Jo^ef Vole: Delavcu.
323
A njo po drubi tudi skomina Zakroe in prhne mi v zrak In mrtva je gozdna ravnina, Le moj jo oivlja korak.
Pomladi arek trepee
Oj solnce pomladi udesa trosee!
udesa ivljenja in sree!
Drugodi seveda, a tukaj nikdar,
Ker smrt na ravnini je tej gospodar. *
Objela otonost mi duo je mlado, In bil sem nesreen v odurni goavi. Drugam pohitelo srce bi mi rado, Da tam se zvedri in ozdravi.
A kaj, ker na tujo si zemljo pregnan, Na ptuje ravnine, na ptuje ljudi prikovan
Ni res! Telo je samo prikovano, A duhu na veke prost je polet. Odprto nebo mu je prostrano, Odprt iz daljave v daljavo pogled. In dvigne se duh mi v deelo nazaj, Kjer s cvetom odeva se gaj, Kjer poje korjanek nad njivo, Kjer jezero pljuska vabljivo, Kjer viri umljajo, kjer reke vre, Kjer beli sneniki v nebesa kipe!
Dovolj! Na desno se pot je obrnil:
In duh se nazaj mi je vrnil:
A kaj je plailo uitega raja?
Da alost e veja srce mi napaja.
lvazpotje. Na trhlem kriu Ti visi, Razpet, otonih lic. V bolesti smrtni mi bledi, Krog senec krona iz bodic.
Sameva. Poredko mimo lovek gre, A vekrat srea Te vihar. Ne venajo loveke te roke, Le vreme tvoj je gospodar.
II.
Razpelo sveto, Izdelek nisi slavnih rok! A vendar tvoj obraz Ne smeh, ne jok Otone due je izraz.
Ker ne ljudje, Zato te trn samo krasi, Ki se ob deblu tvojem slok Ovija divje, brez skrbi Potrtih svetih nog.
Sluaj ? Oh ni! Saj trn predobro ve, Da stlali so na pot Le trnje ostro Ti ljudje, eprav so zvali Te: Gospod!
Zveliar moj! e meni trnjeva je pot, Saj ni zato mi al: Saj loil rad se bom od tod In rad ivljenja pot konal.
F. S. Fin^gar.
Delavcu.
I\.o delavec sami, utrujen in laen Na veer se vraa domov,
Osorno-uporno leskee oko ti, Kot nosil bi v dui otrov.
Mole prislukaval besedam si takim
In duo ob njih si pojil, In nekega dneva ti duh je zagorel
Brezmejno osvetnih util . . .
Kdor uljev na dlani pekoih ne nosi,
Ne misli, ne uti s teboj !" Tako ti nedavno pri delu zatrdil
Skrivnostno prijatelj je tvoj.
Vse bele roke in oblastna njih dela
Sovrai, sovrai na smrt, Pa skoraj slobode, jednakosti, bratstva
Na zemlji ti raj bo odprt!
Nikomur ve sluga in suenj ne bodi, Nikomur ne bodi ve stroj
Za nami prijatelj, za-se in druino, Za nami, prijatelj, na boj!"
Od takrat e danes, ko truden in laen
Na veer se vraa domov, Osorno-uporno leskee oko ti,
Kot nosil bi v dui otrov.
Ne ve, ko te gledam, kako se mi smili,
Kako bi pomogel ti rad! A zdi se mi trd kot v omotici lovek,
Ki v srce ga piil je gad.
Na roko, prijatelj! I zanjo ne mara . . .
Besedo vsaj sprejmi v spomin : Oh gledi in pazi, da tukaj in tamkaj
Na veke ne bode trpin.
Jo\ef Vole.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si