KRES FANTOVSKI list iq 3i 4 KRES UPRAVA FANTOVSKEGA LISTA »KRES« :: LJUBLJANA, LJUDSKI DOM. :: NA TA NASLOV NAJ SE NAROČA IN PLA- -----------------— CUJE LIST TER POŠILJAJO ROKOPISI IN SPLOH VSA DRUGA SPOROČILA. CENA LISTA 25 DIN. — TELEFONSKA ŠTEV. 34 - 98. — RAČUN POŠTNE HRANILNICE 15.521. ALI 2 E IMAŠ KRASNO KNJIGO STORI TO ki viebuje praktična navodila za lepo vedenje? Vsakemu fantu je knjiga nujno potrebna, da bo vedel, kako sc mora obnašati v družbi in doma, na cesti in v dvorani, v govorjenju in pri pisanju. VSE P H V I DEL KAKO SE MLADEC VEDE SNAGA NOSA RED DR2A POZDRAVLJANJI* PREDSTAVLJANJE w Kako in kaj govorimo ßj Ne bodimo nadlelni O Občevanje z odraslimi j? S tovariäi 2 Z mlajšimi dečki n Z deklicami < s sovražniki in nasprotniki ffl Občevalne lastnosti mladca PRI JEDI NA OBISKU NA POTOVANJU PRI IGRI V NARAVI BINA O DELIH ČLOVEŠKIH ROK V DRUŽINI V SOLI V CERKVI DRUGI D E L KAKO MLADEC GOVORI OPRAVLJANJE LAGANJE T02ARENJE IN ČRNJENJE ZABAVLJANJE PRILIZOVANE HVALJENJE GOVORJENJE O SAMEM SEBI VEDENJE MED POGOVOROM DOSTOJNE SALE PRIPOVEDOVANJE RAZGOVARJANJE TRETJI DEL KAKO MLADEC PISE Dokler traja zaloga, se knjiga STORI TO dobi v belih, modrih, rdečih ali zelenih platnicah, dalje tiskana z rdečimi ali črnimi črkami, na belem ali modrikastem papirju. Stane 45.— Din in se naroča pri DRUŠTVENI NABAVNI ZADRUGI v Ljubljani, Ljudski dom. Dobi se pa tudi v vseh knjigarnah Napiši že danes dopisnico in knjigo naroči ali pa si jo o priliki oglej v bližnji knjigarni. KRES drugo leto 19 31 štev. četrta Kraljica Estera je prosila Gospoda, rekoč: Moj Gospod, pomagaj meni zapuščeni, ki razven tebe nimam nobenega drugega pomočnika. Moja nevarnost mi je pred rokami. Slišala sem od svojega očeta, da si ti, Gospod, Izraela izmed vseh narodov, in naše očete izmed vseh njih prednikov izvolil, da bi jih imel za večni delež; in si jim tudi storil, kakor si govoril. Grešili smo pred tvojim obličjem, in zato si nas dal našim sovražnikom v roke. Gospod, ti si pravičen! In zdaj jim ni zadosti, da nas s pretrdo sužnostjo tarejo, pa še moč svojih rok mogočnosti malikov pripisujejo, in hočejo tvoje obljube premeniti, in tvoj delež pokončati, in pota njih, ki te hvalijo, zapreti, in veličastvo tvojega temelja in oltarja zatreti, da bi usta nevernikom odprli, in moč malikov hvalili. Ne daj, Gospod, svojega žezla tem, ki so nič, da se ne smejejo našemu poginu, temveč obrni njih naklep zoper nje, in pokončaj njega, ki je začel zoper nas divjati. Spomni se nas, Gospod, in pokaži nam ob času naše nadloge, in daj meni zaupanje, Gospod vse oblasti; deni mi pripravno besedo na jezik pred levom, in spreobrni njegovo srce v sovraštvo našega nasprotnika, da pogine on sam in drugi, ki mu pomagajo. Nas pa reši s svojo roko in pomagaj mi, ki nimam nobene druge pomoči razen tebe, o Gospod, ki veš, da veličastvo hudobnih sovražim. Ti veš, da sem prisiljena, da se mi gnusi moja prevzetna in častitljiva obleka, ki je na moji glavi ob dnevih, kadar se mi je očitno pokazati, in da jo ne nosim ob dnevih svoje samote; in da nisem jedla pri Amanovi mizi, in mi ni dopadlo kraljevo kosilo, in nisem pila vina pitnih darov; da se tvoja služabnica nikdar ni veselila, ker sem se priseljena do današnjega dne, razen v tebi, Gospod, Bog Abrahamov. Bog vsemogočni, usliši glas teh, ki nimajo nobenega drugega upanja in otmi nas iz rok hudobnih, in reši me mojega strahu! ESTERINA MOLITEV ZA REŠENJE NJENEGA NARODA / Est. knj. 14. V tisti uri zlati... P. Krizostom To so nežne strune moje, ki mi v prsih čudežno zvenijo, ki mi pesem pojejo veselo in pozdravljajo Marijo. Kadar v celici samevam, se priplazijo duhovi beli k meni z lahnimi koraki, v skrivnost nebeško potopljeni in z majskim solncem pozlačeni. Tenke prste zapletö mi v strune, da v srebrnih zvokih zazvenijo . . . V tisti uri tebe zrem pred sabo v zlati plašč zavito, s krono biserno na glavi, v rokah z rožo čudovito. »O Marija, moja Mati!« to je vsa molitev moja v tisti uri zlati. V tisti uri zlati, ko mi strune v prsih čudežno zvenijo, ko pojo mi pesem majsko — v duši svoji zrem Marijo. Majniška kraljica, naš ideal Jesenovec Franc Živimo v dvajsetem stoletju, v dobi vsesplošnega napredka, kulture in civilizacije, prosvete, velikega napredovanja in odkritij v vseh panogah znanosti in umetnosti. Živimo v takozvani moderni dobi, ko človek daleč prekaša človeka iz katerekoli prejšnjih dob. Morda se bliža današnji človek vrhuncu pro-svetljenosti .... Ali pa je človek, ki stoji na tako visoki, skoraj bi kdo mislil na neprekosljivi stopnji kulture, ali je ta človek tudi na tako visoki stopnji sreče in zadovoljstva? Se li iz srca veseli svojih iznajdb in odkritij? Je li utešeno njegovo srčno hrepenenje, ko se brezžično pogovarja v daljave, ko po radiju posluša daljno petje, ko v dnevnikih čita obširna poročila o dogodku, ki se je pred nekaj urami zgodil tam v oddaljeni Ameriki? Kdo bi si upal povsem pozitivno odgovoriti na vsa ta vprašanja ? Jaz ne. O sreči naj govorimo radi tega vsesplošnega napredka, ko pa je prav isti postavil v areno življenskega boja preštevilni proletarijat, delavce brez zadostnega zaslužka, brez vsakdanjega kruha! O sreči naj ti pripovedujem, ko se pa niti bogati kapitalist ne smatra za srečnega, češ, da še nima dovolj denarja. Res. Ni sreče — čeprav je dvajseto stoletje — na svetu, in mi katoliki vemo, da je nikoli ne bo, da je vse človeško življenje delo in boj, boj in delo, pa naj bo stari, srednji, novi ali celo najnovejši vek ... Popolna sreča in zadovoljnost in uteha vseh želja nas čakajo šele onkraj groba, kjer bo nebeški Oče zbrisal vse solze zemeljskih otrok. Ali pa nam bo ta onostranska sreča kar sama prihitela naproti? Se nam bosta Oče in Mati kar sama približala ob slovesu s tega sveta? Ne! Za vsako dobrino moramo delati, za to seveda največ! Ker pa je ta sreča, ki jo hočemo doseči, povsem nematerijalna, zato moramo tudi obrniti svojo pozornost često od dobrin modernih iznajdb v duševni svet, se tu razpoznati, tu poprijeti za delo. Kakšno naj bo to delo? Dragi fantje! V vseh dobah in na vseh krajih si je koliko toliko izobražen človek postavil kak ideal, kak vzor, po katerem je stremel, katerega je želel doseči. In ker je imel ta vzor pre-često pred očmi, je živel prav in krepostno. O takem človeku pa ne bi okleval izreči, da je bil ali da je srečen. Tudi človek našega desetletja in stoletja si je izbiral ideal, a ni izbral enega. Več, nebroj si jih je postavil in te sedaj obožava; pa vendar ni zadovoljen, kajti njegovi ideali so samo tvarni in zato napačni. Taki vzori samo varajo in slepe. Poznate jih, katere mislim: denar, pijača, zabava, ženske i. t. d. Ne misli pa ta človek na Boga, na svoje dolžnosti do Stvarnika, na štiri poslednje reči! In to se je zgodilo zato, ker je izgubil vso srčno kulturo, ali pa je pozabil nanjo, ker je preveč zatopljen v materijalno, v svetno, v napačno svobodo ... Pred leti je živel premožen knez. Posveten knez je bil in njegovo mladostno življenje sprva ni bilo vzorno in posnemanja vredno. Pa je šel nekoč na potovanje po znanih italijanskih mestih, kjer je obiskal številne razstave in galerije slik. In med slikami in kipi je zapazil tudi prekrasne Rafaelove slike, ki so predstavljale Marijo. Pa si jih je mladi knez posebno vtisnil v srce, tako so mu ugajale. Vedno in vedno znova so se njegove misli vračale k tem Madonam, zlasti kadar so ga vnovič napadle skušnjave, da zopet zaide v posvetne zabave, na nedostojne plese in veselice. In glejte! Slike Marijine so ga obvarovale. Marija mu je postala — ideal. In mi katoliški fantje? Ali ne bomo posnemali tega kneza in si stavili Marijo, brezmadežno Devico, za svoj ideal? Res, prav njo, ki je poosebljen vzor, si moramo zbrati za začetek in konec vseh stremljenj v življenskih bojih in veselju in delu. Vsepovsod in vedno naj bo Marija naša mati in mi njeni zvesti in pokorni otroci. Po Mariji bomo prišli k Jezusu, k Bogu, ki je vendar naš zadnji vzor, končni smoter! Da pa ne bodo te besede le prazne fraze, naj vam navedem nekaj praktičnih misli ob našem idealu. Najprej se moramo sami čim najbolj približati svojemu idealu: zato vztrajamo v Marijinih družbah; če še nismo vpisani, storimo to nemudoma. Enako ne ostajajmo zunaj takih organizacij, ki sicer naravnost ne nosijo imena verske družbe, a vendar pospešujejo češčenje in iskanje zgoraj imenovanega katoliškega vzora. Zlasti stojmo vprav fantje povsod, kjer se snuje katerokoli delo nove katoliške akcije, v prvih vrstah. Tu ima pomen in smisel kazati korajžo! In koliko je dela v socijalnih težkočah današnjega časa! Trudimo se zlasti za to, da bo povsod zmagala krščanska pravičnost, da bo povsod vladalo poštenje in pravica! Zagovarjajmo vedno tiste, ki so zaničevani, revni, pomagajmo trpečim! Borimo se za zmago krščanskega socijalizma, ki ga obenem neprestano študirajmo, zlasti za prakso! Pomagajmo duhovnikom širiti katoliške ideje, bodimo apostoli vsega dobrega. Povejmo tistim, ki jim je ples, zabava, pijača, nedovoljeno razmerje prvo, da vse to še daleč ni naprednost in prava svoboda! Res, da vam bo marsikdo, fantje, očital nazadnjaštvo in konservativnost in ne vem kaj še vse. A temu odgovorite, da češčenje Stvarnika in pokorščina dobri Materi ter pomoč duhovnikom ni nazadnjaštvo, kot je morda kaj drugega . . ., da je pokorščina Stvarniku največja in najpopolnejša svoboda! Res, fantje, v vsej javnosti moramo vedno neprikrito izpovedovati in zagovarjati katoliška načela in zlasti — vedno po njih živeti. Branimo pa zlasti Cerkev proti njenim očitim in skritim sovražnikom! Mladi smo. In mladina, pravijo, je nositeljica idej! Prav! Tudi mi bodimo nositelji narodnostnih in državnih idej, a predvsem krščanskih! Kajti šele po teh zadnjih vemo, kaj je krščanska ljubezen do bližnjega! In ta je tista, ki bo edina ohranila mir in ljubezen med narodi in državami! Za zmago vseh krščanskih načel pa se vedno zatekajmo k Materi božji, katere ideje so zmagovito vladale skozi vsa stoletja, in smo prepričani, da bodo tudi zanaprej. Vzor Marijin naj nam sveti skozi življenske predore in pečine in valove in naj nas in vse, ki so dobre volje, privede k Sreči .... Jaz sem razklenil... Konrad Jaz sem razklenil neštete rokč kot dve blesteči peroti. Božjemu soncu je moje srce smelo hitelo naproti. Moje so bile vedrine višin, moj je bil lavorjev venec; čisto srce kot studenec, bila je duša dehteč rožmarin. Črna zavist mi prestregla je pot. Jaz pa prekljujem mrakove, jaz pa premagam vse sove, k soncu usmerim spet sinjo perot. Mlade moči Letošnja pomlad se nekako čudno pričenja, kar ne more se oprostiti narava zimskih spon. Že mislimo, da je zima premagana, že se zdi, da z močjo mlado življenje plane na dan, pa kar čez noč, ali celo čez dan zopet preobrat: sneg, mraz, slana, celo led. Naravne sile se bore med seboj za vlado. Dobro vemo, na kateri strani bo končna zmaga, vendar nam neprijetno denejo ta dolgotrajni boj, ta vedna razočaranja, ti vedni nepričakovani zakasneli uspehi zimskega mraza v boju s toplo pomladjo. Zdi se nam, kakor da bi letos bila mlada moč pomladi šibkejša, slabotnejša, brez one zmagovitosti, ki je pogoj uspeha. Celo za Veliko noč smo vse to videli in čutili. Ves ta boj se prenese na naše duševno razpoloženje. Videli smo ljudi v velikih množicah hiteti v naravo. Toda bili so zaviti v zimsko obleko, z dežniki oboroženi in na obrazih si bral neko nezaupljivost, nič prav brezskrbnih lic nisi mogel opaziti med množicami. Kakor v dolgotrajni vojni se nam zdi letošnja pomlad, v vojni, kjer se odločitev nagiba sedaj sem sedaj tja in to ravno otopi človeka, da nobeni izpremembi položaja ne pripisuje važnosti in nič ne zaupa bližnji bodočnosti. In vendar je tudi letošnja pomlad čas probujajočih se mladih moči: duševnih in telesnih. V naših Prosvetnih društvih, v fantovskih odsekih se je tudi letošnjo zimo živahno delalo. Ni manjkalo tudi zunanjih nastopov, akademij in lepih predstav. Mnogo se je storilo za poglobitev duhovnega življenja in okrepitev krščanske značilnosti med našo moško mladino. Pridno so se bavili naši fantje s pripravami za bodoče svoje naloge v zadružništvu, javnem in zasebnem gospodarstvu. Mnogo je bilo predavanj iz najrazličnejših panog naši mladini potrebnega znanja. Nešteto naših tihih in mirnih prosvetnih delavcev, posebno naše neutrudljive idealne duhovščine, je tudi letošnjo zimo delovalo v društvih med našo mladino s hvalevredno vnemo in samozatajevanjem. Vse velike ovire, ki se danes stavijo temu delu nasproti, niso teh mož odvrnile, da ne bi izpolnjevali svoje velike naloge. Hvala Bogu, da je to tako in naj bi tudi vedno tako ostalo! Sedaj je pomlad pred nami. Te duhovne sile, ki so se v naši mladini s smotrnim delom nagromadile, se morajo tudi nekje pokazati. Kakor iz zrna in sadeža v zemlji pod dihom pomladi z nezlomljivo močjo prodre na dan rastlinica, tako sili v mladem človeku na dan tudi njegova duhovna moč. Slabo bi storil oni mladinski voditelj, ki bi samo učil in učil, ne dal pa prilike, da se to, kar mladi človek zna, tudi pokaže in vporabi. To je smisel naših prosvetnih tekem. Naše duhovne mlade moči se pri teh tekmah pokažejo in med seboj pomerijo v plemeniti tekmi, ki Gorica. *Trg s stolno cerkvijo, v kateri je 25. marca 1.1. gorški nadškof ekscelenca