104 Poročamo — glosiramo TUJI REŽISERJI Na začetku sezone 1971-1972 je v ljubljanski Drami SNG prišlo do tistega, kar je bilo po znanem »bojkotu režiserjev« vnaprej pričakovati. Trikrat zapovrstjo so se na začetku sezone odprla gledališka vrata za premiero, ki jo je pripravil kak tuj, ne samo neljub-ljanski, ampak že kar neslovenski režiser: najprej se je ob Nušičevih Žalujočih ostalih predstavil ljubljanskemu občinstvu Mata Miloševič, s Shawovim Pygmalionom se je na ljubljanskih odrskih deskah zasidral režiser Stevo Zigon, tretji pa je bil Peter Lotchak z režijo Molierove Improvizacije v Ver-saillesu in Scapinovih zvijač. Žigon je seveda slovenskega rodu, toda igralsko in režijsko deluje v srbski gledališki sredini, tak se je uvrstil med Srba in mednarodnega Francoza, vsi trije pa so uvedli v ljubljansko Dramo sezono, ki bi jo vsaj po začetku morali krstiti za sezono tujih režiserjev. In kaj nam povedo znamenja, v imenu katerih je bila porojena takšna, za slovenske razmere nekoliko nenavadna sezona? Predvsem nič tako spotiklji-vega, da bi morali čeznjo napraviti križ ali biti plat zvona. Izkazalo se je, da je kot pri vsaki stvari tudi pri tej — ne da bi ravno iskali dlake v jajcu — mogoče najti dobre in slabe plati; v tem primeru dobre ali slabe za naše gledališko, pa tudi splošno kulturno življenje. Nekaj obojega je bilo opaziti že v repertoarski izbiri, pomerjeni po tujih režiserjih. Sledila je tisti črti, ki je v ljubljanski Drami edino naravna in mogoča, se pravi dramskim besedilom klasičnega, že utrjenega in preizkušenega pomena. Vendar tako, da bi se tej izbiri v konkretnem dalo tudi ugovarjati. Nušičevi Žalujoči ostali bi najbrž le stežka zdržali pred natančnejšim premislekom, ali nujno sodijo v repertoar slovenskega narodnega gledališča. Shawov Pygmalion je seveda po svojem duhovnem obsegu predvsem duhovito zabaven tekst za meščansko občinstvo, toda napisan s klasično, zmeraj spodbudno in zabavno domiselnostjo. Molierova teksta sta s tega vidika neenake vrednosti: Improvizacija v Versaillesu je preveč samo 105 Tuji režiserji še literarno ali celo gledališko zgodovinski dokument, da bi lahko živi slovenski publiki zares kaj pomenila; Scapinove zvijače so v primeri z drugimi Molierovimi teksti, ki si jih je slovensko narodno gledališče prilastilo že v kar preveč utečeno blago, primerna posvežitev Moliera za Slovence, vendar s pripombo, da so zaradi svoje izrazito formalizirane zgrajenosti primerna podlaga predvsem modernemu gledališkemu esteticizmu v znamenju načela »igra zaradi igre«, kar pa je za slovensko narodno gledališče nekoliko preozka podlaga; primerna torej kvečjemu za vložek sredi drugače zastavljenega repertoarja. Podobno so se dobre strani razdelile tudi v odrskih postavitvah. Miloševi-čeva režija je bila za slovenske razmere že zastarela, v nobenem pogledu spodbudna ali celo zgledna. Žigon je postavil Pygmaliona na oder v tekoči, domiselni, gledališko prijetni in pogosto elegantni podobi. Toda za čudo večji del gledališke kritike Zigonove predstave po tej strani ni znal ceniti, če je že ni skoraj omalovaževal. Toliko bolj se je kritika razvnela ob Lot-chakovi režiji Moliera, na kateri je našla vse odlike živahnega, formalno čistega, natančnega, igrivega in skoraj bravuroznega modernega gledališča — odlike, ki jih je seveda v veliki meri potrebno priznati, vendar s pripombo, da kakovostni razmik med Zigonovo in Lotchakovo režijo niti ni bil prevelik, in pa, da je bila tudi Lotchakova režija samo ena od mogočih predstavitev Molierovega teksta, zožena na igrivo ritmičnost in formalizirano simetričnost teksta. Navsezadnje nam preostaja še pomislek o načelnem smislu in pomenu nastopa tujih režiserjev v ljubljanski Drami. Tudi ta se kaže v dvojni luči svetlobe in sence, kot se pač razodeva po svoji koristnosti ali prikladnosti za slovensko gledališko, če že ne splošno kulturno življenje. Da ima v sebi obilo dobrih prvin, bi bilo narobe tajiti. Prihod režiserjev iz tujega, velikega ali vsaj večjega sveta je lahko v marsikaterem pogledu koristna spodbuda, opozorilo ali celo korektura domače gledališke stvarnosti, saj se šele ob primerjavi domačih in tujih režiserskih dosežkov lahko izkaže, kje pravzaprav stoji slovenski režiserski svet. Morda bi bilo celo dobro priznati, da je občasen nastop tujih režiserjev na naših odrih — in ne samo na odru ljubljanske Drame — primerno zdravilo zoper preveč samoumevni, če že ne kar monopolni položaj, za katerim se utegne skrivati in reševati gledališka provincialnost. Ob tem pa vendarle ne gre pozabiti na manj razveseljive posledice, ki bi jih imel razmah tujega režiserstva v osrčju našega gledališkega življenja, če bi se spremenil v stalen pojav. Najprej gre za pomislek, da nas prihodi tujih režiserjev resda z ene strani utegnejo reševati iz morebitne gledališke provincialnosti, da pa nas po drugi plati nehote potiskajo vanjo in jo celo večajo. Kaj naj bo gledališče, v katerem tuji režiserji ponavljajo svoje zamisli, pripravljene za drugačna mesta in občinstvo, vendar z našimi igralci, kulisami in tehniko — kaj naj bo takšno gledališče drugega kot provinca Evrope, ena od obrobnih postaj na turneji tega ali onega režiserja skozi mednarodni gledališki svet? In kje je zagotovilo, da je to, kar prinašajo k nam, zares evropsko in ne samo poprečna evropska roba, primerna za uvoz v katerokoli obrobno deželo te celine? Vendar ta pomislek ni odločilen. Važneje se zdi vedeti, da tisto, kar nam ustvarjajo tuji režiserji, naj bo še tako zelo izvedeno z domačimi igralci, tehniki in pomočniki, seveda ni slovensko gledališče v pravem pomenu besede. Pri tem ni misliti na kake zunanje okoliščine »tujstva«, ampak na globlji smisel njihovega dela, ki je pač tak, da nam svetovna dramska besedila kažejo v duhu tega ali 106 onega kulturnega izročila, iz katerega so zrasli s svojimi režiserskimi zamisli-mi. Shakespeara, Moliera, Čehova in še kogarkoli se da postaviti na oder v angleški, francoski, ruski ali slovenski različici. Slovensko gledališče obstaja zato, da bi dobivali v njem vsi ti in drugi avtorji slovensko gledališko podobo. Da je tako, so nas prav ob nastopu tujih režiserjev v Ljubljani prepričala otipljiva dejstva — Miloševičev Nušič je bil kljub svoji moderni preobleki seveda srbski — slovenski bi bil drugačen; Lotchakov Moliere je bil mednarodno francoski ali francosko mednaroden, ni pa bil slovenski, kakršen bi moral po vsej priliki biti, če naj bi bilo sploh nujno, da Slovenci igramo Moliera. Še najbližji nam je bil Žigonov Shaw, iz razlogov, ki so bolj ali manj na dlani. Skratka, gre za drobne, včasih že čisto nevidne, vendar nadvse važne prvine duha slovenske kulturne tradicije, ki se mora s pomočjo ne le igralcev, ampak tudi režiserjev vtihotapiti tudi v najbolj tuja dela evropske in svetovne dramatike, če naj ta zares zaživi na slovenskem odru in če naj bo gledališče, za katero gre, zares slovensko gledališče. Slovenska gledališka kultura lahko raste samo iz takšnega duha, vse drugo ji je lahko samo dodatek — in če bi hotelo biti bistvo slovenskega gledališča, zmota. Od tod postaja čisto razumljiva želja, naj bi letošnja sezona, ki se je začela v znamenju tujih režiserjev, ne! ostala samo to, ampak naj bi v svojem poteku in izteku postajala zmeraj bolj tudi s te strani prava slovenska gledališka sezona. J. K, J. K.