873
Stevan Raičkovič (1928):
PESEM    V travah je neka misel, težka kot kamen, TRAVE     kajti pravijo mi:   »Tvoje pesmi ni treba.
Leži med nami. In skleni roke, kjerkoli, pod glavo.
In molči. Dolgo, dokler ne pozabiš na govor.
In mirno glej hrib, zelo oddaljen in sinji,
ki globoko molči. In s hriba počasi vzdigni oči
v oblak, tako nemiren in bel, neustavljen na nebu.
In z oblaka spusti vase oči. In ustavljen sam v sebi,
leži. In z očmi v sebi molči pod oblakom kraj hriba.
Zbegan od teme v sebi, poglej, in preprosto razumi
(preprosto, kot nas veter slučajno zaniha):
ni oblaka nad hribom. Hrib molči sam, malo črn od zahoda.«
V  visoki travi ležim in nedoločno razmišljam. Mravlja na mojem kolenu kakor človek na hribu. Mravlja, nemirna, stoji. Molčim. In to je moja pesem.
V  travi ležim, čisto zamišljen. Trave šumijo težko kot kamen.
ŠOPEK    Nagelj, ki sramežljivo rdi,
sladke liste spomina sklanja, od belega bezga me vid boli, ob španskem roka sanja,
da so prsti postali cvet
pa žalostno in veselo dehtijo
ob roži, ki je povezala svet
in kri in skrivnost in ustno, ki pije
z drugih ustnic smeh in smrt.
O najlepše se lipa smeje
v samem zraku kakor gost vrt.
Radoslav Dabo
Mirno pod očmi trava veje. V njej se tulipani zlatijo in nihajo in tako ure bežijo.
874