Tomasz Jastrun
(1950)
DOKLER ŽIVIJO    Na praporih
kot v pozabljenih gnezdih — orli Veter jih ne vrtinci v plapolanje zdaj je čas pobešenih zastav
Razhajajo v kleti
ne prvič
na kolenu zlomijo up kot sabljo
ne zadnjič
Potem — porinejo v zemljo ubite sejejo rž ki bo rdeče vzklila govedo se nerado rodi samo merjasci se množijo v mrhovini
Oni pa — v potu čela
ki ga je vedno več za pot
in vedno manj za ponos
pozabljajo
in so sami na pol pozabljeni
ko za hrbtom ledeni sapa
iz stepnih prostranstev
Hlad jih napolnjuje s strahom
zato molijo
s konjsko zadnjico
s črno vranovo perutjo
in med molitvijo upajoče pogledujejo
v nebo Evrope
bo nevihta — ne bo nevihte
1007
lonias/ Jastrun
1008                                                                                            Katarina Šalamun-Biedrzycka
MIMOIDOČI    Konjski repi v vetru
zastave in ropotanje bobnov
Polki so odhajali
sledovi kopit na zemlji
in sveže kolesnice
po katerih se toči zgodovina novejših časov
Ni ga bilo med proslavljajočimi Tudi ni spadal med tiste ki se žalostijo
Šel je poleg
opazoval je svoje blatne čevlje
ubogi čevlji — je mrmral pod nosom
Vračal se je v kraj
ki je bil sladka notranjost
doma pozabljene pomaranče