524 Pesmi ADA ŠKERL ŽIVLJENJE... Življenje, iz teme v temo odmerjen čas in vmes so ure, dnevi in minute in vmes poletja so, jeseni, mrak in mraz, požirek radosti, noči prečute. Morda spoznaš še razumevanja tišino, kadar nekje globoko v tebi zaskeli, ko bridko nebogljen si s svojo bolečino, kadar trpljenje zadnjo solzo izsuši. In to je tudi vse, a je neprecenljivo. Vse drugo so besede prazne, toliko besed! Vse drugo fraze so, ki le norčujejo igrivo se iz človeka. Le besede, koliko besed! 525 Pesmi OTOŽNOST Kot invalidi vlečejo se dnevi in noči, izsipajo življenja ure se peščene, za hipec kdaj na nebu bledo sonce obvisi in je, kot svet današnji, brez toplote in brez cene. Samo srce, nemirno in razvejano srce, kot osamel viharnik nad previsi, ponuja mrzli noči zmrznjene želje, ki hrepenenja so okleščeni obrisi. Saj od nekdaj tako vseeno je življenju, če si namesto vriska našel le tišino in če spoznal si, da samo v trpljenju spoštuješ in razumeš tujo bolečino. UTRINEK Hudo je, če živeti moramo v osami, saj je tako človeško, da imaš nekoga rad, da včasih zasanjariš na njegovi rami. A nedopovedljivo huje je takrat, ko pestuješ zaupnost in tančične sanje, pa hrepenenje le polagaš vanje. KOT TEŽKA Kot težka misel cvrka sveča, MISEL saj noč je in tišina vsepovsod; in na usnulih hišah okna speča, za njimi skritih toliko usod. Ta hip umira kdo nemara, pa več ne zmore klica na pomoč; ta hip odprla se je rana stara, pa vzdihe sliši le brezčutna noč. Ta hip se v snu otrok je zasmejal kot zazveneli bi cekini; ta hip nekdo omotičen je vstal, srce odprl je tišini, 526 Ada Škerl saj noč je in temina vsepovsod, in na usnulih hišah okna speča, za njimi skritih toliko usod ... Kot težka misel cvrka sveča. ZA SPOZNANJE Brez statističnih podatkov vsakdo ve: ko umreš, več nisi slabe in ne dobre volje; in seštevek vseh mrlicev nam pove, za spoznanje je na drugem svetu bolje. Za spoznanje bolje je na drugem svetu, a zato morda, ker ti odvzamejo še sanje, ker si ognil se bojazni in trepetu, ker krog tebe je tišine valovanje. Bolje je na drugem svetu za spoznanje, in zato lepo na zemlji ostanimo, tu imamo vsaj nemir, varljive sanje in zavest, da navsezadnje vendarle živimo.