IZ ŠOLSKIH KLOPIIN Z DELOVNIH MEST
Na mladinskem literarnem in likovnem natečaju Bogo Flander-Klusov Joža, ki gaje Železniško gospodarstvo Ljubljana razpisalo ob dnevu železničarjev 1982, je tretjo nagrado za literarni prispevek prejela tudi Marika Zorenč iz naše občine.
ZAKAJ ?
Mračilo seje. Svetle zvezde so se druga za drugo prižigale na temnem nebu; bleda luna se je skrivala za oblake, le njen odsev je osvetljeval pusto zimsko pokrajino, ki je mimo počivala pod debelo, snežno odejo.
Po ozki gazi se je počasi pomikala majhna postava, zavita v toplo volneno ruto. Veter ji je nosil v obraz na tisoč drob-nih snežink, ki so se v srebrni mesečini zdele kot drobci biserov.
Spokojno tišino zimskega večera je pre-kinil oster pisk bližajočega se vlaka. De-kletce na poti se je zdrznilo. Z velikimi, si-njimi očmi v katerih so se bleščale solze, se je prestrašeno zazrla v črno gmoto, zanjo osovraženi vlak. Ni mogla pozabiti tistega usodnega dne, čeprav je od takrat minilo že nekaj let...
Bilaje prav tako zima kot sedaj, le še bolj mrzla in tudi več snega je bilo. Oče se je kotvsakojutroposlovil, njo, šespečo, paje rahlo pobožal po kodrasti glavici in odšel na delo. V vaški cerkvici je ravno zvonilo poldan, ko je v kuhinjo ves zasopel planil sosed Jernej, očetov sodelavec. Že od daleč je klical: »Ana nesreča! Vlak!... Tvo-. jega Ivana je povozil!« Mati je preseneče-no, brezizrazno strmela v zaskrbljenega soseda, kot da ne more verjeti, da je res. Končno se je zbrala in s strtim, zaskrblje-nim glasom vprašala: »Kako je z njim? Je hudo ranjen?« Jernej je nemo sklonil glavo in počasi dejal: »Ne bo se več vrnil, Ana!« Roke so se ji zatresle, na usta ji je prišel slaboten krik, nato je izbruhnila v krčevit jok: »Ivan!« Beseda, ki je kot oster meč pretrgala morečo tišino, je izražala vso njeno žalost in obup nad moževo smrtjo. Ko se je izjokala, ji je bilo laže in ob po-gledu na svojo preplašeno deklico je vede-la, da mora vztrajati že zaradi otroka, ki jo potrebuje. Jernej je začel pripovedovati: »Pravkar smo končevali popravilo železni-škega nasipa, ko smo zaslišali hrumenje vlaka. Ivan nam je kot vodja zaklical, naj umaknemo orodje s proge. A nihče si ni upal. Tudi jaz ne. Vsi smo se bali za svoja življenja. Bili smo sebični in bojazljivi. Tedaj je Ivan sam skočil na progo in začel pobirati orodje. Nekaj je lahko umaknil, a vsega ne. Vlak je bil hitrejši... Tako sta ostali sami. Mati in hči.
Izrazmišljanjajojevzdramilmrzelveter, ki je močneje zapihal. Pogledala je po progi, kjer je malo prej vozil vlak, in iz srca se ji je utrgal glas, poln žalosti in zadržne boležine: »Železnica«. Zakaj si mi vzela očeta, zakaj?« Odgovora ni bilo, le veter je otožno pel svojo enolično pesem.
MARIKA ZORENČ, 7a OŠ LEOPOLDA MAČKA-BORUTA