Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni
predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. -Zn inozemstvo celoletna naročnina 90 Din.
Kranj, dne 6. decembra 1935.
*
* * ■■■■HIB
Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.1?6 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Predstavnik tiskarne France Uhernik,
Kranju
Kranj.
/
NAZAJ K PREŠERNU
Elegia svojim rojakam
Zemlja Kranjska, draga mati!
Kdaj bo vtihnil najni jok?
Al kdej bova vidla vstati,
Bratov jest, ti čast otrok?
Glej, kak ljubi sreča tebe,
Ti derži odpert svoj rog,
Kranjc! ozri se okrog sebe,
Nje dari šti krog in krog.
Skrite šti gora zaklade,
Zmeri polje ti ravnin,
Paš bogatih zelenjade.
Šti domove ti dolin;
In po cestah šti vozove,
In po tergih šti druhal,
Šti, ki nosi jih čolnove Save in Ljubijance val;
Naše čverste šti junake,
Milih deklic cvet poglej
Uma bistriga rojake Z’ mano šti ino pove j:
Kaj de čast očetov glasa
Nima v’ pesmah starih dnov,
Kaj de v’ zgodbah zdajn’ga časa Brati slave ni sinov?
V’ sedem gričih je prebival Volk, in jastrob tankovid,
Ko je že Navport umival Več sto let Emone zid.
Nazaj k Prešernu!
Vsepravična usoda poklanja, kadar je potreba in stiska največja, od stoletja do stoletja, od dobe do dobe narodom in ljudstvom, ki jim je
Prešeren Vrazu!
mož, malo priznanih in malo razumljen v njih času, je skoraj redoma globoko tragičen, težak martirij, neredkokdaj združen celo s fizičnim pomanjkanjem, preganjanjem, blatenjem in zasramovanjem, medtem ko se razni gromov-
prisojena neka bodočnost, može, ki se s svojo niki in majhni praktični duhovi, ti namišljeni osebnostjo pno visoko iznad svojega časa in zgol j vnanji raprezentanti, košatijo v obilju ter
Kaj de ptujc ne ve od mesta,
Ko de tu megle je doin,
Ko de skozi pelje cesta,
Kje, kjer val morja se lom’ ?
Kaj de Aredno še zakriva Žemljo našo temna noč,
Kaj de slave ljubezniva
Zarja Kranjčani ne napoč’ ?
Itaka ni bla bogata Žita, vina, konj ljudi,
Tesna, majhina, gorata,
Vunder davno že slovi.
Ker jo ljubil je do smerti,
Vsak ji sin ostal je zvest,
Memu Itake vse čerti,
Kar Odisej vidi mest.
Kranjc! ti le dobička išeš,
Bratov svojih ni ti mar,
Kar ti bereš, kar ti pišeš,
Mora dati gotov dnar!
Kar ni ptuje, zaničuješ,
Starih šeg se zgublja sled,
Pevcov svojih ne spoštuješ,
Za dežele čast. si led! —
Tiho pesem! — bolečine Ne razglašaj naših ran,
Če nečast te naša gine,
Domu Kranjc moj zvest postan’! — (France Prešeren 1833.)
znova premerijo svo je sile, globino in moč svojega bistva, veličino svojega duha in možnosti svoje rasti, da se prečistijo in napijejo poguma in prebojne moči za nov življenjski pogon. Saj vidimo, kako se drugi veliki narodi danes, na tem življenjsko-usodnem razpotju svojega življenja, povračajo nazaj k svojim osrednjim du-
svoje okolice, ljudi silnega nadovladujočega du- ponaša jo z malo zasluženimi zemeljskimi častni, hovom, da ob jubileju kakega Goetheja, kakega ha, da kažejo svojemu narodu pot, da so mu Vse življenje teh, ki služijo duhu in se pokore svo	'	'	1	1	-	1X1	J1-----------1--	-- -
V. J .. I . _ . « -rr^k .lit n I . . . • ... ,, I « . I .	.	a	..	/1	T	n	>	\f	1	*	--	J-	  ..	—* . /v ■ fc.-. . ,	rV W	. « I 11	,	J.	  I	*	    _	J
učitelji in voditelji, vogelni kamni in mejniki njegovih usod. V mogočnih svobodnih narodih so to veliki misleci in umetniki, državniki in politiki, imperatorji in vojskovodje. V šibkih, maloštevilnih in nesvobodnih ljudstvih so to kulturni in politični delavci, znanstveniki, u-metniki in poetje, ki s svojo daljnovidnostjo, s prodirnostjo svojega uma, z vseodzivnostjo svoje duševnosti ter s popolno zrelostjo in prepojenostjo lastnega življenskega smisla in usode s smislom in usodo svojega naroda globoko, naravnost usodno občutijo osnovne potrebe časa, osnovo živl jenjske nujnosti, ki so' potrebne za obstoj in razvoj naroda, kateremu so bili poslani. Ti možje, ti izbrani vodniki navadno ne učinkujejo samo s kakimi dejanji, marveč s svojim celokupnim delom, s svojo celotno osvajajočo osebnostjo, ki preobraža čas in mu vtisne pečat svoje sile in volje. Ti so izraz kolektivnih teženj svojega naroda, dasi pogosto te težnje še nevidno in nezavedno počivajo v neprebujenih ljudskih plasteh.
Prav zategadelj pa se v vseh narodih tako če-sto dogaja in je v politično odvisnih, socialno šibkih in neprebujenih ljudstvih malone pravilo, da zakrivajo te prave, usodno dane vodi-telie in učitelje naroda v dobi njih življenja neke nevidezne veličine, majhni, prilagodljivi duhovi, izrabljajoč in služeč koristim dneva s toliko spretnostjo, da učinkujejo na dobo — vsaj vnanje — z neko nesorazmerno, nepravilno, potomstvu le stežka pojmljivo silo, medtem ko stoje resnični duhovni vodniki kakor neopaženi v ozadju. Njih učinek na dobo je navidez
jemiL notranjemu zvanju, je tedaj neprestano samožrtvovanje in ena sama nepretrgana borba z zastopniki neduha, z oboževatelji gmote in majhnih osebnih in tujih koristi, dokler naposled tragično ne izkrvave v tej brezupni borbi, dozdevno poraženi, v resnici pa zmagovalci bodočnosti.
Slovenska preteklost nosi obilo, preobilo sledov takih tragičnih izkrviivitev. Najtragičnejša, še danes naj pretresi j ivejša je izkrvavitev Prešernovega genija. Usoda tega prekrasnega, svetlega, širokega duha, ki je takorekoč brez priprave v dotlej zaničevani, neizlikani govorici neukih kmetov in hlapcev zapel narodu, malo zavedajočemu se se svoje sile in enotnosti, svojo presunljivo lepe stance in sonete, se je zdela usodno pomembna in globoko simbolna za usodo vsega rodii, ki je — zapisan neizbežni smrti
—	v svoji poslednji bolečini iztisnil svoj labodji spev iz grla, da bo nato onemel, še preden je začel polno živeti, in se bo kakor njegov pevec odel v čimdalje globljo in mrkejšo brezbesed-nost ter naposled nepovratno zatonil v resignacijo. v smrt. Toda — Usoda sama ni hotela tako.
Velika žrtev Prešernovega življenja ni bila zaman. Iz nje so kakor plodno pognojene njive pognale temu narodu nove kali in novi sokovi, ki so ga osvestili in prebudili v novo, tvorno in razgibano življenje. V Prešernu je našel narod svoje potrdilo.
In kakor se narodom v dobah njih velikih notranjih stisk in potreb rode navadno njih najboljši duhovi, da se znova osvestijo ob njih,
i	l	r	•	1__  '	____ v • I .	•	il
podrejenega pomena, opažen in pregledan v	da se prerode in okrepe za novo življenje, tako
nejšim sodobnikom, zato pa tem trajneje in	se ti narodi ob lirah težkih pretresov, v časih
vsej svoji razsežnosti samo prodirnejšim in fi-	usodnih notranjih zmed in zablod vračajo nazaj
tem globlje delujoč v bodočnosti. Življenje teh	k tem svojim osrednjim duhovom, da ob njih
Dante ja, kakega Tolstoja dokažejo svetu in same. mu sebi vso pristno in nepotvorjeno veličino in globino duha svojega ljudstva.
Vsa veličina in globina duha slovenskega ljudstva je zaobsežena v Prešernu. V tem pevcu trpke, moške lepote in tragične ljubezni, ki je s svojo pesmijo na mah postavil svoj rod v krog kulturnih evropskih narodov, je utelešeno najčistejše bistvo slovenskega človeka. Zato bi morala biti vsaka obletnica pesnikovega rojstva slovenskemu kulturnemu človeku njegov največji narodni praznik. Kajti ta blodni slovenski Odisej, ta „na j omahli ve jši trs v puščavi kranjske književnosti1*, kakor se je imenoval, je nosil v sebi najvernejši in najzanimivejši kompas:	čvrsto,	neomajno	in	samoumevno
ljubezen do svoje „tesne, majhene, gorate11 I-take-Slovenije. Videč pred seboj jasneje nego kdorkoli ob njegovem času vse težke in usodne napake svojega rodu, kakor so nebratovstvo, needinost, nejevera vase, nezvestoba rodu, o-inalovaževanje domačega in občudovanje tujstva, nevelikost razkosanega ozemlja, neznatno število, je vendarle zapel že pred sto leti svojim rojakom bodrilno Elegijo, ki je zlasti danes tako živa, resnična in potrebna, kakor le kdaj:
„ltaka ni bla bogata žita, vina, konj, ljudi, tesna, majhena, gorata, vendar davno že slovi,
. ker jo ljubil je do smrti,	i	;
vsak ji sin ostal je zvest, mimo Itake vse črti,	1
kar Odisej vidi mest.11
Da, prijatelji maloverni in malodušni, ne silno število duš, ne bogastvo in ogromne zemlje, samo ta verna, globoka, v lastni zemlji zasidrana ljubezen je stvariteljica narodov, netiteljica
Že pred sto leti je Prešernov genij tavajočemu in blodečemu narodu pokazal pot. Tudi danes je čas tavan ja_ in iskanja, ko so mnogi med nami zgrešili svojo smer. Naš današnji čas je prebridko podoben času izza Prešernovih dni. Vrnimo se torej nazaj k svojemu osrednjemu glasniku, svojemu najvišjemu kažipotu, svojemu najžarkejšemu svetilniku. Tej misli posveča „Slovenija“ pričujočo Prešernovo številko.
njih bodočnosti! Samo ta ljubezen je vznašala krila Prešernovemu geniju, da se je vzpel preko svoje dobe in svojega rodu, ter zapisal v njegovo osrčje kot njegov najosrednejši duh. Samo iz te in take ljubezni bo črpalo slovenstvo svoje sile za bodočnost. Zato nazaj k svoji zemlji, nazaj k Prešernu!
Damčarjem.
Dobrovski 5JPerjatelj! ki 'z. sveta prideš, mi povej po pravici," Dobrovius modrost praša Kopitarjovo:
,,A1 Dubrovničanov, serpski, ali mar verli hrovaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča druhal?"
Kopitar.
„Gaj, daničar, daničarska druhalP svoj pišejo jezik, Slavšinc ti južnih so janičarji dežel.“
(France Prešeren.)
Pogled čez sto let
Sedem politično važnih let bo z letom 1935 za nami. Ocenii jih bodo zanamci, morda pa tudi že sodobniki, zelo strogo: doba naše najtežje depresije v vsakem oziru! In vendar
—	jasen postane pogled naprej, če primerjamo svoj kulturni in politični vzpon izza dni, ko sta dospela pred sto leti v Ljubljano dva naša duševna velikana: Prešeren in Čop. Kaj so nam tista leta od Čopovega prihoda 1828 v tedanjo nemško Ljubljano pa do usodnega dne, ko ga je v juliju 1835 odnesel za večno val Save? Kako smo se spomnili, vredne izkazali vnuki Prešernovi in Čopovi v letih 1928—1935? Stoletnica rojstva „Čbelice“ je šla skoraj neslišno mimo nas, stoletnica „Gazel“ tudi, stoletnica »Sonetnega venca" enako, in stoletnica smrti „velikana učenosti" — Čopa, ki mu je Prešeren na grob položil najgloblje svoje umotvore, bi bila zaslužila vse kaj več, kakor nekaj časopisnih člankov, revijskih pripomb in male šolske knjižice . . .! Časov sile so obložile tudi našo ramo, da smo nekam onemeli in ohromeli v spominskih dneh največjih kulturnih naših dejanj.
Naj bi vsaj leto 1936 bilo bolj veselo, začetek tudi za nas res tistega „zlatega veka“, o katerem je v „Vencu“ pel 1883 Prešeren, da Vremena bodo Krajnčani se zjasnile,
Jim milši zvezde kakor zdej si jale,
Jim pesmi bolj sloveče se glasile, in prišel zopet nov Orfej bo.
De bi nam serca vnel za čast dežele,
Med nami potolažil razpertije, in prišel zopet nov Orfej bo,
Zbudil in zedinil „rod Slovenš’ne cele!“
Spet zedinil, ker
Viharjov jeznih merzle domačije Bile pokrajne naše so, kar Samo!
Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo, Pozabljeno od vnukov, veter brije.
a* VESTNIK
- ■ AVj U? '
f- ec:
Narobe Katon.
Od driigih manjši in časten manj rodi je slovenski,
Lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam.
Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni;
Stanko Slovencov vskok, Vraz si narobe Katon.
(France Prešeren.)
MED VRAZOM IN PREŠERNOM
<fNicht mehr wird Dich die alte Wunde brennen, Dass fremd das Vaterland ist seinen Sohnen,
Dass sie sich scheu’n Slowenen sich zu nennen, Dass abhold sie den teuren, siissen Tonen,
In denen sie die Mutter auferzogen,
Nur fremder Sitte, fremder Sprache frohnen.“ (Preš.: Dem Andenken des Mattliias Čop, 1835.)
Pokrajinska razcepljenost Slovencev v Prešernovi dobi je dala tudi kulturnemu in literarnemu življenju naroda poseben pečat. Neenotnost, pomanjkanje skupnega središča, ki naj bi usmerilo sredobežne sile k enotnemu cilju, vse to je v prvi vrsti le posledica pokrajinske razcepljenosti. Vodnikovo literarno delo ni bilo tako mogočno in silno in ni prodrlo tako daleč, da bi mu bile priznale vse slovenske pokrajine v spornih zadevah odločilnost, ali celo vodilno veljavo. In tudi vezi s preteklostjo, z delom slovenskih protestantov, z njihovim književnim jeziskom so bile pretrgane. Delavci Prešernove dobe torej niso imeli in tudi niso mogli imeti skupnega, že določenega in kodificiranega književnega jezika. Stali so praznih rok pred „praznimi tablami1*.
Samo visoko nadpovprečna umetniška sila bi bila moglu premostiti pokrajinsko razcepljenost in združiti krajevne komponente v skupno slovensko poslednjico.
Pomanjkanje priznane, visoko nadpovprečne umetniške sile in radi tega pomanjkanje že kodificiranega jezika je morala roditi med pokrajinskimi pisatelji dvome in iskanje. Natur-nemu uveljavljanju jezikovnih posebnosti pokrajinskih narečij ni nikjer nasprotoval že pri-
Takrat, Samo, je bil „rod Slovenš’ne cele“ prvič skupaj pod enim vodstvom, eno vlado, pod tvojo knežjo domačo roko. Potem Obložile očetov razprtije
S Pipinovim so jarmom sužno ramo;
Od tod samo kervavi punt poznamo,
Boj Vitovca in ropanje Turčije . . . Zgodovina naša: sužnost — krvavi punt — boj
—	ropanje Turčije--------
Tn danes! Primorska do goriških Brd in še čez v beneško ravan, od tam do Zile, Bel jaka in Gospe Svete — trpi in čaka tako velik del „Slovenš’ne“, da pride drugi Samo in spet zedini slovenski rod v eno narodno celoto, v eno državno skupnost, da bo tako konec tisočletnega robovanja tujcu in pričetek dobe velikega samobitnega ustvarjanja na vseh poljih. Toda kot pred sto leti velja še danes kar je pisal Prešeren Čelakovskemu, svojemu češkemu prijatelju, pošiljajoč mu v oceno svoj veliki „Krst pri Savici11 dne 22. avgusta 1836: „2iva vnema, ki vlada med Čehi po poročilih gospoda — — —, navdaja nas z veseljem in upanjem na boljšo bodočnost za Slovane; mi se samo bojimo, da poprej naša narodnost ne prepade." „Der rege Eifer, der bei den C zechen nach den Berichten des Herrn Professors Pres-sel, H. Maha, Dr. Amerling herrscht, erfiillt uns mit Freude und Hoffnung auf eine bessere Zukunft fiir die Slavven; wir fiirchten nur, dass nicht eherunsere Nationalitat zu Grundegeht.“ Za Slovane so res prišli boljši časi: pred sto leti je bila le ena sama neodvisna slovanska država — Rusija. Danes imajo Poljaki svojo veliko državo 32 milijonov (vključivši Ukrajince vsedanji Poljski); Čehi in Slovaki imajo svojo republiko; Slovenci smo s Hrvati in Srbi zd ruženi v eni državi, Bolgari pa imajo svoje lastno kraljestvo. In morda ni daleč čas, ko se združita obe državi v eno politično gospodarsko skupnost, kar bi bilo za vse Slovane na jugu velika dobrota, za ves Balkan pa trdna jodlaga za vsebalkansko veliko federacijo, ki )i kot zadnja faza razvoja šele mogla kljubovati vsem spletkam velesil ter postati od njih nele politično, ampak tudi finančno in gospodarsko skoraj nezavisna. Sanja? Stoletni razvoj gre po svoji logiki dalje. Zakaj stoletni razvoj Evrope je do danes za slovansko narodno bilanco vkljub vsem sodobnim težavam vendarle zelo aktiven. Dobro pa se zavedamo nevarnosti, ki pretijo od vseh strani, nele vsemu obstoječemu političnemu, narodnemu in socialnemu redu Evrope, nego tudi poedinim državam, zlasti mladim, z letom 1918 rojenim slovanskim državam.
Pred tremi leti so se širili po svetu sovražni načrti proti obstoju teh držav. Prijazni sosedi s severa in jugozahoda so preminjali evropski zemljevid v svojo korist. Danes se je kazalec zgodovine zasukal tako, da nas ni treba biti strah za obstoj. Če bomo dovolj pametni in vsestransko pripravljeni, zna se zgoditi prav to, česar naši narodni nasprotniki nikoli niso
znan književni jezik, ki bi bil v tem primeru posebnosti narečij brez škode vsesal in jih porabil v svojo lastno obogatitev. Tako je smel ali vsaj mogel vsak pokrajinski pisec imeti svoje narečje, ki mu je bilo najbližje in ki ga je najbolje poznal, za izhodišče svojega literarnega dela.
V	primerih, kjer niso bile jezikovne razlike prevelike, je bil sporazum med pokrajinskimi središči lažji,, lahek na primer med Celovcem in Ljubljano. Težje pa je bilo med Ljubljano in Gradcem, l u so tvorili najaktivnejši krožek možje iz Malega Štajerja, ki je bil jezikovno bližji sosednji hrvaški kajkavščni kakor gorenjski slovenščini in ki je bil tudi geografsko bližji Varaždinu in Zagrebu kakor Ljubljani. A še preden je mogel graški krog Malih Štajercev stopiti z večjim delom v javnost, je že dobila Ljubljana odločilno premoč.
Štiri bukvice „Kranjske Čbelice“ s Prešernovimi pesnitvami so postale sredotežna sila. ki se ji niso mogli pokrajinski pisci odtegovati. Za graški krog in njega najvidnejšega člena, Stanka Vraza, je postala nujna potreba bližati se Ljubljani in čbeličarjem. Vraz se je zavedal velikanskega pomena, ki ga je imela „Čhe-lica“ za vse Slovence in je napisal M. Čopu slovensko pismo:
„. . . Ako se Vam leti list zameri, prosim ne mene kriviti, ampak Vašo „čbelico“, ktera me je se svojoj krasotoj začarila, ter še bolj Vašega prijatla, ki nji to krasoto podavle. Ah Vaša čbelica! (ne vupam se reči naša da sem ne Kranjec), kde še je od lani se zamudila?... Nas slovenske Štajerce žeja po njenem lanj-skem in letošnem sladkem medu . . .“ (1834. 1.)
Ali ni bilo samo občudovanje Prešernove poezije, ki je narekovalo Vrazu to pismo, njega in njegove graške prijatelje je postavila „Čbelica“ pred nov problem. Urediti je bilo treba odnose do jezika Prešernovega in Čbeli-čarjev ter najti pota spraviti v jezik čbeličar-jev one štajerske glasovne in oblikovne posebnosti, ki jih niso hoteli žrtvovati, oziroma, ki jih tudi niso mogli žrtvovati brez škode za svoje čitatelje-rojake.
hoteli nam privoščiti — da se nam uresničijo naši najdaljnosežnejši načrti. Spominjamo se vas, rojaki, stoječi na „mrtvi straži"!
18.	novembra je stala Italija pred sodnim stolom svetovnega tribunala v Ženevi in bila sojena. In kako bi bila lahko sovladala z nami južnimi Slovani v srednji Evropi, da je ostala v Mazzinijevi smeri in kot on gledala na naše vstajenje, naš narodni razvoj, ko bi bila šla z nami tako z roko v roki, kakor sta hodila Čop in njegov italijanski prijatelj Savio — pred sto leti. Latinski „sacro egoismo" je tvoj največji greh, lakota tuje zemlje — tvoj pogin!
Avstrija! Ti senca tiste velesile, ki je pred sto let tlačila nas in Italijane, — tudi Tebi piše rokii svoj: Izginila boš, ki smo ti stoletja služili kot hlapci, vdani podložniki, za vedno in popolnoma. Usoda zatiralcev — drugih narodov je ista.
In ti, Madžarska, polna črnih naklepov proti nam? Sam Bethlen, tvoj veliki sin današnjih dni. je pred tremi leti označil tvojo usodo v uvodni besedi svojih političnih govorov tako: „Madjar-ska opozcija je bila kriva, da je pred letom 1914 napačno presojala življenjske pogoje svojega naroda in razvoj svetovnih dogodkov. Zapazila ni, da se je bilo v mednarodnih zvezah že načelo vprašanje o politični pripadnosti nekaterih jezikovno mešanih ogrskih krajev in da je bil položaj v teh krajih živečih plemen dinamičen problem, da se je bil v resnici pričel že v bojnih rovih boj, v katerem se je dnevno rušil kos zemlje, tako da je morala pri psihološki obravnavi tega vprašanja biti bitka izgubljena v teku pol stoletja.
Istočasno so zleteli v zrak ogrski obrambni okopi radi načina, kako so bili rešeni veliki problemi.Če bi bili mi od leta 1867 dalje uporabili le en sam del tistih bojnih sredstev, ki se dajo v sklad spraviti z dostojnostjo, pravnim redom in osnovnim načelom enakopravnosti, bi bilo vprašanje narodnostno leta 1914 po svojem bistvu rešeno in našim sosedom bi bilo težko da vredno pričeti vojno. Namesto tega pa stojimo danes pred svetom kot tlačitelji narodov, ki jih je zadela zaslužena kazen, Taka usoda more biti prisojena samo narodu, ki ima malo čuta za resnične nujnosti življenja, čigar inteligenca se podi za goljufivimi načrti in je pripravljena žrtvovati velike koristi naroda! brezmejnim narodnim ničemur-nostim.
Obstoj ogrskega naroda je danes zavisen samo od tega, če bomo mogli tudi še dalje primerno zavarovati na tem prostoru, ki obsega podolje med Donavo in Tiso, svojo gospostvo. Zgoditi se mora to tudi za ceno največjih žrtev, sicer bomo prej ali slej zginili s površja. Zcob (Čop) in Szabadka Subotica) sta severni in južni mejnik slovanskih klešč, ki se bodo sklenile tega dne, ko bo na nebu slovjmskega narodu zopet v polnem siju — Rusija. O tem ne more biti nikakega dvoma, da ta dan tudi zares pride. More se li dvomiti o tem, da ima
Te pravice je zagovarjal Vraz kmalu na to na prvem sestanku v Ljubljani, ko sta se s Čopom pogovarjala v Prešernovi navzočnosti o posebnostih štajerske govorice. In še pozneje je Vraz obširno razložil prijatelju Prešernu, naj bi v dvomljivih slučajih odločala štajerš-čina in ogrska slovenščina. Zal, da je Čopova smrt (1835) preprečila njegov namen, da bi razpravljal podrobneje o teh vprašanjih. Tako je bil onemogočen spraznili v zadevah, ki so bile za Vraza luičelne važnosti.
Načelne važnosti je bilo tedaj Vrazu vprašanje enotnega književnega jeizka, ki naj bi ga popolnoma razumeli tudi štajerski in ogrski Slovenci:
. . narod lahko obvarujemo pred popolno izprijenostjo samo z njegovim jezikom . . . brez upoštevanja jezika in nacionalnega čustvovanja in brez narodne zavednosti in čednosti — kvečjemu ponižnost in slepi strah pred Bogom . . . Izobraziti ljudstvo v tujem jeziku je ravno tako brezsmiselno, kakor cepiti na trto orehovo ali jablanovo vejico . . . Narod lahko izobražujemo samo v materinščini . . .“ Tako je pisal Vraz 1837. leta v popolnem soglasju s Prešernovimi nazori in želel, naj bi Kranjci samo upoštevali nekatere posebnosti štajerskega in ogrsko-slovenskega narečja:
„Ako nočemo cepiti svojih moči brez potrebe, moramo skupno delati in uvesti v jezik — vsaj v oblikoslovje — enotnost. Rekla in besede so važne za celoto in jih moramo priznati in rabiti z obojestransko liberalnostjo. Združitev nam je tem bolj potrebna, ker nas ni po najbolj sanguiničnem računu niti en milijon...“ To je bil kulturni in filološki program Vrazov. O opustitvi slovenskega književnega jezika torej niti govorti ne! I ako je bilo še julija 1837. leta!
A že kmalu nato je odšel Vraz k Ilircem, kar je Prešernu javil in motiviral takole:
„. . . Pričakoval sem, da se boš pridružil mojim nazorom in zanašajoč se na to, sem imel vegetiranje slovenske književnosti za možno. Ker se pa to ni zgodilo (t. j. Prešeren ni sprejel Vrazovega filološkega programa, oziroma
ruski velikan še veliko poslanstvo v bodočnosti? Ce ne bomo do tedaj zavarovali svojega narodnega obstoja, je popolnoma gotova stvar, da se bo zgrnilo valovje slovanskega morja nad našimi glavami. Usoda je naklonila našemu življenju nov moratorij. Kako dolgo bo trajalo, ne more,nihče vedeti. A^se bo zaviselo od tega, če ta moratorij dobro izrabimo." —
Ne bojmo se — mi na „mrtvi straži" — vremena bodo se zjasnila!
Pogled nazaj — v dobo, ki je v nji nastal, se šolal doma in na Dunaju Prešeren, dobro poznati se pravi poeta Prešerna prav umeti. In tu je treba seči še dalje nazaj do Herderja in pretehtati vso miselnost, ki je rodila francosko revolucijo, prinesla Napoleona in boje ž njim, dvig nemškega in po njem slovanskega nacionalizma. Zamisliti se je treba v dobo Vodnikove „11 i-rije", Metternichove „svete alianse" in vse re-acije, ki se je zbrala okrog tega voditelja nasprotnikov gibanja, ki ga je povzročila francoska revolucija. Zakaj brez globljega poznavanja političnih dogodkov in razmer dobe, v kateri se je razvijal študent pravoslovja in poet mislec Prešeren, ni mogoče pronikniti do korenin idejam, ki trepečejo skozi vse verze s politično narodno barvo. Dodati pa je k temu teba še nekaj, okoliščine, v katerih so pesmi neposredno nastajale, zlasti boj s cenzuro pod Metternichovim absolutizmom, ki je zadrževal vse sapice novega časa prav do marca 1848. Od tu kot osi nove dobe za Slovence se pričenja vpliv Prešernovih verzov na prednamee, tvorce naše slovenske misli. Če katero delo, je silno vplival „Krst pri Savici" na vse duhove, zlasti s svojim „Uvodom", kjer se borita dve stranki na življenje in smrt: staroverci in no-voverci, tujci z novoverci na eni in osamljeni starovecri okrog Črtom i ra, zadnjega vodja poganskih Slovencev, na drugi strani. Ta Črtomir
—	podoba Prešerna samega, ta borec je vplival in bo vplival, dokler bo živel Prešernov rod.
Ni bila prazna beseda Prešernovega Črtomira, borca v ..Ajdovskem gradcu", ob uri najhujše stiske bratom borcem:
Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
Le malo vam jedila, bratje! hranim. Branili smo se dolgo brez podpore,
Kdor hoče se podati, mu ne branim;
Kdor hoče vas dočakat’ temne zore, Neproste dni živet’, nočem enake,
Ne branim mu, al jutra čakat’ more.
S seboj povabim druge vas junake,
Vas, kterih rana se vkloniti noče; Temna je noč, in stresa grom oblake:
Sovražnik se podal bo v svoje koče,
Le majhin prostor je tje do goščave;
To noč nam jo deseči je mogoče.
nanj do tedaj še ni odgovoril!), sem zapustil nehvaležno polje, ki sem ga obdeloval pet let . . . in sem se pridružil mladim Ilircem . . . S Slovenijo sem opravil, zlasti ker sem zgubil vse svoje slovenske spise . . . zdaj pišem le ilirski . . .
In leto pozneje:
„2e edini ozir na številčno inferiornost našega slovenskega narodiča . . . nas prepričuje
o	potrebi, da se pridružimo sosednemu in sorodnemu narodu . . .“
In dve leti pozneje (1840):
„Novoilirsko literarno delovanje ne gre za tem, da bi oviralo ali celo zatiralo provincial-noilirsko (t. j. slovensko) književno delo . . • samo dvomi, da bi se moglo poslednje bohotno razviti . . . Povej mi, koliko kupcev je med enim milijonom Slovencev za znanstveno ali leposlovno delo v domačem narečju . . . in koliko jih bo v bodočnosti? Nikdar toliko, da bi bili plačani tiskovni stroški, koliko manje še, da bi mogel slovenski pisatelj dostojno živeti ob svojem zaslužku. Dokler pa nimajo literati enega jezika vsaj tega upanja, tudi ni govora o literaturi. Kultura vsakega jezika, ki hoče med svetom kaj veljati, se mora opirati na ljudstvo 5 do 6 milijonov . . ."
Vsi Vrazovi ugovori proti slovenski književnosti izvirajo iz zgolj mehaničnega številčnega gledanja in razsojanja kulturnih vrednot. Bil je Vraz veren učenec pesnika Jana Kollarja, ki je pod vplivom nemškega ideala „matere Germanije" ustvaril ideal ..matere Slave" in nauk o književni vza jemnosti Slovanov, dopuščajoč le štiri glavne slovanske^ jezike, namreč ruščino, poljščino, češčino in ilirščino. Stavba J. Kollarja, ki 11111 sicer nikakor ne odrekamo zaslug za narodno prebujenje, pa je bila stavba brez temel jev in brez vsebine. Saj so bile socialne in kulturne razmere v slovanskih zemljah dokaj različne od nemških razmer.
Kako je Prešeren gledal na te razmere, kako sodil o Kollarjevem nauku, kako odgovoril Vrazu in njegovemu prestopku k Ilircem?
Kollarjev nauk o štirih glavnih slovanskih književnih jezikih je ostro zavrnil z epigramom „Bahači čvetero množnih Slave rodov“: Po ukazu Kollarjevega vseslovanstva so Beli
Nar več sveta otrokom sliši Slave.
Tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi Si prosto voPjo vero in postave.
Ak pa naklonijo nam smert bogovi,
Manj strašna noč je v Černe zemlje krili, Ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!
lake verze je mogel napisati samo videc romantik, Slovan iz cele duše in Slovenec, kakor ga je dala Slovencem sama Velika Previdnost v dobi sužnjih dni, ko „na tleh ležali so Slovenstva stebri stari, v domačih šegah utrjene postave" in „v deželi parski Tesel gospodaril je, ječali pod težkim jarmom sini Slave"; bilo je tisti čas, ko .,le ptujcam sreča svit se v Krajni je žaril, ošabno ti nosili so po koncu glave" ob podpori rojakov . . .!
Take verze je mogel napisati samo on, ki je bil prepoln hrepenenja po svobodi in pravici, 011 učenec — francoske revolucije, on — sin zasužnjene Ilirije, v katere glavnem mestu je tiste dni v gubernijski palači znal s_ SloArenci „kranjsko" govoriti samo en svetnik, kakor piše poet par let prej Čelakovskemu (29. a-prila 1833): „Ta (Pavšek) je šel zato h guvernerju, ki je radi okolnosti, da pri vsem gubernij 11 noben gubernijski svetnik kran jskega ne zna, predlagal corpus delicti ... na Dunaj poslati . . .“
Kako je bilo sto let kasneje? Težka beseda sili človeku pod pero. Dejstvo da ponatis Prešernovih verzov ni bil dobrodošel Slovencem na oblasti 1. 1932 ostane sramota za vse čase. Verzov iz „Krsta pri Savici" ki je nam višek narodne izpovedi višek etične in kulturne človečnosti. so se zbali slovenski oblastniki — bol j kot tu jci v I. 1836.
Nele verzi, ves „Krst pri Savici" je prepoln tega, kar je Prešernu vlilo v srce poleg drugih sodobnih „nevarnih“ misli sodobno čtivo. Zlasti pa se čuti vpliv znamenitega dela slovitega a-meriškega borca za svobodo narodov in člena francoskega konventa, Tomaža Paine-ja; dela, ki je proti konservativnemu bratu Angležu Burkeju branilo — francosko revolucijo in „pravice človeka".
Ob tem dejstvu se vse drugače čitajo in u-mejo tisti verzi:
Nar več sveta otrokom sliši Slave,
Tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi Si prosto vol jo vero in postave.
Pravice človeka, postave in prostost — to so bile stvari, ki niso zanimale le Prešerna advokata, nego tudi političnega misleca. Kako živo je bilo njegovo zanimanje za svobodne politične probleme, zlasti za potek in razvoj francoske revolucije, nam priča še drugo delo iz njegove borne ostaline, spisano od Johna Moore-ja: „Nazori o vzrokih in razvoju francoske revolucije" (A view of the causes and progres of the French Revolution, London 1795).
Hrvati, Rusini, Slovaki in Slovenci obsojeni, da ne smejo izobraževati svojega jezika; njim, ..Slave pešam", gre samo pravica ..lajati, tace lizat’", ostati morajo nepismeni, nekulturni.
I11 odgovor Vrazu
 Tendenca naših pesmi in ostalega literarnega delovanja ni druga, kakor gojiti našo materinščino; ako imate drug cilj, ga boste težko dosegli. Združitev vseli Slovanov v en književni jezik bo ostala najbrže pobožna želja . . .“ (1837. leta).
„. . . Zdi se, da imajo Gaj in drugi slovanski književniki resen namen, naj bi se združila slovenščina z ilirsko-srbšcino v en jezik, oziroma, naj bi slovensko narečje kot književni jezik izginilo in naj bi pisali odslej samo srbsko. Jaz sem o neizvedljivosti te ideje subjektivno prepričan . . ." (1838.)
  Mi Gornji Ilirci (t. j. Slovenci) smo
glede književnega jezika še zelo mladi, zato je prav, da počakamo na rezultate tujih izkušenj. Španščina menda ni bolj tuja italijanščini, kakor slovenščina srbščini, kakor češčina poljščini, kakor francoščina italijanščini ali španščini. Kadar se bodo ti zdužili v eno narečje, tedaj, upam, da bomo govorili češčino, poljščino, ruščino in tem lažje srbščino, in če jih ne bomo govorili, jih bomo vsaj razumeli brez posebnega učenja . . . Sicer pa ne želim samo. panslavizmu ampak tudi panilirizmu vse najbolje; sem pa vendar mnenja, da bi pustili do žetve vse, kar je vzklilo, da bo lahko Gospod ločil na sodni dan dobro od slabega . . ." (184°.)
Kar nas pri Prešernovih odgovorih začudi, je to, da Vrazovemu argumentu o ..številčni inferiornosti 'slovenskega kuirodičj^" nikjer dv-rektno ne odgovarja in da tudi zanemarja A"ra-zovo vprašanje o zaslužku slovenskih pisateljev. Na ta argument je odgovoril šele v „Poezijali“ (1847) s stihom: „Lakota slave, blaga. vleče pisarja drugam . .
Argument o ..številčni inferiornosti slovenskega narodiča" je Prešeren teda j dovolj jasno odklonil in s tem odklonil ves Vrazov nazor, ki je izviral iz prepričanja, da ovira številčna inferiornost kulturni razvoj naroda in da ga celo onemogočil j e.
Ko se spominjamo svojega velikega pesnika, ne pozabimo njegove politične miselnosti, pomnimo pa tudi, da se meri zgodovina narodov le po stoletjih in vekovih in da trdno drži Prešernov izrek
Nar več sveta otrokom sliši Slave Zato pa tudi velja:
Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva!"
Ta „sreča kriva" smo pa žal le prečesto — mi sami ...	,	•
___________________________________________ Vv
*) V Prešernovi ostalini so dobili med drugimi to knjigo v angleščini: Rights of Man: being an Ansver to Mr. Burke attaek on te French Revolution by Thomas Paine, London 1791.
Bahači čvetero množnih Slave rodov.
Čeh, Poljak in Ilir, Rus svoj 'zobraziti jezik, Njih le mogočni ga rod ima pravico pisat’; Beli' 11 rovat, Rusnjak ne, Slovak ne, s Slovenci
ne drugi,
Tim gre Slave pešam, lajati, tace lizat’.
(France Prešeren.)
Orisi meja Slovenije, ki jih je videl Prešeren.
Megla je še ležala nad slovensko zemljo, ko je prvič zazvenela Prešernova beseda v prvi tretjini 19. stoletja v „Kranjski čbelici". Slovenija je še dremala kot njiva spomladi, ko čaka oračev. Bilo je spanje pred jutrom. Meje Slovenije so bile široke, nedotaknjene. Klicarji so upali, da vstane Slovenija velika, močna, neokrnjena. Upali so. da bo prehajajoča »spomlad narodov" razgnala mrak absolutizma in bo vzbudila Slovenijo, le malo manjšo kot je bila sosednja Hrvaška s Slavonijo, ko je bila še druga hrvaška zemlja pod turškim jarmom in madžarsko oblastjo.
V	jutranjem spanju počivajoča Slovenija je obsegala
dosti nad 30.000 km2.
Bila je večja kot 1. 1830. ustanovljena Belgija, ko je 25. avg. 1830. izbruhnila v Bruxel-lesu vstaja pri predstavi .,Mutec iz Portici" in je zbežalo holandsko vojaštvo ter je konferenca velesil že 20. decembra 1830. priznala samostojnost nove države, ki meri 29.000 km2.
Za časa Prešerna, in sicer v Prešernovi najlepši življenjski dobi, je bil še živ spomin
na Napoleonovo Ilirijo,
katere prestolnica je bila Ljubljana in ki je obsegala vso Kranjsko, Zgornjo in Spodnjo Koroško, celo Istro, Trst, in celo Goriško, del Hrvaške in Dalmacijo. Slovenska Štajerska se je prebujala in celo iz Gradca so širili slovenski rojaki slovensko misel, ravno tako ko iz L j ubljane.
V	pismih in pesmih je postavil Prešeren nasproti ilirizmu svoj jezikovni in kulturni program. Zamislil se je v preteklost in pretehtal sodobnost. premislil možnost kulturnega razvoja slovenskega naroda, razmotril njegov socialni položaj in iz teli spoznanj začrtal pota in cilje.
Prva ovira je bila nezavednost že skoraj docela potujčene inteligence:
  Dass sie sich scheu’n Slowemen sich zu
nennen . . .“
Druga ovira kulturnemu razvoju je bil socialni probem, ki ga je označil Prešeren v stili ih :
..Deutsch sprechen in der Regel liicr zn Lande Diei Herrinnetn und Herren, die befehlen, Sloweniscli die, so von dem Dienerstande.“
Iz teli realnih spoznanj je moral Prešeren odkloniti vse zračne in umetne stavbe, kakršen je bil panslavizem in literarni ilirizem. Vseslovansko zanešenjaštvo je moglo sicer v naših razmerah zbuditi narodno zavednost tistih izobražencev, ki so potrebovali kot ravnotežje svoji nemški vzgoji imaginarno hrbtenico. Nikakor pa nista mogla vseslovanstvo, in literarni ilirizem rešiti drugega problema: pritegniti v kulturno življenje slovenskega kmeta. Ta problem je bil težji, ker je hiral slovenski kmet v fevdalni odvisnosti („Dienerstande"). Kulturni razmah enomili jonskega naroda nikakor ne more sloneti samo na izobražencih, nasloniti se mora na najširše plasti ljudstva.
Vrazova zahteva po 5 do 6milijonskem ljudstvu, ki naj bo zaledje in kupec pišočim literatom, bi bila upravičena le tedaj, če bi bil predmarčni fevdalni sistem sankcioniran iz vekov v veke. A ta sistem se je tedaj že krhal in v kulturno življenje je bilo treba pozvati kmeta:
„Zdaj delam kranjske pesmi, ki naj bi ugajale kmečkim fantom, ko bom imel kaj .komponiranih’, bom izdal svoja carmina . . . (Prešeren 1843. 1.)
Vrazova ilirščina bi bila izobražencem prav tako neumljiva, kakor slovenskemu kmetu. Prvega bi bila ilirščina potisnila še globlje v objem nemške kulture, kmeta pa bi bila izločila od vseh kulturnih pridobitev. — Ostala bi mu samo še pravica „lajati, tace lizat!"
Po Napoleonovih vojskali je ustanovila Avstrija
„Ilirski gubernij'4.
V	„Ilirskein guberniju44 je bilo glavno mesto Ljubljana, kjer so se 4. oktobra 1814. poklonili koroški poslanci cesarskemu namestniku grofu Saurauvu. V „llirski gubernij'4 je spadala razen Kranjske, Gornje in Spodnje Koroške, cela Primorska in majhen del lir vaške. Beneški Slovenci, so bili v avstrijski državi, čeprav pod drugo upravno oblastjo. Slovenska Štajerska, čeprav podložna Gradcu, se je čutila kot enota z ostalimi Slovenci.
Prešeren je živel in se je razvijal in dosegel svoj vrhunec v „Uirskem guberniju44. Zanj je bilo vse to ozemlje domača dežela. Šele v letu Prešernove smrti, 1. 1849., je bila oklicana Koroška za samostojno kronovino.
Prešeren je služboval v Celovcu, ko je bil Celovec še trdno slovensko mesto, kajti še 1. 1857. je naštel Czoernig v Celovcu 6000 Slovencev in le 3419 Nemcev, tedaj 8 let po Prešernovi smrti.
Še 1. 1856 je šla slovenska meja 10 km severno nad Celovcem, kakor jo je ugotovil in narisal Czoernig; na zahodu je šla meja Slovenije nad Šmohorjem, kajti še sredi 18. stoletja so naleteli nemški gledališki igralci, ki so potovali iz Bavarske v Ljubljano, v Zgornjem Dravogradu na slovensko prebivalstvo.
Od 1. 1827., ko ga je imenoval ljubljanski gubernij za župnika, do smrti 1. 1844. je živel in delal
v Blatnem gradu, visoko nad Celovcem,
slovenski pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik, ki je priobčeval v Carinthiji slovenske pesmi in že 1. 1811. zaklical v Carinthiji v pesmi „Na Slovence1*: „Zarja lepa se razliva čez slovenji Gorotan, zbuja dremanje častliva, oznannje svetli dan.“
Na škofovski sedež v St. Andražu, visoko severno od Drave se je vsedel 1. 1846. Prešernov znanec in tovariš v Apolonu veliki
slovenski buditelj, vzgojevalec in pesnik A. M. Slomšek ter je v škofovskem ornatu imel znamenito pridigo o slovenskem jeziku in domovini v svoji stolnici.
Ko je ban Jelačič zbral narodno vojsko iz hrvaške zemlje, ki sama ni bila večja kot speča Slovenija, ter udaril na Madžare 1. 1848., je začelo zbirati za njegovo vojsko darove tudi „Slovensko društvo v Celovcu".
Za predsednika revolucionarnega narodnega odbora v
Trstu je bil marca I. 1848. izvoljen slovenski
pesnik Vesel-Koseski
v dokaz, da je Trst v marčni revoluciji čutil slovensko.
„Za nogradi laškimi
je zahajalo teonce44, globoko v Furlaniji, ob Vidmu, Sloveniji še v Prešernovih časih, ko še slovenska Benečija ni bila odsekana od slovenskega telesa.
Slovenski učenjak svetovnega slovesa. Terne j Kopitar
je bil osredje slavistike
in njegova beseda je segala iz Dunaja na Češko in Rusijo ter na Balkan do njegovega u-čenca Vuka Karadžiča.
Matija Čop, najboljši prijatelj Prešernov, ki mu je „pokazal pot v pravo deželo duhov“, ki nam je „otel čolnič in krmo popravil14 je bil mož,
„kot jih je bilo tedaj malo v Evropi in malo jih je bilo v Evropi, ki bi se bili mogli meriti z njim po obsežnosti in globini literarno estetske naobrazbe.“
Obračali so se nanj za oceno in literarne nasvete Poljaki, Nemci in Italijani.
Peter Kozler je pripravil že za maj 1. 1848.
zemljevid Slovenije ter je izdal zoper levičarje v avstrijskem državnem zboru, ki so hoteli Avstrijo razbiti in se združiti z Nemčijo, brošuro ter zahteval za Slovenijo
slovenski del Štajerske in Koroško, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z otoki ter dokazal,
da Trst ni italijanski.
Ljubljana je ležala v sredi tiste Slovenije katere meja se je v orisih prikazovala Prešernovim sovrstnikom in Prešernu samemu.
Zračna črta iz Ljubljane do meja Slovenije v Furlaniji je bila dolga 100 km proti zahodu,
, na jug je pa merila zračna črta iz Ljubljane do južnega rta Istre 150 km, na sever pa iz Ljubljane do St. Urške gore nad Celovcem 72 km.
Dobrih 80 let po Prešernovi smrti meri pa zračna črta iz Ljubljane na sever do današnje državne meje 30 km, do zahodne meje okoli 30 km, na jug proti Snežniku okoli 50 km.
Tako so „osvobodile“ „pravične“ mirovne pogodbe Slovence, ko so se zmagovalci vojskovali za „osvoboditev“ zatiranih malih narodov. Tako smo Slovenci „osvobojeni“!
Prešernov neumrjoči duh pa gleda na nasi, kar nas je med mejami in kar nas je za mejami ter čaka, da vstane zarja čistega slovenstva in slovenske svobode.
Ne bod mo šalobarde! Moskvičanov Gorenci moji! knjige mi berimo,,
In kar nam všeč bo, lizmat’ se učimo Od bogmejov na meji Otomanov!
Iz kotov vsih od Skjaptrov do Šamanov Tak, kakor sralce gnjezda vkup nosimo Besede ptuje, z njim’ obogatimo Slovenski novi jezik Ilirjanov.
Prekosili res bomo vse narode,
Nar starši med jeziki jezik bode, ki se iz te čobodre bo naredil,
Ker bomo tak govorili v Emoni,
Ko žlubodrali so tam v Babiloni,
Ko bil jim Bog je govorico zmedil.
(France Prešeren.)
Prešeren in Kazina
Ljubljanski „Kazino“, dvonadstropna hiša, ki stoji na lepo izbrani točki ob „Zvezdi“, je za okus današnjih časov dokaj zastarelo poslopje. Saj je bilo sezidano 1. 1838. in bo kmalu že sto let od tega. Če pa pomislimo, da so štele še dvajset let poprej, za slavnega ljubljanskega kongresa, poleg škofije hiše v Gosposki ulici, pa na Novem trgu in Bregu med na j udobnejše stanovanjske objekte Ljubljane in da razen gledališča ni bilo nobene sami društvenosti posvečene hiše, moramo reči, da je pomenil kazino vendarle velik napredek. Predstavljati si smemo, da je bil novo odprti kazino Ljubljančanom pred sto leti prav takšna senzacija, kakor ie nam danes „Donebnik“ (nebotičnik je grda skovanka v duhu nemškega jezika).
Naš veliki pesnik France Prešeren je živel v letih 1828—46 v Ljubljani kot odvetniški kandidat. Zato se je kazinska hiša najprej zidala pred njegovimi očmi, potem pa mu nudila tudi mnogo prilike, da jo spozna znotraj od vseh njenih dobrih in slabih strani. Tedanja Ljubljana namreč še ni poznala nobenega razlikovanja po narodnostih, zato je bilo poslopje društva „Casino“, kakor povsod po tedanji Evropi, svobodno zbirališče in zabavišče vse takrat kaj maloštevilne „boljše družbe14. In poleg ostalih .Jezičnih dohtarjev44 najdemo tudi dr. Prešerna med členi tega društva v tehle dostopnih nam tiskanih seznamih: iz leta 1834, 35, 38, 39, 41, 43 in 44.
Na čelu pravil društva „Casino“ v Ljubljani iz 1. 1843. — začetki društva segajo v 1. 1799. in je bil že Vodnik njegov člen (LŽ 1912, 167) — stori tale stavek: „Vsakdo, ki stremi po višji izobrazbi, čuti potrebo, da se z zanimivim branjem seznani z vsemi znamenitimi dogodki v političnem in liberalnem svetu . . ., nič manj mu je tudi potrebno, da resnobo poslovnega življenja dobrodejno izmenjava v krogu dostojno veselih ljudi z družabnimi razvedrili različne vrste in načina44. Vsakdanja zabava v tedanji Kazini so bile dovoljene družabne igre, dva biljarda, godba in ples, za zabavo >b narodnih praznikih, predpustu itd. je seveda skrbel direktorij še posebej. Da ob teh in takšnih prilikah navadno ni bilo brez kakšnega romančka ali škandalčka, je umljivo; posebej še, če pomislimo, da je bila tedan ja Ljubljana dolga vas še v neprimerno večji meri, kakor je danes. To se da sklepati tudi iz Prešernovih poezij, kjer si je pesnik privoščil Kazino kar na treh mestih.
V pesmi „Nebeška procesija44 imenuje Prešeren to hišo satanovo ustanovo; v Kazini naj bi se skazila po satanovem načrtu s plesom ljubljanska nadebudna mladina pod vodstvom gardnih dam. V epigramu ., Božje in hudičeve hiše44 je omenjen Kazino kar na prvem mestu redute, kolizeja, gledališča in strelišča. V tretji pesmi ji je Prešeren posvetil doglo zastavico v obliki besedne igre:	Casino-asino (osel) — sino (pustim) — ino (in) — no — o. Kakor se vidi iz tega, Prešeren o zabavnem delu delu Kazine ni imel baš visokega mnenja. Kazinskim zabavam se pa prešerni pesnik kljub temu ni ogibal. In če se mu je prismolil v družbo veseljaški bratec Andrej, tedaj sta po pripovedi Janeza Trdina uganjala Prešeren in Smole v kazinski dvorani na račun zabavajočih se deklet in fantov in spletkarskih mamic svoje včasih prav debele šale.
No, to se je godilo le ob večerih. Povsem resna pa je bila kazinska hiša podnevi. V čitalnico Kazine si je želel zastran samoizobrazbe vsak resen ljubljanski inteligent, saj je tam ležalo na mizah n. pr. 1. 1837. kar 13 političnih in 29 drugih časopisov, med njimi celo francoskih. kar je bilo za tiste čase slabega prometa izredno mnogo. Če pa je privedla pot v naše mesto odličnega tujca, ga je vsak domačin napotil v Kazino, ker je v njej bilo mogoče najti za vsakogar primerno družbo, oziroma zanesljivega mentorja v smeri interesov dotičnika. V tem pogledu imamo v okusno opremljeni spominski knjigi „Gedenkbuch der Casino-Gesellschaft in Laibach44 ohranjen za leta 1839—1865 sila dragocen zgodovinski vir.
V spominsko knjigo so se pod eno rubriko vpisovali gostje, pod drugo členi, ki so uvedli dotičnega gosta. Kot prvi se je podpisal dne 16. septembra 1839, popularni nadvojvoda Johann. Med podpisanci najdemo dr. Janeza Blei-weisa, „očeta slovenskega naroda41, prvič dne
19.	sept. 1845., ko vpel je gosta, ki se je kot prvi vpisal tudi s slovensko legendo: Matia Majer, Kaplan pri stolnej cerkvi u Celovcu. Dne 15. julija 1844. je z Bleivveisom podpisan Dr. Franz Miklošič, Beamter der k. k. Hofbibliothek in Wien, sredi maja 1846. pa: dr. Fr. Miklosich iz Beča, vpeljan po Fr. Rudeschu. 22. oktobra 1848. je posetil Kazino v družbi ljubljanskega župana dr. Hradeckega g. St. Vraz iz Zagreba, 25. maja 1845. je bil v njej „Anton Slomschek, d. Sch. Ob. Auf. von Lavant“, z dvema drugima duhovnikoma in domačinom dr. Ladinigom. Sploh so gostje in domačini, vpisani v tej knjigi prav različnih stanov, znanstveniki, uradniki, duhovniki, častniki in trgovci. Iz nje bi se n. pr. dal napraviti celoten seznam tujih priro-doslovcev, ki so napotil skozi Ljubljano obiskali v šiški Erjavčevega Schnacksschnepperleina, Ferd. Schmidta. No, nas zanima pesnik Fr. Prešeren.
Tudi Prešeren je igral kot člen Kazine vlogo vpeljevalca gostov, in sicer ob četvero prilikah. Dvakrat, med 6. in 8. okt. 1839.. oziroma 21. septembra 1840. je bil v družbi slovenskih gostov, prvič svojega najožjega rojaka in dunajskega kolega Matija Gollmaverja, tedaj okr. komisarja iz Sežane, drugič pa 7- Matijo Debeljakom, profesorjem nemškega jezika in literature na c. kr. liceju v Benetkah,
00 rojstvu iz Poljanske doline pri Loki. Dvakrat pa je privedel Prešeren v Kazino znamenita moža, ki sta prišla po znanstvenem potu kar iz srede daljnega ruskega naroda. Dne 2. maja 1841. ie namreč vpisan v njegovem spremstvu P. Preis. mož, ki ie napravil pot iz Maribora do Ljubljane večidel peš in se pri ?iri tem za naše kraje in ljudi silno navdušil (ČZN 1915. 47). med 17. in 31. majem 1846. pa: ^	, Griporovič, M. Ph. aus Kazan in Russ-land, kj je izmed slovanskih jezikoslovcev prišel prvi študirat Slovane na Turškem.
Sam pesnik se ie trikrat podpisal v bohoričici kot „Dr. Preshern44. zadniikrat pa že v gajici kot „Dr. Preserin41. Glede njeeove osebnosti pa se da tudi iz teh zvez pridobiti važno derstvo, da on ni posedal samo po raznih majhnih gostilnicah, n. pr. v ,.PekIu“ na nasprotni strani „Zvezde“, in pri poliču vina samotno koval svoje nesmrtne verze, kakor nam vesta poročati ljudska tradicija in legenda: Prešeren je vršil tudi veliko in važno delo slovenske zu-nanje propagande. Sprejemal je v Ljubljano dosle prijatelje slovenskega naroda, jim dajal zazeljenih pojasnil, nasprotno pa dobival od njih dragocene pobude za praktično reševanje slovenskega narodnega problema, ki je postal prav tedaj, ob vrhuncu hrvaškega ilirizma, toliko pereč.
Kakor vidimo, vloga prvotne Kazine glede slovenske stvari ni bila majhna (prim. SN 1919, št. 46 in J 1926. št. 34). Ali dvignil se je val nacionalizma, dosegel tudi Ljubljano ih ločil duhove našega mesta v dve čedalje bolj nasprotujoči si stranki, nemško in slovensko. Tedaj se je zgodilo, da za Janeza Blehveisa v Kazini ni bilo več prostora; 1. 1861. je še med členi, tri leta pozneje ga pa že ni več. Tn ako bi bil advokat dr. Prešeren vodil pravdo svojega živ-
1 j en j n srečno vsaj do kakega 65. leta starosti, bi se bil tudi on. mimo Kazine gredoč, obračal od nje. Saj bi ga bila skozi okna kavarne bodla z izbuljenimi očmi in pikrimi opazkami izbrana družba nadutih nemškutarskih prvakov in plehkih nemških oficiriev prav tako, kakor smo morali mi to doživljati dan za dnem do poloma Avstrije.
Tudi napihnjena žaba ljubljanskega nemštva se je končno razpočila, dosežen je bil naš jugoslovanski, politični smoter. Toda zdaj so nastopih „protikulturni apostoli vražo vanja44 in spravili „brez vzroka in povoda v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašan jem še slovenski jezik44. „Nasi do omedlevice navdušeni Ilirci pa niso Pozabili samo na slovensko kulturo, ne samo na
I	rubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino44 (Iv. Cankar v Mestnem domu dne 12. aprila 1913.). Zato kulturno društvo „Kazino44 v n jihovih rokah ni moglo postati slovensko, ampak je dobilo v smislu Prešerno-v, «casov ilirsko, ali po njihovo „jugosl o vensko naličje.
„Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.44 tako se je potožil Ivan Cankar v istem predavanju. Če pa bi se ob takšnih razmerah danes vrnil veliki Prešeren na „naše lepo domače slovensko polje44 in bi se hotel vpisati zopet med člene starega svojega društva, bi se mu utegnilo pripetiti, da bi ga direktorij indi-gnirano zavrnil, češ, da njegova osebna'legitimacija ne ustreza duhu v današnji Kazini
Opozorilo.
Na sestavek v „Slovencu“ z dne 1. decembra t. I. z naslovom »Slovenstvo in ,Slovenija’“ bomo odgovorni v prihodnji številki.
Uredništvo.
Urednik is izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj