List za listom vene, odpada in se vrača k materi zemlji. Mrzla sapa veje izza daljnih, neznanih gora, mrzla kot smrtni dih in podira naše strnjene vrste. Vmes doni pesem: Danes meni, jutri tebi! Zvonov ni vec, a zato pesem ne utihne, naše vrste se ne nehajo prazniti. Kakor lahkokrile ptice ž gorkega juga nam dohajajo tožna poročila: Dragi prijatelj je ostavil nas in našo dolino solz, dolino krušnih in drugih karl! Smrt pobira ne le na vojni, tudi doma. Z okorelo roko pišem te vrstice, s krvavečim srcem. Roko sem pohabil na lovu za VII. vojnim posojilom in morda še za .drugacnimi postranskimi dohodki, ki jihje poznal že pok. prof. Levec kot učiteljstvu kvarne in razvoju šolstva škodljive, a danes so vendar za kranjsko učiteljstvo — brez vsakršnih doklad — silno imenitne, da, celo merodajne za našo eksistenco! Srce mi je zakrvavelo, ko sem čital nekje v primorskih listih žalostno vest, da je umrl dne 21. januarja t. 1. pri Sv. Križu poleg Trsta voditelj tamošnje šestrazredne Ijudske šole, tovariš Emil Pakiž, krogu ožjih prijateljev dobro znana osebnost, a tudi tržaškim tovarišem znan prijatelj, ki je vedno delal na tihem plodovito za svoj rod, pa vendar ni nikoli silil v osredje. Tiha, skromna duša, a vrl naš sobojevnik, vedno naprednega mišljenja, vedno v prvih vrstah, vedno odprtih rok. Skupaj sva obiskovala učit. pripravnico v Kobaridu 1. 1880-81., ko ji je bil voditelj čestitljivi Fr. Dominko in učitelj poleg njega šegavi Viktor Uršič, a katehet S. Gregorčič ml. Preživela sva krasne urice med zavedenimi, prijaznimi tržani Kobaridčani. Kakor pokojnik sem zabelježil tudi jaz tistih 10 mesecev v zlato dobo mladosti. Nepozabni izprehodi k bistri Soči in po krasni okolici so nas bili vedno polni. Krn in Matajur, Robic in Čedad, Libušnje in Drežnico — vse smo obredli, a v šoli ničesar zamudili. E. Pakiž je bil marljiv kot čebela, vesten do skrajnosti, vedno s knjigo v roki. Prehitro je minulo leto, kratka doba naših sanj irt nad, zlatih gradov in najčistejše idealnosti. Jeseni potem, ko je v Istri zorelo grozdje, sva se dobila v sivem Kopru, rnrkem in neprijaznem gnezdu do vsega, kar ni laško In iredentarsko. Emil je znal že z doma (iz Trsta in Bazovice) več ali manj italijanski, zato je lažje izhajal z meščani nego mi Kranjci, ki nam je nevljudnost laikih someščanov pristudila tudi njih jezik, da se ga nismo marali lotiti. Tudi tukaj naju je vabila slikovita, poleti bujno košata priroda v svoje okrilje. Občudovala sva mogočno morje ter se ob tihih pomladanskih noceh naslajala ob njega poeziji. Čitala,joj,čitala svamnogo in marsikaj. Emil je bival nekaj let prej v Gradcu, kjer se je privadil tamošnjemu nemškemu narečju. Zahtevali smo torej od njega popolno znanje nemškega jezika in tolmaško nezmotljivost ob nemški knjigi. Junaško se je branil in trdil, da mu prav nič ne pomaga graška nemščina, kakor ne tržaška italijanščina. UČiti se ni nehal nikoli. Marljivost mu je pridobila naklonjenost profesorjev Slovencev, pozneje tudi ostalih. Ob julijski vročini, ko so komarji ob morju najbolj nadležni, je zasvetil slednjio, veseli dan, da smo otresli prah s podplatov ob slovesu iz negostoljubnega mesta z zrelostnimi izpričevali v žepih in premnogimi nadami v mladih srcih. Znacilno pri Emilu je zlasti to, da ni nikoli tožil o varljivih nadah, nikoli o resignaciji in duievni depresiji. Poznal je malo potreb in po njih uredil svoje življenje, dočim marsikdo pocne obratno: ko je že zašel med ne.tevilno neutešne potrebe, spozna, da je prepozno: ne more naprej, ne nazaj. Ko je služboval Štorjah privSežaniin jaz na Razdrtem, sva bila malone soseda in zato večkrat skupaj, a vse premalo, zakaj vselej sva se zaželela in nisva mogla narazen. Tudi po drugem izpitu se ni nehal uciti. Napravil je dopolnilno preizkušnjo iz nemščine, pozneje za hrvaški in italijanski učni jezik. Ko me je zadnjič posetil, je začel govoriti francoski in razodel namero, v kratkem napravi izpit tudi iz francoščine. Čudeč sem se munasmehnil ob vprašanju, kam hoče tako mobiliziran. Odvrnil rai je, da ga to veseli. V Novem mestu sva praznovala 1910. petindvajsetletnico mature — sama, zato patem presrčneje. Imel je še s seboj ženko, ki mu je kmalu potem umrla. Tedaj je poiskal razvedrila na potovanju: obiskal je Pariz in južno Francijo. Že prej je nekaj let bival med pocitnicami v Pragi, večkrat na Dunaju in v Budimpešti. V poslednjem mestu mu ni ugajalo. In 1. 1916. sva se videla zadnjič. Solze mi silijo v oči, okorela roka se mi trese in noče naprej, kakor oni večer, ko sem jopobiralzzledenele ceste na lovu zapostranskimi dokladami. V duhu si ponavljam, prijatelj, Tvoje besede v listu, kjer si se izgovarjal zaradi nadlegel, zaradi postrežbe, naznanjajoč mi svoj pohod. Vsega tega ni bilo treba, saj nisva pogrešala ničesar in bi tudi sploh ne mogla česa pogrešati, ker sva preživela tiste dni popolnoma zastopljena v nekdanje življenje, v minulo mladost, uspehe in neuspehe kot stara prijatelja, ki se jima zlaga vse, prav vse v življenju; ugladijo se celo nasprotstva sama ob sebi. Srčno ga je veselilo, da sva mogla skupno kot nekdanje čase v drugih jezikih izpopolnjevati drug drugega tudi v njegovi najnovejši nameri — v francosčini. Ločila sva se prijateljski brez vzdihov in potrtosti z veselo nado na skorajšnje snidenje, ki sva ga pa premestila na drugi boljši svet. Jeseni lani mi je zopet pisal (zadnje vrstice): ,Mogoče, da se tudi letos vidiva v kratkem." Tedaj je bil v Trstu, ker Sv. Križ ni bil več varen letalskih pohodov. Pregnala jih je šele naša ofenziva koncem oktobra. Lah se je umaknil, in E. Pakiž se je vrnil k svojemu poslu pri Sv. Križu, kjer ga je dohitela nagla smrt, kakor pret leti brata Antona v Lokvi. Srce mi vnovič krvavi, ko pišem te vrstice: Tebi pol — sebi pol nekrologa. Saj si bil polovica mojega srca. Solza zaliva vid vsem, ki so Te poznali, Saj so Te ljubili vsi. Velika vrzel je zazijala za Teboj v službi, nepremostna vrzel v srcih Tvojih učencev, kjer si izklesal najlepši spomenik resničnega znanja in globoke hvaležnosti. Vrzel v mojem srcu zravna samo večnost. A na Tvoj spomenik smo ponosni vsi, dragi Emil. Na ta spomenik Te spomnim, ko Te vnovič objarne moj duh ob veselem snidenju na pragu v večnost. Težko se vzdržujem solza, težko zakrivam vzdihe, a poln hrepenjenja, polne neomajne nade Ti kličem danes jaz, moj predragi: Na snidenje — nad zvezdami! Ivo Trošt. t