Svatovsko dblačilo. V svojih prilikah nam je hotel pred očiti naš Gospod velike in globoke resnice. Tako tudi v priliki o človeku, ki je prišel na kraljevo ženitnino brez svatovskega oblačila in, je bil zato vržen iz gostije v zunanjo temo. Kaže nam ta prilika nesrečo človeka, ki je užival srečo Kristusove vere, pa je to srečo izgubil. Res se sme vera, ki nam jo je prinesel Kristus, imenovati gorljiva, ki nam jo je pripravil nebeški kralj, saj nam po njej sveti božja luč, se hranijo naše duše zbožjo hrano in močjo, pijejo naša srca božjo tolažbo in božje veselje. Prvi, ki so bili povabIjeni na to gostijo, so bili Judje. Med njimi je Kristus živel in deloval, njim se je najprej oglasila apostolska pridiga. A oni so to povabilo zavrgli, so apostole — kraljeve poslance, ki so jih vabili, morili, zato je bilo njihovo mesto razrejano, oni pomorjeni ter razkropljeni po svetu. Nato so bili povabljeni drugi narodi in ženitnina se je vedno bolj polnila. A izpeljevati se je tudi začela napoved o gostu, ki je bil vržen v temo, ker ni imel svatovskega oblačila. Vidite v zgodovini cele narode, ki so uživali nekdaj dobrote Kristusove Cerkve, danes jih nimajo več! Vidite lahko družine, ki so bile srečne v svoji veri, a danes jim je ta sreCa čisto zamrla. Vidite lahko ljudi, ki so imeli v svoji mladosti srečo vere, ali katerih predniki so bili globoko verni, a oni so sedaj v temi: ne sveti jim več Kristusova luč, ne živijo več svetlega življenja, nimajo več tolažbe, ki izvira iz vere. Lahko zadenete na take pomilovanja vredne, ki jim srce kar gori zaničevanja in sovraštva do vere, lahko slišite njihove, včasih kar divje izbruhe zoper njo, lahko tudi vidite vso bedo, ki jo trpijo njihove duše. Gotovo žalostna usoda. Pa ali ni to usoda, ki bi utegnila zadeti tudi tebe ali tvojo hišo črez nekaj let? Lahko, ako na gostiji božji, na kateri si še, ne bi imel svatovskega oblačila. Je pa to svatovsko oblačilo sveta ljubezen in navdušenost za vero in njene milosti. Ko bi se živo zavedali, kaj nam je naša vera, kako nam kaže po njej sam Bog pravo pot skozi življenje, kako dobivamo po njej moč zoper greh in strast, ko bi hoteli videti, kako lepša vera življenje že na tem svetu, ko bi imeli pred očmi ono neizmerno blaženost, ki jo nam hoče dati vera po smrti, potem bi razumeli Kristusovo besedo, da je božje kraljestvo, da je vera zaklad, ki ga je našel Clovek na njivi, pa je šel in vse prodal, da je kupil tisto njivo, kako bi potem ljubili svojo vero, kako bi.se je oklepali, kako bi skušali se vedno bolj vživeti v vero in živeti po njej. To bi bilo naše svatovsko oblačilo. Če pa bi že začeli postajati vedno bolj takoimenovanega modernega mišljenja, če bi se nam to, kar uči in zahtcva vera, hotelo zdeti pretirano, pretežko, če bi bili tudi že te misli, da tako življenje ni več za sedanji Cas, če bi ljubili v svoji notranjosti že ono življenje, ki ga je svet tako poln, ki pa ni v duhu in po nauku Kristusovem, ali se ne bi zgodilo prej ali slej, da bi stali z obema nogama noter v tem življenju, ki ga danes svet imenuje srečo, a mu pravi sveto pismo tema? In če se hočemo mi svoje vere že nekako sramovati, če nam postajajo nerazumljive razne stare krščanske navade, pa jih najrajše opušfiamo, pa izginja iz naših družin skupna vsakdanja^ molttev. pa postajajo ob nedeljah popoldne naše cerkve vedno bolj prazne, pa je okoli prižnic vedno manj poslušalcev, pa sv. maša ni več ura globoke pobožnosti, katero smo poživeli z molitvenikom ali rožnim vencem v roki, temveč nam postaja vedno bolj ura praznega stanja in dolgega časa, če že nad 20 let obhajilni zvonček od naših oltarjev zveni tako glasno in nas kliče h pogostemu sv. obhajilu, h pogosti združitvi z našim Bogom, pa smo mi tako gluhi, ali ni vse to znamenje, da je v nas vgasnila sveta ljubezen in navdušenost, da morebiti ni veC daleč čas, ko bo naša duša tarnala v notranji suši? Zavedati se namreč moramo, da stopamo pri molitvi, pri raznih pobožnostih, če se jih prav udeležimo, posebno pa pri sv. maši in sv. obhajilu, v ozek stik z Bogom in njegovimi milostmi. A če smo za vse to mrzli in brezbrižni, je pač to znamenje, da v nas ni veliko ljubezni do Boga, ni veliko hrepenenja po njegovih milostih. In zavedati se moramo, da so molitev, sv. maša, sv. obhajilo ob enem studenci, iz katerih pijemo ljubezen do Boga, in navdušenost zanj, in čim manj pi jemo iz teh studencev, tem manj bo pač v nas te svete ljubezni in navdušenosti. In izkušnja tako očividno kaže, kako ta ljubezen pojema: v enem rodu je mlafinost, v naslednjem brezbrižnost, v naslednjem pa že popolna tema bogaodtujenosti. Mislim, da pridejo za vsakega človeka trenutki, ko mora pogledati v svoje življenje in si staviti vprašanje: »Kako je z menoj, kako je iT' bo z mojo hišo, mojo družino?« ^n tak trenutek, mislim, je gotovo nedelja, ko slišiš v evangeliju o človeku, ki je moral iz svetle gostije v temo, ker ni imel svatovskega oblačila. Kaj si moraš priznati ti pri tej misli na božjo gostijo in zunanjo temo? Ko opazimo, da nam izginja zdravje in življenje, gremo, da se nadihamo več svežega zraka, da nas obseva več solnca, da imamo več* tečne hrane. In če vidimo, da nam izginja življenje naše duše, ljubezen do Boga in vere, pač tudi začnimo hoditi k studencem, iz katerih lahko pijemo to življenje, da bo zažarela naša duša v svatovski obleki, da bo naš delež na božji gostiji sedaj in tudi v prihodnjem življenju! t Gorčično zrno. Letos se oči vsega katoliškega sveta obračajo v Avstralijo, kjer se je vršil v prvem tednu meseca septembra svetovni evharistični kongres. Zanimivo je, kako je rastla katoliška Cerkev v Avstraliji. Leta 1800 jc prišlo tja krdelce političnih beguncev, ki so bili pregnani iz Irske radi svojega katoliškega prepričanja. Črez sto let je ena petina avstralskih prebivalcev katoliška. Je tam 6 nadškofij, 16 škofij, 1862 cerkev, 1094 svetnih duhovnikov, 9 semenišč, 57 moških in 230 ženskih redovnih hiš, 169 katoliških srednjih in 1094 osnovnih šol. Tako se tudi tu izpolnujc Kristusova bcseda, da je božje kraljestvo kakor gorčično zrno, ki je najmanjše med semeni, pa se razraste v celo drevo. 251etnica znamenitega moža. Na Angleškem je praznoval 251etnico svojega škofovanja kardinal Bourne, ki je pred leti obiskal našo državo in je znan kot naš prijatelj. Ob njegovi 251etnici angleški katoličani s hvaležnostjo priznavajo, da je velik napredek katoliške Cerkve na Angleškem v veliki meri zasluga kardinala Bourneja. Njegova velika zasluga je, da se je dozidala krasna stolna cerkev v Wesminstru in da je zidal na Angleškem veliko duhovno stavbo, ker je skrbel z vsemi močmi za versko vzgojo mladine in se je ustanovilo po njegovem prizadevanju veliko število katoliških verskih šol. Razveseljiva 601etnica. Hrvatski kttoličani obhajajo te dni 601etnico (Vuštva sv. Jeronima. Društvo je slii.io naši družbi sv. Mohorja in skrbi z;i izdajanje dobrih knjig. V 60 letih svojega obstoja je društvo sv. Jeronima poslalo med hrvatski katoliški narod 5,162.800 knjig. Daj Bog temu društvu za njegovo prihodnost svoj blagoslov, da bi tudi po njem zasijala na Hrvatskem tem jasneje zarja katoliškega preporoda! Gibanje katoličanov na Francoskem. Na Francoskem so se katoličani navadili precej živahne delavnosti, s katero hočejo doseči svoje pravice in ravnopravnost v državi. Od leta 1924 obstoji tam »Udruženje bivših vojakov«. To udruženje je zabranilo, da Herriot ni mogel izvesti svojih proticerkvenih načrtov. Letos pa je to udruženje na svojem velikem zborovanju zahtevalo, da se mora od praviti postava, ki je izgnala razne katoliške redove iz Francije. Javnost je to zahtevo z zadovoljstvom sprejela. Odločnost in pogum vedno izda! — V zadnjem času so imeli na Francoskem tudi več velikih zborovanj, na katerih so zahtevali katoličani za svoje otroke verske šole. — Skrbijo katoličani pa tudi za živo versko življenje. Že več let prirejajo velika romanja mladine v Ars, kjer je deloval sveti župnik Janez Vianney. Tako romanje je bilo tudi letos in so tam francoski fantje opravili enodnevne duhovne vaje. Katoliškl tisk na Kitajskem. Na Kitajskem so začeli misijonarji iz jezuitskega reda izdajati katoliški list v kitajskem jeziku, ki nosi ime »Kung-Kao-Po.« Izhajal bode vsaki teden. Čudežno ozdravljenje v Lurdu. — Rozina Namotte, doma iz trga Alleur v Belgiji, je kot nastavljenka v neki trgovini dne 28. januarja leta 1922 Čistila posodo. Pri tem se je ranila na malem prstu desne roke in kmalu nato so ji ohromele obe roki in še leva noga. Iskala je pomoči pri raznih zdravnikih, a to*so leta 1927 izjavili, da je neozdravljiva. Letos je prišla z belgijskim romarskim vlakom v Lurd in ko se je dne 4. septem bra kopala v čudežni kopeli, je med procesijo s presv. R. Telesom skočila Ij! kopeil popolnoma zdrava.