LETO V. ŠT. 3 (197) / TRST, GORICA ČETRTEK, 27. JANUARJA 2000 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl CORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS j E NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARIA 1996 MESEC DOBREGA - TISKA ■ V tem času se zaključuje mesec dobrega tiska, saj že dolgo let prav v mesecu januarju obhajamo to praznovanje. Danes govorimo navadno o dobrem tisku, ki seveda temelji na določenih vrednotah. Pred leti smo v januarju praznovali mesec katoliškega tiska in tako tudi širili ta tisk po cerkvah. To se sicer dela tudi danes, čeprav tega vzdevka navadno ne uporabljamo več. Vsi pa vemo, da so tako naš tednik kot izdaje Goriške Mohorjeve družbe ali pa otroška revija Pastirček, kulturna revija Mladika in za beneške Slovence časopis Dom, vsi osnovani na temeljnih vrednotah krščanstva in slovenstva. To je zlasti za naš manjšinski prostor izredno važno, da s tem poudarjamo vlogo slovenske tiskane besede ter načela, ki temu tisku botrujejo. V Parizu obstaja Dom dobrega tiska (La Maison de la bon-ne presse), ki tudi s svojo veliko tradicijo (omenimo naj samo znani katoliški dnevnik La Croix - Križ) odraža francoski kulturni in socialni svet, ki predstavlja katoliški tabor. Pri nas se je podoben tisk začel v prvi polovici 19. stoletja, ko je zlasti naš blaženi škof Anton Martin Slomšek postavil temelje tej tiskani slovenski besedi in je z ustanovitvijo Družbe sv. Mohorja dal trajni pečat naši kulturi. Omenimo naj še njegove Drobtinice, kulturno revijo, ki je ob Jeranovi Zgodnji Danici odigrala zgodovinsko vlogo v slovenski verski in kulturni zgodovini. In Slomškove besede nam kažejo predvsem iskreno ljubezen do materinega jezika, ki je bil v njegovem času ogrožen po nemških (in nemškutarskih) poskusih, kot je, recimo, v našem času in prostoru pri nas to povzročala italijanska premoč in večina. Tako lepo piše naš svetniški škof: Med vsemi jeziki mora biti Slovencem najljubši naš materinski jezik. In prav s tem (kot z znanim rekom Sv. vera bodi nam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne omike) je vse to najlepše sam dokazal s svojim delom, tudi časnikarskim. Naš čas ima seveda svoje zahteve in pričakovanja. Smo v letu 2000 in moramo zato tudi mi sami zasledovati tok časa in potrebe naše dobe. Tisk je danes že nekje prerasel v sodobne tehnike (fax, e-mail, internet), vendar pa je še vedno ohranjen tudi v tradicionalni obliki. Vsekakor bo tudi v novem tisočletju naša beseda v taki ali drugačni tehniki ostala to, kar je, in prav na nas vseh je, da k temu pripomoremo. Slovenski tisk in mediji nasploh danes nadaljujejo slavno tradicijo preteklosti, ki smo jo prej omenili. Časi so seveda drugačni, vrednote pa se ne spremenijo. Zato moramo tudi danes s sodobnimi prijemi med naše ljudi. Naš tisk vsekakor zasluži, da ga vsestransko podpremo in razvijamo. Še posebno danes, ko se prav v tem času bije v Rimu bitka za našo zaščito, ki mora biti tudi zaščita naših sredstev obveščanja ter svobode in demokracije, obenem pa tudi duhovnih vrednot. Naš slovenski primorski tisk (ki ga imenujemo dobrega v prej omenjenem smislu) se lahko ponaša po tem, da lepo združuje krščansko in nacionalno misel. In to brez kakih pretiravanj tako v verskem kot v narodnem smislu. Tu lahko pritrdimo razmišljanju filozofa Franceta Vebra, ki v svojem delu Nacionalizem in krščanstvo že v uvodnem delu išče stičnih točk, ki se v modernem času kažejo pri slovenskem narodu. To je naš mislec lepo uvidel v delu in misli Janeza Evangelista Kreka, ko označuje njegovo osebnost, ki je glasnik "v eni osebi obojega, krščanske in nacionalne misli". Krek je prav "v svojem krščanskem stališču iskal in našel tudi zahtevno u-temeljitev svojega posebnega - nacionalnega čutenja in dela". V tem duhu povezave krščanske in narodne misli torej lahko vidimo danes tudi vlogo in poslanstvo našega dobrega tiska, o katerem je tekla beseda. ANDREJ BRATUŽ NOTRANJA POLITIKA V ITALIJI V OSPREDJU BLIŽNJE VOLITVE DRAGO LEGISA enadna smrt bivšega predsednika vlade in glavnega tajnika Italijanske socialistične stranke (PSI) Bettina Craxija je le za nekaj dni "utišala" politično in strankarsko delovanje v Italiji. Po pogrebu v Tuniziji, kamor se je bil Craxi umaknil in se tako izognil aretaciji zaradi nezakonitega financiranja svoje stranke in korupcije, stranke in strančice nadaljujejo z živahnimi pripravami na deželne volitve, ki bodo 16. aprila. Za sedanjo vladno koalicijo bodo te volitve prva in tudi najhujša preizkušnja, za opozicijo pa prva priložnost, da zada morda odločilen udarec sedanji vladni večini. Ne smemo namreč pozabiti, da bodo na začetku prihodnjega leta državnozborske volitve, na njihov izid pa utegne prav tako odločilno vplivati prav glasovanje sredi letošnjega aprila, saj bo tedaj poklicanih k volilnim žaram kakih 46 milijonov upravičencev. Pomembna novost aprilskih volitev bo prav gotovo neposredna izvolitev predsednika deželne vlade. Že to samo dejstvo sili posamezne politične sile k sklepanju volilnih zavezništev, kar v sedanjih italijanskih razmerah ni lahka in preprosta zadeva. Čeprav pogosto beremo in poslušamo, kako je padec komunizma pomenil tudi konec ideoloških delitev in razprtij, moramo priznati, da gre dejansko za prazne besede. To najbolj zgovorno dokazuje dejstvo, da je v sedanjem italijanskem parlamentu nad 30 političnih skupin, kolikor jih ni nikdar bilo v obdobju, v katerem so ideologije bile zelo močan in vpliven dejavnik. Na ruševinah krščanskodemokratske in socialistične stranke je nastala kopica strank in strančic, kar v dobršni meri velja tudi za nekdanjo KPI, ki ima danes vsaj tri politično organizirane naslednike. V političnem in strankarskem pogledu v tem trenutku še najbolj pade v oči odločno prizadevanje Berlusconijevega Pola svoboščin, da bi na svojo stran pritegnil čimveč sredinsko usmerjenih sil in tudi Bossijevo Severno ligo (kar je pomembno zlasti na severu države). Na obeh prizadetih straneh odkrito priznavajo, da potekajo pogovori, ki naj bi omogočili skupni nastop ne le na deželnih, ampak tudi na političnih volitvah. Bivši notranji minister iz vrst Severne Lige Maroni je izjavil, da bo skupni volilni nastop odvisen od predhodnega programskega sporazuma, pri čemer naj bi imelo odločilno vlogo vprašanje federalno urejene države. Seje Severna liga s tem že odpovedala odcepitvi Severa od Juga, ki je bila dejansko ena temeljnih postavk njene politike? STRAN 2 STIPE MESIČ PREJEL NAJVEČ GLASOV HRVAŠKI PREDSEDNIK BO IZVOLJEN V DRUGEM KROGU Na predsedniških volitvah na Hrvaškem noben kandidat ni prejel predpisane večine, zato bodo 7. februarja o-žje volitve, na katerih bodo volilci izbirali med kandidatoma, ki sta v ponedeljek prejela največ glasov. Po predvidevanjih je največ glasov prejel kandidat Hrvaške ljudske stranke Stipe Mesič, ki je zbral dobrih 41% glasov, kandidat Socialdemokratske in Social-liberalne stranke Dražen Bu-diša pa kakih 28% glasov. Dosedanji zunanji minister Mate Granič, ki je bil kandidat še do pred kratkim vla- dajoče stranke HDZ (Hrvat-ska demokratska skupnost) je dobil le 21% glasov in je zato izpadel iz igre, kar velja tudi za ostalih šest kandidatov. Predsedniških volitev se je udeležilo kakih 64% upravičencev, kar je po mnenju opazovalcev kar zadovoljivo število glede na izredno slabe vremenske razmere, saj je v marsikaterem kraju zapadlo veliko snega, tako da je marsikateri volilni upravičenec ostal doma. Medtem se pričakuje, da bo predsednik hrvaškega parlamenta Pavletič tudi urad- no poveril Ivici Račanu, ki je po političnem prepričanju socialdemokrat in je na koalicijski listi prejel največ glasov, mandat za sestavo nove vlade. S smrtjo Franja Tudj-mana in z zmago Ivice Račana na državnozborskih volitvah se je končalo dolgo obdobje prevlade Hrvatske demokratske skupnosti (HDZ), s čimer se tudi po splošnem prepričanju začenja novo politično obdobje, v katerem naj bi mlada hrvaška država postopno vstopala v Evropsko zvezo. SOLA, PUNČICA NAŠEGA OČESA Ko bodo naši bralci dobili v roke to številko Novega glasa, bo rok za vpis otrok v prve razrede osnovnih šol in vrtcev takorekoč že potekel. Kljub temu smo bili v uredništvu mnenja, da moramo vprašanju vpisovanja otrok v šolo posvetiti v našem časniku še nekaj prostora, saj smo globoko prepričani, da je vprašanje naše šole naravnost življenjskega pomena za sam obstoj in za nadaljnjo vsestransko rast naše slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Res je sicer, da je pomenil začetek vsakega novega šolskega leta, od prvih povojnih let do danes, za našo narodno manjšino hudo preizkušnjo. Zlasti starši v mestih so bili pod vplivom Slovencem praviloma neprijaznega (pogosto celo sovražnega) okolja, poleg tega je znano, da so na nekaterih delovnih mestih vodilni vtikali nosove tudi v takšne zadeve, kot je vpis v šolo. Z leti seie stanje v tem pogledu izboljšalo, kar zadeva otroke iz obeh omenjenih mest, gotovo pa se je poslabšalo na podeželju, ki je v marsikaterem pogledu izgubilo svoj izključno slovenski narodni značaj. To pa negativno vpliva tudi na vprašanje, ki je predmet tega razmišljanja. Toda dejavnik, ki še najbolj vpliva na stanje na naših slovenskih šolah v zamejstvu, je upadanje rojstev. Družin s kopico otrok dejansko ni več ali so izjema. V tem pogledu pridno hodimo vštric z državo, v kateri živimo, saj je znana tudi po tem, da ima svetovni višek, kar zadeva upadanje rojstev. Prav je zato, da izkoristimo tudi priložnost vpisovanja otrok v šolo in odločno poudarimo, kako bi morali mladi pokazati mnogo več volje do življenja, ne pa podleči raznim strahovom in bojaznim, ki so dejansko posledica sebičnosti, ali pa se predajati le uživaštvu. stran 2 DRAGO LEGIŠA ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 Janez Povše ZA HUMANITARNO POMOČ... Matjaž Rustja / intervju PETER VERRI Ivan Žerjal V DSI PREDSTAVITEV CAPUDROVE KNJIGE NAROČNINE 2000 T T Y T T ▼ T ENOLETNA ZA ITALIJO IN SLOVENIJO ENOLETNA ZA TUJINO ENOLETNA PO LETALSKI POŠTI TO.tlOO LIR 110.000 LIR 140.000 LIR NAŠIM NAROČNIKOM PRIPOROČAMO, NAJ Č1MPREJ PORAVNAJO NAROČNINE IN TUDI PRIDOBIJO NOVE NAROČNIKE. Iznajdljivi gams LISTINA ZA PRAVNI OBSTOJ SZSO pogovor JASLIČAR ZDENKO ŠTRUKELJ Majda Artač Sturman GUTENBERGOV ROJSTNI DAN Danijel Devetak ZADNJI BACH Harjet Dornik DNEVI USMERJANJA ZA NIŽJEŠOLCE Erika Jazbar NOVOLETNO SREČANJE V KOBARIDU Mara Petaros DAVČNE NOVOSTI ZA KMETE Igor Cotič IZREDNO USPEŠNO ODBOJKARSKO KOLO ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 SVET OKROG NAS V PARLAMENTU S 7. STRANI SOLA... Prvi pogoj za gotovo prihodnost naše slovenske šole v Italiji je zdrav pogled na življenje in zaupanje v Božjo previdnost, komur je seveda dana milost vere. Zelo pomemben in v marsičem celo odločilen dejavnik so v šoli učitelji, vzgojitelji torej. Vsakdo izmed nas je iz svojih šolskih let gotovo ohranil spomin na kakega svojega učitelja ali profesorja in mu je hvaležen za to, kar mu je "dal". Radi bi slišali tudi od svojih sinov in hčera ali od svojih vnukov in vnukinj besedo priznanja in hvaležnosti na račun njihovih učiteljev in profesorjev, saj bi to slednjim gotovo odtehtalo še tako visoko odlikovanje. Prvi pogoj pa je, da je učitelj ali profesor ne le strokovno usposobljen, temveč da je tudi in predvsem vzgojitelj. To gotovo ni, kdor sam ne spoštuje ustanove, ki mu daje kruh, in lastnega sina ali hčer ima v italijanski šoli. Poznamo tudi nekaj takih primerov, ki za naše pojme pomenijo pravi pravcati škandal. Razmere so se pri nas tako globoko spremenile, da imamo vedno več mešanih zakonov. Zato nastane za prizadete starše kočljiv problem, v katero šolo naj vpišejo svojega otroka. Za pametne ljudi, za take, ki gledajo naprej, je po našem izbira dejansko preprosta: prizadeti gotovo ne bodo zgrešili, če bodo svojega otroka vpisali v slovensko šolo, saj ima ta vrsto velikih prednosti pred italijansko, če pomislimo le na spekter informacij, ki se v naši šoli ne da niti primerjati s tistim v italijanski šoli. Prizadeti starši naj le pomislijo na ta aspekt vprašanja, pa bo njihova odločitev preprosta. Poznamo tudi nekaj primerov, ko so italijanski starši svojega otroka kratkomalo vpisali v slovensko šolo, pri čemer velja omeniti, da gre predvsem za izobražence iz vrst svobodnih poklicev. Tudi zato imajo naši šolniki še večje odgovornosti, kar zadeva vzgojiteljske naloge in dolžnosti. Našo šolo moramo čuvati kot punčico svojega očesa! To ni fraza, temveč za našo varno prihodnost imperativ. NOVOLETNO SREČANJE SSk ZA ČIMBOLJ POPOLNO ZAŠČITO Dne 21. t.m. je v restavraciji Sardoč v Prečniku potekal tradicionalni novoletni sprejem Slovenske skupnosti. Srečanja, ki ga je obogatil nastop moškega zbora Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja, seje udeležilo veliko število pripadnikov SSk in uglednih gostov iz matice in zamejstva. Prisotne je pozdravil deželni predsednik SSk Bernard Špacapan, medtem ko je imel uradni nagovor deželni tajnik stranke Andrej Berdon. Le-taje podal o-ceno SSk o preteklem letu 1999 s posebnim ozirom na razpravo o zaščitnem zakonu za slovensko manjšino v Italiji, ki je v postopku v italijanski poslanski zbornici. SSk je zaskrbljena zaradi zamud pri sprejemanju zakona, ki lahko ta postopek ogrozijo. Slovenci v Italiji se tudi ne moremo zadovoljiti s pravkar sprejetim okvirnim zakonom za zaščito manjšin na italijanskem polotoku, saj status slovenske manjšine ne more biti enak tistemu, ki ga imajo druge manjšine. Berdon seje zavzel za čimbolj popoln zaščitni zakon za Slovence v Italiji in podčrtal predvsem pomen konkretnega uresničevanja zakonskih norm. Zato slovenske stranke Masellijev osnutek t.i. "ohlapne zaščite" ne prepričuje, poleg tega se SSk zavzema za vključitev v zaščito seznama vseh 35 občin v Furlaniji-Julijski krajini, kjer je zgodovinsko prisotna slovenska manjšina. Berdon je še podčrtal prizadevanja SSk za izboljšanje zakonskega osnutka, ki so prinesla določene rezultate, in obsodil tezo, po kateri zaščita ni potrebna. Ta, je dejal, je znak malodušja, ne pa poštene in čiste slovenske misli. Ravno tej misli mora SSk dati politično vsebino. Predsednik komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu Marijan Schiffrer je podčrtal pomen tega, da Slovenci v Italiji na zunaj nastopajo e-notno. Pozitivno je ocenil dejstvo, daje slovenska manjšina dosegla sožitje med kom- ZAMUDE IN ZAVIRANJA V sredo preteklega tedna je zasedal v Devinu deželni svet Sveta slovenskih organizacij. Predstavniki pridruženih članic in ustanov so ugotavljali, da manjšina živi v stalni napetosti zaradi zaščitnega zakona, ki še naprej zamuja, s čimer odgovorni državni in politični krogi dokazujejo, da je zanje manjšinsko vprašanje obrobno in zanemarljivo. Nekateri znaki kažejo, piše v tiskovnem sporočilu, da gre celo za načrtno zaviranje. Tako lahko razumemo stališča, ki jih je iznesel državni pravd-nik Pasquariello ob odprtju sodnega leta v Trstu, ki je, nepoklican, izrekel pomisleke proti uvajanju dvojezičnosti v sodstvu. T udi deželna uprava postavlja vse mogoče zapreke za redno izplačevanje prispevkov slovenskim ustanovam in društvom. Zamude, ki gredo v leta in hromijo redno delovanje društev, je treba med drugim pripisati tudi kroničnemu pomanjkanju osebja s potrebnim znanjem slovenščine. Celo uradi, ki imajo opravka izključno s slovensko problematiko, so brez slovenskega osebja. Takemu stanju je treba narediti konec. Slovenska javnost pričakuje, da bodo njeni predstavniki odločno posredovali na pristojnih mestih. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 F A X 0481 536978 E-MAIL noviglast&tmedia. it 341 33 TRST, ULICA DON I2ETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII • USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIII - EISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000. INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 1064749 ) CENA OGLASOV: PO DOGOVORU ponentami, ki je Sloveniji lahko samo v zgled. Slovenija pa seje dolžna povezati z manjšino tudi na gospodarskem področju, v smislu resolucije o gospodarski podpori, ki jo je pred časom sprejel slovenski državni zbor. Do take povezave ni še prišlo, vendar, je ugotovil Schiffrer, je v Sloveniji začela rasti zavest, da se slovenstvo ne konča na mejah slovenske države. — iž OPOZORILO SSO S 1. STRANI V OSPREDJU... Novost predstavlja tudi ravnanje bivšega predsednika republike Cossige. Znano je namreč, daje ob krizi Prodijeve vlade prav Cossiga s pomočjo svojih političnih prijateljev, ki so bili obrnili hrbet Berlusconiju, predlagal in tudi dosegel, da je voditelj Levih demokratov DAlema postal predsednik vlade. Italijanska notranja politika ostaja zato čedalje bolj zagonetna in je dejansko nemogoče predvideti njen razplet. Vsekakor žal drži, da se politiki zlasti v tem trenutku bolj zanimajo za svoje stolčke in zanemarjajo probleme, ki žulijo preprostega državljana. Nič čudnega ni, če slednji v vedno večjem številu na dan volitev ostajajo doma. NOV ZAPLET Z ZAŠČITNIM ZAKONOM V petek, 21. t.m., se je v poslanski zbornici v Rimu nadaljevala razprava o zakonskem predlogu za zaščito slovenske narodne manjšine v Italiji. Nastopili so poročevalec Maselli, tržaški poslanec Nacionalnega zavezništva Meniain ministrica za deželne zadeve Katia Bellillo. Slednja je v bistvu odgovarjala poslancu Menii, ki je trdil, da je zakonski predlog protiustaven in tudi nepotreben. Ker je Menia sprožil vprašanje ustavnosti zakonskega predloga, je nastal nov zaplet in bo morala vladna večina zato zastaviti vse sile, da se odpravi nova ovira. Če bi se namreč zgodilo, da predlog tržaškega poslanca ne bi bil zavrnjen, bi usoda zakonskega predloga dejansko bila zapečatena in bi naša manjšina po vsej verjetnosti v tej zakonodajni dobi spet ostala praznih rok. Zdaj še ni jasno, kdaj bo poslanska zbornica nadaljevala z razpravo o zakonskem predlogu oz. se izrekla o njegovi ustavnosti. ■ SPREJEM PRI PREDSEDNIKU REPUBLIKE Ko je naš časnik že bil na tem, da gre v stroj, nam je bilo iz Rima potrjeno, da je predsednik republike Carlo Azeglio Ciampi sprejel odposlanstvo slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Odposlanstvo so sestavljali Sergij Pahor, Rudi Pavšič, Miloš Budin, Igor Can-ciani, Bruna Zorzini Spetič, Bernard Špacapan, Jole Namor in Giorgio Banchig. Slednja sta v imenu celotne delegacije gostitelju poročala o stanju naše narodne manjšine, o njenih zahtevah ter pričakovanjih predvsem v zvezi z zakonsko zaščito. Pogovor je trajal 45 minut. Odposlanstvo je spremljal senator Mitja Volčič. ■ HELMUTH KOHL IN TEŽAVE V CDU Osrednje vodstvo nemške krščanskodemokratske stranke (CDU) je sklenilo, da ne bo prijavilo svojega bivšega predsednika in kanclerja Kohla sodišču in ga tudi ne bo pozvalo, naj izstopi iz stranke, čeprav je natančna preiskava strankinih blagajniških knjig ugotovila, da je od leta 1989 do leta 1998 stranka prejela kakih 12 milijard lir od neznanih darovalcev. Strankino vodstvo je zaskrbljeno zaradi morebitnih posledic takšnega nezakonitega stanja. ZVEZA SLOVENS, SLOVENSKA ZVEZA SLOV RNIH DRUŠTEV E PROSVETE /oUtu^e TRST, KULTURNI Nedelja, 6. februarja 2000, ob 17. uri GORICA, KULTURNI DOM Torek, 8. februarja 2000, ob 20.30 POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE ZA HUMANITARNO POMOČ V VSAKEM PRIMERU Ob razkritju nepravilnosti v zvezi z upravljanjem humanitarne pomoči, namenjene Albaniji pod naslovom Mavrica, velja prav gotovo osvetliti dvoje stvari. Prva se nanaša na prve objavljene sume pred meseci, zaradi česar so se pojavili zelo močni ugovori. Ugovori namreč, zakaj sploh dati v javnost podatke o možnih zlorabah humanitarne pomoči. Takšne novice bi utegnile ljudi odvrniti od dajanja pomoči, češ saj darovi sploh ne pridejo do tistih, ki jih krvavo potrebujejo. Končajo v žepih te ali one mafije, lahko tudi državnih uprav. Človek se ob tem vpraša, zakaj ne bi smeli javnosti obvestiti o nezakonitih postopkih. Kaj ni v tem skrita miselnost, po kateri ljudje verjamejo le nekakšnim idealiziranim institucijam in to potem, ko je bilo razkritih toliko večjih zlorab na še višjih ravneh? In nadalje, kaj naj bi se v človeku res izničil čut za sočloveka že v trenutku, ko bi ugotovil, da je del njegovih darov odtekel v zasebne žepe tistih, ki so se okoristili na račun nesrečnih? Prikrivanje nepravilnosti slej ko prej ni pravilna smer, v vsakem primeru obravnava javnost kot množico, ki ni zmožna zrele presoje. Na vsak način je prav, da se nepravilnosti razkrijejo, še bolj prav pa je, da vzpostavimo trdnejša načela za naša humanitarna dejanja. To so že sama po sebi vrednota, saj človeško gradijo darovalca in po možnosti pomagajo ljudem v stiski. Humanitarna dejanja so še kako potrebna in nujna. Nujna za ljudi v stiski I oziroma nerazvite, nujna za ves razviti svet, ki z dobrodelnostjo pridobiva prepričljivo verodostojnost. Živimo pač v času, ko so humanitarna dejanja z zelo majhnimi črkami zapisana v programih političnih strank oziroma v njih niso zapisana. Živimo v času, ko je naša humanitarna pripravljenost izjemno pičlo uresničena v državnih proračunih, kjer bi že en sam odstotek lahko pomenil tudi tisoč milijard lir. Pogostoma se pritožujemo, da smo postali žrtve t.i. potrošniške družbe, ki nas zasužnjuje z vedno novimi materialnimi pridobitvami. Pritožujemo se nad ute-| snjenostjo v potrošniška pravila, več kot to-liko pa iz njihovega začaranega kroga ne mo-i remo izstopiti. In res potrošniška družba ne bo presežena, preden se ne bomo zares in z dejanji spomnili lačnih in revnih, obolelih in tistih, nad katerimi se je zneslo vojno uničenje, preden se torej ne bomo zares opredelili za humanitarno dejavnost. In čut za to dejavnost ne bi smel biti odvisen od te ali o-ne nepravilnosti, ki z našimi darovi upravlja. Humanitarni čut je v resnici mnogo trdnejši, \ saj je edini smerokaz za izhod iz klešč potrošniške družbe. Humanitarnost dandanes povezuje le čuteče posameznike, nekega dne pa se bo lahko preobrazila v skupno vo-I Ijo vseh, v proračunski dar vseh državljanov, v dar celotne države. AKTUALNO INTERVJU / PETER VERRI KREPOST ROJANSKEGA KRPANA JE VZTRAJNOST MATJAŽ RUSTJA Predsednik društva Peter Verri, 17-letni Rojančan, se nam je takole predstavil. Obiskujem 3. razred DTTZ Žiga Zois. Navdušujeta me zgodovina in časnikarstvo. Do pred kratkim sem se ukvarjal s košarko, pri kateri sem bil vse prej kot uspešen igralec. V svetu košarke sem ostal kot poročevalec Jadranovih tekem za Radio Opčine. Sodelujem pa tudi pri Radiu Trst A. V decembru, torej pred mesecem dni, ste ustanovili v Rojanu društvo, ki zbuja pozornost že z imenom. Res je. Nedvomno je "Krpan" originalno ime, vendar ustrezno, kajti v Rojanu res potrebujemo nekega Krpana, ki bi povzdignil narodno zavest vseh Rojančanov. Kateri pa so bili vzgibi, ki so privedli mlade, še nepolnoletne fante, da ustanovijo kulturno in športno društvo? Kateri Brdavs ogroža Rojan? Ustanovitev društva smo načrtovali že nekaj časa, saj se nismo sprijaznili z dejstvom, da se zabrišejo vsi sledovi nekoč čisto slovenskega Rojana, vasi in pozneje predmestja, ki je dihalo v slovenski kulturi in narodnem ponosu. Čakali smo le na pravi trenutek, ki naj bi napočil, ko bi bili vsaj polnoletni. Ukinitev osnovne šole in vest, da bo tudi nižja srednja šola letos zaprta, sta ta trenutek anticipirali. Kako in kdaj je potekal prvi sestanek? Prvič smo se sestali 1. novembra lani in bili smo samo v treh: podpredsednik, tajnik in jaz. Ko se danes spominjam tistega trenutka, se "Nič se ne bojte," pravi Krpan, "kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi." Tako je po Levstiku govoril prebrisani Martin Krpan, ki se je prav dobro zavedal svojih sposobnosti in ni zaupal svojega življenjskega boja nobenemu dunajskemu ministru. Sam si je izdelal orožje, mesarico in kij iz lipovine, in na trdni domači kobili je v dvoboju premagal sovražnika. Martin Krpan je preprost človek, prepojen z ljudsko modrostjo in razsodnostjo, s temeljnimi načeli življenja, ki mu tako nikoli ne obrne hrbta. Po tistem daljnem letu 1858, ko je Martin Krpan prešel iz narodne .zavesti v tiskano besedo, ga danes srečujemo v Rojanu, na obronkih mesta Trst, kjer se rojevajo Krpanove misli v novonastalem društvu. Leto 1999 se je že skoraj srečalo z Jubilejnim letom, ko je v Marijinem domu v Rojanu polna dvorana "vaščanov", prijateljev in radovednežev zadovoljno pozdravila novoustanovljeno Športno - kulturno društvo Rojanski Krpan. Ni nam znano, koliko je bil star Martin Krpan z Vrha od Svete Trojice, ko je šel na Dunaj, zagotovo pa vemo, da so vsi odborniki Rojanskega Krpana še nepolnoletni fantje. Že zaradi drznosti dejanja, poguma in odločnosti bi jim Martin krepko stisnil roko. kar nasmehnem. Imel sem že določene ideje, prijatelja pa mi nista verjela. Komaj po temeljitem pogovoru smo prišli do zaključka, da ustanovimo društvo. Najprej smo prešteli, koliko Slovencev živi v Rojanu, in ker se nam je to število zdelo zadovoljivo, smo sklenili, da gremo v to "pustolovščino" in da se bomo srečevali enkrat tedensko. V Rojanu je približno 6.000 prebivalcev, od teh kakih 300 Slovencev. Katere težave ste srečevali na poti ustanavljanja društva i in kje ste iskali opore? Sprva opor nismo iskali ali potrebovali, ker nismo srečali nobene težave. Kaj kmalu pa smo naleteli na nekaj težav, ki smo jih vseeno premostili brez večjih pomoči. Zato smo v odboru še toliko bolj ponosni, ker smo vse, kar smo do danes naredili, opravili večinoma sami. Pri drugih nismo iskali pomoči, ampak le spodbudo. Ne vem, če smo bili pri tem preveč samozavestni ali mladostniško zagnani. Mogoče smo se tudi bali poiskati pomoči pri drugih, zdelo pa se nam je tudi krivično, da bi k društvu pristopili ljudje, ki niso naredili nič v vseh teh letih. Kakšne občutke daje ustanavljanje društva? Posebnih občutkov še nimam. Mislim, da se moramo šele zavedati, kaj smo naredili. Vsekakor pa smo storili nekaj pomembnega. Rojan včeraj iti danes. Ob takem vprašanju me spreleti cela vrsta občutkov.' Še največ pa je jeze, ker se ne morem sprijazniti z dejstvom, da živim v danes italijanski mestni četrti, ki pa je bila še ! pred nekaj desetletji slovenska. Nekoč je bil Rojan kulturno in politično središče Slovencev v Trstu. Mrgolelo je kulturnih društev, prireditev... Imeli smo ljudsko šolo leta 1862, čitalnico leta 1868, v20. stoletju pa pevski zbor, ki se je pozneje razširil v društvo Zarja, pa še društvo Zora. Ne pozabimo na Marijino družbo, ki je bila edina organizacija, ki se je obnovila po drugi svetovni vojni. Kar pa je danes osta- lo slovenskega, lahko preštejemo na prste ene roke: nižja srednja šola (letos še zadnjič), cerkveni obredi in redkokdaj kak koncert. Jezen sem zaradi tega, ker menim, da se nihče ni kaj več potrudil, da bi se v Rojanu ohranilo in cvetelo slovenstvo. Kdor pa se je trudil v tej smeri, je storil to napako, da ni vabil zraven še drugih... Prva društvena pobuda (19. decembra lani) je bila prireditev, ali bolje rečeno, ustanovno srečanje Rojanskega Krpana, ki je takrat sklenil, da bo natovoril sol na kobilo in šel v svet... Morala je biti le ustanovna prireditev z imenom Dobrodošel Krpan. Spremenila pa se je v pravo slovesnost. Predvidevali smo namreč le kako kratko novico o naši pobudi, medtem ko je okoli slednje OBČNI ZBOR SLOVENSKE ZAMEJSKE SKAVTSKE ORGANIZACIJE LISTINA ZA PRAVNI OBSTOJ VZGOJNE ORGANIZACIJE V nedeljo, 16. t.m., je bil za slovenske zamejske skavte pomemben dan. V župnijski dvorani v Nabrežini je namreč potekal deželni občni zbor Slovenske zamejske skavtske organizacije, ki ima velike zasluge pri vzgoji mladih. To je bil že drugi uradni občni zbor, ki si je zadal kot glavno nalogo sprejetje ustanovne listine. Z le-to se goriški in tržaški slovenski zamejski skavtje tudi uradno - s pravno veljavo - združijo v eno organizacijo z imenom SZSO. Pred tem dejanjem je seveda SZSO že obstajala in se delila v dva pokrajinska dela (tržaški od leta 1951, goriški od leta 1964). Toda na deželni ravni ni imela organizacija pravne registracije, čeprav sta se pokrajinska dela neformalno združila že leta 1976 in smo vedno govorili kot o eni organizaciji. S to ustanovno listino pa bo SZSO pravno obstajala kot deželna organizacija, ki združuje skavte s Tržaškega (s kratico SZSO-TS) in skavte z Goriškega (s kratico SZSO-GO). Pred deželnim občnim zborom sta oba dela organizacije imela še svojega pokrajinskega, na katerem je v glavnem tekla beseda o prora- i čunih in obračunih ter programih delovanja. Deželni občni zbor seje tako začel ob enajstih z izvolitvijo predsedstva občnega zbora, ki sta ga sestavljala deželni načelnik Martin Sosič (Vztrajni galeb) in zapisni-čarka Dunja Fabjan (Kreativna panda). Na vabilo predsednika je v imenu deželnih načelnikov SZSO spregovorila načelnica Erika Černič (Modra mravlja). V svojem nastopu, v katerem je zaobjela zgodovinski ! pregled zamejskega skavtizma, ki se s pravno registracijo ozira v prihodnost, seje zaustavila predvsem na delovanju deželnega vodstva -le-to je bilo izvoljeno septembra -in poudarila vlogo tega vodstva. Načela je še teme o metodološkem usposabljanju voditeljev in o odnosih z ostalimi organizacijami (v glavnem z italijanskimi skavti - AGESCI in slovenskimi iz matične države -ZSKSS), predstavniki katerih so bili prisotni v dvorani. Sledili so pozdravi gostov. Najprej je spregovoril Flavio de Mar-chi, predstavnik italijanske skavtske organizacije AGESCI, nato načelnik Primorske regije Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj Bogdan Magajna, ki je prebral tudi pozdrave poverjenice za program pri ZSKSS Marjalize Fajdiga (Tihe vode). Nadalje je svoje pozdrave in voščila izrazila Živka Peršič, starosta tabornikov Rodu Modrega vala, ob koncu pa je še na kratko spregovoril Sergij Pahor, predsednik Sveta slovenskih organizacij. V uradnem delu občnega zbora je bil na dnevnem redu sprejem ustanovne listine SZSO. Po daljši razpravi, v katero sta posegala v glavnem Mitja Ozbič (Vztrajni bober) in Mauro Leban (Močni bober), o vseh pravnih vidikih, ki bodo odslej obvezovali organizacijo, so voditelji soglasno sprejeli ustanovno listino, ki uradno določa obstoj Slo-i venske zamejske skavtske organizacije na deželni ravni. Nato je tajnik SZSO Andrej Maver (Mirni jelen) podal tajniško poročilo, ki je obravnavalo v glavnem obračun in proračun. Z volitvami so ju člani občnega zbora odobrili. Ob koncu pa je Niko Tul (Glasbeni kobra) predstavil možnost in že stvaren načrt, da bi SZSO uresničila lastno spletno stran na svetovnem omrežju internet in srf tako dala vštric s težnja- mi sodobne družbe. Nakar je Andreja Semolič Valič (Skrbna puma, načelnica Primorske regije ZSKSS) povabila zamejske voditelje na t.i. Prebujanje; to so duhovne vaje za voditelje, ki jih prirejajo skavti iz Slovenije. Gorazd Bajc (Športni kormoran) je povedal o pripravah podobnih duhovnih vaj v okviru SZSO. S tem je bil osrednji del občnega zbora sklenjen. Udeleženci so se nato odpeljali do cerkve v Cerov-Ijah, kjer je duhovni asistent SZSO in nabrežinski župnik Bogomil Brecelj daroval sveto mašo, med katero je deželno vodstvo prvič in s simbolnim obredom imenovalo zamejske skavtske voditelje (prej je imenovanje podeljevalo pokrajinsko vodstvo). Vsak voditelj je kleče pred i križem in skavtsko zastavo podpi-; sal zavezo, da bo vzgajal v duhu I treh temeljnih izbir (krščanske, skavtske in družbeno politične) ter v I duhu vrednot slovenstva, krščanstva in demokracije. Nato je prejel od deželnih načelnikov znamenji svojega voditeljstva, piščalko in potrdilo o imenovanju. Po maši se je pisana in številna skavtska druščina zbrala v osnovni šoli v Cerovljah, kjer je ob družabnosti in običajni dobri volji že kovala načrte za nadaljnje delovanje Slovenske zamej-! ske skavtske organizacije. IZNAJDLJIVI GAMS zavladalo široko zanimanje. O našem društvu so poročali tisk, radio in televizija, na sami prireditvi pa se ■ je zbralo več kot 150 ljudi, kar je seveda še najbolj pomembno. Prireditev je dobro uspela, k temu sta še najbolj prispevala slavnostna govora kateheta Stanka Zorka i n bivšega ravnatelja nižje srednje šole Pina Pečenka. Oba govora sta bila res spodbudna. G. Zorko je poudaril, da moramo biti vsi združeni, če smo verni i ali ne. Prof. Pečenko pa je dejal, da i politika nas ne sme ločevati, najprej smo Slovenci brez kakih izmov. Bi nam predstavil odbor društva? Rade volje, saj so večkrat krivično postavljali v ospredje le mene, ne zavedajoč se, da sem jaz le "ice-bergova špica". Naš odbor sestavlja pet mladih: poleg podpisanega še koordinator Rajko Dolhar, blagajnik Luka Peric, tajnik Matej Rebula in še podpredsednik Niko Štokelj. Slednji je najstarejši med nami, kljub temu pa bo šele letos dopolnil 18 let. Naj mlajši ima 15 let. Vsi so "zlati" fantje. Vsakemu predsedniku društev želim, da bi imel take pomočnike. Mislim, daje odlika našega odbora prijateljstvo in prijetno vzdušje, ki ga imamo na sestankih. Naš sedež je v ambulanti dr. Štoklja v Rojanu. Kaj pa odziv Rojana in širše skupnosti ob rojstvu novega zamejskega društva? Kot sem že prej omenil, je širša javnost veliko poročala o nas. Še najbolj pa nas je zanimal odziv Rojančanov. Najprej smo bili v strahu, da Rojančane ne zanima naša pobuda, po ustanovitveni prireditvi pa se je izkazalo ravno obratno. V dokaz naj omenim le uspešen podatek, da bomo v kratkem prejeli vpis stotega člana oz. članice. Tudi odkritih kritik v obraz nismo doživeli, podobne govorice so nam prišle le na uho. Kako so sprejeli to pobudo tvoji starši, prijatelji in sošolci, tisti torej, ki so ti najbližje? Starši so bili navdušeni, morda še preveč. Celo moj oče, ki izhaja iz italijanske družine, se je z mladostniškim navdušenjem in zagnanostjo udeležil priprav na slovesno ustanovitev društva. Sošolcev pa (z izjemo nekaterih) moja nova dejavnost ni zanimala. Prepričani so, da mi je Rojan "udaril v glavo". (Včasih se z njimi popolnoma strinjam.) Nekateri prijatelji pa so bili navdu-J šeni, še posebno Igor Pison, ki je sprejel naše vabilo in se udeležil pri-i reditve v vlogi napovedovalca. Res se mu moramo zahvaliti, saj je prišel v Rojan iz Boršta in je svojo nalogo opravil odlično. Ustanovitev društva je za vami, pred vami pa je morda še najtežje: redno in, kolikor je mogoče, uspešno delovanje. Kaj trenutno pripravljate in v katere okvire postavljate svoje delovanje? Krpan je na Dunaju izbiral orožje za boj proti Brdavsu - katerega ste si vi izbrali? Februarja bomo priredili Prešernovo proslavo. Častni gost bo pisa-; telj in profesor Boris Pahor, ki je svoji edini slovenski šolski leti opravil ravno v Rojanu. Sodelovali pa bodo še nekateri mladi perspektivni gledališki igralci in glasbeni umetniki, mačkoljanski pevski zbor in tudi zadnji dijaki rojanske srednje šole. Načrtujemo pa še vrsto po-! bud, ki pa jih bomo sproti razkrili. ; Kar se orožja tiče, smo si ga že izbrali, to je vztrajnost. ------------ STRAN 6 3 ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 4 ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU B______________________________ ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, I NEDELJO ZA NEDELJO 4. NAVADNA NEDELJA, NEDELJA SLOVENSKEGA KATOLIŠKEGA TISKA IN SV. PISMA "Obudil jim bom preroka" (5 M z 18, 15-20) “Vriskajte Gospodu" (Ps 95) "Pošteno in nemoteno služiti Gospodu" (1 Kor 7,32-35) "Celo nečistim duhovom ukazuje" (Mr 1,21-28) Evangelist Marko nam prikaže Jezusa, ki ga Duh takoj po krstu odvede v puščavo zato, da začne delo odrešenja. Najprej zdravi vidno stvarstvo, ki deli trpljenje s človekom. Jezus se sooči z lakoto in mrazom, pozneje se bo soočal z boleznijo, ogroženostjo, z nasiljem, strahom in tesnobo, s smrtjo. Prenese skušnjavo, začne boj z grehom. Ker “Plačilo za greh je namreč smrt11 (Rim 6, 23). On pa je ljubitelj življenja (Mdr 11,26). Začne torej spravo med živalmi, zverinami, rastlinjem in človekom (prim. Oz 2,20-25; Iz 11,4-8; 56,25). "Bog je (namreč) rekel: »Bodi svetloba!«... Naredimo človeka po svoji podobi... Gospoduje naj..." (1 Mz 1,3; 1,26). Jezus govori v Očetovem imenu, je njegova Beseda, ki ustvarja vse novo, "da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost" (Heb 2,14-15). Satan, skušnjavec, tisti, ki nastavlja Jezusu in vsakemu človeku zanko, da bi se spotaknil - Jezus ga imenuje "vladarja tega sveta" (Jn 12, 31), morilca ljudi, lažnivca in očeta laži (Jn 8, 44) - takoj lokavo skuša Jezusa, o katerem sumi, daje nekaj posebnega. Rad bi ga namreč odvrnil od njegovega poslanstva. Kmalu zatem srečamo Jezusa v sinagogi, kjer uči. Ljudje se čudijo njegovim besedam, kar na lepem pa hudobni duh zavpije iz nekega obsedenca. Zdi se, da seje bil že udomačil tam med pobožnimi ljudmi. Pa saj se človek na vse navadi, tudi na smrad, na splav, češ, saj ga država ščiti, navadi se na vojno, na umiranje na obroke, na laž, na kajnovstvo. Zato tudi na hudiča. Misijonar iz Južne Amerike je predvajal diapozitive o Indijancih s strahotno anakondo, dolgo kakih 8-9 metrov. Ta pošast je bila požrla že kakih 50 ljudi. Ko je imela želodec poln, je otopela, tako da so indijanski otroci plesali po njej. Ker so jo imeli za sveto žival, niso nikoli niti pomislili, da bi jo ubili; navadili so se nanjo, ki jih je še naprej morila. Tudi satan je mirno kraljeval do Jezusa in še suvereno vlada nad propadlim svetom, toda pred Jezusom zavpije: "Kaj imaš ti z nami?" Potem lahko sodimo, da jih je več ali da govori tudi v imenu nesrečneža in še koga izmed navzočih. Vsekakor se čuti razkrinkanega pred vsemi v sinagogi, a tudi povsod tam, kjer ukazuje ostra (Heb 4, 12) Jezusova beseda: "Umolkni in pojdi iz njega!" (Mr 1, 25). To je Jezusov eksorcizem. Toda imamo ga tudi, čeprav v skrajšani obliki, pri vsakem krstu. Tudi krščanski starši, botri, vzgojitelji, ne samo krstitelj, smo deležni te oblasti, vsak po svoji službi. Ali se je zavedamo in smo je vredni? Saj je celo poganska mati prosila za hčer, ki jo je mučil nečisti duh, naj izžene demona iz njene hčere (Mr 7, 25-30). Prav tako prosi Jezusa oče za sina (Mr 9,17-29). In sta uslišana! Cerkev pa nas modro uči razlikovati obsedenost od bolezni in celo od hudobije. Naravnost ukazuje skrajno opreznost v sodbi o teh pojavih, ki pa niso redki. Župnika J.M. Vianneya je hudobni duh tako preganjal, da je ta duhovnik veliko trpel, toda ne samo, da ni bil obseden, marveč je prav zaradi duhovniške službe in svetosti tako prizadel hudobo, da je besnela proti njemu, ker je ljudi reševal greha pri spovedi ter s svojim ponižnim življenjem, ki ga je združeval s ponižnim Jezusom. Jezusu so celo očitali, daje obseden (Mr 3,22-30), in so se mu posmehovali (Mr 5, 40). Jezus pa vztraja pri trditvi: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo" (Mr 9, 29). Lahko dodamo šez vero in postom (Mt 17,20-21). V jubilejnem letu sprave, odpuščanja in usmiljenja rotimo Jezusa, naj reši vse, ki padajo med razbojnike (gl. Lk 10, 30), kot so mamila, splav, spolna razbrzdanost, ponočnjaš-tvo, nevera, nepokorščina vesti. Vsi ti nečisti hudiči praznijo naše domove, šole in cerkve. Sorodni so obsedenosti, satanizmu, plehkemu, izvotljenemu in brezciljnemu bivanju. Izganjati jih moramo z močjo Besede-Jezusa. MEDNARODNA SKUPINA GEN ROSSO V VIDMU Mednarodna skupina Gen Rosso, ki se navdihuje v krščanskih načelih in želi z glasbo prispevati k edinosti med ljudmi, je pripravila novo predstavo-"musical“, ki nosi naslovStreetli-ght. Predstava bo 17. februarja ob 20.30 v športni palači Pri-mo Carnera v Vidmu. Predprodaja listkov v Gorici (glavni sedež pošte, Corzo Verdi 33) in v Trstu (Borsamarket, ul. Im-briani 8). Informacije v Gorici (druž. Meneguzzo, tel. 0481 809716) in v Trstu (druž. Matcovich 040 229410). TRADICIONALNO SREČANJE PRI NADŠKOFU RODETU KATOLIŠKI ČASNIKARJI NAJ SE OTRESEJO SPON GETA IVAN ŽERJAL Mesec januar je tradicionalno posvečen razmisleku o verskem oz. dobrem tisku, kot ga tudi imenujemo. V tem času se sprašujemo in si izmenjujemo mnenja o pomenu in mestu cerkvenih glasil oz. občil s krščansko podlago v Cerkvi in družbi, pa tudi o vlogi časnikarjev, ki sledijo krščanskemu nauku, in o stanju, v katerem delujejo t.i. mediji. V januarju praznujemo časnikarji tudi god svojega zavetnika sv. Frančiška Šaleškega. Ob tej priložnosti je bilo v soboto, 22. januarja, v Ljubljani dobro obiskano srečanje časnikarjev iz Slovenije in zamejstva; priredil gaje ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Med mašo, ki jo je daroval v škofijski kapeli, je nadškof Rode podčrtal aktualnost lika sv. Frančiška Šaleškega zaradi globoke izobrazbe, zvestobe Cerkvi, osebne ljubeznivosti in razumevanja do vseh ter dejstva, da je imel vedno kaj novega povedati. Tem vodilom mora oseba, ki deluje na področju medijev, slediti $ 11 I tudi danes, saj vsakdo, na vseh področjih, lahko postane dober in zgleden kristjan in svetnik. Iz razgovora, ki je sledil maši, pa je razvidno, da navedena načela niso kdoveka-ko upoštevana in popularna v slovenskem medijskem prostoru. Po besedah urednika Družine dr. Janeza Grila, ki je tudi posredoval kratek oris stanja katoliškega tiska in založništva v matici in zamej- stvu, je poročanje slovenskih medijev v glavnem senzacionalistično, ko je govor o Cerkvi pa negativno, čeprav so se v zadnjem času zadeve umirile. Nadškof Rode je s svoje strani dejal, da večkrat ni absolutne zavezanosti resnici, saj je poročanje, in to zlasti pri nekaterih dnevnikih, naravnost lažnivo in zavajajoče. Mediji so zelo pomembni, je še dejal dr. Rode, saj danes slovenski človek najbolj po- SPOM I NSKA BOGOSLUŽJA OB PRVI OBLETNICI SMRTI HUBERTA BERGANTA V sredo, 19. t.m., je minilo eno leto, odkar je umrl nepozabni slovenski orgelski mojster in umetnostni zgodovinar prof. Hubert Bergant. Čeprav doma iz Kamnika, je pokojni profesor svoja najaktivnejša leta preživel na Goriškem, saj je dolgo časa živel v Šempetru pri Gorici, odkoder se je tedensko vozil v Ljubljano, kjer je poučeval orgle na tamkajšnji Akademiji za glasbo. Spomin nanj pa je še vedno živ, kar dokazuje tudi pobuda goriš ki h pevcev in cerkvenih glasbenikov ob prvi obletnici smrti. Na pobudo pevovodje župnijskega mešanega zbora iz Mirna Andreja Budina seje na to obletnico smrti podala v Ljubljano večja skupina cerkvenih pevcev z Goriškega, ki so sodelovali pri maši v Bergantov spomin v ljubljanski stolnici. Tega dne je pri večerni maši somaševanje še nekaterih duhovnikov vodil ljubljanski pomožni škof Lojze Uran. Na koru so se zbrali cerkveni pevci z Goriškega, zlasti iz Mirna, pa tudi nekateri člani cerkvenih pevskih zborov iz Rupe oz. s Peči in s Kapele (Nova Gorica). Združenemu pevskemu zboru je dirigiral Andrej Budin, na orgle pa ga je spremljal Anton Klančič. Zbor je sooblikoval mašno bogoslužje, pri čemer je treba zlasti omeniti izvedbo Tomčeve slovenske maše v čast sv. Cirilu in Metodu. Krajši nagovor po evangeliju je podal škof Uran, ki se je o-sredotočil na vprašanje poklicanosti vsakega posameznega človeka. Pri tem se je navezal na poslanstvo pok. profesorja Berganta, ki mu glasba ni pomenila le osnovni poklic, ampak tudi način življenja ter njegovo kulturno in duhovno sporočilo. Že med mašo in po njej pa so nekatere glasbene točke izvedli Bergantovi glasbeni sodelavci oz. prijatelji. To so bili naslednika na oddelku za orgle na Akademiji za glasbo v Ljubljani organista Renata Bauer in Mario Perestegi ter dolgoletni Bergantov prijatelj, baritonist Samo Vremšek. Združeni pevski zborgoriških pevcev je na koncu maše izvedel še tri znane starejše slovenske božične pesmi. Mašno bogoslužje preteklo sredo v ljubljanski stolnici je pome- nilo dostojno počastitev spomina na pok. prof. Berganta prav v cerkvi, kjer je ta glasbenik uresničil vrsto koncertov in tako hkrati opozoril na vrline Milavčevih stolnih orgel iz leta 1912, ki so največje delo tega prezgodaj umrlega ljubljanskega izdelovalca orgel. Ob prvi obletnici smrti so se Huberta Berganta spomnili še na Sveti gori, kjer je tudi pokopan. V nedeljo, 23. t.m., popoldne je v tamkajšnji baziliki maševal šempetrski j župnik Janez Kržišnik, na koru pa je prepeva[ župnijski mešani zbor iz Šempetra. Zbor si je za spremljavo mašnega bogoslužja izbral reper-I toar, ki je pok. Bergantu bil še posebej ljub. Šempetrci, torej J Bergantovi sokrajani in sožup-Ijani, so se njegovemu spomi-| nu poklonili tudi na grobu na i svetogorskem pokopališču. -----------MV trebuje, da se mu predstavi krščanstvo v svojem jedru, ki ga označujejo svoboda, bivanjska radost, pogum, smisel in upanje. O moralno-eksistenčni krizi, ki je značilna za slovensko družbo v prehodu, je govoril direktor Šlovenske tiskovne agencije Tadej Labernik, ki je opozoril na nekritično sprejemanje potrošniških sporočil. Mediji to spodbujajo in tako ustvarjajo virtualno resničnost, ki je vedno bolj oddaljena od resničnosti bivanja. Ni moč razlikovati med novinarstvom, osebnimi mnenji, fantastiko, propagando in drugim, tako da je slovensko novinarstvo še na pol poti med ustvarjanjem mnenja in profesionalnim novinarstvom. Po Labernikovem mnenju se morajo kristjani otresti spon geta in ne delovati samo v okviru cerkvenih medijev, ampak morajo iti v svet. Normalno stanje bo takrat, ko bodo katoliški časnikarji polnopravno delovali npr. na Delu, na Dnevniku, na televiziji in drugod, tudi s svojimi komentarji. Za to je potrebna tudi izgradnja gospodarske moči, kar pa nas privede k vprašanju, v katerih rokah so danes slovenski mediji. Take in podobne ugotovitve so prišle tudi s strani številnih drugih razpravljalcev, ki pa so se tudi vprašali, ali ni tako stanje večkrat tudi sad zgrešenega nastopanja katoličanov samih oz. nevednosti s strani časnikarjev. Sicer je s srečanja izšla tudi želja po združevanju slovenskih katoliških založnikov in časnikarjev oz. po večjem sodelovanju med njimi. V tem smislu bo v bližnji prihodnosti steklo nekaj srečanj. Na splošno je srečanje dalo vtis umirjene, a obenem živahne izmenjave mnenj o položaju časnikarstva na Slovenskem, ki sicer ni dober, a o katerem prisotni optimistično verujejo, da ga je mogoče spremeniti in izboljšati. In nazadnje: srečanje je bilo tudi dokaz, da se katoliški mediji v slovenski državi zanimajo tudi za položaj v zamejstvu in za Slovence po svetu. 1400 LET KOPRSKE ŠKOFIJE Leta 1999 je minilo 1400 let, odkar se prvič v doslej znanih pisnih virih omenja škofija Koper. Papež Gregor I. Veliki omenja leta 599 v treh pismih prebivalcem Kopra, eksarhu Italije Kaliniku in ravenskemu škofu Marinija-nu škofijo Koper in vdore Slovanov v Istro. Obhajanje te častitljive obletnice najstarejše slovenske škofije, piše prelat mag. Renato Podberšič, smo zaradi povezave z letom velikega jubileja in duhovnim ozračjem, ki to obletnico preveva, prenesli v leto 2000. Prav to jubilejno vzdušje je potreben predpogoj, da bo praznovanje obletnice škofije pomemben duhovni in znanstveni dogodek. Duhovni del praznovanj bodo sestavljala svetoletna romanja dekanij koprske škofije v koprsko stolnico v postnem času. Krona bo slovesno somaševanje slovenskih škofov v koprski stolnici. Znanstveni del praznovanj pripravljajo Znanstveno raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko v Kopru v soorganizaciji z zgodovinskim inštitutom Milka KosaZRC SAZU iz Ljubljane, Filozofsko fakulteto v Pulju, Accademio dei Con-cordi iz Roviga in Škofijo Koper. V oktobru bo v Kopru mednarodni znanstveni simpozij na temo 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri. Na dvodnevnem simpoziju bo sodelova- lo okrog 30 referentov s področja arheologije, zgodovine, arhivistike, jezikoslovja in bogoslužja. Dotaknili se bodo začetkov koprske šfofije, povezav s Trstom, arheoloških izkopavanj v koprski stolnici, podobe koprske škofije v nekaj značilnih obdobjih slovanskega bogoslužja v tej škofiji in seveda prihoda Slovanov v Istro. Simpozij bosta obogatila priložnostna razstava arhivskih virov o koprski škofiji in Slovanih v Istri ter slovenski prevod knjige koprskega škofa Pavla Naldinija Krajepis koprske škofije, ki bo izšel ob 300-letnici izvirne izdaje (1700). Z obhajanjem 1400-letni-ce želijo pobudniki zamisli tudi posvetiti v nekatere neraziskane sence preteklosti. Radi bi bolj spoznali vlogo koprske škofije v tedanjem istrskem prostoru in ob Jadranskem morju. Osvetlili bi radi nekatere like koprskih škofov, tvorcev življenja koprske škofije. Tako bo dejstvo, da "je Koper očitno imel škofa in s tem organizirano cerkveno skupnost že pred letom 599..., okvirno med leti 579 in 599, najverjetneje po letu 590" (Rajko Bratož), škofijo še bolj približalo v njeni preteklosti in dalo novih spodbud pri njenem poslanstvu v današnjem času za jutrišnji dan. POGOVOR / JASLICAR ZDENKO ŠTRUKELJ UMETNOST JASLIC '• Pot nas je zanesla v Brkine, in sicer v vas Slivje, kjer je že vrsto let za župnika g. Zdenko Štrukelj. Gospod Štrukelj, kdaj ste pravzaprav prišli v tofaro in ali bijo predstavili? Župnija Slivje šteje danes približno 626 prebivalcev, u-pravljam pa tudi župnijo Brezovica, v kateri je približno 570 prebivalcev. Sem sem prišel leta 1977, pred 23 leti, kar je že dolga doba. S kakšnimi problemi se sooča duhovnik v teh vaseh? Koliko je pravzaprav zaselkov, ki spadajo pod ti dve fari? Skupaj jeveni in drugi fari 21 zaselkov in 12 cerkva. Redna služba božja je vsako nedeljo v Brezovici in Slivju, pa tudi po večjih podružnicah, npr. v Markovščini, Gradišču, Slopah, v poletnem času pa na Artvižah. Potem pa samo občasno, kadar so opasila, shodi, enkrat ali dvakrat na leto v vaseh Kovčice, Kozjane, Skadanščina, Brinščica. Za župnika je upravljanje toliko cerkva kar odgovorita služba, saj morate nekako tudi skrbeti za ohranjanje te cerkvene in kulturne dediščine. Prav gotovo je to velika skrb za vsakega župnika, in če ne bi imeli ljudi, ki priskočijo na pomoč, bi gotovo prej ali slej obupal. V teh cerkvah se hrani tudi neverjetno kulturno bogastvo. To je gotovo. Brezovica je npr. prafara. V njenih zlatih letih je bilo v Brezovici, kot piše kronika, šest duhovnikov: župnik, ki je imel osebnega kaplana, en duhovnik je bil zadolžen za Čičarijo, drugi za Brkine, tretji za vasi v smeri proti Kopru in Trstu, in še starejši duhovnik, ki je bil doma, da je kaj nujnega opravil, ko je bila sila. Se v Brezovici mogoče hrani tudi kak zanimiv arhiv? V župnišču je bila čudovita knjižnica, toda zaradi vlage je večina knjig propadla in strohnela. Kar je ostalo, pa je v škofijskem arhivu v Kopru. Gospod župnik, kako pa se prebivalstvo teh vasi preživlja? Pred kakšnimi desetimi leti je bilo v vaseh od Kozine do Podgrada prek deset tovarn, i Sedaj so nekatere zaprte, nekatere hirajo, tako da si ljudje pomagajo, kakor pač morejo. Nekateri hodijo na delo v Trst, drugi skušajo živeti s kmetijo, tretji so zaposleni po malih trgovinah in gostilnah ob cesti itd., čeprav življenje nekako umira. Lansko leto, recimo, sem opravil v Slivju dva krsta in enajst pogrebov, v Brezovici pa en krst in devet j pogrebov. Po takem kopitu gremo, žal, iz leta v leto naprej. Ko sem prišel v Slivje, je bilo tu precej živine, samo v vasi. Sedaj pa se pasejo tri, štiri goveda. Pred 23 leti pa jih je bilo gotovo čez 20. To je pač stvarnost teh krajev, podobno je tudi na Krasu in v notranjosti Istre. Upatije, da se bo kaj spremenilo, da se bo pač življenje spet vrnilo v te vasi. Kljub temu ste v Slivju zelo dejavni. V cerkvi imate čudovite jaslice, ki že več let privabljajo obiskovalce iz raznih krajev, tudi iz Trsta. Kdaj ste pravzaprav začeli s to dejavnostjo, s postavljanjem jaslic? Že kot otrok sem rad postavljal jaslice. ŽedomavStu-denu pri Postojni sem, kolikor je čas dopuščal, rad hodil v cerkev postavljat jaslice. Tam nas je bila cela skupina, ki smo to delali. Ko sem prišel sem, sem s tem nadaljeval in vsako leto se naberejo nove stvari, tako da se jaslice širijo. Sedaj so velike že 30 m2. Jaslice imajo tudi neko pastoralno funkcijo. Kako gledale na vse to? Jaslice imajo vedno eno in isto sporočilo: Bog je prišel na svet, Bog nas ima rad. Pastoralo smo začeli tako, da smo že v adventnem času, s prvo adventno nedeljo, postavili prvi bor, drugo adventno nedeljo drugega, tretjo tretjega in za četrto že stoji četrto drevesce. Nata način simbolično nakažemo dobo priprave, hkrati pa tudi prihranimo precej časa za izdelovanje samih jaslic. Jaslice postavljamo zadnji teden pred Božičem. Pri tem mi pomaga sosed Stanko Valenčič, tako da jih v glavnem postavljava midva. Ljudje prihajajo, tudi drugod so zvedeli za Slivje. Ogledajo si jaslice, morda kaj pomolijo, skratka, samo pozitivne stvari. Pri tem je zanimivo, da skušate tem jaslicam v duhu najžlahtnejše tradicije tudi dati neko krajevno obarvanost. Katere so značilnosti Brkinov, kijih je vredno ovrednotiti tudi zjaslicami? Poudarki so različni. Ob 100-letnici Planinske zveze so bile naše jaslice narejene po grbu Planinske zveze Slovenije. Zadaj Jalovec, potem dolina Tamar, skratka: to so bile jaslice doline Tamar, slovenski kozolec, v tistem kozolcu Jezusovo rojstvo. Ko je bilo leto otroka, smo namesto navadne ograje okrog jaslic dali otroke: fantke in punčke, ki se držijo za roke. Ko je bil v Brkinih žled, ki je uničil gozd, smo v tem smislu naredili jaslice. Letos pa, ko je v Brkinih katastrofalno, kar se tiče rojstev otrok in izseljevanja ljudi, smo postavili brkinske jaslice. S tem smo želeli poudariti misel, da kljub temu Bog nad temi ljudmi ni obupal. Spet smo praznovali Božič, spet so jaslice, rojstvo v štali ali, kot rečemo v Brkinih, "v brkinski šupi". Očitno so to izzivi za samega dušnega pastirja, a tudi za vernike, ki prihajajo v cerkev, da si ogledajo jaslice. Ali se župljani iz drugih vasi zgledujejo po teh osrednjih jaslicah? Rad bi, da bi se zgledovali; tudi če kdo kaj vpraša, nimamo prav nobenih skrivnosti. 1 Nekateri npr. sprašujejo, kako naj trdno postavijo npr. ovčke. Drugi sprašujejo o razmeščanju kipcev, saj postavljajo visoke in nizke pastirčke skupaj, to pa ne gre. Trebaje pripraviti perspektivo: večje kipe spredaj, čisto v ozadje pa postavimo najmanjše ovce. Tako dobimo perspektivo. To so praktični nasveti. Vsako leto poskrbimo tudi za kako kulturno prireditev. Lani je ob jaslicah zapela družina Galič, letos pa smo imeli razstavo Stojana Zafreda iz Divače. To je žal invalid, ki svoja čudovita dela ustvarja z usti. Če kdo pride na ogled jaslic, si lahko ogleda tudi to. Slike so na ogled, kot jaslice, do Svečnice. SVETNIK TEDNA 31. JANUAR SILVESTER CUK . J AN EZ BOSKO - DON BOŠKO, USTANOVITELJ SALEZIJANCEV Leta 1974 je v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča v Kopru izšla knjiga z naslovom Ukradli ste mi srce, v kateri italijanska salezijanska duhovnika Enzo Bianco in Carlo de Ambro-gio na mikaven način predstavita sv. Janeza Boška ali Don Boška, ustanovitelja salezijancev in velikega vzgojitelja mladine. Na koncu te knjige je Don Boskov slovarček in pod geslom"vzgoja" beremo njegove misli: "Moj vzgojni sistem? Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem." Ob stoletnici smrti leta 1 988je Don Boška v Ognjišču lepo predstavil slovenski salezijanec dr. Zvone Štrubelj. "Don Bosko-va življenjska pot," je zapisal, “je zelo preprosta: vsa umetnost svetosti je zvestoba Bogu v malem, v vsakdanjih opravilih." Rodil se je 76. avgusta leta 1815 v vasici Becchi, 30 kilometrov jugovzhodno od Turina, glavnega mesta Piemonta. V nežnih letih je izgubil očeta in izkušnja trde mladosti je pripomogla, da je imel izreden posluh za probleme zapuščene mladine. Ko mu je bilo devet let, je začel hoditi v župnijsko šolo, ki je bila poldrugo uro daleč. Ko je šel na višje šole, si je služil kruh z raznimi deli, kajti mati mu ni mogla plačevati šolanja. Pridobljeno znanje mu je kasneje še kako prav prišlo. Ko je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Bogoslovje je študiral v mestu Chi-eri in bil leta 1841 posvečen v duhovnika. Po novi maši se je tri leta izpopolnjeval na pastoralnem inštitutu v Turinu. V teh letih je obiskoval turinske zapore, kjer je našel tudi številne mlade ljudi, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela in so se preživljali z manjšimi tatvinami. Don Boško se je_____________________ zavzel zanje in je zanje začel ustanavljati domove, imenovane oratoriji, kjer jim je priskrbel toplino doma, jim pomagal, da so se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal. Za službo revni mladini, predvsem moški, je leta 1859 ustanovil redovno družbo, ki je po nebeškem zavetniku sv. Frančišku Šaleškem, ženevskem škofu na začetku 17. stol., dobila ime salezijanci. S sodelovanjem sv. Marije Mazzarello je leta 1872 osnoval še žensko vejo salezijanske družbe - Hčere Marije Pomočnice. V času svojega življenja je odprl svoje vzgojne zavode tudi v sosednji Franciji in Španiji. V več skupinah je poslal nad sto salezijanskih misijonarjev v Južno Ameriko - v Patagonijo na skrajnem jugu Argentine. Od dela izčrpan je v 73. letu življenja 31. januarja 1888 umrl v Turinu. Pokopali so ga v veličastni baziliki Marije Pomočnice, ki jo je bil zgradil z očitno podporo božje previdnosti. Med blažene je bil prištet leta 1929, med svetnike pa leta 1934. Med drugimi so si ga za svojega zavetnika izbrali založniki, kajti Don Boško je širil evangelij tudi s pomočjo verskega tiska in salezijanci to njegovo delo nadaljujejo. V Slovenijo so Don Boskovi salezijanci prišli leta 1901, in sicer na Rakovnik v Ljubljani. Tam so postavili cerkev Marije Pomočnice, ki je zdaj župnijska cerkev in priljubljeno božjepotno svetišče. Kmalu je nastalo več hiš, vzgojnih zavodov, šol, obrtnih delavnic in mladinskih domov po raznih krajih Slovenije. Po vojni jim je bilo skoraj vse vzeto. Zdaj delujejo naši salezijanci po župnijah, njihov katehetski center zelo živahno deluje na področju tiska. Uspešno deluje gimnazija vŽelimljem, ki jo vodijo salezijanci. NASLOVI "TELEMATSKEGA" JUBILEJA Živimo v prvem jubileju telematske dobe, kot ga je sam imenoval sv. oče Janez Pavel II. že pred štirimi leti, ko se je srečal z odborom za pripravo sv. leta. To je prvi jubilej multi-medialnosti. Doslej je že izšlo na stotine laserskih plošč o preteklih svetih letih, na internetu pa je mogoče najti na tisoče spletnih strani, posvečenih jubileju 2000. Navajamo naslove vsaj nekaterih: www.vatican.va (Sv. sedež), www.jubil-2000.org (osrednji vatikanski odbor za jubilej), www.chiesacat-tolica.it (Italijanska škofovska konferenca), www.giubileo.rai.it (jubilej na tv mreži Rai), www.romagiubileo.it (rimska agencija za jubilej), www.comune.roma.it (rimska občina), www.giu-bileovie.it (poti jubileja), www.beniculturali.it (kulturno ministrstvo), www.unesco.org (Unesco za mir v letu 2000). 5 ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 6 ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 V MESECU DOBREGA TISKA IN DOBRE KNJIGE GUTENBERGOV ROJSTNI DAN PRVI ABONMAJSKI KONCERT GLASBENE MATICE ZAČETEK S SKUPINO EVASION Pred šeststo leti je v Mainzu na Nemškem privekal na svet dečko, katerega podjetnost in iznajdljivost sta bistveno zaznamovali kulturni pretok idej naslednjih stoletij. Gutenbergov izum tiska je pripomogel k širjenju informacij na nov način: ne več po ustnem izročilu ali po rokopisih, marveč preko tiskane besede, ki je lahko dosegala širše kroge ljudi. Od inku-nabul prvih filoloških navdušencev preko dragocenih knjig, okrog katerih so se ob zimskih večerih zbirale kmečke družine, pa je tisk postal dostopen širšim družbenim plastem šele tedaj, ko je kapilarna šolska obveznost zajela vsako družino. A na prelomu 20. stoletja in na poti v tretje tisočletje je položaj tiskane besede drugačen kot pred desetletji. Konkurenca audiovizualne kulture in novih tehnoloških pridobitev nedvomno ogroža sporočilnost tiska in knjige. Film, televizija, računalniki z zgoščenkami in internetom: na obzorju se poraja nova era. Kaže, da bo imela tiskana beseda v časopisju, revijah in knjigah drugačno vlogo kot doslej. Ob tem se porajajo zelo različni pogledi in ugotovitve, ki pa jih ne gre vsepovprek metati v isti koš, češ da tehnologija ogroža tisk. Nesporno je dejstvo, da je na Slovenskem v šestdesetih letih in kasneje izšlo veliko pesniških zbirk, krajše pripovedne proze in romanov, med njimi tudi veliko neumetniških. Danes se papir tiska tudi na škodo celih gozdov, ki ječijo zaradi potrate celuloze in papirja v nekulturne namene. Seveda je težko povsem objektivno ocenjevati množico literarnih del, ki vsako leto zagledajo luč sveta v matični Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu. Pojem enotnega slovenskega kulturnega prostora, ki je bil aktualen v debatah prejšnjih desetletij, se žal še ni ukoreninil. Literarna produkcija slovenskih tržaških, goriških besednih ustvarjalcev še vedno ne doživlja pravega odmeva v osrednji Sloveniji, zdi se mi, da se govori in piše le o zelo reklamiziranih delih ali delih peščice že uveljavljenih avtorjev. 0 teh knjigah bo pravično sodil le čas, saj - kot pravi Levstik: "Čas je veter, ki pleve razpihava in le zrno pušča." Tak veter, ali bolje orkan, predstavlja nova doba računalniške tehno- logije in nenehnega napredka na tem področju. Knjige že hodijo vštric z zgoščenkami, časopisi z internetom. Kam bo vse to privedlo, ne vem. Dozdeva pa se mi, da se bodo znova poglabljale razlike med ljudmi: med bogatimi in revnimi, med izobraženimi in neizobraženimi, med pismenimi in nepismenimi. Klasik v žepni izdaji, knjižica za tisoč lir ali nekaj sto tolarjev je lahko tvoja zvesta spremljevalka: nosiš jo s seboj v žepu, ko se pelješ v avtobusu, vlaku, lahko si z njo lajšaš čakanje v zdravniški čakalnici, pod klopjo škiliš vanjo med dolgočasno razlago. Zelo preprosto: nekaj čustvenega in religioznega je namreč v tem - v današnjem času vse redkejšem - oboževanju knjige. Bojim se, da bo takih navdušencev in bibliofilov vedno manj. Pritisk tehnologije se stopnjuje, stopnjuje se intelektualna revščina. To je opaziti tudi v odnosu do časopisja in revijalnega tiska. Slovenski tisk nima dovoljšnjega zaledja, potencialnih bralcev je malo, resničnih pa še manj. Pisci imamo občutek, da se nahajamo v nekakšni gluhi lozi. Včasih je bila paleta tiskane besede pri nas precej pisana. Ko so še MAJDA ARTAČ STURMAN izhajali Most, Zaliv, Dan, Literarne vaje, Gospodarstvo, da omenim samo nekatere, pa iud\ Katoliški glas \r\ No- vi list (nesporno je, da časopisi in revije - kljub nastanku novih - usihajo), so se kresala mnenja, razplamtevale so se polemike, iznašali so se različni pogledi, ki so kljub vehementnosti nekaterih piscev dokazovali intelektualno živahnost in dinamičnost naše skupnosti. Zdaj pa seje vse niveli-ralo okrog edinega zamejskega dnevnika, družinske revije in tednika. Ob tem izhajajo ali nastajajo vsakovrstni bilteni in glasila te ali one skupine in skupinice, ki razodevajo željo pisati ali ustvarjati za ožji krog ali peščico ljudi. Ko se pogovarjaš z ljudmi, prideš do bridkega spoznanja, da berejo (v večji ali manjši meri) slovenski tisk pretežno starejši ljudje, srednja generacija je (razen izjem) vpeta v delovne obveznosti, ki kar zasvojijo člo- I veka, mlajši pa poznajo dnevnik in tako rekoč berejo samo v šoli. Obetavni bralci znajo biti še najbolj predšolski otroci in osnovnošolci, za katere je kar dobro poskrbljeno (pri bralnih uricah, ustvarjalnih delavnicah, v šoli in v vrtcu). Iz njih zna vzkliti nova generacija knjižnih navdušencev, le če jih bomo pravilno usmerjali še dlje po osnovni šoli in jim dopuščali čas za branje. Seveda, za branje je treba imeti predvsem čas. Noro tekanje iz bazena v telovadnico, k lekciji kitare, potem pa k lekciji angleščine in nazaj domov usmerja energijo otrok in mladostnikov v zelo raznolike aktivnosti. Ko pa je izvenšolskih dejavnosti preveč, ni časa za knjigo, za listanje mladinskih revij. Kajti bralce je treba vzgajati od mladih nog in jih spremljati s primernimi ponudbami skozi vsa življenjska obdobja. V mesecu dobrega tiska in dobre knjige si lahko torej postavimo nekaj enostavnih vprašanj in nanje pošteno odgovorimo. Pridobitve Guten-bergove revolucije so bile za človeštvo izrednega pomena. Mar jih bomo v naslednjih šestih stoletjih zapravili? Častitljiva starost nemškega genija nas obvezuje k previdnosti. S 3. STRANI KREPOST ROJANSKEGA... Vaše društvo pa ni samo kulturno, je tudi športno. Kako boste združevali ti dve smernici? Danes je v zamejstvu vse preveč športnih društev, ki jim je uspeh edini cilj, zanemarjajo pa kulturno poslanstvo športa v zamejstvu. Se strinjaš? Popolnoma! Vedno več slovenskih športnih društev cilja le na uspeh, tako da se skoraj nobeno ne zaveda svoje poglavitne naloge. Sam lahko navedem primer Bora, kjer sem dolgo let igral košarko. Tu se vedno bolj uveljavlja italijanski jezik. Borov primer pa je eden izmed mnogih. Vse to učinkuje negativno na našo mladino, ki se vse redkeje pogovarja v materinščini in ji tako upada čut narodne pripadnosti. Mladi pa so večinoma pri športnih društvih, kar je tudi razumljivo, tako da se sploh ne zavedajo, da imajo kot pripadniki manjšine pomembno vlogo. Menim pa, da rešitev obstaja. Uspeh v športih naj zasledujejo združene ekipe, prisotne v vsaki športni panogi, ostale ekipe naj vztrajno trenirajo in zadovoljijo naj se z malim. Pri Krpanu smo se odločili tudi za športno smernico, ker želimo privabiti čim več mladih. Načrtujemo, da bi ustanovili košarkarsko ekipo, ki bo nastopala v nižjih ligah. Sestavljali jo bomo samo Slovenci, seveda! Sami ste postali z ustanovitvijo društva v Rojanu sooblikovalci naše kulturne sfere. Kako gleda mlad fant na kulturno delovanje v zamejstvu? Kaj je in kaj bi morala biti kultura pri nas? Priznam, da sem začel slediti kulturnemu delovanju naših društev le pred kratkim, saj je Rojan "izoliran". Vsekakor menim, da se pri ostalih društvih precej trudijo in tudi pozitivno delajo. Mislim pa, da bi bilo potrebno ovrednotiti ljudsko literaturo in kulturo. Preveč je takih prireditev, ki so namenjene le intelektualcem ali vi-sokoizobražencem (predvsem v središču mesta), ki ne privabljajo "navadnih" ljudi. Npr, sam Levstikov Krpan bi moral biti ovrednoten... Zakaj se vse manj mladih odloča za delovanje v društvih? Zaradi razlogov, ki sem jih prej o-menil. Športna društva ne postavljajo močnih temeljev in delujejo predvsem na izključno športnem področju. Najbolj negativno pa učinkuje današnja družba, ki je po mojem mnenju v dobi dekadence. Največja vrednota je za mlade alkohol. Celo mamila so vedno bolj prisotna. In močno upada narodna zavest. Zgled starejših je odločilen. Npr. velike može in žene je i-mela generacija druge svetovne vojne. Danes mladi nimajo vzorov, karizmatičnih ljudi, ki bi jih pametno vodili v današnjem času. Katere pa so tvoje želje? Želim si, da bi Krpan dosegel svoj cilj, t.j. preporod slovenstva v Rojanu, in to v čim krajšem času. In želim si, da bi vsi Rojančani čutili Rojanske-ga Krpana za svoje društvo. Hvala lepa za pogovor. Rojanskemu Krpanu pa želimo: "Srečno hodi", prav tako kot so zvenele cesarjeve besede, ko je Krpan odhajal z Dunaja. IVAN ŽERJAL Abonmajska sezona Glasbene matice 1999/2000 poteka v znamenju 90-letnice te naše osrednje zamejske glasbene ustanove. Po predstavitvi knjige in po slavnostni akademiji, ki sta bili novembra lani, je sedaj na sporedu tradicionalna abonmajska koncertna sezona, za katero je letos značilno, da bodo prav na vsakem koncertu prisotni domači glasbeniki, ki so se šolali na GM, in to bodisi kot solisti, kot člani skupin ali kot dirigenti. Prvi abonmajski koncert je bil v soboto, 22. t.m., v Kulturnem domu v Trstu, oblikovala pa gaje instrumentalna skupina Evasion. Skupina - o kateri smo v našem listu že nekajkrat obširno poročali - je sorazmerno nov pojav v glasbenem življenju Slovencev v Italiji. Nastala je leta 1997, sestavlja pa jo šest mladih glasbenikov, ki so se šolali na GM in na njej veči- noma tudi poučujejo: Marko Feri -kitara, Aleksander Ipavec - kontrabas, Tamara Tretjak - flavta, Claudia Sed-mach - klavir, Igor Cante - harmonika in Dario Šavron - tolkala. Čeprav gre, kot že rečeno, za sorazmerno nov in mlad sestav, je dosedaj uspešno nastopal in si ustvaril sloves zelo kakovostne skupine. Njeni člani, ki sicer uspešno nastopajo tudi kot solisti, pa se osredotočajo na tiste skladbe, ki, kot je v koncertnem listu zapisala Luisa Antoni, "premoščajo obstoječe meje med različnimi zvrstmi, kot so npr. klasična, ljudska in jazz". Na sobotnem koncertu je skupina Evasion predstavila dva avtorja iz 20. stoletja, in sicer Argentinca Astor-ja Piazzollo in Francoza Claudeja Bol-linga. Gre za skladatelja, ki sta, če sledimo zapisu v koncertnem listu, globoko pod vplivom klasičnega oz. zahodnega načina skladateljevanja, o-benem pa je na ta način pisanja močno vplival jazz. O tem so zgovorno pričale skladbe, ki so bile izvedene na koncertu. Uvodnemu Libertangu Astorja Piazzolle so v prvem delu sledila dela Claudeja Bollinga Madrigal in Gaylancholic iz Picnic Suite za flavto, kitaro in jazz piano trio, zatem Hi-spanic Dance, Mexicaine in Africai-ne iz Koncerta za kitaro in jazz piano trio ter Espiegle iz Suite za flavto in jazz piano trio. Drugi del koncerta pa je bil v celoti posvečen Piazzollovi ustvarjalnosti in tako smo prisluhnili skladbam Oblivion, Las cuatro esta-ciones portenas in \/ayamos al dia-blo. Lahko rečemo, da je bila izvedba v znamenju visoke kakovosti in koncentracije, ki ni popustila niti v trenutkih, ko je naprava za ozvočenje žal nekajkrat povzročila težave. Sicer sta skupino - ali vsaj nekatere njene člane - odlikovali primerna sproščenost in usklajenost pri izvajanju, ki sta gotovo pripomogli k velikemu glasbenemu užitku za prisotne v dvo- rani. Člani skupine Evasion so - kot že rečeno - sicer tudi uveljavljeni solisti, ki pa znajo svoje talente uskladiti v homogeno in harmonično celoto. Ob priložnosti prvega abonmajskega koncerta pa so v foyerju Kulturnega doma odprli razstavo ob 90-letniciGM, ki jo je pripravila muziko-loginja Luisa Antoni. Razstava, ki je razdeljena na več sklopov (šolsko dejavnost, koncerte, delovanje skupin, publikacije idr.), prikazuje zlasti veliko število fotografij predvsem iz delovanja GM v desetletjih po drugi svetovni vojni do danes. Pravzaprav je posnetkov o najnovejšem delovanju najmanj, tako da se "fotokronika" v bistvu končuje pri 80. letih (zato so posnetki o delovanju v zadnjih desetih letih kar dobrodošli). Razstavljene so tudi plošče, izvestja in druge publikacije, pa tudi članki o GM, ki so jih v preteklosti objavili nekateri ugledni italijanski časopisi in revije. OBVESTILA RAZSTAVA DEL LOJZETA SPACALA V LJUBI JANŠKI MODERNI GALERIJI Na prošnjo odgovornih pri Moderni galeriji (Tomšičeva ul. 14) vnovič objavljamo sporočilo, da bo od 25. aprila do 4. junija odprta retrospektiva slikarja, grafika in kiparja Lojzeta Spacala. S tem v zvezi iz Moderne galerije pozivajo imetnike Spacalo-vih del, naj prispevajo k dokumentiranju mojstrovega opusa, s tem da posredujejo podatke o delih (naslov dela, leto nastanka, tehnika, mere in signatura), ki jih hranijo, in sicer na naslov kustosa razstave mag. Igorja Kranjca (tel. 00386-61-214106), v tajništvo Moderne galerije (tel. 00386 61 1262068) ali po elektronski pošti (info@mg-lj.si) in faksu (00386-61-214120). Zbrani podatki bodo uporabljeni izključno v strokovne namene z jamstvom "zaupnosti". VALENTIN OMAN: SVET ARHAIČNE UMIRJENOSTI V novogoriškem Hitovem paviljonu je od četrtka, 27. t.m., na ogled razstava del akademskega slikarja Valentina Omana. Rodil seje v Beljaku na avstrijskem Koroškem. Slikarstvo je študiral na umetnostni akademiji na Dunaju, kjer je leta 1962 diplomiral, leto kasneje pa je opravil na ljubljanski likovni akademiji grafično specialko pri prof. Riku Debenjaku. Za seboj ima številne slikarske in grafične razstave doma in na tujem. Na razstavi v Hitovem paviljonu se Oman predstavlja s slikami, ki so nekakšni kolaži oz. lepljenke, in fotografijami. Razstava bo odprta do 29. februarja. FOTO KROMA KULTURA TRI LASERSKE PLOŠČE ALEKSANDRA ROJCA ZADNJI BACH DANIJEL DEVETAK Ob koncu prejšnega stoletja, ki je pomenilo za glasbo - kot tudi za druge umetniške zvrsti - frenetično iskanje novih izraznih možnosti in oblik, so zagledale luč sveta tri CD plošče tržaškega pianista Aleksandra Rojca z naslovom The last Bach (Zadnji Bach). Rojc, ki živi in deluje v Trstu, je tam opravil humanistične in glasbene študije. Svoje veliko znanje je izpilil na Akademiji v Ljubljani. Poznan zlasti kot odličen izvajalec sodobne glasbe, se posveča koncertom, pa tudi esejistiki in glasbeni kritiki, saj je avtor zajetnega dela o glasbeni kulturi v Trstu od leta 1848 dalje. Kot solist oz. v komornih sestavih nastopa po Italiji in v tujini. Od leta 1994 da- D E D N1N A IZ TOLMINSKE PESMI NAŠIH RODOV V decembru lanskega leta so v tolminskem Kinogledališču s koncertom predstavili zgoščenko z naslovom Pe-smi naših rodov skupine Dednina, v kateri sodelujejo sopranistka Majda Hercog-Luznik, altistka Metka Ivančič, tenorist in harmonikaš Metod Bajt ter citrar Sandi Manfreda. Dednina je nastala pred nekaj leti, že od vsega začetka pa skuša ohranjati in celo obujati ljudske pesmi Tolminske. Petje v teh krajih je bilo nekdaj silno razširjeno in raznoliko, danes pa se originalne ljudske pesmi, tako rekoč narodova dediščina, hitro izgubljajo v poplavi potrošniške, pop glasbe. Tudi potreba po petju je precej okrnjena, čeprav za Tolminsko še vedno velja, da ima zborovstvo še precej vitalnosti, vsaka vas pa se ponaša vsaj z enim pevskim zborom. Pristna pesem pa se vendarle tudi tu u-mika raznim priredbam in novokom-poniranim skladbam, ki sicer v duhu folklornega izročila še ohranjajo sledi preteklosti, največkrat pa se spogledujejo z drugimi, bolj modnimi napevi. Skupina Dednina seje pogumno odločila prekiniti to pogubno usmeritev, prvi rezultat pa je prav zgoščenka Pesmi naših rodov. Lahko rečemo, da gre za kar soliden izdelek, če pomislimo, da skupina ni uporabljala nobenih studijskih trikov in je pravzaprav celotno delo neposreden odraz njihovih poustvarjalnih sposobnosti. Prevladujejo seveda pesmi s širšega območja Tolminske, nekaj je znanih slovenskih ljudskih pesmi, denimo, Sonček čez hribček gre in podobne, slišimo pa lahko tudi eno idrijsko ljudsko in tri beneške pesmi. Glasovno je Dednina dokaj uravnotežena skupina, prav prijetna pa je tudi instrumentalna podlaga. Citraš Sandi Manfreda je na Tolminskem eden redkih glasbenikov, vsekakor pa daleč najmlajši med njimi, ki se zavzeto uči igranja na citre. Začel je s kitaro v zabavnem ansamblu, kmalu pa se je navdušil nad citrami. Zvok tega glasbila je za restavracijo ljudske glasbe na tem koncu Slovenije še kako pomemben. Nekoč je vsaka družina imela vsaj enega ci-traša, poleg harmonike (ramonike, kot ji pravijo domačini) so bile citre osnovno glasbilo za spremljavo petja. Prepoznavna značilnost, morda že kar posebnost tolminskih ljudskih pesmi pa je neverjetna hudomušnost. Pesmi so praviloma šaljive in kljub težkemu življenju, ali pa prav zato, skušajo o- Ije sodeluje tudi kot klavirski izvajalec pri programih Video-Computer Edvvarda Zajca na newyorški Syra-cuse University. Kot zanimivost, ki nam je lahko v ponos, povejmo še pevati vedro, lahkotnejšo plat vsakdanjosti. Dednina je z zgoščenko nedvomno opravila veliko delo. Čeprav se mogoče kdo z izvajalskim konceptom ne bo strinjal - petje je nekoliko pretirano umetelno, šolano - pa moramo ugotoviti, da je izdelek odlična priložnost za nadaljevanje, pravzaprav nekakšna zanesljiva osnova za sistematično ohranjanje vsega tistega, kar je od nekoč izredno bogate pevske dediščine sploh še ostalo. JOŽEK ŠTUCIN Založbi Branko iz Nove Gorice in Jutro iz Ljubljane sta skupaj izdali ponatis študije o sv. Frančišku Asiškem, ki ga je leta 1926 v knjigi z naslovom Trojni cvet objavil dr. Andrej Pavlica, znani duhovnik, socialni delavec, pisatelj in časnikar. V svojem delu je obravnaval in razčlenil svet evangeljskega uboštva sv. Frančiška, cvet nedolžnosti sv. Stanislava in svet čistosti sv. Alojzija, s katerimi je nameraval poživiti smisel in krščanske čednosti in vzore, kakor je zapisal v uvodu knjige. Izšla je v letu, ko se je katoliški svet spominjal 700-letnice smrti sv. Frančiška Asiškega. Knjižica s ponatisom besedila o sv. Frančišku je pomembna, ker je to besedilo malo znano, saj ga ne najdemo v bibliografijah o svetniku. Ponatis je bil pripravljen iz izvoda knjige, ki ga hrani Se- KLARA KRAPEŽ Ameriška pisateljica Mario Morgan seje slovenskim bralcem najprej predstavila s knjigo Imenovali so jo dvoje srca, ki je izšla pred dvema letoma. Vsebina, v kateri je razkrila zgodbo o avstralskih domorodcih, je doživela velik uspeh. Najverjetneje zato, ker prinaša številna drugačna spoznanja o ljudeh pete celine, ki navkljub dosežkom civilizacije skušajo ohranjati starodavna izročila prednikov. Vsebina druge knjige, naslovljene Sporočilo iz večnosti, tako ni presenečenje. Znova namreč prinaša zgodbo oaborigenih in njihovem obstoju ter popotovanju po Avstraliji. Življenjska vodila, ki jim praprebivalci sledijo, se bralcu odkrivajo vzporedno z zgodbo dvojčkov Beatrice in Geof- to, da so tri zgoščenke snemali avgusta in septembra 1998 na odru velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Johann Sebastian Bach, nikdar dovolj spoznani glasbeni genij, most med dvema dobama, stvarnik sinteze med antičnim in modernim, nakazuje tudi danes zanesljivo smer, saj ga prav sodobniki končno in še enkrat nanovo odkrivajo. Bach je mojster, ki se mu je treba približati ne samo z ušesi, ampak tudi z očmi in mišljenjem. In to še toliko bolj, ko gre za njegovo zadnje obdobje, ko se je nekoliko oddaljil od "pragmatičnega" pojmovanja glasbe v službi liturgiji in se približal hermetičnemu in simboličnemu izražanju. Nemški ; THE LAS I BACH Oplet flUA /i}"V -1«! Kami iXi h«« 8M1 lOffO A VuuraS Offntm 8W V ikr \rt Ih, *HY Kkksitndt-r Rojc avtor seje istovetil z notami, simboli, številkami, ki so bile zanj popolna govorica Absolutnega, okno v metafizični svet nevidnega, ezoteričnega, enigmatičnega, skrivnostnega, božanskega. Nekako kot Pitagora je odkrival številčna razmerja v sozvočjih. meniška knjižnica v Vipavi. Primerki knjige dr. Andreja Pavlice iz leta 1926 so zelo redki, pri čemer gre opozoriti, da so bile slovenske knjige v času fašizma pogosto plen režima, zaradi česar jih je bilo rešenih le malo. Knjižica s prevodom razmišljanj o sv. Frančišku pa je dodatno dragocena zato, ker je v njej objavljen tudi zapis o življenju in delovanju avtorja, dr. Andreja Pavlice. Napisal ga je zgodovinar in arhivar Jurij Rosa iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. Poudaril je, da dr. Andrej Pavlica sodi v vrsto pomembnih katoliških osebnosti, ki so v prvi polovici tega stoletja med goriškimi Slovenci opravljali versko in kulturno poslanstvo in zaznamovali dobo s svojimi stvaritvami, ki so bile velikega pomena za ohranitev slovenstva v težkih preizkušnjah fom. Usoda ju je od matere ločila takoj po rojstvu, in kot da ta bolečina ne bi bila dovolj velika, jima življenje tudi v dobi otroštva in mladostniškega odraščanja ni nič kaj prijazno. Beatrice ima v primerjavi z bratom Geoffom več možnosti, saj vendarle ostaja v rodni Avstraliji. Bivanje v sirotišnici pušča v njej globoke rane, a jih pozneje, ob srečanju z domorodci, skuša nekako premostiti. Odločitev, da zapusti belo raso, ji pravzaprav omogoči vstop v svobodo in spoznavanje starodavnih modrosti. Geof-fa pa življenjska pot zanese celo na drugo celino, v Združene države Amerike, kjer občuti ne le svojo drugačnost, temveč predvsem nestrpnost tamkajšnjih prebivalcev do vseh, ki drugače izgledajo. Sodobnemu bralcu je knjiga Sporočilo iz večnosti prav- Če je bila njegova prejšnja govorica jasna, skoraj dogmatična in čustveno nabita, seje v zadnjih letih svojega plodnega ustvarjanja spustil v vabljivi in negotovi idejni svet hermetičnega komponiranja, ki mu ni prišel do dna. Njegovi zadnji deli, pričevanji, da ostaja nemški skladatelj neprekosljiv genij kontrapunkta, sta prav Musikalisches OpferBVVV 1079 in D/e Kunst der Fuge BWV 1080; slednjega -Umetnost fuge-Bach ni niti dokončal, saj je prej umrl (1750), skoraj popolnoma slep. In prav klavirske skladbe, zlasti kanone in fuge, iz teh dveh del predstavlja Aleksander Rojc na treh zgoščenkah z veliko mero rahločutnosti in čudenja pred navidez preprostimi globinami, ki vzbujajo večno človekovo radovednost. Umetnost fuge je dosegla svoj višek in najvišji izraz prav v opusu nemškega organista in skladatelja, ki je znal s svojo rigoroznostjo ustvariti popoln, kristalno čist arhitektonski organizem. Prav oblika fuge zmore prek nevidne umetnosti tonov - bolje kot katerakoli beseda - izraziti skrivnost življenja, ki izhaja iz enega in istega počela, se nato v številnih sorodnih različicah razvije v pravi labirint tem, končno pa se spet vrne k prvotni temi, viru, prapočelu. Gre za žlahtno notranjo ashezo, za strmo pot od človeškega do Božjega, za pustolovščino, popotovanje v svet intuicije, v težko dostopni svet arhetipskih simbolov na dnu človekove narave in duševnosti, kjer se želi človek ustaviti in napojiti, da bi odkril oz. zopet našel sam sebe. italijanske okupacije in vladavine fašizma. Naštejmo jih, da nam bodo ponovno stopili pred oči trdni braniki slovenskega doma in rodu na Goriškem: dr. Anton Gregorčič, duhovnik, politik in kulturni delavec, nadškof dr. Frančišek Sedej, dr. Josip Ličan, bogoslovni profesor in prosvetni delavec, Jože Abram, duhovnik, prosvetni in gospodarski organizator, pisatelj in dramatik, Polde Kemperle, časnikar in publicist, Venceslav Bele, duhovnik in pisatelj, Filip Terčelj, duhovnik, prosvetni delavec in pisatelj, Jožko Bratuž, vzgojitelj in kulturni delavec, dr. Mirko Brumat, duhovnik, kulturni delavec in pisatelj, dr. Janko Kralj, publicist in politik, ter Lojze Bratuž, zborovodja in skladatelj. V to družbo pomembnih osebnosti je treba zagotovo uvrstiti tudi Josipa Pavlico, starejšega brata dr. Andreja Pavlice. Njuni življenjski poti sta bili podobni. Tudi Josip Pavlica je bil duhovnik, blagoslovni profesor, urednik ter kulturni in socialni delavec. zaprav pisana na kožo. Na nevsiljiv način prinaša preprosta pravila za življenje, obenem pa v dveh vzporednih zgodbah razkriva napake sedanje civilizacije. Mario Morgan tako ni le pisateljica, ki prinaša zgodbe o avstralskih domorodcih, saj skuša opozarjati še na druge vrednote, za katere se zdi, da smo jih prekomerno razvili. Rasna nestrpnost se ustvarja in krepi že znotraj družine, njene zlohotne razsežnosti pa je zgodovina dovolj krvavo prikazala. Nespoštovanje sočloveka, popolna izguba občutka do trpečega je tista izkušnja, ki Beatrice pripelje do novih spoznanj. Njena neizmerna vera in ljubezen se krepita ob vse aktivnejšem delovanju za abori-gene, istočasno pa tudi za vse ljudi, ki zmorejo sprejemati drug drugega, se spoštovati, ljubiti in dopuščati svobodo. Izbira naslova - Sporočilo iz večnosti - tako ne preseneča. Ko odidemo od tod, smo namreč vsi enaki - v eni večnosti, kot pravijo avstralski domorodci. »JE, KA11 JE« LJUDJE PRIHODNOSTI Zakorakali smo v novo tisočletje. Veliko je bilo govora o naši prihodnosti in o tem, kar se bo v njej zgodilo. Mnogi so pričakovali leteče krožnike, poletna Mars, vesoljske obleke, leteče avtomobile in kdo ve še kaj. Lahko bi rekli, da se nič od tega ni zgodilo. Kar je res. Sam sem pa še kar zadovoljen, da je razvoj šel v manj znanstveno-fantastično smer in prinesel kar nekaj koristnih stvari. Ne vem, kaj bi počel z nuklearnim letečim avtomobilčkom za tri osebe. Še bolj zanimiva je nedavna razprava na University Collegeu v Londonu glede človeka prihodnosti. Profesor genetike Steve Jones je namreč objavil rezultate raziskave, ki dokazuje, da v današnji družbi Darvvinova teorija evolucije ne velja več. To pa pomeni tudi, da se je evolucija človeka ustavila. Boljši od tega najbrž ne bomo več mogli postati. Temeljni trije elementi Darvvinove teorije so mutacija, naravna selekcija in naključne spremembe v prebivalstvu. Današnja družba je večinoma izničila vse te tri elemente in s tem možnost evolucije. Mutacijo v človeškem genskem zapisu (DNK - dezoksiribonukleinska kislina) povzročajo lahko razna žar-čenja, hrana ali napake, ki jih sama DNK naredi. Slednje se pojavljajo predvsem zaradi starosti. Toda povprečna starost mladih mamic in očetov se v današnji družbi pomika nazaj. Pred leti so pari imeli otroka veliko pozneje, danes pa nekje pri triindvajsetih. Takrat pa DNK še ne dela toliko napak. In če je manj mutacij, je tudi manj razlik in je naravna selekcija bolj mila. Vendar je naravno selekcijo izbrisala sama organizacija naše družbe. Boja za obstoj, prevlade močnejšega ni več Šibkejši, ki bi v preteklosti u-mrli, še preden bi imeli otroke, zahvaljujoč se dosežkom medicine in socialnih služb preživijo in imajo iste priložnosti kot močnejši. To pomeni, da ne prevladujejo vedno le močnejši. Tudi do naključnih sprememb, ki bi ustvarile izrednega posameznika, ni več. Rase se vedno bolj mešajo, ljudje živijo v velikih mestih in ustvarjajo t. i. velike genske bazene. Genski podatki vseh vrste se mešajo med seboj in ustvarjajo povprečje. Ni več o-gromnih razlik med šibkimi in močnejšimi. 11Stvar, ki je najbolj upočasnila človeško evolucijo, je kolo," pra- vi Steve Jones,“saj ljudje niso bili več prisiljeni iskati partnerja v isti vasi." Profesor Christopher Wills z univerze v San Diegu pa tej teoriji ugovarja. Pravi, da se evolucija nikakor ni ustavila, temveč je prešla s fizične na umsko. Ne prevladuje več silak in telesno odpornejši posameznik, temveč bolj pameten in bolj prebrisan. Ti so sposobni dobiti boljše službe, si zagotoviti boljšo kariero in zbrati več denarja. Lahko imajo tudi več o-trok, jih primemo preživijo, šolajo itd. Sam prej verjamem prvemu, ki trdi, da je evolucije konec. Dovolj je, da se malo ozremo okoli sebe in bomo videli, da še vedno velja staro pravilo, po katerem "bogati delajo denar, revni pa otroke". Ko bi slednji znanstvenik imel prav, bi Bill Gates “morat' imeti vsaj trideset otrok. Pa ne vem, ali sploh ima kakega. In če pogledam svoje bivše sošolce v Novi Gorici, ugotavljam, da smo tisti, ki smo končali univerzo in smo se večinoma šele sedaj zaposlili, večinoma še neporočeni in torej prav gotovo ne bomo imeli šest otrok. Ostali, ki pa so postali delavci že po osnovni šoli, imajo že dva ali celo tri otroke. Pa še en razlog imam, da verjamem, da je tistega boja za preživetje Darvvinovega tipa konec. Razlog je oseben. Ko bi še vedno prevladovali le močnejši, bi vam tega članka ne bi bilo treba brati. Avtor bi namreč kot sedemmesečni nedonošenček umrl takoj po rojstvu. Pa ni. Živel Darvvin! PETER SZABO RAZMIŠLJANJA O SVETEM FRANČIŠKU ASIŠKEM PONATIS KNJIŽICE ANDREJA PAVLICE PREVOD KNJIGE PISATELJICE MARLO MORGAN BRALCI ODKRIVAJO SVET DOMORODCEV 7 ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 8 ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 SKUPINA 85 UPANJE, A TUDI PESIMIZEM DOLINA / SREČANJE ŽUPANOV OBMEJNIH OBČIN LETOŠNJA ODPRTA MEJA V ZNAMENJU NEKATERIH NOVOSTI V zadnji številki Novega glasa, ki je izšla v lanskem letu tik pred božičnimi prazniki, smo poročali o predstavitvi dvojezične publikacije Skupine 85 z naslovom Proiezioni - La Trieste del terzo millennio - Pogledi na Trst v tretjem tisočletju. Gre sicer za tradicionalno publikacijo, ki je vsako leto na različno tematiko, a ki je bila doslej na voljo le članom skupine. Tokrat so se izdajatelji odločili, da jo bodo razširili tudi vjavnosti, tako da je na voljo tudi v knjigarnah. Delo je izšlo pri založbi Hammerle v Trstu in prinaša prispevke osemnajstih ugled-nih predstavnikov tržaške kulture, znanosti, časnikarstva, Cerkve, politike in družbe. Tako so svoja razmišljanja prispevali tržaški župan Riccardo llly, podžupan Roberto Damiani, škof Evgen Ravignani, Cristina Benussi, profesorica na oddelku za ita-lijanistiko, jezikoslovje, komunikacijo in gledališče pri tržaški univerzi, odgovorni urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar, bivši tržaški župan in esejist Manlio Cecovini, pesnik Roberto De-denaro, psihoanalist Pavel Fonda, astronominja Mar-gherita Hack, pesnik Marko Kravos, Predrag Matvejevič, profesor na univerzi La Sapie-nza v Rimu, skladatelj in jezikoslovec Pavle Merku, pisatelj Boris Pahor, glasbenik in prevajalec Paolo Privitera, odgovorni urednik dnevnika ll Piccolo Mario Quaia, Ivan Verč, profesor na Visoki šoli modernih jezikov za tolmače in prevajalce tržaške univerze, in skladatelj Fabio Nieder. Spremno besedo je napisala predsednica Skupine 85 Pa-trizia Vascotto, medtem ko so besedila prevedli Marija Cen-da, Bogomila in Marko Kravos, Mara Debeljuh, Patrizia Vascotto, Paolo Privitera, Marko Lupine in Boris Kuret. Publikacija Pogledi na Trst v tretjem tisočletju ponuja bralcu pisano paleto stališč in razmišljanj, ki so jih napisali ljudje, ki pripadajo bodisi starejši bodisi mlajši generaciji tržaških kulturnih in družbenih delavcev različnih svetovnih nazorov. V tem delu prihajajo npr. do izraza tako precej pragmatična stališča župana lllyja, ki brez ovinkarjenja poudarja potrebo po trdnih prometnih povezavah Trsta z zaledjem, pa tudi po notranjem dialogu med tu živečimi skupnostmi. S svoje strani škof Ravignani podčrtuje doseženo višjo stopnjo sožitja med tržaškimi komponentami, tako verskimi kot narodnostnimi, in poudarja potrebo po tem dialogu ter po "dialogu z mestom11, v katerem je mnogo situacij odrinjenosti in trpljenja. Podžupan in odbornik za kulturo Damiani poudarja, nanašajoč se na Kosovelov kip v Ljudskem vrtu, dosežke sedanje občinske uprave na področju "vrnitve v normal- ProtezKKii - La Trieste del terzo millennto Pogledi na Trst v tretjem tisočletju GRUPPO 85 SKUPINA nost", se pravi tega, da slovenska prisotnost v Trstu ni več tabu tema. Tržaška književnost se je s padcem berlinskega zidu po mnenju Cristi-ne Benussi znova znašla na odprti meji, kar je prineslo nove snovi, ki so pritegnile predvsem mlajše avtorje, izziv pa je v tem, da se krepijo glasovi i “tistih, ki v tuji deželi iščejo lastno identiteto". Bojan Brezigar je optimist, ko piše o viziji Trsta v tretjem tisočletju. Tržaška raznolikost bo namreč dodana vrednost našega mesta, z integracijo pa bosta slovenski jezik in kultura pridobila na pomenu. Zato se bo slovenska manjšina morala prilagoditi novi stvarnosti. Boris Pahor pozitivno o-cenjuje premike na tržaški kulturni sceni, kar ni pomembno le za sožitje njegove slovenske in italijanske duše, pač pa tudi za povezavo Slovenije s Sredozemljem in s svetom. Podobna optimistična nota označuje tudi nekatere druge prispevke, ni mogoče pa iti mimo nekaterih razmišljanj, ki so nekatera bolj, druga pa manj izrazito pesimistična. Tak je npr. prispevek Pavleta Merkuja z naslovom Protipogledi na Trst v tretjem tisočletju. Vsako mesto ima po Merkujevih besedah obdobje rasti, vrhunca in padanja. Trstje sedaj v fazi padanja in bo "spet postal maj-! hno, borno, nepomembno istrsko mestece, kakršno je bilo do Marije Terezije in Jožefa drugega". Nič kaj spodbujajo-i ča ni niti slika, ki jo je oblikoval urednik Piccola Mario Quaia, po katerem demografsko in zaposlitveno vprašanje predstavljata resnični izziv za Trst v novem tisočletju. Ivan Verč pa se zavzema "za zdravo in plodno anarhoidnost duha in dela", za prihodnost ; Trsta, ki je ni mogoče določiti, načrtovati in niti pretirano hoteti in si jo v detajlih zamišljati. Lahko rečemo, da predstavlja publikacija prerez sedanjega tržaškega kulturnega in družbenega trenutka, prinaša njegov sedanji utrip. Iz vseh prispevkov veje želja po spremembi, po svežem vetru, po stikih, čeprav so nekatera razmišljanja prežeta z globokim pesimizmom. Večkrat pa je ta želja izrečena na tako različne načine, ČJa gre res za zelo raznoliko publikacijo, kot je pač raznolik Trst. IŽ Prisotni so bili župani oz. predstavniki občin Trst (zastopala jo je funkcionarka Gero-lami), Milje (župan Roberto Di-piazza), Dolina, Repentabor (podžupanja Nives Škabar), Zgonik (župan Mirko Sardo), Devin-Nabrežina (župan Marino Vocci), Doberdob in So-vodnje (župan Igor Petejan) z italijanske strani ter občin Koper (župan Dino Pucer), Komen (župan Uroš Slamič), Miren-Kostanjevica (župan Martin Zlatko Marušič) in Hr-pelje-Kozina (župan Vojko Mahnič) s slovenske strani meje. Sestanek je vodil župan občine Dolina Boris Pangerc, prisoten pa je bil tudi predsednik pripravljalnega odbora Dnevov kmetijstva, ribištva in gozdarstva Boris Mihalič, medtem ko je župan občine Doberdob Mario Lavrenčič istočasno zastopal tudi Kraško gorsko skupnost (KGS), katere je predsednik. Manifestacija Odprta meja poteka na Tržaškem že od leta 1981 s ciljem, da se ovrednoti in razvije prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi in ustanovami z obeh strani meje. Letos se bo pričela 31. marca v Trstu (za lokacijo je bil predlagan muzej Revoltel- V četrtek, 20. t.m., je na županstvu v Dolini potekal programski sestanek županov obmejnih občin na italijanski in slovenski strani za dogovor o izvedbi tradicionalne manifestacije Odprta meja, ki bo na sporedu v letošnji pomladi. la), končala pa ob Dnevih kmetijstva, ribištva in gozdarstva, ki bodo letos potekali od j 18. do 22. maja na območju i tržaškega sejmišča. S tem, je bilo rečeno na srečanju, bi se hotel tudi ovrednotiti teritorij. Eno od novosti letošnje Odprte meje pa predstavlja dejstvo, da bosta letos pri pobudi sodelovali tudi občini z Goriškega, in sicer Doberdob in Sovodnje, ki spadata v ok- vi r KGS. V potek manifestacije pa nameravajo občine vključiti nekatere pomembnejše kulturne in športne pobude, kot npr. 20. mednarodno srečanje jamarskih klubov, ki bo na Vrhu v občini Sovodnje, in druge. Na otvoritveno in zaključno slovesnost pa bi bilo treba povabiti tudi župane iz bolj oddaljenih krajev, kot npr. Ljubljane, Velenja, Celovca in Buj. Občine, je bilo še rečeno na srečanju, se bodo morale med seboj dogovoriti o posameznih datumih Odprte meje in jih do 31. t.m. posredovati na županstvo v Dolini. Dalje bodo prireditelji poskrbeli za tiskanje lepakov, zgibank, logov, vabil in plaket. Glede tega nameravajo prireditelji postaviti spominsko dvojezično plaketo na vsak prehod Odprte meje. DSI / PREDSTAVITEV CAPUDROVEGA PARIŠKEGA DNEVNIKA ZAPIS O ŠTIRIH LETIH PARIŠKIH SREČEVANJ IVAN ŽERJAL Delo je pred kratkim izšlo pri založbi Družina v Ljubljani (na večeru je bil prisoten urednik dr. Janez Gril, ki je predstavil tudi katalog založbe in knjižico Z Bogom v leto 2000 - slovenski prevod in predelavo nemškega izvirnika nekakšne informativne publikacije o katoliški veroizpovedi) in je sad dogodkov, ki si jih je dr. Capuder kot slovenski veleposlanik v Parizu v štiriletnem obdobju od 1993 do 1997 zapisoval v štiri drobne agende. Avtor, ki v tem službenem obdobju sicer ni pisal dnevnika, je po vrnitvi v domovino, ko so, kot sam pravi, stvari postale zrele za pogled nazaj, in na prigovarjanje pisatelja Alojza Rebule na podlagi teh zapisov ustvaril knjigo, katere začetni del je začela objavljati Družina. Delo ponuja bralcu več sklopov oz. več nivojev branja. Prvi tak nivo predstavljajo državniška srečanja, npr. s takratnim (sedaj že pokojnim) francoskim predsednikom Mitterrandom ob izročitvi a-kreditacijskih listin, dogodek, ki je povzročil tudi prvi Capudrov kratek stik z Ljubljano v njegovi veleposlaniški karieri, predvsem po zaslugi kritik bivšega (in po vsej verjetnosti bodočega) slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Odnosi s Slovenijo V ponedeljek, 24. t.m., so v Peterlinovi dvorani na rednem tedenskem večeru Društva slovenskih izobražencev v prisotnosti avtorja predstavili knjigo pisatelja, prevajalca in prvega veleposlanika Republike Slovenije v Franciji dr. Andreja Capudra Pariški dnevnik. imajo tudi svoje mesto v dnevniku, ravno tako stiki s slovensko kolonijo v Parizu ter raz-' ni sprejemi in obiski vseh vrst. In seveda je tu še družinsko življenje v tistem obdobju. O vsem tem je dr. Capu-( der spregovoril tudi na ponedeljkovem večeru v Peterlino- vi dvorani, kjer je s sebi zna-; čilno ironijo podal še vrsto a-nekdot iz pariškega obdobja, i Pri vsem tem pa je rad odgovoril tudi na resna vprašanja, | npr. o tem, kako Francija sprejema samostojno Slovenijo ali i pa o možnostih prodora slo-i venske kulture na francoski trg ter bolj konkretno o stikih | s slovensko kolonijo in slovenskimi intelektualci v Parizu idr. Francija, je dejal dr. Ca-! puder, Slovenijo sicer toleri- ra, še vedno pa podpira Srbijo oz. Jugoslavijo in jo bo še pod-1 pirala, ker je le-ta njen skakač na Balkanu. Sicer bi si Slovenija pri Francozih lahko nabrala več točk, ko bi se v slo-j venski državi več mladih odločalo za študij francoščine (sedaj ta jezik študirajo le trije odstotki mladih Slovencev). Možnosti za uveljavitev slovenske kulture v Franciji, npr. i s prevodi slovenskih knjižnih del, so, a do sedaj se je uveljavil le prevod BartolovegaA/a-muta. Veliko je odvisno tudi j od tega, kako je delo prevedeno in kako zveni v francoščini. Lahko je knjiga v slovenščini sijajna, a v francoščini nič posebnega, in obratno. Sicer je avtor imel s slovenskimi intelektualci v Pari- zu kompleksen odnos, saj nekateri figurirajo bolj kot internacionala kakor pa kot Slovenci. Slovenska kolonija v Parizu pa doslej ni prodrla v pariške visoke kroge, saj jo sestavljajo v glavnem ljudje, ki pripadajo nekako nižjemu srednjemu sloju. V primerja- vi s Srbi, ki v teh stvareh očitno znajo lobirati, so pravi berači. Dr. Capuder seje na pobudo diskutantov zaustavil tudi ob odnosih z Evgenom Bavčarjem, ki vsa štiri leta ni hotel imeti uradnega stika s ; predstavnikom slovenske države, sedaj pa kaže, da je v najboljših stikih s Capudrovim naslednikom na veleposlaništvu. Kritičnost je sevala tudi iz Capudrovih besed glede dejavnosti Borisa Pahorja, ki je po njegovem mnenju v svojih nastopih preveč izpostavljal tržaško problematiko. Tako naj bi v Francozih ustvarjal vtis, daje celotni slovenski narod manjšina v državi, kjer se govori jezik "večinskega | naroda". No, kar se tega tiče, 1 se ni razumelo, ali je ugledni gost rekel to za šalo ali zares ! in si lahko vsakdo seveda misli svoje (omenjena slovenska kulturnika ne bosta ravno navdušena). Neizpodbitno pa je, da je avtor na srečanju v DSI navrgel dovolj argumentov, da je večje število udeležencev večera na koncu odštelo 50.000 lir in tako kupilo izvod Pariškega dnevnika, ki bo nedvomno zanimivo, po oceni avtorja samega pa tudi sočno branje, namenjeno odprtim ljudem. TRŽAŠKA DSI / PODALJŠANJE RAZSTAVE KRONIKA SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE VELIKO ZANIMANJE ZA DELA ANDREJA KOSIČA V Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev v Trstu se iztekajo še zadnji dnevi razstave akvarelov goriške-ga umetnika Andreja Kosiča. Razstavo so odprli tik pred začetkom božičnih praznikov, in sicer 20. decembra lani, ko je tudi potekal zadnji tedenski večer DSI v letu 1999. Na začetku je bilo mišljeno, da bodo dela na ogled do sredine januarja, pa so čas razstavljanja podaljšali za dva tedna, do konca tega meseca, in to zaradi velikega zanimanja. Andrej Kosič razstavlja v Peterlinovi dvorani 25 slik. Gre, kot že rečeno, za akvarele, ki prikazujejo zlasti kraško pokrajino z gmajno, kamenjem, bori in značilno arhitekturo kraških vasi. Nekaj del se nanaša tudi na Goriško in Vipavsko, na eni pa je upodobljen motiv iz Sveč na Koroškem. Kot je na decembrski predstavitvi dejal Štefan Pahor, je Kosičev pristop pri slikanju skoraj meditativen. U-metnik skuša ujeti občutek trenutka, impresijo, a temu dodaja svoje notranje čutenje tistega trenutka, ki ga izrazi na platnu. Nekatere slike, je še dejal Pahor, veljajo za prave vizije, saj v gledalcu pričarajo občutek zasanjanosti. Svoje vizije pa umetnik noče nikoli vsiljevati. Pri slikanju ljudske arhitekture uporablja Kosič poseben način, tako da ustvarja v človeku občutek varnosti kraških hiš. V svojih delih Kosič izkoristi vso prozornost, ki je značilna za tehniko akvarela. Pri tej slikarski zvrsti gledalec namreč vidi celotni postopek ustvarjanja: vse namreč ostane na platnu, tako da popravljanje ni mogoče, in nam nudi branje. Zato mora umetnik že vnaprej videti, kakšen učinek bo delo imelo. V tem smislu, je dejal Pahor, je Kosič purist akvarela. SKEDENJ / KD GRBEC V NEDELJO PONOVNO ODPRTJE KNJIŽNICE Nedelja, 30. t.m., bo za Škedenj slovesen dan, saj bodo pri Slovenskem kulturnem društvu Ivan Grbec slovesno odprli obnovljeno društveno knjižnico v društvenih prostorih. Škedenj je imel svojo čitalnico že leta 1868. Delovanje je zamrlo s prvo svetovno vojno in s kasnejšo fašistično diktaturo, obnovilo pa se je šele po drugi svetovni vojni, a je s časom zamrlo, tako daje knjižnica prenehala z delovanjem, ko je bilo potrebno prenoviti društvene prostore. Kot je bilo že napisano v prejšnji številki, so se pri društvu Grbec odločili ponovno odpreti knjižnico, ki bo na voljo ne samo Škedenjcem, ampak prebivalstvu širšega območja vzhodnega predmestja. Slovesno odprtje knjižnice bo, kot že rečeno, v nedeljo, 30. januarja, ob 16. uri v društvenih prostorih. Spored predvideva pozdrav predsednice Luise Primossi, slavnostni govor akademika Cirila Zlobca in predstavitev knjige Devane Lavrenčič Lavo Čermelj, znanstvenik, fizik, publicist. Dogodek pa bo z glasbeno točko obogatil nastop Godalnega kvarteta Glasbene matice. ŠE NEKAJ BOŽIČNIH KONCERTOV NA TRŽAŠKEM PO NAŠIH CERKVAH JE BOŽIČNA PESEM ŠE ENKRAT ODMEVALA V nedeljo, 23. t.m., je bilo kulturno oz. prosvetno življenje na Tržaškem spet v znamenju božičnih pesmi. Čeprav so božični prazniki že krepko mimo in smo tudi glede cerkvenega koledarja že v obdobju navadnih nedelj, pa se božični čas še ni nehal. Konec božičnega obdobja predstavlja namreč Svečnica, do takrat pa je še mogoče peti božične pesmi in obdržati jaslice. I Tako sta bila v nedeljo na Tržaškem kar dva koncerta božičnih pesmi. Prvi je bil na I Kolonkovcu, kjer župnijska skupnost pripravlja že tradicionalni koncert. V tamkaj-i šnji župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene se je zvrstil spored, ki so ga oblikovali otroci italijanske osnovne šole Ca-prin in slovenske osnovne šole Marica Gregorič Stepančič, italijanski cerkveni zbor ' in slovenski zbor, ki je bil ob tej priložnosti okrepljen s pe-vci iz drugih zborov tistega predela. Šlo je v bistvu za nastop združenih slovenskih cerkvenih zborov iz mesta (le-i ti so pred kratkim že nastopi- li pri Sv. Jakobu), ki jih je vodila Dina Slama. Ljubitelji zborovskega petja in božičnih pesmi pa so imeli na voljo tudi koncert, ki je prav tako v nedeljo potekal 1 v župnijski cerkvi sv. Martina na Proseku. Tam sta nastopi-i la mešana pevska zbora Lipa iz Bazovice pod vodstvom j Tamare Ražem in Mačkolje 1 pod vodstvom Iva Lešnika. ! Ob tem je nastopil tudi otro-i ški zbor, ki ga na Proseku vodi | s. Angelina, pri orglah pa ga je spremljal Davorin Starec. V zavodu za ostarele Itis v | ul. Pascoli v Trstu pa je bil, ve-| dno v nedeljo, še en dogodek, ki sicer ni bil prvenstveno kulturnega značaja, a ki gajeven-1 darle pomembno omeniti. V | zavodu Itis je bila namreč slo-! vesna slovenska maša, ki jo i je za tamkajšnje obiskovalce ] daroval škofov vikar za trža-| ške Slovence msgr. Franc Vončina (nadomeščal je vodjo Slo-! venskega pastoralnega sredi-1 šča g. Marija Gerdola, ki je i zbolel). Obred je spremljalo petje Združenega zbora Žve-j ze cerkvenih pevskih zborov pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Iztoka Cergola. Zbor je po maši oblikoval tudi krajši koncert božičnih pesmi, ki ga je pove i zovala Majda Cibic. OBVESTILA DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev obvešča, da je zaradi velikega zanimanja slikarska razstava Andreja Kosiča v Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici 3 podaljšana do konca meseca januarja. Ogled je možen od ponedeljka do petka med 9. in 17. uro. SLOVENSKI KULTURNI klub prireja ob dnevu slovenske kulture literarni, likovni in fotografski natečaj za mlade. Tema in tehnika sta prosti. Svoje izdelke lahko oddaste v uradih Slovenske prosvete v ul. Donizetti 3 od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure in ob sobotah od 18.30 dalje do vključno 5. februarja. Recital literarnih del, razstava ikovnih in fotografskih izdelkov ter nagrajevanje bodo v soboto, 12. februarja. SLOVENSKO STALNO gledališče. Gostovanje Lutkovnega gledališča iz Ljubljane. Polonca Kovač, Palčki na smov-skem griču. Režija Matija Milčinski. V četrtek, 27. januarja, ob 11. uri. NARODNA IN študijska knjižnica Trst, Društvo slovenskih naravoslovcev in tehnikov Tone Penko in Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske prirejajo posvet Lavo Čermelj - življenje in delo - Ob dvajsetletnici smrti 1980-2000 v petek, 28. januarja, ob 15. uri v Gregorčičevi dvorani v Trstu, ul. sv. Frančiška 20. Spored srečanja: Lida Debeljak-Turk: Pozdrav v imenu prirediteljev; Janez Strnad: Lavo Čermelj kot fizik; Tone VVraber: Lavo Čermelj urednik Proteusa; Boris M. Gombač: Narodnopolitično delo Lava Čermelja; Tatjana Rejec: Lavo Čermelj kot človek; Nadja Maganja: Škof Santin in njegov odnos do Slovencev in Hrvatov. SLOVENSKI KULTURNI klub in Mladi v odkrivanju skupnih poti prirejata IX. Šlovenija Party ob 9. obletnici mednarodnega priznanja samostojne države Slovenije, ki bo v Hotelu Savoia Excelsior Palače na nabrežju Mandrac-chio 4 v Trstu v soboto, 29. januarja 2000, ob 18.30. Program: pozdravni govor: predsednik SKK Rok Oppelt; slavnostni govornik: dr. Drago Štoka; Mladinski mešani pevski zbor Devin (vodi Herman Antonič). Častni gost večera bo selektor državne nogometne reprezentance Slovenije Srečko Katanec. Za razvedrilo in ples bo poskrbel orkester Glasbene šole Zavoda sv. Stanislava iz Šentvida pri Ljubljani (vodi Andrej Goričar). Vstop bo dovoljen samo z vabili, ki se lahko dvignejo v uradih Slovenske prosvete v ulici Donizetti 3 vsak dan od 9. do 17. ure (tel. št. 040 370846), pri predstavnikih SKK na šolah in MOSP-a na univerzi ali pri predstavnikih društev, ki so včlanjena v Slovensko prosveto. SKD BARKOVLJE prireja v nedeljo, 30. t.m., Dan slovenske kulture. Gojenke Glasbene matice bodo izvajale slo-j venske samospeve in operne arije. Recitiral bo Danijel ; Malalan. Slavnostni govornik: Boris Pangerc. Začetek ' ob 17. uri. Vhod v ulici Bona-fata 6. VPONEDELJF.K, 31. t.m., bo ; v dvorani Alessi Časnikar-: skega združenja, Korzo Ita-lia 13, ob 15.30 tradicionalno srečanje tržaškega škofa msgr. Evgena Ravignanija s ; časnikarji v okviru praznovanj zavetnika časnikarjev sv. Frančiška Šaleškega. Škof Ravignani bo ob tej priložnosti spregovoril o eni izmed : tem jubilejnega leta 2000, in sicer o očiščenju spomina i (La purificazione della memorial. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev vabi v ponedeljek, 31. januarja 2000, na preda-; vanje na temo Posebnosti slo-, venskega rastlinskega sveta. Govoril bo profesor Tone VVraber z ljubljanske univerze. Večer bo v Peterlinovi dvorani, ulica Donizetti 3, z začetkom ob 20.30. DAROVI ZA NOVI glas: Igor Švab 30.000 lir; N.N. 50.000 lir. ZA SLOVENSKE misijonarje: šolske sestre Boršt 70.000 lir. ZA MISIJONARJA Ernesta Saksido - Brazilija: N.N. 200.000 lir. FRANC SAKSIDA ob prodaji | znamk: 150.000 lir za misijo-S narja Vilka Poljanška, ki deluje v Burundiju. Gostuje Slovensko mladinsko gl e dal išče-Ljubi jan a W. Shakespeare-A. Rozman-Roza SEN KRESNE NOČI REŽIJA Vito Taufer V četrtek, 3. februarja, ob 16. uri abonma red C; v petek, 4. februarja, ob 20.30 abonma red A, F in D; v soboto, 5. februarja, ob 20.30 abonma red B in E. ' V PETEK, 4., IN SOBOTO, 5. FEBUARJA, MOŽNOST 60 PARKIRNIH PROSTOROV V PARKIRIŠČU NA TRGU PERUGINO. 9 ČETRTEK 27. JANUARJA 2000 jltiiiiiiiil iin.i knomnoj GORI ŠI gji "c,» Jubilejni prehod MANJŠINE vizitka EVROPO fOTO BUMBACA KOLEDAR 2000 Novi 8‘aSMladika Pastirček knjige Goriške Mohorjeve družbe Rast Dom *Zvon imsiii podpiraj dobri tisk! m m m m m i