506
Nekoliko praških spominov.
Nekoliko praških spominov,
(Piše — e.)
T^||^orda se mi kdo čudi, da hočem ^%^> pisati o Pragi jaz, ki sem bival «r v njej le deset dnij, in o Pragi, ki krije v sebi toliko dragocenih zani-mivostij, da bi jih imel dovolj za leto dnij. Nu, umiri se prijazni čitatelj, saj ti ne podam niti zgodovine starodavne Prage, niti njenega vopisa, ampak le nekoliko spominov. Ce se spominjam bivanja v Pragi, zdi se mi, kakor čarobne sanje. Praga in njena prekrasna razstava sta mi zavita v nekako romantično svetlobo; v tej razločujem vse njene znamenitosti. Glej, visoki zvonik sv. Vida, a poleg njega ponosni, neizmerni cesarski grad! Poglej sivkasto Veltavo z mnogimi mostovi! Tam je staro mesto še z mnogimi ulicami in uličicami, ondi novo mesto s krasnimi palačami in širokimi ulicami, ponosne cerkve z visokimi, starodavnimi zvoniki. A ono, kar se beli iznad Smihova, ni li starikavi Višegrad? In ti, mladostna razstava, katera si nastala, kakor da so te postavile čez noč čarodejne roke duhov, ali se ne razprostiraš še pred menoj v pisani praznični obleki z vsemi svojimi stavbami in hišicami, z vsemi raznovrstnimi obiskovalci od blizu in od daleč? Da, da, vse je tako v spominu, kakor je bilo takrat v istini, le priljubljeno mi je vse bolj in drago. Zato te še vneto pozdravljam, zlata Praga!
Kaj naj pa povem najpreje? Težko je začeti, posebno če čuti človek v sebi tako mogočen učinek, kakor ga je napravila zlata Praga na-me. Ce pride kdo izmed nas z dežele v veliko mesto, stoji in pa gleda. Pa če te kake stvari zanimajo, ne moreš naprej, zlasti če srečuješ z vsakim korakom toliko in pa tako dragocenih zgodovinskih spomenikov, kakor jih srečuješ v Pragi. Praga je v tem posebno mesto. Tudi stolni  Dunaj   ima   svojo   in sicer lepo
zgodovino, vendar kje so spomeniki, kateri bi te spominjali preteklosti? Umakniti so se morali visokim, prekrasnim palačam, katere ti sicer razveseljujejo oko, vendar srca osvojiti ti ne morejo. In ko se tako sprehajaš po onem morju palač, ali ti ni sprehod jednoličen, ali ne zaželiš, da prideš zopet na deželo, od koder si prišel?
A v Pragi ? Tudi ondi srečavaš mnogo ponosnih palač, pa menjajo se z zgodovinskimi pomniki. Tu te pozdravlja starodaven gotski stolp, kateri stoji osamel med visokimi palačami: vse okrog njega se je premenilo, le on je ostal častitljiv, v mnogih letih je otemnel. Ondi te vabi v svoje krilo visoka cerkev: ko gledaš tajinstvene podobe in kipe, katere ti razsvetljuje pisana svetloba bar-vanih oken, misliš: sedaj, sedaj se oglasi petje pobožnih menihov ali nun; stare hiše z visokimi šiljastimi strehami se ti smejajo nasproti, a če zreš še v židovsko mesto, v njegove ozke, temne uličice, če pogledaš v one mračne prodajalnice in veže s staro šaro in gostimi, krivo-nosimi prodajalci in okroglimi, brado-vičastimi prodajalkami, ali se nisi prestavil za jedno ali dve stoletji nazaj ? Molče korakaš po onih temnih ulicah, slavna praška zgodovina ti je v spominu, in skoro čakaš, da srečaš kakega mogočnega viteza v težkem železnem oklepu. Stopiš še nekoliko korakov naprej, zasveti ti zlato solnčece, odpre se ti ponosna, široka ulica, srečavaš prijazne obrazke, gospodo moško in žensko v najnovejšem kroju, na uho pa ti prihaja hitra beseda blagoglasne če-šči^e. A da, to ugaja, ta razlika, ta mnogovrstnost!
Slavna je zgodovina slovanske Prage. Komu ni znano, kako je modra Libuša, Krokova hčerka, sezidala nasproti Više-gradu, kjer so do tedaj stanovali češki vojvode, na ponosnih Hradčanih nov grad! Med Višegradom in Hradčani je nastalo   sčasoma  mesto   Mala   Strana,
„DOM IN SVETf 1891, štev. 11.
507
na drugi strani Veltave  pa  Staro  mesto.   V osmem   stoletju   ustanovljena, povzdignila se je Praga  skoro  do   takega cveta, da piše zgodovinar Kozma že leta 1091.: »Urbem conspicio, farna quae  sidera  tangit.« — Radi  se   spominjajo Cehi vladanja kralja Pfemvsla Otokarja  II.   pa  slavnega Karola IV.; zgodovinarji zovejo ti dobi — zlati dobi. Cvele so znanosti, širila se je kupčija, širil obrt, a v narodu je bilo blagostanje. Ne dolgo! Nesrečni husitovski boji so podkurili brata proti bratu,  bogata češka zemlja se je izpremenila v grobišče,  a v narodu   zagospodarila  beda in lakota.   Dolgo   so se poznale rane, katere je vsekal  ta nesrečni bratovski razpor vsej  Češki,  posebno  pa  Pragi. Se-le za Rudolfa II. se je vrnila nekoliko poprejšnja sreča.   Ta cesar je sto-loval v Pragi, katera je postala središče umetelnikov in učenjakov, da so jo začeli zaradi  tega  zvati: »Zlata Praga«. A zopet se je nebo stemnilo, prišla je nesrečna   tridesetletna vojska.   Kje   je vojska   napravila  toliko   škode,   kakor v Pragi?   Najlepše umetelnine,  katere je bil zbral Rudolf z velikim trudom in stroškom, bile   so  plen tujih  vojakov. Kar niso  pobrali Saši,  potolkli ali odnesli so divji Švedi, Češko je propadlo zopet za več stoletij.   In  še vedno  ni Praga dosti pretrpela! Evo sedemletne vojske! Tri tedne je naskakpval 1. 1757. Friderik   pruski   Prago.    Čez   80.000 krogel  so zmetali sovražniki   na lepo mesto, najlepše zgradbe so bile ali povsem  razdejane,   ali pa jako poškodovane, posebno pa prekrasna stolna cerkev sv. Vida, ta najstarejši, največji in najdragocenejši spomenik   češke slave. Za cesarja Jožefa II., kateri je odpravil drugodi  po  svoji državi veliko  samostanov, porušili in zaprli so jih mnogo tudi v Pragi, ali jih pa premenili v drugačna poslopja.   Tudi nekoliko cerkva se je takrat premenilo v druge namene, precej spomenikov in starin  se je po-gubilo   po  tej  poti.   Pa vendar  hrani Praga  še  vedno   mnogo   spomenikov, kateri pričajo o njeni slavni preteklosti, in sedaj se širi pomlajena na vse strani. Krasna razstava priča o njenem bogastvu in marljivosti, češki jezik, katerega
čuješ po cerkvah, ulicah, gostilnah in hišah, o njeni zavednosti, češka književnost priča o velikanskem napredku, s katerim tekmuje z drugimi narodi; razni zavodi kažejo, da v umetelnosti ne zaostaja za sosedi. O drugih stvareh pa ne govorimo.
II.
Kam grem popreje, nego va-te, ti veličastveni božji hram, kateri si vzrasel visoko na kraljevih Hradčanih! Tu zvesto čuvaš že toliko stoletij mesto Prago, katero se je razprostrlo pod tvojimi nogami. Koliko svetih ostankov krijejo tvoji oltarji, koliko dragocenih spomenikov hraniš ti češkemu narodu! Viharji velikih vojska in časa so ti udarjali ob zidovje, ali ti se vzdiguješ ponosno in smelo v novem lesku, v novi slavi! Pozdravljen, stolni hram sv. Vida!
Okrog 1. 928. je sezidal slavni češki kralj in svetnik Vaclav na mestu sedanje stolne cerkve malo romansko cerkvico, a kmalu po njegovi smrti, bilo je 1. 938., so njegovo sveto telo iz Stare Boleslave prenesli semkaj. Spli-tihnev II. in Vratislav II. sta sezidala mesto nje romansko baziliko, katera se je ohranila do Karola IV. V spomin povišanja praške škofije v nadškofijo je postavil ta najslavnejši češki kralj 21. li-stopada 1344. temeljni kamen novi gotski cerkvi po načrtu Matije iz Arasa, Francoza. L. 1392. bil je sezidan prez-biterij, a že započeto zidanje ladije so preprečile husitovske vojske in pa veliki požar 1. 1541., kateri je uničil skoro pol cerkve. Mnogo je pretrpela cerkev v 1. 1619. in v 1620., ko je poveljnik Friderika Pfalškega, Abraham Skultet, cerkev tako oplenil in razdejal, da so ostale gole stene. Najgroznejše godilo se je tej cerkvi 1. 1757. ob času obleganja pruskega kralja Friderika II. Zmetali so na cerkev do 22.000 krogel, katere so cerkev povsem poškodovale, tako da je bila zažgana v treh dneh tridesetkrat. Marija Terezija je popravila nekoliko to razdejano cerkev, ali dolgo potem se ni nikdo za njo brigal. L. 1852. se je ustanovilo pod predsedni-štvom grofa Frančiška Thuna sv.vidsko
508
Nekoliko praških spominov.
društvo, katero je cerkev s 500.000 gl. popravilo, a 1. 1873. počelo zidati ladijo. Cerkev meri sedaj v dolžini 59-43 m, a ko bode prizidana ladija, dolga bode 158 m. To je daljina, ali ne? Zidava lepo napreduje. Cerkev bode pod nadzorstvom Jožefa Mockera v j edinstvenem gotskem zlogu obnovljena, imela bode tri zvonike, katerih največji bode visok 156 m (sedaj je le 98 m), in bode jedna najlepših stavb na svetu.
Poglejmo si sedaj malo njeno notranjost ! Ce bi hoteli zvedeti vse njene znamenitosti, potem bi bilo pač najbolje, da si izberemo jednega ocl onih mnogih, lepo rejenih vodnikov, cerkovnikov ali kali, kateri ondukaj preže na tujce, ter nam za nekoliko dvojač raz-lože z načinom in s samozavestjo kakega propovednika svoje naučeno razlaganje.
Ponosno se dviga sredi cerkve ka-meniti veliki oltar, narejen po načrtu Kranerovem. Nad lepimi marmornatimi stopnicami je oltarna miza, katera je okrašena z lepimi doprsnimi relievi pro-rokov stare zaveze; te je napravil Si-mek. Nad mizo se vzdiguje ostali altarni nastav, v katerem v dragocenih skrinjicah počivajo svetinje čeških zaščitnikov : sv. Vaclava, Vida, Vojteha, Pro-kopa, Cirila in sv. Ludmile. Ne bodem opisoval vseh kapelic, katerih se je okrog svetišča porazvrstilo dvanajst, omenim le znamenitejše. Na levo se ti odpira kapelica sv. Sigismunda, v kateri počivajo ostanki tega burgund-skega kralja mučenika in pa njegove žene sv. Konstancije, katere je prinesel s Francoskega Karol IV. Precej poleg te kapelice je kapelica sv. Mihaela, katera služi sedaj za zakristijo, a nad njo je cerkvena riznica, katera hrani premnoge dragocenosti, dasi je bila že nekolikokrat oplenjena. Da ne govorim o njej obširno, spominjam čitatelja le odlomka Markovega evangelija, ki izvira iz 6. stoletja. Ta odlomek so dolgo častili kot rokopis samega sv. Marka, kar pa seveda ni. Tukaj je tudi mnogo starih evangelistarijev, misalov in kan-cionalov s prekrasnimi sličicami, mnogo relikvij arij ev, starih cerkvenih oblačil, meč sv. Vaclava in Štefana in pa drago-
cena kazalnica (monstrancija) s 1200 dragimi kameni, v kateri se hrani ne-posušeni jezik svetega Janeza Nepomu-čana. Izmed drugih prekrasnih kapelic, katere se vrste v lepem venčku dalje ob svetišču, častitljiva je zlasti kapelica svetega Janeza Nepomučana, nasproti kateri stoji grob sv. Janeza, in sicer na desni strani velikega oltarja. Malo je nadgrobnih spomenikov na svetu, kateri bi bili tako dragoceni, kakor ta. Postavil ga je leta 1736. dunajski srebrar Jožef Wirth, a tehta, kolikor ga je iz srebra, 37 centov, Srebrna rakev, v kateri je še kristalna rakev s telesom svetnikovim, sloni na dveh oltarjih, a držita jo dva velika srebrna angelja. Svetnik je oblečen v kanoniško obleko, a glavo mu obdaja lavorov venec iz čistega zlata, v roki drži zlato palmo, na prstu se mu sveti prstan z velikim demantom, na prsih mu počiva dragocen križ, poleg njega pa je pismo papeža Benedikta XIII., s katerim ga je 1. 1729. proglasil za svetnika. Ob krsti drže štirje veliki srebrni angelji venec; kupil jih je prost Stra-chovskv za 18.954 gld.; celi grob pa cenijo na 210.000 gld. Takov grobni spomenik pač dokazuje, kako časte Cehi svojega svetnika in velikega nebeškega zaščitnika.
Ne smem pozabiti kapelice sv. Vaclava, katera je zadnja med vsemi; postavil jo je 1. 1366. Peter Pazlef. Ta kapelica je med vsemi najbogatejše opravljena, stene so obložene z velikimi lepo brušenimi karneoli, kalcedoni, jaspisi, ametisti — dragimi kameni, kakoršne najdeš le še na gradu Karlovem Tinu, drugodi pa nikjer. Ostanki sv. Vaclava so počivali nekdaj v zlati rakvi, ali kralj Sigismund je vzel 1. 1420. to rakev in koval iz nje cekine. Ta kapelica hrani še mnogo znamenitih spominov, kakor čelado in železno srajco sv. Vaclava, starodavno shrambo za sv. Rešnje Telo in pa dragocene freske dvornih slikarjev Karola IV. Na velikih vratih stoji še bronast obroček v ustih levovih, za katerega se je prijel 1. 935. sv. Vaclav, ko so mahnili po njem od lastnega brata Boleslava najeti morilci. S spoštovanjem sem prijel še jaz stari obroček. Bog zna, koliko rok ga je že  prijelo:
„DOM IN SVET!' 1891, štev. 11.
509
pač ni bila nobena tako sveta, kakor svetnikova. Znamenita je ta kapelica tudi zaradi tega, ker so v nji 1. 1526. češki stanovi za kralja izvolili Ferdinanda Avstrijskega.
Na desni strani kapelice so železna vratca, skozi katera se pride po tajnih stopnicah do znamenite sobice: v tej so shranjena kraljeva znamenja češkega kralja. Sobica je dobro zaprta; sedem največjih dostojanstvenikov kraljestva hrani ključe od nje, a odpirajo jo le ob redkih prilikah. Tu je več ko 25.000 gld. vredna zlata krona sv. Vaclava, zlato žezlo in mnoge druge dragocenosti.
Kaj bi še dalje govoril? Ze iz teh vrstic vidite, koliko dragocenostij, koliko svetinj hrani stolna cerkev praška. A kdo bi jih vse naštel ? Tedne bi potreboval, da bi preučil le to bogato knjigo starin, zgodovine, svetinj in dragocenosti. A kaj pa še le, ko se bode lesketal dogotovljen stolni hram v vsej slavi in ogromnosti! Rad bi doživel oni dan.
III.
Ne samo stolna cerkev sv. Vida, nego še mnogo drugih znamenitosti) poraz-vrstilo se je po kraljevih Hradčanih, kateri so po svoji legi, starini in zanimivosti lepa krona zlati Pragi.
Vsestransko zanimiv je ogromni kraljevi grad. Najstarejši njegov del je Vladislavov del gradu, sezidan v tako-zvanem Vladislavovem zlogu v letih 1484.—1502. od Beneša Lunskega. Tu je ogromna Vladislavova dvorana, dolga čez 68 metrov, katera je služila nekdaj tudi za viteške igre, a novoizbrani češki kralj je sprejemal v njej svoja poklon-stva. Dobro je ohranjena še ona dvorana, iz katere so vrgli 23. maja 1618. Martinica, Slavato in pa njiju pisarja Fabricija 16 m. in pol globoko. Zelena miza, pisalne mizice, velika ogromna peč, vse je še tako kakor takrat, le osebe si še pomisliš in najedenkrat si za več ko 200 let nazaj. In tudi ona grozna burja — tridesetletna vojska, katera se je baš tukaj začela, tudi ona je že potihnila, ostal je le žalosten spomin na one grozote. V kraljevem gradu sta zanimivi še nemška dvorana (nekdaj
zbirka slik in umetelnin — zato: zlata Praga) in pa ogromna španjolska dvorana, obe jako bogato opravljeni. Samo v zadnji gori ob kaki slovesnosti 2600 sveč. Dragocen spomenik je tudi star, bronast kip svetega Jurija na konju v tretjem dvorišču; vlili so ga leta 1373. bratje iz Klussenberka, a tudi drugih zanimivostij je mnogo; kdo bi jih vse naštel!
Ne daleč od stolne cerkve stoji najstarejša praška cerkev sv. Jurija. Sezidal jo je okoli 1. 916. Vratislav I., a sestra Boleslava II., Milada je tu utemeljila 1. 973. prvi češki samostan benediktink in mu bila prva opatica. Karol IV. je jako odlikoval te benediktinke; opa-ticam je dal naslov kneginj in pa pravico, da so kronale vsako češko kraljico. Ta cerkev je j edina stara romanska bazilika v Pragi, a najstarejši njen del je podzemna cerkvica v sredi. Tu počiva v kapelici na strani, okrašeni s starimi freskami, telo sv. Ludmile.
Pozabiti ne smem tudi cerkvice Marije Device z loretansko kapelico in samostanom oo. kapucinov, že prav na drugem koncu Hradčanov. V zvoniku je stroj s 27 zvončki, kateri zaigrajo vsako uro lepo Marijino pesmico; napravil ga je že leta 1694. praški urar Peter Neuman. Cerkvena riznica pa, katera je shranjena v samostanu, je najbogatejša na Češkem. Tukaj se namreč hrani predragocena zlata kazalnica z 6580 de-manti in pa mnoge druge znamenite in drage stvari. Baš tako znamenit je tudi samostan oo. premonstratencev na Sijonskem vrhu ali na Strahovu. Ze 1. 1140. utemeljen, pretrpel je premnoge nezgode od ognja in od sovražnikov; Jožef II. mu je le zarad mnogih odličnih zagovornikov prizanesel. Takih knjižnic je malo, kakor je knjižnica tega samostana. Nekaka resnoba te obhaja, ko se sprehajaš med onimi gromadami knjig in knjižic; čez 60.000 nakopičile so jih tu pridne roke učenih samostancev; a zbirka starih rokopisov, katerih se hrani tu čez 1000, ima predragocenih listin in kodeksov. Izmed mnogih zbirk omenim le še zbirko slik, posebno slavne nizozemske šole, a izmed drugih znamenitostij   največje   češke  orgije  s
„DOM IN SVETi« 1891, štev. II.
511
Češkem toliko nemira in pahnili deželo v toliko bojev in nesreč. Bil je pridigar pri betlehemski kapelici, ki je stala do 1. 1786. tamkaj, kjer je sedaj hiša št. 5. Pojdimo dalje, taki spomini nas žaloste. Evo na videz preproste hišice »U Ha-lanku«, vendar jako važne v zgodovini češke omike. V tej hiši stanuje jeden izmed najodličnejših čeških rodoljubov, gospod Vojteh Naprstek. On in pa njegova pokojna mati Ana [f 1873.) sta odprla svojemu narodu prekrasni in dragoceni obrtni muzej, katerega sta nakupila z lastnim trudom in denarjem. Precej v prizemlju hiše »U Halanku« nahajaš majhno zbirko, v gornjem delu je bogata in velika, vsakemu odprta knjižnica, ki šteje do 40.000 zvezkov, zadaj pa se vzdiguje krasna palača, v katero so nedavno premestili ostale zbirke. V prvem nadstropju vidiš pre-dragocene etnografiške predmete iz Indije, Kine, Japana, Afrike, Mehike, obeh Amerik itd. Čuditi sem se moral, kako so točno in lepo izrezljani in napravljeni krasni predmeti raznih azijskih narodov; Evropejci se moramo skriti z vsemi stroji in pripravami. V drugem nadstropju so razni izdelki češkega naroda, največ ročna dela (čepice, predpasniki, suknjiče itd.), pač dragocen pripomoček za poučevanje češkega naroda. Srečen narod, kateri ima take Mecene, kakor je Vojteh Naprstek in njegova mati!
Ne gremo daleč, in evo nas v lepi široki ulici, po kateri kar mrgoli gosposkega sveta, in v kateri se ti blišči na obeh straneh v velikih svetlih oknih toliko predmetov, da bi ti kar oči, ne pa le mošnja, na njih obtičale. Ej, po taki ulici se že gre, hajdimo torej še mi, saj smo tudi kos gospode! Vsak trenotek lahko postojimo, da si kaj ogledamo: tu nas vabi k oknu lepa slika, ondi svetlo drago kamenje, tam zopet nova knjiga, ali kaj drugega. Toda kaj je ono, ona velikanska lepa zgradba ?
Narodni divadlo — odgovori se ti, kar   je   toliko   kot   gledališče.    Češka
drama je bila do leta 1848. prava pastorka — igralo se je češki le jeden-krat na teden. Nu, 1. 1848. je pa prebudilo marsikaterega zaspanca, in tudi po Češkem se je počelo koledovati za narodno gledališče. Po malem je šlo, pa so vendar postavili o Ivanju leta 1868. temeljni kamen novemu gledališču. Zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača, in češko gledališče je bilo dovršeno 1. 1881., a potrošili so zanje do 2,000.000 goldinarčkov. V proslavo poroke pokojnega cesarjeviča Rudolfa se je odprlo gledališče slovesno in dvanajstkrat so v njem igrali, potem so pa narejali še nekatere manjše stvari. Kleparji so baš nameščali strelovode na streho, ko je začelo 12. srpana zaradi neprevidnosti goreti. Hitro je zgorela streha, gledišče in pozornica. Kdo drugi biv bil morda vse pustil, a rodoljubni Cehi so zbrali prej nego za mesec dnij novih 1,000.000 gold., gledališče zidali so dalje in dovršili srečno leta 1883.
Gledališče je zidano v renesanškem slogu; načrt je napravil prof. J. Zitek. Z umetelnimi deliv so je okrasili prvi češki umetelniki: Zenišek, Liška, Schi-kaneder, Aleš, Mvslbek in drugi. Notranjost mu je prav bogata; prostora je v njem za 2500 oseb, a delujoče njegove moči tekmujejo lahko z močmi prvih evropskih gledališč.
Stopimo nekoliko naprej, pa smo na železnem mostu cesarja Franca, kateri spaja Ferdinandovo ulico s Smihovim. Most gre baš čez sredo velikega otoka, ob katerem se pode sivkasti valovi široke Veltave dalje proti severu. Vendar dosti smo se že našetali, krenimo domov, da se počijejo noge za novo ogledovanje! Kako je prijetno zbirati, pregledovati in zapisovati doma spomine minolega dne! Ko bi bil risar, izvestno bi bil napravil lepo zbirko sličic za »Dom in Svet«, a tako moram hraniti slike samo v spominu, in iz tega zajemati te kratke opise. (Konec.)
556
Nekoliko praških spominov.
Sv. Romedij je storil že v življenju mnogo čudežev. Po božji milosti in pomoči je izganjal z besedo hudobne duhove, pokladal roke na gobove, in so bili očiščeni, z molitvijo je ozdravljal razne bolnike.
Se veliko bolj pa so se čudeži godili na njegovo priprošnjo po njegovi smrti in se gode še dandanes. Na tisoče in tisoče išče tukaj duševne in telesne pomoči. Zares jako pripraven je ta kraj za svetišče, svetišče samo pa prav primerno za romanje.
Sveti Romedij se navadno slika kot puščavnik, ki ima zraven sebe medveda.
Legenda nam to razlaga tako-le: Ko se je postaral sv. Romedij, potreboval je za popotovanje konja. Neki dan se je pasel njegov konj blizu goščave, a medved pride in ga raztrga. Sv. Romedij je hotel prav tedaj iti v Trident obiskat sv. škofa Vigilija. Ko pa zve, da je konja raztrgal medved, zapove svojemu učencu Davidu, naj gre tje, kjer je medved raztrgal konja: tam bode našel medveda, tega naj prime in obsedla. Medved je bil pokoren kakor jagnje in nesel svetnika v Trident. Ljudstvo se je čudilo svetemu jezdecu, slavilo pa tudi Boga, ki tako poplačuje živo vero.
Nekoliko praških spominov.
(Piše — e.) (Konec.)
V.
jptje jih neki ni, o Bog? Grozno
? tvoje prokletstvo jih je razpo-dilo po širokem svetu njim v pričevanje, drugim ljudem pa v pokoro. Kje jih ni — teh razskrop-ljenih Abrahamovih otrok?
Tudi zlata Praga se ponaša ž njimi. Dobrih 15.000 jih šteje in dobro jim je, drugače bi si ne bili sezidali deset zbornic. Nekaj posebnega je to židovsko mesto — Josefov — katero se je razprostrlo od mestne hiše Starega mesta in od sedanje pravoslavne cerkve tja do bregov reke Veltave. Ulica se druži z ulico, vsaka je kriva in ozka. Ce gledaš potemnele, umazane nemške napise, če poslušaš njih govorico, pač hitro pozabiš, da si v slovanski Pragi. Ej, niso se izrodili, niso! Smrad puhti od vseh stranij, ni čuda: v raznih temnih vežah in nizkih prodajalnicah je naložene toliko stare šare, da je joj. In oni obrazi! Hm, saj ne bi dobil v kraljevskem Jeruzalemu, niti v ponosnem
Damasku bolj židovskega obraza, kakor ga dobim tukaj. Dolgi, vzbočeni nosovi, temne, goste brade in pa one divje, strastne oči, oj da, to je židovsko. Denar in pa denar, to jim je vse. In ta umazana, kričeča židovčad, katera se poganja po ulicah s psi in podi za tujcem, kako je odurna! A če se pomoli še iz okna ali veže debeljuhasta, grda glava kake židovke, potem se brzo nasitiš tega kraja.
In vendar ima tudi ta kraj svoje zanimivosti. Ko smo precej časa hodili sem in tje, pridemo naposled do starodavnega židovskega pokopališča, katero zovejo oni »Beth-Chajim« t. j. dom življenja, kar je pač lepo ime, ker izraža vero v drugo, večno življenje. No — Židov je povsodi Židov. Dve dvojače moraš položiti v mastno roko staremu Židu, da dobiš listek za »dom življenja«. Povsodi je kamen in bezeg in zopet bezeg in kamen, le nekoliko travice je poraslo med njima. Cez dvanajst tisoč spomenikov se je  porazvrstilo  malone

„DOM IN SVETJ' 1891, štev. 12.
557
drug ob drugem; na nekem grobu so h krati trije. Košati, debeli bezgi pro-stirajo prijazno zelene vejice na posivelo kamenje, posuto z židovskimi črkami. Mnogo bajek je nastalo o tem čarobnem pokopališču, katerega začetek stavijo praški židje v davno davnino, da bi bilo tako starejše od samega mesta Prage. A zgodovina dokazuje, da je iz 14. stoletja. Pokopavali so tukaj Žide menda iz cele dežele, zato je toliko spomenikov ; vsak grob je večkrat prekopan, saj je pa tudi zemlja črna kot črnilo. Posebno zanimiv je spomenik zvezdarja in rabina Lowa, iz dobe Rudolfa II., okrog katerega počiva tri in trideset njegovih najmilejših učencev. Tu je pokopan tudi rabin Meissel, največji dobrotnik praških zidov. Od dobe cesarja Jožefa II. pa se židje več ne pokopavajo tukaj, ampak imajo novo pokopališče v Volšanah. Kadar cvete bezeg, tedaj je pač lep ta kraj. Tajinstven mir se razprostira po pokopališču; ne vidiš nič drugega kakor neštevilne spomenike, veterček pa raznaša prijeten duh in siplje belo cvetje na spomenike in na črno zemljo. Kako bi ne bil mil ta kraj vsakemu Židu?
V Josefovu je zanimiva še starodavna sinagoga »Staro-nova škola« nazvana iz početka XIII. stoletja, zidana v lepem gotskem zlogu. Lepa je pa tudi 1. 1837. sezidana sinagoga reformovane izraelske skupine, katere notranja oprava je veljala čez 100.000 gld. Dasi ima tudi ta kraj posebnosti, vendar sem rad zapustil to čudno židovsko mesto in šel zopet v lepše, češke strani zlate Prage.
VI.
Kakor se spominja Bošnjak zlate dobe Kulina bana, tako se spominja Pražan srečnega vladanja slavnega Karola IV. Škofijo praško je povzdignil v nadško-.fijo, utemeljil je slavno češko vseučilišče, kakor tudi Novo mesto v Pragi, ustanovil je mnogo prezaslužnih samostanov in sezidal krasne zgradbe, kakor stolno cerkev sv. Vida, Karolinum in pa kameniti most, nazvan Karlov.
Ker je o tem mostu poročal ta list že lani,  omenjam  samo,   da ga  sedaj
skrbno popravljajo in da bode skoro dogotovljen. Starodavni most bode stal zopet v nekdanjem sijaju.
Nasproti mestnemu stolpu, ki je v Starem mestu, dviga se ogromna zgradba — nekdanji jezu vito vski kolegij — Kle-mentinum. Na mestu, kjer stoji Kle-mentinum, bile so nekdaj tri cerkve, samostan, 32 hiš, sedem dvorišč, dva vrta in dve ulici: iz tega sklepaš lahko, kako ogromen prostor je to. Tu so sedaj razni ustavi, stara slavna zvezdama in pa ogromna vseučiliščna knjižnica (čez 150.000 zvezkov knjig in do 4000 rokopisov).
Ce gremo od tukaj po Karlovi ulici mimo mestne hiše, potem pa krenemo v Železno ulico, pridemo do Karolinuma, kjer je bilo najpopreje praško vseučilišče. Nasproti je pa cerkev sv. Pavla, znamenita posebno zato, ker je tukaj župnikoval koncem 14. stoletja Jan s Pomuka (sv. Janez Nep.). V oni ulici pa, katera se prostira od Karolinuma mimo cerkve sv. Pavla dalje, odpira se ti lep prizor — praški trg z zgovornimi branjevkami, katere so razložile ondi raznovrstno blago.
Precej tam-le gori je na prodaj sadje. Ta ponuja debele, sočnate hruške, oni rumene breskve, ondi vidiš lepega grozdja, kakor da si ga bas sedaj utrgal na trti, ona hvali češplje, druga ponuja najlepše črnkaste višnje.
»Sedm za krajcar, sedm, sedm« — kriči, debela bradavičasta ženščina in pogleda sedaj vas, sedaj svojo košarico z lepo izbrano robo.
»Za dva, za dva« — dere se mali deček, kakor da je sam na trgu.
»Sest za novej«, mrmlja sključena, nagubana babica, ko čuje vaše korake; vendar oči in srce sta ji v malem lončku, iz katerega srka črnkasto tekočino, že napol mrzlo. Kava je le kava!
Ona malo mlajša ne reče ničesar, pogleda vas na pol smehljaje, potem pa ponudi svoje blago. Kdo bi od vseh kupil! A tista pod velikim belim solnčni-kom, ali dežnikom, ne vem kaj je, kateri pokriva njo in vse njene košarice in pletenke, ta pač nima časa, da bi govorila, zakaj mnogo kupcev ima. Poleg nje kriči soseda:
558
Nekoliko praških spominov.
»Pčt za krajcar, za krajcar, pet za krajcar.«
Tu sta dve pozabili, da niste doma; glasno se nadelujeta za kdo ve kako malenkost z raznovrstnimi priimki, kakor jih poznajo take ženičice. Ljudje so povsodi jednaki.
Gremo-li dalje, evo velikih in malih kokošij, ponosnih petelinov, drobnih piščet, nerodnih rac, mastnih gosij, gosposkih fazanov, ljubeznivih golobov. A ti revčki leže tu goli golcati, le glava in rep jim nista oskubena. Za češki obed je imenitna zlasti gos, tako, kakor hrvaškemu »stolu« suhe klobasice s kislim zeljem. Kaj čemo: vsako selo svojo šego, vsaka hiša svojo čud, pravi Beli Kranjec.
Neugoden vonj te pošegače v nosu — pogledaš in vidiš kupe raznovrstnega sira, v hlebih, hlebčkih, krogljah; tu je svež, ondi malo trji, a z onim-le bi lahko razbijal kamenje. Diši pa dovolj neugodno; hajdimo naprej!
No, to je pa res noč in dan! Tu smrdljivi sir, tam-le so dišeče cvetice in venci. Kdo bi si ne kupil male kitice, da si iz nosa prežene one dišave! Tu se prodajajo cvetice na pravem mestu.
Poslavljam se od tega glasnega trga, kateri je zanimiv tudi onemu, kateri ne kupuje ničesar. Ce te kedaj, prijazni čitatelj, privede prilika v zlato Prago, ne pozabi si  ogledati  tudi tega kraja.
VII.
Veselo življenje v Pragi! Ne vem, ali se mi je le tako zdelo, ali je res: na obrazih, katere sem srečaval, nisem čital zamišljenosti, ampak nekako brez-skrbnost in lahkoživnost, cla sem bil tudi jaz brezskrben in vesel. V takem mestu se čutiš res slobodnega in svojega. V Pragi gre vsakdo svojo pot; če te pa slučaj nanese na kakega človeka, tedaj ti je dober znanec in vodnik, da ne rečem prijatelj. Ne redkokrat sem se tako s kom seznanil; tak prijazen tovariš mi je pokazal in razložil vse, kar je le vedel. Nekoliko takih prijaznih znancev je bilo skoro ves čas našega bivanja v Pragi z nami in nam požrtvovalno   razkazovalo   zanimivosti.
Praga je živahno mesto. Vedno je dosti naroda na ulicah, po prodajalnicah in raznih zabaviščih, vendar pa ni onega ropota, kakor n. pr. na Dunaju, kjer še dobro počiti ne moreš, če nisi v kaki skromni ulici. Ulice so lepe, široke, a ni po njih kamenitega tlaka, zato tudi ni ropotanja, kadar se pelje voz. Omenjal sem že nekaj praških cerkva. V njih se hrani sto in sto zanimivostij, pa jih je tudi veliko, katoliških je 57. Od male starodavne romanske cerkvice svetega Longina na Rvbničku pa do ogromne stolnice sv. Vida nahajaš raznovrstne cerkve. Prezanimiva je gotska cerkev pred Tynom, nekdaj glavna cerkev utrakvistov, z dvema lepima gotskima zvonikoma, veličasten je rene-sanški hram sv. Nikolaja na Mali strani, starodavna je cerkev Marije v nebo vzete v Emausih, kjer so jugoslovanski benediktinci častili mogočnega Stvarnika v zvonkem slovanskem jeziku, visoka je frančiškanska cerkev snežne Matere Božje in mnoge druge. Vse cerkve se odlikujejo s starinami in lepo stavbo. Zdi se ti, da še vedno rastejo visoki barvani oboki, da se ti odpira nebo z vsemi čari in krasotami. Cerkev mora biti visoka, čim višja tem lepša, ker prav v tem se razlikuje od drugih zgradeb, in po njej se dvigamo tudi mi v duševno višavo.
Ne morem zamolčati male dogoclbice iz svojega praškega bivanja. Ko sem prispel z izložbenim vlakom Slovencev in Hrvatov na večer v zlato Prago, pozdravil je mojega prijatelja in mene na kolodvoru odličen Ceh, dober najin prijatelj in naju odvel v določeno stanovanje. Ker sva, utrujena od dolgega popotovanja, potrebovala počitka, poslovil se je najin prijatelj. Popreje smo se dogovorili, da prideva jutri k njemu, a pot do njega nama pokaže najina gospodinja.
Nisva spala sama: z nama je stanoval prijazen mlad zdravnik, kateri je baš dovršil svoje izkušnje. Ko se zjutraj oblečem za silo, bila mi je prva pot k oknu, da vidim to zlato Prago. Hm, gledam, manem si zaspane oči — zares, krasna ulica se je razprostirala pod menoj.  Iz visokega tretjega nadstropja
,,DOM IN SVET5' 1891, štev. 12.
559
se lahko nekaj vidi. Ljudij je že vse mrgolelo, živalij pa tudi, posebno še psov; psi so se vspeli tukaj celo do konjske časti, zakaj siromakom vozijo večje ali manje vozičke. Ulica je bila proti dolnji strani malo nagnena, ob obeh njenih straneh so bila nasajena lepo zelena drevesca. Zanimala me je ulica, hiša pri hiši, ta lepša od one, izvečine vse nove: kaj takega se ne vidi pri nas doma.
»Gospod, smem-li vprašati, kako sezove ulica  pod nami?« vprašam  zdravnika.
»Palackeho trida!« odgovoril mi je oni prijazno.
»No, a drevesca, so-li kostanji, ali so akacije?« vprašal sem ga dalje, ker moje brljave oči s take visočine niso videle jasno.
»Mlade akacije so, gospod!«
Dobro, mislil sem si in prodajal zijale na oknu, dokler se ni pokazal na mizi topli zajutrek. Po zajutrku naprosiva s prijateljem gospodinjo, da nama pokaže pot do najinega znanca. Dobra ženica je bila precej pripravljena, in odpravila sva se od doma.
Bili smo menda v tretji ulici od našega stanovanja, ko se spomnim, da bi bilo morda vendar-le dobro, da si zapišem naše stanovanje.
»Gospa, prosim kje stanujemo ?«
»Balbinove ulice, čislo 19.«, odgovori mi.
Izvlekel sem iz žepa beležnico in si z debelimi črkami zapisal stanovanje, potem se pa nisem več brigal zanje. Gospodinja je naju spremila do prijatelja, ž njim sva šlav v razstavo in tam ostala do večera. Češki znanec je odšel preje domov, a midva sva še ostala, da si ogledava čudovito fontano. Okoli devete ure se še le spomnim, da treba iti domov, ako hočeva biti točna. Sedeva na konjsko železnico in hajdi na Kraljeve. Vinohrade, kjer je bilo naše stanovanje.
»Evo akacij, to je »Palackeho trida«, semkaj idiva!« dejal sem in krenila sva peš po široki, lepi novi ulici. — »Je-li je res Palackega?«
»Je«, odgovori mi prijatelj.
Greva po jedni strani gori, po drugi doli, gledava na vsaka vrata, na vsako
ploščico in številko, a devetnajste številke ni nikjer. Greva drugič gori, drugič doli, zopet zaman. Raca na vodi. kje je to! rečem in poprašam prvega gospoda, katerega sem srečal, kje je v Palackega ulici številka devetnajsta.
»Na tej strani bode, tukaj so lihe številke«, pravi, »no, pa saj vama pokažem. Bratje Slovenci, ne-li?« popraša naju dobri, debeljušasti gospod s sivo brado, pogledavši na najina trakova, in se odpoti z nama.
Gremo v tretje gori — hm, zopet ni nikjer devetnajste številke; sedemnajsta je še tu, devetnajsto pa kakor da je klek odnesel. Starček maje z glavo, gleda tu, gleda tam, vpraša nekoliko poslov, kateri so se prišli hladit na vezna vrata — zaman; odgovore mu, da v Palackega ulici ni devetnajste številke.
»Ej, ti si pravi!« sune me prijatelj, »kaj si nisi davi številke zapisal? Poglej, morda se pa ulica zove drugače!«
Poseženi v žep, beležnica je notri, gremo k svetilnici vsi trije in vidimo: Balbmove ulice, čislo 19. Saj še prave ulice nismo iskali; hajdimo v Balbinovo ulico! A jaz ga prav laskavo zahvalim za prijaznost, rekoč, da sedaj naj deva hišo sama.
Greva s prijateljem nekoliko korakov, kar postanem, počehljam se za ušesi in rečem: »Sedaj sva jo pa zadela! Saj ne stanujeva v Balbinovi ulici.«
»Kje pa?«
»Tu ne, evo moje glave, precej si jo dam odrezati, če je tu najino stanovanje. Saj sem zjutraj na svoje oči gledal drevesa v ulici pod oknom, a gospod zdravnik je povedal, da so akacije.«
»Te sem videl tudi jaz.«
»Pojdiva torej v ono ulico, kjer so drevesa!« zapovem zopet z nekako skrbnim in strašljivim glasom. V Palackega ulici sva že bila; morava poiskati še kako drugo ulico z drevesi. Greva v to ulico, greva v drugo, zakreneva sem, zakreneva tam: vse zaman, nikjer ni dreves. V Jungmanovi ulici sicer tudi raste nekoliko dreves, ali samo v jedni vrsti, ne v dveh, kakor sem zjutraj videl skozi  okno.   Bilo   mi  je  nekako
560
Nekoliko praških spominov.
čudno, nisem znal, ali bi se smejal, ali jezil. Pojdiva zopet nazaj! Zopet ta preklicana Palackega ulica, z drevesi na obeh straneh, pa brez devetnajste številke. Hodila sva sem ter tje in bila v zadregi. Predlagam, da ugibajva, katera hiša je najina, morda naju slučaj dovede v pravo. Šla sva torej ponosno po sredi ceste, ne ob straneh, in se ustavila pri vsaki hiši, da jo vidiva od vrha do tal, baš kakor da jo hočeva kupiti.
»Ta-le bode!« vskliknem veselo in pokažem z roko prijatelju svojo iznajdbo.
»Ne vem.«
»Jaz pa vem. Le pogumno naprej!« pravim in korakam ponosno, kakor pravi Kolumbus proti oni hiši, prijatelj pa nekako dvomljivo za menoj. Hm, povedati moram, da je moj pogum z vsakim nadstropjem padal in gori v tretjem nadstropju bil je že tako majhen, da ga ni bilo kar nič več, vendar nisem hotel nazaj, da nas ne bi ljudje imeli za nepoštenjakoviče. Prideva v tretje nadstropje vsa upehana, zagledava vrata in hajdi v sobo! A v istem hipu začu-jeva vpitje in krik in vidiva, kako se malo dekletce skriva za svojo mater; seveda bilo je že pozno, a ljudje so se spravljali k počitku. Sembrajte, to je neprilika, ako prideš po noči v tuje, neznano stanovanje v velikem mestu! Zaprli bi te lahko. Nekaj sem izmr-mral gospej o svoji nepriliki, potem pa se obrnil nazaj. Oj, to je bila huda pot! Prijatelj je bil srečen, da se je tiščal le za mano.
Evo naju zopet v začarani Palackega ulici, katero sva premerila že tolikokrat gori in doli. One zelene akacije, na katere sem zrl zjutraj s takim zadovoljstvom in veseljem, zdele so se mi sedaj, kakor da se norčujejo z nama. Poruval bi jih najraji in zapalil za velik kres. Gori nad nama so migljale zvezdice milo in čarobno, midva pa sva iskala mehke posteljice, katera je bila morda blizu. Spomnil sem se prav živo pri-povedek iz tisoč in jedne noči in skoro
bi bil veroval, da kaka višja sila uganja z nama šale. Na svoje oči sem gledal skozi okno dva reda zelenih akacij, a v Balbinovi ulici ne bi našel ni travice, kako li ponosne akacije!
Sla sva vendar v Balbinovo ulico, pa nisva našla devetnajste številke.
»Beživa iz tega začaranega kraja!« dejal sem prijatelju, a nisem se mogel več jeziti, smejal sem se glasno h krati s prijateljem. Ali kam bi se obrnila v tujem, velikem mestu sedaj, ko je vsak kotiček napolnjen, ko je toliko tujcev v mestu! In še prav nič nisva poznala Prage.
Evo, baš ga je slučaj prinesel čuvarja mirii in reda, mestnega stražnika s sabljico ob strani! Ta bode prava oseba, ker nama bode znal svetovati. Vprašala sva torej njega, kje bi se dobilo pristojno prenočišče in mu povedala svojo nepriliko.
»Morda pa še vendar dobimo stanovanje vaše«, rekel je in šel z nama nazaj. Sel sem i jaz, vendar le malo upal. Evo zopet Balbinove ulice, evo zelenih akacij v Palackega ulici — kar mi zadoni nasproti krepki:
»Servus!«
A veste, kdo je bil? Zakasneli nočni potnik, najin sodrug, mladi g. doktor. No, to se je moral čuditi, ko naju je zagledal v družbi čuvarja javnega miru —- že prvi dan! Vesela sva ga pa bila, vesela, bolj kot svojega brata.
Pa je-li sva bila res začarana? Ne, hiša, v kateri sva stanovala, stala je na vogalu; vhod ji je zrl v Balbinovo ulico in tamkaj je bila tudi prav skrita številka 19., najino stanovanje pa v tretjem nadstropju je gledalo v lepo Palackega ulico, v kateri so rasle in še rasto one zelene, mlade akacije. Bil sem dobro naplačan za svojo brezskrbnost. Odslej sem si točno in redno zapisoval vsa pota in vse ulice, a drugič nisem več doživel take neprilike. Morda bode tudi čitatelju koristilo, ako se spomni o priliki moje neprilike.