DALJNI GROB Kazimiera   Hlakowiezowna
V  neznani deželi ležiš... nič več tisti, katerega čakam! Tvoje roke so spleteni, suhi prsti mrtvaka.
Obraz ni več takšen kot prej — široka guba pri gubi.
To nisi več ti, moj ljubi!
Kaj je bilo s to močjo? V kaj  spremenila se strast je nekdanja?
V  križ kameniti zakleti stojita na grobu ob strani slave.
Je vredno, da zanjo si raniš roke in pod križem se sklanjaš? O. slava! Kako si podobna neslavi!
Zdaj  v daljni deželi ležiš in na grobu po tuje ti piše . .. A tukaj nekoč te je vetrič hladil in lovil okrog hiše, zasopel si vračal se s polja in pes ti je skakal v naročje in pekle v očeh so te solze, že davne solze otročje ... Še zmeraj je kakor nekoč v tej naši trmasti hosti . .. Ti nisi izbiral. In nisi poznal skrivnosti. In nisi zavrgel ničesar. Vsemu si bil zvest kot zmeraj: enako nepisanim pravom kot trdi pravici papirja. Nihče te ne sme slaviti, \endar te nihče ne preklinja. A potok pozabe z imenom tvojim v daljavo izginja.
623