458 ; Materinske dolžnosti. An meinem Herzen, an meiner Brust, Du meine "Wonne, du meine Lust! Chamisso. ko hočem danes grajati neke vrste mater, nikakor nimam v mislih »emancipirane ženske«, ki zbog svojih stanovskih dolžnosti nima več časa za svoje dete. Nje do sedaj še ni, ona je le izmišljotina črnogledih nasprotnikov ženske slobode — Materinske dolžnosti. 459 Strašilo, s kojim nas nekateri plašijo o vsaki priliki, če jim nedostaje drugih razlogov. Niti ne bodem govorila o bornih delavkah, ki za- puščajo deco po sili, iščoč si pri trudapolnem delu košček suhega kruha, kajti one so le žrtve naše nepovoljne socijalne organizacije. Ne, obračati hočem svojo pozornost samo na one matere, ki brez vsakega vzroka ostavljajo svoje dece iz zgolj samoljubja in samo- pašnosti, na one, ki niso prisiljene služiti si kruha in koje nič ne ovira v oskrbovanji svojih otročičev, pa vendar odvračajo v neizmerni lehkomiselnosti od sebe vsako skrb za svoj zarod. Se predno zagleda nedolžno bitje luč sveta, greši se zoper njega. Kedo bi pa tudi obračal pozornost na bitje, kojega še ni, ko jo vendar čaka izpolnitev tolikih družbinskih dolžnosti! Tega in onega plesa ne sme zamuditi, če noče grešiti zoper ton. Kaj zato, če se ravno ne čuti disponirana. Steznik stori že svojo dolžnost. A tam treba plesati in rajati v pozno noč. Kaj zato ? Svojim znancem vendar ne more odreči. Da bi znale škoditi nevkročene strasti stvarici, ki jo nosi pod srcem, to ji seveda ne pride na um. Ko pritisne prvič svoje dete na prsi, se-li tedaj vzbudi mate- rinska ljubezen ? Zapusti li zdaj prazni posvetni hrup svojemu detetu na ljubo ? Kaj še ! Že prvi dan mora v hišo dojka — tuja ženska, o koji ne ve nič, koje nič ne pozna; morda je ta ženska celo surova, brezvestna, lahkomiselna, Kedo bi to znal? Takej ženski izroča ona svoje dete. Mirno gleda, kako je malo bitje otroško-udano tej tuji ženski, a mater svojo jedva pozna. Že od prvega dne je izročeno dete tujim rokam ; mati se zanje le malo briga, samo da more ustre- zati svoji poželjivosti po družbinskem kratkočasji. A tudi pozneje, ko odraste otrok dojki in pestunji, ni dosti bolje. Na njih mesto stopijo učitelji in odgojiteljice ter prevzamejo skrb za naraščaj visokorodne rodbine. Kaj čuda torej, če deca ne čuti do starišev prav nič otroške udanosti ? Kjer niso uživali ljubezni, bi bilo odveč zahtevati zopet ljubezen. V mladih srcih ostane zevajoča praz- nota, a mladi naraščaj nas preseneča po svojem oholem, puhlem značaju. In to naj bode prihodnja generacija ! Revice, take matere, one same ne vedo, kaj so izgubile one oni trenotek, ko so se odrekle svojim otrokom. Ko bi vedele, koliko čistega veselja jih čaka v otroški sobi, v krogu njihovih malih, go- tovo bi rdostno ostavile posvetni lišp in hrup. Vrnivše se v sveto zavetišče svojih otrok, bi kmalu pozabile vse karnevale, vsa kopališča, turfe in meetinge. 4G0 Materinske dolžnosti. * A kedo bi jim to povedal, ko so že od malega tako vajene ; saj so je vendar lastne matere učile tako se svojim vzgledom ! Matere, pazite, da pokažete svojim hčerkam pravo pot! Mati, krepostna, skrbna mati, ki si je v svesti svojih dolžnosti in ki ima tudi trdno voljo je izpolniti, kako popolno bitje mora pač ona biti ! Težka, neizmerno težka je tvoja naloga, mati ; stane te neizrec- nega truda. A blažena ti, ako si rešila svojo zadačo. Tvoje plačilo bode tudi neizmerno. Kaki blaženi čuti polnijo materi srce ! S tiho, gorko ljubeznijo ljubi bitje, koje niti še rojeno, ni, kojega še ne pozna. Skrbno odvrača vsak vnanji upliv, ki bi znal škoditi že v kali nežni stvarici. Ona kroti svojo zlovoljo, svojo naglo jezo, svoje strasti ter si vsaja v srce sama nežna, blaga čutila. Tiho, mirno opravlja svoj vsakdanji posel, željno čakajoča dneva, ko bode smela pritisniti prvič ljubljeno dete na kipeče srce. Pogled v deteta nedolžne oči, kojega pritiska na svoje prsi, ji je dosti odškodnine za ves trud, za. prečute noči in prestane bolečine. Meni je in ostane nerazumljivo, kako more biti mati tako brez- srčna, da prepušča dojenja svojega deteta drugi ženski, ali pa ga celo hrani na umetni a tako malo umestni način s kravjim mlekom. Mati, ki stori to brez potrebe, iz lenobe, iz samopašnosti ali iz lahkomisel- nosti je nestvor, ki ne zasluži sveteg'a imena »mati«. Taka mati ne ljubi svojega deteta, a ona tudi ne bo nikdar deležna blage sreče, kojo uživa mati, ki hrani svoje dete sama. Čim večje postaja dete tem večje so materine dolžnosti. Otroci naj vidijo v materi le blagega angelja brez strasti, brez hib. Mirno naj vlada ona v svojem malem krogu, vzgaja naj deco, ne toliko z direktnimi sredstvi, kolikor z dobrim vzgledom ter jim vtisne v mlada srca svojo neizbrisno podobo. Srečni otroci, koji imajo tako blagouzorno mater! Spominjali se je bodo vse žive dni s spoštovanjem in z ljubeznijo. Njena podoba jim bode dostikrat krepilo v trenotkih dvoma in skušnjave. O, da bi vse matere bile take! Nočem s tem reči, da naj se mati odpove vsakemu veselju, vsaki zabavi. Gotovo ne. Saj kratkočasja ji je tudi treba, da ne zboli duševno in telesno. A vendar prva skrb naj ji bodo njeni otroci. Zabava naj se le tedaj, kadar more to storiti, ne da bi trpeli škodo njeni mali. ' Gotovo se ji včasi pripeti, da se bode morala odreči še zadnji trenotek kaki zabavi ; a odreče se rada svojim srčkom na ljubo. Naj Materinske dolžnosti. 461 ; idejo drugi, naj se le kratkočasijo ! Ona pozabi kmalu to zgubo v krogu svojih malčkov, Morda sede k zibelki svojega deteta ter mu zapoje prosto pesmico, dokler ji sladko ne zaspi. Morda se poda se poda se svojimi otroci v kak kotiček, kjer sedejo vsi k njej, stiskaje svoje glavice k njenim kolenom, ter molče poslušajo pripovesti in bajke o začarani carici, o hrabrem vitezu in o hudobni coprnici. Kako verno posluša mala družinica; kako upirajo svoje velike, ne- dolžne oči v v pripovedovalko, da jim nobena beseda ne uide ! A kako laskavo, kako srčno znajo prositi, ko je povestica pri kraju. »Mama še jedno, še to, še ono«. In mati pripoveduje in pripoveduje, dokler naposled ne omahne malčku v njenem naročji trudna glavica na njena prsa, da sladko zadremlje. V njegovih sanjah se pa prika- žejo lepe kraljice, zlobne starke, zatirane pastorke in dobre vile, ki izgledajo vedno ravno tako, kakor njegova ljuba mamica. O te čarobne, žareče otroške oči ! Koliki blagor odseva iz njih ljubeči materi ! Vpričo takih čistih lučic vgaša celo svetloba električ- nih žarnic plesne dvorane. Kako puhle in prazne se glasijo brezmi- selne fraze, s kojimi obsipavajo kavalirji svoje plesalke v primeru z ljubkim brbljanjem nedolžnega deteta ! A koliko je mater, ki nečejo poslušati teh sladkih glasov ter jih odvrača, češ, to ji je preotročje, preneumno. Tako sem čula o imenitni, duhovitej gospej, ki jemlje vedno deklo s seboj na izprehode, da govori z malim njenim sinčkom, da tega njej — materi — ni treba. In to hoče biti uzorna mati ! Pazite matere, da posvetite svojim otročičem kar je v vas naj- boljšega, najžlahtnejšega, da odgojite krepak, značajen, čuteč in blag rod, kajti neizmernega vpliva je materino vedenje na rahlo otroško dušo. Res, neizmerno težko zadačo nam je naložila narava. Veliko moramo trpeti in prestati, za kar mož nič ne ve in ne zna. A večja nego vse bolečine in trpljenje je materinska sreča, koje ne more mož nikdar čutiti, kar obžaluje že Chamisso z besedami : >0 wie bedaur' ich den Mann, Der Mutterglück nicht fühlen kann!