Gregorinov dom 
v Dolomitih je bil prvi 
požgan
Že sredi leta 1941 je h Gregorinovim v Brezjih pri Horjulu začel hoditi tovariš Povh. Ivanka je tudi opazila, da se z njenim bratom Vinkom dobro poznata. Nekega veiera je brat Vinko ob mraku pripefjal itiri partizane. Ma-mo je naprosil, da jim je skuhala žgancev in mleka, kar je tudi storila. Od lega časa naprej so bili partizani s Ključa v Dolomitih redni gortje v Gregorinovi hiii. Ob veierih so te partizani in drogi zaopljivi Ijudje zbirali pri Vorečkn na Brezjih, ki je za partizane poprav-IjaJ čerlje. Tokaj je imel predavanja tovarii Povb. To pa je bUo mogoče predvsem zato, ker je stala hiia na jamoti. Tako mi je nekega poletnega dne pripovedovaJa Gregorinova Ivanka por. Sria, ki ledaj živi v Sliki.
Ivanka je že prej opazila žico, ki je bila napeljana skozi okno iz njihove kleti na bližnje sadno drevo. Ni pa vedela, čemu služi. Kot mlado radovedno dekle, je nekoč mimogrede odprla vrata kleti. V njej je zagledala razne aparature okrog katerih so sedeli partizani, na glavah pa so imeli slušalke. Prav takrat je mimo prišla mama, ki ji je ukazala, da naj vrata takoj zapre in o vsem molči. Med parti-zani je spoznala poznejša generalpolkovnika in narodna heroja Rada Pehačka in Rudolfa
Hribernika Svaruna. Šele mnogo pozneje je zvedela. da sta bili aparaturi radioodajnik in radiosprejemnik. Neko noč je bila pri Grego-rinovih večja skupina partizanov, zato je tudi luč gorela pozno v noi. Drugi dan jo je soseda vprašala, kaj so delali ponoči, saj je pri njih luč gorela do zjutraj in zakaj imajo iz kleti na slivo napeljano žico. To je bila, sedaj že pokojna, Rozalija Kozina, ki je vse to prijavila Italija-nom. Partizani so bili v Gregorinovi hiši kakor doma, saj so jim vedno zraven hrane nudili še druge stvari. Gregorinova mama pa je z diro hodila v Dobrovo, kjer je pri Sadarju kupova-la cigarete in drugo blago, katerega so ji naro-čili partizani. Vse to je vozila domov, od ko-der so potem blago prenesli v partizansko taborišfe na Ključ.
Ob prvi večji borbi na Ključu, je bil ranjen Franci Biclinov iz Stranske vasi pri Dobrovi in se je zatekel h Gregorinovim. Spraviii so ga v Korenov čebelnjak, kjer ga je s hrano, zdravili in drugim oskrboval Gregorinov Vinko, do-kler zanj to delo ni postalo prenevarno. Med tem časom so dobili vsi fantje poziv, da se javijo na Dobrovi v župnišču, kjer je bila italijanska komanda. Odšli so vsi, razen Gre-gorinov Vinko in Zorčev Nande-Birtov iz Brezij. Slednja sta odšla v partizane in sta ie sedaj živa, vse druge pa so pobili.
SKRB ZA BOLNIKA V ČEBELNJAKU JE PREVZELA IVANKA
Bilo je avgusta 1941. leta, ko so pri Gregori-novih sušili otavo. Oče in brat Miha sta bila na travniku. Ivanka pa je odšla domov po vozo-ve. Mama je kuhala kosilo. Ko je pnšla blizu doma, je opazila, da je hiša obkoljena. Vse-povsod okoli je bilo zeleno od Italijanov. Ma-ma je hitro vzela kanglico za mleko in je stekla po koruzi in tako pobegnila. Ivanka je zagra-bila za grablje in je mahnila v drugo smer, kjer je naletela na Italijana. ki je imel kapo s cofora. Ker je bila dobro razvita, se je naredi-la, kakor da ima dojenčka. Italijan je nasedel in jo je pustil dalje. Očeta in brata Miho so ujeli. Očeta so hoteli že na vrtu ustreliti. V tem času so tudi zažgali domačijo. Na prošnjo
ljudi so očeta pustili živega. Silili pa so ga, naj gre gasit domačijo, kar pa je odklonil.
Ivanka je odšla proti KljuČu, kjer je med partizani našla brata Vinka. Oba sta jokala. ko sta gledala, kako njihova domačija gori. Italijani so izropali vse, kar se je dalo vzeti. Med drugim 14 glav goveje živine, par konj, osem prašičev, vse drugo pa so naložili na dva voza in odpeljali. Ostal je samo kozolec in tisto, kar smo imeli na sebi. Na kozolcu sta potem prenočevala oie in mama. Pa tudi to ni trajalo dolgo. Tudi kozolec so požgali. Oče in mama pa sta se preselila v kletne prostore Sole, ki je bila tudi požgana. Ker je bil slrop slab, je skozenj povsod zamakalo. S hrano in drugim sta stark v tem času zalagala Ivanka in brat Vinko, ki sta ostala v partizanih. Ivanka je bila kurirka, skrbela je za ranjence, kuhala je, prala in je opravljala tudi druga dela. Sled-nja dela je opravljala pri Grabnarju, kjer sta med drugim bila tudi Stanovnikov iz Horjula in Tomaž iz Ligojne. Oba sta bila ranjena. Za ranjence sta skrbeli s partizanko Milo -Mikec.
Ivanka je pozneje s skupino partizanov od-šla na Hruševo. Zadrževali so se v zaselku Selo pri Martinovcu. Tukaj je bila skupaj s Povhovo družino več kot mesec dni. Neko noč, ko so komaj legli k počitku je začelo pokati. Na hitro so pobrali kar je kdo mogel in so zbežali v noč. Srečno so se prebili iz obroča. Tovariš Povh je bil v samih spodnjicah, v rokah pa je nosil »povšter«, namesto hlač. Nastanili so se Qa Beli, kjer pa so jih napadli Nemci. Nek partizan, ki je bil ranjen z dum-dumko, je zaradi krvavitve umrl pri Bradešku. Ivanka je med drugimi skrbela tudi za ranjene-ga brata Vinka. Ranjen je bil v prsi. Krogla mu je prebila pljuča in je izstopila na hrbtni strani. Skrbela je tudi za otroka Lotko, ki je bil sin Zibelnikovega Pavleta. Ivanka in brat Vinko sta bila v Žirovnikovem grabnu, kjer je bila bolnica. Nekoč sta bila skrita v kupu listja, mimo katerega so hodili Italijani in be-logardisti. Ivanka še danes ne more razumeti, kako, da je niso odkrili.
Na Beli so Ivanko izdali in belogardisti so jo kot kurirko odgnali v župnišče na Dobrovo. Tja so prignali tudi druge ujete žene in dekle-ta, kjer so jih med zasliševanjem surovo prete-pali in mučili. Ivanko so ujeli na Vidov dan 15. junija 1942. leta. Ivanka se tistega dne dobro spominja, saj so bile že zrele češnje, katere so obirali.
Nekega dne so jih naložili na kamion in jih odpeljali v sodne zapore v Ljubljano. Tukaj so Ivanko obsodili na 22 let zapora. Iz sodnih zaporov je 1 vanko pot vodila v zapore v Perug-gio v Italiji.
Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov. Že čez nekaj dni pa so po Ivanko prišli domo-wanci. Odpeljali so jo v zapore v Ljubljano, kjer je bila zaprfa skupaj s Kuharjevo Marijo, ženo pisatelja Kuharja - Prežihovega Voran-ca. Skozi okno je dostikrat videla samega pisa-telja, ki se je sprehajal po dvorišču. Iz Ljublja-ne so Ivanko in druge odpeljali v taborišče Ravensbriick. V taborišču je med drugim do-bila trebušni tifus in izgubila vse lase. Na pogradu je spala skupaj s Kuharjevo Marijo-Vorančevo Mico, Ajdišek Mico, Furlan Tonč-ko in z drugimi. katerih inien pa se več ne spominja. V Italiji pa je bila skupaj z Bredo Lubej, ki sedaj živi nekje v Kopru in z Nova-kovo Erno z Vrhnike, s katerimi je bila skupaj v Dolomitih.
Ivanka se je vrnila domov šele avgusta 1945. leta. Med njeno odsotnostjo, so kmalu prijeli tudi matno in očeta. Odpeljali so ju v prisilne delavnice v Ljubljano. Mamo so od tam odpe-ljali na prisilno delo v Rotenburg, kjer je leta 1945 umrla. Očeta pa so obdržali na prisilnem delu v prisilnih delavnicah. Tukaj je kljub visoki starosti moral opravljati najtežja dela. Brat Vinko se je po vojni vrnil iz partizanov. Za brata Miho pa še danes ne vedo, kje je bil ubit in kje je pokopan.
STEVO V. JAVOR