436
Dopisi.
Na Dunaji 19. grudna. M. — Danes imam dve novici, ki utegnete slovenske rodoljube mikati in veseliti. Prva je, da je vlada po prizadetju gosp. dr. Toman-a poskrbela za poslovenjenje tistih uačrtov deželnih postav 7 ki jih misli našim deželnim zborom predložiti. To je pravično iu na dve straui dobro, uekaj namreč za to, ker tako še le bo res mogoče v zboru po slovensko razgovarjati se, to je, rabiti slovenščino za parlamentarni jezik, kakor zahteva enakopravnost in očitnost, nekaj pa tudi zato, ker se bo iz teh poslovenjenih predlogov s sodelovanjem d e-želuih zbornikov dalo napraviti izvrstno prestavljanje prihodnjih postav, kadar zadobe cesarjevo uzakonitev in se imajo razglasiti kakor deželne postave. — Vesela je tudi druga novica. Dne 17. t. m. na večer je namreč presvitli Cesar blagovolil vse državne zbornike pred njih odhodom slavno sprejeti na svojem dvoru. Pri ti priliki je mogočni vladar, prehajajo veliko množico svojih gostov , obstal pri marsikterem, da bi ga počastil s kako prijazno in njegovim okoliščinam in zaslugam primerno besedo, in tako je izmed kranjskih poslancov osrečil dr. L. To m a na, ter je za našega rojaka pohvalen pogovor, radostnega obličja in prijazno smehljaje se, sklenil s temi, na poprejšni Tomanov odgovor se nanašajočimi besedami: „Res Kranjci so bili vsi-gdar z vestia.
Iz Trsta 20. dec. — Spet smo novo in sicer s \ o-vensko faro v tržaškem predmestju dobili, to je, ss. Mohorja in Fortunata v Rojanu. Utemelila se pa je iz odlomov novomeške tržaške in pa občinske fare. Kar je pa vsem iSlovencom močno v srce seglo, je bil slovenski dopis, s ktereoi so rnilostivi naš škof dr. Jernej Legat utemeljenje te fare zadevnemu ljudstvu razglasiti dali. — Volitve novega mestnega odbora še niso dokoučane; uadjati se je pa vendar, da bo večina izvoljenih vladi udana. Naš domoljubni rojak gosp. \apret, c. kr. deželne sodnije svetovavec, je tudi izvoljen, kar uas neizrečeno veseli.
Iz Goriškega 10. dec. — Marsikdo bi rad očitno gorko hvalo zapel prečastitim zastopnikom našim na državnem in deželnih zborih. toda spomnivši se ..Triesterce", „Tagespošte" iu drugih sovražnic naših, si slehern misli: Čemu bi v „Novicahu možake naše hvalil, saj vsak olikan Slovenec iu menda tudi bližnji Lah in Nemec ve, da v nam sovražnih časnikih so omenjeni prvaki rodoljubov naših,   in
437
da njih prijatli grejo ž njimi in za njimi. — Kdor dobro ve, kako se je do zdaj Slovencem godilo, se ne bo dosti čudil , zakaj da so si nekteri toliko prizadjali vsaj nekaj nemški znati. Al taki so bili in so le redki. Taki pa, da bi nemščino ali laščino dobro znali, so grozno redki med nami; to ve Bog in mi. Dopisuui nam protivnih časnikov, kterim je vsak pošten Slovenec ^ultrasloven", pa vse drugače čenčajo. Taki bi se mogli, ne le nam Siovencom, nego tudi poštenim Lahom, Nemcom gnjusiti, kajti pravični ne morejo krivični ko v čislati. Mili Bog! kje je tista prenapetost? — Nahajajo se sem ter tje uradniki slovenščine nezmožni in vendar — uradujejo. Da! poznamo c. k. uradnika više oblastnije v čisto slovensko ipavsko dolino pred malo leti poslanega, ki je ob začetku le s pomočjo tolmača svoji službi kos bil; ker je pa pošten mož in se je našega jezika dobro poprijel, ga vse ljudstvo časti. ^J Jaz vsaj ga rajši imam, kot 10 rojenih Slovencov , kteri iz lenobe ali druge nečimeinosti svojo mater zaničujejo. Ako pa prosimo in zahtevamo, da se iiaša mladina v šolah slovenščine dobro uči, zahtevamo to le , da bi bila kos potrebam prihodnjih časov zadostovati. In če poleg te pravične želje tudi prosimo, da bi naši uradniki vsaj jeli po domače pisati, s čemur bi narodu jako ugodili, in sebi vero, upanje in ljubezen pridobili iu pomnožili, — kakošna je ta napetost? — Ako si za omiko ljudstva pošteno prizadevamo, da bi se zamegli zaničljivega ščavizma rešiti, in po bratovsko z drugimi avstrijauskimi narodi po časni in večni sreči slediti, kaki greh bi mogel nek to biti? Saj celo gospod Bog ne zapoveduje bolj bližnjega kot sebe ljubiti. Da se pa neki naši protivniki upajo celo od kake nevarnosti šepetati, ki bi iz slovenske strani Avstrii protila, ni samo hudobno, ampak tudi neumno; kajti saj vsak omikan mož ve lego in zvestobo Slovanov avstrijanskih. Vsem zastopnikom in prijat-lom, pa tudi protivuikom našim bodi znano, da nismo več otroci. Mi z velikimi črkami pišemo v zgodovino može, ki se za nas trudijo in skrbijo, z malimi pa, kaj nam pridobijo. Da! dokler bo Triglav svojo glavo povzdigoval v nebo, bomo mi iu naši otroci, vnuki in vnukov vnuki našim vrlim vojščakom hvalo in slavo pevali!           v              V . ... c.
Iz Wildonske okolice. Q. — Čudil sem se, da je še zmirom mogoče tožiti o poštnih uradnikih, kakor smo že žalibog večkrat! slišali. Moja besedica je pa nasprotna. Tu, med trdimi Nemci, mi še nikada ni nikdo spregovarjal, ako sem slovenske napise napisaval na Zagreb, Karlovec, Celje, Ljubljano, Dunaj itd. Pa tukaj so omikani Nemci. Stopivši toraj pred neprijaznega, nepostavnega nemškutarskega poštarja na Slovenskem bi mu zabrundal: Gospodek, če se bote tako obnašali, se bote mogli iti spet na Nemško „kul-turea učit! — Tod se je neki pravnik potepal, ki je ljudi v Wildonski okolici s tem nadlegoval, da jih je na dvoboj terjal; sedaj se je že na Dunaj pobral. Dobro je storil; drugače bi mu bili gospodje v Gradcu cenejše stanovanje odkazali.
Iz tuhinske doline 18. grudna. + — Na moj „No-vični" dopis v 45. listu je si. c. kr. kantouska gosposka v Kamniku v 48. listu odgovorila in razložila plačilo tistih 70 kr., kijih je 144 kmetom za rubežne stroške naložila. — Marsikomu se bo čudno zdelo, da je v enem okraji toliko nemarnih ljudi; na to — opustivši vse drugo — naj odgovorim le to , kar mi je eden županov povedal, rekši: „lahko, da so poslali nemške liste, kterih nobeden nas ne more razumeti.tt Ker naša gosposka le v nemškem jeziku ljudem dopisuje, zna biti, da so župani take nemške spiske prejeli, pa da niso vedili, kaj se jim zapoveduje in da po takem niso dolžnikov opomnili, da bi jim rubežen odvrnili. Potem je menda le nemščina kriva, da so mogli ljudje 70 kr. povrh plačati, ker marsikter bi bil popred raji dolg
) Tudi v 36. listo „Novicu t. I, ga je Rihenberški očitno pohvalil.
Pis.
plačal, če ga bi bili župani o pravem času opomnili, kakor da bi bil rubljenja čakal. Kakor smo iz pisanja v »Novicah" vidili, zna kamniška gosposka dobro slovenski pisati, vendar pa v uašo dolino, ker zunaj duhovščine in učiteljev ne enega ni, da bi nemški jezik dobro znal, le nemške liste razpošilja. Pa tudi nemške, včasih tako slabo na kamnu natisnjene liste nam pošilja, da jih celo nemškega jezika vajen bravec težko bere.
Iz Kranja 20. dec. = Slavna c. kr. deželna vlada nam je že dovolila napravo čitavnice. Kdaj se bo odprla, bomo povedali ob svojem času, kadar bomo s stanoval iščem gotovi.
Iz Iga poleg Ljubljane 18. dec. Sinočna noč bila je za našo vas strašna noč. Vname se pri uekem kmetu seno pod streho. Kako? — ugibuje še vsaki — in ko bi trenil, bila je tudi druga v ognji. Pa nagla pomoč s tremi gasilnicami je vendar z velikim trudom še dovelj ob času ogenj pogasnila. Zgorelo je čvetero kmetom vse poslopje in ves pridelek; reveži nimajo ne stanovanja in hrane za se ne za žival. Revščina je pa toliko veliko veča, ker zima je tukaj. — Bog jim daj kako usmiljeno in radodarno dušo. Razun pogorelcom se je gotovo našima gospod kaplanoma največa škoda zgodila , ker gorelo je tako blizo kaplanije, da se je bil že les pod streho v nji unel. Kar so v veliki zmešnjavi iu naglici hišnega orodja znosili ali čez okna zmetali, je zlo poškodovano. Končno še omenim, da bi se pri požarih gotovo manj škode godilo, ako bi vsaki po svoji (dostikrat neurnui) pameti ne delal. Bog!             Ižanski.
Iz Ljubljane 10. dec. P. (Svet in prošnja.) „Slov. Glasnik" v svojem poslednjem listu naznanja, da ga morejo učenci gimnazijskih in realnih šol, ako se ga naroči 10 iz-tisov pod enim naslovom, po jako znižani ceni za 12 gold. dobivati. Ali ne bi hotli v enaki namen po „Glasuikovemtt zgledu vsi slovenski časniki svoje naročnine primerno znižati? — Kdor pozna dnarstvene zadeve naše šolske mla-diue, zlasti za slovenščino uuete. ki je nada milejše prihodnosti , bo pa tudi vedil. da jih bo še pri vsem tem le malo v stanu zmoči tudi še tako znižano ceno. Kako bi bilo pa tudi v tem obziru zdatno pomagati? Po mojih mislih je blagi gosp. domoljub, ki je lansko leto 40 velikih slovarjev uakupil in jih šolski rnladeži razdelil , pravo djansko pot pokazal, po kteri se da zdatno pomagati revščini in slovstvu. Kaj ko bi se po tem zgledu rodoljubnih dobrotnikov toliko našlo, da bi se moglo za gimna-zijalne učence v Ljubljani 20, za realne učence 10, za gimnazijalne učence v Novem mestu 10 in v Kranji tudi 10, v vsem vkup tedaj kakih 50 iztisov vseh ali saj nc-kterih slovenskih časnikov naročiti. Koliko dušnega prida bi sčasoma priklilo domovini iz male dobrotne podpore! Kaj ko bi slehern naročnik slov. časnikov ktero desetico v ta namen svoji naročnini priložil! Založniki bodo gotovo tako dobri, da bodo tudi male zneske nabirali in v imenovani namen obračali.
Iz Ljubljane. (Naznanilo.} Tukajšnim in unanjim udom čitavnice naše se daje naznanje, da prihodnjo nedeljo, 28. t. m. dopoldne ob 11. uri bo v čitavnici letni zbor, v kterem se bo vsled družbenih postav volil tudi nov odbor za leto 1863. Vabimo tedaj častite ude, naj se obilo udeležijo zbora.                    Predsedništvo čitavnice.
— „Beseda" v nedeljo prekosila je še poprejšnje v obilosti stvari, ki so se govorile in pele, pa tudi v obilosti zbranih družbenikov, ki so z očitno zadovoljnostjo poslušali to in uuo. V tej ^besedi" je bila igra „Vilelm Tella končana , res prav dobro večidel, in izvrstno celo v nekterih nalogah, prvak pa je bil „Vilelm Teli". Živo veselje, s kterim so vsi gospodje in gospe do konca dognali krasno pa težko igro, in pozornost, s ktero je bil izvrstni Cegnarjev prevod od vseh strani sprejet, kaže nam očitno, da čitavnica ni mesto samo za zgolj veselje, temuč tudi za višo duševno hrano.    Kjer drugod imajo  čitavnice  dovelj   moči  za   tako
čitanje, naj se lotijo tudi enacega početja; porok emo jim, da bojo vstregle svojim družbenikom. Med pesmami so bile tri Vilharjeve z veliko pohvalo sprejete; dve nam je prvikrat pela gospodičnja s posebno ljubkim glasom, ki človeka močno v srce sega; četrta pesem je bila Subertova „Ve-černieaa , ki jo je pel gospod , ki ga čitavuica naša med prve svoje pevce šteje. Pa še dve posebne zanimive reči ste nam bile danes podarjene: 11 letna deklica, spremljana na goslih od dobroznanega umetnika, je na glasoviru igrala Haslingerjevo sonato v D-moll tako natanko in izurjeno, kakor da bi ji glasovir le igračica bila , in ko po končani igri ni ploska ne konca ne kraja pred bilo, dokler se ni še enkrat vsedla h klavirju, je nas razveselila z Ascherjevim „Sans Souci" galopom de Bravour, v kterem je z nježnimi ročicami plesala po klavišu, da se je vse čudilo. Pokazala je očiten talent muzični in da jo vodi skušena učiteljca. — Se drugo veselje nam je danes došlo s tem, da nam je mno-gospoštovan prijatel Prešernov bral pesem njegovo ^Slovo od mladosti44, pa nam v mičnem predgovoru tudi dokazal, kako se je rodila ona pesem, polna naukov za življenje naše. Hvala je gosp. govorniku donela od vseh strani, ki je potem nam še bral wspomin", ki ga je rajni Prešern spisal rajnemu Smoletu. — Bravci naši iz vsega tega lahko sami posnemajo, da je bila „besedaa v nedeljo res mikavna od konca do kraja. — VTeselimo se že naprej „besedett prihodnjo nedeljo in vseh drugih.
— (Poberki iz raznih časnikov.) Iz „Tagespoštea se je, kakor „Wandereru piše, vrinila pravlica v nektere dunajske časnike, da je krajnski deželni odbor „preiskavou napel zoper milostne sestre v tukajšni bolnišnici, in da bo dotična 55komisija" zlasti zoper nečloveško ravnanje v porodnišnici na noge stopila. — „Noviceu morejo iz gotovega vira povedati, da deželni odbor ni sklenil ne „un-tersuchunge" ne ^komisije"; resnica je edino to: Ko je deželni odbor letos iz rok vlade prevzel gospodarstvo v bolnišnici in s tem tudi odgovornost za vse, je ob priliki, ko je dohodke in stroške za leto 1863 prevdarjal, in glede na mnogotere pritožbe, ki jih je z besedo in v pismih slišal zastran jedil in strežbe v bolnišnici, le to vpeljal, kar je po vseh bolnišnicah od nekdaj navadno in je tudi v naši bilo, namreč: 1) da v vsaki sobi bolnišnice naj je spisek jedil vsakdanjih, da 2) vsaki dan opoldue sta zdravnik in bolnišničen uradnik pri razpartovanji jedil pričujoča, da se prepričata, kakošna in kolišna je jed, in da 3) vsak mesec, kakor inštrukcija že od leta 1816 veleva, naj bode seja vseh zdravnikov bolnišnice pod pred-sedništvom vodjevim; v teh sejah, v kterih naj se ekonomične pa tudi druge znanstvene reči pretresajo, in h kterim, ako je treba, se more tudi pozvati prednica milostnih sester, naj se piše zapisnik in ta zapisnik naj se predloži deželnemu odboru. Iz teh zapisnikov bo deželni odbor, ki je odgovoren deželnemu zboru za vse, kar se v bolnišnici godi, zvedil vse, kako in kaj, in lahko mu bo potem pravo razsoditi: ali namreč resnične napake odvrniti ali pa hudobne jezike ustaviti. To je kontrola, ktero mora dežela v svojih rokah imeti, — ktera je povsod navadna in potrebna, in ktere se nobeden pošten človek ne brani, tedaj gotovo tudi milostnim sestram ne bo zoperna. Zoper gori omenjeno laž zastran porodnišnice je pa, kakor smo slišali, sam profesor porodoslovja „Tagespoštiu pisal, naj prekliče, kar ni res.
438