VILKO MAZI
Svoboda in sužnost.
tiča sem videl, ki je smuknil iz kletke. Veselo je za-prhutal s kriM in odletel — v svobodo. Krmili so ga bili s tečnim zrnjem in mu nalivali sveže vode. Vse-ga je bilo v izobilju. Nobenega pomanjkanja, nobene skrbi. Nobene? 0, pač! Bila je skrb, ena sama skrb, ki je prevpila vse dobrote. Skrb vseh skrbi, zapisana v kri in mozeg — skrb za svcibodo. Noč in dan je kljuvala in ni odnehala nikoli. Pa da je bila kletka še tako lepa in polna, bi ne zasenčila te skrbi.
Nikoii? —
Videl sem tudi ptiča, ki se je pri odprtih oknih Iovil po sobi. Peruti mu niso več poznale zamaha v svobodo. Odnesle so ga nazaj v kletko — v sužnost, ki je v njej naposled klavrno poginil.
Seme je padlo v zemljo. Pognalo pa je iz sebe kali k solncu — v svobodo. Vsako seme? — Samo zdravo! Siabotno in bolno pa ni vredno solnca, zato segnije v temi, v siužnosti.
Izpod skalovja je prižuborel studenec. Prehitevali so se mu curki, zakaj tesno jim je bilo v gori, na sužni poti. Zdaj ni več tesnobe, ko so se prebili na solnce in veselo se razlivajo — v svobodo.
Pa sem videl studenec, ki se je bil komaj razlil pod solnce in ]e že hitel k zevajoči rupi, da ga je pogoltnila. Iz sužnosti rojen, se je vrnil v sužnost, ker mu ni bilo do svobode.
169
Kogar pa Je premagala sužnost, ni bil nikoli vreden svobode. Zakaj svoboda je luč življenja. In komur ni do te luči, ga po pravici ugonobi tema sužnosti.    .,                                         __^^               '            *
Svoboda je kakor morje — na vse strani drže ravna pota.            ¦
Svoboda je kakior zvezdia — na vse strani lijejo jasni prameni.
•
Kako bi bilo šele človeku, ko bi ne imel svobode? Kako bi bilo njemu, ki je več nego studenec, več nego seme, več nego PtiČ, ki je krona stvarstva, ker ne čuti samo, ampak tudi misli? — Kako bi bilo narodu brez svobode?
Ne vprašaj, kako bi bilo, zakaj bilo je že! Tisoč let je trpel naš narod v strašnem robstvu. Tisoč let je nosil težke verige suženstva. Tisoč let se je boril s temo zatiranja in ponižanja. Trpel je in je pretrpel. Nosil je in je prenesel. Boril se je in je zmagal. Zmagal pa je, ker je bil zdrav in močan. Prenesel je pezo sužnosti, ker ga je navdajalo trdno upanje v svobodno bodočnost. Pretrpel je bolesti, ker je veroval v svojo staro pravdo.
Dolgih in strašnih tisoč Iet je nosil na§ narod jarem tujega gospo-darstva. Ali ves narod? — Bilo je tudi mnogo izdajic. Prodajali so svoje brate za umazano plačilo. Poljubljali so trinogom roke, ki so zato tem pogumneje udrihale po trpečih bratih. V večni sramoti naj ostanejo njih imena na vekomaj! —
Svobodni smo, bratje! Kakor da je bilo teh tisoč let težka bolezen. Ali preboleli smio jo — iz lastne moči. Že sama misel, da bi hoteli to svojo lastno, tako težko preizkušeno moč še kdaj položiti na tehtnico, bi bila blazna. Nikoli več! Bratje, prisegli smo! Prisegli smo \z spo>-znanja, da je svoboda kakor zdravje. Čuvajmo in spoštujmo ]o nad vse! Krepimo v svobodi svojo moč, in čudeži bodo rasli xz naroda! —
170