Jo^ef Vole: Delavcu.
323
A njo po družbi tudi  skomina — ZakroČe in  prhne  mi  v   zrak   — In  mrtva je gozdna  ravnina, Le moj jo  oživlja korak.
Pomladi žarek trepeče   —¦
Oj  solnce pomladi Čudesa troseče!
Čudesa življenja in sreče!
Drugodi seveda,  a tukaj  nikdar,
Ker smrt na ravnini je tej  gospodar.    *
Objela otožnost mi dušo je mlado, In  bil sem  nesrečen  v  odurni goščavi. Drugam  pohitelo  srce bi  mi rado, Da tam  se zvedri in  ozdravi.
A kaj,  ker na tujo  si zemljo pregnan, Na ptuje ravnine,  na ptuje ljudi   prikovan
Ni res!    —  Telo je samo  prikovano, A duhu na veke prost je polet. Odprto  nebo  mu je prostrano, Odprt iz daljave v daljavo pogled. In dvigne se duh mi v deželo  nazaj, Kjer s cvetom  odeva se gaj, Kjer poje Škorjanček nad njivo, Kjer jezero pljuska vabljivo, Kjer viri šumljajo,  kjer reke  vrše, Kjer beli snežniki v nebesa kipe!
Dovolj!   —   Na  desno  se pot je  obrnil:
In  duh se nazaj  mi je vrnil:
A kaj je plačilo užitega raja?
Da žalost še  večja srce  mi napaja.
lvazpotje. Na trhlem  križu Ti visiš, Razpet,  otožnih lic. V bolesti smrtni mi blediš, Krog senec krona iz  bodic.
Samevaš. Poredko  mimo  človek gre, A večkrat sreča Te vihar. Ne venčajo človeške te roke, Le vreme tvoj je gospodar.
II.
Razpelo sveto, Izdelek nisi slavnih rok! A vendar tvoj  obraz   — Ne smeh,  ne jok   — Otožne duše je   izraz.
Ker ne ljudje, Zato  te trn samo  krasi, Ki  se  ob  deblu tvojem  slok Ovija divje,  brez  skrbi Potrtih svetih  nog.
Slučaj ? Oh ni!  Saj  trn  predobro  ve, Da stlali so  na  pot Le trnje  ostro  Ti  ljudje, Čeprav  so  zvali Te:  Gospod!
Zveličar  moj! Če  meni  trnjeva je pot, Saj  ni  zato  mi žal: Saj  ločil  rad  se  bom  od  tod In rad življenja  pot  končal.
F. S. Fin^gar.
Delavcu.
I\.o  delavec samši,  utrujen  in  lačen Na večer se vračaš domov,
Osorno-uporno leskeče oko  ti, Kot nosil  bi v  duši otrov.
Molče prisluškaval  besedam   si  takim
In  dušo  ob  njih si pojil, In  nekega  dneva  ti duh je  zagorel
Brezmejno  osvetnih čutil . . .
„Kdor žuljev na dlani pekočih ne nosi,
Ne misli, ne čuti s teboj !" Tako ti nedavno pri delu zatrdil
Skrivnostno prijatelj je tvoj.
„Vse bele roke in  oblastna njih dela
Sovraži,  sovraži na smrt, Pa skoraj  slobode, jednakosti,  bratstva
Na zemlji ti raj bo odprt!
Nikomur več sluga in   suženj  ne bodi, Nikomur ne bodi več stroj   —
Za nami prijatelj,  za-se in družino, Za nami, prijatelj,  na boj!"
Od takrat še  danes,  ko  truden in lačen
Na večer se vračaš domov, Osorno-uporno  leskeče  oko ti,
Kot nosil bi v  duši otrov.
Ne veš,  ko te gledam,  kako  se mi smiliš,
Kako  bi pomogel  ti  rad! A zdiš se  mi  trd  kot v  omotici človek,
Ki v srce ga pičil je gad.
Na roko,  prijatelj! — I zanjo  ne maraš . . .
Besedo vsaj  sprejmi v spomin : Oh gledi in pazi, da tukaj in tamkaj  —
Na veke ne bodeš trpin.
Jo\ef Vole.