika«, kakor tudi o njegovi izjavi, češ da je pri tem mislil na srbsko-hrvaški, ne pa na slovenski jezik. Na zborovanju, kjer je podal g. D. Rašič prvo svojo izjavo, je bila sprejeta dolga resolucija z več ko 50 točkami o delovnem programu jugoslovanskega učiteljstva. Med njimi je v II. delu pod 7) tudi sklep, ki govori o šolskih knjigah in ki se glasi na koncu dobesedno takole: »Gradivo u svakom udžbeniku i preporučenim dečjirn knjigama • listovima treba od drugog razreda da hude štam- * pano po člancima naizmenično obema azbukama (t. j. v latinici in cirilici), podešavajuči tako, da obe azbuke budu približno podjednako zastuplje-ne, da bi so i u pismu postiglo jedinstvo. — Vremenom potrebno je pristupiti konačnom rešenju pitanja o jednom pismu i jednom dijalektu.« Za vso to resolucijo — pravi avtentično poročilo v glasilu jugoslovenskega učit. združenja >Nar. prosveti« od 30. avgusta 1.1., da je bila sprejeta »kao izraz mišljenja jugoslovenskih učitelja i kao baza za njihov dalji rad«. Znova pravimo, da mora biti v tem vprašanju izključena vsaka dvoumnost; zato mislimo, da je naša pravica in naša dolžnost, ako vprašamo slovensko učiteljstvo, ki je glasovalo za gornjo resolucijo: 1.) Kako si zamišlja tiskanje slovenskih učnih knjig, slovenskih mladinskih knjig in listov »naizmenično obema azbukama«, t. j. v latinici in cirilici? 2.) Kaj pomeni v tej resoluciji »jedan dija-lekat«? 3.) Kakšno je stališče slovenskega učiteljstva v tem vprašanju? Prosimo za točen in jasen odgovor, kakor je za to stvar potreben in kakor je vreden ljudi z načelnostjo. Mislimo, da bi slovenski javnosti moralo brez ovinkov odgovoriti na ta vprašanja pred-sedništvo slovenskega dela učiteljstva v jugoslo-vanjskem učiteljskem združenju. „Mi letimo naprej .. Tudi slovenski ljudje so pomagali rešiti 1. 1683 Evropo pred barbari z Balkana Na Dunaju so slavili 12. septembra t. 1. 250-letnico zmage nad Turki. Slovesnosti so se udeležili tudi Poljaki, ker je imel vrhovno poveljstvo nad krščanskimi armadami poljski kralj Jan So-bieski, ki je rešil Dunaj in z njim zapadno Evropo s poljsko vojsko, zlasti konjeniki v zvezi s cesarskimi polki ter uničil vojne trume velikega vezirja Kare Mustafe. Slavnosti so imele mednarodni značaj, ker so se jih udeležili tudi Francozi, Madžari in drugi. Bojev zoper turško proslavo, ki je vdrla v Srednjo Evropo 1.1683 z velikansko močjo, so se udeležili z velikim junaštvom tudi Slovenci, česar ne smemo pozabiti, ter so tudi Slovenci pomagali rešiti evropsko kulturo z orožjem v roki. Kranjsko (slovensko) vojsko je peljal v boj zoper Turke naš zgodovinar in eden izmed naših najpo-žrtvovalnejših domoljubov Janez Bajhard bar. Valvazor, ki je spisal in izdal veliko delo »Ehre des Heržogthums Krain« (čast vojvodine Kranjske), sicer v nemškem jeziku, pa s slovenskim posvetilom: »Bukve tedaj pojte, na usem svetu stojte, po useh deshelah letite inu mojo zhast donesite.« Janez Bajh. bar. Valvazor je zastražil s svojimi vojščaki najprej ravno slovensko ozemlje na Sp. Štajerskem, ker je varoval Vildon, pozneje se je pa pomaknil v Fiirstenfekl, in v Hartberg. Slovenski vojščaki so bistveno pomagali pri zmagi nad Turki in so jim štajerski deželni stanovi v priznanje in zahvalo dali skovati posebne zlate in srebrne spominske novce, kar je bilo v tedanjih časih posebno počaščenje. Občinske volitve v Sloveniji so razpisane na 15. oktobra 1.1. Vrše se že shodi, ki imajo dejansko namen, agitirati za volitve. Dne 9. t. m. je zborovala Jugoslovanska nacionalna stranka v Mariboru. Na zboru je nastopil tudi minister dr. Kramer. Po »Jutru« posnemamo, da je povdaril zadovoljivi uspeh volitev v moravski in vrbaski banovini in da je povedal tudi: »Rezultat občinskih volitev v teh dveh banovinah pa je po svojem pomenu daleč presegel banovinski okvir. Bil je smrtni udarec oni fikciji opozicije, ki se je dolgo delala pred javnostjo, kakor da ne priznava sedanjega režima in da bo z abstinenčno politiko držala narodne množice od sodelovanja pri državnih in drugih javnih poslih. Sedaj hiti opozicija popravljat usodepolno napako od 8. novembra in razen ekstremističnih Mačkovih ljudi, ki na Hrvaškem propovedujejo abstinenco, a se bodo korenito urezali, so vsi opozicionalni voditelji živahno na poslu, da pri občinskih volitvah poskusijo z aktivno udeležbo priboriti vsaj del izgubljenih pozicij nazaj. Tako je tudi pri nas. Iz tabora protivnikov ju-goslovenske ideje in nasprotnikov složnega sodelovanja ljudstva na javnih poslih slišimo sedaj same blage besede in izdana je parola: »Vsi na volitve, ker te volitve niso politične, temveč so gospodarske!« Toda zdi se mi, da čim bolj govorijo danes tudi zagrizeni punktaši o gospodarskem značaju občinskih volitev, tem intenzivneje mislijo na njihov politični pomen. Že verjamem, da imajo premnogi med njimi ambicijo, se po »gospodarski« poti zopet povzpeti na politične stolce.« MALI ZAPISKI Prepovedan list. Državno tožilstvo v Zagrebu je prepovedalo, širiti št. 60 tednika »Kokot« od 22. julija t. 1. Poslovanje italijanske pošte in cenzura. D. S. Merežkovskij: Napoleon (54. nadaljevanje.) , »Napoleon je ves živel v misli, pa je ni mogel doumeti s svojim spoznanjem; zametuje sploh vse idealno in mu odreka resničnost, medtem pa si iskreno prizadeva, uresničiti ga,« pravi Goethe. Kako čudno! Napoleon, eden najumnejših ljudi, — a če merimo um po globini, s katero 'je doumel resničnost, tedaj najumnejši človek vsaj zadnjih dva tisoč let, — ne vidi, ne pozna, ne spoznava svoje lastne misli, tako velikanske, da »živi ves v njej"«. Ali je to mogoče? Zwei Seelen wohnen, acb, in meiner Brust! V prsih mojih, ah, živila duši dve! Postojna, avgusta 1933. (Agis.) Iz Ljubljane v Št. Peter na Krasu rabi brzovlak komaj 1 uro in 45 minut. Osebni vlak rabi nekaj več. Koliko časa pa rabi razglednica s pozdravi, če jo pošlješ po pošti iz kočfjivo1^vprašanie^Pred^nevMe ,)nevna in nočna. Misli nočne duše ugašajo v dnevni, nSr DSedovil da ie nreiS ,zvezde v Sončnem svitu’ Sonce ™ora zaiti, da se razglednico iz Liubliane šeb> no P°kazei° zvezde. Toda Napoleonovo sonce ne zahaja ni- šestih dmdi-druid da nrpW koli: >>LuČ’ ki ga je obseva,a’ n* ^ni]a niti za trenutek,. Pismo no ne ti h d n p h Nek? ™ kakor *e rekel Prav ta Goethe‘ Zato tudi "e vidi svojih gda"t " miS" ~ ZVeZl1- A" ^ J* ZVOn spomi^" fo irugega^ot^pozdravi^n nekaj oktobra 1809, po Wagranu, so prijeli med parado podpisov šele no sedmih dneh nf\ lrgU schonbrunnskega gradu pri Dunaju mladega člo- od datuma poštneea nečate Kte veK’ skorai še dečka’ Marega 18 let, »z jako belim in zasS Dostav V vlak^na doma nežnim’ ^akor dekliškim obrazom«, Friderika Stapsa, sina čem poštnem uradu ali io došT Protestantovskega pastorja v Naumburgu. Iz stranskega S ce o ^rrSrf’nadnrLled 9 žePa suknie mu *» štrlel velik, nerodno v papir zavit Celo v času svetovne vihre, ko je £uJmi®ki n?ž- S..!cm je. hotel umoriti Napoleona, I nvc“’vuic kakor je pri zaslisanju takoi prizna . bila poleg raznih drugih zaprek, ■ Zakaj ste me hoteli umoriti?« vsa posta podvržena strog, cenzuri, >>Zal ker de] , domovini...« »V' «•* <*«•<. vi sto bolii. Pokličite Corvisarta!« goče pa je MussoUni predpfsal Stap« TfziavK6””’ “‘F™"'’ * I****1 »battaglio« tudi za poštno pošlo- *J popolnoma zdrav. vanje! Potem pa nič čudnega! NapohZ C° P odPuscanJa«> -ie rekel »Istra.« »Nočem odpuščanja, kajti zelo mi je žal, da se mi ni posrečilo umoriti vas,« je odvrnil Staps. Volitve v Delavsko zbornico »Vrag te vzemi! Vam hudodelstvo menda nič ne po- 111 eni so razpisane za 7. in 8. oktobra ... . , , , , , , ' v t. 1. Zanimivo je pri teh volitvah, >Vas umonti m hudodelstvo, ampak dolžnost.« da so bili zoper nje takoimenova- ce vas vendarle pomilostim, ali mi bote hvaležni?« ni narodni strokovničarji, kakor \,e’ lu temu vas umorim.« poroča »Delavska Politika«: »Napoleon je odrevenel,« se spominja samovidec. i v, 00 »lo so plodovi razsvetljenstva, s katerim je okužena »Pod poslovno številko 198- 33 Nemčija. Toda s tem ničesar ne opraviš: s topovi ločnic ■’° .razP°l VK avg,US a • n,a ne iztrebiš,« je rekel okoli sebe stoječim, ko so odvedli svoja društva m podružnice - ta stapsa. »Pozvedite, kako umre, in poročajte mi, društva obstoje večinoma le iz St je umr| kot junak Ko * predli, da ga štampiljk in njih čuvarjev - pi- ljgtrele, je vzkliknil: »Naj živi svoboda- Naj živi Nem- smo, v katerem pravijo med aru- žija!... Smrt trinogu!« In se je zgrudil mrtev. gim‘ „-v Napoleon ga dolgo ni mogei pozabiti. »Ta nesrečnik mi ,Obveščamo Vas, da smo pre- ne gre iz spomina. Kadar razmišljam o njem, se mi zme- jeli od našega glavnega odbora dejo misli. To je več, kot morem razumeti! JNRS. (to je jugoslovanskih na- Cela me passe!«:! rodnih radničkih sindikatov, op._ Kaj je prav za prav več, kar more razumeti s svojini ur.) iz Beograda vest, da se je skoraj brezkončnim razumom, v tem osemnajstletnem vodstvu posrečilo preprečiti pred- dečku,'»z jako belim in nežnim, kakor dekliškim obra- videne volitve za Delavske zbor- zorn , obrazom starodavnega junaka in krščanskega mu- nice • čenča? Kaj ga je pretreslo do »odrevenelosti ? Mar ne T ... ., .. podobnost z mladim Bonapartom, jakobincem 93. leta, ki Jedilnik avstrijskega hrczpttsel- je rekel prav tisto, kar bi mu bil lahko odgovoril tudi nega delavca. staps na vprašanje: »Mar za vas hudodelstvo nič ne po- Avstrijski brezposelni imajo meni?' »čudno vprašanje! Isi dolžnosti, ni zakona tam, svoj list Stempler . Ta prinaša k^5’ n* svobode... Z večnimi črkami je zapisal stvarnik sledeči dopis 'svojega naročnika: v^človeško srce človeške pravice.'1 Če bi lastni moj „ n' x 0(30 hotel postati tiran, bi ga zabodel z bodalom! r’ Da, , * a z.v, L 0 U.1°C1 ?°‘ P . .1 > morebiti ga je pretreslo tudi to, pa vendar ne samo to, kako živi brezposelni, priobcuiem L i •„ l ... . v j svoj »gospodarski načrt«. Za dru- ^ ’ £ J p" ™™tl1 s™ ° nemoč pred žino treh glav prejemam mesečno "ok°r ^Poznano silo. Prav ko da b. mu bil hipoma blisk 54 šilingov (J 472.50 Din) pod- n^oyo no™°. dušo nočno pol uto neba, kjer j6 ***** i' SV' He,e"° V dneVm P°U"’ šilingov Goethe, veliki pogan, bi se bil začudil in ne bi bil 1 kg sladkorja..............1.42 verjel, če bi mu bili rekli; da je ta neizmerna misel, v 1 T masti .... 2.70 kateri je Napoleon ves živel, čeprav je ni mogel doumeti 14 ” koruzne moke 4 90 s svoj*111 spoznanjem«, bila vsaj napol »krščanska misel. 2 ” krušne moke L10 Še bolj bi se bil začudil in še manj bi bil to verjel Na- 3 » pšenične moke' ' 2.55 poleon sam. Kljub vsem papeževim blagoslovom, kaj mu % kavi n e priirtesi . ' ’. 480 je prav za prav krščanstvo? kruh ........ 4.80 Meniška ponižnost je smrtna za vsako krepost, vsalco začimbe ... ... 1.30 moč, vsako oblast. Naj pove zakonodavec človeku, da mleko........................ 12.— morajo imeti vsa njegova dejanja za namen srečo tu, na najemnina ...................20.— zemlji* — »Bogoslovje je greznica vseli praznoverij in „ , ... .11 . 1 vseli zablod.« — »Namesto katekizma rabi l judstvo kratko v.,-. •*e za tobak, torej l.o7 navodilo za geometrijo.«" Vse to pravi artilerijski poročnik šilingov na mesec.« Ronaparte, jakobinec 93. leta. Razume se, da brezposelni s to a glej, čez pet let pravi ali misli glavni napovednik podporo m zadovoljen, kajti ve- Egiptovske vojske: 1’ariz je vreden maše!- To se pravi, lika res m. tona 472 dinarjev -- osvojitev Azije je vredna krščanstva. Bonaparte v Egiptu pri nas jih marsikateri zaposleni j0 pripravljen, sprejeti islam. In hkratu z menoj bi ne zasluzi, mec-cm vo brezposelni ^i|a za šalo spremenila vero vsa vojska. Zdaj pa samo sploh ne- dobi npbene redne pod- pomislite, kaj bi bilo iz tega prišlo: zagrabil bi bil Evropo po^e* od drugega konca; stara evropska civilizacija bi bila ob- Francije in obnovitvi življenja? 7 *—\>če bi bil ostal na »nts . . , , , . Vzhodu, bi se bil odpravil v Meko na božjo pot in bržkone V Uf e g,c«c spopolnilve kakor Aleksander osnoval veliko državo. H — Videl sem lista? Priznavate potrebo njegovega obstoja, le predstavljali ste si ga drugačnega, reprezentativnej-šega! Omogočite dvig lista z rednim plačevanjem naročnine in z nabiranjem naročnikov-plačnikov! * Rapp, Memoires, 147—153. Constant, Mčmoiros, lil. 115. '■ Masscn, Mamičerits, 5GI). r’ Fournier, Napoleon, t. 03. " Masson, Manuscrits, 556, 502, 566. 7 Meiner., II. 154. R Gourgaud, II. 430. ilourrienne, IV. 411—417. se na potu v Azijo s turbanom na glavi in z novim koranom v rokah, ki sem ga spisal sam.« »Od začetka sveta je bilo zapisano v nebesih, da pridem od Zahoda in spolnim svoj namen — uničiti vse sovražnike islama in strmoglaviti križe,c pravi v oklicu na moslemske’šejke. »Tako sem se šalil z njimi!« Prav tako se je šalil tudi z italijanskimi katoličani: »Bojeval sem se z nevernimi Turki; skoraj križar sem.«" — »To je bilo sleparstvo, vendar najvišjega poleta,« kakor da bi nalašč nagajal Carlyle-ovi »pošastni mešanici preroka s sleparjem«.1" »Zakaj se bojuješ z menoj?« pravi ujetemu Mustafi paši po abukirski zmagi. »Moral bi se bojevati z Rusi, temi neverniki, ki molijo tri bogove. A jaz, kakor tudi tvoj prerok, verujem v enega samega Boga.« — Dobro, če je to v tvojem srcu«, mu odvrne Mustafa zelo umno in pikro:, kajti vsa Napoleonova nesreča je v tem, da sam ne ve, kaj je v njegovem srcu.11 Ce sprejme potem krščanstvo, ali bolje, katoličanstvo, tedaj samo na zunaj, kot sredstvo za oblast. »Mi res nimamo mnogo vere, toda ljudstvo jo. rabi.«12 — Ali je mogoč državni red brez vere? Družba ne more obstajati brez neenakosti premoženja, a neenakost ne brez vere. Ko umira en človek od lakote poleg drugega, sitega do grla, ni mogoče, da bi se strinjal s tem, če ni oblasti, ki mu reče: ,Tako hoče Bog; tu na zemlji morajo biti siromaki in bogatini, a tam, v večnosti, bo drugače.1 13 Mar je to brezboštvo? Ne. Z genialno bistrovidnostjo vidi že tisto, česar mi še vedno ne vidimo po tolikih strašnih skušnjah: »Danes ni najhujši sovražnik fanatizem, ampak ateizem.«11 »Obnovil sem vero; to je zasluga, katere posledice so nepreračunljive, kajti če bi vere ne bilo, bi ljudje ubijali drug drugega zaradi najslajše hruške ali najlepšega dekleta.«1” Medtem pa, ko je sprejel krščanstvo na zunaj, se od znotraj še bori ne z njim, vsaj ne v dnevni zavesti, v svoji dnevni duši, temveč gre mimo njega. V mladosti je spisal, naslanjaje se na Enciklopedijo, vzporedbo med Jezusom Kristusom in Apolonijem Tian-skim, in dal prednost Apoloniju. Ko ga je za časa konzul-stva brat Lucien Bonaparte tega domislil, je vzkliknil smeje: »Dovolj, pozabite to. Sicer se sprem z Rimom ali pa se bom moral javno pokoriti, da bi ne bil videti moj konkordat kot hudičevo delo!« »Toda papež verjame res v Kristusa!« se čudi odkritosrčno. »Ali je Kristus sploh bil? Menda se ga ne spominja noben zgodovinar, celo Jožef Flavij ne.« Prišel sem do prepričanja, da Kristusa nikoli ni bilo. Sicer pa morebiti njegov glavni dvom. ni v tem, če je Kristus bil, ampak če je potrebno, da je bil. In drugič zopet, kakor blisk: Mislim, da poznam ljudi, in takole vam povem: Jezus Kristus ni bil človek! : — »Dobro, če je tako v tvojem srcu!« Vsekako je v njegovem srcu brezkončno vprašanje, a morebiti tudi muka brez konca: »Kdo sem? Odkod? Kam grem?... Vero sem zgubil s trinajstim letom. Morebiti začnem vnovič slepo verovati, daj to Bog! Ne bom se upiral, sam želim tako, urnem, da je to velika sreča« .. .lr Z razumom ne verujem, toda spomini detinstva in mladosti me vračajo k negotovosti.«1" Mar niso ti spomini v globočini njegovega srca — skrivnostni zvon? »Prav. Verujem v vse, v kar veruje cerkev ... Ali toliko je ver, da ne veš, katera je prava... Če bi bila ena sama od začetka sveta, bi jo štel za resnično.«1” Od začetka sveta — od starodavne Matere Zemlje. Antiquam exquirite liiatreni. Starodavno iščite mater. Iskal jo je, pa je ni našel. Kaj ga je zmotilo? Pa vsaj ne zlorabe duhovnikov , niti ne katekizem namesto ljudstvu potrebnega malega navodila za geometrijo . Ko je nekoč sadil na Sv. Heleni bob in opazil čudoviti ustroj njegovih vitic, je začel govoriti o bitju Boga stvarnika.-" Misel Boga je vendarle kar najbolj preprosta: kdo je vse to naredil?«21 Ko so mu neko zvezdnato noč na krovu fregate Orient na potu iz Francije v Egipet dokazovali učeni njegovi sopotniki, členi Instituta, da ni Boga, je mahoma vzdignil roko in jim pokazal zvezde: »A kdo je ustvaril vse to? --To je bi lo seveda rečeno iz globočin srca. A to je še globlje: Čudežev ni — vse je čudo. Kaj jp bodočnost? Kaj je preteklost? In kaj smo mi sami? Kakšna čarovna megla, nas obdaja in skriva pred natui tisto, kar bi bilo najvažneje vedeti? Rajamo se, živimo in unuramo sredi čudežnega.«4' Ko je nekoč že bolan sedel na Sv. Heleni v kadi in bral Novo zavez«, je zdajci vzkliknil: Nikakor nisem brez-božnik!.., človek potrebuje čudežno... Nihče ne more reči, kaj bo ; tori! v svojih poslednjih trenutkih «11 IJ J 3 , 158. 01. ' nlommarchi, I, 134, 145. Lacour-Gayet, 65. Lčgur, 1. 453. Fournier, 1. ‘202. Rcederer, 19. Bertalit, Viiilii<5s Antonmiorrlii, U-Chuquet, II. 32. Memor., III. Bourrienne, [1. 148. 0’Meara, T- 182. Antomniarchi, tl. 217. Gourf?au