592
f Jos.  Freuensfeld :  Sen.
ako   jim   človeško   bivališče,   sosebno   pa   bivališče   odličnih Ijudij, ne daje pomena ? —
V tem rajskem kotičku slovenske zemlje je pomišljal naš imenitni narodnjak o usodi ne sam6 malega slovenskega, nego tudi vsega slovanskega naroda; tukaj so se razvijale njegove misli ne sam6 o tega naroda minulosti, nego še bolj o njega bodočnosti; tu je svoja poslednja leta prebil mož ponosne nravi in častite osebnosti, mož, čegar sodbo so čislali Slovenci blizu in daleko. Trstenjakova beseda, dasi ni bil poslanec niti višji dostojanstvenik, izdala je več nego vsakega drugega »prvaka« njegove dobe; dobro je vedel slovenski svet, da to, kar pravi on, poteka iz bistrega uma, iz trdnega prepričanja, iz nesebičnega srca, iz čiste, rodoljubne duše. In to veljavo Davorinu nista dajala ne denar ne strah, ne mitra niti vladiko-vinstvo; izvirala in prihajala je jedino iz njegovega značaja, čistega kot zlato, vzvišenega nad vse sumnje. In na takih značajih sloni spoštovanje kakor vse javno življenje  narodovo!
(Konec prihodnjič.)
Sen.
m
inulo noč sera zopet sanjal, Dehtel je zunaj  lipov   cvet . . .
Pokojno na mrtvaškem odru
V nevzdramnih sanjah spal sem bled.
Prišli so  znanci in  prijatli,
Solzno" jim bilo je oko ; In  vsi ihteč so me kropili,
A tebe vender ni bilo.
In nesli so me v kraj pokojni, Kjer  ni  trpljenja, ni solza;
Bridko solzeč me vsi spremljali, A ti ostala si  doma.
Sladkd sem ležal  v tihem grobu .
Pozabljen trpki zemski boj. A čuj,  nekdo  prihaja k meni . . .
Zakaj mi motiš tu pokoj ?
Poklekne na gomilo mojo,
Razlega z nje se jok in  stok:
»Življenje bil je duše moje, Zakaj si  vzel ga,  mili Bog!« .
In ti si vender prišla k meni! . .
Minil je težke sanje čar ; Dehtel je lipov cvet skoz okno,
Smijal se v izbo solnčni žar.
f Jos. Freuensfeld.