Koncem leta.
Navada je, da se politiki ozirajo koncem leta nazaj v minolo leto. Pa vsaj tudi trgovec koncem slednjega leta sestavi svojo bilanco. Pogled v minolo leto nam kaže, da politična bilanca avstrijskih Slovanov v minolem letu ni posebno vesela. Naše pridobitve so vsekako jako neznatne v primeri z našimi borbami. Mnogo teh pridobitev je pa tudi jako dvomljive vrednosti.
Na Koroškem, v Trstu in Gorici še vedno zastonj pričakujemo slovenskih šol. Na Koroškem so se sicer tri slovenske šole vvele, ali oblastva hočejo na neki zvit način prikratifci Slovencem to pridobitev. Celo vrsto druzih prošenj pa leži še vedno nerešenih. Vse poizvedbe se kaj počasi vrše. Ravno tako se v Trstu in Gorici potrebne poizvedbe vrše tako polževo, da še ne upamo, da bi v drugem letu dosegli slovenskih šol. Povsod vidimo, da manjka dobre volje ustreči našim željam. Vladni organi in naši nasprotniki podpirajo drug druzega proti nam. Liberalci očitno pobijajo naše zahteve, vlada pa na vse mogoče načine zavlačuje izvršitev narodne jednako-pravnosti. če je Nemec kje prikrajšan v svojih bodi si tudi le dozdevnih pravicah, se precej ukaže krivico popraviti, kadar se pa gre za Slovence, je pa treba po-izvedeb, in če še vedno ne dregaš, pa vsa stvar zaspi. Najmanjša formalna pomanjkljivost zadošča, da se slovenska prošnja odbije.
Mej posebno žalostne pojave je pa v vrstiti, da se je državno sodišče izreklo, da občine v slučajih, v katerih so podrejene deželnemu odboru, nimajo niti pravice do pritožbe, če se jim pošiljajo nemški spisi. Sedaj v tem slučaji zares ne vemo, kako bi prišli do svojih pravic. Da imamo pravico tudi v tem slučaji zahtevati narodno jednakopravnost, je razvidno jasno iz XIX. člana državnih temeljnih zakonov. Pa tudi naravno pamet zahteva, da se z občino mora občevati v tistem jeziku,   katerega ob-
činarji razumejo. Pri deželnem odboru ložje dobe slovenščine sposobnih organov in zmorejo stroške zanje, nego pa kmetska občina nemščine veščih ljudij. Sodišče tudi ni odreklo nam pravice v tem slučaji, temveč se je le izognilo meritoričnemu razsojevanju. S tem se je odprla nova pot germanizaciji po deželah z mešanim prebivalstvom.
Ravno tako žalostno je, da se je slovenščina iz-bacnila kot polkovni jezik iz koroškega polka in da so vsi koraki slovenskih poslancev v tem oziru ostali dosedaj še brezvspešni. To je pa velicega pomena. Nasprotniki že dolgo trdijo, da je slovenskim Korošcem potrebna nemščina že zaradi vojaščine. Sedaj bodo še ložji s to pretvezo agitovali za nemške šole in nevedni ljudje se bodo jim dali preslepiti.
Družba sv. Cirila in Metoda se preganja na Koroškem na vse mogoče načine. Proti nji delajo naši nasprotniki z vso silo, nekateri vladni organi pa po moči ovirajo njeno delovanje. Pa ne le to, posrečilo se je bilo našim nasprotnikom celo knezoškofa Kahna nahujskati proti naši družbi. Ko se je stvar bolje pojasnila, se je višji duhovni pastir prepričal, da so neosnovane govorice proti družbi in je baje dal liberalcem jim kaj nepovoljni
v
odgovor. Žalostno je pa vsekako, da knezoškof ne razume toliko jezika velicega števila svojih ovčic, da vesti o delovanji naše družbe dobiva iz motnih virov naših nasprotnikov.
Preobširno bi pa bilo, ko bi hoteli razkladati razna nasprotstva, ki smo jih Slovenci morali pretrpeti zlasti na Koroškem od raznih visokih oseb. Vsaj je eslo neki okrajni sodnik v svoji mogočnosti se tako daleč izpozabil, da je dal zapreti kmeta samo zaradi tega, ker nemški ni znal.
V urade se vedno bolj pogosto uri vajo Nemci in to taki Nemci, ki se ne morejo izkazati s povoljnim znanjem slovenskega jezika. Redke so pa slovenske pridobitve. K večjemu še omenjamo, da se je imenoval Slovenec Abram za  ministerskega   svetnika in  da   se   je  celovškemu   in
Politiški oddelek.
438
celjskemu magistratu zaukazalo, da imata v slovenščini reševati slovenske vloge.
To so vse pridobitve, o katerih je toliko vika in krika po nemških liberalnih listih. K večjemu bi mogli še pristaviti, da je koroška kmetijska družba nastavila kmetijskega učitelja za Slovence, pa z izrecnim pogojem, da bode predaval v koroškem bindišarskem narečji.
Dosti bolje nego nam se pa ne godi Slovanom na Moravskem in v Sleziji. V Brnu in Opavi mestna urada izključno nemški uradujeta. V prvem mestu so odstranili celo nemške napise ulic, v poslednjem so se pa celo branili   naredbe   proti    koleri   razglasiti   v   slovanščini.
v
Sleško šolstvo je uravnano še vedno prav po vzgledu ljudskih šol za koroške Slovence, to je. da je izključno nemško. Jedina pridobitev je, da je na učiteljišči v Te-šenu se začelo nekaj predmetov predavati v poljščini.
Take razmere vladajo v Avstriji letos, ko je minolo petindvajset let, kar imamo sedanjo ustavo, v kateri je zagotovljena jednakopravnost. Zato pa Slovanom ni zameriti, če se s posebnim navdušenjem ne spominjajo petindvajsetletnice ustave. Vsaj so se izvele le one določbe, ki so bile nemškim liberalcem v korist. Druge so pa ostale neizvedene. Ne le narodna jednakopravnost, temveč tudi druge ustavne svoboščine so ostale na papirji. Pomislimo le, kako je s svobodo tiska, ali pa s svobodo shajanja in zborovanja, posebno^ kadar gre za Slovane. V teh ozirih pač nismo dosti na boljšem, kakor smo bili pred ustavno dobo.
Ustava pa tega ni kriva, temveč krivi so le nje izvrševatelji in pa Slovani sami. Nemci so ustavo hiteli si izkoristiti v svoj  namen.   Slovani so pa večjidel stvar
v
lepo mirno gledali, kako se bodo Nemci okoristili. Cehi so trkajoč na svoje državno pravo lepo ostali doma, nekateri konservativci so pa na Dunaji sicer lepo v zbor hodili, ali vendar zaradi te ali one določbe odrekali priznanje ustave. Sploh mej Slovani in konservativci ni bilo nobenega skupnega delovanja, nobenega skupnega programa. Vsaka frakcija je zastopala svoje težnje. Pri tacih razmerah se pač ne smemo čuditi, če so nemški liberalci povsod zmagovali in če se naše razmere niso zboljšale, ko je prišla tudi Taaffejeva vlada.
Vse drugače bi pa bilo, ko bi Slovani si bili sestavili nekak pozitiven program, ki bi se opiral na našo ustavo. Glavna točka tega programa bi morala biti narodna jednakopravnost, in tega bi gotovo Nemci dolgo ne mogli odrekati, posebno, ker hočejo veljati za ustavoverne. Narodna jednakopravnost bi pa za Slovane bila taka pridobitev, da se za dolgo lahko odrečemo nekaterim drugim separatistiškim težnjam. Izvedenje narodne jednakoprav-nosti bi nam Slovanom zagotovilo naš narodni obstanek in razvoj. Celo češkemu narodu bi se narodne pravice bolje zavarovale kakor celo z obnovljenjem češkega državnega prava. Poslednje je namreč dvorezen nož in malo napačno izvedeno, bi utegnilo prinesti češkemu narodu najslabši kvar.
Izvedenje narodne jednakopravnosti bi imelo pa tudi to prednost, da bi nas Slovane še bolj združilo, dočim bi razširjenje deželne avtonomije nas le bolj odtujilo in oddalilo drug od diuzega. Tudi je ložje doseči to, kar je mogoče še le s spremembo ustave. S tem seveda ne rečemo, da se za zmirom moramo odreči drugim idealom, temveč narodna jednakopravnost nam mora biti pot do uresničenja drugih teženj. Po tem potu Slovenci  tudi   najložje  pridemo   do   zjedinjene Slovenije,
v
Cehi pa do zjedinjenja dežel češke krone, kar pri priliki pojasnimo.
Sedaj se vrše važne priprave za osnove nove večine. Kako bode ta večina, ne vemo. Trdno pa pričakujemo, da naši slovenski zastopniki v tako večino ne vstopijo, če narodne jednakopravnosti ne bode imela v svojem programu. Slovenci le potem moremo pričakovati, da kaj dosežemo še pod znamenjem narodne jednakopravnosti začnemo borbo v letu
1893.