Poštnina plačana t gotovini. Izhaja vsak petek. Leto VIII. St 41. OVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 13. oktobra 1939. mm Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Slovenska zastava V banovini Hrvaški je uveljavljena že nekaj časa uredba, po kateri morajo ob slovesnih dnevih obešati tudi državni uradi na svojih poslopjih zraven .državne (belo-modro- rd e če) zastave tudi hrvaško narodno zastavo rdeče-modro-belo. Seveda pa morajo uradi banovine Hrvaške tudi obešati staro hrvaško narodno zastavo. Na zasebnih poslopjih so razobešali na Hrvaškem že pred omenjeno uredbo hrvaške zastave, po 20. avgustu t. 1., ko je bil sklenjen sporazum, pa seveda obešajo vsaki priložnosti samo hrvaške zastave in jili smejo razobešati seveda tudi !. decembra. Na Hrvaškem je namreč že razveljavljen § 29. zakona o imenovanju in razdelitvi kraljevine na upravna področja s 4. oktobra 1929, po katerem je bilo vob-če razobešati in nositi samo državne zastave. Ta predpis pa nima kazenske sankcije, to se pravi, da ne določa nobene kazni za to, če bi kdo razobesil ali nosil kakšne druge zastave kot državno, torej slovensko, hrvaško ali srbsko zastavo. Na Hrvaškem so prejšnji politični režimi sicer v začetku kaznovali tiste, ki so razobešali hrvaške zastave, z denarnimi globami najprej po 300 dinarjev. pozneje pa le z globami po 50 dinarjev, naposled, so pa politične oblasti, in to že pred nekaj [eti. prenehale s kaznimi zaradi izobešanj a hrvaških zastav, tako da so Hrvatje že zadnja leta pred sporazumom od 26. avgusta tega leta razobešali in nosili nemoteno svoje narodne zastave. V Sloveniji so kaznovala okrajna glavarstva oziroma policijske oblasti razobešan j e slovenskih narodnih zastav po § 78. zakona o notranji upravi z dne 19. junija 1929 z denarnimi globami. § 78. tega zakona se pa ne glasi nič 'drugače kot dobesedno takole: sirijska ministrska naredba že zdavnaj izgubila veljavo, ker jo sedanje upravne oblasti same niso uporabljale zaradi razobešamja slovenskih zastav. Pravno stanje glede razobešanja slovenske narodne zastave je torej zadosti nejasno oziroma je prepoved slovenske, narodne zastave, če se pravno stanje pravilno presodi, y resnici brez kazenske sankcije še dandanes.. Zato nima ta prepoved več prave osnove posebno ne zategadelj, ker je na Hrvaškem po sporazumu hrvaška zastava naravnost zapovedana in jo razobešajo ne le zasebniki, ampak celo države in banske oblasti. V Srbiji oblasti ne. nastopajo zoper srbsko narodno zastai-vo ‘kljub S 29. zakona o imenovanju in razdelitvi kraljevine, srbska pravoslavna cerkev pa je ves čas tud od leta 1929. naprej razobešala srbsko na-rodo zastavo. Zato je sedaj, ko so se časi izpreme-nili in priznava sedanja vlada srbsk, hrvaški in slovenski narod kot narode z vsemi pravicami do narodne samobitnosti, nujno potrebno, da se tudi uradno spet pripozna v Sloveniji slovenska narodna zastava. To je mogoče določiti z naredbo ministrskega sveta, še preden bodo prenesene pravice, ki jih 'ima banovina Hrvatska. na. Sloveni jo. Slovenska narodna zastava je za Slovence prav tako simbol naj večjega, pomena, kakor je za Hrvate hrvaška ali pa za Srbe srbska. D.: Stojadinovičevi načrti za sporazum Državna ob la siva obče uprave morajo ščititi; ugled državnih in samoupravnih organov javne uprave. Vsakdo mora varovati v uradnem. občevanju i. organi, omenjenimi v prednjem odstavku, dostojnost in paziljivast. *.i ustreza njih javnemu položaju. Tem organom se nareka, da morajo varovati v službenem občevanju dostojanstvo svojega položaja, se vesti proti visakomiur dostojni o im mu biti po možnosti uslužjiii v svojem področju. Zaradi1 prekršitve tega predipisa se sme pritožiti prizadeta oseba na na starešino urada, ki mu je do-tični organ podrejen, ali pa ua starešino državnega: občega upravnega ohlastva. Kdor prekrši predpis odstavka (2) tega člena s tem, da z ali v uradnih prošnjah javnega organa ali .se ponašla proti njemu, ko ta opravlja .-Miizlbeno dolžnost, tudi navzlic predhodnemu opominu, namenoma uporno lai ise upira ugoditi njegoveniu pozivu, se sme .kaznovati z denarno kaznijo od ■*> do 500 dinarjev, če pa je ta kazein 'neizterljiva, z zaporam od 1 do 10 dini. Za kaznovanje po prednjem odstavku je pri,stojmo držav,no Qib*ce upravno oblast vo prve stopnje, ne glede na sodno postopanje.« le določbe po njeni vsebini logično ni mogoče uporabljati zoper tistega, ki .samo razobeša d'ruge zastave kot državno. Zato je upravna oblast druge s.°Pnje zaradi pritožbe odločbo nekega okrajnega glavarstva, ki je kaznovalo nekoga., ki je razobesil slovensko zastavo, z 200 dinarji,, razveljavila, ni pa pritožnika oprostila kazni, ampak ie unorabila * 78. zakona o notranji upravi, češ da se ji pritožnik uprl pozivu oblastnega organa, ko ga je ta Pozval, naj odstrani slovensko zastavo. Bilo je pa izrečeno v nekem primeru tudi mnenje, da: je, raz-obešanje slovenskih zastav kaznivo po stari avstrijski naredb i iz leta 1857.. med pravniki imenovani »P.rugelpatent«. Ta stara naredba bivšega Avstrijskega notranjega im pravosodnega ministra «d 30. septembra 1857 določa, da je kaznovati vsa ■ej u nj a in opustitve, ki so po zakonih ali po obustnih naredbah v splošnem označene kot kaznive .i Pa *z javnih ozirov kot protizakonite, čeprav n 1 zanjo določena izrečno kakšna kazen — z denarno globo od enega do ?? golidi nar jev a K pa z zaporom od šestih ur do 14 dni. To naredbo so 'vše avstrijske oblasti uporabljale na primer zoper ponočne razgrajače itd. Vsi pravniki in zlasti oblasti same so bile mnenja, da je ta stara av- Stojadinovič je sestavil leta 1935. vlado »treh hierarnov« ob tihi podpori pet orna jske opozicije in ob deležbi petomajskih abstinentov, ker je javnost mislila, da pomeni nastop te vlade prestop k politiki sporazumevanja s Hrvati in povrnitve k demokraciji. To alogo vlade izpoveduje deloma celo njena deklaracija z dne 4. julija 1950. V teku treh let in pol1 je vodil Stojadinovič s svojimi najbližjimi pomočniki vsaj pet vlad: vsaka od n jih je pomenila nov korak na desno, in ko je Stojadinovič letos februarja padel, so ga takoj začeli zapuščati dolgoletni zavezniki njegove notranje politike. Le-ti so tudi kmalu pričeli razgrinjati tajnosti namenov Stojadinovica, seveda s pristavkom, da jim ti nameni prej niso bili, znani. Javnost je mogla spoznati, da Stoj adi novice ve vlade preprosto niso bile sposobne držati besedo, ki jo bila dama v prvi deklaraciji. Javnost pa sedaj polagoma tudi doznava, kakšne vrste je ‘bil Sto-jadinovičev poskus »rešiti hrvaško vprašam je«. V tej smeri je Stojadinovič posnel iz notranje politične blamaže Boška Jevtiča nauk, da mora imeti za seboj vsaj videz politične organizacije pripadnikov. To je bil njegov in njegovih prijah teljev nagib ob ustanovitvi organizacije, ki je poudarjala svojo sestavno različnost nasproti prednici v tem, da so vstopile v novo organizacijo večinske politične organizacije, v katerih so sodelovali ministri n jegove vlade. Toda pri tem na sebi pravilno razumljenem nauku so spočet ni ki nove organizacije spregledali, da se organizacije poli-tičnili pripadnikov ne izvršujejo monopolno, tem-teč spontano. Ko se je torej poskus ustanovitve posrečil, vsaj podoba je bila taka, so spočetniki zapadili domišljiji, ki je nasledek dvorezne pre-varnosti javega glasovanja. Volitve z javnim glasovanjem ne prevarajo namreč samo volilcev. temveč- tudi tistega, ki take volitve: izvede. Prezirajoč, da se taka ustanovitev politične organizacije, kakršna, je bila izvedena, posreči prav vsakteremu oblastniku, dokler je to, so se Stojadinovič in njegovi sateliti spustili najprej v »preskušajo te organizacije«, v — občinske volitve leta 1950. Te volitve so »potrdile« mišljenje, da je vladna politična organizacija »ukoreninjena v narodu«, z izjemo hrvaškega ozemlja, kjer se je izkazalo, da obvlada pri javnem glasovanju voli lee 1ISS. Na tej podstavi se je Stojadinovič januarja 1957 spomnil dr. Mačka, kose je vračal, spočit od smučanja v Davosu, domov. Konec januarja tega leta je dal naprositi dr. Mačka, da bi se sestala v Brežicah v lovski koči celjsko-zagrebškega Pol-nemca in Polhrvata. Medtem ko sta. se ob res tam sestala, je čakal Stojadimoviča v Zagrebu njegov najboljši zaupnik na področju notranje politike in zagotavljal časnikarjem, tla je on, kar sc tiče Hrvatov, »kakor luna« in da bi rad sklenil »svojo politično kariero s sporazumom s Hrvati«. Kot čisto spekulativen politik si je predstavljal Stojadinovič rešitev hrvaškega vprašanja popolnoma »realno« kot vprašanje, kako bi odstranil strankarski odpor HSS proti politiki vlade. Zato je zasnoval svoj predlog v bistvu na ustanovitvi režima, ki bi, počival na delitvi oblasti med HSS in JRZ. Bil je tako zelo prepričan o »genialnosti« svoje ponudbe, da se mu ni zrela potrebna kaka bolj resna priprava za razgovore z dr. Mačkom. Kaj sta se razgova.rja.la v tisti lovski koči, 'bo bržčas odkril dr. Maček, kadar bo hotel. Kajti da bi to povedal Stojadinovič, ni pričakovati, če sodimo po znamenjih, kako je iz lovske koče odpotoval. Odšel je iz tiste koče tako zmešan, da se je dal peljati najprej na postajo v Brežicah, kakor da bi hotel potovati naprej v »svojem« vlaku, tam pa je dal povelje, naj ga peljejo kar v avtomobilu do Zagreba. Tista vožnja v Zagreb je bila razmeroma hitra, medtem ko se je »njegov« vlak vlekel prazen naprej. Namesto prepadenega in zmešanega »vodje« pa je dal nato v Zagrebu njegov najboljši zaupnik na področju notranje politike časnikarjem izjavo, da niso razgovori v Brežicah »ičesar razbili in ničesar pokvarili«. Če so si Hrvati norčevanje tega Stojadimovičevega. zaupnika dobro zapomnili, bo pokazala najbližja bodočnost. Nobenega dvoma ni. da je dr. Maček ponudbo dr. Stojadinoviča neprikrito odklonil, in prav tako je dobro znano, 'da se ie Stojadinovič od takrat naprej zastonj trudil, doseči stik s Hrvati. Tudi njegov prijatelj je dokončno zapravil vsakršno zaupanje Hrvatov, ki do njega že tako ni bilo posebno utrjeno. Kaj je ponudil Stojadinovič:' To se da danes uganiti iz tega, kar ie pisarilo njemu služeče časopisje, ko je še vladal, in kar pripovedujejo' njegovi dezerterji, odkar je padel. Ponudba je vsebovala približno sledeče bistvene predmete, izhajajoč iz domneve, da HSS tako kot skora j vsaka druga stranka1 ni neobčutljiva nasproti privlačnosti oblasti, torej tudi ne nasproti ponudbi, da dobi oblast. HSS naj bi izvrševala na hrvaškem ozemlju izključno vso notranjo oblast, razen v finančnih zadevah, ki ostanejo Belgradu. Oblikovno naj bi pristopila k JRZ ali pa postala vsaj njena zaveznica. Za uveljavljenje kakršnih koli zahtev HSS ni potrebna in se tud i ne bo izvedla nobena sprememba ustave; dosedanji predpisi ostanejo pri-lagodeni veljavi, uporabljanje teh predpisov v savski in primorski banovini im morebiti v nekaterih okra jih zetske, dir inske in dunavske banovine pa se prepusti tamkajšnjim banom, oziroma okrajnim glavarjem, ki bi bili postavljeni na novo po zaslišanju vodstva HSS, Obstoječi predpisi so taki, da omogočujejo popolno spremembo notranje politike na hrvaških tleh zgolj po tem, kdo jih uporablja. V zavarovanje izvršitve vseh zagotovitev bi se v skupni vladi odstopilo nekaj mest osebam, ki bi jih predlagalo vodstvo HSS. Ta skupna vlada bi razpustila narodno skupščino in se podala v novo volitve. Ona bi poskrbela tudi za primerno prilagoditev senata. Zaradi pri^ bližanja finančne politike h gospodarskim potre- bam finančnih 'krogov v Zagrebu bi prevzel finančno ministrstvo — tako kot leta 1929. — Hrvat. Hrvaški politični kaznenci bi se izpustili iz zaporov, policijsko osebje pa: bi se premestilo. Savski in primorski ban bi ostala oblikovno sicer zgolj predstojnika notranje uprave druge stopnje, tako da bi bila še vedno na. zunaj popolnoma podrejena notranjemu in resornim ministrom, vendar bi bila oba bana kot zaupnika USS dejani; k o na svojem področju vsemogočna, in bi ministri izdajali odloke na pritožbe zoper njiju odločbe po konceptih, ki bi jih sprejemali od obeh banov. Praktična dokončna pristojnost obeh banov bi bila na ta način dosežena via facti, brez spremembe kakršnega koli predpisa. Pri takem načrtu sporazuma je vseeno, ali se hočejo Hrvati oblikovno prištevati k IISS ali h krvaškemu delu JRZ, ki se pač doma še vedno imenuje IISS. V prvem primeru bi Stojadinovič dovolil 'tudi dejansko legaliziran je IISS ne glede na predpise zakona o društvih. Kakor vemo, je dr. Maček ponudbo tega kova odklonil in pretrgal vse stike s Stojadinovičem in njegovimi sateliti, glede katerih je ugotovil, da po njegovem mnenju ne predstavljajo nikogar. Stojadinovič in njegovi sateliti so napravili hudo napako: sodili so dr. Mačka, po sebi; storili pa so še hujšo napako: to svojo sodbo so mu kar izblebetali. Ker je torej Stojadinovič naravnost povedal, da misli rešiti hrvaško vprašanje s tem. da pripravi HSS k vstopu ali vsaj k zavezništvu z J KZ. zato bi pa dobila HSS kot taka izkjučno oblast na hrvaških tleh, J RZ pa povsod drugod, je prišlo drugače in je sklenil dr. Maček sporazum s Cvetkovičem. Izidor Koštrun: Pred novim koledarjem (Nadaljevanje.) Ponedeljek, 20.9.1937. — »Ponedel jski Slovenec« in »Ponedeljsko jutro«, oba imata poročila iz Ptuja o prosvetnem taboru, ki je bil v Ptuju preteklo nedeljo. Na taboru sta nastopila ministra tli . Rogič in dir. Miha Krek, slednji v kroju slovenskih fantov. Iz govora dr. Kreka sklepa »Jutro«, dia bo spremenjen zakon o Sokolu, kajti dr. Krek je izjavil, da »nobena telesno vzgojna organizacija e sme imeti večjih pravic, kakor jih imamo mi«. torek, 21.9. 1957, — »Slovenec« objavlja popolno besedilo dr. Krekovega govora v Ptuju. To besedilo potrjuje včerajšnja, poročila. »Naša organizacija je zakonitim pogojem zadostila. Zakonito odobrena so naša pravila, potrjena je naša uniforma, naš program, našči organi za ei ja, naš načini dela«. Govor vsebuje tudi narodno politično spoznanje organizacije: »Slovenstvo in jugosllo-venstvo tega naroda na severnih mejah Jugoslavije sta življenjsko med seboj vezani lastnosti, ki druga brez druge ne moreta obstajali. Sreda, 22.9. 1937. — Dopisnik »jutra« se ba.vi z vprašanjem, v katerem jeziku naj se poje državna himna, v dopisu, v katerem oznamenjuje napad v »Slovencu« za strupen na račun Sokolov in Sokoli c iz I). M. v Polju. Če je učiteljski zbor »sklenil, naj se poje himna v slovenskem p revo. du, je prekoračil svoje področje, kajti banska uprava ni izdala nobenega takega odloka«. — Sočasno izišli »Slovenec« pa prinaša obširno poročilo o »umazanem napadu na dobro ime slovenskega naroda«, izvršenem s podtaknjeno okrožnico« o kateri se na prvi pogledi vidi, da je podtaknjena«. Proti okrožnici svetuje »Slovenec« svojim pripadnikom, naj gredo »s čistimi rokami naprej«. — Iz »Jutra,« dloženemo danes na drugi strani tudi to, da ima omladina JNS idejne smernice. Četrtek, 25.9. 1957. — »Slovenec« ponavlja boj s podtaknjeno okrožnico v uvodniku »Borba do cinizma« in v »užaljenih odmevih« iz Ljubljane. Kranja, in Celja, ter obvešča, da je dr..Milan Sto-jadinoviič odpotoval iz Prage. Pred odhodom iz Ivan Hrovat: Ob ..Kočevskem zborniku*1 (Nadaljevanje.) Smer kolonizacije od juga navzgor je še danes živa in ves napredek slovenstva na Kočevskem pred vojno in po njej je uspeh te kolonizacije, ki ji rib nisikai stran (lela v največji meri samo sramoto. Za druge priimke, razen navedenih treh. In težko sodil, da bi bili že pred nemško kolonizacijo na ozemlju današnje občine Kočevske Re-i Seveda pa. bi lahko o tern še .mnogo povedali hišni priimki ter tudi položa j posamezni h posestev. Za Mihiče v Gotenici se mi n. pr. zdi zelo pomembno, da imajo še danes v svoji lasti številko prvo in da so lastniki menda zelo trdnih posestev. Tudi (razdelitev zemljišč bi morda pokazala mnogo važnejše izsledke kot jih izvaja Simonič. Gotovo se mi namreč zdi, da so slovenski kmetje, prvotno iin svobodno naseljeni na kočevskem ozemlju, imeli svoja posestva skupna, to je v grudah. Pojav, da se zemlja, razdeli na ozke parcele, mor© nastait i io ta;m, kjer dobi čelu. siku-m na kmetov že izkrčeno, prej obljudeno zemljo, ki jo skupno zavzame; pa še tedaj taka delitev ni gotova. Brez dvourna je taka razdelitev kulturne zemlje le tedaj nastala, ko naseljevanje ni bilo svobodno, ampak ko je graščak nagnal tlačane, c a so morali izkrčiti zemljo in jim jo je potem on delil; ali pa če je isti graščalk delil'že prej izkrčeno zemljo novim, nasekiikoim, ko starih ni ■bilo več. Vsekakor ima, kmet i to »tretjo fazo« preusmerili v neko še ne različno izpovedano »četrto fazo«. In v tem pogledu priznamo tudi uredniku »Slo-enskega pravnika«, da nas opozarja — hote ali 'e ho te — na nevarnost, o kateri je vredno govo-' ! Po^bno v pravniškem svetu. Iz načina, kako Pteuje urednik »Slovenskega pravnika« pretek-•ost m iz zvez, po katerih preide k sklepom, slu- diišča v Ljubljani. Hoteli bi iz vzorca »kasacij-skega oddelka« pri višjem' deželnem sodišču v Ljubljani — 'ki ni bil tretja, temveč druga, a dokončna stopnja — vzeti upravno stran ter izvršiti tako ureditev naj višjega sodišča kot tretje sodne stopnje, da bi bilo to najvišje sodišče v upravnem oziru del sodišča druge stopnje. Ta ureditev bi imela upraven smisel samo v primeru, če ostane pristojnost pravosodne uprave za področeje Slovenije pri pravosodnem ministru v Belgradu, torej samo v primeru, če se na. bodočo slovensko pokrajinsko oblast pravosodna uprava za podiročje Slovemije ne prenese tako, kakor sc jc na banovino Hrvaško. V tem primeru bi vršilo pravosodno oblast na. področju Slovenije tudi glede najvišjega sodišča apelacijsko sodišče, seveda v imenu pravosodnega ministra, ki, ni vedno pravnik, pač pa vedno politik. Sile, ki delajo v tej smeri, računajo — tako si moramo misliti! — s silami, ki se bore: za. to, da bodoča Slovenija ne bi imela vseh tistih pristojnosti. kot jih ima zagotovljene banovina Hrvaška. Da obstajajo take sile, vemo iz »Hrvat-skega dnevnika«, ki jih je že večkrat omenil in jih na naše začudenje in v nasprotju z vsem, kar bi smeli od »Hrvatskega dnevnika« pričakovati, oznamenil kot »slovenske želje«. V resnici so to protislovenske in neslovenske sile :in — želje. To je treba pribiti. K sestavku urednika »Slovenskega pravnika« bi opozoril še na neljub nasledek okolnosti, da ga je napisal urednik, la okolnost nas spravlja v strah, da je s sestavkom, o najvišjem sodišču, kakršen je, izraženo stališče slovenskega pravniškega sveta, najmanj pa stališče tistih, ki st o je v terni svetu na odgovornih mestih. Slovenski pravniki brez narekovajev pa mislimo, da je naša naloga, gledati in sodelovati, da se najvišje sodišče v Ljubljani uredi v resnici ne samo kot tretja, to je začinja stopnja, temveč 'kot naj višja, to jei avtoritativna, pravico izrekajoča sodma stopn ja, in da se uredi samostojno sodno telo, ki bo neodvisno tudii dejansko, ne samo na papirju. Samo tako urejeno naj višje slovensko sodišče bo poroštvo-valo tudi za pravniško enotnost najvišjega sodstva v državi, če bodo tudi druga naj višja, sodišča en ak o vred n o u rejen a. Slovenski pravnik brez narekovajev, čigar ime je v uredništvu na razpolago. K temu sestavku iz krogov slovenskih pravnikov bi mi še tole dodali: Naše pravno izročilo pozna že oddavnaj tri stopnje. Zato je gotovo, da jih bo naše ljudstvo hotelo imeti tudi poslej. In če bodo naši lilipu-tanci skromno zatrjevali, češ za nas Slovence sta dve stopnji dovolj, se nam lahko pripeti, kar se nam je že enkrat zgodilo. 1 udi po prevratu, namreč ni počival liliputanski duh med nami, tudi takrat so se naši skromni vodiči zadovoljili z dvema sodnima stopnjema. Pa je prišel jugosloven dir. Žerjav in naše slovensko pravosodje podredil hrvaškemu Zagrebu. Tam je bila potem naša zadnja sodna stopnja in bi bila ob znani in priznani skromnosti slovenskih vodičeiv tucli ostala, če bi je ne bili Hrvatje vrgli ven. Nevarnost je, velika nevarnost, da se ta igra ponovi, če bodo spet dobili skromni duhovi večino med nami. Bojda jo že imajo. Tedaj se lahko zanesemo, da bomo sicer imeli Slovenci prav v kratkem svoje najvišje sodišče. Toda to pot seveda ne v Zagrebu, ampak še v Belgradu. Saj nekatere liliputance že tako skrbi, da ne bi dobili Slovenci preveč — samo-stoj n ost i. Opazovalec A mi? tir« 1 1 v 7 I---.-- 'mo da hočejo sedanjo »tretjo fazo«, ki še ni niti tal« . v življenje preusmeriti v četrto, ki bo *ka. da |>o slovensko najvrsje. sodišče v okviru e uPrave oddelek sedanjega apelaeijskega so- llrvatje so po doseženi samostojnosti začeli seveda obravnavati zlasti vpraašnje finančne samouprave, brez katere bi visela tucli vsa druga samouprava v zrku. Zadnje čase so načeli vprašanje fondov in zahtevajo, naj se takoj ugotovi delež. ki pripada banovini, Hrvaški iz njihnih dohodkov, pri čemer gre za več sto milijonov dinarjev. Samo iz kolonizacijskega fonda da ji gre okoli 80 milijonov piše »Obzor«. Mnogo težje pa bo po njegovem mnenju izračunati delež, ki pripadel banovini Hrvaški iz osrednjih fondov in ki jih je ustanovil dr.Stojadinov.ic v velikem številu, hoteč s 'tem še bolj naviti davčni vijak in gospodarsko še bolj izčrepavaii prečanske kraje sploh, a hrvaške posebej. lu bi najprej zaradi resnice pripomnili, da so fondi pač na Slovenijo še bolj pritiskali, kakor na Hrvaško. Opozarjamo na primer na cestni lond. a še bolj na izšel n iški fond. 43 odstotkov vseh izšel n ikov v zamejstvu je bilo iz Slovenije, lo pa se pravi, da so 43 odstotkov vseh dohodkov fegii fonda plačevali naši ljudje. Vemo pa tudi, kako so se fondi uporabljali. A zdaj, ko se bodo dohodki iz fondov začeli deliti, vsaj glede Hrvaške se bo to gotovo zgodilo, mar bomo mi še. zmeraj čakali na drobtinice od lastnega kruha: Mimogrede naj še omenimo, da zahteva tudi »Obzor« kot naravni nasledek hrvaške samostojnosti. da pobira poslej banovina Hrvaška vse davke posredne in neposredne. Užiitnine prav tako kakor carine, kajti samo v tem primeru je mogoče uresničiti njeno finančno samostojnost. Torej natančno 'tisto, kar smo zahtevali mi za Slovenijo vse od prvega letnika našega lista. Morebiti utegnejo vsaj ti jasni računi na hrvaški strani zdramiti naše zaspane pod rejence. Upamo, da ne računajo na to, da bi smeli tudi sedanjo veliko priložnost kar tako zamuditi. Jugoslovenarstvo na slabem glasu \ e liki srbski list »Slobodna misao« tarna nad napakami, ki so jih naredili srbski politiki iz ne- katerih srbskih pokrajin, trdi popolnoma neosno-vano, da bi bili Srbi izgubili smisel za srbsko nacionalno misel, in precej nelogično, da niso srbske nacionalne misli nadomestili ž jugoslovensko, m cin je prišlo že tako daleč, da pride človek na slab glas, če se priznava za jugoslovenskega nacionalista. P° vsem. kar nosi jugoslovensko nacionalist vo na svoji vesti .po tistem centralizmu, ki je najbolj pristen plod jugoslovenstva in najbolj gnil obenem, po tistem centralizmu, ki je kriv vse neenak opra vnosti, zapostavi jan ja, korupeij e, uiasi-I j a, pod katerimi so trpeli Slovenci in Hrvatje dvajset let. je res samo veselo znamenje, če je ze kedaj vsak jugosloven kompromitiran, ki se kot takega še priznava. In znamenje ozdravljanja našega državnega organizma je. da je že kedaj do tega prišlo. Prestavljanje slovenskih finančnih uslužbencev V »Hrvatskem dnevniku« beremo, kako finančno ministrstvo, ki ga vodi Hrvat, zbira hrvaške ljudi doma. Iz Južne Srbije se vrača okoli 200 hrvaških finančnih uslužbencev v domovino, iz Slovenije pa pet, ker jih tu več ni bilo. Iz Hrvaške pa je prestavljenih 131 finančnih uslužbencev', med njimi 87 Slovencev, od katerih jih je bilo 73 prestavljenih v Slovenijo. 14 pa v Vojvodino, Srbijo i,n Bosno. Morebiti se le najde kdo od tistih, ki so gonili unitaristično lajno, pa se nekoliko samisli ob tem naravnem toku stvari in o — svoji krivdi. Da nekoliko premišljuje o tem, kako je opravičeval naše večje dajatve, nenakomerno davčno obremenitev in selitev naše industrije iz Slovenije, češ saj si bodo pa zato Slovenci izven »ožje« domovine našli zaslužek in kruha. In da zdaj, ko gredo jugoslovenski narodi svojo naravno pot samobitnega narodnega življenja, ne meneč se za zlagane obrazce nenaravnega jugosloven ar stva, tudi preudarja o tem. koliko bo slabše živel naš človek, kakor bi lahko živel, če bi nam milijard ne bilo treba šteti, če bi se naše industriji ne bilo treba seliti. Volitve »Nova riječ«, ki jo izdaja Večeslav Vilder, prinaša uvodnik »kar naprej volitve!«. Med drugim prav i: ......... v .izredni hrazmerah so potrebni izredni ukrepi za osvojitev ljudske duše. Škandalozni volilni diktatorski red. nasilne, potvorjene volitve tri leta ipo vrstii so omajali v širokih slojih vero v državo. Diktatu,rti je zamašila vse ventile. Dobro, s sporazumom je zginila stara skupščina, ni pa prišla nova. Da hi se bile na kakšen način mogle že v tem mesecu v vsej državi izvesti volitve za skupščino, bi zmanjkalo devet desetin nezadovoljnosti, /e samo zaradi tega dejstva 'bi se čutilo v vsakem kotičku države, da je prišel nov kurz. Da je prišel in tla ne ho zginil, kakor pleve na vetru, temveč da stoji na trdnih nogah narodnega zaupanja. Čim kasneje pridejo te splošne volitve, tem slabši bo njihov učinek, a razen tega utegne biti duhovno nastrojenje za njihnp izvedbo slabša, ne pa umerje-nejša, kakor nekateri napačno računajo. Kajti gremo v čedalje težje čase. V Švici, četudi je bila izvedena splošna niobilizacija, bodo volitve sedaj v oktobru, na Angleškem zaseda pa rt amen t stalno, g. Hitler sklicuje vsak hip Reichstag, da mu podaja svoje pojasnilo. Povsod v vojskujočih se in v nevtralnih državah je vse osrednjeno na vzdrževanje duha tistih najširših slojev, kajti tisti, ki se vojskujejo, se vojskujajo na dve strani navznoter in navzven, a tisti, ki se ne vojskujejo. morajo držati notranjo fronto. Vse gomoli. misli ne poznajo meja, človeštvo je spet bolno, na odločilnem razpotju. Da se obvarujemo zmešnjave, da čim močneje 'povežemo vse komponente in vse države v en snop, je treba z volitvami odpreti ventile in vlili vero v državno skupnost in tako na široka ■pleča ljudstva postaviti odgovornost za današnjo in jutrišnjo usodo. Trpinčenje političnih jetnikov »Zagrebački list« od 8. letošnjega oktobra prinaša poročilo, kako so na zagrebški, policiji mučili hrvaške politične jetnike. Iz njega posnemamo: Šele zdaj se odkrivajo vsa težka hudodelstva skupine okrutnih sadistov, ki so v izvrševanju uradne dolžnosti na zverinski način mučili hrvaške politične jetnike. Za časa slabogla.snega načelnika zagrebške policije je bil na policiji ustanovljen poseben oddelek, agentov in zasliševalcev. ki so imeli zgolj dolžnost, da mučijo jetnike, ki bi mecl zasliševanjem ne priznali dejanj, zaradi katerih so bili obtoženi. Pri tem oddelku je prišlo dostikrat do sprememb. Ena izmed največjih vlog v mučenju političnih jetnikov je pripadla nekemu zasliševalcu Erhlichu, ki ga je na skrivnosten način zmanjkalo — samomor'' Skrivnost Ehrlichove smrti do danes ni popolnoma pojasnjena. Za Ehrlichom niso prav nič zaostajali Branko Zvverger in Ljubomir Belošev.ič in drugi uradniki. Kar pa je najhuje, žrtve so bile mučene v navzočnosti uradnikov pravnikov, in sam policijski načelnik Bedekovič je užival, če ,so pred njim mučili jetnike. Janez Kocmur: Brez naslova (Nadaljevanje.) Pele so izvršbe. Stalna omizja so si pripovedovala o njih za zabavo; spadalo je tako rekoč v sestav dnevnega reda, brskati po zasebnem življenju igralca, kadar je bil govor o gledališču. Vselej je bil na vrsti tudi njegov prejšnji poklic, češ: »Lahko bi izhajal, če bi živel kakor se spo-dobi; če ne more, naj gre nazaj k vrtnariji... Poklic igralca so si predstavljali kot nekako rokodelstvo. ki se izuči in izvršuje z obrtnim listom v okviru. Novica, da je ta ali oni zarubljen, da' mu je odpovedano stanovanje,, ker ni plačal najemnine, je šla od ust do ust kakor olimpijski ogenj. Spadalo je k nekakemu dobremu tonu, vprašati gostilničarko, če jej igralec, ki ga ima na hrani, v redu plačuje. Naj bi bil kdo še tako sposoben, ocena njegova še tako uigodua, meščan ga je cenil manj od svoje/ga pisarja. Merilo za ugled sta. mu bila njegov 'prejšnji poklic in — žep. »Grem rajši v cirkus; krojača gledam lahko v gostilni.« Ali: »Ci-gararic in knjigovezov me bom hodili poslušat.« \ rh vsega je prihajalo pri slovenskih igralcih do veljave še staro pravilo, da na domačih tleh ni nihče unjetnik. Kdor je mogel, je obrnil slovenski laliji hrbet. Kot umetnika ga je priznala šele tujina. Izmed vseli je bolelo preziranje najbolj Aniona Verovška: zato se je ognil veljaške družbe, če je le mogel. Poznalo se mu je že na zunaj, da samolari. Stopaj je počasi in zamišljeno, se pogosto^ ustavil in ozrl, ne; da bi videi mimo idoče. Stojeg je gtegnjl roke, da so stopile manšete iz rokavov, jili počasi uprl v bok, pogled uprt v tla. I ri tem je govoril polglasno, bodisi da je metno- »Zagrebački list« navaja nato še več imen policijskih uslužbencev, ki so st skušali s trpinče-jem hrvaških političnih jetnikov dobiti priznanje in napredovanje. Spominja se Stipe Javora in njegove strahovite obtožbe zoper zagrebško policijo, spominja ,se pretepanih študentov, delavcev in kmetov, zlasti podravskih kmetov, od katerih ,so nekateri zblazneli zaradi mučenja na zagrebški policiji. Nadalje zahteva, da je že kedaj treba potegniti zaveso izpred .številnih »samomroov« političnih jetnikov, ki se, niso sami morili, ampak so bili umorjeni in vrženi skozi okna policijskih zaporov. Celo žene n hčere političnih jetnikov so bile mučene na najstrašnejši način, žaleč pri tem nji line občutjoe kot žen in mater. Tudi v tem pogledu. navaja »Zagrebački List« nekaj imen, med njimi učiteljice gospe Fra.nj.ice Buda k, ki je bila mučena, a njeno stokanje so poslušali njeni štirje otroci v sosednji sobi. O teh hudodelstvih so bili poučeni vsi »odločujoči« čini tel ji, ki pa niso prav nič storili, da bi se stvari preiskale, tudi na posebno dr. Mačkovo zahtevo in pritožbo ne. Zdaj. ko so Hrvatje dobili samoupravo, so pa takoj uvedli preiskavo, in poskrbljeno bo, da ne bo nobenemu krivcu priza-nešeno. Mali zapiski Nobene majorizacije več! Jugoslovenski hegemonisti, kakor dr. Gjorgje I asič. se še zmeraj radi igrajo s formalno-pravno trditvijo, češ da je sedanja uredba o banovini Hrvaški samo začasna, dokler ne bo sprejeta nova ustava. K temu pripominja »Hrvatski dnevnike: Če se ta začasnost tako razume, je ne oporekamo, zato .pa moramo opozoriti, tla se more stanje, ustanovljeno s to uredbo, spremeniti samo s tako ustavo, ki bo sprejeta brej majorizacije. to je za katero bo glasovala večina Hrvatov. Nobene spremembe, na katero ne bi pristali odgovorni zastopniki hrvaškega naroda, ne 'bo hrvaški narod sprejel in če bi opazil, da gre za izigravanje, bi ne znal samo ohraniti plodove dosedanjih bojev in muk, ampak iti še dalje. Švicarski dnevnik prepovedan na Slovaškem. Vodilni švicarski dnevnik »Neue Ziircher Zei-tung« je bil že davno prepovedan v Nemčiji, letos tudi v Italiji. Seveda je bil prepovedan tudi na Češkem takoj po zasedbi. Sedaj je tudi slovaška vlada prepovedala' njegov uvoz. Navskrižje načel »Jutro« je zadnji torek prineslo poročilo o govoru dr. Šmajda na shodu JRZ na Jesenicah, ki ga je posnelo po našem listu, ne da bi bilo navedlo vir kakor zahteva to vestnost, dostojnost in zakon. in kakor je tudi pri njem navada. Očitno se je zbalo, da bi z navedbo vira prekršilo svoje načelo. da: našega lista ne omeni, razen zmerjajo. Nam je seveda prav v kratek čas, kako so jutranja načela samodejno prišla navzkriž. Pridobivajte nove naročnike! riral vlogo, ali se prepiral z upniki. Pozdrav znanca ga je zdramil 'šele čez čas; ozrl se je, pomislil in odzdravil1. Take trenutke ni bil za razgovor. Rad pa je hodil v družbo, kjer se je čutil svobodnega, svojega med svojimi. Po postavi hrust, bobnečega glasu, je bil v občevanju nežen ko otrok. Beseda mu je tekla po fajmoštrsko, vendar brez paitosa. ki ga srečujemo pri tolikih igralcih. Razjarjen je široko zamahnil, udaril pa k večjemu ob mizo. Bil je silno občutljiv, zadostovala je že naj-ruhlejša beseda, da je vzrojil. Najhitreje je vzra-wtel v družbi, ki ga je gostila. Tedaj je planil: »Saprrrmeot! Ali me imate za pajaca?!« Toda je samo pogledal, utihnil in se usedel. V resnici ni bil tako 'Strašen kakor je bil videti, čeprav se je tresel od jeze. Če je bil zraven kdo, ki m;u j,e zaupal, se je opravičil, toda nikoli takoj. Prej se je moral ohladiti. Pri tem so mu večkrat .stopile solze v oči. Bolan se je redko naslonil na bolniško blagajno. Imel je precej prijateljev med zdravniki, ti so ga zdravili zastonj in mu preskrbovali tudi zdravila. Nekoč, leta 1913.. je pa prišel vseeno. Spominjam se samo tega primera. Povabil me je z dopisnico na svoj dom v Gosposki ulici, da se domeniva. »Ja. le glejte, takole stanujem; tukaj se človek lahko ubije,« me je sprejel, ležeč v postelji. Stanovail je pritlično v majhni sobici, vhod teman, da bi si res lahko polomil noge. »Koliko m.i gre, če se oglasim za bolnega?« je vprašal1. »Jej, jej, tako malo,« je zatarnal, ko mu povem, »Verjemite mi. da me je sram take amožne... Ja, pa ne morem drugače, res ne morem,« je nadaljeval. »Sedaj potrebujem denarja... Z zdravili ne gre več... Zdravniki svetujejo morje, sonce, jug... Jej, jej, jaz pa tak revež.. . Sedite, prosim, da se pogovoriva. Sokol za narodno enotnost Predzadnjo nedeljo je zboroval »Savez Sokola (ne morebiti Sokolska zveza) v Belgradu. Sprejel, je tudi resolucijo, ki poudarja, da bo ostal /.Vest svoji vodilni misli o narodni enotnosti. Upamo, da se potemtakem noben Sokol ne bo več čudil, kar je rekel dr. Maček, kar so sklenili Hrvatje glede njega. In morebiti začnejo še pohlevni Slovenci raz-mišljevati o celi stvari. Hrvaški denar se ho poslej nalagal na Hrvaškem. »Hrvatski dnevnik« poroča, da bo Osrednji urad za zavarovanje delavcev poslej nalagal ves denar, nabran na področju banovine Hrvaiške, V Stedionico banovine Hrvatske«. Kakor je znano, to načelo glede denarja slovenskih delavcev ne velja, njihov denar je še zmeraj večinoma naložen izven Slovenije. Pr&v tako velja še zmeraj, da. morajo »aktivni« okrožni _ uradi, to se pravi tisti, ki strogo izterjujejo prispevke, podpirati »pasivne«, to se pravi ti&te, pri katerih prispevkov n eplačujejo niti pravočasno niti vseh. Najbolj »aktiven jo seveda slovenski okrožni urad. Dobro bi bilo. če bi Hrvatje načeli tudi to vprašanje, sicer se ne bo zganilo z mesta. Prav tako bi bilo dobro, če se začne izvajati edino pravilno načelo, naj se denar nalaga tam, kjer je bil zbran, tudi glede vseh drugih zavodov, kakor pri Državni hipotekarni banki, pri Poštni hranilnici in drugod. In seveda pri — fondih! Uspehi slovenske politike. V letošnjem prvem polletju se je kakih deset večjih industrijskih podjetij preselilo iz Slovenije na jug. Prav ta čas se nahajata spet v Mariboru dve slovenski industriji v likvidaciji. V Belgardu pa je bilo izdanih letos 36 dovo-Ljen.j za, ustanovitev novih industrijskih podjetij- Povišanje delavskih dajatev Novo vodstvo Delavskih zbornic je predlagalo povišanje prispevkov za zbornice od treh na štiri odstotke. Povišek je v zvezi z večjimi izdatki-zlasti za. novo osebje. Pospeševanje gozdarstva. Banovinski odbor za propagando gozdarstva v Ljubljani prosi vsa vzgojna, kultujrna in podobna društva, vse javne korporacije in ustanove in vse privatnike, da sodelujejo pri propagandi gozdarstva v dnevih od 22. oktobra do 5. novembra 1939. V teh dnevih na j bodo v šolah ip drugih primernih prostorih predavanja o gozdarstvu, na terenu pa pogozdovanje goličav in praktični pouk o gojitvi, ip izkoriščanju gozdov. Propagando te jeseni je treba voditi pod geslom: »Gojimo drevje, gozdove in gaje kot zaščito pred zračnimi napadi«. Pojasnila dajejo banovinski odbor in okrajni odbori za propagando gozdarstva. Govoril je dolgo, izpovedal se je kakor otrok, l a mož, ki sem mislil o njem tudi sum, diu se. vsaj pri jedi ne zapusti, pogosto ni jedel po cdle dneve. Ali je pat kupil kruh. šel domov ,in ga pojedel skrivaj. »Za beraško plačo,, kit jo ima, mdra človek varovati dekorum. Hudič naj vzame tak dekor upi!« Včaisi ga je podprl tudi Cankar; rekel je: »Veste, z njim pa res rad pokrokam, z njim se razumeva še naj,bolje. Samo to me jezi, ko pride pu pravi: .Na‘. in mi stlači v žep. če hočem seči še sam,, me udari po roki: ,Kaj boš Slatni; boš še lahko zapravil!«. Veste, če bi to naredil kdo drug. bi ga; njega pa poznam... Pa Elbi n Kristan je tudi mož .. . Pa kaj s,e hoče, ko smo pa vsi skupaj reveži,...« »Ja, da ne pozabim,... še eden je. hi sem mu hvaležen,« se je domislil. »Klerikalec gor. klerikalec dol — mož mie je rešil najtežje skrbi. Veste, enkrat sem se razgovarjail z dr. Peganom kakor sedajle z vami. Mož je šel in preskrbel mojemu sinu deželno podporo, da lahko obiskuje Mahrovo .šojo. Pomislite: šeststo kron na leto! Toliko ni storila, zame vsa, liberalna frak arij a, skupaj ...« Kramljala; sva še nekaj časa. Zdajci se obrne k zidu. zarije glavo v blazino in odmahne z roko. Stopim bliže k postelji, meneč, da mu je slabo. Odmahne še enkrat: »Prosim, pojdite.« Mož je jokal. Čez neka j dni se oglasi z Lokruma, pri Dubrovniku, zakaj mu blagajna ne pošlje denarja. Pisal je robato: črka n,e pozna, finih odtenkov žive l>e-sede. Bil je brez beliča. — Ali smrtni angel je že sešteval njegove dneve, hrast je omahnil, južno sonce je zasijalo prepozno. (Dalje prihodnjič.) Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.