Printed in Yugoslavia 4 W *L -■ -■* b *î5 V ,^pi» Jm/aI-. 1™-' Mfa Joli I ‘®$mm RSi atSO SLa«í>-- ’S- A ■J*^ÆgLà*J r *%M Ä, ¡•»vUS» . -ifeT 4 & MB j 'V >Z«A£’> 1 K II il 111 9 li nil II A APRIL I960 VSEBINA Tomo Brejc: Pred V. kongresom Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije Iz družbenega plana Jugoslavije Enostavnejše dobivanje viz Prod 19 leti Peter Levec: V pomlad .(pesem) Program zaključnih prireditev letošnjega Izseljenskega tedna /. S.: Jur žene babe skoz dur Jože Gal: Stari in novi Maribor Pec Šegula - Bruno Hartman: Mariborska opera in drama po osvoboditvi Po domači deželi France Filipič: Vrnite se, mati! Cv. A. K.: Knjige o izseljencih in za izseljenec I. S.: Tone Seliškar — šest desetletnik Ob 100-letnici rojstva Franka Sakscrja Kaj delajo naši na tujem Rojaki nam pišejo France Bevk: Kresna noč (s< -s N «j «35 Dopisujte v Slovenski izseljenski koledar za leto 1961 Opišite nam dogodke iz življenja v slovenskih naselbinah iz preteklosti in današnje, delovanje svojih društev, življenjepise itd. S tem boste dopolnili zgodovino slovenskega izseljenstva, ki se zbira v koledarju. Poverjenike naprošamo, da nam na svojem območju skušajo čimprej zbrati naročila za Slovenski izseljenski koledar 1961. Na zalogi je še nekaj izvodov Slovenskega izseljenskega koledarja 1960. SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA L j u b 1 j u n u Cankurjevu c. 1/11 Rodno grudo izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Izhaja dvanujstkrut na Id*'* Poštnina plačana v gotovini. Odgovorni urednik T o m o Brejc. Uredništvo in upruva. Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta 1/1L Rokopisov in slik, jih nismo naročili, ne vračamo. Čekovni račun pri Komunalni bunki 600-704/3-155 R O 11 Kf A GRUDA ILUSTRIRANA REVIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE V LJUBLJANI APRIL 1960 LETO VII. Tomo Brejc Miha Males: Slaoonka Pred V. kongresom Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije V mesecu marcu so bile po vsej državi občinske konference Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije (SZDL), te liajvečje množične organizacije v FLRJ, ki šteje skoraj 6,000.000 članov. Te konference so potekale v znamenju priprav na V. 'kongres SZDL, ki bo 18. aprila v Beogradu. O čem so razpravljale te konference, kakšni so njihovi sklepi? Dokazale so nam predvsem, da je nastal v miselnosti naših ljudi velik prelom: a) gospodarski uspehi zadnjih let so bolj kot vsaka propaganda prepričali ljudi, da smo na pravi poti; b) družbeno samoupravljanje — ta velika uma verza delovnih ljudi, v katerem sodelujejo lin odločajo sto tisoči državljanov, je privedlo ljudi do spoznanja, da je vse odvisno od njihovega sodelovanj a, da bo blagostanje rast lo toliko hitreje, kolikor več bodo sami prispevali s svojim delom, znanjem in pobudo. bo spoznanje je vzpodbujalo državljane, da so na konferencah živo razpravljali o vseh družbenih problemih, predvsem pa o gospodarskem razvoju občin, o povečanju skrbi za delovnega človeka, o mehanizaciji in modernizaciji industrije in kmetijstva, o razvoju obrti, o nagraje-'anju p0 delovnem učinku, o kmečkih zadrugah, stanovanjskih skupnostih, o delavskem in družbenem samoupravljanju, o gradnji novih stanovanjskih poslopij, šoli, delavskih menz, zdravstvenim domov, gradnji vodovodov in lokalnih cest, zahtevali, naj naše univerze dajo še več inženirjev, tehnikov in agronomov, zdravnikov, profesorjev in učiteljev, da bodo delovnim ljudem pomagali v dviganju proizvodnje, o delavskih univerzah, ki naj tudi odraslim pomagajo do višje izobrazil c, o turizmu, pospeševanju trgovine in gostinstva itd., itd. Najbolj siloviti preobrat je nastal v miselnosti kmetov. Se lani so mnoga odklanjali sodelovanje s kmetijskimi zadrugami, letos sami zahtevajo pomoč zadruge pri obdelovanju zemlje, predlagajo izboljšanje anočvirnatih zemljišč (meliori-zaciijo), nabavo sortnih semenj za žito in koruzo, dalje plemenske živine, skratka vse, kar vodi k izboljšanju kmetijstva, da bi več pridelali. Vse je prevzela težnja po nadaljnjem družbenem napredku. Ne ostati pri doseženih uspehih, temveč iti naprej, samo naprej. V razpravah je sodelovalo že tudi mnogo mladih ljudi, ki pogumno vnašajo nove ideje in načrte ter imajo tudi že svoje izkušnje. Tako je postala Socialistična zveza delovnih ljudi Jugoslavije pravi resnični, množični parlament, v katerem se obravnava vse, kar se tiče ljudskega življenja in nadaljnjega napredka. Sklepi V. kongresa SZDLJ bodo torej za nadaljnji razvoj FLRJ naj večjega pomena, kongres pa bo nedvomno obravnaval tudi zunanja politična vprašanja kot so: mednarodno delavsko gibanje, ustvarjalno in prijateljsko sodelovanje narodov kakor tudi ohranitev miru v svetu. Iz družbenega plana Jugoslavije \ zadnji številki »Rodne grude« smo vam posredovali nekaj podatkov iz družbenega plana Slovenije za leto 1960. To pot navajamo nekaj številk iz družbenega plana FLRJ. Za razvoj industrije je Zvezna skupščina odobrila 258 milijard dinarjev. Ta znesek se bo uporabil za gradnjo že začetih iin inovdh električnih central, za razširitev um modernizacijo kovinske, kemične, lesne, papirne, živilske in industrije gradbenega materiala. Za razvoj obrti v zveznem merilu bomo porabili 8 milijard dinarjev. Za kmetijstvo je določenih 100 milijard dinarjev, predvsem za pospeševanje poljedelstva in živinoreje. Število traktorjev se bo dvignilo to jesen na 35 tisoč in število kombajnov 4.900. Uporaba umetniib gnojil se bo zvišala od 982.000 ton v letu 1958 na 1,700.000 ton v letu 1960. Za nakup novih strojev in prevoznih sredstev v gradbeništvu bomo uporabili 17 milijard din. Za modernizacijo železniškega, pomorskega, rečnega in letalskega prometa, za gradnjo novih cest, povečanje zmogljivosti poštnega, telegrafskega in telefonskega prometa 125 milijard dinarjev. V tem letu bo v glavnem končana nova železniška proga Beograd—Bar na jadranski obali. Dogradili bomo tudi novih 100 km ceste na glavni magistrali Beograd—Skopje—Djevdjelija ter okrog 70 km nove ceste na jadranski obali. Iz splošnega investicijakega sklada bo financirana nadaljnja gradnja vodno-namakalnega sistema Donava—Tisa—Donava, za kar bomo porabili 6 milijard dinarjev. Za meliorizacijo moč- VAŽNO OPOZORILO Da ne bi imeli rojaki, ki bodo letos obiskali rojstno domovino, nepotrebnih težav v zvezi z jugoslovanskimi carinskimi predpisi, jih obveščamo »Po členu 5, točki 6 uredbe o carinski tarifi« so ekonomski emigranti — izseljenci, ki prihajajo na obisk k sorodnikom v Jugoslavijo, oproščeni plačan ja uvozne carine za predmete, ki jih ob tej priliki prinesejo s seboj do skupne vrednosti 150.000 dinarjev. Niso pa oproščeni carine tisti predmeti, ki jih rojaki pošiljajo v poštnih paketih na druge naslove pred svojim prihodom v Jugoslavijo. Rojaki, ki pridejo na obisk, pa so lahko oproščeni plačanja carine za predmete, ki jih prinesejo s seboj, ali katere pošljejo v poštnih paketih le v tem primeru, če so paketi naslovljeni na njihovo ime (ne na ime sorodnika), in če dokažejo, da ob priliki obiska v Jugoslaviji niso izkoristili ugodnosti omenjene carinske uredbe. virnaitih zemljišč v Makedoniji ter v kosovsko-metohijški oblasti pa 3 imilijairde 800.000 din. Železnice, 'pomorska plovba, rečni promet, civilno letalstvo, za izgradnjo novih pristanišč, prekooceanskih ladij, železniških lokomotiv in vagonov j e iiz skupnega investicijskega sklada predvideno 50 milijard dinarjev. Zaposlenost se bo povečala za nadaljnjih 160 tisoč ljudi. Pomanjkanje delovne sile bo tudi letos zelo občutno, zlasti v sezonskih mesecih. EnuMtiivnpjio ilolii vsilijo vi» za jugoslovanske in tuje državljane, ki pridejo ali oddidejo iz Jugoslavije Od 18. februarja bodo lahko jugoslovanski in tuji državljani ina 'preprostejši način dobivali za odhod iin prihod v Jugoslavijo potrebne potne dokumente. To je urejeno z novim pravilnikom o potnih dokumentih, ki ga je izdalo Zvezno tajništvo za notranje zadeve. Po določbah novega pravilnika bodo morali jugoslovanski državljani za potni list predložiti razen treh fotografij samo potrdilo pristojnega javnega tožilstva, da proti njim ne teče kazenski postopek. Vojaški obveznosti podvrženi moški bodo morali predložiti tudi potrdilo pristojnega vojaškega organa, da glede vojaške obveznosti ni ovir za njihovo potovanje. Organi za notranje zadeve so pooblaščeni, da lahko zahtevajo še druge dokumente, ki dokazujejo upravičenost zasebnega in službenega potovanja v tujino im 'ki pričajo, da 'bo naš državljan v tisti deželi gmotno preskrbljen. Pravilnik predvideva, da dobe potni list tudi jugoslovanski državljani, ki potujejo v tujino, da bi se tam nastanili ali pa, kii tam že stalno bivajo. Ti potmi listi so veljavni od 3 do 5 let. Tudi Jugoslovan, kii se mudi v tujini brez potnega lista in ki se vrača domov, dobi ipotni list za repatriacijo. -Njegova veljavnost mora zadostovati za vrnitev v Jugoslavijo. Tuji državljani, iki potujejo v Jugoslavijo po zasebnih opravkih, dolbe pravico do vizuma, če da naš državljan, h kateremu so 'namenjeni na obisk, overovljeno pismeno izjavo, da jamči za stroške njihovega bivanja 'in -odhoda. Z novim pravilnikom je predvidena tudi možnost, da lahko obmejna, pristaniška in letališka poverjeništva za notranje zadeve v določeni! primerih izdajo vizum na potne liste tujcev, ki prihajajo v Jugoslavijo, ali kii potujejo čez (njeno ozemlje. Ti državljani lahko talko hitreje in na preprostejši način pridejo v našo deželo. To nam najbolje pokaže veljavna praksa, da dobe 'tuji državljani iz bolj -oddaljenih deželi turistični vizum na naši meji v pičli uri. V aprilu pred Pred devetnajstimi leti 11. aprila 1941 so Italijani zasedli Ljubljano. Sprejele so jih prazne ulice in mrki pogledi izza oken. Konec aprila je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta Slovenije, ki je prižgala baklo upora slovenskega naroda. Posnetek je s Kongresnega trga v Ljubljani — Nineteen years ago, April 11, 1941, the Italians occupied Ljubljana. Empty streets and cross looks from behind the mindoms received the enemy. Towards the end of that April the »Osvobodilna fronta« (Liberation Front) of Slovenia mas established at Ljubljana, and inflamed the firebrand of insurrection in Slovenia. The photo mas taken on the Square Kongresni trg at Ljubljana — Il y a dix-neuf ans, le 11 avril 1941, les Italiens ont occupé Ljubljana, accueillis de rues désertes et de regards sombres par derrière les fenêtres. Vers la fin de cet avril, I’nOsoobodilna fronta« (le Front Libérateur) de Slovénie fut établi à Ljubljana et alluma la torche de la revolte de la nation Slovène. La photo fut prise sur la place Kongresni trg de Ljubljana — Vor neunzehn Jahren, am 11. April 1941, besetzten die Italiener Ljubljana. Sie wurden von ausgestorbenen Straßen und finsteren Blicken durch verschlossene Fenster empfangen. Gegen Ende April wurde in Ljubljana die »Osvobodilna fronta« (Befreiungsfront) von Slowenien gegründet, und entfachte den Feuerbrand des Aufstandes im slowenischen Volk. Die Aufnahme entstand auf dem Platz Kongresni trg in Ljubljana Peter Leoec V POMLAD V Beli krajini marca 1945 Čez hoste južni veter je zavel, odgnale brstje drenove so veje. Na kopni vasi orjavele meje podlesek prvi davi je vzbrstel. Pomlad prihaja — silna kot vihar. Peneč cedi se snežnica o kotanje. In skozi megle — kakor lepe sanje -je sinil žarkov pozlačeni žar. Zaplal je sonca plameneči svit čez naše njive, hoste in razore in dvignil je pred nas svoj zlati ščit. Pomladni veter poje preko trat. In skozi megel strgane zastore hitimo o nove zarje in v pomlad. Slavnostna seja delavskega soeta tovarne >Sava< iz Kranja, kjer so pred 10 leti prvi o Sloveniji izvolili svoj delavski svet — Sitting of the Workers’ Council in the manufactory >Sava< at Kranj to celebrate the 10th anniversary of the first workers’ council elected in Slovenia — Séance du Conseil Ouvrier dans l'usine >Sava< « Kranj, pour célébrer le 10e anniversaire du premier conseil ouvrier élu en Slovénie — Festsitzung des Arbeiterrates in der Fabrik >5ava< in Kranj, zur Zehnjahr-feier der Wahl des ersten Arbeiterrates in Slomenien Delavci »Litostroja« na svečani seji delavskega sveta ob deseti obletnici delavskega samoupravljanja. V razdobju teh desetih let je o vseh važnih vprašanjih o podjetju odločalo 518 delavcev, članov delavskega sveta. Proizvodnjo v >Litostrojuz pa se je v zadnjih desetih letih povečala za dvanajstkrat — >Litostrojt: Sitting of the Workers Council on the occasion of the 10th anniversary o/ the workers self-management. During these ten years all the important problems in the enterprise have been decided by 518 workers members of the Workers' Council. In the same time the output of zLitostrojt has increased twelvefold — Les ouvriers de l'usine »Litostroj< à la séance du Conseil Ouvrier pour le 10e anniversaire de l’autogestion ouvrière. Dans ces dix années, toutes les questions principales de l’entreprise ont été décidées par les 518 ouvries membres du Conseil Ouvrier. Dans ces dix ans, >Litostroji a duodécuplé sa production — Die Arbeiterschaft der >LitostrojLitostroj< auf das Zwölf fache ß rotiram zahl ¡11 •: n ill prireditev Ictošnjcgii izseljenske tedna na jezeru Palic 7. julija ob 18. uri sprejem rojakov izletnikov pri glavnem vhodu v park ob jezeru Palic od predstavnikov Izseljenske matice Srbije in prireditvenega odbora iz Subotice. Ob 21. uri kul-turnoumetniški in zabavni program s folklornimi plesi v letnem gledališču v parku Palic ob jezeru. Izvedli ga bodo člani Narodnega gledališča iz Subotice. Moti o iz Parka Palica — Motif of the Park at Palic — Motif du Parc de Palic — Motiv aus dem Park Palic 8. julija dopoldne sprejem pri predsedniku mestne občine Subotice, ogled kulturnih in zgodovinskih znamenitosti ter kmetijskih objektov. Ob 13. uri svečano kosilo, ki ga bo priredila rojakom kmetijska zadruga »Bikovo« v gozdičku na svojem posestvu pri Subotici. Po kosilu — po želji — odmor, kopanje v jezeru, ogled športnih tekem (regate), prirejene na jezeru Palic. Ob 19. uri svečana večerja, ki jo bo v počastitev rojakov-udeležencev izleta priredila sad-jarsko-vinogradniška kmetijska zadruga v vinogradih ob Paliču. Ob 21. uri popularni koncertni program v izvedbi Filharmonije narodnega gledališča iz Subotice v letnem gledališču v parku Paliču. 9. julija na poti proti Beogradu dopoldne obisk na Izvršnem svetu avtonomne pokrajine Vojvodine in Srbske matice v Novem Sadu. Zvečer ob 21. uri v Beogradu zaključna prireditev Izseljenskega tedna: nastop znamenite folklorne plesne skupine »Kolo«. Jezero Palic — Palic Lake — Le Lac de Palic — Der See Palic Beograd, nooa zgradba hotela >Metropoh — Belgrade, the new building of the hotel >MetropoU — Belgrade, la nouvelle construction de l’hôtel »Metropol« — Beograd, das neue Gebäude des Hotels >Metropoh Novi Sad, politično in kulturno središče Vojvodine — Novi Sad, the political and cultural centre of the Voi-vodina — Novi Sad, le centre politique et culturel de la Voioodina — Novi Sacl, der politische und geistige Mittelpunkt der Vojvodina £}ur žene babe skoz dur° Ob Jurjevem se sonce prav zares že na vsa usta nasmeje, da lahko verjamemo: pomlad je prišla. Zato je Jurij najbolj priljubljeni pomladni patron, kii so ga naši predniki zelo obrajitali. Jur je v praznik je bil vesel dalm, ki so ga v raznih kotičkih naše dežele na razne načine praznovali. Kako so včasih jurjevali Belokranjca in Dolenjca, smo v »Rodini grudi« že pisali. Pa stopimo danes na Štajersko in v Prekmurje in poglejmo, kako so Itam naši dedje in pradedje jurjevali. Predvsem je bil Jurij patron pastirjev, odprl je vrata živini, da je šla na spomladansko pašo. Zato je bil njegov dam predvsem pastirski praznik. V mnogih krajih so že na večer pred Jur-jevim z zelenjem okitili okna in vrata hiš in celo gnojišča. Ker 90 verjeli, da imajo na ta dan tudi coprnice veliko moč, so štajerske gospodinje zjutraj na Jurjevo navsezgodaj trobile v rogove ter s tem odganjale coprnice, da niso mogle živini nič hudega storiti. Na Murskem polju im drugod po vzhodnem štajerskem pa so pastirji pred Jurjevim zvečer z biči preganjali zlobne duhove izpred hlevov. V okolici Ormoža dajo kravam pred jutranjim pokiladanjem krme v jasli mlado gozdno travo, da bodo imele več mleka, ponekod pa primešajo krmi blagoslovljene soli in kruha. Tudi jurjevski kres so kurili na Štajerskem še v drugi polovici XIX. stoletja ter mu pripisovali veliko moč. V Laškem in okolici Celja so vodili 'zelenega Jurija — od glave do pet odetega v mlado bukovo zelenje — od hiše do hiše ter voščili srečo gospodarjem. V Ščavniški dolini ter v Markovcih na Dravskem polju so fantu, ki je povit v zelenju predstavljal zelenega Jurija, rekah Jurač. Najdlje iso Ita običaj ohranili v Halozah. Jurij je bil simbolični vitez pomladi, 'ki je preganjal im pregnal zimo. Najlepše so to prikazovali pred več desetletji na Murskem polju, kjer so priredili na polju dvoboj med Raboljem, v kožuh zavitem fantu, ki je predstavljal zimo, in Jiirekom, ovitim v zelenje. V dvoboju je vedno zmagal Jiirek. Še danes na Jurjevo v mnogih kmečkih družinah jedo jajčno cvrtje in pravijo, da s Ju rja cvrejo«. Izvor tega starodavnega običaja je najbrž v Item, da je v starodavnih obredih in čaranjih jajce pomenilo zametek novega življenja in plodnost pri živini. V bogati zakladnici naših narodnih običajev pa je prav jurjevamje do zadnjih desetletij najčistejše ohranjen prastar poganski običaj, ki izvira iz davnih dob pred krščanstvom, ko so naši predniki častili boga pomladi. 7. S. Pomlad na Bledu — Springtide at Bled — Printemps a Bled — Friihling in Bled Nov breskov nasad nad Šempetrom pri Novi Gorici. Ker so tu zelo ugodni pogoji za pridelovanje breskev, bodo d nekaj letih uredili nad 200 ha breskovih nasadov — A nem peacli-tree farm above Šempeter near Nova Gorica. There, the conditions of peach-culture being most favourable, in a fem years over 200 hectares of peach-tree plantations are to be laid oui — Nouvelle culture de pêchers au-dessus de Šempeter près de Nova Gorica. Là, les conditions pour la culture des pêchers étant très favorables, on arrangera dans quelques années plus de 200 hectares de plantations de pêchers — Eine neue Pfirsichkultur oberhalb Šempeter bei Nova Goriça. Da dort vortreffliche Vorbedingungen für den Pfirsichanbau herrschen, sollen in einigen Jahren 200 ha Pfirsichplantagen angelegt merden S T A II I 1 N NOVI 11 A I! I 11 II II Maribor, metropola Štajerske, leži na obeli bregovih Drave, pod zeleno pisanim Pohorjem, ki je postalo v zadnjih letih, odkar je dobilo vzpenjačo, zelo privlačna turistična točka. Zadnja vojna je to naše zeleno mesto zelo prizadela. Zavezniška letala so v 55 napadih odvrgla nanj okrog dvanajst tisoč bomb v skupni teži okrog štiri tisoč Iton. Nad 500 zgradb so popolnoma porušile, še večje število pa močno poškodovale. Do leta 1950 so Mariborčani odstranjevali gore ruševin, potem pa se je pričelo z novogradnjo. Zlasti naglo se je razvijala industrija. Vsepovsod so irustli novi objekti kakor Tovarna avtomobilov, Hiidro montaža, hidcrocenitrala Mariborski loltiok. številne tovarne kakor Metalna, Blektrokovdna, Tolbi, Livarna in druge so se povečale ihn modernizirale. Dotok prebivalstva z dežele je močno naraščal, število prebivalstva se je od 48.000 pred vojno naglo povzpelo na 90.000. Seveda se je s tem povečala tudi potreba po stanovanjih. Novi stanovanjski bloki in stolpnice, katerih število se iz leta v leto vedno bolj povečava, so delno pripomogli k omilitvi tega perečega vprašanja. Maribor je tudi važno železniško križišče. Skozenj se prepelje veliko število tujih turistov. Leta 1956 je dobil nov modem kolodvor, naslednje leto pa so stekle na vrh zelenega Pohorja prve lepe srebrnastosveltle gondole pohorske vzpenjače. Na to vzpenjačo so Mariborčani še posebej ponosni zato, ker jo je zgradila domača industrija po načrtih neumornega, znanega športnega delavca Franceta Čopa. Zdaj je postalo Pohorje še bolj dostopno domačim in tujim turistom in so lepi pohorski hoteli in domovi skoraj vedno pretesni za vse goste. Kmetijska šola o Mariboru, ki nam vzgaja mlade kmetijske strokovnjake — The agricultural school at Maribor, training our young farming specialists — L'école agronomique de Maribor où se forment nos jeunes agronomes —• Die Landmirt-schaftsschule in Maribor, mo junge Agronomen herangebildet werden Velik športni stadion športnega društva »Branik« pod Kalvarijo o Mariboru — The Sport Stadium »Branik« a the foot of the Kalvarija, Maribor — Stade Sportif »Branik< au pied de la Kalvarija, Maribor — Sportstadion »Braniki am Fuße des Kalvarienberges, Maribor V mestu se živahno razvija tudi kulturno in športno življem j e. Mestni park je bil preurejen in je lep okras mestu. V njem je tudi akvarij z izredno bogato zbirko rib. Vedno več obiskovalcev ima Umetnostna galerija, ob levem bregu Drave ipa je pomembno razstavišče, kjer so vsako leto popularne gospodarske razstave Mariborski teden. Ljubitelji športa pa imajo obsežen športni stadion Branik ter dve čolnarni z lepim prostorom za camping. Tudi mariborska mladina je dobila svoje. V središču mesta so bile zgrajene tri velike zgradbe, v katerih so uredili center strokovnih šol, ki sodi med najsodobnejše v državi. V začetku marca je bila svečano odprta višja tehniška šola. Prav tako posvečajo veliko skrb gradnji otroških vrtcev, kjer lahko zaposlena mati brez skrbi prepusti svoje otroke, medtem ko je v službi. Na Glavnem trgu je dobil Maribor veliko sodobno veleblagovnico, na Partizanski cesti pa moderno samopostrežno trgovino. V mestnem središču in z okolico je urejen reden promet z avtobusi. Popotniku, ki se napoti preko glavnega mostu čez Dravo, bo pogled prav gotovo obstal na strehah starih hiš ob levem bregu Drave. To je stari Maribor, ki mu pravijo tudi Lent ali Pristan. Le redki Mariborčani pa bi vedeli povedati, da je bil Maribor naseljen že v pred zgodo vinski dobi. Leta 1209 je bilo naselje povišamo v trg in komec 13. stoletja je postalo mesto in dobilo mestno obzidje. ¡Kdor je hotel potovati skozi to samostojno mesto, je moral plačati miitnino. Na Dravi je 'bilo ¡razvito močno ladjevje, ki je prevažalo pohorski marmor v Poetovio — današnji Ptuj v obdelavo. Drugi koristniki dravske plovne struge so bili splavarji. (Ne eni ne drugi se niso mogli izogniti plačevanju milnine. Pristajati so morali na Pristanu, kjer je bila mitnica, ter pošteno odrajtati zahtevani znesek v denarju in blagu. Tekla je voda po Dravi, tekel je tudi čas, ki je iizprememit mesto, ljudi, njihove navade in življenje. Obzidja ¡danes že zdavnaj ni več, tudi mitnine nihče več ne pobira. Stari Mariborski grad, v katerem je danes Pokrajinski muzej, Sodni stolp ob Dravi ter strehe ¡starih hiš na Pristanu nam ostanejo v spominu le kot vez med preteklostjo in sedanjostjo, med nekdanjim in današnjim človekom, ki si v novi družbi ustvarja novo življenje. ]oie Ga, Mariborski magistrat, spredaj staro kužno znamenje na Glavnem trgu — The tomn hali at Maribor; in front; the old Plug ue Memorial on Main Square — L hôtel de ville à Maribor; devant, le Dieux monument de la peste su la Place Principale — Das Rathaus in Maribor; vorne das alte Pestdenkmal auf dem Haupt-platz Ena izmed novih 40-stanovanjskih stolpnic v Ulici kneza Koclja — One of the nem 40-storey buildings along the street Kneza Koclja — Une des maisons à 40 appartements de la rue Kneza Koclja — Eines der neuen Hochhäuser zu 40 Wohnungen an der Knez-Koceljstraße - " "ft * * pmm1?1 h ¡suh m % ! r i • tii i»» MARIBORSKA OPERA IN DRAMA po OMVOboKje neki so naša mamaP« je gotovo že tretjič ali pa tudi že petič vprašal najmlajši. »Potrpi no, saj vendar veš, da je na zaslišanju,« najbrže tolaži Tonček svojega majlmega bratca. Najstarejši je in vodstvo je prevzel med otroki. Še petnajst let mu ni, pa je tako podoben očetu, z enakimi gibi, prav takšno hojo, z enakim, malce upognjenim životom. Kaj bi rekli otroci, če bi vedeli, da je danes sploh ne bo nazaj, da koraka po cesti proti kolodvoru, da je iz gestapovčevih rok vzela propustnico? Kaj neki bi rekli otroci, če bi izvedeli, da je obljubila, da bo njihovega očeta pripeljala s Pohorja, očeta odšla iskal k partizanom? Če bi bili z njo, prej, zgoraj v sobi pred zasli-ševalcem, bi jo razumeli. Bi jo morali razumeti. Zaradi okrutnih gestapovčevih besed, ki so še sedaj pekoče gorele v njej. Rdečelasi gestapovec! »Kakor hočete,« je rekel tako zelo mirno, tako zelo neprizadeto, »nam je končno lahko vseeno. Vas in vaših osem otrok bomo pač odpeljali v koncentracijsko taborišče.« Obmolknil je, opazujoč učinek svojih besed, nato pa nadaljeval: »Od tam se ne bo vrnil nihče od vas, zagotavljam vam!« Nič ni odgovorila, samo trepetaje je zrla v človeka pred seboj in ni mogla verjeti, da je to zares ČLOVEK. Gestapovec pa je, navidezno ravnodušno, odprl predal svoje pisalne mize, vzel h njega list papirja in ga položil predse, na mapo s pivnikom. »Torej tukaj je propustnica,« je dejal. »Pojdite domoD v Ruše, na Pohorje, poiščite vašega moža Alfonza Šarha, recite mu, naj zapusti bandite in naj pride z vami sem. Če to storite, vam in vaši družini obljubim svobodo.« List papirja. V zraku. Pred njo. V spomin ji je planilo pripovedovanje Rušanov, ki so se spomladi vrnili iz Mauthausena, iz koncentracijskega taborišča. In vse je videla pred seboj, kamnolom, krematorij, plinske celice. In svojega najmlajšega, ki ga mrtvega, iznakaženega potiskajo v ogenj! * Čudno, kako težke, svinčene noge ima. Komaj da jih dviguje iz prahu, ko se prestopa. Zavila je okoli ovinka, prečkala je cesto in zdaj ima še komaj dve sto, tri sto metrov do kolodvora. Zakaj vendar ni, odhajajoča od zaslišanja, stopila mimogrede k otrokom v telovadnico, in se poslovila od njih? »Potrpite,« bi jim lahko rekla, » po ateka grem. Pripeljala ga bom in potem bomo vsi svobodni!« Kaj se mar ni upala? Kaj ni čisto natančno vedela, da bi se ji otroci uprli, ji zagradili pot, ji rekli: »Mati! Tukaj ostanite! Naj bodo ata pri partizanih!« Saj bi jim vendar skušala vse pojasniti. To, da nikakor ne smejo v koncentracijsko taborišče, da so vendar premladi, da bi poginili v krematoriju. Tudi Tonček, kljub svojim petnajstim letom. 1 udi Tonček s svojimi iskrečimi se očmi! Njeni otroci. Zagledala jih je pred sabo. Stali so pred njo. In Tonček je rekel: »Mama, leto dni smo stražili, kadar so bili ata doma. Izkopali smo bunker pod podom in nosili at e ju tja hrano, ko so bili bolni za pljučnico.« In najmlajši, triletni, je rekel: »Mati, ali se se spominjate, kako sem rekel orožnikom, ki so iskali aleja, da ga je lisica odnesla. Pa sem vedel, da so čisto blizu mene skriti pod podom.« Otroci! Avtomobil ji je pridrvel nasproti. Umaknila se je. Oblak prahu se je dvignil in zastri vso okolico. 7 oda otroke prah ni zastri, tu so bili, tako zelo blizu. Obraz njenega Ivančka ob njenem. Zašepetal je: »Mali!« In Branko, in Verica: »Mati!« V se počasneje hodi. Kar same od sebe se ustavljajo njene noge, odrekajo ji pokorščino. Tisočkrat so hodile v breg, dobre, ubogljive, nikoli niso Alfonz Šarh, kmet iz Lobnice pri Rušah s svojo družino. Šarh je bil neuklonljiv partizanski borec. Ob uničenju Pohorskega bataljona je junaško padel skupaj s svojimi tremi malimi sinovi: Lojzkom, Pepčkom in Ivanom — Alfonz Šarh, a peasant from Lobnica near Ruše, mitli his family. Šarh mas an inflexible partisan fighter. When the Pohorje battalion mas annihilated, he fell as a hero, together mith his three young sons: Lojzek, Pepček, and Ivan — Alfonz Šarh, un paysan de Lobnica, près de Ruše, avec sa famille. Šarh a été un inflexible partisan et combatant. À l’occasion de Vanéantissement du Bataillon du Pohorje, Šarh mourut en héros, avec ses tros jeunes fils: Lojzek, Pepček et Ivan — Alfonz Šarh, ein Bauer aus Lobnica bei Ruše, mit seiner Familie. Šarh mar ein unbeugsamer Partisanenkämpfer. Bei der Vernichtung des Pohorje-Bataillons fand Šarh den Heldentod gemeinsam mit seinen kleinen Söhnen: Lojzek, Pepček und Ivan omagale, tisočkrat. Samo nekajkrat se morajo še prestopiti do kolodvora. In jim je rekla: »Pojdite noge!« In je spustila k njim svoje roke in jih prijela, napete, žilnate, in jim rekla vnovič: »Pojdite noge!« Videla je kolodvor pred seboj, nizko poslopje kraj majhnega trga in tedaj je presunljivo nekje zažvižgala lokomotiva. In je velela tretjič in ostro svojim nogam: »Pojdite/« Pa se niso premaknile. Pa je tedaj začutila, da se je je nekdo nalahno dotaknil. Njenega lica, dvoje rok. Ali sta bili to veliki Tončkovi roki, ki sta že nakladali hlode, dišeči po vres ju in smoli? Ali sta bili to roki njene majčkene deklice, Marije, drobčkane? Par za parom. Ne, saj je bil samo veter, ki se je nepričakovano dvignil. Ne, saj so bile samo njene slutnje. In vendar! Brez prehoda, odtrgano, iz prsi iztrgano je planilo k njej: »Mati! Ali vi verjamete Švabom? Ali ne razumete, da hočejo dobiti samo očeta in potem nas bodo vse skupaj odgnali v smrt!« Kakor blisk jo je prešinilo spoznanje. Kakor da je tavala skozi neznano temno deželo in se je nenadoma pretrgalo nebo in prikazalo sonce. Obrnila se je. Še je stala. Hladno jo je spreletavalo po hrbtu, groza se je je polaščala. Segla je v žep po propustnico in si jo dvignila pred oči. Toda prečitati ni mogla ničesar. Zopet se je oglasila lokomotiva. Kakor krik skozi njeno telo! Še je stala na mestu. Toda nato so njene noge nenadoma oživele. Pričele so hoditi. Pravkar so bile še tako zelo trudne, kakor svinec težke; pa niso bile več tako trudne, pa niso bile več kakor svinec težke, pa so potovale skozi prah in sonce in vse hitreje so šle in vse hitreje in nič jim ni bilo treba zapovedovati, da naj gredo, hitele so nazaj proti šoli, ki je bila zapor, proti telovadnici, v kateri so na slamnatem ležišču otroci čakali na svojo mater. Prišla je do vrat in noge so se nestrpno prestopale pred stražarjem, ki je pregledoval pro-pustnice. Nato so stekle, noge, po hodniku in nekaj stopnic navzdol in tam je bila majhna veža pred vhodom v telovadnico in v tisti veži je mati stisnila v dlani propustnico in jo zdruznila in odprla dlan, da je propustnica izmaličena v kepo papirja piulla na tla. ■ Nato je nekdo na stežaj odpahnil vrata telovadnice in zagledala je svojih osem otrok, ki so čakali nanjo. K njige za izseljence in o izseljencih V zadnjih mesecih je spet izšlo nekaj knjig za izseljence in o izseljencih, o katerih je prav, da na tem mestu poročamo. O Slovenskem izseljenskem koledarju 1960 smo že poročali. Danes lahko navedemo, da je bil zelo dobro sprejet in ga je n. pr. Slovenska narodna podporna jednota v Chicagu razpečala v manj kakor 14 dneh po prejemu. Že v prvih dneh po novem letu smo brali v chicaškd Prosveti, da je pri njih koledar razprodan. Slovenski listi pa še nobeno leto niso toliko pisali o našem koledarju kakor letos in moramo reči, da so se vsi izražali zelo pohvalno tako o vsebini kakor tudi o opremi. Slovenska izseljenska matica v Ljubljani ima še nekaj izvodov tega koledarja in kdor ga želi dobiti, naj ga takoj naroči. Matica iseljenika Hrvatske v Zagrebu je spet izdala svoj vsakoletni koledar, ki je tudi to pot lep in obsežen. Na 240 straneh ima poleg treh uvodnih člankov veliko pestrega gradiva: črtice, pesmi, razne članke o domovini (iz raznih vidikov) im pa članke izseljencev in o izseljencih. France Bevk je prispeval prikaz »Moja Slovenija«. Pozdravni članki predsednika Tita, predsednika Izvršnega sveta LR Hrvatske Jakova Bla-ževiča in pa predsednika Matice iseljenika Hrvatske Vidca Krstuloviča so v hrvaščini, angleščini in kastiljanščini (južnoameriški španščini). Koledar ima mnogo lepih slik. Menim, da je koristno, ker so podpisi pod slikami v treh jezikih (hrvat-ski, angleški in kastiljamski). Koledar bo v korist in zadovoljstvo jugoslovanskim, predvsem hrvat-skim izseljencem po svetu. Konec 1959 je izdala Matica iseljenika Srbije v Beogradu tudii svoj izseljenski koledar, to pot prvič. Urejen je v obliki zboimika-almanaha. Koledarski del ima samo dve strani. Na 194 straneh je zbranih mnogo raznovrstnih prispevkov kakor pesmi, črtic, opisov krajev v domovini in njenega razvoja, člankov iz življenja izseljencev itd. Tudi Slovenija ni v tem koledarju pozabljena. Tako so v njem v prevodu Župančičeva pesem »Vseh živih dan«, Prešernova »Zdravljica« im Cankarjev »Peter Klepec«. Žal pri nobenem prevodu ni navedem prevajalec. Poseben opis je namenjen Ljudski republiki Sloveniji (O. Priča). Tudi precej slik je iz naše ožje domovine. Bolj pa bi bilo vsekakor treba paziti na pisavo slovenskih imen. V članku »Naši umjetnici u iseljeništvu« (avtor Milena Šo-tra) je naveden tudi naš rojak Viktor Sulčič iiz Buenos Airesa kot »Istranin« in kot »Sulčič« ter ni nikjer niti omenjeno, da je Slovenec. Na našega rojaka Gregorja Pernška (Harvey G. Pruseck) pa so v tem članku povsem pozabili. V splošnem pa je koledar, ki je tiskan na lepem papirju in v cirilici, pestro urejen, bogato ilustriran ter bo svojim bralcem nudil mnogo koristnega branja. Se dva slovenska koledarja sta se letos spomnila na slovenske izseljence. V Kmečkem koledarju 1960, ki ga izdaja v okviru kmečke knjižne zbirke Glavna zadružna zveza Slovenije, oddelek za tisk in (propagando, v Ljubljani, je izšel na 7 straneh (str. 128—134) prikaz Cvetka A. Kristana »O slovenskih izseljencih« (s tremi slikami iz kulturno-prosvetnega udejstvovanja slovenskih izseljencev). — Gospodarski koledar I960, ki ga izdaja gospodarski dvomesečnik »Nova proizvodnja« v Ljubljani, pa je objavil članek tajnika Slovenske izseljenske matice Alberta Švaglja »Dejavnost Slovenske izseljenske matice v Ljubljani«. TONE SELIŠKAR seštdesetletnik Hitro teče čas, kajne? Saj ne bi nihče presodil Tonetu Seliškarju, da si je letos in to še celo prav 1. aprila naprtil na pleča že šesti križ. Pa bo kar držalo. V rojstni knjigi je tako zapisano in potrjeno in tudi Tone tega ne zanika. V Ljubljani, na Tržaški cesti, je njegov rojstni dom. Bil je sedmi in zadnji otrok v delavski družini. Oče je bil strojevodja in Tonetu se je zdel to najlepši poklic na svetu. Še sam bi bil to postal, da ni bilo nesreče, pri kateri si je poškodoval oko. Tako je šel o šole in postal učitelj. le kot študent je začel kovati pesmi, ki pa niso pele o ljubezni, bile so krik proti vojni, proti vladajoči Avstriji. Ko je pozneje kot učitelj deloval v Trbovljah, se je srečal z rudarji in njihovo borbo za svoje pravice. Vključil se je v delavske organizacije in kmalu potem so nastale njegove prve socialne in revolucionarne pesmi, ki so izšle leta 1922 pod naslovom »Trbovlje«. Te pesmi so usmerile njegovo nadaljnjo umetniško pot: postal je glasnik delavskega razreda, naš prvi proletarski pesnik. Seveda mu ni bilo lahko. Bil je preganjan in skupaj z nekaterimi slovenskimi in hr-oatskimi pisatelji celo nekaj časa zaprt. Kot učitelja so ga kazensko premeščali v razne zakotne kraje. Zaradi vseh teh težav pa so bile pesmi, ki jih je izdal v svoji drugi pesniški zbirki leta 193? pod naslovom »Pesmi pričakovanja«, še bolj doživete ... Nismo jih poznali le doma. Šle so za našimi ljudmi o svet, tja v širno Ameriko, kjer so si Slovenci v rudnikih, tovarnah, gozdovih in na železniških progah težko služili vsakdanji kruh. Dobro so ga tam poznali. Pel jim je in kramljal z njimi v izseljenskih časopisih in Izseljenskem družinskem koledarju. Med drugo svetovno vojno je šel seveda v partizane. Bil je vodja kulturniške skupine Cankarjeve brigade, nato pa v istem svojstvu pri Osemnajsti diviziji. Urejeval je razne liste. Po osvoboditvi je postal glavni urednik tednika Delavske enotnosti. Leta 1950 je obiskal slovenske izseljence o Ameriki. Po vrnitvi je postal predsednik novo- Mati-ca iseljeniika Hrvatske v Zagrebu je pričela izdajati nov dvomesečnik Kolo vokalnih i instrumentalnih kompozicija. Namenjen je izseljenskim kulturn»prosvetnim društvom ter pevskim, tam-liuraškim in drugim zborom hrvatskih izseljencev. List urejajo Rudolf Matz, Slavko Zlatic in Ivo J ijardovič. Prvi zvezek prvega letnika ima osem strani člankov in poročiI o kulturnoprosvetnem življenju doma in med izseljenci. Poleg lega pa >’ina še notno prilogo na osmih straneh. Co. A. K. ustanovljene Slovenske izseljenske matice. Pod njegovim uredništvom so izšli tudi prvi trije letniki Slovenskega izseljenskega koledarja. Zdaj je glavni urednik založbe »Borec« o Ljubljani. Med narodnoosvobodilno borbo je na položajih napisal nešteto pesmi, ki so jih peli borci na pohodih, jih deklamirali na mitingih in so mnogim vlivale poguma in tolažbe v najtežjih urah. Poleg dveh pesniških zbirk je Seliškar izdal pred vojno še roman »Nasedli brod«, povesti »Hiša brez oken« in »Roke Andreja Podlipnika«, ter štiri mladinske povesti »Rudi«, kjer opisuje slovenskega izseljenca, »Bratovščina Sinjega galeba«, »Janko in Metka« in »Hudournik«. Po vojni je tem delom dodal še pesniško zbirko »V naročju domovine« in vrsto mladinskih povesti. Tone Seliškar je danes eden najbolj branih mladinskih pisateljev v Jugoslaviji. Nekatera njegova dela so doživela že po več izdaj, številne mladinske povesti so bile prevedene v razne tuje jezike. Je član plenuma Zveze prijateljev mladine in predsednik njene komisije za mladinsko književnost. Kljub temu, da mu včasih bolezen za krajši čas izmakne pero, Tone Seliškar še vedno neumorno ustvarja. Pravkar piše roman »Izdani bataljoni«, v katerem opisuje usodo slovenskih prostovoljcev v prvih dneh okupacije. Za mladino pa pripravlja knjigo pomorskih povesti in pravljic. Kaj naj bi mu želeli ob njegovi šestdesetletnici? Predvsem trdnega zdravja, da bi nam še veliko, veliko lepega povedal in napisal. l. s. Ob 100-letnici rojstva Franka Sakserja Dne 1. decembra 1959 je biilo sto let, kar se je v Ljubljani rodil Frank S a k s e r , ustanovitelj, urednik in lastnik še danes izhajajočega lista »Glas naroda« (ustanovljen 1893), ustanovitelj Ameriško-slovenskega koledarja (1894-1942) iz Slovenskega tiskovnega društva, ustanovitelj in lastnik železniško-parobrodske agencije in znane Saikserjeve banke itd., vise v New Yorku. Ker smo o Sakserju pisali v »Rodini grudi« že leta 1957 ob 20-letnioi njegovi smrti, to pot ne bomo podrobneje navajali njegovega delovanja. Poudarimo pa lahko, da je bil Sakser med prvimi, ki so pričeli z naprednejšim gibanjem med ameriškimi Slovenci in da je s svojimi sodelavci oral in močno zoral ledino za nadaljnji razvoj ameriškega slovenstva. Bil je samorastnik;, ki se je z lastno pridnostjo, podjelfcnostjo in iniciativnostjo daleč povzpel; iko pa je zaradi gospodarske krize (1929—1932), star 70 let, izgubil vse premoženje, je to možato prenesel in ostal poštenjak. Zaradi vsega tega ga imajo ameriški rojaki še vedno v lepem in častnem spominu. V Senovem pri Brestanici bodo ustanovili novo podružnico Slov. izseljenske matice. Na sestanku 20. marca, ki se ga je udeležil tudi tajnik SIM Albert Švagelj, je bil sestavljen iniciativni odbor. Iz Senovega in okoliških krajev je doma zlasti veliko evropskih izseljencev, zato toplo pozdravljamo pobudo za ustanovitev ma-tičine podružnice. V Kočevju je imela 6. marca občni zbor tamošnja podružnica Slovenske izseljenske matice. Poročilo o delu v preteklem letu je podal njen predsednik Ludvik Troha. V podružnico je zdaj včlanjenih 115 članov. Tudi letos namerava ta podružnica rojake ob njihovem obisku domačih krajev lepo sprejeti ter poskrbeti za boljšo povezavo z rojaki v tujini. Izvoljen je bil nov odbor, ki mu želimo obilo delovnih uspehov. »D o m a č i zvoki« je naslov prvega zvezka slovenskih narodnih in umetnih pesmi, ki jih je za slovenske pevske zbore v tujini izdala Slovenska izseljenska matica. V prikupni knjižici je 33 izbranih domačih pesmi z notami. Naša društva na tujem bodo gotovo rada segla po njej. delajo naši na tujem Iz Belgije SPET NOV GROB V Eisdenu, v belgijskem Limbur-gu, je nenadoma umrl rojak Anton Globevnik, ki je bil zelo poznan med našimi rojaki v Belgiji. Predlanskim je zadnjikrat obiskal Slovenijo in v svojem rojstnem kraju Grmovljah pri Škocjanu objel svojo 84-letno mamico. — Njegovi ženi ge. Jožefi, sinu Jožetu in hčerki ge. Zinki Rovinšek izrekamo naše sožalje! Iz Francije SMRT NAM NE PRIZANAŠA Pri nas v Aumetzu smo zopet zasuli dva nova grobova. Za vedno se je poslovila od nas v 76. letu vdova Jožefa Madotto, po rodu primorska rojakinja. — Konec januarja ji je sledil v večnost rojak Franc Gantar, ki je bil od leta 1925 član Slovenskega društva v Aumetzu, kjer je sodeloval v raznih sekcijah: pri tamburaših, pevskem zboru in igralski skupini. Vrsto let je bil tudi društveni odbornik in bomo njega in njegovih pametnih nasvetov zelo pogrešali. Njegova smrt nas je pretresla tembolj, ker je bila tako nepričakovana. Nič ni bolehal, zvečer je legel k počitku kakor po navadi, a je žal za večno zaspal. Obema pokojnikoma, ki sta bila zvesta naročnika »Rodne grude«, bodi lahka tuja zemlja, družinama pa izrekamo globoko sožalje! Zdravko Leban, Aumelz OBČNI ZBOR DRUŠTVA »SLAVČEK« V FRETMINGU-MERLEBACHU Dne 17. januarja je bil ob lepi udeležbi članov v društvenem lokalu Bach v Freymingu letni občili zbor društva »Slavček«. Z enominutnim molkom smo počastili spomin lani umrlih društvenih članov ter nato prešli k poročilom o delu društva v preteklem letu. Osem članov nas je lani za vselej zapustilo. Pri vseh smo s številno udeležbo pri pogrebu, z venci ter žalostinkaini ob odprtem grobu dokazali, da so nam bili dragi ter da jih bomo ohranili v lepem spominu. V preteklem letu je društvo spre; jelo 14 novih članov in nas je zdaj skupaj 354. Pestra je bila društvena delavnost. Začeli smo z banketom za pevce, ki je bil 29. marca lani. Dne 7. maja smo imeli za člane lepo uspela zabavo na prostem pri gostilni Kostelac v Freymingu. Veliko Slovencev iz tukajšnje okolice se je tudi udeležilo veselice, ki smo jo priredili na prostem 14. julija. Dne 15. novembra smo imeli za članeza-bavo, na kateri smo pekli prašička na ražnju. Dobro obiskana je bila zabava v proslavo našega rudarskega praznika, ki smo jo imeli 5. decembra, kakor tudi družinski večer 26. decembra. Posebna privlačnost te prireditve je bila bogata tombola. Na družinskem večeru smo lani obdarovali 83 vdov in upokojencev ter 114 otrok naših članov. Prireditve sta se udeležila kot gosta jugoslovanski generalni poslanik iz Strasbourga L. Belamarič in poslanik Brkovič. Društvo je lani za člane organiziralo dva izleta, in sicer smo jo mahnili 21. junija v Entschenberg, dne 13. septembra pa v vinske gorice v Ribouville (Alzacija), kjer smo obiskali tudi vinsko razstavo. Oba izleta sta lepo uspela. Dne 14. junija je naš pevski zbor nastopil v Stiring-Wendlu na proslavi 10-letnice tamkajšnjega man-doline-kluba in je bil ob tej priložnosti tudi nagrajen z diplomo. Društvo je sodelovalo v sprevodu ob proslavi francoskega narodnega praznika dne 14. julija, dne 29. novembra pa smo se polnoštevilno udeležili spominske proslave največjega narodnega praznika Jugoslavije. Proslava je bila v dvorani Boulay v Merlebachu. Po razrešitvi starega odbora je bil izvoljen novi odbor, ki ga sestavljajo: častni predsednik Ilija Koste-lac, prvi predsednik Jože Čadej, drugi predsednik Franc Zagode, prvi tajnik Mirko Višnikar, drugi tajnik Jože Knavs, prvi blagajnik Karl Cernec, drugi blagajnik Franc Jakič, prvi revizor Ivan Jamnik, drugi revizor Štefan Adamič in tretji revizor Nikola Stanič. Za društveni inventar sta zadolžena: Vid Cadej in Vili Bizjak. Dirigent zbora Avgust Rohr. Naš društveni lokal je v Ilotel-restavrantu Mine C. Bach v Freymingu. Prizadevni dosedanji predsednik Jože Čadej, ki je bil na to mesto ponovno izvoljen, se je članom zahvalil za zaupanje ter obljubil, da se bo sam kakor celotni novi odbor potrudil, da bo društvo tudi v tem letu lepo napredovalo in se živahno udejstvovalo na kulturnoprosvetnem področju. Mirko Višnikar, tajnik Iz KIIA SOCIALNA IiN ZDRAVSTVENO-iPODPORNA DEJAVNOST PROGRESIVNIH SLOVENK V poročilu o lanski sedmi konvenciji Progresivnih Slovenk, ki je bilo objavljeno v Prosveti z dne 29. decembra 1959, je tudi prikaz dela njihovega relifnega (pomožnega) odbora za čas od maja 1951 do inaja 1959. V tem času je bilo iz ‘e8a sklada razdeljenih 21.512.75 dolarjev, in sicer ustanovam in šo-am J Sloveniji 18.378 dolarjev, ameriškim dobrodelnim ustanovam 1?53 dolarjev, ameriškim sloven- skim ustanovam pa 1682 dolarjev (od tega Slovenskemu domu za stare 1.327.50 dolarja). V Sloveniji so bile njihove podpore deležne naslednje ustanove in šole. Splošni sklad za šole . . Zavodu za gluhonemo mladino Ljubljana . . Bolnišnici za duševne bolezni Polje-Ljublja-na...................... Medicinski kliniki, porodniški oddelek, pralni stroj ............... Zavodu za slepo mladino — Salkovo cepivo . Bolnišnici pa tuberkulozne v Sežani . . . Šoli v Mariboru — stroj za oblačenje gumbov . Zavodu zaostalih otrok Medicinski kliniki, kožni oddelek: stroj za plastične operacije (Elecktro Dermatome) 460.27 $ 4.206.97 $ 9.602.80 $ 3.164.28 $ 488.00 $ 75.00 $ 17.25 S 155.00 $ 208.00 $ Skupno 18.377.57 $ Če preračunamo to v devizne dinarje po uradnem tečaju s 100 % primoin (= 600 din), je to več kakor 11,000.000 deviznih dinarjev, ki so jih samo Progresivne Slovenke prispevale za naše zdravstvene, soci-cialne in šolske zavode. S temi prispevki so si naše napredne ameriške rojakinje postavile lep spomenik. Zadnjič pa smo tudi poročali o prispevkih, ki jih dajejo za naše zdravstvene zavode članice Slovenske ženske zveze v Chicagu in ki so tudi lep dokaz ljubezni do stare domovine, ki preveva naše ameriške rojakinje. ČASTNA LISTA ČLANOV SLOVENSKE NARODNE PODPORNE JEDNOTE Chicaška »Prosveta« objavlja v številki z dne 6. januarja častno listo članov Slovenske narodne podporne jednote, ki so njeni člani že več kakor 50 let. Teh članov je bilo konec decembra 1959 še 644. Med njimi je tudi 16 bivših članov glavnega odbora SNPJ. V sedanjem glavnem odboru je od njih samo še Anton Shular, ki je že 40 let član glavnega odbora, 41 let pa član odbora svojega društva. Dva med njimi sta že devetdesetletnika, tako tudi soustanovitelj SNPJ Josip Ver-ščaj. Od 12 delegatov na ustanovnem zboru SNPJ (6.—9. aprila 1904) živi samo še Frank Petrich, ki je zdaj član društva št. 615 v Los Angelesu, Calif. To sta naša fanta, bioši »Kanadčani Lojze Zdravje in »Kalifornijec« Jack Cuznar, fotografirana letošnjo zimo d Podkorenu, kjer je Cuznar doma — Troo Slovène boys: Lojze Zdravje, a former vCanadianz, and Jack Cuznar, a former zCaliforni-an«, photographecl this minier at Podkoren, mhence Mr Cuznar is a native — Voici deux gaillards Slovènes: l’ancien ^Canadien«. Lojze Zdravje, et l'ancien »Californien« Jack Cuznar, photographiés cet hiver a Podkoren. M. Cuznar en est originaire — Diese beiden Herren sind der genesene »Kanadier« Lojze Zdravje, und der frühere sKalifor-nier« Jack Cuznar, auf genommen diesen Winter in Podkoren, von mo Herr Cuznar gebürtig ist CLEVELANDSKA STRAN »PROSVETE« Ker so slovenski rojaki v Clevelandu po ustavitvi izhajanja dnevnika »Enakopravnosti« (aprila 195?) zelo pogrešali redne in sveže vesti iz Clevelanda ter so si mnogi proti svojemu prepričanju naročili konservativni dnevnik »Ameriško domovino«, je chicaški napredni slovenski dnevnik »Prosveta« uvedel od 1. januarja dalje posebno stran pod nazivom »Enakopravnost — Clevelandske vesti«. To stran piše znani slovenski novinar Anton Ša-bec, ki je bil pred tem urednik clevelandskega polmesečnika »Our Voice« — »Glas Slovenske dobrodelne zveze«. Šabec je bil lani tudi v domovini in objavlja v »Prosveti« v nadaljevanjih svoje vtise s tega potovanja pod naslovom »Razgledi po domovini«. ZLATE POROKE 9. januarja sta praznovala John in Karolina Gabrenja iz Euclida zlato poroko. Oba sta doma iz okolice Rakeka. John je bil prvi slovenski čevljarski mojster v Euclidu in več kakor 25 let tajnik društva »Cleveland« št. 126 SNPJ. Sodeloval je v vseh naprednih društvih. Imata štiri otroke in devet vnukov. — 10. januarja sta praznovala 50-lei-nico poroke Mary in Rudolf Otoničar iz Clevelanda. Rudolf je doma v Metlanah pri Blokah, Marj7 pa je iz vasi Podklanec pri Sodražici. Je tudi glavna odbornica Slovenske ženske zveze. — 16. januarja pa sta praznovala 50-letnico skupnega življenja Martin in Mary Mencin iz Clevelanda. Martin je doma iz Škocjana pri Mokronogu, Mary pa je od Št. Ruperta pri Celju. Imata 1 otroke in 7 vnukov. USPEH SLOVENSKIH HRANILNIC Slovensko hranilno in posojilno društvo za Canonsburg s sedežem v Strabane, Pa. objavlja svoje poročilo za 51. poslovno leto. Hranilnih vlog je imelo za 3,325.000 dolarjev, posojil pa je dalo za 3,227.000 do- larjev. Rezervni sklad in nerazdeljeni dobiček znašata 237.000 dol. Skupno premoženje (aktiva) je znašalo konec leta 3,862.678 dolarjev, kar je za 305.000 dolarjev več kakor leto dni prej. V odboru so sami Slovenci; predsednik je John Kmet, podpredsednik pa Anton Mavrich. — Slovenska hranilnica v Clevelandu, ki ima ime St. Clair Savings and Loan Co., prav lepo napreduje. Hranilne vloge so lani porastle za več kakor 5 milijonov dolarjev in so znašale konec leta 32,146.000 dol. Aktiva so znašala skupno 36,550.451 dolarjev. Ta slovenska hranilnica je med clevelandskimi rojaki priljubljena. OBLETNICA DRUŠTEV 23. januarja je bila proslava 50-letnice ustanovitve društva št. 218 »Columbine« SNPJ v Denweru, Colo. 14. februarja pa je bila v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu na St. Clair Ave proslava 50-letnice tamošnjega društva št. 126 SNPJ. Društvo je dobilo ob ustanovitvi 20. februarja 1910 ime »Primož Trubar«, v decembru 1925 pa se je združilo z društvom »Delavec« št. 144. Združeno društvo si je privzelo ime »Cleveland«. Na obeli proslavah je govoril glavni pred- sednik SNPJ Joseph L. Culkar. — Društvo št. 2 Kranjske slovenske katoliške jednote, ki je bilo ustanovljeno štiri leta pred ustanovitvijo KSKJ, pa praznuje letos sedemdesetletnico svojega obstoja. NAPREDOVANJA SLOVENSKIH ROJAKOV Konec decembra 1959 je imenoval guverner države Ohio Michael Di Salle clevelandskega mestnega sodnika rojaka Augusta Pryatla (Prijatelj) za vrhovnega sodnika v mestu Cleveland. — Vrhovni zdravnik SNPJ dr. John Zavertnik, sin dolgoletnega glavnega urednika Prosvete Jožeta Zavertnika, je v začetku januarja postal predsednik zdravniškega zbora v bolnišnici St. Anthony v Chicagu. — V Jolietu, 111. rojeni Anton Buchar je bil imenovan za direktorja vladne trgovinske komisije v Pakistanu. Na ta položaj ga je imenoval trgovski departement (ministrstvo) ZDA. — Slovenski rojak Ray Matjašič, fotograf pri dnevniku »The Cleveland Plain Dealer«, je bil izvoljen za predsednika lokala (podružnice) št. 1 Ameriške časnikarske bratovščine (American Newspaper Guild). — Čestitamo! itiirn/iiic/o 7 l vsako slovensko liišo slovensko knjigo i/. domovine Cenjenim naročnikom »Rodne grude« in Slovenskega izseljenskega koledarja sporočamo, da zaradi preobilice dela, posebno še v sezoni obiskov, ki je pred nami, ne moremo odgovarjati na vsako posamezno pismo niti se ne moremo vsakemu posebej zahvaliti za poslano naročnino. Veseli pa smo, če nam naročniki čim več pišejo, saj tako zvemo mnogo zanimivega iz njihovega osebnega in društvenega življenja. Posebno so nam dobrodošle pripombe, nasveti in dobronamerne kritike v zvezi z našimi publikacijami. Naročnike v ZDA še posebej obveščamo, da bomo vsako leto v decembrski številki ob naslovu na ovitku označili tudi datum plačane naročnine, kot je to pri njih navada. Dragim čitateljem naših publikacij se toplo priporočamo, da tudi po svojih možnostih pomagajo pri zbiranju naročnikov »Rodne grude« in koledarja v cilju: v vsako slovensko hišo — slovensko knjigo iz domovine! DRUGO LETO BOM NAROČILA VEC KOLEDARJEV Buhi, Min.., ZDA Pošiljam Vam 30 dolarjev za deset koledar jev. Letos je Slovenski izseljenski koledar nadvse zanimiv, tako povesti in slike iz domovine, kot iz drugih krajen, Drugo leto jih bom morala več naročiti. Najraje bi se spet znašla med Vami o Ljubljani in za stalno v lepi Sloveniji. Pran lepo Vas vse na matici pozdravljam. Letos pride k Vam na obisk večja skupina iz Chisholma, med njimi vse moje prijateljice in znanke. Kaka škoda, ker ne morem z njimiI Frances Kooacich SLOVENEC HOČEM OSTATI Wengern, Ruhr, Nemčija Sporočam Vam, da mi je »Rodna gruda«, zelo všeč. A moram Vam žal povedati, da sem te dni srečal tukaj nekega Slovenca, ki je šele dne leti v Nemčiji, pa že ne zna več govoriti slovensko. Sramota za človeka, ki tako hitro pozabi materin jezik! In še večja, če ga zataji, samo da dobi tuje državljanstvo. Jaz ga ne bom nikdar pozabil, ne zatajil; saj me je rodila slovenska mati in hočem tudi ostati Slovenec! Jožef Černič KAR JE VEC, NAJ BO V PODPORO LISTU North Chicago, 111., ZDA Prejeli boste pet dolarjev za naročnino >Rodne grude« za eno leto. Kar je več, naj bo v podporo listu, ki je tako lep in zanimiv. —< Vdani Vam Anton Mesec SEM IZ ŠKOFJE LOKE Rock Springs, Wyo., ZDA Ker mi je potekla naročnina za »Rodno grudo«, Vam pošiljam štiri dolarje, da jo bom še naprej prejemala, Iz Vaše revije zvem veliko novic iz domačega kraja. Doma sem iz Škofje Loke in sem bila pred tremi leti na obisku tamkaj, kamor se mi misli vedno rade vračajo. Jonna Poljanec NASLEDNJE LETO -300 KOLEDARJEV Chicago, UL, ZDA . Koledarje smo vse v redu prejeli in tudi d se razprodali. Če bi jih imeli oec, bi jih prodali več. Zato za drugo leto že zdaj ntiroča-ma tri sto koledarjev. Prijateljski pozdrav! Milan Medvešek Prosveta VELIKO USPEHOV PRI DELU ZA IZSELJENCE Pšerovn J CSR Zahvaljujem se Vam za redno pošiljanje »Rodne grude*, na katero se še nadalje naročam. Revija mi zelo ugaja in zelo sem vesela novic iz domačih kra-jeo. Želim Vam mnogo uspeha pri delu za slovenske izseljence. Marija Sopouchova POZDRAV JZ EGIPTA Aleksandrija Prejeli smo osem Slovenskih izseljenskih koledarjev iu Vam sporočamo, da smo zanje nakazati po banki devet egiptovskih funtov. Koledar je zelo lep in zasluzi ose priznanje. Josip Zibilich, preds. Jugoslovanskega doma HVALA ZA POZDRAV IZ -SLOVENIJE Watorschci, Belgija Prav lepa hvala za nagrado v obliki albuma »Po-zdrao iz Slovenije*. Zelo sem bila vesela lepih slik. Se posebno mi je znan mlin ob Krki, v katerega sem nekoč tudi jaz vozila. Slike dragih slovenskih krajev so me spomnile na čas, ko sem po zelenih travnikih še sama pasla kravce in ovce. Julka Feher UVRSTITE ME MED NAROČNIKE Babna polica, Stari trg, Slovenija Imel sem priložnost citati rJJD}i° »Rodna gruda*. Takoj mi je bila zelo všeč, zato prosim, da me uvrstite med Vaše naročnike. Po možnosti pošljite tudi letošnjo prvo številko. Naročnino nakaž.em po pošti. Franc Mlakar ZEMLJEVID — NAMESTO OBISKA Ambridge, iPa., ZDA Pošiljam Vam pet dolarjev za obnovitev naročnine »Rodne grude*. Prosim, da mi pošljete še zemljevid Slovenije in Jugoslavije. Ker zaradi bolezni ne morem obiskati rojstne domovine. jo bom gledal vsaj na zemljevidu. Doma sem iz tiste fare kot Ludvik Medvešek, ki ga osebno poznam in ga lepo pozdravljam! Anton Rosenberger HRANIM KOMPLETNO ZBIRKO »RODNE GRUDE. IN KOLEDARJA Cleveland, Ohio, ZDA Hvala za sporočilo, da ste v redu prejeli 54 dolarjev za naročnine Rodne grude* in da se Vaše zabeležke ujemajo z mojimi. Koledar je zelo lepo urejen in ga vsak, ki ga prebere, pohvali. Jaz imam vse koledarje od leta 1954 dalje; prav tako skrbno hranim vse številke >Rodne grude; od dne, ko je začela izhajati. Aliče Hirtich ZVESTA PRIJATELJICA Euclid, Ohio, ZDA Pošiljam Vam naročnino za »Rodno grudo*, ki nas, kot zvesta prijateljica, pride vsak mesec pozdravit. Vse nam je všeč, čtivo in slike; še posebno pa takrat, kadar gledamo slike iz rojstnega kraja Zagorje ob Savi. Obiskala sva Vas leta 1955 in od takrat sva Vaša naročnika. Leopolda in Stepe Vozel DOKLER BOM MOGLA BRATI, BOM NAROČENA NA »RODNO GRUDO. Denver, Colo., ZDA Ne mislite, da sem pozabila na naročnino »Rodne grude*. Pošiljam Vam štiri dolarje za leto 1960 in dva dolarja za tiskovni sklad. Dokler bom mogla brati in pisati, bom Vaša zvesta naročnica, Da nisem tako dolgo pisala, je kriva bolezen. 'Za l, z možem ne bova več drugače videla rojstne domovine Slovenije, kot na slikah. Zato so nama Vaše publikacije tako dobrodošle. Nikdar namreč ne bomo pozabili, da nam je mati, ko nas je pestovala, rekla: Slovenci smo! Ivana Zemlik SPOMINI NA BELO LJUBLJANO Latrobe, Pa., ZDA Slovenski koledar 1960 je vsem zelo všeč, meni pa še posebno, ker pregledujem slike, ki so mi znane z obiska leta 195?. Obujajo mi lepe spomine na belo Ljubljano in na Vaš urad, kjer sem se spričo Vaše gostoljubnosti in ljubeznivosti počutila kot doma. Tega ne bom nikdar pozabila! Upam, da se bomo še kdaj videli! Sporočam Vam še žalostno vest, da je naše društvo »Luč svobode* št. 318 izgubilo dva člana. Umrla je soproga našega predsednika Theresa Resnik in mlad rojak Johan Mikec. Društvo ju bo zelo pogrešalo in želi, da bi jima bila lahka tuja zemlja. Josephine Klapčar ČAST IN PRIZNANJE De Peu, 11!.. ZDA Pošiljam Vam naročnino za »Rodno grudo* in en dolar za tiskovni sklad. Revija je zame zelo dragocena, ker mi prinaša novice iz stare domovine in zanimiva poročila iz življenja Slovencev na tujem. Tudi Slovenski izseljenski koledar je zelo zanimiv. Čast in priznanje vsem tistim, ki sodelujejo pri njem. Letos Vas obiščem s skupino cle-oehmske federacije SNPJ. John Zugicli ISKRENO SEM VAM HVALEŽEN Svanehohn, Švedska Lepo se Vam zahvaljujem za Slove/iski izseljenski koledar in za lep album. Iskreno sem Vam hvaležen za vse skupaj. Pošiljam Vam denar za koledar in za naročnino »Rodne grude* ter Vam pošiljam lepe pozdrave iz severne dežele. Franc Abram EDINI LIST ZA NAS IZSELJENCE Eisdon, LLinburg, Belgija Pošljite, prosim, Vaš koledar in »Rodno grudo*, ki jo zelo rada prebiram, saj je edini list za nas izseljence, ki nam prinaša vesti in slike iz vseli krajev Slovenije. Pošiljam naročnino in lepe pozdrave iz Belgije. Antonija in Josef Krese HVALA, KER STE ČAKALI Cleveland, Ohio, ZDA Spoštovani rojaki pri Slovenski izseljenski matici, pošiljam Vam zaostalo naročnino za »Rodno grudo* in seVam iz srca zahvalim, da ste čakali, ne da bi list ustavili. Prosim oproščenja in še enkrat hvala za vse! Mary in Frank Kravos OBILO SREČE PRI IZGRADNJI DOMOVINE O. Bricn, Oni., Canada Pošiljam Vam naročnino za »Rodno grudo* in za Slovenski izseljenski koledar. Prilagam še en dolar za tiskovni sklad. Slovenski izseljenski matici želim v njenem rodoljubnem delu veliko uspeha, vsem Jugoslovanom pa obilo sreče pri izgradnji socialistične domovine. Rudi Ruper, TUDI MI PRIDNO DELAMO NA POLJU SLOVENSKE KULTURE Cleveland, Ohio, ZDA Pošiljam obnove naročnin za »Rodno grudo* in sporočam, da gredo koledarji dobro v promet. Tu se pripravljamo na veliko turo v Jugoslavijo in Vi boste to sezono imeli veliko dela. Vemo. da boste vse dobro uredili. Tudi mi smo pridni. Pevski zbor »Zarja* je zelo uspešno priredil Gregorče-oo »Jaz bi te že rada Ínu la* in Gobčevo 'utPlaninsko rožo*. Udeležba je bila velika in spevoigri sta ugaja- li. Tako je »Zatrja* z deli domačih skladateljev dala na slovenski oder o Ameriki spet en delček slovenske kulture. Andy Turkman¡ Tivoli Imports POZDRAVLJAM VSE SLOVENCE DOMA IN NA TUJEM Hauthalen, Limburg, Belgija Oprostite, ker sem zakasnil z naročnino. Potoval sem malo okrog, pa sem zbolel in sem moral celo o bolnišnico. Nočem pa biti brez Vaših publikacij in prosim, da mi čimprej pošljete tudi Vaš koledar. Pozdravljam vse Slovence v domovini, kakor tudi na tujem in enim kot drugim želim veliko uspeha. Johan Sikošek * * . * * * France Bevk '■"'m * K R E S Ilustriral Stane Kumar /V »Ali poznaš to? Ta trava je za rane. Ta je proti trganju. Ta tu je proti 'bolečinam v trebuhu ...« Zakašljal je, izpljunil kri in pogledal Jureta. »Ali vidiš?« Poznal je vsa zelišča in njihove skrivnosti. Le trave, ki bi njega ozdravila, ni poznal. »Zame je smrtna kosa,« je rekel. »Kadar pride tvoja ura, nič ne pomaga, pa če bi ti bila sama smrt za krstno botro. Zame je prišla.« Jure nd hotel misliti na smrt, ne govoriti o nji. Gledal je v dolino. »Prva hiša, druga hiša ...« je štel. »Ti imaš dekle,« so se Štefucu narahlo pobli-skale oči. »Tak si, da bi rad vekomaj dihal, a boš umiri mlajši kakor jaz. To si zapomni!« Jure je samo gledal in mislil. »(Nobene ženske se nisem dotaknil v svojem življemju,« je nadaljeval štefuc. »Samson je umrl zaradi ženske, kakor pravijo svete bukve, če ti je kdo razlagal iz njih. Tinac, ki je bil najmočnejši v vasi, je tudi umrl zaradi ženske ...« Tedaj je Jure napel ušesa, štefuc se je zavedel, da je rekel preveč. Nazaj ni mogel. »Zaradi ženske, zaradi tvoje matere,« je dostavil. »Kako je bilo, vesta ona dva sama,« je umolknil. Juretu je bilo, kakor da je s temi besedami segla na planino črna senca ljudi, ki žive v nižavi svoje borno, umazano življenje. Tesnobo, ki je legla inanj, je pretrgala ovca, ki je bleke-taje pritekla do štefuca. Bila je njegova. »Belka, moja Belka,« jo je ta ves vesel pozdravil in iskal po žepih, kaj bi ji ponudil. Ovca mu je s šobami šarila po njegovih prsih in ga ovohavala po obrazu. »Vidiš,« je rekel, »kako me ima žival rada. Ali ni žival pogosto boljša od človeka?« Jure je nehote pritrdil. »Kadar umrem, naj bo tvoja; pa s kakim očenašem se me spomni. Lesen križ mi postavi na grob.« Jure je prikimal. Rahla ginjenost mu je spreletela obraz. 9. Sonce je pripekalo dolge dni. Nato se je nekega dopoldneva začelo pripravljati za nevihto. Iznad obzorja so vstajali oblaki, se s šumom kopičili, kakor da jih nakladajo nevidna bitja in .jih z velikansko silo pritiskajo ina nebo. Sonce je potemnelo. Veter je popihm.il po hribu in počesal travnate bilke, da so se zasvetlikale v jeklenem blesku. »Bog nas obvaruj,« se je prekrižal Štefuc. Na Peči se je oslonil prvi val Oblakov in vrgel velikansko senco na zemljo. Ta se je polagoma umikala do obzorja. Nato se je v oblaku žabic- v stelo, kakor da se je skrižalo dvoje ognjenih / sabelj; po pečinah je zabobnelo. »■Pojdiva v bajto!« je dejal Jure. »Odkar 'pomnim, je |trikrat treščilo vanjo. Moliva, da ne bo še v četrto! Hitiva! Ce me ta ploha raztepe, me bom več dočakal jutra. Še .'tako ga ne bom.« 'Drobnica si je poiskala zavetja pod drevjem .in med skalami. Grom se je valil preko hriba; bobnelo je, kakor da se posipajo peči. Pastirja sta stekla. Štefuc je hropel in težko dohajal Jureta. Ko je prišel do praga bajte, je bruhnil kri. Jure ga je prestregel na roke in ga odnesel na ležišče. Dal mu je piti mleka, ki ga je bolnik komaj pokusil. Počasi je odprl oči; truden, .pomenljiv nasmeh se mu je zarezal okoli usten. Tedaj je treščilo v bližini bajte. Skozi odprta vrata je planil odsev zelenkastega bliska. Jure je stopil ma prag. Oez planino je divjala nevihta. Lilo je v gostih curkih. Bilo je, kakor da nevidna moč z bliski, gromom in vetrom neusmiljeno ‘tepe prirodo. Veter je zagnal dež v bajto, Jure je zaprl duri. Stene so se potresale, bruna so cvrkutala v sklepih. »Moliva!« sta zinila oba hkrati. Grmenje je navdalo Jureta s tako grozo, da je nehote padel na kolena. Ponavljal je za Šte-fucem molitev, ki jo je molila vsa vas ob slednji nevihti. In sta bolj pela ko molila. »Manja o sneli kamrici sedi, sina tenek šio na tenki srajčici za usmiljenega Jezusa ... Močno se žene, strašno grmi, zemlja se trese, ose se boji. Marija pa ziblje Jezusa z desno nogo, tako prani in govori: ,Tiho, tiho bodite rti, temni oblaki, da mi ne zbudite sinka Jezusa! In ne hodite sem na žegnano polje mojim otročičem kruha jemati Če se bo Jezus prebudil, bo n zel o roko bridki meč in vam odsekal glaoe preč ...‘« In še. Molila sta trikrat zapored. V tretje je Štefučev glas zamrl v 'besedah: »Manija pa ziblje Jezusa...« Umolknil je in tudi Jure je pogledal Štefuca ostreje v obraz. Bil je čisto miren. Oči je imel rahlo zaprte. Nagnil se je nadenj in mu prisluhnil na prsih. Zdelo se mu je, da ne diha več. Vzel je v roke njegovo desnico, ki je bila še topla. Ko jo je izpustil, je težka pala na seno. Jure se je vedel ko vdana žival, ki je izgubila svojega gospodarja in ne more verjeti ter ga po sili hoče zopet obuditi k življenju. »štefuc!« mu je dvignil glavo, »štefuc, no, vendar!« ga je klical in se skoraj jezil, kakor da se mu je oni le za šalo potuhnil. Starec je bil mrtev. Jure je stopil k vratom in jih odprl, da sta svetloba in hlad planila med lesene stene. Nevihta se je bdila pomaknila proti vzhodu. Iz daljave se je bliskalo in grmelo. Dež, ki je ovijal sosedno goro, je bil podoben belemu zastoru. Od zahoda se je jasnilo. Prikazalo se je sonce, obsijalo del planine in se blestelo na mokri, od nevihte steptani travi. Ovce so se prikazale iz zatišja in se razpasle po pobočju. Jure je gledal prirodo skozi solze, ki so mu igrale v očeh. V bajti je ležal mrlič. Zdaj je bil sam, na vsej planini sam. Naslonil je glavo na podboje vrat in glasno zajokal. Šele zdaj je do dna občutil, kaj mu je bil Štefuc. 10. Pastirji na spodnji planini so pravkar zganjali ovce na tamar, ko je planil iz grmovja Jure in padel na peščeno stezo. Bil je upeham in bled, prepadenost mu je sijala iz oči. Noge so mu krvavele. »Kje je sipravnik?« je vprašal. »Kaj je, da hočeš iz kože?« so se mu čudili pastirji. »Ali so mar prišli volkovi?« »štefuc je umrl,« je dahnil Jure iz vse sape, kar je je imel. Novica pastirjev ni pretresla. Sprejeli so jo mimo, kakor da so jo pričakovali od dne do dne. »Pa si ga morda ti umil, Jure,« je nekdo napravil nespodobno šalo. Stefučeva smrt je bila Jureta tako prevzela m razburila, da iga je norčevanje zadelo ko bodalo v srce. Bil je v trenutku ves ko živ ogenj, ki hoče sum sebe požreti; vzkipel je in pobral kamen. Pastirji so se mu postavili po robu. Dva sta se mu ukradla za hrbet in ga zgrabi 1 a od zadaj. Kamen je zlete1! na tla, Jure pa tudi. Trije so klečali na njem in ga pestili. Spravnik je s tamarja zagledal kopico, ki se Je premetavala ipo stezi. Kričal je, da mu je ohnipelo grlo, in pritekel. Pastirji so izpustili Jureta, ki se je dvignil. Krvavel je iz inosa in iz ust; ‘tak je strmel v spravnika. »Pretepač!« ga je ta nemilo sprejel. »Kaj onegaviš tod?« »Štefuc je umrli.« »Štefuc?« je spravniku za trenutek zastala sapa. »Saj res, povedal je, da umrje, še preden je odšel na j a krvnik,« se je okrenil do 'pastirjev. »Ce je umrl, saj ti ne bo ubežal,« je nato zakričal na Jureta. »Ovce pa ti lahko pobegnejo, lahko pridejo volkovi, privoščil si jih bo kak potepuh, polovili ti jih bodo razbojniki. Kaj mrlič — čreda, čreda!« Jure je stal miren ko prikovan; čutil je, kako mu ikri ledeni po telesu. Že ga je spravnik z grdo besedo in z brco napodil nazaj na planino. Sprva je tekel, nato je hodil vedno počasneje. Bil je srdit. Želel si je moči, da bi lahko dvignil težko skalo in jo z vso silo treščil na zemljo. Ruval bi smireke, pometel z njimi pastirje in še vas povrhu. Toda bil je šibak. Pesek in kamenje so ga rezali v noge, med prste se mu je zapletala dolga trava. Zdaj pa zdaj si je obrisal kri, ki mu je tekla iz ust in iz nosa. Za seboj je puščal sled krvave rose. Iz doline je vstajal mrak, v drevesu nad njim se je splašila ptica im odletela. Koča na dolenji planini je ležala v vijoličasti svetlobi. Na uho mu je prihajalo lajanje psa, drugače je bilo vse tiho. Jure je bil premočen od potu, ves izmučen od hoje, jeze in bridkosti. Prsi so se mu burno dvigale, v srcu se mu je neka j temnega napredlo v klolbec in ga težilo. Dospel je do ¡gozda, stopil med debla, med katerimi je rahlo dihala večerna tihota. Sence so se spajale druga z drugo; zdelo se mu je, da plahutajo s temnimi perutmi; plašile so ga. Vsak trenutek se mu je zdelo, da vidi mrliča pred seboj. Rajni štefuc je postoterjen begal pred njim in za njim ter vlačil za seboj celo verigo rajnikov in strahov. Prispevki v tiskovni sklati: Antonija Champa 1 dol.. Frances Zumek J dol.. Louis Železnik 1 dol.. Mary Jellar 1 dol.. Anton Mesec 1 dol., George Porok 0.50 dol., Andrew Martinčič I dol., Mary Iskra 1 dol., Ivana Zemlik 2 dol., K. Kuret 1 can. dol., Rezi Levec 200 franc, fr., Ivan Kukoviča H00 fr. fr.. Franc Kosmač 2 DM. Johan Sikošek 2 DM, Silva Kralj 1 DM, Stane Ribarič 3 DM. Rudi Šumak 2 DM. Francos Vidmar 2 dol., Frank Rupert 2 dol., Anton Richter 1 dol., John ¡Novak 0.50 dol.. Franc Bregant r> DM, Dori Uršič 3 DM, Johan Kusole 5 DM, Cvetko Černigoj 2 DM, Josie Remiitz 2 dol., Bogomir Ževart 2000 din. Iskrena hvala! I Welly on a Wisii in Slovenia Last year Nelly, too, visited Slovenia, her grandpapa s native country. Nelly is trvelve years old and, of course, goes to school. Last year, together mith her grandfather, she spent the holidays with some relatives in Slovenia. Both of them had a very good time there. Nelly had carefully prepared this sojourn. She had been busy learning Slovene in order to know all the basic words for everyday usage, so that she might be able to talk with her uncle and aunt, and with her boy cousins and girl cousins. Her grandfather had been helping her with her learning. In a special copy-book Nelly had been entering words and sentences so that she might not forget anything. In doing so she had been making the most of the little vocabularies frequently published on the >Page for the Youth« of »Rodna gruda«. Her grandfather had been most satisfied with her learning and knowledge. When Nelly met her relatives in Slovenia, she greeted them thus: zDOBER DAN, DRAGA TETKA IN STRIČEK. POZDRAVLJENI, LJUBI BRATRANCI IN SESTRIČNE, KAKO VAM KAJ GRE? STE VSI ZDRAVI? TUDI MAMICA IN OČKA VAS LEPO POZDRAVLJATA, IN BRATRANEC JIMMY. JIMMY MI JE NAROČIL, DA NAJ MU PRINESEM KAMENČKE IZ VSEH KRAJEV, KJER BOM HODILA. SEVEDA MU BOM RADA IZPOLNILA TO ŽELJO.« (*Hello dear auntie and dear uncle, hello my dear cousins — boys and girls! How are you? Horn is everybody’s health? Mum and Dad are sending you their best greetings, and so is your cousin Jimmy. Jimmy has charged me to bring him little stones from every place I should happen to visit. I shall, of course, gladly comply with his wish.«) Nelly’s cousins — girls and boys — were taking an interest in how she was doing at school. Quite truthfully she told them: *V ŠOLI SE UČIM KAR DOBRO, IMAM PA TUDI VČASIH TEŽAVE. ZELO ME ZANIMAJO ZGODOVINA, ZEMLJEPIS, PA RASTLINE IN ŽIVALI. PRI MATEMATIKI MI VČASIH KAKŠNE ŠTEVILKE MALO PONAGA JA JO IN OČKA PRAVI, DA NE BOM NIKOLI DOBRA TRGOVKA.« f»At school I am doing fairly well; but now and then I also have some difficulty. 1 am most interested in history, geography, plants and animals. As to mathematics again, certain numbers annoy me, and Dad says I shall never be good at business.«) In our next issues we are going to tell you how Nelly has tested her knowledge of Slovene, and what she has seen and experienced in this beautiful country, her grand-dad’s fatherland and as well Nelly’ second home. Nelly en visite en Slovénie L’année passée, Nelly aussi a visité la Slovénie, pays natal de son bon-papa. Nelly a douze ans et •— naturellement — fréquente l’école. L’année passée, Nelly et son grand-père ont passé les vacances chez la parenté en Slovénie. IlLs en ont bien joui. Nelly s’était soigneusement préparée pour cette visite. Elle s’était appliquée à apprendre la langue slovène pour connaître tous les mots principaux de l’usage journalier, pour pouvoir s’entretenir avec l’oncle et la tante, avec les cousins et les cousines. Le grand-père avait aidé Nelly à apprendre le slovène. Dans un cahier particulier Nelly avait inscrit des mots et des propositions pour n’en oublier rien. Dans ce travail elle avait tiré un bon parti aussi des petits vocabulaires publiés dans xRodna gruda« sur la page pour la jeunesse. Le grand-père avait été très satisfait de ces études et connaissances de Nelly. Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani En Slovénie, quand Nelly rencontrait sa parentèle, voici comment elle l’a saluée: »DOBER DAN. DRAGA TETKA IN STRIČEK. POZDRAVLJENI LJUBI BRATRANCI IN SESTRIČNE. KAKO VAM KAJ GRE? STE VSI ZDRAVI? TUDI MAMICA IiN OČKA VAS LEPO POZDRAVLJATA IN BRATRANEC JIMMY. JIMMY MI JE NAROČIL, DA NAJ MU PRINESEM KAMENČKE IZ VSEH KRAJEV. KJER ROM HODILA. SEVEDA MU BOM RADA IZPOLNILA TO ŽELJO.« (■■Bonjour, ma chère 'tante et mon cher oncle. Je Vous salue, chers cousins et cousines. Comment ailliez-Vous? Maman et Papa Vous saluent de même, et pareillement Votre cousin Jacques. Jacques m’a chargée de lui porter de petites pierres de tous les endroits où je passerai. Certes, je lui rendrai ce plaisir.«) Les cousins et cousines .s’intéressaient aux études scolaires de Nelly. Elle leur répondit conformément à la vérité: V SOLI SE UČIM KAR DOBRO, IMAM PA TUDI VCASIHI TEŽAVE. ZELO ME ZANIMAJO ZGODOVINA. ZEMLJEPIS. PA RASTLINE IN ŽIVALI. PRI MATEMATIKI MI PA VČASIH KAKŠNE ŠTEVILKE MALO (PONAGAJAJO, IN OČKA PRAVI, DA NE BOM NIKOLI DOBRA TRGOVKA.« ( Eu classe, je travaille assez bien; il est vrai, quelquefois j’ai des difficultés. Ce qui me plaît beaucoup c'est I historié, la 'géographie, les plantes et les animaux. Quant aux mathématiques, il y a parfois des nombres qui me vexent un peu, et Papa dit que jamais je ne m’entendrai bien aux affaires.«) Dans les numéros suivants nous Vous raconterons comment Nelly a éprouvé ses connaissances Slovènes, et 'toutes ses nombreuses expériences dans ce beau pays où avait été né son grand-père — le pays qui est aussi la seconde patrie de Nelly. Kelly ¿nif Itesiieli in NIouoiutMi Auch Nelly hat im vorigen Jahr Slowenien besucht, das Geburtsland ihres Großpapas. Nelly ist zwölf Jahre alt und geht selbstverständlich zur Schule. Im vergangenen Jahr hat sie zusammen mit ihrem Großvater die Ferien bei Verwandten in Slowenien verbracht. Es hat den beiden sehr gefallen. Nelly hatte sich zu diesem Besuch sorgsam vorbereitet. Sie hatte fleißig Slowenisch gelernt, um alle hauptsächlichen Wörter für den alltäglichen Gebrauch zu kennen und imstande zu sein, mit dem Onkel und der Tante, mit den Vettern und Kusinen Gespräche zu führen. Beim Lernen hatte ihr der Großvater geholfen. Nelly hatte in ein eigenes Schreibheft Wörter und Sätze eingetragen, um ja nichts zu vergessen. Dabei hatten ihr sehr auch die kleinen Wörterverzeichnisse genützt, die auf der »Jugendseite« der »Rodna gruda« erschienen waren. Großvater war mit ihrem Lernen und ihren Kenntnissen sehr zufrieden gewesen. Als Nelly in Slowenien mit ihren Verwandten zusammentraf, begrüßte sie sie folgendermaßen: »DOBER DAN, DRAGA TETKA IN STRIČEK, POZDRAVLJENI LJUBI BRATRANCI IN SESTRIČNE. KAKO VAM KAJ GRE? STE VSI ZDRAVI? TUDI MAMICA IN OČKA VAS LEPO POZDRAVLJATA, IN BRATRANEC JIMMY, JIMMY MI JE NAROČIL, DA NAJ MU PRINESEM KAMENČKE IZ VSEM KRAJEV, KJER BOM HODILA. SEVEDA MU BOM RADA IZPOLNILA TO ŽELJO.« (»Guten Tag, liebe Tante und lieber Onkel, einen schönen Gruß auch euch, liehe Vettern und Kusinen. Wie geht es Euch immer? Seid ihr alle gesund? Auch Mutti und Vati grüßen euch schön, und euer Vetter Jakob. Jakob hat mir aufgetragen, ich möge ihm Steinehen von allen Orten mitbrin-gen, die ich besuchen würde. Natürlich will ich ihm diesen Wunsch gern erfüllen.«) Nellys Kusinen und Vettern wollten gerne wissen, wie es ihr in der Schule gehe. Sie berichtete ihnen ganz wahrheitsgetreu: »V ŠOLI SE UČIM KAR DOBRO, IMAM PA TUDI VČASIH TEŽAVE. ZELO ME ZANIMAJO ZGODOVINA, ZEMLJEPIS, PA RASTLINE IN ŽIVALI. PRI MATEMATIKI MI PA VČASIH KAKŠNE ŠTEVILKE MALO PONAGAJAJO IN OČKA PRAVI, DA NE BOM NIKOLI DOBRA TRGOVKA.« (»In der Schule lerne ich ganz gut, zuweilen aber hab’ ich auch Schwierigkeiten. Sehr interessieren mich Geschichte, Geographie, Pflanzen und Tiere. Bei der Mathematik geht’s mir manchmal mit den Zahlen nicht so recht, lind Vati sagt, ich werde nie eine gute Geschäftsfrau sein.«) In den kommenden Folgen wollen wir euch erzählen, wie Nelly ihre slowenischen Kenntnisse praktisch erprobt und was sie alles in dem schönen Land gesehen und erlebt hat, aus dem ihr Großvater herstammt und das auch Nellys zweite Heimat ist. Svoje renomirane izdelke svetlo In temno pivo ter pekovski kvas priporoča Pivovarna UNION Ljubljana / Grosistično trgovsko podjetje z barvami In laki Mavrica LJUBLJANA, RESLJEVA I Telefon 21-2Z6 in 21-488 Skladišče en groš: Ljubljana, Titova 33 Reka, Aldo Colonello 6