Vzdržljivostni tek 149 PRILOGA Urban Praprotnik O teku … V parku Kodeljevo sedita dva bru- ca Fakultete za šport. Uživata ob pivu in razmišljata o izpitih, ki ju čakajo. Mimo priteče njun kolega, ki na glas ponavlja: “Leva, desna, leva, desna, …” Ko se oddalji, se prijatelja spogledata, skremžita obraz in v en glas rečeta: “Piflar.” Tek je ponavljajoče postavljanje ene in druge noge na tla. Pa seveda ni le to. Da se to postavljanje nog lahko ponavlja, mora kot zelo usklajen orkester delo- vati celo naše telo. Takrat je teči prava pesem. Kadar pa orkester izgubi skupni ritem, ko se en ali več inštrumentov razglasi ali začno igrati po svoje, takrat je teči prava muka. Pred dobrim letom sem sedel v zadnji vrsti predavalnice. Udeležil sem se za- nimivega izobraževanja fizioterapevtov in trenerjev, ki ga je takrat organiziral Center za medicino dela in športa pri ZVD. Kratka, približno 15 minutna pre- davanja so si hitro sledila eno za drugim in z vsakim sem bil bolj zadovoljen, da sem si vzel čas, da sem zraven in hvaležnost, da je takšno srečanje sploh organizirano. Na vrsto je prišel fizioterapevt s svojo predstavitvijo. Takrat mi je močno začelo razbijati v prsih. Izjavil je nekako takole: “Trenerji, ki učijo tehniko teka, naredijo več škode kot koristi.” V njegovo obravnavo namreč pride veliko tekačev prav zato, ker so pred kratkim začeli spreminjati tehniko teka. Sedel sem in “mirno« poslušal naprej. V prsih pa mi je še vedno močno razbijalo srce. Nekaj je bilo narobe ali z mojo predstavo, da je smiselno izpopolnjevati naš slog teka ali pa z izkušnjo fizioterapevta, ki se srečuje z nesrečnimi tekači. Na vprašanje, ali je tek nevaren, boste od fizioterapevta ali ortopeda, po mo- žnosti takšnega, ki ni tekač, dobili zelo verjetno pritrdilen odgovor. Kako pa naj ima drugačno mnenje, ko pa do zdravnikov in fizioterapevtov prihajajo skoraj izključno poškodovani tekači. Tisti brez poškodb, oziroma tisti s samo- ozdravljivimi poškodbami, se pri njih seveda ne ustavljajo prav pogosto. Gre torej za izkrivljeno podobo, ki jo imajo zaradi narave njihovega dela o teku. Ta strokovna izkrivljenost je verjetno tudi vzrok za mnoge med seboj podpirajo- če mite o škodljivosti teka za kolena, hrbtenico, srce, … Osebno menim, da tek ni nevaren. Prej nasprotno, tek je pogosto rešitev. Ne nazadnje nas ne bi bilo, če naši daljni predniki pred približno dvema milijono- ma leti ne bi bili sposobni teči daleč. Tek lahko dobrodejno vpliva na skoraj vse ravni našega bitja in bivanja. Z njegovo pomočjo v današnjem tehnološko zelo razvitem času ne tečemo zato, da bomo preživeli, ampak zato, da bomo v stiku s seboj - s svojo naravo, bolje živeli. Res pa je, da je pri dilemi, ali je tek nevarnost ali rešitev, ključen naš pristop. Večina poškodb namreč izvira iz enega, dveh ali kar vseh treh P-jev, ki lahko označujejo naš tek: prepogosto, predaleč in prehitro. Če temu dodamo še manj primeren slog teka, pa se poškodba zgodi še prej. Način našega teka namreč vpliva na velikosti sil, ki delujejo na naše telo. Vzdržljivostni tek Nekateri so mnenja, da zna telo samodejno najbolje izbrati, kakšen slog najbolj ustrezen. Moja izkušnja pa je ravno obratna. Zakaj? Poskusimo. Predlagam, da se usedete na stol brez naslonjala in štejte: “ena, dva, tri, …” Vaša hrbtenica je seveda vzrav- nana. A, ko boste šteli naprej: “…, deset, enajst, dvanajst, …” se vam bo hrbtenica slej ko prej skoraj zagotovo začela postopoma sločiti nazaj. Kateri del telesa torej izbira, kakšna je optimalna drža telesa, ko sedimo? Imajo medvretenčne ploščice kakšno besedo pri tem? Niti ne. Mišice pa ja. Mišice odločajo o tem, kako se držimo, kako se gibamo. Mišice pa izbirajo po svojih merilih. One se želijo čim manj naprezati. Žal pogosto tudi na škodo drugih delov telesa. Imajo oblast nad nami, vse dokler naši možgani ne dajo dovolj prepričljivih navodil in vzpodbud, da se obnašajo drugače. In enako je pri teku. Zato je tako zelo pomembno, da se našega gibanja zavedamo, le takrat ga namreč lahko izpopolnjujemo. Točno to pa je tudi piljenje tehnike teka. Želimo si čim bolj zmanjšati velikost zaviralnih sil, želimo si ustrezno blažiti sile reakcije podlage s stopalom, gležnjem, kolenom in kolčnim sklepom in doseči čim večji izkoristek, da se shranjena elastična energija povrne v odriv novega koraka, hkrati pa se ob tem trudimo, da posameznega dela našega telesa ne preobre- menimo. Takrat čutimo, da je naše gibanje usklajeno, da tečemo s celim telesom in da smo prav ustvarjeni za tek. Tek torej ni le stopanje z levo in desno nogo na tla. Če piflar morda pride skozi pri izpitu, še ni nujno, da bo dobro prišel skozi v življenju. Tako tudi še nismo dosegli optimalne tehnike teka samo za to, ker se najprej dotaknemo tal na pred- njem delu stopala. Tecimo tako, da bo tek naša rešitev. Tek je namreč veliko več, kot uspemo videti na prvi pogled. Vzdržljivostni tek 153 The endurance and running Abstract It is possible to define the three types of endurance perform- ance at running: speed (anaerobic) endurance, long-term (aer- obic) endurance and extreme long-term (aerobic) endurance. They are different between each other according predominant activity of energetic processes, different selection od pre- dominant fuel and differences in predominant accumulation of metabolic products. Additionally, there are some specific differences, which differentiate extreme long-term endurance from other endurance performances. These are running econ- omy, use of triglycerides as additional fuel, specific drinking and nutritional regimes before and during training and com- petition. The aim of this review is to remind reader on several specific and important factors, which influence differentiation between three types of endurance at running. Key words: velocity (anaerobic) endurance, long-term (aerobic) endurance, extreme long-term endurance. Izvleček Zmogljivost pri različnih dolgotrajnih tekih je mogoče opre- deliti s tremi med seboj različnimi vrstami vzdržljivosti: hitrostno (anaerobno), dolgotrajno (aerobno) in super (ek- stremno) dolgotrajno vzdržljivost. Med seboj se razlikujejo po prevladujočih energijskih procesih, različni izbiri goriv in različnem kopičenju presnovnih produktov. Obstajajo še bolj posebne razlike, predvsem pri superdolgotrajni (ekstremno dolgotrajni) vzdržljivosti, kjer je v ospredju pomembnost ekonomičnosti teka, izraba maščob kot goriva, posebnost prehrambnih ukrepov in pitja med samim naporom. Razlike v omenjenih značilnostih so tako velike, da so kvalitetni te- kači v teh tekaških disciplinah tako različni med seboj, da ne morejo uspešno nastopati na svetovni ravni v dveh, kaj šele v treh tekaških disciplinah, ki pripadajo različnim vrstam vzdržljivosti. Namen tega prispevka je, da bi bralca opozoril na tiste pomembne podrobnosti, ki predvsem opredeljujejo razlike med bolj in manj kvalitetnimi tekači v vsaki od treh vrst vzdržljivosti. Ključne besede: hitrostna (anaerobna) vzdržljivost, dolgotrajna (aerobna) vzdržljivost, super (ekstremno) dolgotrajna vzdržljivost. Anton Ušaj Vzdržljivost pri teku Različne vrste vzdržljivosti „ Najpreprosteje lahko vzdržljivost opišemo s hitrostjo teka na do- volj veliki razdalji: tisti, ki hitreje tečejo, so bolj vzdržljivi. S tem lah- ko definiramo tako vzdržljivost na tekmi, kot tudi pri vsakodnev- ni vadbi. Če vzdržljivost izrazimo s hitrostjo teka, potem lahko z analizo svetovnih rekordov na različnih razdaljah teka (Grafikon 1) pokažemo obstoj dveh vrst vzdržljivosti: hitrostne (anaerobne) in Grafikon 1: Analiza svetovnih rekordov v teku na srednje in dolge proge. Strmi in položni del krivulje (A) je mogoče spremeniti tako, da je novo prido- bljenim vrednostim mogoče prilagoditi dve premici, pri katerih različna strmost določa hitrostno in dolgotrajno vzdržljivost (B). 10 9 8 7 6 V ( m /s ) 0 10000 20000 40000 Razdalja (m) 2.6 2.4 2.2 2.0 1.8 Lo g ( V ) 4 5 6 7 8 9 10 Log (Razdalja) A B 154 Vzdržljivostni tek dolgotrajne (aerobne) vzdržljivosti (Grafikon 1). Obe vrsti vzdržlji- vosti predstavljata dve premici, ki se razlikujeta po svojih strmostih. Prva opisuje bolj izraženo zniževanje hitrosti na krajših razdaljah, torej hitrostno vzdržljivost, druga pa manjše zniževanje hitrosti na najdaljših razdaljah, torej dolgotrajno ali aerobno vzdržljivost. Takšen opis je sicer točen, toda pomanjkljiv. Definira namreč dve vrsti vzdržljivosti. Vemo pa, da je pri dolgotrajni vzdržljivosti po- polnoma nekaj drugega tek na 5 in 10 km in maratonski tek. Ker tega ne moremo pokazati s hitrostjo teka, lahko poskusimo dru- gače: primerjajmo uvrstitev 100 najboljših tekačev v tekih na 5, 10 km in na maratonskem teku na svetovni lestvici in v nekem izbra- nem letu. Primerjava med tekači 5 in 10 km bo pokazala, da je ne- kaj tekačev na obeh lestvicah, ki so približno podobno uvrščeni, drugi pa ne. Primerjava med 10 km in maratonom pa bo pokazala zelo malo takšnih posameznikov, čeprav so vsi »najbolj vzdržljivi na svetu«. Torej lahko sklepamo, da je vzdržljivost pri teh tekih, predvsem pa pri 10 km in maratonu precej različna. Čeprav je to aerobna vzdržljivost, obstaja jasna razlika med dolgotrajno in su- per (ekstremno) dolgotrajno vzdržljivostjo (Ušaj, 1996). Vzdržljivost pri teku je predstavljena iz treh poglavij, kot lahko predstavimo tri različne vrste vzdržljivosti. 1. Hitrostna vzdržljivost ali anaerobna vzdržlji- vost Ta sposobnost v največji meri prispeva k najvišji hitrosti teka v tra- janju približno 40 s–2 min. Biološka podlaga za to vzdržljivost so anaerobni energijski procesi: alaktatni (ANAL) (Grafikon 2), laktatni (ANLA)(Grafikon 3); in aerobni energijski procesi (Grafikon 9 in 10). ANAL energijski procesi temeljijo na obnovi razgrajenega ATP, in sicer s pomočjo razgradnje kreatin fosfata (CrP) (Grafikon 2). Proces je značilen po svoji veliki moči (Newsholme in Leech, 1988), saj pri največji moči lahko sprosti okrog 160 ml/kg*min-1 energije, izraže- ne kot ekvivalent privzetega kisika (Newsholme in Leech, 1988). Pri tem pa ga omejuje majhna kapaciteta obeh goriv: ATP in CrP (okrog 20 ml/kg energije, izražene kot ekvivalent privzetega kisika), ki zadoščata za približno 7–8 s največjega napora (Newsholme in Leech, 1988). Moč tega procesa je odvisna predvsem od aktivnosti dveh ključnih encimov: miozinskeATP-aze (ATP-aza) in kreatin fos- fokinaze (CrP-aza) (Grafikon 2). Predvsem ATP-aza se nahaja v obli- ki petih izoencimov (od ATPm-aza, do ATPh-aza). Prvi izoencim je v večji meri prisoten v hitrejših tipih mišičnih vlaken, drugi našteti pa v počasnejših vlaknih in srcu (Engel in Banker, 1986). Glavni pre- snovni produkti tega procesa so adenozin difosfat (ADP), adenozin monofosfat (AMP) in prosti fosfat (Pi). Vsi presnovni produkti imajo pomembno vlogo tudi kot signalne snovi v mišici, ki sodelujejo pri uravnavanju kemičnih reakcij glikolize. Mišice, ki vsebujejo podo- ben delež vlaken tipa I in II, so primerne za hitrostno vzdržljivost. Če intenzivnost napora ni največja možna (to je pri sprinterskem teku, poskokih ...), potem ANAL procesi ne potekajo z največjo mo- čjo. To pa je tudi pri naporih, ki sodijo v področje hitrostne vzdržlji- vosti. V tem primeru se kapaciteta tega energijskega sistema izrazi v podaljšanju trajanja teka. Tako lahko ocenimo, da ta proces igra pomembno vlogo v intervalu od 10 do 15 s, to pa je že 20–30 % trajanja teka na 400 m. Sicer pa je ocenjen delež energije iz tega vira 12 % (Preglednica 1). Njegova pomembnost je v tem, da se njegova moč uravnava predvsem z vsebnostjo goriva, pa tudi s kopičenjem presnovnih produktov lastne presnove (ADP, Pi,AMP). Prevladuje v začetnem delu teka na 400 m. A T P A D P A T P A M P C rP AT P-aza K reatin- fosfokinaza Miokinaza C r + P AT P-aza Grafikon 2: Shema ANAL energijskih procesov. V njih se sprošča ATP s pomočjo miozinske ATP-aze, njegovo obnovo pa omogoča CrP (kreatin fosfat) s pomočjo encima kreatin-fosfokinaza. Del energije, predvsem pri kratkih naporih največje intenzivnosti, največkrat tvorjenih iz nekaj gibov, se sprosti tudi iz razgradnje ADP v AMP. ANLA energijske procese predstavlja glikoliza (Grafikon 3) (Newsholme in Leech, 1988; Lehninger, 1982; Stryer, 1991). Gliko- liza poteka po presnovni poti, ki se začenja z glukozo kot gorivom in/ali glikogenom. Pri tem predvsem mišice bolj treniranih izbira- jo glikogen in ne glukozo kot glavni substrat. Vzrok za to je večja razpoložljivost glikogena. Ta se nahaja že v mišici, medtem ko pa se glukoza mora prenesti iz krvi, pri tem pa se mora še fosforilizi- rati (porabi se en ATP) (Grafikon 3, Točka 1). Ker ATP nikakor ni na razpolago pri takšnem naporu, je izbira glikogena razumljiva (Gra- fikon 3, Točka 2). Hitrost celotnega procesa je v glavnem odvisna od aktivnosti encima PFK (fosfofruktokinaze) (Grafikon 3, točka 3). Ta aktivnost je uravnavana s spremembami produkta Pi (prostega fosfata), znotrajceličnega pH, ki se izraženo zmanjšuje med ta- kšnim naporom (Newsholme in Leech, 1988). Pomembna stopnja glikolize je še tvorba 1.3-difosfoglicerata (Grafikon 3, točka 4), kjer se sprosti proton. Ta se veže z NAD (nikotin adenin dinukleotid) in tako omogoči nadaljnji potek glikolize. Pri tvorbi tri-fosfoglicerata (Grafikon 3, točka 5) in piruvata (Grafikon 3, točka 6) se ADP lahko ponovno pretvori v ATP, kar je z energijskega vidika najpomemb- nejše. Glikoliza se zaključi s tvorbo piruvata, ki ob prisotnosti en- cima LDH (laktat dehidrogenaze) omogoča vezavo s protoni iz NADH. Nastane laktat (Grafikon 3, točka 7). Kopičenje laktata ne povzroča acidoze, temveč jo glede na reakcijo zmanjšuje, saj piru- vat sprejme protone (Brooks in drugi, 1996). Kljub temu se protoni hitro kopičijo v celici. Pomembno je, da se njihova vsebnost v mi- šici povečuje v čim manjši meri. K temu prispeva aktivni prenos obeh: laktatnega iona (LA-) in protona (H+) (kotransport) iz celice s pomočjo prenašalcev, med njimi MTC (monokarboksilatnega) prenašalca. Žal je moč prenašalcev omejena, zato se oba produk- ta kopičita hitreje v mišici kot v krvi. Predvsem Pi in H+ sodelujeta pri uravnavanju glikolize med naporom in pojavom utrujenosti v mišični celici. Pri hitrostni vzdržljivosti prevladuje pomembnost ANLA energij- skih procesov in njihovih goriv. Tako je v teku na 400 m kar 63 % obnove ATP iz anaerobne razgradnje glikogena (glikoliza), v teku na 800 m pa 50 % (Preglednica 1). Pri hitrostni vzdržljivosti je po- membna vloga tudi aerobnih energijskih procesov (Preglednica Vzdržljivostni tek 155 1, Grafikon 4). Ker pa je njihova vloga prevladujoča pri dolgotrajni in ekstremno dolgotrajni vzdržljivosti, so ti procesi predstavljeni v naslednjem poglavju o dolgotrajni vzdržljivosti. V območju hitrostne vzdržljivosti, to je pri tekih na razdaljah od 400 m pa do 800 m (1000 m), se hitrost teka relativno hitro zmanj- šuje v odvisnosti od razdalje (Grafikon 1). To pa pomeni različno in- tenzivnost anaerobnih energijskih procesov, ne pa tudi aerobnih. Namreč, v območju hitrostne vzdržljivosti je intenzivnost teka tako visoka, da vsakokrat presega največjo aerobno moč tekača (Grafikon 4). Torej ne preseneča, da je pri obeh dosežena Vo2 max, ki se ohranja različen interval (Grafikon 4), medtem ko pa je aktivnost anaerobnih energijskih proce- sov različna, kar je razvidno iz izračunanega privzema kisika (kisikov deficit) (Medbo in drugi,1988; DiPrampero, 1981), ki ga pripisujemo anaerobnim energijskih procesom. Kazalec kisikov deficit se pogosto uporablja kot ocena deleža anae- robnih energijskih procesov med tekom (DiPrampero, 1981, Medbo in drugi, 1988). Ker pa je prostornina privzetega kisika odvisna od intenzivnosti teka (boljši tekači premagujejo višjo intenzivnost), pa tudi od njegovega trajanja (boljši tekači te- čejo krajši čas) ni vedno nujno, da boljši dosežejo večji kisikov deficit. Podobno nastajajo tudi razlike v kopičenju produktov v mišici in krvi. Vsebnost protonov v krvi je ob koncu teka na 400 m in ob koncu teka na 800 m približno enaka, kar je mogoče videti iz podobnih vrednosti pH po tekih 400 in 800 m (Grafikon 5). Ob približno dvakrat daljšem času, ki ga tekač potrebuje na 800 m, to pomeni manj dinamične spre- membe (Grafikon 5). Spremembe, ki so nastale med tekom, se odražajo tudi v odmoru. Najpogosteje uporabljena je mera kisikovega dolga (Astrand in drugi, 2003) ali presežka privzema kisika v odmoru (EPOC) (Brooks in drugi, 1996)). To je prostornina privzetega kisika v določenem intervalu po končanem teku (Grafikon 6), običajno tisti delež, ki presega mirovni privzem kisika v tem intervalu. To je sicer zanimiva mera, toda njena odvisnost od številnih dejavnikov povzroča težave pri razumevanju tega kazalca pri pojasnjevanju ener- gijskih procesov med naporom. Najpomembnejši so dopol- nitev zalog kisika v krvi in mioglobinu, povečana vsebnost adrenalina in povišana temperatura organizma, potem pa alaktatni in laktatni delež kisikovega dolga, ki edina neposre- dno odražata energijske spremembe med tekom (Astrand in drugi, 2003). Spreminjanje homeostaze najpogosteje ni kompenzirano. Posebej to velja za uravnavanje acidobaznega in elektrolit- skega ravnovesja v mišici in krvi. Pomemben dejavnik zmo- gljivosti je tudi izbira tiste trenutne hitrosti teka, ki bo omo- gočala največjo povprečno hitrost. Teči je potrebno tako hitro, da se utrujenost pojavi čim kasneje, blizu cilja. Ta izbira je povezana tako z razumom posameznika, kot tudi njegovimi čustvi. »Obču- tek hitrosti« vsak športnik vadi pri vsakodnevni vadbi. Zato je za vadbene pogoje dobro izdelan pri treniranih športnikih. V pogojih predštarne anksioznosti se spremenijo čustva in percepcija okolja. Povečana vzburjenost se iz »čustvenih con« centralnega živčnega sistema delno razširi tudi na razumski del, predvsem pa na podro- Preglednica 1: Relativni delež goriv pri obnovi ATP v različnih tekaških disciplinah (Newsholme 1994) CrP Glikogen AN Glikogen AER Glukoza (jetrni glikogen) Trigliceridi 400 m 12 63 25 800 m 6 50 44 1500 m 25 75 5000 m 12 88 10000 m 3 97 Maraton 75 5 20 Ultra-maraton (80 km) 35 5 60 Grafikon 3: Shema ANLA energijskih procesov. Za razlago glej besedilo (glikoliza) (povzeto po Stryer, 1991). 156 Vzdržljivostni tek čja vegetativnega živčevja in na druga manj pomembna motorič- na področja. To se odraža na spremenjeni koordinaciji, presnovi ter percepciji prostora in časa, kar lahko spremeni zavestne odloči- tve tekača med tekom. Zato se pogosto zgodi, da posameznik ne ravna po običajnih vzorcih, ki jih je pridobil pri vadbi tudi na po- membnih tekmovanjih. To pomeni drugačno uravnavanje hitrosti kot pri vadbi, običajno hitrejši začetek. Rezultat je zato različen kot pri vadbi: lahko je tek hitrejši v celoti (anksioznost lahko prispe- va k večji zmogljivosti), lahko je prehiter na začetku, utrujenost se pojavi prezgodaj in tek je počasnejši, kot bi pričakovali. Lahko pa se tekač odloči za prepočasen tek na začetku. Kasneje hitrosti ne more več spremeniti zaradi kopičenja utrujenosti. Čeprav je opisa- na značilnost pomembna tudi pri dolgotrajnejših tekih, je ključne- ga pomena pri hitrostni vzdržljivosti zato, ker napake ni mogoče »popraviti« kasneje med tekom, saj je prekratek. Razlika med tekači z večjo in „ manjšo hitrostno (anaerobno) vzdržljivostjo Pomembnost anaerobnih energijskih procesov pri hitrostni vzdr- žljivosti v teku na 400 in 800 m se kaže tudi kot razlika med različ- no kvalitetnimi tekači. Razliko je mogoče opaziti pri najvišji hitrosti (vmax) (Grafikon 7, zgoraj, levo). Ta je nekoliko višja pri tekačih na 400 m, hkrati pa tudi v večji zvezi s hitrostjo teka na 400 m. To dokazuje pomembnost anaerobnih energijskih procesov pri obeh tekih. Dodatno pa to pomembnost še podkrepi zveza med acido- zo (pH) in obema hitrostma: zveza med pH in v400 m je izražena (r = 0.49; P < 0.01), zveza med pH in v800 m pa ni izražena (r = 0.25; NS). Zvezi pomenita, da hitrejši tekači v teku na 400 m pogosteje Grafikon 4: Časovni potek energijskih procesov, izraženih v ekvivalentu Vo2, pri dveh zaporednih tekih na 400 m (levo) in 800 m (desno) z največjo možno intenzivnostjo. Testiranje je opravljeno v presledku okrog 60 min odmora. Rdeča barva označuje kisikov deficit, modra pa kisikov privzem pri vsakem od obeh tekov. 400 & 800 m t400 (s) 0 20 40 60 80 100 120 140 pH 40 0 6,9 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 400 m 47-51 s 400 m < 53-56 s Before 800 m 1:58 - 2:02 800 m 1:49 - 1:53 Grafikon 5: Časovni potek spremembe pH krvi pri 400 m in 800 m teku. Opaziti je razliko v spremembah, ki pa je odvisna predvsem od trajanja teka. Daljši tek nujno pomeni počasnejše izražene spremembe, ki se zaključijo pri podobnih vrednostih pH krvi v obeh tekih. Grafikon 6: Kisikov privzem v odmoru kot »kisikov dolg« po 800 m teku. Celoten kisikov dolg, izmerjen v prvih 300 sekundah, je razdeljen na alaktatni (v strmejšem delu) in laktatni del. Vzdržljivostni tek 157 dosežejo nižje vrednosti pH, medtem ko pa v teku na 800 m to ni tako pogost pojav. Povprečna vrednost pH je pri tekačih na 400 m podobna (7.16 ± 0.04) kot tista pri tekačih na 800 m (7.14 ± 0.04). Razlikovati pa je mogoče dinamičnost spremembe pH (ΔpH/t) (Grafikon 8). Ta kazalec se kaže kot zelo pomemben pri obeh tekih na 400 in 800 m: hitrejši tekači imajo večje znižanje vrednosti pH v časovni enoti kot tisti, ki v omenjenih tekih tečejo počasneje. To se zgodi, kljub temu da večja sprememba pH posebej v ča- sovni enoti pomeni bolj izraženo nevarnost utrujanja. Zgleda, da se skozi ta kazalec odraža tudi večja prilagojenost organizma na acidozo. Pomembnost »anaerobnih« kazalcev podpira naspro- tna nepomembnost »aerobnih« kazalcev. Opazimo jo v neizraziti povezanosti med kazalcema vzdržljivosti: LP (hitrost, ki jo določa laktatni prag) in povprečna hitrost Cooperjevega testa (vCOOP) in hitrostma teka na 400 in 800 m (Grafikon 7). Oba teka sta neizraže- no povezana z omenjenimi kazalci. 2. Dolgotrajna ali aerobna vzdržljivost Aerobni energijski procesi so temelj dolgotrajne (aerobne) vzdr- žljivosti, saj prevladujejo v tekih na razdaljah od 3000 do 10.000 m (teki na dolge proge). Značilnost teh tekov je, da se pretečejo Grafikon 7: Povezanost med največjo hitrostjo (vmax) in povprečnima hitrostma v tekih na 400 in 800m (zgoraj levo) in med pH krvi po testnem teku na 400 m in obema povprečnima hitrostma obeh tekov (desno spodaj) je izražena (glej besedilo). V nasprotju s tem je povezanost med hitrostjo, ki jo določa laktatni prag (LP) (zgoraj desno), in med hitrostjo teka v Cooperjevem testu ter povprečnima hitrostma obeh tekov (spodaj levo) neizražena. Torej oba kazalca anaerobnega dela zmogljivosti jasno kažeta pomembnejšo povezanost z obema tekoma kot oba kazalca aerobnega dela. v (m/s) 5,5 6,0 6,5 7,0 7,5 8,0 8,5 D pH /t (p H u ni ts /m in ) 6,0 6,5 7,0 7,5 8,0 8,5 9,0 v400 v800 Grafikon 8: Izražena povezanost med dinamičnostjo prirastka pH v testu 400 m (DpH/t) s povprečnima hitrostma v teku na 400 in 800 m je izrazita. 158 Vzdržljivostni tek s hitrostjo, ki je podobna tisti, pri kateri se pojavi Vo2 max (naj- večja aerobna moč). To je zgornja meja, nad katero organizem posameznika ne more več povečevati privzema kisika (Astrand in drugi, 2003). Visoke vrednosti Vo2max so značilne za vzdržljive tekače, medtem ko pa manj vzdržljivi ali netrenirani dosežejo le približno polovico vrednosti (Preglednica 2). Aerobne energijske procese tvorita Krebsov cikel in dihalna veriga (Lehninger, 1982; Stryer, 1991). Ti procesi se začenjajo z vstopom acetil koencima- A (acetilCo-A) v Krebsov cikel. Ta pa je produkt razgradnje oglji- kovih hidratov (glukoze in glikogena) skozi glikolizo, ki smo jo že omenjali pri hitrostni vzdržljivosti. AcetilCo-A se tvori iz piruvata, ki se razgradi s pomočjo piruvat dehidrogenaznega kompleksa (PDH) (presnova ogljikovih hidratov) in iz acetilCo-A, s katerim se zaključi beta oksidacija maščob (Lehninger, 1982; Boyer, 2003). Za premagovanje napora so v tem ciklu pomembne tiste reakcije, ki predstavljajo omejitev za hitrost celotnega cikla, običajno dehi- drogenaze in tiste reakcije, pri katerih se tvori CO2 (oksidacijske dekarboksilaze) (Grafikon 9). Tako so najpomembnejši encimi Krebsovega cikla pomembni tudi za vzdržljivost: sukcinska dehi- drogenaza (SDH), malatna dehidrogenaza (MDH), in citratna sin- tetaza (CS). Vzdržljivi tekači imajo v svojih mišicah večjo aktivnost teh encimov v primerjavi z netreniranimi (Preglednica 3). Za vzdr- žljivost je pomembno odvajanje produktov tega cikla, protonov, vezanih na NAD (tvori se NADH) v dehidrogenaznih reakcijah (Gra- S-CoA Piruvat piruvat dehidrogenaza AcCoA citratna sintetaza NADH sukcinska dehidrogenaza malatna dehidrigenaza Grafikon 9: Shema Krebsovega cikla ali cikla citronske kisline. Označena so mesta dejavnosti ključnih encimov. Za razlago glej besedilo (povzeto po Stryer 1991). Vzdržljivostni tek 159 fikon 9). NADH se prenese v dihalno verigo, kjer se sprostijo pro- toni (Grafikon 10). Ti se nato prenesejo preko notranje membrane mitohondrija in povečata se elektrokemijski ter koncentracijski potencial preko notranje membrane mitohondrija. Hkrati vzdolž membrane potujejo elektroni in ustvarjajo električni potencial, ki omogoča v IV kompleksu vezavo vodika in kisika v vodo s po- močjo Citokrom C. Protoni se vrnejo preko notranje membrane mitohondrija (sprosti se elektrokemijski potencial) skozi protonske kanale. Sprememba potenciala se izkoristi za fosfolizacijo (sintezo ATP) (Lehninger, 1982; Stryer, 1991). Bolj izražena aerobna presnova poteka le v mišičnih vlaknih TIP I in TIP IIA. Ta tipa vlaken prevla- dujeta v mišicah bolj vzdržljivih (Slika 2, Preglednica 3, Preglednica 5). Že prej omenjena tvorba CO2 povzroči njegovo difuzijo v kri, kjer se izmenja s kisikom, del pa se ga s pomočjo encima karbo- anhidraze v eritrocitu veže v ogljikovo kislino (H2CO3) in nato v bikarbonat (HCO3), ki je najpomembnejši pufer v krvi. Večje, kot je število mitohondrijev, večja je oksidacijska zmogljivost mišic. To zaznamo kot največji privzem kisika (Vo2max) ali največjo aerobno moč (Astrand in drugi, 2003, Noaks, 2003). Vzdržljivost pri teku na dolge proge 5000 in 10.000 m je verjetno najbolj odvisna od tega kazalca (Preglednica 2). Tako mišice porabljajo več kisika, seveda, če ga imajo tudi na razpolago. Zato je ključnega pomena veriga, ki prenese kisik z dihanjem in krvjo do mišic. Določa jo zmogljivost srca in ožilja ter dihanja (Astrand in drugi, 2003). Torej je Vo2max odvisna od aerobne presnove v mišicah in od zmogljivosti preno- sa kisika iz ozračja, s krvjo, do mišic. Preglednica 2: Največji privzem kisika Vo2max) pri tekačih na srednje in dolge proge (Astrand in drugi, 2004; Costill 1979) Tekaška disciplina Vo2 max (ml/kg*min-1) 400 m 50–55 800 m & 1500 m 75–85 5000 in 10 000 m 80–85 maraton 80–85 netrenirani 45–50 Preglednica 3: Aktivnost ključnih encimov v krebsovem ciklu je večja pri treniranih in manjša pri netreniranih tekačih (Wilmore in Costill, 1993) Netrenirani Vzdržljivi tekači SDH (mmol/kg*min-1) 9 21 MDH (mmol/kg*min-1) 45 65 CS (mmol/kg*min-1) 20 65 Dolgotrajna vzdržljivost obsega območje tistih hitrosti teka, kjer energijske potrebe zadovoljujejo pretežno aerobni energijski Grafikon 10: Shema dihalne verige. Na sliki je prikaz kemiosmotske hipoteze, s katero je mogoče razložiti tako oksidacijo kot fosforilacijo, ki potekata preko notranje membrane mitohondrija. Za razlago glej besedilo (Boyer, 2005). 160 Vzdržljivostni tek procesi. Delež anaerobnih energijskih procesov je precej manjši. Glavni vir energije za obnovo ATP predstavlja glikogen z aerobno razgradnjo (87 %), medtem ko delež iz anaerobne razgradnje gli- kogena znaša 12 % (Preglednica 1) (Newsholme in Leech, 1988). Pri teku na 10.000 m pa se aerobna razgradnja glikogena poveča na 97 %, delež anaerobne razgradnje glikogena pa zmanjša na 5 % (Preglednica 1). Pri razdaljah okrog 5000 m hitrost teka seže v območje Vo2 max (vVo2 max)(Billat in drugi, 1996), zato je od tega, koliko časa lahko nekdo zmore ohranjati takšno hitrost, tudi od- visna vzdržljivost (Billat in drugi, 1996). Vo2 max sovpada z inten- zivnostjo, pri kateri je pogosto dosežen tudi največji pretok krvi (Q) zaradi največjega minutnega volumna krvi (Astrand in drugi, 2003), torej predstavlja tudi najvišjo zmogljivost srčno-žilnega sis- tema za napor (Astrand in drugi, 2003). Pretok krvi je odvisen od utripnega volumna srca in njegove frekvence (Preglednica 4). Po- večane potrebe po kisiku narekujejo večji pretok krvi po telesu, v najpomembnejše organe. Ker pa je velik pretok povezan tudi z ve- liko hitrostjo potovanja krvi skozi kapilare pljučnih mešičkov (alve- ol) in mišičnih vlaken, to ni vedno najboljša rešitev za vzdržljivost, saj je lahko pri omenjenem pojavu izmenjava kisika neučinkovita. Neustreznost povečanja ventilacije je mogoče preveriti s poveča- njem ventilacijskega ekvivalenta za kisik. Kisik se ne izmenja v ce- loti, kar povzroči znižanje saturacije arterijske krvi s kisikom (SaO2). Znižanje saturacije s kisikom se pogosto pojavlja v mišicah pri in- tenzivnih obremenitvah, medtem ko pa znižanje SaO2 v arterijski krvi pri teku ni običajen pojav na nizki nadmorski višini. Zato je za vzdržljivost zelo pomembno uravnavanje pretoka s perfuzijo na način, da se kri skozi organe prerazporedi tako, da je oksigenacija pomembnih organov ali njihovih delov večja, tam pa, kjer to ni tako pomembno, se lahko tudi zmanjša. To ni pomembno samo zaradi lažjega prenosa kisika do celic, temveč tudi zaradi učinko- vitejšega odplavljanja presnovnih produktov iz prostorov, kjer se tvorijo. S tem se zmanjšuje tudi njihova vsebnost blizu mest tvor- be in zato lažji prenos ter razporeditev po organizmu. Pri hitrosti okrog Vo2 max ni mogoče ohranjati stacionarnega stanja (razen Vo2) in so zato spremembe nenehno prisotne. Torej je od njihove dinamike tudi odvisna dolgotrajna vzdržljivost. Ohranjanje home- ostaze se drago plačuje, na primer: vzdrževanje visoke ventilacije, ki zagotavlja Vo2 max in sodeluje pri poskusu ohranjanja pH staci- onarnega stanja v krvi s pomočjo uravnavanja delnega tlaka CO2 (Pco2) in bikarbonatneg pufra, je za dihalne mišice zelo zahtevno, Slika 1, Grafikon 11: Tekač med tekom na 1200 m. Videti je opremo za merjenje porabe kisika (Cosmed K4b), ki jo nosi med tekom. Desno so v grafikonu vidne spremembe privzema kisika (Vo2), tvorbe CO2 (Vco2) in ventilacija (VE). Med tekom tekač doživlja nenehno povečevanje vseh treh opazovanih kazalcev, posebej v zaključnem intervalu, ko je tudi hitrost teka najvišja. t (s) 0 200 400 600 800 1000 V o 2 & V co 2 ( m l/m in ) 0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 V E(l /m in ) 0 50 100 150 200 Vo2 Vco2 Ve Slika 2: Značilna razlika med slovenskim tekačem na 400 m (48 s) in 800 m (1:47) ter vrhunskim ameriškim tekačem na dolge proge (5000 m, 13:21 min; 10000 m, 27:44 min). Temna vlakna na slikah so počasna vlakna, svetla pa hitra (Ušaj in Mackova, 1990; Costill, 1979). Vzdržljivostni tek 161 saj naraščanje ventilacije privede do utrujanja dihalnih mišic že v intervalu okrog 20–30 min (Grafikon 12). Dolgotrajna vzdržljivost je tako pogojena tudi z zmogljivostjo dihalnih mišic, pravzaprav tiste hitrosti teka, pri kateri se še ohranja stacionarno stanje predvsem acidobaznega ravnovesja (Ušaj, Kandare in Starc, 2000). Ohranjanje stacionarnega stanja za pH krvi (minimalno stacionarno stanje pH – minpHss) je tisto, ki verjetno v večji meri omogoča (poleg drugih omejitvenih dejavnikov) zmogljivost v trajanju okrog 15–30 min teka. Če pa opazujemo hitrost pri najvišjem stacionarnem stanju za laktat v krvi (maxLAss), potem ta hitrost sovpada z vzdržljivostjo okrog enournega teka in se nahaja nekje v območju vsebnosti laktata med 3 in 6 mmol/l (Ušaj in Starc, 1996), čeprav se pogosto omenja 4 mmol/l (Wilmore in Costil, 1994). Obe stacionarni stanji sta značilni po naraščanju ventilacije: pri intenzivnosti maxLAss se ventilacija manj povečuje, medtem ko je pri minpHss povečeva- nje ventilacije izrazito (Grafikon 12). Razlike v povečanju ventilacije med obema stacionarnima stanjema se zdijo pomemben kazalec vzdržljivosti (Ušaj in Starc, 1996). Preglednica 4: Največji napor pri teku lahko premagujemo le z največjo zmogljivostjo srčno-žilnega sistema, ki ga predstavljajo minutni volumen srca (q), utripni volumen in frekvenca srca (Wilmore in Costill, 1994) Netrenirani Vzdržljivi Qmir (l/min) 5 5 Qmax (l/min) 21 35 UVmax (ml) 110 200 FSmir (1/min) 71 36 FSmax (1/min) 190 194 Prostornina srca (ml) 560-740 700-900 Psis/Pdia mir (mm Hg) 135/78 120/65 Psis/Pdia max (mm Hg) 210/82 210/65 Qmir in Qmax – sistemski pretok krvi v mirovanju in med najve- čjim naporom; UVmax – utripni volumen v mirovanju in med naj- večjim naporom; FSmir in FSmax – frekvenca srca v mirovanju in med največjim naporom; Psis/Pdia – kvocient med sistoličnim in diastoličnim krvnim tlakom. Razlika med tekači z večjo in manjšo dolgotrajno (aerobno) vzdržljivostjo Dolgotrajna vzdržljivost je verjetno tista sposobnost, ki je najbolj izrazito povezana z Vo2max (Preglednica 2). Tudi bolj vzdržljivi tekači se od manj vzdržljivih razlikujejo v tem kazalcu. Ta kazalec je pogojen s prenosom kisika, ki ga omogoča zmogljivost srčno- žilnega sistema in zmogljivost mišičnih vlaken, da razpoložljiv kisik porabijo. Sistemski pretok krvi (Q) je pri tem najpomembnejši ka- zalec. Njegova največja vrednost v veliki meri določa vzdržljivost (Preglednica 4). Omogoča jo velik utripni volumen srca (UV) (Pre- glednica 4). Zmogljivost aerobnih energijskih procesov v obreme- njenih mišicah je v tekih na 1500 in 5000 m tudi dejavnik, ki po- membno prispeva k razlikam med bolj in manj vzdržljivimi. V obeh tekih je pomembna dolgotrajna vzdržljivost, toda pomembnejša je pri daljšem teku na 5000 m. To lahko opazujemo pri obeh upo- rabljenih kazalcih dolgotrajne vzdržljivosti: povprečni hitrosti teka v Cooperjevem testu (vCOOP) in hitrosti teka, ki jo določa Laktatni prag (LP). Hitrost teka pri Cooperjevem testu je bolj izraženo po- vezana z obema hitrostma (Grafikon 13, levo-spodaj). Bolj izražena povezava med vVCOOP in hitrostjo teka na 5000 m (r = 0.91 ; P < 0.01) je pričakovana, saj gre tudi za podobna teka, čeprav je en opravljen na testiranju, drugi pa upošteva tekmovalne rezultate. Povezanost z v1500 m (r = 0.65; P < 0.01) pa je mogoče razložiti z nekoliko večjo vlogo anaerobnih energijskih procesov. Manj iz- ražena povezanost med LP in hitrostma obeh tekov pa morebiti pokaže, da je LP pomembnejši kazalec bolj dolgotrajnih naporov, ki sežejo že v ekstremno (super) dolgotrajno vzdržljivost. Izraženo povezanost med kazalci dolgotrajne vzdržljivosti in obeh tekov podkrepi neizraženost zveze med anaerobnimi kazalci (vmax in pH) in povprečnima hitrostma obeh tekov. Tako največja hitrost (Grafikon 13, levo zgoraj) kot tudi pH (Grafikon 13, desno spodaj) nista povezana s hitrostma na 1500 in 5000 m. Kljub temu da tudi Grafikon 12: Ohranjanje stacionarnega stanja za pH in laktat zahteva nenehno naraščanje ventilacije. 162 Vzdržljivostni tek 3. Ekstremno (super) dolgotrajna vzdržljivost Zahteve maratonskega in daljših tekov se odrazijo na značilnostih mišičnih celic. Prevladuje počasen tip mišičnih vlaken (TIP I) (Pre- glednica 5). Ta tip je prilagojen za premagovanje nizko intenziv- nega in dolgotrajnega napora, saj prevladujejo aerobni energij- ski procesi (Wilmore in Costill, 2004). Ta tip vlaken obdaja večje število kapilar kot TIP II. S tem je omogočena boljša prekrvljenost in manjša difuziska razdalja za kisik. Mišice hkrati uporabljajo oglji- kove hidrate in maščobe, kar omogoča varčevanje z glikogenom (Wilmore in Costill, 2004; Costill, 1979). Aerobni energijski procesi so praktično edini vir energije pri eks- tremno dolgotrajnih naporih, ki trajajo več ur nepretrgoma. Toda zaradi nizke intenzivnosti, ki seže največ do 80 % Vo2 max, je ce- lotna veriga prenosa in privzema kisika v organizmu tekača manj pomembna kot pri krajših in bolj intenzivnih tekih na srednje in dolge proge. V ospredje namreč pride ekonomičnost teka, ki ga predstavlja čim manjše sproščanje energije med tekom (Grafikon 15) in zato tudi čim manjša poraba kisika pri enaki submaksimalni hitrosti teka (Costill, 1979, Shephard in Astrand, 1992). Običajno se maratonski tekači razlikujejo pomembno od ostalih tekačev po tej značilnosti tudi zato, ker imajo majhno telesno maso (Shephard in Astrand, 1992). Ta jim omogoča zelo visoke relativne vrednosti Vo2max (Preglednica 2), čeprav nimajo tudi največjih absolutnih privzemov kisika (Costill, 1979). Grafikon 13: Povezava med povprečno hitrostjo v Cooperjevem testu (vCOOP) (levo spodaj) in hitrostma v1500 in v5000 je izražena (glej besedilo) in nekoliko bolj intenzivna s v5000. Povezava LP z v1500 je manj izražena (zgoraj desno) (glej besedilo). Zveza med največjo hitrostjo (vmax) in hitrostma v1500 in v5000m ni izražena (levo zgoraj). Podobno tudi drugi kazalec (pH), povezan z aktivnostjo anaerobnih energijskih procesov, ni povezan z obema hitrostma (desno spodaj). v (m/s) 4,8 5,0 5,2 5,4 5,6 5,8 6,0 6,2 6,4 6,6 D pH /t (p H u ni ts /m in ) 6,0 6,5 7,0 7,5 8,0 8,5 9,0 v1500 v5000 Grafikon 14: Povezanost med dinamičnostjo znižanja pH krvi v anaer- obnem testu (ΔpH/t) in povprečnima hitrostma v1500 in v5000 m (glej besedilo). med tekom na 1500 in 5000 m redno prihaja do acidoze, ta ni pri- sotna skozi večji del teka, predvsem v tekih na 5000 m. To morda dokazuje izražena povezanost med dinamičnostjo sprememb pH (ΔpH/t) in hitrostjo teka na 1500 m (r = 0.63; P < 0.01), ne pa tudi s hitrostjo 5000m, pri katerem je povezava neizražena (Grafikon 9). Vzdržljivostni tek 163 Grafikon 15: Različno sproščanje energije med tekom, ki izvira iz različnega privzema kisika daje prednost tistim, ki pri enaki hitrosti teka sprostijo manj energije in privzamejo manj kisika. Podobno pomembna je tudi presnova obremenjenih mišic, po- sebej pa poraba (oksidacija) in izbira goriv za aerobne energijske procese. Relativno nizka obremenitev ne potrebuje več samo hitrih biokemijskih reakcij, ki bi bile odvisne od razgradnje gliko- gena in glukoze, čeprav aerobna razgradnja glikogena predstavlja 75 % energijskega deleža, oksidacija glukoze 5 % in maščob 20 % (Preglednica 1) (Newsholme in drugi, 1984). Počasnost aerobnih procesov omogoča tudi razgradnjo maščob iz maščobnih celic v mišicah in podkožju, ki pa na enoto mase sprostijo kljub svoji rela- tivno počasni razgradnji več energije kot ogljikovi hidrati (Grafikon 16) (Newsholme in drugi, 1994; Costill, 1979). Maščobe v maščevju (trigliceridi) se sprostijo ob delovanju hormonov adrenalina in glu- kagona, ki se vežeta na receptorje maščobnih celic. Pri treniranih je pomembno sproščanje kar v mišičnih vlaknih, kjer se nahajajo lipidne kapljice. Sproščeni glicerol in proste maščobne kisline se prenesejo v mitohondrij, kjer se skozi beta oksidacijo tvori acetil- Co-A (Grafikon 9). Tvorjeni acetilCo-A vstopa v Krebsov cikel skupaj s tistim acetilCo-A, ki nastane z razgradnjo piruvata (Grafikon 9). Pri tej razgradnji se tvori tudi manj CO2, medtem ko pa se pri takšni presnovi porabi nekoliko več kisika. To pa pri takšnem naporu ne predstavlja težave. Vse to omogoča, da se v celotnem energijskem deležu nekoliko spremeni razmerje med porabo ogljikovih hidra- tov in maščob v korist slednjih (Grafikon 17). To še ne pomeni, da so maščobe prevladujoč vir energije. Pojav namreč omogoči, da se poraba ogljikovih hidratov nekoliko zmanjša, kar omogoča po- daljšanje intervala do trenutka, ko so ogljikovi hidrati tako izčrpani, da povzročajo pojav utrujenosti, ki je tako značilen pojav pri teku v maratonu. Torej je počasnejše črpanje glikogena v mišicah, pa tudi v jetrih, zelo pomemben dejavnik ekstremno (super) dolgotrajne vzdržljivosti, saj učinkuje tudi na morebiten pojav hipoglikemije v krvi, ki pa hitro vodi do utrujenosti in tudi pomembno učinkuje na to vrsto vzdržljivosti (Wilmore in Costill, 1994; Noaks, 2003). Grafikon 16: Beta oksidacija maščob omogoča pri maratonu in eks- tremno dolgotrajnih tekih tisti vir energije, ki pomembno nadomesti ogljikohidratni vir. Za razlago glej besedilo (Prirejeno po Boyer, 2005). Počasnejša razgradnja ogljikovih hidratov povzroča tudi manjšo tvorbo laktata. Pojav lahko opazimo pri večstopenjskem obreme- nilnem testu (Slika 3). Vsebnost laktata se v odvisnosti od hitrosti teka povečuje v značilni krivulji. Njen položaj v diagramu (Grafikon 19) in oblika krivulje v veliki meri odraža različno vzdržljivost po- sameznika. Nižja vsebnost laktata v krvi pri enaki zmerni hitrosti lahko pomeni: da je tvorba laktata manjša, da je poraba laktata ve- čja, da je tvorba manjša in poraba večja. Tvorba laktata se pri enaki subaksimalni hitrosti lahko zniža, če se presnova spremeni v smeri večje porabe maščob in zmanjšanja porabe ogljikovih hidratov in/ ali zaradi povečane oksidacije laktata (Brooks in drugi, 1996). Če pa se celotna potrebna energija pri enaki hitrosti zmanjša, potem je zaradi tudi zmanjšanja aktivnosti glikolize znižana tvorba laktata. Poraba laktata se lahko poveča zaradi večjega števila mitohon- drijev, izboljšanega prenosa iz mišičnih vlaken v kri in po telesu v druge mišice in/ali organe, ki laktat razgrajujejo (Brooks in drugi, 1996). Vsebnost laktata se običajno zniža v območju intenzivnosti pri vadbi in pri nižji intenzivnostih, vendar pa nikakor ni izjema, da se to zgodi tudi pri višjih intenzivnostih, kakor so običajno upora- bljene pri vadbi. K podaljšanju trajanja tako dolgotrajnega teka prispevata tudi dva prehrambna ukrepa: pitje ogljikohidratnih napitkov med tekom in glikogenska dieta pred tekmovanji (Newsholme in drugi, 1994; Costill 1979). Preizkuša se tudi alternativna pot: navajanje organiz- ma na nizko ogljikohidratno dieto in poudarek na prehrani, bogati z maščobami. Vsi našteti ukrepi v zvezi z ogljikovimi hidrati omo- gočajo povečanje vzdržljivosti, če so povezani z napori trajanja 2–3 ure (Newsholm in drugi, 1994; Costill, 1979). Sestava napitkov in njihovo odmerjanje pred in med tekom mora biti prilagojeno potrebam posameznika, zahtevam tekmovanja ali vadbe in okolj- skim pogojem (Wilmore in Costill, 1994). Cilji so ohranjanje gosto- te krvi (hidracija), ohranjanje nespremenjene vsebnosti glukoze v krvi (preprečevanje hipoglikemije) in preprečevanje hiponatrije- Preglednica 5: Razlike v deležu (%) površine tipa mišičnih vlaken, ki razlikujejo vzdržljive tekače na dolge in srednje proge od netreniranih ali tistih, ki tekmujejo na kratkih razdaljah (šprint) (Costill, 1979) Netrenirani Šprint Srednje proge Dolge proge in maraton TIP I (% ) 40–80 20–30 40–80 60–95 TIP II (%) 60–20 80–70 60–20 40–5 164 Vzdržljivostni tek mije. Napake pri izbiri sestave napitkov niso izjema niti pri izku- šenih tekmovalcih v maratonu. Prikazan primer nekega testnega teka z enakomerno hitrostjo (Preglednica 6, Grafikon 20) to tudi dokazuje. Maratonci so ga premagali tako, da so uporabili obi- čajne odmerke. Rezultati kažejo, da sta kljub izkušnjam vsaj dva naredila napake: maratonec D zaradi utrujenosti, ki je verjetno iz- virala iz hipoglikemije v 20 km teka (napaka pri odmerkih pitja in vsebnosti glukoze v napitku), maratonec A zaradi utrujenosti, ki verjetno izvira iz hipoglikemije v 30 km teka (napaka pri odmerkih pitja in vsebnosti glukoze v napitku). Posebnost tega poskusa je bil maratonec B, ki je kljub majhni količini napitka ohranjal vsebnost glukoze in se je izognil utrujenosti do konca teka. Maratonec C je verjetno edini primerno prilagodil odmerke napitka tudi s tem, da je v zadnjem 10 km odseku zaužil poleg napitka tudi ogljikohi- dratni koncentrat, ki ga redno uporablja v zadnjem delu takšnih tekov. Ta izbira temelji na lastnih izkušnjah in je glede na rezultate tega poskusa sodeč tudi ustrezna. Preglednica 6: Spremembe v prostornini plazme in telesni masi med 30 ali 20 km tekom Tekač Pretečena Razdalja (km) Količina zaužitega napitka (ml) Sprememba prostornine plazme (%) Spremem- ba telesne mase (kg) A 30 1308 -17 -3 B 30 558 -20 -3 C 30 1396* -9 -3 D 20 574 -19 -2 *Tekač je po 20 km poleg napitka zaužil gel. v (km/h) 9 10 11 12 13 14 15 O ks id ac ije (g /m in ) 0 1 2 3 4 5 6 A OHox A MASCox B OHox B MASCox C OHox C MASCox Grafikon 17: Primerjava oksidacije ogljikovih hidratov (OH) in maščob (MASC) med kvalitetnima maratoncema (A in B) in enim srednje kvalitet- nim tekačem (C). Opaziti je predvsem razliko med obema maratoncema in tekačem, ki porablja v veliko večji meri ogljikove hidrate in v manjši meri maščobe. 0 50 100 150 0 50 100 150 200 M as a je tr ne ga g lik og en a (g ) M as a m iš i eg a gl ik og en a (g ) čn 0 40 80 120 160 200 240 0 40 80 120 160 200 240 85% Vomax2 75% Vomax2 Trajanje (min) Trajanje (min) 85% Vomax2 75% Vomax2 Grafikon 18: Dinamičnost porabe glikogena iz jeter in iz mišic med različno dolgotrajnimi teki. Višja intenzivnost teka, izražena kot delež Vo2max, povzroči bolj izraženo črpanje zalog glikogena tako v mišicah kot tudi v jetrih (Prirejeno po Noaks in drugi, 2003). Vzdržljivostni tek 165 Grafikon 20: Vsebnost glukoze med 30 ali 20 km tekom z enako hitrostjo in z različnimi režimi pitja ogljikohidratnih napitkov. Med štirimi maratonci je pri maratoncu A kljub pitju (1308 ml) prišlo do hipoglikemije in utrujenosti, pri maratoncu B hipoglikemija ni izražena kljub najmanjši prostornini zaužitega napitka (558 ml). Maratonec C je zaužil največ napitka (1396) in v zadnjih 10 km zaužil še ogljikohidratni gel. Pri njem ni prišlo do pojava utrujenosti. Maratonec D je zaključil tek pri 20 km zaradi utrujenosti. Hipoglikemija je verjetno posledica majhne prostornine zaužitega napitka (Preglednica 6). Poseben izziv pri tovrstnih naporih predstavlja uravnavanje pre- snove vode in elektrolitov (Shephard in Astrand, 1992). Obe zna- čilnosti učinkujeta na vzdržljivost. Med tovrstnim naporom je pri uravnavanju temperature telesa bolj ali manj izraženo potenje, ki z dolgotrajnim izločanjem vode zmanjšuje prostornino plazme (Shephard in Astrand, 1992, Noaks, 2003). Hlajenje se s tem zmanj- ša in povečuje segrevanje jedra, kar povzroča zmanjšanje zmoglji- vosti in povečuje utrujenost (Grafikon 21). Dodatno se povečuje viskoznost krvi, kar vsekakor ne prispeva k večji vzdržljivosti. Po- veča se vsebnost nekaterih elektrolitov, medtem ko pa se zaradi potenja znižuje vsebnost natrija (Na++) v krvi (Noaks, 2003). To na- rekuje redno pitje, ki bo zadostilo po zadostni prostornini zaužite vode, ogljikovimi hidrati in natriju (Noaks, 2003). Ker se zaužijejo vsi trije hkrati, je potrebno zadostiti dejanski in trenutni potrebi vseh treh, sicer se lahko zmanjša vzdržljivost. Razlike med tekači z večjo in manjšo ekstremno (super) dolgotrajno vzdržljivostjo Glede na to, da je ekonomičnost teka tako zelo pomembna v tako dolgih tekih, je manjša telesna masa tisti dejavnik, ki pomemb- no razlikuje vrhunske tekače v maratonu od tistih, ki ne dosegajo kvalitetnih tekmovalnih rezultatov. Ta prispeva k manjšemu spro- ščanju energije pri teku in poveča relativno Vo2max (Preglednica 2), kar je v maratonu in daljših tekih zelo pomembno. Tako je na primer telesna masa najboljših kenijskih maratoncev 57 ± 4 kg pri rezultatih okrog 2:07 ure in starostjo 27 ± 4 leta. Tako je največji relativni privzem kisika (Vo2max) pri kvalitetnih maratoncih dokaj visok (Preglednica 2), medtem ko pa tekači v ekstremno dolgih tekih nimajo tako visoke Vo2max, saj je zaradi dokaj nizke hitrosti teka to nepotrebno. Poseben pomen ima tudi znižanje porabe glikogena v mišicah. Sklep „ Tri vrste vzdržljivosti: hitrostna (anaerobna), dolgotrajna (aerob- na) in super-dolgotrajna (ekstremno-dolgotrajna) vzdržljivost temeljijo na dveh različnih energijskih procesih anaerobnemu Slika 3: Tekač med večstopenjskim obremenilnim testom na tekoči preprogi. Grafikon 19: Grafikon prikazuje tri različno vzdržljive posameznike: kvalitetnega tekača v smučarskem teku (good cross sountry), kvalitet- nega maratonca (elite marathoner) in – kot je videti iz grafikona – tudi rezultat testiranja vrhunskega slovenskega maratonca Vindiš Mirka tik pred Olimpijskimi igrami v Seul-u (leta 1976). Laktatne krivulje se zaradi večje vzdržljivosti nahajajo v smeri desno in navzdol. V (km/h) [L A ] ( m m ol /l ) 166 Vzdržljivostni tek in aerobnemu. Na tak način je mogoče opisati samo hitrostno (anaerobno) in dolgotrajno (aerobno) vzdržljivost. Ker pa se tekači razlikujejo tudi v ekstremno dolgotrajnih naporih, ki nimajo ravno veliko z dolgotrajno vzdržljivostjo, čeprav temeljijo na enakem ae- robnem energijskem procesu, smo poiskali tudi tiste značilnosti, ki razlikujejo super-dolgotrajno (ekstremno dolgotrajno) vzdržljivost od dolgotrajne (aerobne) vzdržljivosti. Te druge značilnosti najde- mo v ekonomičnosti teka, večjem deležu maščob kot goriva, vlogi termoregulacije med tekom in pomembnostjo pitja pred in med tekom ter pomembnostjo prehrambnih ukrepov ob pripravi na tekmovanje. Omenjene različne značilnosti tekačev in ukrepi, ki jih uporabljajo, omogočajo premagovanje zelo različno dolgotrajnih tekov. Reference „ Astrand PO, Rodahl Kaare, Dahl HA in Strome SB (2003). 1. Textbook of work physiology. Human kinetics, Champaign, Illinois. Billat VL in Koralsztein JP (1996). Significance of the velocity at Vo2max 2. and time to the exhaustion at this velocity. Sports medicine, 22:90– 108. Boyer R (2005). 3. Temelji biokemije. Študentska založba (prevod), Ljublja- na. Brooks G A, Fahey TD in White TP (1996) 4. Mayfield publishing company, Mountain View, California. Costill DL (1979). A scientific approach to distance running. LosAltos, 5. Track & Fiekd News. DiPrampero P E (1981). 6. Energetics of muscular exercise. Rev. Physiol. Bio- chem. Phyrmacol, 89: 143–222. Engel AG in Banker BA (1986). 7. Miology. McGraw-Hill Bok Company, New York, New York. Lehninger AL (1982) 8. Principles of biochemistry. Worth publishers Inc., New York, New York. Medbo JI, Mohn A-C, Tabata I, Bahr R, Vaage O in Sejersted OM (1988). 9. Anaerobic capacity determined by maximal accumulated O2 deficit. J Appl Physiol 64:50–60. Newsholme E. in Leech T (1983). 10. Biochemistry for the medial sciences. John Willey & Sons, Chicester, England. Newshome E., Leech T. in Duester G (1994) 11. Keep on running. John Wil- ley & Sons Ltd., Chichester. Noaks TD (2003) 12. Lore of running. Human Kinetics, Champaign, Illinois. Shephard RJ in Astrand PO (1992). 13. Endutrance in sport. Blackwell scien- tific publications, London. Stryer L (1991). 14. Biokemija. Školska knjiga, Zagreb, 1991 (prevod). Ušaj A Raziskovalno in laboratorijsko delo v Laboratoriju za biodinami-15. ko (2011). Šport, 3-4;149–156. Ušaj A (1996). 16. Osnove športnega treniranja. Fakulteta za šport, Ljublja- na. Ušaj A in Starc V (1996). Blood pH and lactate kinetics in the assesment 17. of running endurance. Int J Sports Med, 17(1); 34–40. Usaj A, Kandare F in Starc V (2000). Changes in blood pH, lactate con-18. centration and pulmonary ventilation during incremental testing pro- tocol on cycle rgometer. Pflugers archiv – European Journal of Physio- logy, 439(3); R220–R221. Ušaj A. in Mackova EV. (1990). 19. Zveza med spremembami treninga, spo- sobnostmi in fiziološkimi značilnostmi tekačev na 800 m. Inštitut za kine- ziologijo, Ljubljana in Fakulta telesny vichovy, Praga. Wilmore JH in Costill DL (1994). 20. Physiology of sport and Exercise. Human kinetics, Champaign, Illinois. prof. dr. Anton Ušaj Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Laboratorij za biodinamiko anton.usaj@fsp.uni-lj.si Trajanje do utrujenosti (min) 0 10 20 30 40 50 60 70 35 36 37 38 39 40 41 Ohlajani Kontrolni Ogrevani E so p ha ge al T em p .( o C ( Grafikon 21: Učinek povečevanja telesne temperature na vzdržljivost v okolju s povečano temperaturo. Primerno ohlajanje telesa omogoča večjo zmogljivost v takšnih okoliščinah. Vzdržljivostni tek 167 Who are they and how is the life of Slovenian recreational runners or- ganised? Abstract Running is a recreational activity practised by most Sloveni- ans. The aim of the contribution is to find who are the people who devote more or less of their spare time to running. We would like to establish the differences between them and the average adults in Slovenia in terms of socio-demographic and econom- ic parameters as well as lifestyle. The study sample consisted of 1,339 Slovenian recreational runners and 774 randomly selected inhabitants of Slovenia aged between 18 and 65. The method used was surveying. The results show that the Slovenian runners differ very strong- ly not only from physically inactive adult Slovenians but also from the average randomly selected adults in Slovenia. Running is a domain of educated people (more than two- thirds of them hold a higher or university degree) with a good economic status who mostly live in towns. On average, each week they run 3.4 times a week and cover a distance of 35.7 km. They live a fuller life (visit cultural events more frequently, engage in more relaxation activities, more active holidays) and a healthier life (less smoking and alcohol) than other adults in Slovenia. With all the positive effects of the ‘running’ life, the results lead us to conclude that there is a latent risk of addiction to running and of exaggeration, especially among well-trained runners. Key words: recreational running, socio-demographic data, lifestyle Izvleček Tek spada med rekreativne dejavnosti, s katerimi se ukvarja največ Slovencev. Namen prispevka je ugotoviti, kdo so lju- dje, ki večji ali manjši del svojega prostega časa namenjajo teku. Ugotoviti želimo, v katerih socialno-demografskih in ekonomskih parametrih ter v načinu življenja se razlikujejo ob povprečnih odraslih ljudi v Sloveniji. Vzorec preiskovan- cev je sestavljalo 1339 slovenskih rekreativnih tekačev in 774 naključno izbranih prebivalcev Slovenije v starosti med 18 in 65 leti. Uporabljena je bila metoda anketiranja. Rezul- tati kažejo, da se slovenski tekači zelo močno razlikujejo ne le od športno neaktivnih odraslih Slovencev, ampak tudi od povprečja naključno izbranih odraslih ljudi v Sloveniji. Tek je domena izobraženih ljudi (več kot 2/3 z višjo in visoko iz- obrazbo) z dobrim ekonomskim statusom, ki v večini živijo v mestih. V povprečju tečejo 3,4-krat tedensko in pretečejo 35,7 km. Živijo bolj polno življenje (pogostejše obiskovanje kulturnih prireditev, več sprostitvenih dejavnosti, aktivnej- ši dopust) in bolj zdravo (manj kajenja, pitja alkohola) kot ostali odrasli prebivalci Slovenije. Ob vseh pozitivnih učin- kih »tekaškega življenja« pa je na osnovi podatkov o športni dejavnosti pri posameznikih iz skupine najbolje treniranih tekačev mogoče sklepati tudi na latentno nevarnost zasvo- jenosti in pretiravanja s tekom. Ključne besede: rekreativni tek, tekači, socialno-demografski podatki, življenjski slog. Branko Škof Kdo so in kako imajo urejeno življenje slovenski rekreativni tekači? Uvod „ Čeprav ima človek dolgotrajni tek v svojih genih (Bramble in Lie- berman, 2004; Lieberman in Bramble, 2007), razviti svet in sodob- ni človek v njem šele v zadnjih treh – štirih desetletjih odkrivata njegov prvinski pomen. Tek je postal sredstvo in pot do telesne pripravljenosti, zdravja in dobrega počutja sodobnega človeka – preživetja. Danes je tek svetovna revolucija in 'blagovna znamka' zdravega načina življenja – ena od najpomembnejših oblik giba- nja. To še v največji meri dokazuje naraščanje popularnosti mara- tonskega teka med ljudmi vseh starosti in sposobnosti po celem svetu. Udeležba na enem od največjih – Londonskem maratonu se je kljub velikim omejitvam v zadnjih 30-ih letih (večletna pred prijava, ustrezen rezultat, institucionalna povabila itd.) povečala od 7000 na 35.000. Na splošno se število udeležencev cestnih in drugih tekov v zadnjih 10 letih povečalo za več kot 50 % (Roberts in Maron, 2005). Tudi Slovenijo je v zadnjih 15 do 20 letih zajela evforija teka. Če- prav imamo v Sloveniji zelo bogato tradicijo teka in tekaških pri- reditev (Teki trojk, krosi za pokale Dela), množičnih prireditev v vzdržljivostnih dejavnostih (dolgoletna akcija Brazde vzdržljivosti, smučarsko tekaški maratoni na Blokah in Trnovski planoti, kole- sarski maraton Franja itd.) in smo narod planincev in gornikov, je 168 Vzdržljivostni tek zagon teka oziroma zdravega načina življenja s tekom nedvomno poseben fenomen. Po podatkih slovenskega javnega mnenja spada tek med rekrea- tivne dejavnosti, s katerimi se ukvarja največ Slovencev (Pori, Sila, 2010). V Sloveniji bolj ali manj redno teče okrog 30.000 odraslih ljudi – torej okrog 2 % odrasle slovenske populacije. Če te številke glede na delež števila prebivalstva primerjamo s številom teka- čev v drugih državah, kaj hitro ugotovimo, da smo Slovenci glede športne rekreacije zelo osveščen narod in tudi narod tekačev. Pri- mer Ljubljanskega maratona to dejstvo najbolj potrjuje. Na Lju- bljanskem maratonu 2013 je teklo skoraj 20.000 tekačev različne starosti, kar je 1 % slovenske populacije. Na Pekinškem maratonu bi moralo tako teči 13 milijonov Kitajcev, da bi dosegli slovensko tekaško vnemo. Število nastopajočih se je od prve izvedbe leta 1996 do leta 2013 povečalo od 673 na skoraj 18.000 (za 30 krat!), kar je izjema tudi v svetu. Na ta račun se spreminja tudi zdravstvena podoba naše družbe in družb razvitega sveta. S tekom (s telesno aktivnostjo) se zmanjšu- je tveganje razvoja kroničnih nenalezljivih bolezni (najpogostejše med temi so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen tip 2, rak na dojkah in debelem črevesju) in prispeva k podaljšanju življenjske dobe (Min-Lee idr.,2012; Wen idr., 2011). Na preprečitev, upočasnje- vanje ali omilitev poteka kronične nenalezljive bolezni seveda ne vplivamo samo s prelivanjem znoja v telesni dejavnosti, temveč so prav tako pomembni še drugi vedenjski dejavniki – dejavniki zdra- vega načina življenja: ustrezne prehranjevalne navade, opuščanja slabih navad (kajenje, alkohol itd.), manj stresa. Toda znano je, da se telesno aktivni ljudje prehranjujejo bolj zdravo, bolj obvladujejo stres, manj kadijo itd. (Škof, Leskošek in Pori (2013); Park, Hong, Lee in Kang, 2007; Škof in Rotovnik Kozjek (ne objavljeno)). Ob javno zdravstvenem pomenu se skozi množično tekaško udej- stvovanje (vadbene skupine, množične tekaške prireditve, množi- ce navdušenih tekačev, gospodarski interes in interes kapitala itd.) reflektira tudi družbeni položaj teka in tekačev. Vedeti moramo, da je športno rekreativna dejavnost pomemben sooblikovalec družbenega statusa posameznika in pomembno področje za iz- ražanje njegovih vrednot in stila življenja (Doupona Topič, 2010; Scheerder, Vanreusel, Taks in Renson, 2002). Kljub dolgotrajni tradiciji raziskovanja športno-rekreativne delav- nosti ljudi v Sloveniji nimamo poglobljenega vpogleda v social- no-demografske značilnosti odraslih ljudi, ki jim je športna dejav- nost postala način življenja. Namen tega prispevka je ugotoviti, kdo so ljudje, ki so ponotranjili športno-tekaški aktivni življenjski slog. Ugotoviti želimo njihov so- cialno-demografski profil in organizacijo njihovega življenja. Prav tako želimo ugotoviti, v katerih izbranih socialno-ekonomskih parametrih in parametrih organizacije življenja se razlikujejo ob običajnih odraslih ljudi v Sloveniji. Metode „ Vzorec preiskovancev je sestavljalo 1339 slovenskih rekreativnih tekačev in 774 naključno izbranih prebivalcev Slovenije v starosti med 18 in 65 leti. Vzorec slovenskih rekreativnih tekačev V vzorec je bilo vključenih 1339 polnoletnih (od 18 do 65 let) re- kreativnih tekačev (50,2 % žensk in 49,8 % moških, ki so izpolnili anketni vprašalnik. Povprečna starost anketiranih tekačev je 37,8 ± 10,9 let. Za potrebe raziskave smo tekače razdelili v tri skupine po njihovi tekaški uspešnosti oziroma stanju treniranosti. V skupino dobro treniranih (n = 230) smo uvrstili tekače, ki bi se s svojim najboljšim časom v teku na 10 km ali 21 km v svoji starostni kategoriji uvrstili v prvo četrtino uvrščenih na Ljubljanskem maratonu v teh razdaljah. V skupino srednje treniranih (n = 546) spadajo posamezniki druge in tretje četrtine uvrščenih, v tretjo manj treniranih ( n = 436) – te- kači zadnje četrtine uvrščenih. Splošni (referenčni) vzorec Vzorec je obsegal 774 odraslih Slovencev (50 % moških, 50 % žen- sk), starih 39 ± 13,7 let. Anketiranci so bili povprečno visoki 172,7 ± 9,2 cm in težki 75,1 ± 16,2 kg. Vzorec je bil določen na osnovi po- datkov Centralnega registra prebivalstva in je naključen ter strati- ficiran glede na slovenske regije. Elementi vzorčenja so bili: delež prebivalcev v regiji (12 regij), starost (5 starostnih skupin: 18–24, 25–34, 35–44, 45–54, 55–64) in spol (delež je različen tudi glede na starost). Upoštevan pa je bil tudi delež stopnje izobrazbe v vzorcu, ki naj bi bil proporcionalen deležu v populaciji. Vzorčenje je bilo opravljeno na Centru za psihodiagnostična sredstva v Ljubljani. Vsi udeleženci so v anketi sodelovali prostovoljno, anonimnost je bila zagotovljena. Opis vprašalnikov in poteka anketiranja Za potrebe študije sta bila oblikovana dva vprašalnika: »Življenje, trening in zdravstveno stanje tekačev« in »Vrednote, življenjski slog in zdravstveno stanje Slovencev«. Anketni vprašalnik za tekače je bil pripravljen v elektronski obliki. Povezava nanj je bila posredovana na 5700 elektronskih naslovov slovenskih tekačev, ki so bili prijavljeni na Ljubljanski maraton v letu 2010. Anketo je v 21 dneh izpolnilo 1351 oseb. V vzorec je bilo vključenih 1339 posameznikov, ki so odgovori na vsa vprašanja v izbranih vsebinskih sklopih vprašalnika. Vprašalnik za referenčni vzorec je modifikacija vprašalnika za teka- če, saj smo na osnovi enakih oziroma podobnih vprašanj v obeh vprašalnikih želeli primerjati rezultate obeh skupin anketirancev. Podatki so bili zbrani preko osebnega terenskega anketiranja. Izbrani posamezniki so anketni vprašalnik izpolnjevali na osnovi navodil in morebitne pomoči usposobljenih anketarjev. Anketo je izpolnilo 774 oseb. Za potrebe te študije sta bila izbrana sledeča vsebinska sklopa: sklop o socialno demografskih podatkih in sklop o življenjskem slogu (samo nekateri parametri). Vzorec izbranih spremenljivk V raziskavi smo spremljali spol, starost in tri telesne mere anke- tirancev: telesno višino (TV), telesno težo (TT) in indeks telesne mase (ITM). Spremljali smo tudi socialno demografske spremenljivke, in sicer: izobrazbo, poklic oz. delo, ki ga opravlja korespondent, njihov eko- nomski status (osebni dohodki), zakonski stan in bivalno okolje. Spremenljivka stopnja izobrazbe ima naslednje vrednosti: dokon- čana ali nedokončana osnovna šola, 2- ali 3-letna poklicna šola, 4- ali 5-letna srednja šola, višja strokovna šola, visoka strokovna šola ali fakulteta ter magisterij in doktorat. Za potrebe študije smo oblikovali samo štiri razrede: dokončana ali nedokončana osnovna šola, – dvo- ali triletna poklicna šola, – štiri-ali petletna srednja šola, – Vzdržljivostni tek 169 zdržen razred: višja in visoka šola ter magisterij in doktorat. – Poklic oz. delo, ki ga opravlja korespondent, opredeljujejo poklici in dela, kot so zapisana v nomenklaturi poklicev v Sloveniji. Ekonomski status anketirancev smo ocenjevali na osnovi mesečne- ga neto dohodka z naslednjimi vrednostmi: manj kot 900 € (v letu 2010 je bila povprečna neto plača v Slo- – veniji nekaj manj kot 900 €), od 901 do 1500 €, – od 1501 do 2200 €, – več kot 2200 €. – Zakonski stan opisuje 5 kategorij: poročen/zunaj zakonska zveza, samski, ločen, vdovec in drugo. Spremenljivka bivalno okolje je zajemala naslednje vrednosti: večje mesto (nad 50.000 prebivalci), – kraj, manjše mesto (kraj med 2000 in 50.000 prebivalci), – vas, kraj z manj kot 2000 prebivalci. – Izbrani dejavniki življenjskega sloga Športna dejavnost (ŠD). V raziskavo sta bili vključeni podatki o sedanji in pretekli športni dejavnosti. a) Sedanja ŠD je bila opredeljena s pogostostjo in količino ukvar- janja s športno dejavnostjo tedensko. Obseg tedenske športne dejavnosti smo izmerili v urah športne dejavnosti na teden. Ob tem pa smo pri tekačih želeli izvedeti tudi kolikokrat teden- sko opravijo tekaški trening, koliko časa (v urah) namenijo teka- ški vadbi in koliko kilometrov v povprečju pretečejo vsak teden. Zanimalo nas je tudi, koliko tekaških tekmovanj so se udeležili v zadnjem letu. b) Pretekla ŠD je opredeljena z ukvarjanjem s tekmovalnim špor- tom v mladosti. Kulturno udejstvovanje. Korespondenti so izrazili število obiskov kulturnih prireditev v zadnjem letu. Sprostitvene aktivnosti: a) Obiskovanje savne in masaž; korespondenti so izrazili število obi- skov savne in obiskov maserja v zadnjem letu. b) Obseg in način preživljanja dopusta. Anketiranci so odgovarjali na vprašanje, koliko dni dopusta preživijo stran od doma in koliko dni dopusta preživijo športno aktivno. Slabe navade (razvade) slovenskih tekačev a) Kajenje. Pri spremenljivki kajenje so anketiranci opredelili: svoj status (kadilec; nekadilec), – koliko cigaret dnevno pokadijo kadilci in pri kateri starosti so – začeli kaditi, koliko let so kadili bivši kadilci. – b) Pitje alkoholnih pijač. Pri spremenljivki pitje alkoholnih pijač so anketiranci navedli pogo- stost pitja alkoholnih pijač. Metode obdelave podatkov Podatke iz vprašalnikov smo analizirali s programom SPSS (18.0). Za ugotavljanje statistične značilnosti razlik med posameznimi skupinami v spremenljivkah z ordinalnimi podatki smo uporabili Pearsonov hi-kvadrat test, za razlike v spremenljivkah na linearni numerični lestvici pa smo uporabili t-test za neodvisne vzorce in analizo variance (ANOVA). Vsi testi hipotez so bili opravljeni na sto- pnji tveganja α = 5 %. Rezultati „ Osnovne biološke značilnosti Anketirane tekačice imajo 37,7 let, v povprečju so visoke 166,9 ± 6,9 cm in tehtajo 62,1 ± 8,8 kg. V povprečju so za 1 cm višje (p ≤ 0.05) in za 4,4 kg lažje (p ≤ 0.000) od žensk referenčnega vzorca, ki imajo 39,1 let. Tekači imajo 38,4 let in so v povprečju visoki 179,9 ± 9,7 cm ter imajo 79,2 ± 9,7 kg telesne teže. So za 1,3 cm višji (p ≤ 0.05) in 4,5 kg lažji (p ≤ 0.000) od moških referenčnega vzorca, ki so v povprečju 1 leto starejši od tekačev. ITM je pri skupini tekačev znaša 24,5 ± 5,6 pri ♂ in 22,5 ± 5,4 ♀, kar je značilno (p ≤ 0.000) nižje kot pri posameznikih referenčnega vzorca: 26,5 ± 7,8 oz. 24,3 ± 6,8. Stanje prehranjenosti posamezni- kov obeh skupin je prikazano v Tabeli 1. Tabela 1: Stanje prehranjenosti posameznikov (v %) obeh vklju- čenih skupin v kategorijah ITM glede na povezanost z boleznimi (po kriteriju WHO, 1995). ITM Tekači Referenčni vzorec Pod 18,5 1,8 1,5 18,5–24,9 73,1 51 25–29,9 23,5 36,7 30 in več 1,9 6,8 Dinamiko spreminjanja stanja prehranjenosti tekačev glede na nji- hovo starost in telesno pripravljenost prikazuje Slika 1. 21 21,5 22 22,5 23 23,5 24 Dobro trenirani Srenje trenirani Manj trenirani Stanje treniranosti IT M Slika 1: Indeks telesne mase pri različno treniranih tekačih. Socialno demografski podatki in ekonomski status Stopnja izobrazbe Tekači imajo izrazito višjo izobrazbo kot posamezniki referenčne- ga vzorca (χ2 = 0,000). Med tekači je visoko izobraženih (višja, visoka izobrazba, magisterij, doktorat) 68,1 %, v referenčni skupini pa je takih le 17 % (Tabela 2). V splošni populaciji med spoloma v izobraženosti ni statistično pomembnih razlik, tekačice pa so statistično značilno bolj izobra- 170 Vzdržljivostni tek žene od tekačev (χ2 = 0,004). V skupini najbolj treniranih tekačev je ena tretjina (33,1 %) tistih, ki imajo srednješolsko ali nižjo izobrazbo, v srednji skupini treniranih je teh 32,1 % v skupini manj treniranih pa 27 %. Kljub temu med skupinami različno treniranih tekačev ni statistično pomembnih razlik v stopnji dosežene izobrazbe. Poklic V poklicih oziroma vrsti dela, ki ga opravljajo v študijo vključeni posamezniki, je med tekači in posamezniki splošne populacije statistično pomembna razlika (χ2 = 0,000). Ljudje splošnega vzorca najpogosteje opravljajo administrativna dela, kjer je zahtevana srednje šolska izobrazba (23,8 %), tekači pa v večini opravljajo strokovna in visoko strokovna dela, ki zahtevajo najmanj višjo oz. visoko izobrazbo (40 %). Med tekači je v primerja- vi s splošnim vzorcem značilno več podjetnikov (χ2 = 0,021), tistih, ki so na vodstvenih ali vodilnih delovnih mestih (χ2 = 0,000) in statistično značilno manj nezaposlenih (χ2 = 0,000). Struktura poklicev oziroma zaposlitve tekačic se razlikuje od teka- čev (χ2 = 0,000). Delež tekačev je višji v poklicih v proizvodnji (χ2 = 0,000), delež tekačic pa značilno višji pri delih v administrativnih v poklicih (χ2 = 0,000). Med podjetniki in vodstvenimi/vodilnimi delavci je več tekačev kot tekačic. Tekaška uspešnost/stanje tele- sne pripravljenosti ni povezana z vrsto poklica oziroma vrsto dela, ki ga opravljajo tekači. Ekonomski status Tekači imajo izrazito višje osebne dohodke, kot je povprečje v splošni populaciji (χ2 = 0,000). Med tekači je tistih, ki imajo me- sečni neto dohodek nižji od 900 €, 25,4 % (največji delež takih je med najbolje treniranimi tekači – 28 %), med posamezniki splošne populacije Slovencev pa je takih 67 % (Slika 2, Tabela 4). Ženske imajo kljub višji izobrazbi v obeh skupinah značilno nižje osebne dohodke kot moški (χ2 = 0,015 oz. χ2 = 0,005) (Tabela 4). Način in okolje bivanja Zakonski status Zakonski status tekačev v primerjavi s stanjem v splošni populaciji odraslih v Sloveniji je prikazan v Tabeli 5. Tabela 5: Deleži posameznikov (v %) obeh vzorcev glede na zakonski status Tekači Referenčni vzorec Poročen/zunajzakonska zveza 68,2 65,6 Samski 25,6 26,1 Ločen 5,4 4,7 Vdovec 1 2,3 Tabela 2: Dosežena izobrazba anketiranih tekačev in posameznikov referenčnega vzorca (v %) Tekači Referenčni vzorec Moški Ženske Skupaj Moški Ženske Skupaj Osnovna šola 1 0,9 1,1 21,4 21,8 21,5 2- ali 3-letna poklicna šola 6,1 2,4 4,1 17,6 13,6 15,7 4- ali – letna srednja šola 28,8 24,6 26,8 43,9 47,7 45,6 Višja, visoka izobrazba, magisterij, doktorat 64,0 72,2 68,1 17,1 16,9 17,0 Tabela 3: Deleži posameznikov (v %) obeh vzorcev v različnih poklicih Tekači Referenčni vzorec Dijak/študent 10,9 14,1 Gospodinja 0,1 3,9 Kmetovalec 0,2 2,6 Delavec v proizvodnji 5 5,5 Administrativni delavec 5,5 23,8 Uslužbenec v javnem ali zasebnem sektorju 11,7 8,6 Strokovni/visoko strokovni delavec 40 6,3 Podjetnik 8 5,3 Vodilni in vodstveni delavec 11,1 4,5 Nezaposlen 2,8 8,4 Tabela 4: Deleži posameznikov (v %) obeh vzorcev glede na mesečni neto dohodek Tekači Referenčni vzorec Moški Ženske Skupaj Moški Ženske Skupaj manj kot 900 € 22,2 28,5 25,4 62,7 72,9 67,0 od 901 do 1500 € 48,0 47,4 47,7 30,3 22,7 26,6 od 1501 do 2200 € 21,3 18,6 19,9 5,4 4,4 4,9 več kot 2201 € 8,5 5,5 7,0 1,6 0 0,8 Vzdržljivostni tek 171 Urejenost zakonskega statusa je pri tekačih drugačna (χ2 = 0,032) kot v splošnem vzorcu odraslih prebivalcev Slovenije. Prav tako so v obeh vzorcih razlike v urejenosti zakonskega statusa med moški- mi in ženskimi (χ2 = 0,036 oz. 0,008). V vzorcu tekačev je več moških kot žensk poročenih oz. jih živi v partnerski zvezi (70,2 % vs 66,1 %). Nasprotno pa je več tekačic kot tekačev ločenih (6,1 % vs 4,1 %), več jih živi samsko življenje (26,2 % vs 24,9 %) in več je tekačic vdov kot tekačev vdovcev. Prav tako je tudi v vzorcu splošne populacije več žensk ločenih (5,4 % vs 4 %) in več vdov, medtem ko je več moških kot žensk samskih (29,5 % vs 22,4 %). V zakonski ali izven zakonski partnerski zvezi živi približno enako Slovencev kot Slovenk (65 %). Način bivanja Urejenost gospodinjstva oziroma način bivanja tekačev je drugač- na od načina bivanja odraslih posameznikov splošnega vzorca (χ2 = 0,000) (Tabela 6). Tabela 6: Deleži posameznikov (v %) obeh vzorcev glede na način bivanja Tekači Referenčni vzorec S partnerjem in otroki 46 46,2 S partnerjem 18 13,1 Z otroki 4,6 3,9 Sam 15 8 Pri starših 16,6 26,4 Prav tako so v obeh skupinah statistično pomembne razlike v na- činu bivanja med moškimi in ženskami. V splošnem vzorcu živi v polni družini (starša z otroci) zelo po- doben delež moških in žensk. 6,3 % žensk in 1,6 % moških živi v samohranilni družini, več moških kot žensk pa živi samih (9 % vs 7,3 %) in pri starših (28,7 vs 24,2 %). V skupini tekačev pa živi več moških kot žensk v polni družini (49,5 % vs 42,6 %) in s partnerjem brez otrok. Več tekačic živi v samo- hranilni družini z otrokom/otroci (7,6 % vs 1,5 %) ali pa samih v samostojnem gospodinjstvu (16,4 % vs 13,1 %). Pri starših živi enak delež tekačic kot tekačev (okrog 16 %). Okolje bivanja Skoraj polovica v študijo vključenih rekreativnih tekačev prihaja iz večjih urbanih središč, nasprotno pa večina anketirancev splošne populacije živi v ruralnem okolju (χ2 = 0,000) (Tabela 7). Tabela 7: Deleži posameznikov (v %) obeh vzorcev glede na okolje bivanja Tekači Referenčni vzorec Večje mesto 47,2 17,2 Manjše mesto, kraj 29,6 33,8 Vas 23,2 49,0 Izbrani parametri življenjskega sloga Sedanja športna in tekaška aktivnost Tekači so pričakovano bolj športno aktivni od odraslih Slovencev referenčne skupine (p = 0,000). V povprečju so športno aktivni 3,87 ± 1,4-krat tedensko oziroma 5,99 ± 3,05 ur na teden. Odrasli Slovenci pa v povprečju 2,48 ± 2,0-krat tedensko oziroma 3,75 ± 3,93 ur na teden. Moški tečejo 3,44 ± 1,21-krat tedensko in na teden pretečejo v povprečju 36,18 ± 19,3 km. Tekačice tečejo 3,37 ± 1,17-krat teden- sko in pretečejo 35,2 ± 18,7 km tedensko. Pričakovano rezultati kažejo, da telesno/tekaško najbolj pripravlje- ni tekači tečejo pogosteje in več kot tekači v ostalih dveh skupinah (Tabela 8). V anketo vključeni tekači se udeležijo v enem letu povprečno 3,5 ± 4,9 (razpon od 1 do 54!?) tekaško-tekmovalnih prireditev. Značilno 0 10 20 30 40 50 60 70 80 do 900 € 901-1500 € 1501-2200 € nad 2200 € Neto osebni dohodek % Tekači Splošna populacija Slika 2: Neto osebni dohodek. 172 Vzdržljivostni tek pogosteje (8,9 vs 4,6 vs 2,9 ) se tekaških tekmovanj udeležujejo dobro trenirani tekači. Vključenost v tekmovalni šport v mladosti 33,9 % anketiranih tekačev je/je bilo v mladosti vključenih v tek- movalni šport. Med anketiranci v referenčni skupini odraslih Slo- vencev je teh 29,8 % (χ2 = 0,059). Med tekačicami, ki so vključene v to študijo, je 71,6 % takih, ki v mladosti niso bile vključene v noben tekmovalni šport. Med žen- skami splošne populacije je takih 79,8 %. V skupini najhitrejših in najbolj treniranih tekačev je takih, ki so bili v mladosti vključeni v tekmovalni šport, značilno več kot v drugih skupinah (χ2 = 0,000; 46,1 % oz. 35,1 % oz. 30,5 % ). Med rekreativnimi tekači, ki so bili v mladosti vključeni v tekmoval- ni šport, jih 36,3 % prihaja iz športnih iger z žogo ali loparji, 30,9 % iz različnih eksplozivnih, estetskih in drugih športov (atletika, smu- čanje, gimnastika, ples, itd.), 29,3 % je tistih, ki so bili v mladosti vključeni v vzdržljivostne tekmovalne športe (tekači na srednje in dolge proge, kolesarji, plavalci, triatlonci in smučarji tekači) in 4,4 % iz borilnih športov. Kulturno udejstvovanje V povprečju tekači obiščejo 8,5 ± 9,8 kulturnih prireditev v letu, anketiranci referenčnega vzorca pa 5,9 ± 11.1 (p ≤ 0,000). Za obisk kulturnih prireditev tekači v povprečju letno namenijo 211 €, anke- tiranci splošnega vzorca pa 135 € (p ≤ 0,000). Bolj, kot so tekači trenirani, manj pogosto obiskujejo kulturne pri- reditve. Manj kot 3-krat letno se kulturnih prireditev udeleži 43 % najbolj treniranih tekačev, 37 % iz 2. skupine in 27 % manj trenira- nih tekačev. Sprostitvene dejavnosti Pogostnost obiskovanja savne in koriščenje masaže je prikazana v Tabeli 9. Masažo vsaj enkrat mesečno koristi 13,6 % dobro treniranih teka- čev, v ostalih dveh skupinah pa je takih 6,1 % oz. 7,6 %. V pogosto- sti obiskovanja savne med tekači različne treniranosti ni razlik. Preživljanje dopusta Tekači v povprečju preživijo 15,4 ± 7,5 dni dopusta izven svojega doma, povprečni Slovenec pa 12,6 ± 11,7 dni (p = 0,000). Tekači dve tretjini dopusta (10,1 ± 4,8 dan) preživijo športno aktivno (vsaj 1 uro športne dejavnosti), ljudje splošne populacije pa so na do- pustu športno aktivni vsak drug dan (5,26 ± 6,1 dni). Med tekači različne treniranosti nismo zaznali statistično značilnih razlik v pa- rametrih preživljanja dopusta. Slabe navade (razvade) slovenskih tekačev Kajenje Med tekači je 10,6 % kadilcev, kar je značilno manj (χ2 = 0,001) kot v referenčni skupini odraslih ljudi v Sloveniji (28,1 %). Tekači kadilci pokadijo povprečno 9,9 ± 7 cigaret dnevno – značilno manj (p = 0.000) kot povprečen slovenski kadilec (14,4 ± 8 cigaret dnevno) (Tabela 10). Začetek kajenja je v obeh skupinah pri podobni starosti (18,8 oz. 18,1 leta). V skupini tekačev nekadilcev je 19,5 % tistih, ki so v prete- klosti kadili (povprečno 12,2 ± 6,6 let) in so to razvado opustili. Tabela 10: Parametri povezani s kajenjem pri tekačih in odraslih ljudeh referenčne skupine Tekači Referenčni vzorec Kadilci (%) 10,6 28,1 Število cigaret dnevno 10 14 Starost ob začetku kajenja (let) 18,7 18,1 V skupini najbolj treniranih tekačev je le 6,1 % kadilcev – značilno manj (χ2 = 0,011) kot v ostalih dveh skupinah (8,7 % oz. 13,7 %). Tabela 8: Športna dejavnost tekačev in njihova tekmovalna uspešnost Parametri Dobro trenirani Srednje trenirani Slabše trenirani/začetniki Športna dejavnost (krat/teden) 5,36 ± 1,42 4,12 ± 2,54 3,35 ± 1,14 Športna dejavnost (ur/teden) 8,30 ± 3,51 6,08 ± 2,54 4,95 ± 2,58 Tek (krat/teden) 4,46 ± 1,04 3,50 ± 079 2,78 ± 0,68 Tek (ur/teden) 4,81 ± 1,59 3,37 ± 1,13 2,48 ± 0,87 Tek (km/teden) 56,8 ± 19,3 36,2 ± 13,3 23,9 ± 9,2 Število tekmovanj 8,94 ± 10,2 4,6 ± 4,93 2,9 ± 3,03 Rezultat 10 km 40,9 ± 8,9 49,9 ± 5,1 60,7 ± 6,3 Rezultat 21 km 91,1 ± 8,9 110,0 ± 10,6 128,2 ± 12,7 Rezultat v maratonu 206,4 ± 35,1 239,5 ± 24,1 Tabela 9: Pogostost obiskovanja savne in koriščenje masaže (v %) Tekači Referenčni vzorec Savna Masaža Savna Masaža Nikoli 38,8 47,3 66,7 62,2 Nekajkrat letno 48,8 43,3 29,9 34,4 1 x mesečno 8,4 8,0 2,1 3,2 Redno – en-krat tedensko 4,6 1,5 0,1 0,1 Vzdržljivostni tek 173 Pitje alkoholnih pijač V pogostosti uživanja alkohola je med skupino tekačev in refe- renčno skupino odraslih Slovencev statistično pomembna razlika (χ2 = 0,000). Tistih, ki uživajo alkohol zelo pogosto (vsak drug dan ali pogosteje), je med tekači manj kot med odraslimi Slovenci (17,8 % vs 23,2 %). Nasprotno pa je med tekači značilno več tistih, ki ne pije alkohola ali pije zelo redko (65 % vs 54,4 %). 11,5 % oziroma 11 % Slovencev redno (vsaj vsak drugi dan ali po- gosteje) uživa vino oziroma pivo, žgane pijače pa 4,1 %. Med teka- či je 11 % tistih, ki redno pije pivo, 8 % pa vino. Žgane pijače redno uživa le 1,8 % tekačev. Tabela 11: Pogostost pitja alkohola (v %) pri tekačih in odraslih ljudi referenčne skupine Tekači Referenčni vzorec Vsak dan 3,5 6,6 Dva- do 3-krat tedensko 14 16,6 1-krat tedensko 18,5 22,4 Manj kot enkrat tedensko in več kot 1-krat mesečno 42,4 32,7 Nikoli 21,6 21,7 Pitje alkohola je značilno bolj pogosto pri moških kot ženskah (χ2 = 0,000). Redno (vsak drug dan ali pogosteje) pije alkohol 36,7 % moških referenčnega vzorca in 24,1 % tekačev ter 9 % žensk refe- renčnega vzorca in oziroma 11,9 % tekačic. Tekači nad 45 let značilno uživajo bolj pogosto (χ2 = 0,000) kot te- kači nižjih starostnih skupin alkohol, medtem ko med skupinami po tekaški pripravljenosti ni statistično pomembnih razlik v uživa- nju alkohola. Razprava „ Rezultati v celoti potrjujejo osnovne paradigme vpliva stratifika- cijskih dejavnikov (izobrazba, socialno-ekonomski status, spol, in okolje bivanja) na športno rekreativno dejavnost odraslih ljudi (Doupona Topič, 2010; Djomba, 2014). Slovenski tekači se prav v vseh zgoraj naštetih parametrih zelo močno razlikujejo ne le od športno neaktivnih odraslih Slovencev, ampak tudi od povprečja naključno izbranih odraslih ljudi v Sloveniji. Tek je domena izobraženih ljudi z dobrim eko- nomskim statusom Rezultati kažejo, da je rekreativni dolgotrajni tek (ne le v Sloveniji) postal šport ljudi z visoko stopnjo izobraženosti, dobrim ekonom- skim statusom in visoko osveščenostjo o pomenu telesne dejav- nosti za njihovo zdravje. 68 % tekačev, vključenih v to študijo, ima najmanj višjo izobrazbo, v referenčni skupini pa je teh le 17 %. Po- dobne ugotovitve kažejo tudi druge študije (Hoffman in Fogard, 2012; Rauch, Tharion, Strowman in Shukitt (1988). Hoffman in Fogard (2012) ugotavljata, da so tudi udeleženci ultra- maratonskih (100 milj oziroma 161 km) preizkušenj v ZDA značilno bolj izobraženi od splošne populacije. Kar 81,2 % je doseglo vsaj 1. stopnjo visokošolske izobrazbe, medtem ko je v splošni populaciji v ZDA takšnih le 29 %. Zanimivo pa je, da sta tako stopnja izobraženosti kot neto me- sečni dohodek neodvisna od stopnjo telesne pripravljenosti te- kačev oziroma z obsegom njihove športne dejavnosti. Do podob- nih ugotovitev sta prišla tudi Starc in Sila (2010) v okviru študije Slovensko javno mnenje 2008, ko sta ugotovila, da med različno športno aktivnimi ljudmi reprezentativnega vzorca Slovencev ni razlik v stopnji dosežene izobrazbe. V njuni študiji »kronični rekre- ativci« (tako sta avtorja poimenovala vse tiste, ki so bili športno ak- tivni več kot 1 uro dnevno in so po tem zelo primerljivi z vzorcem tekačev v naši študiji) po izobraženosti niso odstopali od ostalih manj aktivnih posameznikov. Mogoče je sklepati, da izobraženost odloča pri osveščenosti, da nekdo postane aktiven na izbiro zah- tevnosti in stopnjo tekmovalnosti v rekreativnem športu pa oči- tno odločajo drugi dejavniki. Dober socialno-ekonomski status večina tekačev izkorišča za ak- tivno in polno življenje. Tekači značilno več časa in sredstev (tudi zaradi več ekonomskih možnosti) kot ostali odrasli prebivalci Slo- venije namenijo ob športu tudi za obisk kulturnih dogodkov, spro- stitvene dejavnosti in kakovostni dopust, kar vse skupaj lahko pri- speva k večjemu zadovoljstvu in s tem boljšemu zdravju človeka. Čeprav za tek človek ne potrebuje drage opreme, plačevanja vad- benega okolja – torej je pravzaprav zastonj, se v tek vključuje re- lativno malo ljudi z nižjo izobraženostjo in z nižjega družbenega sloja. To potrjuje zgornje sklepanje, da je postati in ostati telesno aktiven ali tvegati večjo verjetnost zdravstvenih težav zaradi neak- tivnosti gotovo bolj kot od materialnega statusa človeka odvisno od njegove izobraženosti, osveščenosti in hotenja. Tek – statusni simbol srednjega in višjega sloja Neenakost v družbi se kaže tudi v izbiri športa. Ljudje srednjega družbenega sloja se najbolje počutijo v športih, ki zahtevajo do- bro telesno pripravljenost ali dober telesni izgled itd. (Doupona Topič, 2010). Čeprav je tek monotona športna dejavnost, sodob- nemu človeku v veliki meri ponuja zadovoljevanje osnovnih tako bioloških kot psiholoških potreb (sprejetost, samorealizacijo/moč/ potrditev in svobodo). Tempo sodobnega življenja, zlasti ljudi v zahtevnejših poklicih psihično izčrpava in odtujuje, zato ni prese- netljivo množično zatekanje teh ljudi v tekaške skupine oziroma vzdržljivostne aktivnosti nasploh. Dobra kondicija postaja impera- tiv in nuja odraslih. Podaljševanje delovne dobe in pričakovanj na delovnih mestih se povečujeta. Le človek z dobro telesno zmoglji- vostjo je lahko kos tem zahtevam. Veliko, če ne najpomembnejšo vlogo k razmahu tekaške rekrea- cije ima seveda »tekaška« industrija (obutvena, oblačilna, farma- cevtska, zdravstvo, športno-turistična in druge) oziroma kapital, ki zlasti z velikimi tekaškimi prireditvami in z marketinškimi potezami skrbi za tako imenovano »potrošniško rekreacijo«, ki je značilna za srednji in višji družbeni sloj. Tako so velike tekaške prireditve postale športno-kulturni in za- bavni spektakli. Poligoni množičnega, modernega gladiatorstva. Ljudem – tako tekačem, njihovim spremljevalcem in gledalcem – ponujajo druženje, kulturo, spoznavanje novih okolij itd. Zato tudi posamezniki višjega sloja najdejo v teku in tekaških spektaklih svoje priložnosti in izzive. To dokazujejo številni tekači, ki spadajo med najbogatejše in najbolj vplivne ljudi v Sloveniji. Tekači imajo specifično urejenost življenja Raziskave (Sila, 2010; Djomba, 2014; Žalar, 2009) kažejo, da so ljudje v urbanih središčih bolj telesno in športno aktivni kot ljudje v rural- nih – vaških okoljih. Rezultati te študije to v celoti potrjujejo. Tudi 174 Vzdržljivostni tek tekači v večini živijo v urbanih okoljih in imajo življenje (gospodinj- stvo in zakonski stan) drugače urejeno kot odrasli ljudje v Sloveniji. Več (zlasti tekačic) jih živi v samostojnem gospodinjstvu – samsko življenje ali z otrokom. V splošni populaciji je samskih več moških. Tekači imajo nekoliko bolj kot posamezniki referenčnega vzorca stabilne partnerske odnose, saj je 68.6 % tekačev poročenih ali ži- vijo v partnerskem odnosu. Le 5,4 % jih je ločenih. Večjo stabilnost partnerskega odnosa so ugotovili tudi med ameriškimi ultrama- ratonci v primerjavi z občim stanjem v njihovi družbi (Hoffman in Fogard, 2012). Tek tudi zasvoji Redna in človeku primerna (glede količine in intenzivnosti) telesna dejavnost je en od ključnih dejavnikov za ohranjanje in izboljša- nje zdravja (Min-Lee idr., 2012). Glede na Smernice svetovne zdra- vstvene organizacije in Smernice Evropskega kardiološkega zdru- ženja odrasli za ohranjanje zdravja potrebujejo 2,5–5 ur zmerno intenzivne* telesne dejavnosti tedensko ali 1 do 2,5 ure intenziv- ne* telesne dejavnosti. Telesna aktivnost naj poteka čim več dni v tednu, vsaj pet dni tedensko (WHO, 2010; Perk idr., 2012). Zato se pri tekačih bolj kot doseganje spodnje zadostne meje te- lesne aktivnosti za ohranjanje zdravja postavlja vprašanje, ali ima zelo povečan obseg (7 ur in več vadbe na teden, kot je to skoraj pravilo pri skupini dobro treniranih tekačev v tej študiji) pri viso- ki intenzivnosti tekaške vadbe (10 do 12 MET in več) še pozitiven vpliv na zdravje tekačev ali gre v teh primerih za odvisnost od teka in/ali pohlep po uveljavljanju skozi tekaške dosežke oziroma kom- penzacijo drugih neizpolnjenih potreb. Številni podatki kažejo na potencialne nevarnosti prezahtevne športne vadbe na zdravje odraslih ljudi (Ažman Juvan, 2014; Lee, Pate in Lavie, 2012; O'Keefe in Lavie, 2013; Pedoe, 2007). Sicer obsežnejšega in dokončnega ve- denja o tem, kje je zgornja meja varne vadbe, še ni. Zato tudi na tem mestu ne bo odveč opozorilo tekmovalno zelo usmerjenim posameznikom, da lahko preveč športne aktivnosti oziroma teka preko meja zmogljivosti organizma zdravju tudi ško- duje (Ažman Juvan, 2014; Lee, Pate in Lavie, 2012; O'Keefe in Lavie, 2013). Literatura „ Ažman Juvan, K. (2014). Koliko teka je zdravo – kardiološki vidik. 1. Medi- cina športa, 1(2), 6–13. Bramble, D. M. in Lieberman, D. E. (2004). Endurance running and the 2. evolution of Homo. Nature, 432(7015), 345–352. Breuer, C., Hallmann, K. in Wicker, P. (2011). Determinants of sport parti-3. cipation in different sports. Managing Leisure, 16, 269–286. Djomba, J. K. (2014). Telesna dejavnost. V S. Tomšič, T. Kofol Bric, A. Ko-4. rošec, J. Maučec Zakotnik (Ur.) Izzivi v izboljšanju vedenjskega sloga in zdravja (str. 45–51). Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Doupona Topič, M. (2010). The impact of social stratification on the 5. characteristics od sport-recreational activity in Slovenia. Šport, 58(1-2), 100–104. Hoffman, M. D. in Fogard, K. (2012). Demographic Characteristics of 6. 161-km Ultramarathon Runners. Research in Sports Medicine, 20:59–69. Lee, D. C., Pate, R. R. in Lavie, C. J. (2012). Running and all-cause mortal-7. lity risk-is more better? American Collede of Sports Medicine; Annual Meeting (Abs: str. 3471), San Francisco, CA. Lieberman, D. E. in Bramble, D. M. (2007). The evolution of marathon 8. running: capabilities in humans. Sports Medicine, 37(4-5), 288–290. Min-Lee, I., Shiroma, E. J., Lobelo, F., Puska, P., Blair, S. N. in Katzmarzyk, 9. P. T. (2012). Effect of physical inactivity on major non-communicable diseases worlwide: an analysis of burdon of disease and life expectan- cy. Lancet, 380, 219–29. O'Keefe, J. H. in Lavie, C. J. (2013). Run for your life … at a confortable 10. speed and not too far. Heart, 99, 516–9. Park, T. G., Hong, H. R., Lee, J.in Kang H. S. (2007). Lifestyle plus Exercise 11. Intervention Improves Metabolic Syndrome Markers without Change in Adiponectin in Obese Girls. Ann Nutr Metab,51, 197–203. Pedoe, D. S. T. (2007). Marathon medical support historical perspec-12. tives: ‘From cradle to averting the grave’ Sports Medicine, 37(4-5), 291–293. Perk, J., de Backer, G., Gohlke, H., Graham, I., Reiner, Ž., ...Verschuren, W. 13. M. M. (2012). European Guidelines on cardiovascular disease preventi- on in clinical practice. Eur Heart J, 33, 1635–1701. Pori, M. in Sila, B. (2010). Which are the most popular sport activities 14. among Slovenes? Šport, 58 (1-2), 105–107. Rauch, T. M., Tharion, W. J., Strowman, S. R. in Shukitt, B. L. (1988). 15. Psychological factor associated with performance in the ultrama- rathon. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 28, 237–246. Roberts, W. O. in Maron, B. J. (2005). Evidence for decreasing occurren-16. ce of sudden cardiac death associated with the marathon. Journal of the American College of Cardiology, 46(7), 1373–1374. Scheerder, J., Vanreusel, B., Taks, M. in Renson, R. (2002). Social sports 17. stratification in Flanders 1969-1999. International review for the sociolo- gy of sport, 37(2), 219–245. Sila, B. (2010). Delež športno dejavnih Slovencev in pogostost njihove 18. športne dejavnosti. Šport, 58(1-2), 94–99. Starc, G. in Sila, B. (2010). Kdo zmore in si zna privoščiti zdravje? 19. Šport, 58(1-2), 115–120. Škof, B., Leskošek, B. in Pori, M. (december 2012). Stress and satisfaction 20. with life among Slovene recreational runners. In: M. Dopsaj, I. Juhas, G. Kasum (Eds.). Effects of physical activity application to anthropological status with children, youth and adults : proceedings of the thematic confe- rence : International Scientific Conference (p. 677–683). Beograd: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja. 21. Škof, B. in Kozjek Rotovnik, N. (2014). Prehranske navade rekreativnih teka-22. čev v Sloveniji. Delo, posredovano v objavo. Wen, C. P., Wai, J. P., Tsai, M. K., Yang, Y. C., Cheng, T. Y.,… Lee, M. C. 23. (2011). Minimum amount of physical activity for reduced mortality and extended life expenctancy: a prospective cohort study. Lancet, 378, 1244–53. World Health Organization. Global recommendation on Physical Acti-24. vity for Health. Genova, 2010. Žalar, A. (2009). Življenjski slog in zdravstveno stanje v povezavi s 25. prehrano. V M. Gabrijelčič Blenkuš (ur). Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika varovanja zdravja (str. 139–152). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. prof. dr. Branko Škof Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 1000, Ljubljana branko.skof@fsp.uni-lj.si *Zmerna intenzivnost telesne vadbe je tista, pri kateri znaša poraba kisika v telesu 3-6 MET (metabolični ekvivalent; 1 MET = 3,6 ml O2/kg telesne teže/minuto), visoka intenzivnost telesne vadbe pa več kot 6 MET. Vzdržljivostni tek 175 Comparison of emg of leg muscles during freely chosen and predefined step length Abstract Running is most often used activity for recreation. At the same time running is often cause for acute ankle injuries (mainly ankle sprain). Ankle sprain can be caused by unstable or uneven surface, and in- appropriate muscles activation. It is almost not possible to avoid un- stable and uneven surfaces while inappropriate muscles activation can be changed. The aim of the research was to find out whether ac- curate running increase muscle activation compared to nonaccurate running. Nina recreational runners participated in the research. All of them were using heel-toe running technique. The surface EMG was monitored in m. peroneus brevis, m. tibialis anterior, m. soleus, and m. gastrocnemius medialis. EMG signals were analyzed in pre-activation phase, reflex controlled phase, and foot contact phase. The running velocity was measured with photocells, while contact phase and flight phase were measured with accelerometers. All subjects ran first in freely chosen velocity and step length (nonaccurate running). Than they had to ran in the same velocity as previously, with the same step length, and additionally they had to step on the markers drawn on the ground (accurate running). There were no statistical significant differ- ences in measured parameters between nonaccurate and accurate running. Possible reasons are: lack of accuracy, too slow velocity of running, or change of control strategy. It was not possible to conclude which reason prevails. Key words: running, EMG, accuracy Izvleček Tek je najbolj pogosta oblika gibanja pri rekreativnih dejavnostih, hkrati pa je tudi pogost razlog za akutne poškodbe gležnja (pred- vsem zvin gležnja). Do zvina gležnja pride zaradi nestabilne ali ne- ravne podlage in slabe predaktivacije mišic, ki nadzorujejo gleženj. Na podlago ne moremo vplivati (razen, da se ji izogibamo), lahko pa vplivamo na predaktivacijo mišic gležnja. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali povečanje natančnosti gibanja nog v obliki teka po označenih mestih spremeni električno aktivnost mišic spo- dnjega dela noge v primerjavi z normalnim tekom. V raziskavi je sodelovalo devet rekreativnih tekačev. Vsi so uporabljali tek pre- ko pete. S površinskim EMG so bile spremljane naslednje mišice: m. peroneus brevis, m. tibialis anterior, m. soleus in m. gastrocne- mius medialis. EMG signal je bil analiziran v fazi predaktivacije, v fazi refleksno kontrolirane aktivacije in v času celotnega kontakta stopala s podlago. Hitrost teka je bila merjena s fotocelicami, faza opore in faza leta pa s pospeškometrom. Merjenci so najprej tekli s poljubno hitrostjo in poljubno dolžino koraka, nato pa so poskušali teči z enako hitrostjo in enako dolžino korakov, pri tem pa so morali stopati na oznake, ki so bile narisane na podlagi. Med nalogoma ni prišlo do statistično pomembnih razlik v hitrosti teka, času opore in frekvenci korakov, prav tako pa ni prišlo do statistično pomembnih razlik v električni aktivnosti posameznih mišic. Možni razlogi, da ni prišlo do statistično pomembnih razlik v spremljanih parametrih so: premajhna zahtevana natančnost, premajhna hitrost izvedbe naloge ali sprememba strategije kontrole gibanja. V okviru raziska- ve ni bilo možno ugotoviti, kateri razlog je prevladal. Ključne besede: tek, EMG, natančnost. Aleš Dolenec, Igor Štirn, Vojko Strojnik Primerjava električne aktivnosti nog pri teku s poljubno dolžino koraka in pri teku z vnaprej določeno dolžino koraka Uvod „ Skočni sklep je najbolj pogosto poškodovan sklep na telesu (Mor- rison in Kaminski, 2007). Pri tem so v kar 75 % primerov poškodo- vani ligamenti tega sklepa (Baumhauer, Alosa, Renström, Trevino in Beynnon, 1995). Pogostost poškodb skočnega sklepa je možno zmanjšati z izboljšanjem motorne kontrole mišic, ki kontrolirajo skočni sklep (Šarabon, Zupanc in Jakše, 2003). Kakovost motorne kontrole se lahko zmeri s pomočjo nalog, ki zahtevajo veliko natančnost. Rezultati raziskav kažejo, da se pri prijemanju predmetov z roko natančnost poveča s povečano ko- 176 Vzdržljivostni tek kontrakcijo agonistov in antagonistov (Gribble, Mullin, Cothros in Mattar, 2003). Pri hoji mačk se s povečano natančnostjo postavlja- nja tačke na podlago poveča električna aktivnosti distalnih mišic tačk (Beloozerova, Farrell, Sirota in Prilutsky, 2010). Natančnost gibanja je možno povečati tudi z zmanjšanjem števila stopenj prostosti. Pri učenju novih večsklepnih gibalnih nalog je znano, da vadeči zmanjša število stopenj prostosti in na ta način poveča natančnost izvedbe gibanja (Bernstein, 1967). Z napredovanjem obvladovanja večsklepnega gibanja se število stopenj prostosti postopno povečuje, hkrati pa se izboljšuje organiziranost delo- vanja mišic. Vrhunski čelisti uporabljajo pri gibanju roke proksi- malno-distalni princip (organiziranost) delovanja mišic, medtem ko nekoliko slabši čelisti tega principa še nimajo osvojenega in je zato njihovo gibanje roke manj natančno (Verrel, Pologe, Mansel- le, Lindenberger in Woollacott, 2013). Električna aktivnost mišic, ki izvajajo gibanje, se ne spreminja samo s spreminjanjem natančnosti gibanja, ampak tudi s spremi- njanjem hitrosti gibanja. Pri počasnih gibih povečanje natančnosti giba ne vpliva na električno aktivnost mišic. Pri hitrih gibih se s povečanjem natančnosti gibov poveča tudi električna aktivnost mišic, pri maksimalno hitrih gibih pa se s povečanjem natančnosti giba zmanjšata električna aktivnost mišic in hitrost izvedbe giba (Laursen, Jensen in Sjøgaard, 1998). Vse prej omenjene raziskave na ljudeh so bile delane na rokah, ni pa raziskav, narejenih na nogah. Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti, ali povečanje natančnosti gibanja nog v obliki teka po označenih mestih spremeni električno aktivnost mišic spodnjega dela noge v primerjavi z normalnim tekom. Metode dela „ V raziskavi je sodelovalo 9 merjencev. Od tega je bilo sedem mo- ških (starost 26 let; velikost 178 cm; teža 76 kg) in dve ženski (sta- rost 24 let; velikost 169 cm; teža 62 kg). Merjenci v času raziskave niso imeli poškodbe noge. Vsi merjenci so bili rekreativni tekači in so uporabljali tehniko teka preko pete (peta je bila vedno prva v stiku s podlago). Med meritvijo so merjenci tekli v svoji tekaški obutvi. Vsi merjenci so dali informirano privolitev v skladu s Tokij- sko-helsinško deklaracijo. Najprej je bila na merjenca nameščena merilna oprema: površin- ske EMG elektrode, pospeškometer in miniaturni prenosni raču- nalnik za shranjevanje električnih signalov (teža opreme je bila 1,5 kg). Po namestitvi merilne opreme se je merjenec ogrel s tekom in naredil tri teke po merilni stezi, da se je privadil na merilno opre- mo in asfaltno podlago. Najprej so bile na vrsti tri meritve teka s poljubno dolžino koraka in nato tri meritve z določeno dolžino koraka. Predpisana dolžina koraka je bila enaka dolžini koraka, ki so jo imeli merjenci pri teku s poljubno dolžino koraka, le da so bile dolžine korakov narisane na asfaltu. Merjenci so morali stopati na oznake na asfaltu in teči s podobno hitrostjo, kot so tekli pri meri- tvah s poljubno dolžino korakov. Če je bilo odstopanje hitrosti ve- čje od ± 5 %, je bila meritev ponovljena. Odmor med posamezno meritvijo je bil tri do pet minut, da ni prišlo do utrujenosti. Merilna steza je imela 20 m za doseganje želene hitrosti, 30 m merilnega dela in poljubno dolgo zaustavljanje (Slika 1). Na začet- ku in na koncu merilnega dela sta bila postavljena para fotocelic (Brower Timing, Utah, USA). Čas je bil merjen na 1/100 s natančno. Povprečna hitrost teka je bila izračunana na razdalji 30 m. Slika 1: Merilno mesto. Vzdržljivostni tek 177 Na peto tekaške obutve je bil z lepilnim trakom nalepljen dvoo- sni senzor za merjenje pospeška (± 50 g; Biovision, Weherheim, Germany). Za kontrolo natančnosti postavitve stopala na podlago (stopanje na črto pri teku z določeno dolžino koraka) in preverjanje točnosti meritve časa kontakta s pospeškometrom sta bili uporabljeni dve hitro-slikovni kameri s 300 slikami na sekundo (Casio Exilim High speed EX-F1; Tokyo, Japan). Prva kamera je bila postavljena 20 m s strani in na sredini merilnega dela. Druga kamera je bila postavlje- na v liniji merilne steze tako, da je snemala merjenca od spredaj. Merjencu se je s kamero sledilo vzdolž merilne steze. Merjenje električne aktivnosti mišic je potekalo s štiri-kanalnim elektromiografom (EMG) z diferencialnimi ojačevalci ( Biovision, Weherheim, Germany). Uporabljene so bile bipolarne Ag/AgCl površinske elektrode premera 10 mm in razdaljo med središčema elektrod 20 mm. EMG elektrode so bile postavljene na desni nogi na naslednje mišice: m. peroneus brevis (PB), m. tibialis anterior (TA), m. soleus (SO) in m. gastrocnemius medialis (GM). Postavitev EMG elektrod in priprava kože je bila izvedena po priporočilih SE- NIAM. EMG elektrode, pospeškometra in pripadajoči ojačevalniki ter kabli so bili pred neželenim premikanjem in vlečenjem zavaro- vani z elastično nogavico in lepilnim trakom. Signali iz pospeškometrov in EMG signali so se shranjevali v mi- niaturni prenosni računalnik (Viliv, Yukyung Technologies Corp., South Korea) z računalniškim programom DASYLab (verzija 11.0; Measurement Computing, Norton, MA, USA). Frekvenca vzorčenja signalov je bila 2000 Hz (pri 16 bitni ločljivosti). Analizirani so bili samo tekaški koraki, kjer je bil prvi dotik narejen s peto. Čas kontakta za vsak korak je bil izmerjen s pospeškome- trom na desni nogi (Slika 2). V nadaljevanju je bil na podlagi vseh analiziranih korakov izračunan povprečni čas kontakta. Pravilnost izmerjenega časa kontakta je bila kontrolirana s pomočjo hitro- slikovnih kamer. Za vsakega merjenca je sta bila preverjena dva koraka pri obeh pogojih teka. EMG signali (Slika 2) so bili filtrirani z nizko pasovnim filtrom (10 Hz) in obrnjeni (full-wave rectified). V nadaljevanju je bil EMG signal raz- deljen na tri intervale oz. faze: predaktivacijo, refleksno kontrolira- no in na celoten čas kontakta stopala s podlago. Faza predaktiva- cije se začne 100 ms pred dotikom stopala s podlago in zaključi, ko se stopalo dotakne podlage. Refleksno kontrolirana faza se začne 30 ms po dotiku stopala s podlago in traja 90 ms. Faza kontakta s podlago se začne ob dotiku stopala s podlago in zaključi, ko prsti stopala zapustijo podlago. Za posamezno fazo, mišico in korak je bila izračunana povprečna amplituda EMG signala. Nato je bilo izračunano povprečje za vse analizirane korake (aIEMG), ki je bilo kasneje uporabljeno za nadaljnje statistične izračune. Za primerjavo teka v obeh pogojih je bil uporabljen t-test za veza- ne vzorce. Uporabljene odvisne spremenljivke so bile: hitrost teka, čas kontakta desne noge, aIEMG v fazi predaktivacije, refleksno kontrolirane faze in faze kontakta s podlago za vse mišice (PB, TA, SO in GM). Vsi statistični izračuni so bili narejeni z PASW Statistics (version 18; IBM, Armonk, NY, USA). Slika 3: Električna aktivnost mišic spodnjega dela noge v fazi predakti- vacije. TA – m. tibialis anterior, PB – m. peroneus brevis, SO – m. soleus, GM – m. gastrocnemius medius. Slika 4: Električna aktivnost mišic spodnjega dela noge v refleksno kontrolirani fazi. TA – m. tibialis anterior, PB – m. peroneus brevis, SO – m. soleus, GM – m. gastrocnemius medius. Slika 5: Električna aktivnost mišic spodnjega dela noge v fazi kontakta s podlago. TA – m. tibialis anterior, PB – m. peroneus brevis, SO – m. soleus, GM – m. gastrocnemius medius. 178 Vzdržljivostni tek Rezultati „ V raziskavi je bila izvedena primerjava teka s poljubno dolgimi ko- raki s tekom, kjer so merjenci morali delati točno določeno dolge korake (dolžina je bila enaka dolžini korakov, ki je bila izmerjena pri teku s poljubno dolgimi koraki). Hitrost teka z določeno dolžino koraka (od 3,75 do 5,28 m/s) je bila enaka hitrosti teka pri poljubno dolgih korakih (od 3,75 do 5,45 m/s; Tabela 1). Enako kot hitrost Slika 2: Surovi EMG signal in signal pospeškometrov pri teku s poljubno in predpisano dolžino koraka. Prikazan je korak pri enem merjencu. Tabela 1: Osnovni kinematični parametri pri teku s poljubno dolžino koraka in teku po črtah Poljubna dolžina korakov Tek po črtah Hitrost (m/s) 4,5 ± 0,51 4,5 ± 0,49 Frekvenca korakov (kor/s) 1,44 ± 0,1 1,44 ± 0,1 Čas opore (ms) 219 ± 25 216 ± 25 Vzdržljivostni tek 179 teka je bil tudi čas kontakta (Tabela 1) enak pri teku z določeno dolžino koraka (od 179 do 259 ms) in pri teku s poljubno dolgimi koraki (od 180 do 257 ms). V EMG signalu v vseh mišicah in v vseh fazah ni prišlo do razlik med obema pogojema teka (Slike od 3 do 5). Razprava „ Namen raziskave je bil ugotoviti, ali povečana natančnost posta- vljanja noge na podlago pri teku spremeni električno aktivnost mišic spodnjega dela noge glede na normalen tek. Rezultati raz- iskave so pokazali, da med tekom s poljubno dolžino koraka in določeno dolžino koraka ni razlik v električni aktivnosti mišic spo- dnjega dela noge. Ti rezultati so drugačni od rezultatov, doblje- nih pri analiziranju gibanja roke pri dosegu predmeta. Natančno doseganje predmeta z roko ali povečanje hitrosti gibanja poveča koaktivacijo agonističnih in antagonističnih mišic, s čimer se pove- ča kontrola natančnosti giba roke (Gribble idr., 2003; Laursen idr., 1998; Morishige idr., 2007). S povečano koaktivacijo agonističnih in antagonističnih mišic lahko pride do fiksacije sklepa in s tem do zmanjšanja števila stopenj prostosti pri izvajanju giba. To je zna- čilno pri učenju novega gibanja, ko vadeči z zmanjšanjem števila stopenj prostosti poskuša povečati natančnost gibanja (Bernstein, 1967). Tudi v raziskavi, narejeni na mačkah, je bilo ugotovljeno dru- gače kot v pričujoči raziskavi. Mačke so s povečanjem natančnosti stopanja na podlago povečale električno aktivnost distalnih mišic nog tik pred dotikom in takoj po dotiku tačke na podlago (Beloo- zerova idr., 2010). Razlogi, da so rezultati pričujoče raziskave drugačni od rezultatov raziskav, navedenih v literaturi (Beloozerova idr., 2010; Bernstein, 1967; Gribble idr., 2003; Laursen idr., 1998; Morishige idr., 2007), so lahko: premajhna zahtevana natančnost, premajhna hitrost izved- be naloge ali sprememba strategije kontrole gibanja. Premajhna zahtevana natančnost gibanja roke ne spremeni elek- trične aktivnosti mišic na roki (Beloozerova idr., 2010; Gribble idr., 2003). Natančnost postavljanja stopala na podlago je bila določe- na tako, da so bile na mesta, kamor je merjenec stopil pri meritvi s poljubno dolgimi koraki, narisane črte. Na te črte je moral mer- jenec stopiti pri meritvi teka po črtah. Tako je bila dolžina kora- ka enaka, kot jo je merjenec uporabljal normalno, dodana je bila samo zahteva, da mora stopiti na črto. Pri tem ni bilo pomembno, ali je merjenec stopil na črto s peto, srednjim ali sprednjim delom stopala. Glede na velikost stopala je imel merjenec približno 30 cm dolgo površino, s katero je moral stopiti na črto. Možno je, da je bila dolžina površine prevelika in s tem zahtevana natančnost postavitve stopala premajhna, da bi zahtevala spremembo elek- trične aktivnosti mišic spodnjega dela noge. Pri relativno počasnem gibanju roke spreminjanje natančnosti giba ne vpliva na velikost električne aktivnosti mišic roke (Laursen idr., 1998). Hitrost teka v pričujoči raziskavi je bila od 3,75 od 5,25 m/s, kar po oceni predstavlja med 60 in 70 % maksimalne hitrosti teka oz. srednje hiter tek. Možno je, da je podobno kot pri gibanju roke (Laursen idr., 1998) hitrost gibanja noge pri srednje hitrem teku prepočasna, da bi povečanje natančnosti gibanja noge vpli- valo na spremembo električne aktivnosti mišic spodnjega dela noge. Natančno gibanje roke je vnaprej načrtovano gibanje, ki pa ima v zaključnem delu možnost sprotnega popravljanja gibanja (De- smurget in Grafton, 2000). Popravki gibanja so potrebni samo v primeru, da dejansko gibanje kaže, da vnaprej načrtovano giba- nje ni bilo dovolj natančno in bi zgrešili cilj. Popravljanje gibanja bi se videlo v spremenjeni električni aktivnosti mišic pri gibanju s popravki v primerjavi z električno aktivnostjo mišic pri gibanju brez popravkov. Lahko, da je tek po črtah, ki je bil izbran v našem eksperimentu, zahteval premajhno natančnost in je bilo gibanje noge možno dovolj natančno načrtovati že pred začetkom giba. V tem primeru ni bilo potrebe po popravkih, zato rezultati niso pokazali razlik v električni aktivnosti mišic spodnjega dela noge med tekom s poljubno dolžino koraka in tekom z določeno dolži- no koraka (tek po črtah). Natančno postavljanje noge na podlago pri teku v grobem vklju- čuje najmanj tri sklepe: kolčni sklep, kolenski sklep in skočni sklep. V našem eksperimentu so bile spremljane samo mišice, ki kontro- lirajo skočni sklep, saj je bilo na podlagi literature (Beloozerova idr., 2010) predvideno, da bo povečanje natančnosti gibanja povzroči- lo spremembo električne aktivnosti izbranih mišic. Lahko, da je pri teku po črtah prišlo do tega, da se je kontrola natančnega gibanja vršila preko kolena ali celo kolka, kot se zgodi pri gibanju roke pri vrhunskih čelistih v primerjavi s slabšimi čelisti, kjer se kontrola gi- banja iz neurejena sistema preseli predvsem na ramo (Verrel idr., 2013). V takšnem primeru sprememb ni bilo možno zaznati, ker mišice, ki kontrolirajo kolk oziroma koleno, niso bile nadzorovane. V raziskavi je bila primerjana električna aktivnost mišic PB, TA, SO in GM pri teku z različno zahtevano natančnostjo stopanja na podlago. Ugotovljeno je bilo, da med tekom s poljubno dolžino koraka (ni zahteve po natančnem postavljanju noge na podlago) in tekom po črtah (povečana natančnost) ni prišlo do razlik v ele- ktrični aktivnosti spremljanih mišic. Možni razlogi so: premajhna zahtevana natančnost, premajhna hitrost izvedbe naloge ali spre- memba strategije kontrole gibanja. V okviru raziskave ni bilo mo- žno ugotoviti, kateri razlog je prevladal. V bodoče bi bilo smiselno raziskati, katera je najnižja zahtevana natančnost, ki še povzroči spremembe v električni aktivnosti mišici nog, in ali se pri teku s spreminjanjem natančnosti postavljanja stopala na podlago spre- meni strategija kontroliranja sklepov noge. Literatura „ Baumhauer, J. F., Alosa, D. M., Renström, P. A. F. H., Trevino, S. in Be-1. ynnon, B. (1995). A Prospective Study of Ankle Injury Risk Fac- tors. The American Journal of Sports Medicine , 23 (5 ), 564–570. doi:10.1177/036354659502300508 Beloozerova, I. N., Farrell, B. J., Sirota, M. G. in Prilutsky, B. I. (2010). Diffe-2. rences in movement mechanics, electromyographic, and motor cor- tex activity between accurate and nonaccurate stepping. Journal of Neurophysiology, 103(4), 2285–300. doi:10.1152/jn.00360.2009 Bernstein, N. A. (1967). 3. The co-ordination and regulation of movements (p. 196). Oxford: Pergamon Press. Desmurget, M. in Grafton, S. (2000). Forward modeling allows feed-4. back control for fast reaching movements. Trends in Cognitive Sciences, 4(11), 423–431. Gribble, P. L., Mullin, L. I., Cothros, N. in Mattar, A. (2003).5. Role of cocon- traction in arm movement accuracy. Journal of neurophysiology (Vol. 89, pp. 2396–2405). Laursen, B., Jensen, B. R. in Sjøgaard, G. (1998). Effect of speed and 6. precision demands on human shoulder muscle electromyography 180 Vzdržljivostni tek during a repetitive task. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physiology, 78(6), 544–8. doi:10.1007/s004210050458 Morishige, K., Osu, R., Kamimura, N., Iwasaki, H., Miyamoto, H., Wada, 7. Y. in Kawato, M. (2007). How can we realize skillful and precise mo- vement? International Congress Series, 1301, 188–191. doi:10.1016/j. ics.2006.11.016 Morrison, K. E. in Kaminski, T. W. (2007). Foot characteristics in asso-8. ciation with inversion ankle injury. Journal of Athletic Training, 42(1), 135–42. Šarabon, N., Zupanc, O. in Jakše, B. (2003). Pomen proprioceptivnega 9. treninga v vrhunski košarki. Šport, 51(3), 26–29. Verrel, J., Pologe, S., Manselle, W., Lindenberger, U. in Woollacott, M. 10. (2013). Exploiting biomechanical degrees of freedom for fast and accurate changes in movement direction: coordination underlying quick bow reversals during continuous cello bowing. Frontiers in Hu- man Neuroscience, 7(April), 157. doi:10.3389/fnhum.2013.00157 dr. Aleš Dolenec, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, e-pošta: ales.dolenec@fsp.uni-lj.si Vzdržljivostni tek 181 Barefoot running – a fad or something more? Abstract Over time evolution turned man into an endurance runner. Fossil remains show that endurance running is an ability that originated in the Homo species about 2 million years ago. Up until the 20th century barefoot running was the only way of running. The invention of modern padded running shoes was a radical change and only a few people continued to run bare- foot. Now we are wondering whether running with footwear was a step in the right direction and whether we can leave barefoot running behind us as a relic of the past? The study results show that the muscle-tendon system strengthens more during barefoot running than with footwear, and the proprioception of the foot improves. Barefoot running forces the runner to use a more appropriate running technique (higher step frequency, forefoot strike, shorter step, smaller pr- onation of the foot etc.), thus reducing the risk of injury. Due to the risks on the ground and in the environment where people run (stones, shards and other sharp objects, burns or frostbite etc.) as well as greater loading on the muscles of calves and the Achilles’ tendon, barefoot running is not appropriate (especially in the case of long-term loading) for the majority of people. However, it is very suitable as a supplementary type of running exercise or any exercise aimed at strengthening the feet and the running technique. Key words: endurance running, foot, padding, technique Izvleček Evolucija je človeka skozi čas oblikovala v vzdržljivostnega tekača. Fosilski ostanki nakazujejo na to, da je vzdržljivostni tek sposobnost, ki izvira iz rodu homo in se je pojavila pred približno 2 milijonoma let. Bosonogi tek je bil do 20. stoletja edini način teka. Z iznajdbo sodobnega blaženega tekaške- ga copata se je to spremenilo in le redki so še tekli bosi. Zdaj se sprašujemo, ali smo z obutvijo naredili korak v pravo smer in ali lahko bosonogi tek pustimo za seboj kot del preteklo- sti, ki smo jo presegli? Rezultati študij kažejo, da se z bosonogim tekom močneje kot pri teku z obutvijo krepi mišično-tetivni sklop in izbolj- šuje propriocepcija stopala. Bosonogi tek sili tekača k pravil- nejši tehniki teka (višja frekvenca korakov, tek bolj po pred- njem delu stopala, krajši korak, zmanjšano pronacijo stopala ...), kar posledično vpliva na varnost pred poškodbami. Zaradi nevarnosti podlag in okolja, v katerih tečemo (kame- nje, črepinje in drugi ostri predmeti, opekline oz. ozebline ...), in povečanja obremenjenosti mišic meč in ahilove tetive za večino ljudi (zlasti v dolgotrajnih obremenitvah) ni prime- ren. Zelo primeren pa je lahko kot dopolnilna oblika tekaške vadbe oziroma katere koli vadbe za krepitev stopal in teh- nike teka. Ključne besede: vzdržljivostni tek, stopalo, blaženje, tehnika. Ožbej Mulec, Branko Škof Bosonogi tek – modna muha ali kaj več? Uvod „ Bosonogi tek je v zadnjih letih dvignil veliko prahu. Postal je mo- dni hit, ki so ga dobro izkoristile korporacije, ki izdelujejo in proda- jajo tekaške rekvizite in opremo. Ljudje so celotno zgodovino človeštva – vse do sredine 70-ih let prejšnjega stoletja, ko je bil izumljen moderen tekaški copat, pretekli bosi ali v bolj ali manj minimalistični obutvi. (Lieberman, 2012). Z iznajdbo sodobnega tekaškega copata se je to spremenilo in le redki še (spet) tečejo bosi. Bosonogi tek danes številni predstavljajo kot naraven tek, prido- bljen v dolgotrajni evoluciji. Zagovorniki so prepričani, da boso- nogi tek človeka poveže z naravo in omogoča neposredni stik stopala s površino (trava, gozdne poti, asfalt ...), kar daje človeku dodatno energijo (npr.; ”Poslušaj svoje telo ... nauči se poslušati, kaj ti pravi. Ustrezno se prilagajaj. Neustrezno napreduj.” – Barefoot Ted (Barefoot, 2010) ali ”Čevlji ne naredijo več za stopala, kot naredi klobuk za možgane.” – Dr. Mercer Ran (McDougall, 2010). Dejstvo je, da se kljub vsemu blaženju in udobju, ki ga nudijo sodobni tekaški copati, zelo veliko tekačev sooča s številnimi po- škodbami. Rezultati študij kažejo, da ima med 20 % in 79 % tekačev preobremenitvene poškodbe spodnjih ekstremitet (van Gent idr., 2007). Zaradi tega so se začela pojavljati namigovanja, da blaženi tekaški čevlji ne preprečujejo tekaške poškodbe, ampak jih morda celo povzročajo (Clift, 2007 in Lieberman, 2012). Sodobni tekaški čevlji nam nudijo veliko udobja, kar privede do manjše pozornosti 182 Vzdržljivostni tek na način teka in postopno zmanjšanje učinkovitosti stopalnih mišic in propri- oceptorjev ter s tem stabilizacijo skle- pa. Obuti tekači naj bi imeli več zvinov zaradi nezavedanja položaja stopala med tekom (Lieberman, 2012). Čevlji opravijo dobro delo pri zaščiti pred elementi (pesek, steklo, blato, ...), ven- dar zmanjšujejo občutljivost drobnih senzorjev v stopalu, ki dajejo informa- cije o pravilnem odzivu na različnih te- renih (Clift, 2007 in Lieberman, 2012). Tekaški čevlji ščitijo stopala do te mere, da določene mišice postanejo šibkej- še, ker jih tekač ne uporablja. Sčasoma postane stopalo šibko, kar sproži veri- žno reakcijo po celotni nogi in lahko vodi do vnetja pokostnice, tekaškega kolena in iliotibialnega sindroma. Te- kaška obutev lahko privede tudi do skrajšanja mečnih mišic in ahilove tetive, kar pri bosonogem teku ni mogoče. Na drugi strani bosonogi tek razteguje meča in spravi mišice stopal ponovno v pogon (Clift, 2007 in Leeberman, 2012). Napačna tehnika je pri bosonogem teku lahko boleča, kar pome- ni, da nam bosonogi tek ponudi povratno informacijo, ki je v so- dobni tekaški obutvi ne bi opazili. Čeprav bi lahko bosonogi tek izumrl z iznajdbo tekaškega čevlja, se to ni zgodilo. Subkultura tekačev (od znanstvenikov – kot je dr. Lieberman – do običajnih ljubiteljev teka) se še vedno zanaša na naravno tehniko naših prednikov kljub celi vrsti visoko tehnolo- loško razvitih tekaških copat. Med najbolj znanimi bosonogimi tekači sta vsekakor Etiopijec Abebe Bikila, ki je leta 1960 na OI v Rimu dosegel svetovni rekord s časom 2:15:17, in Južnoafričanka Zola Budd, ki je leta 1985 postavila svetovni rekord na 3 in 5 km. In četudi je bosonogi oziroma minimalistični tek prestal tehno- loški test, ima danes (še vedno) mnogo nasprotnikov (razumljivo zlasti med izdelovalci tekaške obutve) in skeptikov (med urbani- mi tekači). Ti vidijo bosonogi tek kot najhitrejšo pot do poškodbe (Clift, 2007) oziroma nekaj arhajičnega, kar se sodobnemu človeku ne pritiče več. Namen tega prispevka je zato z znanstvenimi podatki osvetliti vlo- go in pomen bosonogega teka – njegove pozitivne in negativne plati z vidika sodobnega rekreativnega tekača. Tek – evolucijska pridobitev „ človeka Pri razumevanju dialektike med bosonogim tekom in tekom v modernih tekaških copatih nam v veliki meri lahko pomagajo spoznavanja evolucijske poti človeka. Nekateri antropologi in evolucijski biologi (Leeberman, Bramble, 2004) verjamejo, da se je človek razvil kot enodnevni vzdržljivostni plenilec, ki je bil spreten vzdržljivostni tekač. Človek je postal lovec tekač pred približno 2 milijonoma let. Postal je mesojed. Glede na australopitka se je homo erectus razlikoval v številnih telesnih merah in značilnostih (Slika 1, tekst v nadaljevanju). Ljudje zmotno mislimo, da je človek v primerjavi z nekaterimi vrsta- mi v naravi telesno veliko manj sposoben. V resnici je človek eden izmed najbolj neverjetnih tekačev med sesalci. Živali so večinoma ustvarjena za hitrost in moč, medtem ko je človek razvil predvsem sposobnost vzdržljivosti. Človek je slab šprinter (nekateri sesalci, kot so konji, dirkalni psi in antilope, lahko vzdržujejo maksimalno hitrost 15–20 m/s več minut), sposobnost teka (hoje in teka) na dolge razdalje, predvsem v vročih razmerah pa je unikatna med primati in izjemna celo med najboljšimi tekači v živalskem svetu (Lieberman in Bramble, 2004). Lastnosti, ki pomagajo človeku pri dolgotrajnem teku, vključujejo stukturo stopala, ki omogoča učinkovit odriv noge od podlage, ligamente, ki delujejo kot vzmet, in rame, ki se sukajo neodvisno od glave in vrata, kar omogoča bolše ravnotežje. Za lažje razumevanje teka je dobro najprej proučiti hojo, ki je sku- pna vsem sesalcem. Metabolična poraba transporta pri človeški hoji je kot pri drugih sesalcih krivulja v obliki črke ´U ,́ pri kateri je optimalna hitrost približno 1.3 m/s. Večina ljudi prostovoljno pre- klopi na tek pri približno 2.3–2.5 m/s. Pri višjih hitrostih tek postane bolj ekonomičen od hoje zaradi izkoriščanja mehanizma vzmete- nja v stopalu, pri katerem kite in ligamenti v nogi shranijo elastično energijo, ki se sprosti ob odrivu. S tem prihranimo približno 50 % metabolične porabe. Najbolj pomembna od vseh vzmeti v nogi je ahilova tetiva, ki povezuje peto in glavne plantarne fleksorje. Ahilova tetiva naj bi se pojavila šele pred približno 3 milijoni let, najverjetneje z rodom homo. Druga, dobro razvita vzmet za tek je stopalni lok. Med tekom elastične strukture v stopalnem loku vrnejo približno 17 % energije, proizvedene med fazo kontakta (Lieberman in Bramble, 2004). Za razliko od večine štirinožcev ljudje hitrost med vzdržljivostnim tekom večinoma povečamo z daljšim korakom, namesto s fre- kvenco. Dolg korak pri človeku je možen zaradi učinkovitih nožnih vzmeti (ahilova tetiva, stopalni lok) in relativno dolgih nog. Dolžina nog se je skozi evolucijo spreminjala. Tako je imel homo erectus relativno dolžino nog do 50 % večjo od avstralkopitka. Za opazo- Slika 1: Prikaz razvojnih faz človeka (Evolutions̀ s Role in looking Good and Healty, 2013). Vzdržljivostni tek 183 vanje evolucije vzdržljivostnega teka je pomembna tudi evolucija skeleta. Tek predstavlja za skeletni sistem mnogo višje sile kot hoja, predvsem pri kontaktu noge s podlago. Pri kontaktu udarni val potuje preko sklepov v hrbtenico in vse do glave. Najvišje verti- kalne reakcijske sile podlage so pri teku približno dvakrat višje kot pri hoji, pri hitrejšem teku pa dosežejo celo 3–4 krat višjo silo. Ena od strategij za zmanjšanje stresa na sklepe je povečana površina sklepov, saj se tako sila razporedi na večji površini. Mnogo študij, ki je med seboj primerjalo avstralopitka in homa, je dokazalo, da ima homo večjo sklepno površino relativno na telesno maso v večini sklepov spodnjega dela telesa. Ta prilagoditev je zmanjšala stres, ki ga povzroči udarec pete pri hoji, vendar ni pregnala veliko viš- jih sil, ki se pojavljajo pri teku. Med tekom se sprožijo mehanizmi, ki pomagajo zagotoviti stabilizacijo in ravnotežje. Najbolj očitno se spremeni položaj trupa in vratu, ki se pri teku nagne bolj na- prej kot pri hoji. Homo je imel glede na predhodnike razširjeno površino križnice in mnogo večjo mišico gluteus maximus (velika zadnjična mišica). Velika zadnjična mišica se močno vključuje pri vseh hitrostih teka, zanimivo pa se pri hoji po ravnem izključi. Za- radi povečane križnice pa je povečana tudi mehanična stabilnost v sakralno-iliakalnem sklepu (povezuje križnico in medenico). Prav tako se je človek na tek prilagodil z zmožnostjo rotacije trupa in gibanja rok, neodvisno od medenice. Človek ima mnogo večjo sposobnost osamljene rotacije trupa glede na boke kakor opice. Ta sposobnost se je v polni meri razvila šele pri homo erectusu. Med tekom je pomembna tudi stabilizacija glave. Homo se je pri- lagodil z zmanjšano dolžino obraza in z nihalnim ligamentom, ki je značilen predvsem za tekače v živalskem svetu (psi, konji, zajci). Pri avstralopitku niso našli dokazov o nihalnem ligamentu, zato sklepajo, da je bil, tako kot pri šimpanzih, odsoten (Lieberman in Bramble, 2004). Eden od omejitvenih dejavnikov pri teku je tudi termoregulaci- ja. Tek je dejavnost, pri kateri temperatura v telesu naraste, zaradi česar mora telo toploto odvajati. Človeško telo je zelo dobro pri- lagojeno za termoregulacijo. Ljudje imamo bolj odprt prsni koš, veliko število znojnic, ki pomagajo pri izhlapevanju in zmanjšano število dlak (poraščenost), ki povečuje konvekcijo. Te prilagoditve so bile lahko zelo pomembne za vzdržljivostni tek v vročih okoljih (Lieberman in Bramble, 2004). Vse te anatomske, morfološke in funkcionalne adapatcije, ki so v končni meri naši človeški vrsti omogočili preživetje, poseduje člo- vek še danes. Postavlja pa se vprašanje, ali jih sodobna tehnologija obutve izkorišča in utrjuje ali zaradi nje človek evolucijske prido- bitve izgublja. Razlike v tehniki teka med obutim „ in bosonogim tekom Način teka ni pomemben zgolj zaradi povečane učinkovitosti te- kača, temveč vpliva tudi na varnost tekača pred poškodbami. Te- kaški korak v grobem pomeni menjavanje oporne faze (ko je tekač v stiku s podlago) in faze leta (ko nima stika s podlago). Z vidika varnosti tekača in z vidika primerjave teka brez ali z obutvijo je zanimivo opazovanje tekača v fazi opore, ki jo lahko z biomehan- skega vidika opišemo s tremi ključnimi momenti (Škof, 2001): a) postavitev stopala na podlago (trenutek prvega dotika spopala s podlago); b) faza zaviranja v času opore stopala s podlago (čas od prvega kontakta stopala s podlago do polne opore stopala na podlagi – moment vertikale oziroma točka največje amortizacije stojne noge) in Slika 2: Primerjava porabe energije pri različnih hitrostih gibanja med človekom in konjem (prirejeno po Lieberman in Bramble, 2004). Slika 3: Anatomska primerjava človeka (a,c), šimpanza (b,d), H. erectusa (e) in A. afarensisa (f) (prirejeno po Lieberman in Bramble, 2004). 184 Vzdržljivostni tek c) faza pospeševanja/ faza odriva (čas od začetka plantarne fleksi- je do trenutka, ko stopalo zapusti podlago). Z vidika teme tega prispevka sta zlasti pomembni prvi dve. Do pred kratkim je bilo večino študij o bosonogem teku narejenih tako, da so tekače, ki običajno tečejo v obutvi, testirali bose v la- boratoriju. Kljub temu da je takšna raziskava koristna, ne moremo izvedeti vseh informacij, če uporabimo tekače, ki so običajno obu- ti, za študijo bosonogega teka, saj takšni tekači nimajo razvitih mi- šičnoskeletnih prilagoditev in kinematičnih navad, ki so značilne za običajnega bosonogega tekača. Zaradi tega se lahko njihova tehnika teka razlikuje od nekoga, ki teče bosonogo celo življenje ali dolgo časa. Vedeti moramo, da na način teka vpliva tudi mno- go dejavnikov, kot so hitrost, tekstura podlage, trdota podlage, utrujenost in anatomske značilnosti. Raziskave so pokazale, da so imeli bosonogi tekači pri vseh hi- trostih teka krajšo dolžino koraka in višjo frekvenco, ob tem pa so imeli še krajši kontaktni čas (De Wit, De Clercq in Aerts, 2000; Divert, Mornieux, Baur, Mayer in Belli, 2005; Lieberman, 2012; Schütte, Miles, Venter in Van Niekerk, 2013). Krajši korak razloži opazovanja, da bosonogi tekači pogosto pristanejo s stopalom bolj vertikalno poravnanim s kolenom in kolkom, bolj pod sebe (Lieberman, 2012). V raziskavi, ki so jo opravili Schütte, Miles, Venter in Van Niekerk (2013), so imeli bosonogi tekači višjo frekvenco za 9.42 korakov/min, plantarnafleksija v gležnju je bila v povprečju višja za 6.23°, fleksija v kolenu pa je bila ob pristanku v povprečju za 7.74° večja. Postavljanje stopala ali prvi dotik stopala s pod- lago Najbolje raziskan vidik bosonogega teka je način postavljanja sto- pala ob stiku s podlago. To je lahko najbolj boleč trenutek kontak- ta noge s podlago med bosonogim tekom. Sodobni tekaški copat ob postavljanju stopala na peto zmanjša velikost kontaktne sile (udarca) za okoli 10 %, vendar pa istočasno poveča čas obremeni- Slika 4: Faze tekalnega koraka (prirejeno po Lohman, Balan Sackiriyas in Swen, 2011). Slika 5: Kinematika in vertikalne reakcijske sile podlage pri hitrosti 3 m/s pri teku preko pete (A), teku po prednjem delu stopala s kratkim korakom (B) in pri teku preko sprednjega dela stopala z daljšim korakom (C) (prirejeno po Lieberman, 2012). Vzdržljivostni tek 185 tve pasivnega vrha za približno sedemkrat, ponavadi na 70 do 100 telesnih tež na sekundo. Tek preko pete je z modernimi tekaškimi copati bolj udoben, vendar copat še vedno ne prepreči sile udarca s podlago (Lieberman, 2012). Tekači, ki običajno tečejo obuti, bodo na mehki podlagi bolj ver- jetno tekli preko pete (ko tekač postavi nogo na tla na peto) in na trdi podlagi preko srednjega ali sprednjega dela stopala. Mnoge študije namigujejo, da se navadni in bosonogi tekači razlikujejo v nekaterih pomembnih elementih teka (Lieberman, 2012; Clift, 2007; Utz-Meagher idr., 2011; De Wit, De Clercq in Aerts, 2000; Di- vert, Mornieux, Baur, Mayer in Belli, 2005; Schütteidr., 2013; Morley idr., 2010). Okoli 75 % obutih tekačev teče preko pete ob zmerni hitrosti na trdi podlagi (Goss in Gross, 2012, Lieberman, 2012). V utrujenem stanju več kot 90 % (Škof, neobjavljeno). Izkušeni boso- nogi tekači postavljajo nogo na tla bolj na srednji ali sprednji del stopala. Tudi med tekači, ki običajno tečejo bosonogi, je včasih kakšen, ki teče preko pete, zato ne moremo trditi, da vsi bosonogi tekači tečejo preko prednjega dela stopala (Lieberman, 2012). Slika 6: Primerjava sile reakcije podlage pri teku preko pete z obutvijo in bosonogo (De Wit idr., 2000). Pri bosonogem teku preko pete kontaktna sila mnogo hitreje narašča, kot pri isti tehniki teka v obutvi, iz česar lahko sklepamo, da je tek preko pete pri bosonogih tekačih še bolj nevaren za poškodbe kot pri obutih tekačih. Divert, Mornieux, Baur, Mayer in Belli (2005) so ugotovili, da so imeli tekači, ki so tekli bosonogo nižji pasivni vrh sile (1.48 tele- sne teže proti 1.70 telesne teže v obutvi – glej Sliko 6. Pasivni vrh sile nastane pri teku preko pete in je posledica kontakta pete s podlago. Bosonogi tekači zmanjšajo pasivni vrh na podlagi manj izrazitega teka preko pete in večjega kota v kolenskem sklepu, ki prevzame del udarca ob kontaktu), višje zaviralne in pospeševalne sile in višjo predaktivacijo mišice triceps surae kot tekači v obutvi. Lieberman idr. (2010) so naredili raziskavo, ki je zajela običajne obute tekače iz Združenih držav Amerike, tekače iz Kenije, ki so obutev začeli uporabljati pred kratkim, tekače iz ZDA, ki ponavadi tečejo bosonogi, kenijske najstnike, ki tečejo bososonogi, in kenij- ske najstnike, ki tečejo v obutvi. Vsi odrasli Američani so tekli preko pete, ko so tekli v obutvi, medtem ko jih je v bosonogi tehniki 17 % spremenilo svojo tehniko in so začeli teči po srednjem delu stopala. Ko so si bosonogi tekači iz Amerike nadeli obutev, se je podvojil delež tekačev, ki so tekli preko pete. Pri Kenijcih je bila slika podobna. Ob prehodu na obutev se je število tekačev, ki so tekli preko pete, povečalo za 20 %, delež tekačev, ki so tekli preko prednjega dela stopala, pa zmanjšalo za 37 %. Zanimive so tudi ugotovitve med najstniki. Tisti, ki tečejo bosi, so večinoma tekli preko sprednjega in srednjega dela stopala, drugi, ki ponavadi te- čejo v obutvi, pa so v bosonogi tehniki v večini tekli preko pete. Ob nošenju tekaških copat pa se je delež teh tekačev še povečal. Sile se pri teku preko sprednjega dela stopala lepše razporedijo, ker je stopalo (gleženj) stalno v plantarni fleksiji in tako ublaži uda- rec ob kontaktu s tlemi. Pri teku preko pete je stopalo (gleženj) stalno v dorzalni fleksiji in se udarec prenese direktno v sklep, ki je medtem tog. Zaradi tega je delež mase, ki se ustavi pri stiku s tlemi in si izmenja silo s podlago, dosti večji pri tekačih, ki tečejo preko pete. Druga stvar, ki pomembno vpliva na različne kontaktne sile in vrhove sil, je tudi položaj kolena in gležnja. Tekači, ki tečejo pre- ko pete, ponavadi pristanejo z bolj iztegnjenim in togim kolenom ter gležnjem kot tekači, ki tečejo preko prstov. Ti tekači zaradi tega bolje absorbirajo sile, ki se pojavijo pri udarcu s podlago. Tekači, ki tečejo po čisto sprednjem delu stopala – prstih, imajo prav tako lahko probleme s kontaktnimi silami in njihovimi vrhovi, saj imajo pogosto zelo tog gleženj, ki ne deluje efektivno pri blaženju sil. Ugotovili so, da lahko tekač spremeni skladnost spodnjih ekstre- mitet na drugačne načine kot z elastično peto čevlja. Na skladen učinek spodnjih ekstremitet vplivajo predvsem krajši korak in večja fleksija kolena. Tako uspemo pojasniti, zakaj lahko nekateri bosonogi tekači udobno tečejo pri teku preko pete in zakaj imajo nekateri obuti tekači majhne kontaktne sile kljub teku preko pete (Lieberman, 2012). Bosonogi tek in pronacija Morley idr. (2010) so raziskovali vpliv bosonogega teka na prona- cijo stopala (zvračanje stopala navznoter). V raziskavi so sodelovali samo tekači, ki so tekli preko pete. Raziskovalci so glede na po- datke tekače razdelili v 3 enakovredne skupine glede na njihovo največjo vrednost pronacije med tekom s tekaškim čevljem: skupi- na z nizko pronacijo (3–8.9°), srednjo pronacijo (9–12.9°) in visoko pronacijo (13–18°). Slika 7: Prikaz postavitve markerjev ter inverzije (supinacije) in everzije (pronacije) (prirejeno po Morley idr., 2010). Ko so tekači tekli v obutvi, se je pokazala velika razlika v maksi- malni pronaciji med skupinami. Pri bosonogem teku so imele vse skupine manjši kot pronacije, čeprav pri skupini z nizko pronacijo ni bilo velike razlike (Morley idr., 2010; Stacoff, Kaelin in Stussi, 1991; Stacoof, Kaelin, Stuessi in Segesser, 1989). Pri skupini s srednjo in 186 Vzdržljivostni tek visoko pronacijo pa je prišlo do velikega zmanjšanja maksimalne- ga kota pronacije v primerjavi z obutim tekom. Skupina z visoko pronacijo je znižala maksimalno pronacijo iz 14.8 (± 1.5°) v obutvi na 9.2 (± 3.2°) med bosonogim tekom. Skupina s srednjo pronaci- jo je imela podobne rezultate in je pronacijo zmanjšala iz 10.3 (± 0.9°) na 6.7 (± 1.7°). Pri skupini z nizko pronacijo bosonoga tehnika ni imela večjega vpliva, saj so imeli tekači v obutvi 6.7 ± 2.1° prona- cije, brez obutve pa 6.3 ± 2.6° pronacije (Morley idr., 2010). Ali bosonogi tek torej pomeni večjo „ varnost tekača pred poškodbami? Glavno vprašanje tekačev, trenerjev, terapevtov in zdravnikov je, ali bosonogi tek prispeva k varnosti pred poškodbami. Na poškodbe vpliva toliko dejavnikov, da bi ob primerjanju poškodb pri bosono- gih in obutih tekačih nastala zmeda, zato je bolje, da se vprašamo, kako na poškodbe vpliva način teka, ki je značilen za bosonoge tekače. To vprašanje je pomembno tako za tekače v obutvi kot tudi za bosonoge tekače. Poškodbe ponavadi nastanejo zaradi ponavljajočih se stresnih obremenitev na kosti, mišice in kite. Tek povzroči kompleksne in dinamične sile, ki se ponovijo ob vsakem koraku, skupno pa okoli milijonkrat na leto pri večini tekačev. Ne- davne raziskave (Milner, Ferber, Pollard, Hamill in Davis, 2006, Pohl, Hamill in Davis, 2009) so pokazale, da imajo tekači z visokimi kon- taktnimi silami večje možnosti za poškodbo pokostnice, tekaško koleno (patelofemoralni sindrom), plantarni fasciitis in bolečino v spodnjem delu hrbta. Tekači z načinom teka, ki je značilna za bosonoge tekače, pri teku nimajo težav s predolgim korakom, prav tako pa imajo višjo fre- kvenco korakov. Zaradi krajšega koraka imajo bosonogi tekači ob pristanku bolj pokrčeno koleno, s čimer bolje absorbirajo sile. Zaradi boljših senzoričnih občutkov, ki jih imamo pri bosonogem teku, lahko hitreje prilagajamo togost nog med tekom po različnih podlagah in tako še dodatno znižamo najvišje kontaktne sile. Čeprav so kontaktne sile pri teku preko sprednjega dela stopala nižje, pa se poškodbe pogosto pojavijo zaradi višje obremenitve plantarnih fleksorjev. Tako so pri tekačih, ki tečejo preko sprednje- ga dela stopala, značilne poškodbe meč in ahilove tetive. Take poškodbe se rade pojavijo predvsem pri tekačih, ki iz blaženih tekaških copat prestopijo na minimalistične, in pri tistih, ki preti- ravajo pri obremenitvah in povzročijo prevelik stres na mišice (Li- eberman, 2012). Poškodbe stopala in gležnja Najbolj pogosti dejavniki poškodbe gležnja in stopala so šibkejši plantarni fleksorji, več let teka, visok stopalni lok in večja pronacija ob udarcu s tlemi. Šibke plantarne fleksorje se povezuje s poškod- bami ahilove tetive, saj le ti ob neusrezni moči ne zagotavljajo potrebne stabilnosti v gležnju. Povečana nestabilnost v gležnju ponavadi pomeni tudi večjo pronacijo stopala. Med tekači pogo- sto zasledimo poškodbe plantarnega fasciitisa, do katerega naj- večkrat pride pri tekačih z visokimi kontaktnimi silami, ki tečejo preko pete z visoko dorzifleksijo (Goss in Gross, 2012). Pri bosonogem teku se povečajo sile, ki delujejo na stopalne kosti in mišice. Ob neprimernem stopnjevanju vadbe lahko pride do preobremenitve stopal, zato so med bosonogmi tekači pogostejši primerki, ki imajo stresfrakturo matatarzalnih kosti v stopalu. Zara- di večje obremenjenosti plantarnih fleksorjev se moramo boso- nogega teka lotiti postopoma, saj v nasprotnem primeru poveča- mo možnost za poškodbo ahilove tetive. Poškodbe goleni Študije (Milner, Ferber, Pollard, Hamill in Davis, 2006, Pohl, Hamill in Davis, 2009) so pokazale, da je tek preko pete bolj povezan s po- škodbami goleni kot tek preko sprednjega dela stopala. Med po- škodbe goleni spadata vnetje pokostnice in stresni zlom tibie. Pri raziskavi tekačev s stresnim zlomom tibie so ugotovili, da imajo ob pristanku večjo addukcijo kolka in pronacijo stopala. Večja prona- Slika 8: (a) Prikaz kota Q in (b) neporavnanosti spodnjih okončin. Vzdržljivostni tek 187 cija je značilna tudi za tekače, ki imajo težave z vnetji pokostnice. Za tekače s poškodbami goleni so značilne večje zaviralne sile v smeri naprej-nazaj (anterior-posterior) in višje sile reakcije podlage (Goss in Gross, 2012). Bosonogi tek sili tekača v tek po sprednjem delu stopala, kar po- sledično zmanjšuje možnost za poškodbo goleni. Določeni tekači, ki tečejo preko pete, imajo skozi celoten cikel koraka stopalo v dor- zalni fleksiji, kar pomeni, da se mišica tibialis anterior v nobenem trenutku koraka ne sprosti in je stalno napeta. Tekači z omenjeno tehniko so še posebno nagnjeni k vnetju pokostnice. Poškodbe kolena Poškodba kolena je najpogostejša poškodba pri teku. Nanjo vpli- va veliko dejavnikov, med katere spadajo neporavnanost spodnjih okončin, predvsem povečan kot Q in pretirana pronacija. Kot Q ali kvadriceps kot postane dejavnik tveganja za poškodbe kolena, ko preseže vrednost večjo od 15 do 20 stopinj. Kot Q je povečan pri osebah z Valgus deformacijo (noge v obliki črke X) (Livingston in Mandigo, 1999). Poleg že naštetih dejavnikov na poškodbo ko- lena vplivajo tudi prevelika telesna teža, zakrčenost hamstringov ter pretirana notranja rotacija in addukcija kolka (primik). Najbolj pogoste poškodbe kolena so iliotibialni sindrom (tekaško koleno), patelofemoralni sindrom in poškodba meniskusov (Goss in Gross, 2012). Bosonogi tekači imajo ob pristanku bolj pokrčeno koleno in s tem bolje blažijo udarec, ki se pojavi pri kontaktu s tlemi. Del sile se zaradi pokrčenega kolena absorbira s pomočjo mišično tetivnega kompleksa, kar zmanjša sile, ki delujejo neposredno na sklep. Poškodbe v kolku in hrbtu Poškodbe v kolku in hrbtu so največkrat posledica nepravilne te- kaške tehnike in nepravilnega biomehanskega gibanja v kolenu in gležnju. Pri teku se vsak udarec prenese iz stopala v koleno, iz kolena v kolk in iz kolka v hrbet. Pri teku preko pete so kontaktne sile bolj izrazite in s tem bolj nevarne. Za poškodbe hrbta je zelo pomembna tudi zakrčenost mišic, ki vpliva na pravilno držo. Lju- dem, ki imajo v ledvenem delu hrbtenice zmanjšano lordozo, je tek odsvetovan. Hrbtenica ob nepravilni obliki izgubi svoje amor- tizacijske lastnosti, zaradi tega se poveča tveganje za nastanek ali ponovitev poškodbe. Bosonogi tek na poškodbe kolka in hrbta vpliva predvsem z boljšo biomehaniko v skočnem sklepu in kolenu. S tem zmanjša negativ- ne vplive, ki se pojavijo ob nepravilni tekaški tehniki. Zaključek „ Na osnovi pregleda izsledkov literature in praktičnih izkušenj je mogoče zaključiti: Bosonogi tek vsekakor jača mišičnotetivni sklop v stopalu, • izboljšuje proprioceptivno zaznavo v stopalu, izboljšuje od- ziv na različne tipe terena in nas sili v pravilnejšo tehniko teka (višja frekvenca korakov, tek bolj po prednjem delu sto- pala, krajši korak, zmanjšana pronacija stopala ...). Današnji blaženi tekaški copati naj bi preprečevali poškodbe, • ki so povezane s tekom. Kljub temu so tekači pogosto po- škodovani. Zaradi tega so se začela pojavljati namigovanja, da blaženi tekaški čevlji ne preprečujejo tekaške poškodbe, vendar jih morda celo povzročajo. Sodobni tekaški čevlji nam nudijo veliko udobja, kar privede do tega, da nismo pozorni na način teka. Prav tako vodijo v skrajšanje mečnih mišic in ahilove tetive. Nekateri strokovnjaki zato predvide- vajo, da bosonogi tek zmanjšuje pojavnost pogostih teka- ških poškodb, kot so vnetje pokostnice, tekaško koleno in iliotibialni sindrom. Zaradi boljše zaznave terena naj bi bilo med bosonogimi tekači tudi manj zvinov stopala. Toda po- zitivni učinki bosonogega teka se izrazijo samo ob primerni uporabi, kot element – del tekaškega treninga, ne pa kot edina oblika teka. Z bosonogim tekom se tekač izpostavlja različnim nevar-• nostim okolja (kamenjem, črepinjami, iglicami, ozeblina- mi ...), poveča obremenjenost meč in ahilove tetive (večja možnost poškodbe), poveča stres, ki deluje na stopalo, ob neprimerni tekaški tehniki telo še bolj izpostavlja škodljivim kontaktnim silam kot tek v obutvi. Zato bosonogi tek ni pri- meren za splošno rabo tekačev začetnikov. Nujno potrebno je postopno uvajanje in stopnjevanje intenzivnosti in količi- ne treninga (najbolje pod strokovnim nadzorom), saj lahko v nasprotnem primeru vodi v poškodbo. Ključ do bosonogega teka je postopnost. Najprej je zaželje-• na nekajtedenska bosonoga hoja, s katero si okrepimo kožo na podplatih ter mišice v gležnjih in stopalih. Ko smo pri- Slika 9: Primer pravilne drže (Munivrana, Paušić in Kondrič, 2011). 188 Vzdržljivostni tek prevljeni za tek, začnimo s petminutnimi cikli, ki jih počasi podaljšujemo. Na mesec naj se naš tek podaljša za največ 20 minut na trening, ki ga izvajamo nekajkrat na teden. Sča- soma se bodo ojačali gležnji in stopala, kar bo zmanjšalo tveganje za nastanek poškodbe. Najbolje je trenirati na pe- ščenih plažah, golf igriščih, travnikih ... (Clift, 2007). Poškodbe se pojavljajo pri obutih in bosonogih tekačih, • tako da zaenkrat ni mogoče trditi, da bosonogi tek prepre- čuje poškodbe. Verjetno na tekaške poškodbe bolj vpliva nepravilen proces treninga kot tekaška obutev. Lahko pa bosonogi tek uporabimo kot sredstvo za izboljšanje teka- ške tehnike, saj je veliko raziskav pokazalo pozitivne učinke bosega teka na posamezne dele v tekaški tehniki. Menimo, da s pravilnim pristopom bosonogi tek pozitivno vpliva na preventivo pred tekaškimi poškodbami. Bosonogi tek lahko vključimo kot dodatni element v tekaškem treningu – krat- ko tekaško ogrevanje po mehki podlagi, izvajanje tekaške abecede (prav tako na mehki podlagi) ali kratek iztek po običajnem treningu. Na znanje moramo vzeti, da bosonogi tek ni primeren za • vsakega tekača, saj lahko poveča možnost za poškodbo (predvsem ob nepravilnem pristopu). Bosonogi tek se od- svetuje tekačem začetnikom, zlasti tistim s prekomerno težo, in tekačem, ki imajo težave s plantarnimi fleksorji in tetivami. Vsi ostali pa naj se ga lotijo korak za korakom. Fenomen bosonogega teka je danes kljub številnih napo-• rom še vedno močno neraziskan in odprtih ostaja mnogo vprašanj. Zato vprašanje bosonogega teka zahteva doda- ten čas za raziskovanja in morda predvsem manj odporov s strani obutvene industrije, ki si s tekaško obutvijo kujejo ogromne dobičke. Obutvena industrija bi se lahko zavedala, da bo bosonogi tek verjetno ostal na ravni subkulture in ni bojazni pred splošno evforijo. Vseeno pa bi z vlaganjem v boljše poznavanje in razumevanje bosonogega teka prido- bili tudi obuti tekači in industrija. Viri „ Lieberman, D. E. (2012). What We Can Learn About from Barefoot Run-1. ning: An Evolutionary Medical Perspective. Exercise and Sport Sciences Reviews, 40(2), 63–72. Škof, B. (2001). Kinematično-dinamični in anatomsko fiziološki model 2. teka. V M. Čoh (ur.), Biomehanika atletike (str. 145–164). Ljubljana: Fakul- teta za šport, Inštitut za kineziologijo. Clift, Z. (2007). The Barefoot Route. 3. Marathon & Beyond 11(2), 28–36. Bramble, D.M. in Lieberman, D.E. (2004). Endurance running and the 4. evolution of Homo. Nature, 432, 345–352. Novacheck, T.F. (1998). The biomechanics of running. 5. Gait and Posture, 7, 77–95. Lohman, E.B. (2012). Effects of minimalist shoe on run-6. ning gait. Lower Extremity Review,9, Pridobljeno 25. 3. 2013 na http://lowerextremityreview.com/article/effects-of-minimalist-shoes- on-running-gait De Wit, B., De Clecq in D., Aerts, P. (2000). Biomechanical analysisi of 7. the stance phase during barefoot and shood running. Journal of Bio- mechanics, 33(3), 269–278. Evolutions̀ s Role in looking Good and Healty. 8. (7.2.2013). Living Healthy guide. Pridobljeno 20. 4. 2013 na http://livinghealthyguide.com/loo- king-healthy/evolution-role-in-looking-good-and-healthy/ Morley, J.B., Decker, L.M., Dierks, T., Blanke, D., French in J.A., Stergiou, 9. N. (2010). Effects of Varying Amounts of Pronation on the Mediolateral Ground Reaction Forces During Barefoot Versus Shod Running. Jour- nal of Applied Biomechanics,2, 205–214. Perl, D.P,. Daoud, A.I. in Lieberman, D.E. (2012). Effects of foorwear and 10. strike type on running economy. Medicine And Science In Sport And Exercise, 44(7), 1335–43. Divert, C., Mornieux, G., Baur, H., Mayer in F., Belli, A. (2005). Mechanical 11. Comparison of Barefoot and Shod Running. International Journal of Sports Medicine, 26(7), 593–598. Utz-Meagher, C., Nulty in J., Holt, L. (2011). Comperative Analysis of Ba-12. refoot and Shood Running. Sport Science Review, XX(3-4), 113–130. Lieberman, D.E., Venkadesan, M., Werbel, W.A., Daoud, A.I., D´Andrea, 13. S., Davis, I.S., Mang` Eni, R.O. in Pitsiladis, Y. (2010). Foot strike patterns and collision forces in habitually barefoot versus shod runners. Nature, 463(7280), 531–535. Hatala, K.G., Dingwall, H.L., Wunderlich, R.E., Richmond, B.G. (2013). Va-14. riation in Foot Strike Patterns during Running among Habitually Bare- foot Populations. Plos One, 8(1), 1–6. Lohman, E.B., Balan Sackiriyas, K.S., Swen, R.W. (2011). A comparison of 15. the spatiotemporal parameters, kinematics, and biomechanics be- tween shod, unshod, and minimally supported running as compared to walking. Physical Therapy in Sport, 12(4), 151–163. Schütte, K.H., Miles, K.C., Venter, R.E., Van Niekerk, S.M. (2013). Barefoot 16. running causes acute changes in lower limb kinematics in habitually shod male runners. South African Journal for Research in Sport, Physical Education and Recreation, 35(1), 153–164. Goss, D.L., Gross, M.T. (2012). A review of mechanics and injury trends 17. among various running styles. U.S. Army Medical Department Journal, July – September, 62–71. Livingston, L.A., Mandigo, J.L. (1999). Bilateral Q angle asymmetry and 18. anterior knee pain syndrome. Clinical Biomechanics, 14 (1), 7–13. Munivrana, G., Paušić, J., Kondrič, M. (2011). The incidence of improper 19. postural alignment due to the influence of long-term table tennis tra- ining. Kinesiologia Slovenica, 17(2), 47–58. Van Gent, R. N., Siem, D., van Middelkoop, M., van Os, A. G., Bierma 20. Zeinstra, S.M.A., Koes, B.W. (2007). Incidence and determinants of lo- wer extremity running injuries in long distance runners: a systematic review. Br J Sports Med, 41(8), 469–480. Milner, C., Ferber, R., Pollard, C.D., Hamill, J. In Davis, I.S., (2006). Bio-21. mechanical Factors Associated with Tibial Stress Fracture in Female Runners. Medicine & Science in Sport & Exercise, 38(2), 323–328. Pohl, M.B., Hamill, J. In Davis, I.S. (2009). Biomechanical and Anatomic 22. Factors Associated with a History of Plantar Fasciitis in Female Run- ners. Clinical Journal of Sport Medicine, 19(5), 372–376. Stacoff, A., Kaelin, X., Stussi, E. (1991). The effect of shoes on the torsion 23. and rearfoot motion in running. Medicine & Science in Sports & Exercise, 23(4), 482–490. Stacoff, A., Kaelin, X., Stussi, E., Segesser, B. (1989). The torsion of the foot 24. in running. International Journal of Sport Biomechanics, 5(4), 375–389. Barefoot, T. (2010). Pridobljeno 14. 7. 2013 na http://www.barefootted.25. com/index.php?q=/search/label/running_philosophy McDougall, C. (2010). Pridobljeno 14. 7. 2013 na http://www.chrismc-26. dougall.com/barefoot.html Ožbej Mulec diplomant kineziologije Mladinska ulica 28a, 1000 Ljubljana e-pošta: o.mulec333@gmail.com Vzdržljivostni tek 189 Sport injuries in running Abstract Any athlete who starts engaging more seriously in a chosen sport aspires for ever better results. Too strong a desire for excellent results frequently leads to different sport injuries as an athlete exaggerates with training or devotes too little time to regeneration. Rest, a balanced diet, invigorating exercises, enough sleep and relaxing activities associated with water are vitally important for active regeneration. The study aimed to explore the most common running injuries and find causes for them. The study is based on the meta-analysis research approach and includes some studies published as original sci- entific articles in journals featuring in international databases. The analysis includes ten studies demonstrating that the most frequent running injuries are knee injuries, followed by tibial injuries. The analysed studies show that the following are the most common causes of injury: number of running years, too small a number of kilometres run per week, the surface on which the runners run and their age, gender and BMI. Certain injuries can only be prevented by considering one’s psycho- physical readiness and adjusting one’s training sessions to it. Key words: running, running injuries, causes of injuries Izvleček Vsak športnik, ki se začne resneje ukvarjati z izbranim športom, si želi vedno boljših rezultatov. Prevelika želja po odličnih rezultatih jih pogosto pripelje do različnih špor- tnih poškodb, saj pretiravajo s treningi ali pa premalo časa posvetijo regeneraciji. Počitek, uravnotežena prehrana, iz- vajanje krepilnih vaj, dovolj spanja ter sprostilne aktivnosti, povezane z vodo, so vsekakor ključnega pomena za aktiv- no regeneracijo. Namen raziskave je bil proučiti, katere so najpogostejše tekaške poškodbe, ter najti vzroke za njih. Raziskava temelji na raziskovalnem pristopu metaanalize ter vključuje raziskave, ki so bile objavljene kot izvirni znan- stveni članki v revijah, vključenih v mednarodne baze po- datkov. Analiza vključuje 10 raziskav, iz katerih je razvidno, da so najpogostejše tekaške poškodbe poškodbe kolena, sledijo pa jim poškodbe golenice. Iz analiziranih raziskav je razvidno, da so najpogostejši vzroki za poškodbe naslednji: število tekaških let, premajhna količina pretečenih kilome- trov na teden, podlaga, po kateri tečejo tekači, ter njihova starost, spol in ITM. Določene poškodbe lahko preprečimo tako, da upoštevamo svojo psihično-fizično pripravljenost in temu prilagodimo treninge. Ključne besede: tek, tekači, tekaške poškodbe, vzroki za po- škodbe. Klavdija Strniša, Jurij Planinšec Športne poškodbe pri teku Uvod „ Tek je rekreativna in tekmovalna športna disciplina, ki je zadnje čase vse bolj priljubljena. Izvajamo ga lahko v naravi in na špor- tnih terenih, predvsem na atletskih stadionih. Tekaške poškodbe naraščajo, vzrok za to pa je najverjetneje masovno ukvarjanjem s tekom, z njegovo intenzivnostjo in kakovostim izvajanem. V primerjavi s hojo, se pri teku pojavljajo trikrat večje sile, zato lah- ko hitreje pride do poškodb (Šinkovec, 2007). Število tekačev se je v zadnjih 40 letih povečalo, saj je tek zaradi lahkega dostopa postal ena izmed najbolj priljubljenih fizičnih aktivnosti po vsem svetu. Ena izmed posledic množičnega ukvarjanja s tekom je po- rast kostno-mišičnih poškodb (Hespanhol Junior, Costa, Carvalho in Lopes, 2012; Van Gent idr., 2007; Van Middelkoop, Kolkman,Van Ochten, Bierma-Zeinstra in Koes, 2008). Športne poškodbe so poškodbe gibalnega sistema, ki nastanejo pri športnih aktivnostih tekmovanja in treniranja in imajo za po- sledico bolečine, funkcionalne in strukturne spremembe delov gibalnega sistema ter onemogočajo izvajanje nadaljnjih predvi- denih športnih aktivnosti (Dervišević, 2005). Omenjeni avtor meni, da povečana telesna aktivnost pomembno vpliva na razvoj člo- veškega organizma ter na njegovo zdravje, hkrati pa predstavlja tveganje za nastanek poškodb, telesnih okvar ter posledično funk- cionalne prizadetosti. Ob tem še navaja, da športne poškodbe vseskozi predstavljajo tveganje za prekinitev športnega udejstvo- vanja in ovirajo kariero športnika, pogosto pa so eden od vzrokov ali celo glavni vzrok predčasne prekinitve športne kariere. Obstaja veliko metodoloških pristopov ugotavljanja športnih poškodb, najpogostejši med njimi so klinične raziskave, intervjuji s poško- dovanimi športniki, matematično modeliranje, videoposnetki ter različna merjenja (Bahr in Krosshaug, 2005). Klasifikacija in vzroki tekaških poškodb Poznamo mnogo klasifikacij športnih poškodb, vsekakor pa je ena najpomembnejših glede na resnost oz. težo poškodbe. Gle- de na omenjeno delitev ločimo naslednje skupine: zanemarljive 190 Vzdržljivostni tek poškodbe (trajajo do 3 dni), lahke poškodbe (trajajo od 3 do 7 dni), zmerne poškodbe (trajajo od 7 do 28 dni) in hude poškodbe, ki trajajo dlje kot 4 tedne (Čajavec, 1997). Večina poškodb, nastalih v atletskih disciplinah, je posledica dalj časa trajajoče izpostavljenosti ponavljajočih se obremenitev. Od vseh atletskih disciplin je pojavnost poškodb največja pri tekih (Alexander, 1996). Tekaško poškodbo občuti v enem letu treninga od 25 do 80 odstotkov tekmovalnih in rekreativnih tekačev (Ed- wards, Taylor, Rudolphi, Gillette in Derrick, 2010). Glede na dolžino teka se tekaške poškodbe delijo na poškodbe pri šprintu ter poškodbe na srednje in dolge proge. Poškodbe pri šprintu so podobne poškodbam na srednje in dolge proge. Značilna šprinterska poškodba je nateg mišic zadnje lože (Goldman in Jones, 2011). Mendiguchia in Burghelli (2011) navajata, da tovrstna poškodba predstavlja 6–29 % vseh poškodb, nasta- lih pri športnih, ki zajemajo šprinterski tek. Wilson in Myers (2011) menita, da je faza sprednjega zamaha in prvega dotika s podlago najbolj kritična točka poškodovanja mišic zadnje lože, saj v tem delu delujejo omenjene mišice ekscentrično, ker zadržujejo go- len. Ker se vse to dogaja pri veliki hitrosti in amplitudi gibanja, so delujoče sile na mišico velike. Omenjena avtorja sta zapisala, da so vzroki za poškodbo zadnje stegenske lože različni, prevladujejo pa neprimerno ogrevanje pred tekom, slaba mišična moč in mišično neravnovesje, neprimerna mišična koordinacija, zmanjšan obseg gibljivosti ter mišična utrujenost. Micheli (1996) deli dejavnike poškodb v dve skupini: prvo skupino sestavljajo ekstrizični oziroma zunanji dejavniki, drugo skupino pa intrizični oziroma notranji dejavniki. Meni, da je ključen razlog poškodb med zunanjimi dejavniki nepravilen trening, kamor pri- števa preveliko intenzivnost, pogostost in trajanje ter neprimerne vaje. Ostali pogosti dejavniki poškodb so tudi neprimerna obutev, neprimeren teren in klima, saj povzročajo pri tekaču povečane obremenitve v smislu neprimerne tehnike teka, neprimerne obu- tve ter izpostavljenosti vremenskim vplivom, kot sta vročina in mraz. Omenjeni avtor je mnenja, da je ključen razlog za notranje poškodbe prejšnja ali podobna poškodba, saj na poškodovanem tkivu vedno ostanejo funkcionalne posledice. Med pomembne notranje dejavnike poškodb šteje tudi slabo telesno pripravljenost in mišično neravnovesje, saj lahko povzročata težave pri izvedbi pravilne tehnike gibanja. Omenjeni avtor je zapisal, da je vzrok akutnim poškodbam velikokrat slaba psihična pripravljenost ter da lahko anatomske nepravilnosti, kot so nepravilnosti stopal in kolen, vodijo v porušenje tehnike, ali pa povzročijo mišično ne- ravnovesje, tudi nepravilna prehrana, še posebej premajhna vseb- nost potrebnih hranil, lahko vodi v pojav poškodb. Bahr in Kros- shauga (2005) prav tako delita dejavnike tveganja za poškodbe v dve skupini. Med zunanje dejavnike prištevata športno opremo in vremenske pogoje, med notranje pa starost, spol in somatip. Menita, da vsota dejavnikov tveganja ter njihovo medsebojno de- lovanje vpliva na obseg in nastanek poškodb. Najpogostejše tekaške poškodbe so tendioptija Ahilove tetive, plantarni fasciitis, bolečina v predelu pogačice kolena, vnetje po- kostnice na golenici, tendinopatija ligamenta pogačice, sindrom iliotibialnega trakta, poškodbe flektornih mišic v predelu stegna ter preobremenitveni zlomi v predelu golenice, stegnenice in sto- palnic (Mikek, 2006). Tendiopatija Ahilove tetive je vnetje Ahilove kite, ki nastane zara- di preobremenjevanja in jo čutimo kot oteklino. Ahilova kita po- staja z leti manj prožna in slabše prekrvavljena, zato je poškodba najpogosteje prisotna pri starejših tekačih (Mikek, 2006). Vzrok na nastanek poškodbe so lahko tekaški copati s premajhno bočno oporo in premehko peto, saj omogočajo pretiran nagib petnice navznoter ter posledično nesimetrično obremenitev tetive (Pra- protnik, Rotovnik Kozjek, Šimnovec in Petrović, 2006). Plantarni fasciitis je preobremenitvena poškodba plantarne apo- nevroze, razpete med petnico in stopalnico, njena naloga pa je, da skrbi za vzdrževanje vzdolžnega stopalnega loka (Mikek, 2006). Bolečino tekači na začetku poškodbe čutijo samo zjutraj pri prvih korakih, z napredovanjem vnetja pa vse pogosteje. Nastane zara- di preobremenjenosti plantarnefascije. V kolikor so mišice meč ali Ahilova tetiva prekratke, se mora pri teku peta hitreje dvigovati od tal, kar poveča obremenjenost plantarnefascije (Praprotnik, Rotov- nik Kozjek, Šimnovec in Petrović, 2007). Plantarni fasciitis je tretja najpogostejša poškodba tekačev (Ribeiro idr., 2011). Vnetje pokostnice na golenici je posledica povečane obremeni- tve narastišča mišic v sprednjem delu goleni in se kaže kot bo- lečina v spodnji polovici goleni, nekoliko bolj na notranji strani (Mikek, 2006). Bolečina pokostnice je značilna tekaška poškodba, saj jo občuti kar 10 % tekačev. Do sindroma boleče pokostnice lahko vodi slaba kondicija tekača, saj se pretirano giblje naprej in nazaj, teče po glavnicah stopalnic z navzven obrnjenimi stopali. Do omenjene poškodbe lahko vodi tudi pretirano stopnjevanje hitrosti in količine teka, saj se mišice zaradi utrujenosti niso spo- sobne ublažiti udarcev noge ob tla. Vnetju pokostnice pogosto podležejo tekači s ploskimi stopali, z nepravilno obutvijo, še po- sebej s starimi tekaškimi copati. Pokostnica se pogosto vname tudi takrat, ko tečemo po neravnem terenu, navzdol po hribu ali navkreber (Stok, 2012). Tendinopatija ligamenta pogačice je preobremenitvena poškod- ba kite, ki se nahaja med zgornjim delom golenice in spodnjim robom pogačice. Občutimo jo kot bolečino v sprednjem delu kolena, še posebej pri globokih počepih in poskokih ter pri teku navzdol (Mikek, 2006). Trohanterni burzitis je vnetje burze na zunanji strani kolka in na- stane zaradi ponavljajočega drsenja kit pri gibanju kolka prek zu- nanje površine zgornjega dela stegnenice (Mikek, 2006). Burza oz. sluznik je vrečka, napolnjena s tekočino, ki zmanjšuje trenje tetive na kosti. Pri tekačih se najpogosteje vname burza nad stransko grčo stegnenice in nad epikodilom femurja pod ilotibialnim trak- tom (Praprotnik, Rotovnik Kozjek, Šimnovec in Petrović, 2007). Sindrom iliotibialnega trakta občutimo kot bolečino na zunanji strani kolena pri njegovem premikanju. Je posledica ponavljajoče- ga drsenja ilotibialnega trakta (dolga tetiva, ki se nahaja na zunanji strani stegna in poteka od narastišča na medenici do zgornjega dela golenice preko zunanje strani spodnjega dela stegnenice) (Mikek, 2006). Gre za vnetje dolge tetive (ilotibialni trakt), ki po- teka od medenice po zunanji strani stegna do narastišča zgornje strani tibie in je eden izmed glavnih vzrokov za bolečine v kole- nu (Hamill, Miller, Noehren in Davis, 2008). Sindrom se pojavlja pri športnikih, še posebej pri tekačih in tistih, ki ponavljajoče izvajajo krčenje in raztezanje kolena. Poškodba je pogosteje prisotna pri tekačih, ki imajo »noge na O«. Ilotibialna vez se razteza od kolka preko zunanje strani do golenice. Na omenjenem mestu se vez rada vname, še posebej pri daljših tekih, kot jih je tekač vajen; po Vzdržljivostni tek 191 trdi podlagi, po podlagi s stranskim nagibom ter predolgem teku po klancu navzdol (Praprotnik, Rotovnik Kozjek, Šimnovec in Pe- trović, 2007). Bučar (2009) meni, da se sindrom v večini primerov razvije pred 34. letom, pri ženskah pogosteje (62 %) kot pri moški (38 %), ter da naj bi poškodba predstavljala 12 % vseh poškodb, povezanih s tekom. Preventivni ukrepi proti nastanku poškodb Ko govorimo o preventivnih ukrepih, moramo izhajati iz dejavni- kov tveganja in načina njihovega odpravljanja. Ključnega pomena je zgodnje prepoznavanje morebitnih vzrokov nastankov poškodb ter takojšnje ukrepanje. Ukrepi so lahko različni. Včasih je dovolj le menjava tekaške podlage ali tekaške obutve, spet drugič pa gre za bolj temeljit pristop, saj je potrebno naloge izvajati daljše časovno obdobje (Hreljac, 2005). Dervišević (2005) meni, da v zadnjem času prevladuje trend tera- pije z gibom oziroma terapevtske vaje. Preventivni ukrepi prepre- čevanja športnih poškodb so telesna pripravljenost, kinestetični občutek, gibljivost, vzdržljivost, ustrezne metode treninga, poči- tek in regeneracija, ustrezna oprema, psihološki dejavniki ter vre- menski in okoljski pogoji (Bennel in Bruker, 2005). Metode dela „ Namen prispevka je bil proučiti najpogostejše tekaške poškodbe in ugotoviti vzroke za njih. Prispevek temelji na kvalitativno razi- skovalnih metodah dela. V teoretičnem delu je bila uporabljena metoda pregleda literature na področju proučevanja tekaških po- škodb, nato pa so v empiričnem delu bile predstavljene ugotovi- tve desetih raziskav o tekaških poškodbah. Rezultati in razprava „ Vse raziskave vključujejo tekaške poškodbe. Raziskave so bile iz- vedene na različno velikih vzorcih in se gibljejo od 39 tekačev do 2886 tekačev. Nekatere raziskave temeljijo na anketnih vprašalni- kih, druge na opazovanju. Študija Metode dela Najpogostejše poškodbe Vzroki Taunton, Ryan, Clement, McKen- zie, Lloyd-Smith in Zumbo, (2001). Podatke o 2002 udeležencih so v obdobju več kot 2 let (od 1998 do 2000) beležili zdravniki v Allan McGavin športnomedicinskem centru. Ocenjevali so antropometrične in biome- hanske značilnosti ter treninge. Model je bil izdelan tako, da so primerjali določene spremenljivke s specifično poškodbo pri tekačih in jih primerjali s kontrolno skupino, v kateri so imeli tekači drugačno poškodbo. Spremenljivke so bile: višina, teža, ITM, sta- rost, dosedanji treningi, tedenska dejavnost, zgodovina poškodb in karakter tekača. Sodelovalo je 54 % žensk in 46 % moških. Določene poškodbe so bile značilne samo za posamezen spol. Za mlajše moške od 34 let so bili dejavniki tveganja večji za pojav skakalnega kolena, stresni sindrom golenice ter sindrom iliotibialnega trakta, za ženske pa pojav tekaškega kolena. Tekači, ki so bili aktivni manj kot 8,5 let, so bili pozitivno povezani s poškodbami stresnega sindroma golenice. Ženske, ki so imele ITM manjši od 21, so bile dovzetnejše za stresni sindrom golenice in poškodbe hrbtenice. Najpogostejše so bile naslednje poškodbe: tekaško koleno, sindrom ilotibialnega trakta, poškodbe meniskusov v kolenu in stresni sindrom golenice. Za oba spola starost pod 34 let ter ukvarjanje s tekom manj kot 8,5 let, pri ženskah ITM nižji od 21. Rauh, Margherita, Rice, Koepsell in Rivara, (2000). Raziskavo je v 15-letnem obdobju opravljalo 23 srednjih šol v Washingtonu pod nadzo- rom Univerze v Washingtonu v obdobju od 1979 do 1994. Več tekačev se je poškodovalo med individualnim treningom kot treningom v skupini. Najpogosteje se pojavljajo poškod- be golenice in ponovne poškodbe na istih delih telesa. Punce si pogosteje poškodujejo golenico, kolke in stopalo in so dovzetnej- še za ponovne poškodbe kolena, meč in stopalne poškodbe v primerjavi s fanti. Statistična značilnost poškodb v povezavi s tekom je pri puncah višja kot pri fantih, saj znaša 16,7/1000, pri fantih pa 10,9/1000. Pri puncah obstaja višja statistično značilna povezanost začetnih in nadaljnjih poškodb v primerjavi s fanti (p < 0,0001). Rezultati študije so pokazali, da so pun- ce v primerjavi s fanti na krosu dovzetnejše za poškodbe in po- novne poškodbe. Tabela 1: Prikaz ključnih ugotovitev analiziranih raziskav tekaških poškodb in vzroki za njih 192 Vzdržljivostni tek Študija Metode dela Najpogostejše poškodbe Vzroki Knobloch, Yoon in Vogt, (2008). V raziskavi je sodelovalo 291 elitnih tekačev v starostnem razponu 42 +/- 9 let, ki so v povprečju pretekli 65,2 km +/- 28,3 km/ teden. Izračuni so bili narejeni s Hi-kvadrat testom, Mann-Whitneyevim testom in Fisher-Exact Testom. Skupna stopnja škode je bila 0.08/1000 km oz. 2.93/ tekača. Stopnja prekomernih poškodb je bila 0,07/1000 km in je bila višja kot stopnja akutnih poškodb (0,01/1000 km). Najpogostejše poškodbe so bile poškodbe Ahilove tetive, poškodbe sprednjega dela kolena in stresni sindrom golenice. V nekem trenutku je imelo 56,6 % tekačev poškodbe Ahilove tetive, 46,4 % bolečine v sprednjem delu kolena, 35,7 % stresni sindrom golenice in 12,7 % planetarni fasciitis. Poškodba srednjega dela Ahilove tetive (območje približno 2–6 cm od konca, ki povezuje petni kosti) je pogostejša kot poškodba spodnjega dela pete, kjer se tetive pripenjajo na petne kosti. Večje tveganje za poškodbe Ahilove tetive imajo tekači, ki tečejo že več kot 10 let (p = 0,04). Asfaltna površina zmanjša poškodbe srednjega dela Ahi- love tetive (p = 0,02), medtem ko peščena površina poveča relativno tveganje za poškodbe srednjega dela Ahilove tetive za desetkrat (p = 0,01). Taunton, Ryan, Clement, McKen- zie, Lloyd-Smith in Zumbo, (2003). Raziskavo so opravili na vzorcu sedemnaj- stih tekaških skupin, ki tečejo po točno do- ločenem tekaškem programu za zmanjšanje števila tekaških poškodb in se pripravljajo na tekmo na 10 kilometrov. Skupno je sodelovalo 844 rekreativnih teka- čev. Testiranje so opravili v 4., 8. in 12. tednu 13. tedenskega programa. Udeleženci so bili obravnavani kot poškodovani, če so utrpeli poškodbo 1. Razreda – to je poškodba po teku. Študija je bila opravljena glede na spol v primerjavi z naslednjimi spremenljivkami: starost, ITM, predhodna aerobna dejavnost, pogostost treningov, tekaška površina, višina loka na stopalu, starost čevljev in značilnosti treninga. Starost je bila pomemben dejavnik pri žen- skah, saj so imele starejše od 50 let, večjo možnost za skupno škodo, medtem ko so bile mlajše od 31 let varnejše pred novo poškodbo. Moški, ki tečejo le enkrat tedensko, niso imeli statistično značilnih poškodb v pri- merjavi s tistimi, ki tečejo večkrat tedensko, medtem ko je bil ta faktor pri ženskah statistično pomemben. Moški, ki so imeli ITM > 26 so imeli manj poškodb v primerjavi z moškimi, katerih ITM je bil nižji. Starost tekaških čevljev se je pokazala za statistično pomembno značilnost. Polovica udeležen- cev, ki so poročali o poškodbah, so imeli že prej poškodbe; 42 % od teh so poročali, da niso bili v celoti pozdravljeni pred začetkom usposabljanja 13. tedenskega programa. Stopnja škode v višini 29,5 % je bila zabe- ležena v vseh anketiranih tekaških šolah usposabljanja. Najpogostejša poškodba je bila poškodba kolena. Pri ženskah starost nad 50 let, pri moških ITM nižji kot 26, pri obeh spolih starost tekaških čevljev. Hespanhol Junior, Costa, Carvalho in Lopes, (2012). V študiji je sodelovalo 200 tekačev. Izpol- nili so elektronski obrazec, ki je vseboval vprašanja o osebnih značilnostih, tekaških izkušnjah, značilnostih treninga, vrsti teka- ških copatov, tipu stopala in poškodbah v zadnjih 12 mesecih. Večina tekačev je bilo moških, starih 43 let, s povprečnim ITM-jem 24,2. V povprečju so pretekli 35 kilometrov tedensko. Razširjenost mišično-kostnih poškodb je bila v zadnjih 12 mesecih 55 %, pri tem je bilo največ poškodb tetive in mišic ter glede na anatomsko zgradbo poškodb kolena. Spremenljivka tekaških izkušenj 5 do 15 let je bila povezana z odsotnostjo prejšnjih kostno-mišičnih tekaških poškodb. Manj kot 5 in več kot 15 let tekaških izkušenj. Vzdržljivostni tek 193 Študija Metode dela Najpogostejše poškodbe Vzroki Haugaard Rasmussen, Oestergaard Nielsen,Serup Juul in Rasmus- sen, (2013). V raziskavi je sodelovalo 662 tekačev, ki so pretekli maraton. Po maratonu so rešili vprašalnik na spletu, ki je zajemal vprašanja o tekaških poškodbah. Za slednje so štele poškodbe, ki so povzročile zmanjšanje razdalje, hitrosti, trajanje ali pogostost teka za vsaj 14 dni. Tekači so bili razdeljeni v 3 skupine glede na povprečno tedensko koli- čino teka pred maratonom. V prvo skupino sodijo tekači, ki so pretekli do 30 km na teden, v drugo tekači, ki so pretekli 30–60 km na teden in v tretjo tekači, ki so pretekli nad 60 km tedensko. Od 662 anketirancev jih je 68 utrpelo po- škodbe. Ko so primerjali prejšnje poškodbe in maratone, so ugotovili, da je bila pri tekačih, ki so bili v prvi skupini (do 30 km/ teden), v primerjavi s tekači iz druge skupine (30–60 km/teden) možnost poškodbe sta- tistično značilna (p < 0,01). Med 2. skupino (30–60 km/teden) in 3. skupino (nad 60 km/ teden) ni bilo statistično značilne razlike. Tekačem se je svetovalo preteči najmanj 30 kilometrov tedensko pred maratonom, da zmanjšajo poškodbe. Tedensko manj kot 30 kilometrov teka. Lun, Meeuwisse, Stergiou in Ste- fanyshyn, (2004). Meritve so bile izvedene pri 87 (44 moških in 43 žensk) rekreativnih tekačev. Opazova- nje mišično-skeletnih poškodb spodnjega uda je trajalo 6 mesecev. V opazovanem obdobju je vsaj eno poškodbo spodnjega uda utrpelo 69 tekačev. Poškodbe so bila razdeljene v šest skupin. V skupino R1 spadajo poškodbe, ki so zmanjšale pretečene kilometre za en dan, v skupino R2 spadajo poškodbe, ki so zmanjšale pretečene kilometre od 2 do 7 dni in v skupno R3 spadajo poškodbe, ki so zmanjšale pretečene kilometre za več kot 7 dni. V skupino S1 spadajo poškodbe, ki povzročijo, da tekač ne teče 1 dan, v skupini S2 tekač ne teče od 2 do 7 dni in v skupini S3 tekač ne teče več kot 7 dni. Najpogostejše poškodbe so bile poškodbe stopala, golenice in stegna. Pri moških so bile najpogosteje poškodovana koleno, golenica ter stopalo, pri ženskah pa stopalo, stegna in golenica. McKean, Manson in Satnish, (2006). V raziskavo je privolilo 2886 tekačev. 94 % jih je anketo rešilo prek spleta, 6 % pa ročno. 34 % tekačev je bilo starih 40 ali več let, 66 % je bilo mlajših tekačev. Raziskava je vsebovala vprašanja o treningih, vrsti poškodb in dia- gnozi prejšnjega leta. Primerjali so starejše tekače (40 in več) z mlajšimi. Stopnja škode za celotno populacijo je bila 46 %. Statistično značilno je bilo poško- dovanih več starejših tekačev v primerjavi z mlajšimi (p < 0,001). Statistično značilno je bilo pri starejših tekačih več moški, ki so tekli že najmanj 7 let, pretekli so več kot 30 kilometrov na teden, tekli so najmanj 6-krat tedensko in so nosili vložke za čevlje. Naj- pogostejše poškodbe obeh skupin so bile poškodbe kolena in stopala. Mlajši tekači so utrpeli več poškodb kolena kot starejši tekači (p < 0,005). Starejši tekači so utrpeli več poškodb mehkega tkiva, meč, Ahilove tetive in stegenskih mišic kot mlajši tekači (p < 0,001). Možnost za poškod- be obeh skupin je večja za tiste, ki tečejo večkrat te- densko. Razlike med starejšimi in mlajšimi tekači pripisujejo razlikam v intenziv- nostih treningov. 194 Vzdržljivostni tek Študija Metode dela Najpogostejše poškodbe Vzroki Williams, McClay in Hamill, (2001). V raziskavi je sodelovalo 20 tekačev – supi- natorjev, od tega 10 žensk in 10 moških ter 20 tekačev- pronatorejev, od tega 12 žensk in 8 moških. Tekači so bili stari med 18 in 50 let, v povprečju 27,8 leta. Nihče izmed njih ni imel predhodnih nevroloških težav ali operacije stopala. Med skupinama ni bilo razlik v višini, teži in starosti. Skupno je bilo 70 poškodb v skupini supina- torjev ter 64 poškodb v skupini pronatorjev. Statistično značilne razlike so se pokazale med skupnima glede na vrsto poškod- be. Supinatorji so poročali o poškodbah gležnjev, poškodbah stopala ter poškodbah kosti, medtem ko so pronatorji poročali o poškodbah mehkih tkiv in poškodbah kole- na. Najpogostejše poškodbe supinatorjev so bile planatarni fasciitis, sindrom ilotibialnega trakta ter zvini gležnjev. Pronatorji so poro- čali o bolečinah v kolenu, skakalnem kolenu in najpogosteje o planetarnem fasciitisu. Poškodbe so nastale glede na vrsto stopala. Genin, Mann, in Theisen, (2011). Cilj je bil raziskati, ali tekači novinci občutijo več poškodb, povezanih s tekom, v primer- javi z izkušenimi tekači. Tekače so spremljavi v 27-tedenskem pripravljanju v Luksembur- škem nacionalnem športnem centru vse do polmaratona oz. maratona v Luksem- burgu, ki je bil 15. 5. 2010. Sodelovalo je 39 tekačev, s starostjo 40,2 +/- 8,5 let. Podatke so tekači beležili v internetne dnevnike. Od 39 tekačev jih je bilo 14 razvrščenih med novince (tisti, ki so manj kot 3 mesece redno tekli med 12 mesečnim obdobjem pred 27-tedenskimi pripravami), 25 med izkušene tekače. Skupna pojavnost poškodb, povezanih s tekom, je bila 8.07 poškodb /1000 ur teka. Pri novincih je bila pojavnost poškodb, povezanih s tekom, 3.3-krat višja kot pri izkušenih tekačih (p = 0,009). Spol ni bil statistično pomemben glede na pojavnost poškodbe povezanih s tekom. Pojavnost tekaških poškodb je bila sta- tistično pomembno povezana z manjšim tedenskim obse- gom teka, manjšim številom treningov na sezono, nižjim odstotkom treningov na mehkejši podlagi in višjim povprečnim pulzom med tekom. O poškodbah golenice poročata 2 raziskavi, o poškodbah kolena 4 raziskave, 1 raziskava govori o poškodbah mišic. Vzroki za poškod- be so različni. Tri raziskave omenjajo starost tekača, dve raziskavi omenjata tedensko količino kilometrov, dve ITM tekača, tri število tekaških let, ena količino treningov na teden, spol, vrsto stopala, starost tekaških čevljev in površino, po kateri teče tekač, povpreč- nim pulzom med tekom. Sklep „ Vsak športnik, ki si želi uspeti v izbranem športu, mora biti disci- pliniran, vztrajen, do neke mere trmast in nepopustljiv, odločen, motiviran in predan temu, kar dela. To še posebej velja za indivi- dualne športe, kjer se ne moremo zanašati na druge, temveč sami odgovarjamo za svoje uspehe oziroma neuspehe. Tek vsekakor sodi v disciplino, kjer ni popuščanja, kjer mora individum pokazati, kaj vse je naredil med posameznimi tekmami, kako je treniral in kako se je pripravil. Potrebno je seveda ločiti profesionalce od re- kreativnih tekačev, kljub temu pa so obojim skupne poškodbe. Največ poškodb pri teku nastane na spodnjih udih. Že pred po- škodbo oziroma ob kakršni koli bolečini ali spremembi je potreb- no prisluhniti svojemu telesu, saj bomo slej ko prej dobili udarec nazaj. Telo mora biti spočito, regenerirano in pripravljeno na nove treninge v fizičnem in psihičnem smislu. Mnogokrat so pri boljših mladih tekačih težave s starši ali celo trenerji, saj preveč preobre- menjujejo mlado telo, ki dostikrat ni sposobno prenesti takšnih naporov. Treninge je potrebno sestavljati z razumom. Pri tem je seveda potrebno tudi upoštevati prejšnje poškodbe in upoštevati njihov vpliv na ponovne poškodbe in na zmožnost treningov. Vsak trener oz. posameznik se mora boriti, da se izogne poškod- bam. Potrebno je upoštevati sestavo treninga, vlogo tekaških čevljev, starost tekača, njegove fizične in psihične lastnosti in še mnoge ostale dejavnike. Z nadaljnjimi raziskavami bi bilo morda dobro pridobiti novejše podatke o vzrokih in prisotnostih poškodb pri slovenskih rekre- ativnih in profesionalnih tekačih v različnih starostnih obdobjih. Prav tako bi bilo dobro pridobiti podatke različnih tekaških šol, na kakšne načine trenerji sestavljajo treninge in katere preventivne ukrepe uporabljajo proti poškodbam. Literatura „ Alexander, M. J. L. (1996). Field Events. V D. J. Caine, C. G. Caine & K. J. 1. Linder. Epidemiology of sports injuries. (str. 196–212). Champaign: Hu- man Kinetics. Bahr, R. in Krosshaug, T. (2005). Understanding injury mechanisms: a 2. key componenet of preventing injuries in sport. British Journal of Sport Medicine, 39(6), str. 324–329. Bennell, K. in Brukner, P. (2005). Preventing and managing stress fractu-3. res in athletes. Physical Therapy in Sport, 6 (4), str. 171–180. Bučar, M. (2009). Poškodbe Ahilove tetive (tendiopatija). 4. Polet, 8 (44), str. 54. Čajavec, R. (1997). 5. Medicina športa: Izbrana poglavja. Celje: SZD, Združe- nje medicine športa. Vzdržljivostni tek 195 Dervišević, E. (2005). Poškodbe v Sloveniji. 6. Šport, 53 (2), str. 2–9. Edwards, W. B., Taylor, D., Rudolphi, T. J., Gillette, J. C. in Derrick, T. R. 7. (2010). Effects of running speed on a probabilistic stress fracture mo- del. Clininal Biomechanics, 25 (4), str. 372–377. Genin, J., Mann, R. in Theisen, D. (2011). Determining the running-rela-8. ted injury risk factors in long distance runners. British Journal of Sport Medicine, 45 (4), str. 349. Goldman, E. F. in Jones, D. E. (2011). Interventions for preventing ham-9. string injuries: a systematic review. Physiotherapy, 97 (2), str. 91–99. Hamill, J., Miller, R., Noehren, B. in Davis, I. (2008). A prospective stu-10. dy of iliotibial band strain in runners. Clinical Biomechanics, 23 (8), str. 1018–1025. Haugaard Rasmussen, C., Oestergaard Nielsen, R., Serup Juul, M. in Ra-11. smussen, S. (2013). Weekly Running Volume And Risk Of Running Rela- ted Injuries Among Marathon Runners. International Journal of Sports Physical Therapy, 8(2), str. 111–120. Hespanhol Junior, LC., Costa, LO., Carvalho, AC. in Lopes, AD. (2012). A 12. description of training characteristics and its association with previo- us musculoskeletal injuries in recreational runners: a cross-sectional study. Brazilian Journal of Physical Therapy, 16(1), str. 46–53. Hreljac (2005). Impact and Overuse Injuries in Runners. 13. Medicine & Sci- ence in Sports & Exercise, 36 (5), str. 845–849. Knobloch, K., Yoon, U. in Vogt, PM. (2008). Acute and overuse injuries 14. correlated to hours of training in master running athletes. Foot &Ankle International, 29 (7), str. 671–6. McKean, K. A., Manson, N. A. in Satnish W. D. (2006). Musculoskeletal 15. injury in the masters runners. Clinical Journal of Sport Medicine, 16 (2), str. 149–154. Mendiguchia, J. in Brughelli, M. (2011). A return-to-sport algorithm for 16. acute hamstring injuries. Physical Therapy in Sport, 12 (1), str. 2–14. Micheli, L. (1996). 17. Helthy runner s Handbook. Champaign: Human Kine- tics. Mikek, M. (2006). Poškodbe pri teku. 18. Polet. Lun V., Meeuwisse WH., Stergiou P.in Stefanyshyn D. (2004). Relation 19. between running injury and static lower limb alignment in recreatio- nal runners. British journal of Sport Medicine, 38 (5), str. 576–80. Praprotnik, U., Rotovnik Kozjek, N., Šimnovec, K in Petrović, S. (2006). 20. Tekaški trener. Ljubljana: Palestra. Rauh, MJ., Margherita, AJ., Rice, SG., Koepsell, TD. in Rivara, FP. (2000). 21. High school cross country running injuries: a longitudinal study. Clini- cal Journal of Sport Medicine. 10 (2), str. 110–116. Ribeiro, A. Trombini-Souza, F., Tessutti, V., Lima, F., Joao, S. in Sacco, 22. I. (2011). The effects of plantar fasciitis and pain on plantar pressure distribution of recreational runners. Clinical Biomechanics, 26 (2), str. 194–199. Stok, R. (2012). Poletov zdravnik: Vsaka deseta tekaška poškodba. 23. Delo. Šinkovec, M. (2007). Poškodbe pri teku. 24. Naša lekarna, 16. Taunton, J., Ryan, M., Clement, D., McKenzie, D., Lloyd-Smith, D. in Zum-25. bo, B. (2002). A retrospective case-control analysis of 2002 running injuries. British journal of Sport Medicine. 36 (2), str. 95–101. Taunton, J., Ryan, M., Clement, D., McKenzie, D., Lloyd-Smith, D. in Zum-26. bo, B. (2003). A prospective study of running injuries: the Vancouver Sun Run "In Training" clinics. British Journal of Sport Medicine, 37 (3), str. 239–244. Van Gent, RN., Siem, D., Van Middelkoop, M., Van Os, AG., Bierma-Ze-27. instra, SM. in Koes, BW. (2007). Incidence and determinants of lower extremity running injuries in long distance runners: A systematic revi- ew. British Journal of Sports Medicine, 41(8), str. 469–80. Van Middelkoop, M., Kolkman, J., Van Ochten, J., Bierma-Zeinstra, SM. 28. in Koes, BW. (2008). Risk factors for lower extremity injuries among male marathon runners. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 18 (6), str. 691–697. Williams D.S., McClay S. I. in Hamill, J. (2001). Arch structure and injury 29. patterns in runners. Clinical Biomechanics, 16, str. 341–347. Wilson, A. J. in Myers, P. T. (2011). 30. Hamstring injuries. Brisbane: Brisbane Orthopaedic and Sport Medicine Clinic. Klavdija Strniša, prof. raz. pouka, Janina 6, 3250 Rogaška Slatina e-pošta: klavdija.strnisa@gmail.com Foto: Klavdija Strniša 196 Vzdržljivostni tek Effect of running exercise on bone density and body fat index in adult women Abstract The aim of the study was to establish the effect of a 9-week running exercise on bone mineral density. The dual energy X- ray absorptiometry (DEXA) method was used to measure bone mineral density and accurately assess the body composition. The study included 23 subjects of an average age of 43 ± 8.7 years who were divided into two groups based on their pre- vious physical fitness. We established that the training pro- gramme had a 0.9% positive effect on their bone mineral den- sity and a 4% decrease in the body fat index (p ≤ 0.05). Given the relatively short training process, these changes can be as- sessed as substantial. By all means, a complex running exercise has positive effects on the measured structures, especially in women at a lower level of physical fitness. Key words: bone mineral density, endurance running, power exercise, women Izvleček Namen študije je bil ugotoviti vpliv 9-tedenske tekaške vad- be na mineralno kostno gostoto. Za merjenje mineralne ko- stne gostote in natančno oceno sestave telesa smo uporabili metodo dvoenergijske rentgenske absorpciometrije (DEXA). V raziskavo je bilo vključenih 23 merjenk, povprečne starosti 43 ± 8,7 let, ki smo jih razdelili v dve skupini glede na njihovo predhodno telesno pripravljenost. Pri tekačicah začetnicah smo ugotovili pozitiven vpliv vadbenega programa na nji- hovo mineralno kostno gostoto za 0,9 % in na zmanjšanje deleža maščobnega tkiva za 4 % (p ≤ 0,05). Glede na relativno kratek čas trenažnega procesa lahko spremembe ocenimo kot precejšnje. Vsekakor ima komple- ksna tekaška vadba pozitivne učinke na merjene strukture, predvsem pri ženskah s slabšo telesno kondicijo. Ključne besede: mineralna kostna gostota, vzdržljivostni tek, vadba za moč, ženske. Nina Rob, Uršula Reš Muravec, Branko Škof Vpliv tekaške vadbe na kostno gostoto in delež telesne maščobe pri odraslih ženskah Uvod „ Neaktivnost, sedeč življenjski slog in prenajedanje, danes pri nas in drugod v razvitem svetu, predstavljajo velik javni zdravstveni problem. Tak način življenja predstavlja povečano tveganje za de- belost (zlasti centralna ali androidna), ki je danes močno povezana še z drugimi boleznimi, kot so koronarne bolezni, nekatere vrste raka in prezgodnja umrljivost (Goldberg, 2003; Sentočnik, 2000; Costil idr., 2012). Prav tako nezdrav način življenja povečuje tveganje za razvoj osteoporoze in osteopenije. Obe bolezni označuje zmanjšanje mineralne kostne gostote (MKG) in s tem majhna kostna masa, mikroarhitekturne spremembe kostnega tkiva pa vodijo k večji krhkosti in zato večjemu tveganju za zlom (Hoffman, 1997, Kar- pljuk idr.., 2005). Redna telesna dejavnost je en od ključnih dejavnikov za ohra- njanje in izboljšanje zdravja (WHO, 2010). Pomembna je tako za ohranjanje ustrezne sestave telesa in za zmanjšanje telesne teže (Dietz, 2004; Schoeller, Shay in Kushner, 1997), kot tudi za ohranja- nje zdravja kosti. Številne raziskave kažejo pozitivni vpliv aerobnih aktivnosti (hoja, tek, aerobika,...) na kostno maso in kostno gostoto ledvenega dela hrbtenice in drugih delov skeleta (Bérard, Bravo in Gauthier, 1997; Hagen idr., 2012). 1–2 % izboljšanja kostne gostote različnih predelov so ugotovili po enoletnem vadbenem programu aerobnega vzdržljivostnega treninga z elementi vadbe moči pri pacientkah s karcinomom doj- ke (Nikander idr., 2012). Prav tako raziskave kažejo pozitivno povezavo med močjo mišic trupa in kostno mineralno gostoto. Pozitivna korelacija med na- Vzdržljivostni tek 197 vorom mišic trupa z MKG pomeni, da imajo ženske, ki imajo večjo moč ekstenzorjev trupa, višjo mineralno kostno gostoto ledve- nega dela hrbtenice (Iki idr., 2006; Halle, Smidt, O'Dwyer in Lin, 1990). Osnovni namen naše študije je bil preučiti vpliv kompleksnega te- kaškega vadbenega programa (vadba vzdržljivostnega teka, vad- ba moči in gibljivosti) na nekatere parametre kostnega zdravja in na delež telesne maščobe pri ženskah v starostnem obdobju, ki je po ugotovitvah Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije najbolj ogroženo za padec redne telesne dejavnosti – med 30. in 50. letom starosti (Artnik idr., 2012). Metode „ Vzorec V raziskavo je bilo vključenih 23 zdravih rekreativnih tekačic s pov- prečno starostjo 43 ± 8,7 let, ki smo jih razdelili v dve skupini glede na njihovo stanje telesne dejavnosti. V prvi skupini (N = 10) so bile ženske, ki so bile pred pričetkom vadbe manj telesno dejavne, v drugi (N = 13) pa tiste, ki so vadile vsaj trikrat na teden in so svojo telesno dejavnost opredelile kot telesno dejavne. Delitev merjenk v dve skupini je torej temeljila na podlagi subjektivne ocene mer- jenk o stopnji lastne telesne pripravljenosti. Različne študije so opredelile povezavo med objektivnimi parametri stopnje telesne pripravljenosti (kot je npr. VO2max) in subjektivno oceno telesne pripravljenosti ter sklenile, da preprosto vprašanje za subjektivno oceno telesnih sposobnosti dejansko odraža objektivno izmer- jeno vrednost VO2max (Aadahl, Kjaer, Kristensen, Mollerup in Jørgensen, 2007; Ken-Dror, Lerman, Segev in Dankner, 2004). Na podlagi tega smo tudi sami uporabili takšno oceno kot merilo za delitev merjenk v dve skupini glede na stopnjo telesne pripravlje- nosti, kar smo z ustreznimi statističnimi metodami kasneje tudi ovrednotili. Osnovne demografske značilnosti udeleženk raziska- ve so podane v Tabeli 1 ločeno za vsako skupino. Raziskovalni protokol Študija je bila zasnovana kot intervencijska študija, v katero so se prostovoljno vključile rekreativne tekačice. Samo intervencijo je predstavljal strukturiran program tekaške vadbe in vadbe za moč, ki se je izvajala trikrat na teden v obdobju 9 tednov. Vse merjenke so na začetku in koncu vadbenega programa opravile niz merilnih postopkov, ki so opisani v nadaljevanju. Učinkovitost intervencije je bila ocenjena na podlagi sprememb v vrednostih teh testov. Prve meritve smo opravili 10 tednov pred Ljubljanskim marato- nom, ki se ga je udeležila večina merjenk. Končne meritve smo opravili teden pred tekmo, ko je bila njihova telesna pripravljenost zelo dobra, motivacija pa na visokem nivoju. Opis vadbenega programa Vadba je trajala 9 tednov, 3-krat na teden. Vadbene enote so se izvajale pod nadzorom usposobljenih trenerjev. Prva vadbena enota v tednu je vključevala neprekinjen tek (7 do 10 km), druga je bila sestavljena iz različno dolgih intervalnih tekov, vsebina tre- tje vadbene enote pa je bil 'fartlek'. Intervalni treningi so bili dolgi 300, 600 ali 1200 metrov, 'fartleki pa so sestavljali teki (od 4 do 7 km) z vmesnimi pospeševanji ritma, poskoki, tekaškimi vajami ter vajami za moč (Tabela 2). Vadbena enota je bila sestavljena iz kratkega ogrevanja (hoje ali lahkotnega teka ter razteznih vaj), glavnega dela – s tekaško vsebi- no za razvoj vzdržljivosti in zaključnega dela, ki je vključeval vadbo moči z lastnim telesom in raztezne vaje. Pri vajah za moč smo iz- vajali 3 serije različnih vaj po 8 do 10 ponovitev. Različne vrste vaj za krepitev upogibalk trupa, vaje za hrbtne mišice, veliko smo de- Tabela 2: Plan tekaškega dela vadbe 1. vadbena enota – neprekinjena metoda Intenzivnost vadbe (glede na FS max) 2. vadbena enota – intervalni trening* Intenzivnost vadbe (glede na FS max) 3. vadbena enota – fartlek* Intenzivnost vadbe (glede na FS max) 1. teden 7 km 80 % 10 x 300 m 90 % 4 km 80 % 2. teden 8 km 80 % 6 x 600 m 90 % 4, 5 km 80 % 3. teden 8 km 80 % 3 x 1200 m 95 % 4, 5 km 85 % 4. teden 9 km 80 % 12 x 300 m 95 % 5 km 85 % 5. teden 10 km 85 % 4 x 800 m 95 % 5, 5 km 90 % 6. teden 10 km 85 % 4 x 1000 m 95 % 5, 5 km 90 % 7. teden 11 km 85 % 12 x 400 m 95 % 6 km 95 % 8. teden 12 km 90 % 8 x 600 m 95 % 6, 5 km 95 % 9. teden 12 km 90 % 4 x 1200 m 95 % 7 km 95 % * Odmor med posameznimi intervali je hoja, ki je dolga polovico pretečene razdalje. ** 'Fartlek' je nadgradnja intervalne metode vadbe vzdržljivosti, njeno bistvo je izvajanje vadbe v naravnem okolju. Vsebuje različne oblike vaj za moč, šprinte, teke v klanec, teke po stopnicah ipd. Tabela 1: Osnovne BIOLOŠKE značilnosti vzorca MANJ AKTIVNE AKTIVNE Povprečje ± Standardni odklon Povprečje ± Standardni odklon Starost (leta) 44,10 ± 14,11 43,23 ± 8,59 Telesna višina (cm) 170,40 ± 5,89 166,23 ± 4,38 Telesna masa (kg) 66,63 ± 9,90 60,12 ± 6,45 Razmerje pas/boki 0,87 ± 0,07 0,83 ± 0,04 Indeks telesne mase (kg/m2) 22,87 ± 2,53 21,75 ± 2,14 198 Vzdržljivostni tek lali ttudi za stabilizacjo trupa ter vaje za moč rok in nog. Poudarek je bil na krepitvi mišic trupa, ki so sicer pomemben del teka. Merski postopki in predstavitev spremenljivk Merjenje mineralne kostne gostote in ma- ščobnega deleža Uporabili smo merilec mineralne kostne gostote DEXA. Ta pred- stavlja zlati standard za ugotavljanje izgube kostne gostote in spremljanje učinkov zdravljenja osteoporoze. Telo presvetlimo z dvema vrstama žarkov in razlika v absorbciji enih in drugih v tkivih nam da podatek o gostoti kosti. Meritev je natančna, ponovljiva, aparatura zazna že majhne spremembe v gostoti. Obremenitev pacienta s sevanjem je malenkostna, zato zaščita ni potrebna. Pri meritvah je bila uporabljena naprava Hologic Explorer (Holo- gic Ltd., Bedford, Massachusetts, ZDA DXA) – izmerjene vredno- sti kostne mase so podane v gramih na cm2. Te rezultate aparat avtomatično primerja s standardnimi vrednostmi (glede na sta- rost, spol, težo, nastop menopavze) in jih izrazi v obliki vrednosti T. Če je ta v območju 0 do -1, govorimo o normalni kostni masi, pri vrednosti od -1 do -2,5 je kostna masa v področju osteopenije (predstopnja osteoporoze), ob vrednostih, nižjih od -2,5, pa je že nastopila osteoporoza. Pri metodi se uporabljajo rentgenski žarki, s katerimi slikamo ce- lotno telo. Ker imajo tkiva različne lastnosti prepuščanja žarkov, lahko na ta način najbolj natančno ugotavljamo delež različnih tkiv v telesu. Samo preslikanje telesa traja od 3 do 5 minut. Mer- jenke pred procesom s sebe odstranijo vse kovinske predmete in obutev, sicer so oblečene. S pasovi se privežejo noge in roke na aparaturo, da se med preslikanjem ne bi premikale. Merjenke so prišle na merjenje zjutraj, na tešče, pred meritvami pa 24 ur niso smele trenirati. Slika 1: Merjenje kostne gostote z metodo DXA. Z DXA optičnim čitalnikom smo dobili rezultate po posameznih delih telesa (parcialne kostne gostote), kot tudi vrednost splošne kostne gostote. Vse vrednosti kostne gostote so bile izražene v g/ cm2. Za potrebe naloge smo izbrali sledeče parametre: kostna gostota celotnega telesa,• kostna gostota rok,• kostna gostota nog,• kostna gostota trupa,• kostna gostota androidnega dela,• kostna gostota genoidnega dela.• Meritve so omogočile tudi natančno določitev deleža telesne ma- ščobe. Za potrebe raziskave smo izbrali sledeče parametre: odstotek maščobnega tkiva celotnega telesa,• maščobni delež na področju rok,• maščobni delež na področju nog,• maščobni delež na področju trupa,• maščobni delež na področju androidnega dela,• maščobni delež na področju genoidnega dela.• Statistične metode Podatki so bili obdelani z računalniškim programom SPSS 17.0. Opisne podatke smo podali z uporabo povprečja in standardne- ga odklona. Za opredelitev sprememb med izhodiščnim in končnim stanjem spremljanih parametrov smo uporabili t-test za parne vzorce. Za oceno spremembe splošne kostne gostote, pred in po začetku vadbenega programa v odvisnosti od izboljšanje moči mišic trupa smo uporabili analizo kovariance za ponovljene vzorce. Pri tem je bila neodvisna spremenljivka kostna gostota, kovariata v modelu pa izboljšanje moči mišic trupa. Statistična značilnost za vse teste je bila določena pri p < 0,05. Rezultati in interpretacija „ V času 9 tednov so vadeče opravljale po 3 vadbene enote na te- den, torej so v danem obdobju izvedle 27 treningov. Kljub rela- tivno kratkemu času smo dobili zanimive rezultate. Za primerjavo rezultatov pred in po koncu vadbenega programa smo uporabili t-test za parne vzorce. Pri skupini prej telesno manj aktivnih teka- čic so nastale pomembne spremembe tudi v splošni kostni gosto- ti, odstotku maščobnega tkiva in maščobni masi trupa v gramih. Vpliv vadbe na kostno gostoto Do statistično pomembne spremembe v splošni kostni gostoti je prišlo samo v skupini prej telesno manj dejavnih, medtem ko v drugi skupini ni bilo statistično pomembnega izboljšanja kostne gostote. Podobno velja tudi za odstotek maščobe v telesu, ki se je v skupini prej manj aktivnih znižal za približno 2 % (p < 0.05), pri prej aktivnih pa ni bilo statistično pomembnih sprememb. Sodeč po teh rezultatih je bil učinek vadbenega programa bolj izrazit v skupini prej manj telesno dejavnih rekreativk. To je spodbuden podatek ob dejstvu, da se večina telesno nedejavnih težko odloča za začetek vadbenega programa. Glede na to, da sta obe skupini vadili skupaj, pa obstaja seveda možnost, da je druga skupina va- dila pri nekoliko prenizki intenzivnosti za svoje zmogljivosti. Iz sta- lišča vadbene prakse to pomeni, da moramo ob začetku vadbe- nega programa upoštevati subjektivno ocenjeno stopnjo telesne zmogljivosti oz. dejavnosti s strani vadečih ter jih temu primerno razvrstiti v skupine, ki vadijo po programih različne intenzivnost in/ali volumna vadbe. Vzdržljivostni tek 199 Rezultati govorijo o tem, da je koristno, da pri osebah, ki začenja- jo vadbeni program kot začetniki (torej so pred tem ocenili svojo telesno dejavnost kot majhno), k tekaškemu (kardio-respiratorne- mu) treningu dodamo tudi krepilne vaje za trup s poudarkom na krepitvi njenih iztegovalk. Na takšen način povečujemo učinek vadbenega programa in blagodejno vplivamo tudi na zdravje kosti. To je zlasti pomembno pri ženskah v obdobju pred meno- pavzo, saj so negativni učinki pomanjkanja estrogena na zdravje kosti precejšnji. Vpliv vadbe na maščobni delež v telesu Rezultati kažejo, da je 9 tedenski vadbeni program povzročil zmanjšanje maščobnega tkiva. To se je izraziteje znižalo pri prej telesno manj aktivnih, kjer smo ugotovili tudi statistično po- membno razliko, in sicer pri odstotku maščobnega tkiva celotne- ga telesa in na področju trupa. Vidimo očitno pozitivno povezavo med telesno sestavo in srčno-žilno vzdržljivostjo. Do najmanjše spremembe je prišlo pri sestavi rok. Pri obeh skupinah je prišlo do znižanja odstotka maščobe predvsem na področju nog in tru- pa, pri prej manj aktivni skupini pa tudi na področju genoidnega dela telesa (področje bokov). Pri prej manj aktivnih se je odstotek maščobe telesa znižal za 4 %, na področju trupa pa kar za 6 %, na področju nog pa za 4 %. Medtem se je pri predhodno bolj aktiv- nih celokupen odstotek znižal za 1,2 %, na področju nog za 1 % na trupu pa le 0,8 %. Zaključek „ Ugotovili smo, da je do bistveno pomembne razlike prišlo le pri predhodno telesno manj dejavnih. Pri teh je bil dražljaj večji zaradi tega, ker telo doslej ni bilo vajeno take vrste napora. Pri predho- dno bolj aktivnih je kostna gostota ostala na isti ravni, vendar se moramo zavedati, da je obdobje 9 tednov kratko za spremembe Tabela 3: Vpliv vadbe na mineralno kostno gostoto – manj aktivne Pred vadbenim programom Po vadbenem programu Kostna gostota spodnji ud [g/cm2] 1,27 ± 0,11 1,29 ± 0,12 Kostna gostota trup [g/cm2] 0,91 ± 0,07 ,91 ± 0,07 Kostna gostota hrbtenica [g/cm2] 1,04 ± 0,11 1,03 ± 0,12 Splošna kostna gostota [g/cm2] 1,16 ± 0,09 1,17 ± 0,08* Tabela 4: Vpliv vadbe na mineralno kostno gostoto – bolj aktivne Pred vadbenim programom Po vadbenem programu Kostna gostota spodnji ud [g/cm2] 1,25 ± 0,10 1,24 ± 0,10 Kostna gostota trup [g/cm2] 0,89 ± 0,06 ,89 ± 0,06 Kostna gostota hrbtenica [g/cm2] 1,03 ± 0,09 1,02 ± 0,10 Splošna kostna gostota [g/cm2] 1,17 ± 0,07 1,17 ± 0,06 *Statistično pomembna razlika znotraj skupine pred in po vadbenem programu (p < 0.05). **Statistično pomembna razlika znotraj skupine pred in po vadbenem programu (p < 0.01). Tabela 5: Vpliv vadbe na odstotek maščobnega tkiva v telesu – manj aktivne Pred vadbenim programom Po vadbenem programu Razlika v odstotkih [%] Odstotek maščobnega tkiva [%] 32,57 ± 7,50 31,23 ± 6,49* 4 % Maščoba na področju rok [g] 1873,22 ± 734,25 1873,56 ± 540,36 0 Maščoba na področju nog [g] 7617,89 ± 2716,27 7297,67 ± 2514,80 4 % Maščoba na področju trupa [g] 10385,44 ± 3850,39 9713,56 ± 3375,12* 6 % Maščoba androidnega dela [g] 1744,78 ± 722,00 1727,33 ± 751,79 1 % Maščoba genoidnega dela [g] 4127,56 ± 1420,37 4028,67 ± 1315,68 2 % Tabela 6: Vpliv vadbe na odstotek maščobnega tkiva v telesu – bolj aktivne Pred vadbenim programom Po vadbenem programu Razlika v odstotkih [%] Odstotek maščobnega tkiva [%] 27,65 ± 8,86 27,35 ± 8,68 1,2 % Maščoba na področju rok [g] 1399,33 ± 620,26 1386,83 ± 598,07 1 % Maščoba na področju nog [g] 6448,00 ± 2610,09 6388,00 ± 2189,14 0,9 % Maščoba na področju trupa [g] 7639,17 ± 3432,62 7570,58 ± 3262,75 0,8 % Maščoba androidnega dela [g] 1279,33 ± 646,53 1264,83 ± 582,78 1,4 % Maščoba genoidnega dela [g] 3664,67 ± 1237,67 3645,25 ± 1114,59 0,5 % *Statistično pomembna razlika znotraj skupine pred in po vadbenem programu (p < 0.05). **Statistično pomembna razlika znotraj skupine pred in po vadbenem programu (p < 0.01). 200 Vzdržljivostni tek lastnosti kosti, ki se oblikujejo relativno počasi. Kar je pomembno pri naši ugotovitvi je to, da pri bolj aktivni skupini kostna gostota ni upadala. Značilno je, da ženskam v menopavzi upada kostna gostota precej hitreje kot pred menopavzo. Če z vadbo uspemo ta proces zmanjšati ali celo zaustaviti, to pravzaprav pomeni po- zitiven vpliv, kljub temu da gostota ostane enaka. Ugotavljamo tudi upad maščobnega tkiva. Ta je bil večji pri predhodno manj dejavnih merjenkah in predvsem na področju trupa, genoidnega dela telesa in nog. Verjamemo, da so rezultati naše študije dovolj spodbudni za za- četek redne in strokovno načrtovane telesne vadbe. Korak, ki ga z začetkom vadbe lahko naredijo v zgolj treh mesecih, je vsekakor majhen, a hkrati velik, saj je korak v pravo smer. Ob vse bolj stara- joči populaciji v Sloveniji in ob perečih zdravstvenih problemih žensk bi tudi država morala začeti razmišljati o večjem vlaganju v primarno preventivo skozi različne oblike strokovno vodene vad- be za zdravje. Viri: „ Aadahl, M., Kjaer, M., Kristensen, J. H., Mollerup, B. in Jørgensen, T. (2007). 1. Self-reported physical activity compared with maximal oxygen upta- ke in adults. European Journal of Cardiovascular Prevention and Reha- bilitation : Official Journal of the European Society of Cardiology, Working Groups on Epidemiology & Prevention and Cardiac Rehabilitation and Exercise Physiology, 14(3), 422–8. doi:10.1097/HJR.0b013e3280128d00 Artnik, Barbara, Bajt, Maja, Bilban, Marjan, Borovničar, Alenka, Brguljan, 2. Jana, Djomba, Janet Klara, . . . Zaletel, Marjan. (2012). Zdravje in vedenjski slog prebivalcev Slovenije : trendi v raziskavah CINDI 2001-2004-2008. Lju- bljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Bérard, A., Bravo, G. in Gauthier, P. (1997). Meta-analysis of the effecti-3. veness of physical activity for the prevention of bone loss in postme- nopausal women. Osteoporos Int, 7(4), 331–337. Costill, D. L., Kenney, W. L. in Wilmore, J. H. (2012). Physiology of sport 4. and exercise. Fifth edition. Champaign: Human Kinetics. Debevec, U., Karpljuk, D., Dervišević, E. in Vidmar, J. (2002). 5. Pomen te- lesne aktivnosti kot dejavnika preventive pri obolenju pri osteoporozi. Uni- verza v Ljubljani, Ljubljana. Goldberg, G. (2003): Flair-flow 4: synthesis report on obesity for health 6. professionals. Nutrition bulletin (28), 343–354. Dietz, W.H. (2004). The effects of physical activity on obesity. Quest, 7. 56 (1), 1–9. Hagen, K. B., Dagfinrud, H., Moe, R. H., Osteras, N., Kjeken, I., Grotle, M. 8. in Smedslund, G. (2012). Exercise therapy for bone and muscle health: an overview of systematic reviews. BMC Med, 10, 167. doi: 10.1186/1741- 7015-10-167. Halle, J. S., Smidt, G. L., O'Dwyer, K. D. in Lin, S. Y. (1990). Relationship be-9. tween trunk muscle torque and bone mineral content of the lumbar spine and hip in healthy postmenopausal women. Phys Ther, 70(11), 690–699. Hoffman, L. (1997). Better than ever: the 4-week workout program for 10. women over 40: Contemporary books. Iki, Masayuki, Saito, Yukie, Kajita, Etsuko, Nishino, Harumi in Kusaka, 11. Yukinori. (2006). Trunk muscle strength is a strong predictor of bone loss in postmenopausal women. Clin Orthop Relat Res, 443, 66–72. doi: 10.1097/01.blo.0000200232.91813.74 Karpljuk, D., Gašperšič, Š., Lavrenčič, J., Hadžič, V., Iskra, S. in Videmšek, 12. M. (2005). Soočanje z osteoporozo. Krško: PSK. Nikander, R, Sievänen, H, Ojala, K, Kellokumpu-Lehtinen, P-L, Palva, T, 13. Blomqvist, C, . . . Saarto, T. (2012). Effect of exercise on bone structural traits, physical performance and body composition in breast cancer patients--a 12-month RCT. J Musculoskelet Neuronal Interact, 12(3), 127–135. Schoeller, D. A., Shay, K. in Kushner, R. F. (1997). How much physical ac-14. tivity is needed to minimize weight gain in previously obese women? The American journal of clinical nutrition, 66 (3), 551–556. Sentočnik, J.T. (2000): Debelost - kaj je to in kako jo zdravimo. JAMA - 15. slo. izdaja The journal of the american medical association (2). World Health Organization. Global recommendation on Physical Acti-16. vity for Health. Genova, 2010. Nina Rob, dipl. prof. šp. vzg. nn_rob@yahoo.com Vzdržljivostni tek 201 Influence of the energy profile of chil- dren on their results in the 600-metre run Abstract The study aimed to establish the energy profile of children in the 600-metre run, compare the energy shares of study sub- jects of different ages and different degrees of biological de- velopment as well as establish how differences in energy pro- vision influence the capacities of children in a 600-metre run. The sample consisted of 12 children from 3rd and/or 4th grades (10.6 ± 0.6 years) and 16 children from 7th and/or 8th grades (14.2 ± 0.6 years). The study subjects performed anthro- pometrical measurements, a test of maximal aerobic power on a treadmill and a test 600-metre run. Based on the meas- ured variables, consumption in individual energy systems was calculated (EEXE: consumption from the aerobic transport system; ESTOR: consumption from oxygen storage; ELA: con- sumption from the glycolytic system; EAL: consumption from the anaerobic alactate system), total energy consumption dur- ing running (ETOT) and appropriate percentage shares for in- dividual systems. The results show that in pre-puberty children, compared to older ones, the aerobic source consumes the bulk of the en- ergy. The major part of the energy releases from an aerobic source, although among the energy consumption parameters the glycolytic source has the strongest impact on the 600-me- tre run. The higher the aerobic share, the lower the speed of the 600-metre run. We demonstrated that the 600-metre run test was an indicator of endurance as a complex ability and not only aerobic abilities, as is most often interpreted. Key words: 600-metre run, energy shares, children, aerobic endurance Izvleček Namen študije je bil ugotoviti energijski profil teka na 600 m pri otrocih, primerjati energijske deleže merjencev različnih starosti in različnih stopenj biološkega razvoja ter ugotovi- ti, kako različnost v energijski oskrbi vpliva na zmogljivost otrok v teku na 600 m. Vzorec je sestavljalo 12 otrok 3. oz. 4. razreda (10,6 ± 0,6 let) ter 16 otrok 7. oz. 8. razreda (14,2 ± 0,6 let). Merjenci so opra- vili antropometrijske meritve, test maksimalne aerobne moči na tekoči preprogi in testni tek na 600 m. Na podlagi izmerjenih spremenljivk je bila izračunana poraba iz posa- meznega energijskega sistema (EEXE: poraba iz aerobnega transportnega sistema; ESTOR: poraba iz kisikovih zalog; ELA: poraba iz glikolitičnega sistema; EAL: poraba iz anaerobnega alaktatnega sistema), celotna energijska poraba med tekom (ETOT) in ustrezni odstotkovni deleži iz posameznega siste- ma. Rezultati kažejo, da otroci pred puberteto v primerjavi s sta- rejšimi porabijo večji del energije iz aerobnega vira. Največji delež energije se sprosti iz aerobnega vira, vendar ima med parametri energijske porabe glikolitični vir največji vpliv na rezultat v teku na 600 m. Pri tem pomeni večji aerobni delež nižjo hitrost teka na 600 metrov. S tem smo pokazali, da je testni tek na 600 m pokazatelj vzdržljivosti kot kompleksne sposobnosti in ne zgolj aerobnih sposobnosti, kot se večino- ma interpretira. Ključne besede: tek na 600 metrov, energijski deleži, otroci, aerobna vzdržljivost. Nina Ferfila, Radivoje Milić, Branko Škof Vpliv energijskega profila na rezultat v teku na 600 metrov pri otrocih Uvod „ Testni tek na 600 m je terenski test, ki ga uporabljajo vse sloven- ske osnovne in srednje šole v sklopu merjenj za športno vzgojni karton kot test za merjenje splošne (aerobne ali kardio-vaskularne) vzdržljivosti. Interpretacija rezultatov teka na 600 m kot pokaza- telja aerobne učinkovitosti temelji na korelaciji med rezultatom v tekaškem testu in maksimalno porabo kisika (VO 2max ). Korelacijski koeficienti za različne tekaške teste se od raziskave do raziskave močno razlikujejo, od šibke povezanosti – 0,26 (Krahenbuhl idr., 1977) do zelo močne 0,82 (Jackson in Coleman, 1976). Po drugi strani so rezultati v teku na srednje razdalje večinoma močno po- vezani tudi z anaerobno kapaciteto in nekaterimi drugimi anae- robnimi parametri (kisikov deficit, kisikov dolg, LAmax). Pogosto so slednji celo močnejši prediktorji rezultata, zato se postavlja vprašanje o pravilnosti interpretaciji testnega teka na 600 m. Na 202 Vzdržljivostni tek rezultat v teku na srednje razdalje namreč vpliva široka paleta de- javnikov. Tek na 600 m zahteva razvoj razmeroma visoke hitrosti in hkrati dobro vzdržljivostno sposobnost, ki ohranja hitrost na visokem nivoju do konca teka. Z energijskega vidika je tek na 600 m zahtevna disciplina, saj zahteva dobro razvite vse tri energijske sisteme. Odvisen je od hkratnega prispevka aerobne in anaerob- ne energije. Med pomembnimi dejavniki so še nekateri drugi fizi- ološki parametri, ekonomičnost teka, morfološki dejavniki, psiho- loški dejavniki ... Z določanjem energijskih deležev preko merjenja energijskih procesov neposredno med tekaškim testom skušamo razložiti kompleksnost vplivov aerobnih in anaerobnih faktorjev, saj je to edini način, ki pokaže dejansko vključenost aerobnih in anaerobnih energijskih virov pri zagotavljanju energijskih potreb teka. Kombinacija energijskih deležev med tekom in koeficientov povezanosti aerobnih ter anaerobnih parametrov z rezultatom teka nam omogoči kritično presojo ustreznosti interpretacij te- stnega teka na 600 m kot testa aerobne vzdržljivosti. Učinkovito zagotavljanje energije za mišično aktivnost je osnova vsakega gibanja in poteka s presnovo različnih goriv po treh me- tabolnih poteh: aerobni vir, glikolitični vir in anaerobni alaktatni vir. Koliko energije prispeva posamezen sistem je v veliki meri od- visno od intenzivnosti in trajanja napora in se glede na aktivnost močno razlikuje. Pri tem je najbolj očitna tendenca povečevanja aerobnega in zmanjševanja anaerobnega deleža s podaljševa- njem trajanja napora. Pri daljših manj intenzivnih obremenitvah prevladuje aerobni transportni vir, pri krajših visoko intenzivnih pa anaerobni viri. Po podatkih iz literature se pokaže, da lahko ista obremenitev pri različnih posameznikih izzove zelo različen odziv v energijski oskr- bi. Energijski deleži so namreč za isto obremenitev od raziskave do raziskave zelo različni. Tako se za aerobni delež med tekom na 800 m pojavljajo vrednosti od 52 % do 81 % (Weyand idr., 1993; Ward Smith, 1985), med tekom na 400 m pa od 17 % do 70 % (Weyand idr., 1993; van Ingen Schenau idr., 1991). Velika raznolikost v dele- žih je posledica različnih metod merjenja, različne starosti, spola in treniranosti merjencev. V posebno skupino pri tem uvrščamo otroke in mladostnike, saj zaradi njihovega specifičnega odziva na napor tudi na področju energijske oskrbe veljajo določene poseb- nosti. V raziskavi želimo ugotoviti energijski profil otrok v testnem teku na 600 m. Na podlagi podatkov o deležih energijskih sistemov pri zagotavljanju energije v teku na 600 m želimo ugotoviti, ali se energijska struktura razlikuje med merjenci različne starosti in različne stopnje biološkega razvoja. Hkrati pa skušamo ugotoviti, kako morebitne razlike v energijskem profilu vplivajo na rezultat v teku na 600 m. Metode dela „ Vzorec merjencev sestavlja 28 otrok (14 deklet in 14 fantov), od tega 12 otrok 3. in 4. razreda (povprečna starost 10,6 ± 0,6) in 16 otrok 7. in 8. razreda (povprečna starost 14,2 ± 0,6 let). Povprečna starost merjencev je bila 12,7 ± 1,8 leta. Eksperimentalni postopek je obsegal antropometrijske meritve, test maksimalne aerobne moči v laboratoriju na tekoči preprogi, test maksimalne hitrosti in testni tek na 600 m na atletski stezi. Antropometrijske meritve V sklopu testiranj so bile izvedene naslednje antropometrijske meritve: Telesna masa (kg) (TM) je bila izmerjena z 0,1 kg natančnosti. – Delež mišične mase (AMIS) je bil določen na osnovi obsegov – stegen, meč in nadlahti in izmerjenih kožnih gub (KG) na ste- gnu, mečih in nadlahti po protokolu, ki ga opisuje Matiegka (1921). Delež maščobne mase (AMAS). – Test maksimalne aerobne moči Največjo aerobno moč (VO 2max ) merjencev so izmerili s stopnje- vanim testom na tekoči preprogi pri 5 % naklona (Bunc idr., 1987). Začetna hitrost teka je bila 8 km/h in se je povečevala vsako minu- to za 1 km/h do hitrosti, ki jo je merjenec še zmogel. Pred testom je vsak opravil ogrevanje: 3 minute pri hitrosti 6 km/h, 4 minute pri hitrosti 7 km/h in 4 minute teka brez naklona pri hitrosti 8 km/h. Po končanem testu je sledilo 3 minute hoje za umiritev. Test so izvajali s pomočjo sistema za direktno ergospirometrijo tipa »breath by breath« K4 Cosmed, ki je bila kalibrirana pred vsa- kim testom v skladu z navodili proizvajalca. Testni tek na 600 m Testni tek so merjenci opravili na 400-metrski atletski stezi, pre- vlečeni s plastično prevleko. Tek z največjo mogočo hitrostjo je opravil vsak sam ob pomoči spodbujevalca ritma teka. Test so opravljali s prenosno telemetrijsko enoto K4 Cosmed (Italija). Pred začetkom testa so merjencem odvzeli kri iz ušesne mečice v mirovanju. Sledilo je 10 do 15-minutno ogrevanje s tekom in gim- nastičnimi vajami. Po namestitvi prenosne enote K4B so merjenci 5 minut mirovali (sedenje na stolu). Sledil je tek na 600 m z naj- večjo mogočo hitrostjo. Po teku je bila na vrsti umiritev do stanja mirovanja pred startom in odvzem vzorca krvi iz ušesne mečice (5 minut po teku). Merjenje plinske izmenjave Iz analize »breath by breath« podatkov (povprečno vsakih 5 se- kund) je bila definirana vrednost VO 2 v mirovanju pred testom (povprečje 60-sekundnega intervala) in vrednost povprečne VO 2 skozi celotni tekaški preizkus. Merjenje vsebnosti laktata v krvi Vsebnost laktata v krvi smo merili z Eppendorf Ebio lactate anali- zatorjem (Nemčija). Vzorec 20 µl krvi je bil odvzet iz hiperemične ušesne mišice. Natančnost meritev vsebnosti laktata v sveži krvi je bila ± 0,1 mmol/l. Na podlagi izmerjenih spremenljivk je bila v skladu z modeli Hill (1999), di Prampero (1981), Barstow idr. (1990) izračunana poraba iz posameznega energijskega sistema in celotna energijska poraba med tekom (E TOT ): E TOT = E EXE + E STOR + E LA + E AL Pri čemer je: E – EXE (ml/kg); aerobni transportni vir O 2 (količina kisika iz transpor- tne verige; izmerjena skupna poraba O 2 med tekom), Vzdržljivostni tek 203 E – STOR (ml/kg); poraba O 2 iz kisikovih zalog v mišici – relativno/ kgTT (v ekvivalentu ml O 2 – kisikov ekvivalent zalog O 2 v mišici 2,3 ml O 2 kg-1 telesne mase), E – LA (ml/kg); poraba O 2 iz glikolitičnega vira (kisikov ekvivalent kapacitete glikolitičnega sistema, 3,0 ml O 2 kg-1 telesne mase na vsak mMl-1 laktata v krvi nad vrednostjo v mirovanju) E – AL (ml/kg); poraba O 2 iz kreatinfosfatnega vira (kisikov ekviva- lent zalog kreatinfosfata, 37 ml O 2 ×kg-1 mišične mase) Ves čas opravljanja testnega teka na 600 m je bila merjena pora- ba kisika (VO 2 ) in količina ogljikovega dioksida v izdihanem zraku (VCO 2 ). Iz podatkov, dobljenih na 5 sekund, je bil izračunan prese- žek CO 2 . Parameter CO 2presežek smo definirali kot razliko med količino izdiha- nega CO 2 in količino porabljenega O 2 za interval med tekom na 600 m, kjer je količina izdihanega CO 2 večja od količine porablje- nega O 2 . Na grafu tvorbe CO 2 – porabe O 2 v odvisnosti od časa predstavlja parameter ploščino med krivuljama VCO 2 in VO 2 , kjer je VCO 2 večji od VO 2 . Izračun izvedemo v programskem paketu Ori- gin 8 s prilagajanjem krivulj, računanjem razlike med krivuljama in integriranjem razlike na ustreznem intervalu. Rezultati in razprava „ Preiskovanci so za tek na 600 m potrebovali 139,2 ± 16,1 s (2:19,2) in pri tem dosegli povprečno hitrost 4,4 ± 0,5 m/s, ki predstavlja 65 % največje hitrosti, ki so jo dosegli v teku na 20 m z letečim startom. Primerjava izmerjenih parametrov tekaške učinkovitosti z znanimi podatki iz literature je pokazala, da so naši merjenci bistveno uspešnejši v testnem teku na 600 m. Relativna največja poraba kisika (VO 2max ) znaša 47 ml/kg/min, kar ustreza izmerjenim vrednostim za netrenirane otroke. Presežek CO 2 med tekom je znašal 1098,9 ± 489,8 ml oziroma 21,0 ± 8,6 ml/kg. Energijski profil teka na 600m Poraba iz anaerobnega glikolitičnega vira (E LA ) med tekom na 600 metrov je znašala 23,2 ± 5,3 ml/kg telesne mase, iz anaerobnega alaktatnega vira (E AL ) 17,3 ± 1,0 ml/kg, iz aerobne rezerve (E STOR ) 2,3 ± 0,0 ter iz aerobnega transportnega vira (E EXE ) 79,1 ± 13,1 ml/kg. Skupna poraba je znašala 122,1 ± 12,1 ml/kg telesne teže oziroma 0,203 ± 0,2 ml O 2 /kg/m teka. Odstotkovni delež glikolitičnega vira je znašal 19,4 ± 4,7 %, anaerobnega alaktatnega vira pa 14,3±1,5 %. Skupni delež anaerobnega sistema je tako 33,6 ± 5,4 %. Delež zalog O 2 v mišici je 1,9 ± 0,2 %, aerobnega transportnega vira pa 64,5 ± 5,5 %. Skupni aerobni delež tako znaša 66,4 ± 5,4 %. Opazna je razmeroma velika razpršenost podatkov za parametra E LA in E EXE (Sika 1). Najmanjša dosežena vrednost glikolitičnega de- leža (13,8 ml/kg) je bila za 61 % manjša od največje (35,1 ml/kg), Slika 1: Energijski profili (E EXE : poraba kisika iz aerobnega transportnega vira, E LA : poraba energije iz glikolitičnega vira, E AL : poraba iz anaerobnega alaktatnega vira; E STOR : poraba iz kisikovih zalog) merjencev v teku na 600 m. 204 Vzdržljivostni tek najmanjša vrednost aerobnega transportnega sistema (54,3 ml/ kg) pa za 48 % manjša od največje (103,6 ml/kg). Podobnih meritev med otroki na isti razdalji v literaturi ne zasledi- mo, najbližje temu so vsaj po trajanju teka meritve na populaciji odraslih na razdalji 800 m. Študije kažejo, da znaša aerobni delež na 800-metrski razdalji, ki jo odrasli tekači in tekačice pretečejo v 104 do 156 s, 52 do 81 % (Spencer in Gastin, 2001; Lacour idr., 1990; Weyand, 1993; di Prampero, 1993; Hill, 1999; Duffield in Dawson, 2003; Ward Smith, 1985). Naši študiji najbolj podoben protokol so uporabili Hill (1999), Lacour (1990) in Duffield in Dawson (2003). Anaerobni delež 104 sekundnega teka elitnih tekačev je znašal 41 % (Lacour, 1990), pri slabše treniranih, ki so za isto razdaljo porabili 126 s, pa 37 % (Duffield in Dawson, 2003). Anaerobni delež v naši študiji je nižji le za nekaj odstotkov. Energijski profil pri teku na 600 metrov glede na starost Rezultati (aritmetična sredina ± standardni odklon) primerjave pa- rametrov energijske oskrbe med tekom na 600 m med skupinama različne starosti so predstavljeni v Preglednici 1. Preglednica 1: Razlike med skupinama mlajših in starejših v parametrih energijske oskrbe pri teku na 600 m (AS ± SD) Mlajši Starejši p starost 10,6 ± 0,6 14,2 ± 0,6 Rezultat (s) 150,4 ± 15,0 130,7 ± 11,1 0,000 V 600 [m/s] 4,0 ± 0,4 4,6 ± 0,4 0,001 VO 2max [ml/kg/min] 47,3 ± 8,2 46,6 ± 8,1 0,823 ΔLA [mmol/l] 6,8 ± 1,5 8,4 ± 1,6 0,012 E TOT [ml/kg] 124,1 ± 10,8 121,0 ± 13,0 0,514 E EXE [ml/kg] 84,4 ± 13,9 75,7 ± 11,7 0,101 E LA [ml/kg] 20,5 ± 4,5 25,3 ± 4,9 0,012 E AL [ml/kg] 17,1 ± 1,0 17,4 ± 1,0 0,418 Delež E LA [%] 16,6 ± 4,7 21,1 ± 3,9 0,015 Delež E AL [%] 13,8 ± 1,6 14,5 ± 1,4 0,248 Delež E AN [%] 30,5 ± 5,9 35,6 ± 4,2 0,015 Delež E EXE [%] 67,7 ± 6,0 62,5 ± 4,3 0,016 Delež E AE [%] 69,5 ± 5,9 64,4 ± 4,2 0,015 Skupina 14-letnih otrok je na razdalji 600 m dosegla čas 130,7 ± 11,1 s (v = 4,6 m/s), mlajša pa 150,4 ± 15,0 s (v = 4,0 m/s). Skupina 10-letnih otrok je tako v povprečju za 20 s (15,1 %) počasnejša od starejše. Razlika med največjim laktatom po teku na 600 m in lak- tatom v mirovanju je pri mlajših učencih za 19 % manjša od ΔLA pri starejših učencih. Posledično je poraba iz glikolitičnega vira pri starejših učencih višja (p = 0,012). Relativna vrednost skupine sta- rejših otrok znaša 25,3 ± 4,9 ml/kg, pri mlajših pa 20,5 ± 4,5 ml/ kg. Nižje izmerjene vrednosti laktata so najverjetneje posledica kombinacije manjše tvorbe laktata in njegovega hitrejšega od- stranjevanja iz krvi. Glikolitični delež je v skupini mlajših otrok za 21,3 % nižji od dele- ža starejših. Delež aerobnega transportnega vira med otroki pred puberteto znaša 67,7 %, pri starejši skupini pa 62,5 %. Statistično značilen višji delež aerobne energije v teku na 600 m pri mlajši skupini potrjuje znano dejstvo, da so otroci v predpubertetnem obdobju aerobni tipi (Škof, 2007). Otroci pred puberteto ne do- segajo nivoja razvitosti anaerobnega laktatnega sistema otrok v puberteti. Tesch idr. (1978) navajajo, da je akumulacija laktata v krvi povezana z deležem hitrih mišičnih vlaken (tip II). Hitra mi- šična vlakna so tudi potencial za višjo doseženo hitrost v teku na 20 m z letečim startom in v teku na 600 m. To pomeni, da starej- ši merjenci, ki so hitrejši, z večjo rekrutacijo hitrih mišičnih vlaken dosežejo višjo vsebnost laktata v krvi kot mlajši, čeprav tečejo na podobnem odstotku VO 2max . Starejšim otrokom relativno dobro razvit glikolitični sistem omogoči veliko hitrost teka že v samem začetku 600-metrske preizkušnje. Predvidevamo, da starejši tudi v drugem delu teka, ko poraba kisika že naraste blizu nivoja naj- večje aerobne moči (ta se med skupinama ne razlikuje), še vedno večji del v primerjavi z mlajšimi črpajo iz anaerobnih virov, saj prej presežejo anaerobni prag. Otroci imajo pred puberteto anaerobni prag glede na % VO 2max na višjem nivoju kot starejši otroci in odrasli (Škof, 2007). Povezanost parametrov energijske oskrbe z rezultatom teka na 600 m Preglednica 2: Pearsonov koeficient korelacije med parametri energijske oskrbe (relativna poraba in odstotkovni deleži) in rezultatom v teku na 600 m Pearsonov koeficient korelacije (r) za rezultat v teku na 600 m Relativna poraba (ml/kg) Deleži (%)Celoten vzorec Skupina starejših Skupina mlajših ELA –0,488** –0,291 –0,292 –0,525** EAL –0,441* –0,174 –0,723** –0,473* EEXE 0,447* 0,166 0,500 0,575** EAN –0,548** –0,322 –0,426 –0,580** Najmočnejšo povezanost z rezultatom v teku na 600 m imajo pa- rametri anaerobnega energijskega sistema (Preglednica 2). Delež Slika 2: Razsevni grafikon povezanosti laktatnega vira in rezultata v teku na 600 m za celoten vzorec in za skupini glede na starost. Vzdržljivostni tek 205 glikolitičnega vira v ml/kg je srednje močno negativno povezan z rezultatom teka na 600 m (r = –0,488), kakor tudi odstotkovni delež (r = –0,525). Večja poraba iz glikolitičnega vira pomeni boljši rezultat v teku na 600 m. Merjenec z največjo porabo iz glikoli- tičnega vira (35,1 ml/kg) je bil najuspešnejši v teku na 600 m (t = 107,5 s) (Slika 2). Spremenljivke porabe iz anaerobnega alaktatnega vira so nega- tivno povezane z rezultatom v teku na 600 m (relativna poraba r = –0,441; odstotkovni delež r = –0,473). Večji anaerobni alaktatni de- lež pomeni boljši rezultat v teku na 600 m. Povezanost za mlajšo skupino je po moči visoka, Pearsonov koeficient korelacije znaša –0,723 (p = 0,008). Najslabši rezultat v teku na 600 m (178,8 s) je do- segel prav učenec z najmanjšo porabo iz alaktatnega energijskega vira (15,26 ml/kg). Ker je E AL izračunan kot produkt deleža mišične mase in kreatinfosfatnega ekvivalenta, je delež mišične mase po- memben faktor rezultata v teku na 600 m v skupini mlajših otrok. Zaradi povezanosti obeh anaerobnih energijskih virov z uspešno- stjo v teku na 600 m je pričakovana tudi srednje močna negativna povezanost za celoten anaerobni sistem (laktatni in alaktatni). Podobne rezultate pokaže tudi regresijska analiza. Na rezultat v teku na 600 m ima največji vpliv anaerobni laktatni sistem, saj sam pojasni 23,2 % variance rezultata (F = 7,247; p = 0,013). Laktatni in alaktatni vir skupaj pojasnita 39,8 % variance rezultata v teku na 600 m (F = 7,606; p = 0,003). Študije kažejo, da je povezanost porabe iz anaerobnega energij- skega vira in rezultati v teku na 400 do 800 m negativna in visoka. Po Zouhal idr. (2010) je povezanost kisikovega deficita z rezultatom v teku na 400 m močno negativna (r = –0,88). Lacour idr. (1990) so v svoji študiji ugotovili močno pozitivno povezanost največjega laktata po teku in povprečne hitrosti teka na 400 m (r = 0,89) in 800 m (r = 0,71). Poraba iz anaerobnih energijskih virov (LA + CP) je značilno negativno povezana z rezultatom teka na 800 m pri moških (r = –0,77) in 400 m pri ženskah (r = –0,87) (Duffield idr., 2005). Vsebnost laktata v krvi po teku na 3 km je pri 14-letnikih negativno povezana s časom teka (r = –0,73, p = 0,02) (Malison idr., 2004). Jakost povezanosti je v naši študiji sicer šibkejša, vendar kljub temu nakazuje, da je sposobnost porabe energije iz anae- robnih virov (anaerobna kapaciteta) direktno povezana z visoko intenzivnostjo tekaškega nastopa tudi med otroki. V naporih, ki so podobni teku na 600 m, so boljši tisti, ki bolje izkoriščajo glikolitič- ne procese. Velika hitrost, intenzivnost teka namreč zahteva veliko moč, ki jo zagotavlja glikolitični vir. Preglednica 3: Povezanost fizioloških parametrov tekaške učin- kovitosti z rezultatom teka na 600 m Pearsonov koeficient korelacije (r) za rezultat v teku na 600 m za celoten vzorec za skupino starejših za skupino mlajših VO2max [ml/kg/min] –0,535** –0,644** –0,665* VO2TOT [ml/kg/min] –0,680** –0,642** –0,680* CO2presežek [ml] –0,465* 0,130 –0,832* CO2presežek [ml/kg] –0,401 0,132 –0,856* VO 2max , ki velja za glavni pokazatelj zmogljivosti v vzdržljivostnem teku, je srednje močno negativno povezan z rezultatom teka na 600 m. Celotna poraba na minuto (VO 2TOT ) je srednje močno nega- tivno povezana z rezultati teka tako za celoten vzorec (r = –0,680, p < 0,01) kot za skupini starejših in mlajših otrok. Parameter nam pove, koliko energije je posameznik sposoben ustvariti in porabiti v enoti časa, torej pomeni moč celotnega energijskega metabo- lizma v teku na 600 m. Otroci, ki lahko v istem času proizvedejo več energije, bodo na 600 m tekli hitreje od otrok, ki v minuti časa proizvedejo manj energije. Med parametri metabolične funkcije, ki kažejo vključenost glikoli- tičnega sistema ter delovanje puferskega sistema, je tudi količina izdihanega ogljikovega dioksida (CO 2 ). Povečano izločanje CO 2 nad vrednostmi največje porabe kisika je posledica povečanega anaerobnega metabolizma in povečane ventilacije zaradi nastale acidoze. Parameter CO 2presežek , ki predstavlja razliko med izdihanim CO 2 in porabljenim O 2 , je statistično značilno povezan z rezulta- tom teka na 600 m (r = –0,465, p = 0,039), vendar le absolutne vrednosti. Zanimiva je zelo visoka povezanost tako absolutnih kot relativnih vrednosti (r = –0,832, r = 0,856) v skupini mlajših mer- jencev. Zaključek „ V teku na 600 m otroci največji delež energije (66,4 %) porabijo iz aerobnega vira, 19,4 % iz glikolitičnega in 14,3 % iz anaerobne- ga alaktatnega vira. V primerjavi mlajše in starejše skupine otrok pokažemo, da je glikolitični in s tem tudi celotni anaerobni de- lež med tekom na 600 m otrok v puberteti višji kot delež otrok pred puberteto. Boljše laktatne sposobnosti starejšim omogočajo boljši rezultat teka in hkrati višji anaerobni delež (večja vsebnost laktata po naporu). Učinkovitejše delovanje aerobne presnove (večja aktivnost oksidacijskih encimov, višji delež počasnih mišič- nih vlaken in s tem več mitohondrijev, večja kapilarizacija) in še ne- razvite anaerobne sposobnosti pri mlajši skupini so najverjetnejši vzrok razlik med skupinama in nenazadnje razlik do drugih študij o energijskih deležih na odrasli populaciji. Z odkrivanjem povezanosti parametrov energijske oskrbe in glav- nih fizioloških parametrov tekaške učinkovitosti z rezultatom v teku na 600 m pokažemo, da je med parametri relativne porabe iz posameznega energijskega vira z rezultatom najmočneje po- vezan glikolitični energijski vir, ki pojasnjuje 23 % variance v dose- ženem času teka na 600 m in je med parametri relativne porabe najmočnejši pokazatelj rezultata v teku na 600 m. Delež anaerob- nega vira narašča z intenzivnostjo (hitrostjo) teka. Višji anaerobni delež je torej posledica večje porabe iz glikolitičnega vira (boljše laktatne kapacitete) in je hkrati potencial za hitrejši tek. V teku na 600 m so hitrejši učenci z veliko porabo iz glikolitičnega in kreatin- fosfatnega vira ter manjšo porabo iz aerobnega vira. Ker testni tek na 600 m predstavlja glavni test za merjenje aerobne vzdržljivosti pri športni vzgoji, smo z merjenjem energijskih dele- žev preverjali dejansko vključenost aerobnega vira v zagotavljanje energije za tek in s tem ustreznost testnega teka. Z vidika velikosti energijskih deležev je aerobni vir resda najpomembnejši, vendar je za dosego velikih hitrosti nujno izdatno vključevanje anaerob- nih virov. Ker tek na 600 m izzove največjo aktivnost funkcionalnih sistemov, je intenzivnost teka večja od intenzivnosti pri VO 2max , hitrost teka relativno visoka (65 % v max ), delež glikolize pa glavni prediktor rezultata med energijskimi viri, lahko trdimo, da je tek na 600 m resnično preizkušnja za glikolitični sistem. Na drugi strani aerobni sistem prevladuje po vključenosti energijskih virov, tek na 600 m je dovolj dolg, da se skoraj v celoti razvije aerobni sistem 206 Vzdržljivostni tek (95 %), VO2max je srednje močno povezan z rezultatom teka. Tako ne preseneča, da se test na 600 m včasih opisuje kot test laktatnih sposobnosti, drugič kot test aerobnih sposobnosti. Sklepamo, da sta tako aerobna učinkovitost kot tudi dobra anaerobna kapaci- teta pomembni sposobnosti za uspešen nastop v teku na 600 m, zato ni mogoče enoznačno trditi, da je tek na 600 m ustrezen test za merjenje aerobne vzdržljivosti, prav tako pa to ni test le ana- erobnih laktatnih sposobnosti. Testni tek na 600 m je primeren test za merjenje vzdržljivosti kot kompleksne sposobnosti (hkrati odvisna od laktatne, alaktatne in aerobne učinkovitosti). Z določanjem energijskih deležev med tekom smo spoznali energijsko kompleksnost tekaških disciplin in s tem potrebo po kompleksnem pristopu k vadbi, ki razvija učinkovitost vseh po- membnih energijskih procesov. Spoznanja raziskave so zato lahko v pomoč tudi tekaškim trenerjem pri pripravi optimalnih vadbe- nih programov za dosego boljših rezultatov v teku. Poznavanje energijskih značilnosti discipline nam pri interpretaciji rezultatov teka omogoča pridobiti orientacijo o učinkovitosti delovanja energijskih procesov in s tem trenutnega stanja vzdržljivostnih sposobnosti. Pomaga nam sklepati o vzrokih za morebitne slabše rezultate teka in iskanju vadbenih rešitev za izboljšanje rezultatov. Literatura „ Barstow, T. J., Lamarra, N., Whipp, B. J. (1990). Modulation of muscle and 1. pulomary O2 uptakes by circulatory dynamics during exercise. Journal of Applied Physiology, 68(3), 979–989. Di Prampero, P. E. (1981). Energetics of muscular exercise. Reviews of 2. Physiology, Biochemistry and Pharmacology, 89, 143–222 Duffield, R. in Dawson B. (2003). Energy system contribution in track 3. running. New Studies in Athletics, 18 (4), 47–56. Duffield, R., Dawson B. in Goodman C. (2005). Energy system contri-4. bution to 400-metre and 800-metre track running. Journal of Sports Science, 23(3), 299–307. Hill, D. W. (1999). Energy system contributions in middle-distance run-5. ning events. Nina Ferfila, prof. šp. vzg. Senožeče 102 L, 6224 Senožeče E-pošta: ninaferfila@gmail.com Vzdržljivostni tek 207 Ardent male runners and occasional female runners in the ljubljana mara- thon Abstract The sample of study subjects consisted of active participants in the 15th Ljubljana Marathon. The approach to the research was both quantitative (a web survey) and qualitative. In-depth interviews were conducted with selected runners. The web survey was completed by 664 runners who participated in the Ljubljana Marathon. Of them, 335 (50.5%) were men and 329 (49.7%) women. Their average age was 36.21±9.89 years. Based on the frequency of engaging in sports and participat- ing in sport events we classified the runners into three types. We named them occasional (56.2%), enthusiastic (40.2%) and ardent (3.6%) runners. We established that the bulk of occa- sional runners were women with an average age of 32.6±8.5 who rarely take part in mass sports events. On the other hand, the smallest share of participants was that of ardent runners for whom running is a way of life. The group of ardent runners consisted of male, middle-aged participants as their average age was 42.1±12 years. Key words: running events, socio-demographic aspects Izvleček Vzorec merjencev v raziskavi zajema aktivne udeležence 15. ljubljanskega tekaškega maratona. Lotili smo se tako kvanti- tativnega (spletna anketa) kot kvalitativnega pristopa k raz- iskovanju. Z izbranimi tekači smo naredili poglobljene inter- vjuje. V spletni anketi je sodelovalo 664 ljudi, ki je teklo na Ljubljanskem maratonu. Od tega je bilo 335 (50,5 %) moških in 329 (49,7 %) žensk. Povprečna starost tekačev na priredi- tvi je bila 36,21 ± 9,89 let. Na osnovi pogostosti ukvarjanja s športom in udeležbami na športnih prireditvah smo ločili tri tipe tekačev. Imenovali smo jih priložnostni (56,2 %), navdu- šeni (40,2 %) in zagnani (3,6 %) tekači. Ugotovili smo, da med priložnostnimi tekači prevladujejo ženske tekačice, njihova povprečna starost znaša 32,6 ± 8,5 let in se zelo redko ude- ležujejo množičnih športnih prireditev. Na drugi strani pa je med množico vseh tekačev še najmanj zagnanih tekačev, ki jim tek predstavlja njihov način življenja. Skupino zagnanih tekačev predstavljajo moški udeleženci srednjih let, saj zna- ša njihova povprečna starost 42,1 ± 12 let. Ključne besede: množične tekaške prireditve, socialno-demo- grafske značilnosti, ukvarjanje s športom. Samo Rauter, Mojca Doupona Topič Zagnani tekači in priložnostne tekačice ljubljanskega maratona Uvod „ Šport, ki sodi v področje splošne kulture, zrcali razlike med spolo- ma v družbi. Razlog, da je šport postal pomemben v povezavi s spolom je v tem, da je kategorija spola utelešena dimenzija življe- nja ljudi (Messner, 2002). Kar pomeni, da je zgrajena na način, kako ljudje doživljajo svet, pa tudi gibanje s pomočjo svojega telesa. V skladu takega razumevanja je šport pomembna aktivnost za ohranjanje ideologije spola v večini kultur. Postavimo pa si lahko tudi vprašanje, ali lahko šport prispeva k spremembi ideologije spola v določeni družbi? Ali je morda ravno tek tista dejavnost, pri kateri ljudje prestavljajo običajne meje in izzivajo tradicionalno ideologijo spola? Je že res, da so v današnjem času razlike med spoloma manj vidne kot v preteklosti, zato pa so bolj subtilne, saj so se skozi čas izobli- kovali stereotipi o pojmovanju vloge spolov, predsodki in stališča, ki so se močno zakoreninili v zavesti ljudi. To potrjuje tudi zapis v publikaciji Evropske komisije (2014, str. 22): »Stereotipi spola so v športu še vedno globoko zakoreninjeni v evrop- skih družbah, v katerih je šport še vedno ločen na moški in ženski šport, mešana udeležba pa dolgo ni bila sprejeta. Tradicija (pogosto se ohra- nja preko družinskih članov, trenerjev, učiteljev), športna vladna telesa in mediji potrjujejo te stereotipe, namesto da bi jih izzivali.« Še pred štirimi desetletji so bili tekaški maratoni domena moškega spola. Spomin na tekaški maraton v Bostonu leta 1967, ko se je Katherine Switzer želela uradno udeležiti in nastopiti na maratonu v Bostonu, priča o tem. Navkljub temu da so ji organizatorji na vse načine (tudi fizično) skušali preprečiti dokončanje maratona, je z voljo in pomočjo »moških« prijateljev, ki so jo na svoj način varo- 208 Vzdržljivostni tek vali (tekli ob njej), tudi pretekla maraton (Switzer, 2007). Odmev- nost in prepoznavnost njene zgodbe, je nedvomno pripomogla k prisotnosti žensk na različnih tekaških maratonih in kasneje tudi k vse večjemu številu aktivnih udeleženk na množičnih tekaških prireditvah. V Evropi narašča trend priljubljenosti množičnih športnih priredi- tev (Hallman in Breuer, 2010). Nič drugače ni pri nas v Sloveniji, saj se zdi, da so tovrstni dogodki tudi pri nas v porastu in da se »re- volucija« in večanje števila prireditev in udeležencev na njih šele začenja. Na to kažejo nekatera dejstva, ki smo jim lahko še posebej priča v zadnjih letih: (1) organizacija novih množičnih prireditev; (2) naraščanje števila udeležencev na posameznih prireditvah iz leta v leto; (3) večje število športnih društev (razmah tekaških oziroma kolesarskih rekreativnih skupin), (4) organiziranje »špor- tnih (tekaških, kolesarskih) kampov« v obliki športnih vikendov in seminarjev, (5) sistematično prizadevanje organizatorjev k dvigu popularnosti športnih prireditev v medijih (Rauter, 2012). Po po- datkih Zavoda za šport je v Sloveniji tekaških prireditev dovolj za še tako gibanja in druženja željne posameznike. Leta 2012 je bilo v Sloveniji organiziranih 665 tekaških prireditev, na katerih je sode- lovalo med 120.000 in 130.000 tekačev. Največja in najodmevnejša tekaška prireditev v Sloveniji je nedvomno »Ljubljanski maraton«. Prvič je bil organiziran leta 1996. Udeleženci prireditve so lahko od vsega začetka izbirali in nastopili na treh različnih razdaljah. To je razdalja maratona (42.195 km), polmaratona (21.097 km) ter razdalja rekreativnega teka na 10 km. Tem trem razdaljam, ki predstavljajo osrednjo nedeljsko prireditev, so leta 2000 dodali tudi različne pri- reditve za otroke in številne spremljevalne dogodke, ki potekajo en dan prej. Število sodelujočih na Ljubljanskem maratonu je tako iz leta v leto vseskozi naraščalo. Na prvi prireditvi v letu 1996 je na njej sodelovalo le 673 tekačev, medtem ko v zadnjih letih sodeluje na Ljubljanskem maratonu že več kot 20.000 tekačev. Pomemben vpliv na ukvarjanje s športom ima tudi socialna in- terakcija. Na najodmevnejših množičnih športnih prireditvah se zbere tudi več deset tisoč udeležencev. Tako velika množica ljudi namreč velikokrat predstavlja posebno vzdušje ter hkrati še tisto dodatno motivacijo za aktivno preživljanje prostega časa, ki si ga sami zase velikokrat ne zmoremo ustvariti. Ljudi namreč privlači skupinska aktivnost, predvsem zaradi skupinske identifikacije in pripadnosti, krepitve socialnih vezi in možnosti za skupinsko mo- tivacijo (Green in Jones, 2005). To pa je lahko eden izmed ključnih razlogov množične udeležbe na dogodkih, ki so povezani z ukvar- janjem s športom. Ukvarjanje s športom si tako najlažje razložimo z motivi zadovolj- stva in uživanja, razvoja sposobnosti, navezovanja prijateljskih sti- kov in v izzivu, povezanem s športno dejavnostjo. Preplet vseh teh dejavnikov povzroča občutke užitka, zaradi katerega so ljudje pripravljeni vložiti ogromno energije, ukvarjanje s športom pa lah- ko nekaterim prav zaradi tega pomeni tudi način življenja. Kakšen odnos ima posameznik do ukvarjanja s športom, je tako odvisno od njegovega načina življenja, fizičnega in družbenega okolja ter bioloških in psihičnih lastnosti. Nanj sicer vplivajo števil- ni notranji in zunanji dejavniki, vendar si vsak sam postavlja meje in določa, kaj bo storil. Tako mnoge udeležence različnih tekaških prireditev navdušuje težavnost preizkušenj. To se odraža v tem, da trpljenje pri ukvarjanju s športom pravzaprav častijo, kar je še posebej zanimivo (Bridel, 2010). Namreč bolj, kot je aktivnost na- porna in težja, večji je njihov ponos in hkrati zadovoljstvo s samim seboj. Pri teh ljudeh so očitno v ospredju druge vrednote, kot so vztrajnost, odločnost, neizprosnost, ki hkrati pomenijo drugačen, športnim aktivnostim prilagojen način življenja. Vse to se lahko odraža pri ljudeh, ki svoje prostočasne dejavnosti vzamejo pre- več resno. Nekateri med njimi celo kot obvezo. Zlasti je to opazno pri določeni skupini ljudi pri pretiranem ukvarjanju s športom, saj mnogi »ljubiteljski« športniki trenirajo in živijo po načelu poklicnih športnikov (McCarville, 2007). To pomeni, da svoje življenje podre- dijo zgolj in samo napredovanju v športni dejavnosti, ki jo izvajajo v svojem prostem času. Metode dela „ Vzorec merjencev zajema aktivne udeležence 15. ljubljanskega tekaškega maratona. Za potrebe raziskave smo uporabili spletno metodo anketiranja s pomočjo posebej prirejenega in izdelane- ga vprašalnika, v katerem smo preverjali socialno-demografske značilnosti udeležencev (spol, starost, izobrazba, zaslužek, stan, kraj bivanja), pogostost ukvarjanja s športom v njihovem prostem času ter pogostost udeleževanja na množičnih športnih prire- ditev. V spletno anketo so bili vključeni vsi prijavljeni udeleženci obeh prireditev, ki so na svoj elektronski naslov od organizatorjev prireditve dobili elektronsko pošto s povezavo na spletno anketo. V spletni anketi je sodelovalo 664 udeležencev Ljubljanskega ma- ratona. Od tega je bilo 335 (50,5 %) moških in 329 (49,7 %) žensk. Obdelavo podatkov smo izvedli s pomočjo statističnega paketa IBM SPSS Statistics, verzija 20. Podatke smo najprej analizirali z metodami opisne statistike, kjer smo prikazali frekvenčne poraz- delitve ter ugotavljali razlike med obema spoloma v povezavi z ukvarjanjem s športom ter razloge udeležbe na različnih množič- nih športnih prireditvah. Razvrščanje in združevanje udeležencev z medsebojno podobnimi lastnostmi smo izvedli glede na pogo- stost ukvarjanja s športom. Znotraj udeležencev obeh množičnih športnih prireditev so se izoblikovale tri skupine udeležencev z najbolj medsebojno podobnimi lastnostmi. Dobljene skupine udeležencev obeh prireditev smo glede na pogostost udeležbe na tekaških prireditvah in značilnosti udeležencev poimenovali: (1) priložnostni tekač, (2) navdušen tekač ter (3) zagnan tekač. Dodatno je bil uporabljen tudi kvalitativni pristop k raziskovanju, kjer smo s pomočjo metode poglobljenih intervjujev poskušali pojasniti pomen ukvarjanja s športom v vsakdanjem življenju ter vse skupaj povezovali z razlogi udeležbe na množičnih športnih prireditvah. Začetni kriterij izbire udeležencev v intervju je bil vnaprej opredeljen, saj so bili le-ti izvedeni z udeleženci različne starosti, spola ter pogostosti udeleževanja na množičnih športnih prireditvah. Izvedli smo 16 poglobljenih intervjujev z udeleženci tekaške prireditve. Pri analizi kvalitativnih podatkov smo uporabili metodo hierarhične analize vsebine. To je postopek, pri katerem s kategoriziranjem in klasificiranjem posameznih vsebinskih enot oblikujemo pojme, ki jih nato med seboj povežemo in oblikujemo teoretične modele in pojasnitve. Pri interpretaciji rezultatov smo si pri vsebinski razlagi pomagali z vstavljanjem posebej zanimivih citatov. Rezultati z diskusijo „ Podatki o udeležencih na Ljubljanskem maratonu in različnih teka- ških prireditev v Slovenije nakazujejo, da na njih teče iz leta v leto več ljudi. To je tudi razlog, da je razmah in razširjenost teka ter te- Vzdržljivostni tek 209 kaških prireditev v zadnjem desetletju v Sloveniji zelo opazen. Ob udeležencih različnih prireditev je tudi mnogo takih, ki tečejo le za lasten užitek in se ne udeležujejo organiziranih tekaških prireditev (tekmovanj). V nadaljevanju bomo prikazali in analizirali podatke iz raziskave, ki je obravnavala udeležence najbolj množične in od- mevne tekaške prireditve v Sloveniji. Za razliko od nekaterih drugih tekaških maratonov v evropskih prestolnicah ugotavljamo, da so na Ljubljanskem maratonu pre- vladovali domači tekači (93,6 %). Ti tekači se najraje udeležujejo prireditev v Sloveniji, saj se kar 64,8 % tekačev, ki so nastopili na Lju- bljanskem maratonu, ni nikoli udeležilo druge tekaške prireditev v tujini. Pravzaprav so mnenja, da je teh prireditev v Sloveniji več kot dovolj, kar kaže tudi naslednja izjava ene izmed udeleženk: »Približno deset let imam konstantne prireditve, kar se tekov tiče. Grem spomladi v Sežano, to je začetek. Potem je Ljubljanski tek ob žici, maraton v Radencih, za konec še Ljubljanski maraton.« (Tina, 64 let) Pred 25-imi leti je bil svet tekaških prireditev pretežno rezerviran za moške, saj so bile ženske na tekaških prireditvah bolj izjema in redkost. V današnjem času je slika popolnoma drugačna, čeprav raziskave kažejo, da na množičnih športnih prireditvah še vedno prevladujejo moški. Delež moških na različnih tekaških prireditvah predstavlja približno 60 % vseh udeležencev (Kaplanidou in Vogt, 2007; Martos in Salguero, 2009). Mnogi avtorji ugotavljajo, da med udeleženci različnih množičnih športnih prireditev po svetu pre- vladujejo ljudje srednjih let, kjer se njihova povprečna starost gi- blje med 35 in 40 leti (Getz in McConnell, 2011; Martos in Salguero, 2009). Pate in O’Neill (2007) sta povzela različne študije in pojasni- la starostno strukturo udeležencev množičnih športnih prireditev. Ugotavljata, da naj bi na tovrstnih prireditvah prevladovali moški med 30. in 50. letom starosti, medtem ko so ženske nekoliko mlaj- še, saj prevladujejo ženske, stare med 25. in 45. letom. Podobno starostno strukturo udeležencev športnih prireditev ugotavljamo tudi v naši raziskavi, kjer prevladujejo udeleženci, stari med 30 in 40 let (37 %). V vzorcu udeležencev raziskave opazimo tudi razlike med spoloma, saj so moški (37,93 ± 10,14 let) v povprečju za več kot tri leta starejši kot ženske (34,38 ± 9,32 let). Med moškimi je naj- več takih, ki so stari med 31 in 40 let (38,3 %). Sledijo tisti, ki so stari med 41 in 50 let (25,6 %). Največji delež udeleženk raziskave pa je bil v starostni kategoriji med 21. in 30. letom (37,2 %). Udeležba na prireditvah pri moških upada po 51. letu starosti, medtem ko pri ženskah že po 41. letu. Med tekači na prireditvi prevladujejo taki, ki imajo že lastno dru- žino. Delež udeležencev, ki imajo otroke, je znašal 55,9 %, opazne pa so tudi razlike med spoloma. Več moških (59,1 %) kot žensk (51,1 %) ima otroke, kar se da deloma pojasniti s starostno strukturo te- kačev na prireditvi. Med moškimi udeleženci prireditve smo ugo- tovili, da se v najvišjem deležu udeležujejo prireditev že poročeni udeleženci (38,7 %). Prav tako je bil delež poročenih moških (45 %) višji v primerjavi s poročenimi ženskami (32,3 %). To je tudi pri- merljivo s predhodnimi raziskavami (McGehee, Yoon in Cardenas, 2003), kjer je bila v povprečju vsaj polovica sodelujočih na priredi- tvah poročenih in so imeli otroke. Delež tekačev na Ljubljanskem maratonu, ki imajo samski zakonski status, je v naši raziskavi znašal 20 %. V intervjujih so tekači pogosto omenjali, da družinski status predstavlja enega izmed glavnih razlogov za spremembo navad pri preživljanju prostega časa. Te navade v življenju se seveda skozi različna obdobja spreminjajo in vplivajo tudi na ukvarjanje s te- kom. To potrjujejo tudi izjave tekačev na Ljubljanskem maratonu. »Zgodba je precej povezana z obliko družine. Pred otro- kom je bilo časa za aktivno preživljanje prostega časa bistveno več.« (Teo, 49 let) »Imam dve hčerki, s katerima preživljam prosti čas. Or- ganiziramo se tako, da gresta onidve na kolo, sama pa ob njima tečem. Uskladimo se tako, da brez teka sigurno ne gre.« (Tanja, 32 let) »Ob vsem delu so tukaj še moje družinske obveznosti, ampak medtem nekako vedno skrbim, da se čim več gi- bam. Če ne drugače, grem nekje vmes na en hitrejši tek.« (Tina, 44 let) Rezultati raziskave kažejo, da lahko tekače na prireditvah uvrščamo v populacijo visoko izobraženih ljudi. Med tekači ima namreč več kot polovica udeležencev v raziskavi vsaj univerzitetno izobrazbo (55,3 %). Večina študij (Cunningham, 2005; Lee in Bhargava, 2004; West, 2009) povezuje življenjski standard z višino izobrazbe, saj naj bi ljudje z višjo stopnjo izobrazbe zasedali bolje plačana delovna mesta. Kljub temu pa ugotovitve v predhodnih demografskih štu- Tabela 1: Razlike med skupinami tekačev glede pogostosti ukvarjanja s športom in udeležbo na različnih množičnih športnih priredi- tvah PRILOŽNOSTNI TEKAČI NAVDUŠENI TEKČAČI ZAGNANI TEKAČI 56,2 % 40,2 % 3,6 % Pogostost ukvarjanja s športom1 Nikoli 0,3 % 0 % 0 % 1–3 krat mesečno 2,3 % 0 % 0 % 1-2 krat tedensko 5,9 % 1,1 % 0 % 2–3 krat tedensko 51,9 % 30,2 % 23,1 % Več kot 3 krat tedensko 39,6 % 68,7 % 76,9 % Število ur na teden 4,29 ± 1,66 7,45 ± 4,23 9,0 ± 4,57 Udeležba na množičnih tekaških prireditvah Število prireditev na leto 1,93 ± 1,06 5,82 ± 2,53 20,98 ± 6,86 Legenda: 1pomeni ukvarjanje z najbolj priljubljenim športom ( za 70,2 % sodelujočih v raziskavi je bil to tek; za 6,9 % kolesarjenje ter 2,4 % triatlon …). 210 Vzdržljivostni tek dijah kažejo, da imajo ženske v primerjavi z moškimi nižje dohod- ke ne glede na stopnjo izobrazbe (Nomaguchi in Bianchi, 2004). Podobne zakonitosti se kažejo tudi v naši raziskavi, saj so rezultati med spoloma pokazali statistično značilne razlike pri višini meseč- nega dohodka (χ2 = 23,4; p = 0,003). 30,9 % moških in le 20,8 % žensk ima višji mesečni dohodek od 1400 €. Izobrazbena struktura pa prikazuje ravno obratno tendenco, saj ima vsaj univerzitetno stopnjo izobrazbe 61,1 % žensk in le 52,2 % moških. Značilnost tekačev, ki se udeležujejo prireditev, je tudi ta, da se v primerjavi s splošno populacijo v Sloveniji bistveno pogosteje ukvarjajo s športom. Rezultati kažejo, da je delež tekačev, ki se v svojem prostem času ukvarjajo s tekom več kot trikrat tedensko, znašal 54,7 %. V povprečju na teden tečejo 6,45 ± 3,92 ur. Na leto sodelujejo v povprečju na 5,01 ± 5,62 množičnih športnih prire- ditvah. Glede na rezultate naše raziskave lahko udeležence Ljubljanskega maratona razdelimo v tri skupine tekačev. Poimenovali smo jih pri- ložnostni, navdušeni in zagnani udeleženci prireditev. Te skupine posameznikov zlahka prepoznamo tudi, ko opazujemo dogajanje pred, med in po sami tekaški prireditvi. Ugotavljamo, da je več kot polovica (56,2 %) priložnostnih tekačev; 40,2 % navdušenih tekačev in najmanjši delež najbolj zagnanih tekačev« (3,6 %). Priložnostni tekači so tisti, ki pogosto sploh ne načrtujejo udeležbe na različnih športnih množičnih rekreativnih prireditvah in se na tekaški izziv posebej ne pripravljajo. Zakaj je temu tako, je lepo opisal udeleženec prireditve v naslednji izjavi: »Na Ljubljanski maraton pa pride že vsak, saj povsod piše o tem. Po vseh časopisih, po vseh revijah in potem pridejo poizkusit. Trikrat na leto teče, potem lahko tudi tistih deset kilometrov na Ljubljanskem maratonu prete- če, to je to.« (Tone, 47 let) Rezultati raziskave kažejo, da je največji delež tekačev na množič- nih športnih prireditvah prav »priložnostnih tekačev«, saj znaša njihov znaša kar 52,6 %. V skupini »priložnostnih tekačev« je opa- zen sorazmerno visok delež žensk (61,5 %) med 30. in 35. letom starosti. Za njih je značilno, da se v povprečju udeležijo ene do dveh prire- ditev na leto (1,93 ± 1,06). V svojem prostem času se manj pogosto ukvarjajo s športom in svoji vadbi ne posvečajo posebne pozor- nosti, kaj šele, da bi se je lotevali načrtno. Štiriinštiridesetletna te- kačica je v intervjuju povedala. »Nimam prav posebne vadbe. Razen recimo, če je mara- ton v bližini, potem grem mogoče zadnje dni tu in tam malo več na tek, kot če se ga recimo ne bi udeležila.« (Tina, 44 let) Značilnost »priložnostnih tekačev« je tudi ta, da niso ovrednoti- li posameznih razlogov udeležbe na množični športni prireditvi prav visoko, kar prikazujejo tudi rezultati spletne ankete (Tabela 2) in izjave v intervjujih. Celoten medijski pomp okrog maratona in različne »akcije«, ki nas vabijo na prireditev, so pogosto razlog udeležbe. Po mnenju sodelujočih v intervjuju se zelo veliko ljudi udeleži prireditev zato, ker so trenutno moderne in jih predvsem mediji prikazujejo kot koristno preživljanje prostega časa, kar je opazno tudi pri izjavah tekačice in teka, ki opisujeta razloge udeležbe na prireditvi v naslednjih dveh izjavah. »Po moje se večina udeležuje tekmovanj zato, ker je to trend. V bistvu vemo, da zdaj v Sloveniji vlada tekaška mrzlica. Vedno več je teh skupin, kjer se ljudje načrtno pripravljajo na te množične tekaške prireditve in se jih potem tudi udeležijo.« (Tamara, 55 let) »To se dogaja v Sloveniji. Dva milijona nas je, od tega se dvajset tisoč udeleži teka v Ljubljani. En odstotek, to po- meni. To je tako kot izlet na Triglav. Včasih so morali vsi Slovenci na Triglav, zdaj pa morajo vsi Slovenci na Lju- bljanski maraton. Ne glede na to, ali je to za njih dobro ali pa ni. Ali so pripravljeni ali niso.« (Tilen, 36 let) Med »navdušenimi tekači« prevladujejo poročeni moški in ženske. Njihova starost znaša med 35 in 40 let. Ti se v primerjavi z »zagna- nimi udeleženci« ne udeležujejo športnih prireditev tako zelo po- gosto, še posebno ne v tujini. Kljub temu za »navdušene tekače« velja, da se v svojem prostem času pogosto ukvarjajo s športom. Sodelujoči v intervjuju pojasnjujejo, da se prireditev udeležujejo pogosto zaradi vzdušja, ki ga lahko ustvari množica ljudi, kar pred- stavlja udeležencem na prireditvah posebno doživetje in dodatno motivacijo. Vzdušje in druženje na prireditvah omenjajo tudi teka- či v svojih izjavah: Tabela 2: Razlike med priložnostnimi tekači in tekačicami glede ukvarjanja s športom in razlogi udeležbe na množičnih tekaških prire- ditvah PRILOŽNOSTNI TEKAČI MOŠKI (50,5 %) ŽENSKE (61,5 %) Starost 37,7 ± 6,8 32,6 ± 8,5 Ukvarjanje s športom1 Število prireditev na leto 1,9 ± 0,6 1,8 ± 1 Število ur ukvarjanja s športom na teden 4,3 ± 1,6 4,2 ± 1,6 Razlogi udeležbe na množičnih tekaških prireditvah Pridobivanje novih prijateljstev2 2,36 ± 0,9 2,51 ± 0,3 Preživljanje prostega časa z družino2 1,9 ± 0,9 2,3 ± 1,1 Legenda: 1pomeni ukvarjanje z najbolj priljubljenim športom; 2vrednosti posameznih trditev na Likartovi lestvici od 1 do 5 (1 – nepomembno; 5 – zelo pomembno) so prikazane kot povprečne vrednosti. Vzdržljivostni tek 211 »Na prireditvah sem rad, ker srečaš veliko ljudi. Pretečeš teh nekaj kilometrov v družbi. Saj zmeraj je množica su- per, nekaj kar te naprej vleče. Bolje tečeš v skupini, kakor pa doma sam.« (Tine, 42 let) »Ja, mene je presenetilo na Ljubljanskem maratonu pred- vsem to vzpodbujanje prebivalstva, Ljubljančanov, ki so bili tam kljub dokaj slabemu vremenu. Nonstop vzpod- bujanje se mi je zdelo zelo lepo. Nekaj jih je bil celo v lutke oblečenih. To ti da še motivacijo za naprej …« (Tjaša) Med »navdušenimi tekači« je ogromno takih, ki imajo lastno dru- žino. Omejitveni dejavnik pogostejšega ukvarjanja s športom tem posameznikom velikokrat predstavlja tudi natrpan vsakdanjik. Mnogi se tako s športom ukvarjajo ob večerih, ko končajo vse druge svoje delovne oziroma druge prostočasne obveznosti, kar razloži tudi en izmed tekačev, ki je sodeloval v intervjuju. »Prilagodim dan, da je vedno čas za tek. Ampak na ža- lost je v vsakdanjem življenju ravno obratno, kot bi si že- lel. Skozi ves dan so delovne obveznosti, potem šele proti večeru sledi rekreacija.« (Tibor, 58 let) Najbolj prepoznani in hkrati tudi zavzeti tekači, ki jih je sicer naj- manj (3,6 %), so »zagnani tekači«. Znotraj skupine zagnanih teka- čev prevladujejo moški, ki so nekoliko starejši od povprečne sta- rosti vseh udeležencev na prireditvi. Največ »zagnanih tekačev« je med 40. in 50. letom starosti. Za njih je značilna velika stopnja tekmovalnosti, njihov pristop do treninga in tekmovanj pa je zelo podoben vrhunskim športnikom. Z eno »pomembno« razliko, da za svoje aktivnosti ne prejemajo plačila in zaradi tega niso odvisni od vrhunskih rezultatov na tekmovanjih. Sodelovanje na različnih prireditvah predstavlja za njih svojevrsten način življenja. Večinoma so o ukvarjanju s športom v svojem prostem času spre- govorili z navdušenjem, omenjali so predvsem pozitivne učinke aktivnega preživljanja prostega časa. Predanost in usmerjenost k aktivnemu preživljanju prostega časa tekač opisuje s tem, da mu tudi vremenske okoliščine pogosto niso ovira za gibanje. To je vi- dno tudi v naslednji izjavi: »Ko tečeš eno uro pa pol po dežju ali pa po snegu ali ne- kih takih razmerah, ki niso ravno udobne, je vedno fajn občutek na koncu.« (Teo, 49 let) Zagnani tekači so zelo pogosto (20,98 ± 6,86 prireditev na leto) pri- sotni na različnih množičnih športnih prireditvah, pogosto tudi v tujini. Ugotovili smo, da med njimi prevladujejo taki, ki se načrtno in organizirano ukvarjajo s športom ter pripravljajo na posamezne prireditve z namenom, da bi bili na njih uspešni. V intervjuju po- trdijo, da se je potrebno na posamezna tekmovanja tudi povsem resno in načrtno pripravljati. »V bistvu tečem že skoraj tekmovalno. Saj sem nekako usmerjan tako, da bi čim bolj izboljšal svoje sposobnosti, Danes, če se hočeš malo bolj resno ukvarjati s športom, moraš kar trenirat, a ne. Se pravi, hodim tud na tekme, rekreativne.« ( Tevž, 42 let). Zaključek „ Še nedavno tega, četrtletje nazaj, so bili pri ljudeh zakoreninjeni miselni vzorci in stereotipi glede ukvarjanja s športom nasploh. Tekaški maratoni so bili rezervirani za redke posameznike, kjer je bila zastopanost ženskih tekačic maloštevilna. Dandanes ugota- vljamo, da se množičnih športnih prireditev udeležuje ogromno število ljudi, kjer je razlika med moškimi in ženskami skorajda za- nemarljiva. Na množičnih prireditvah sodelujejo ljudje različne starosti, spola, družbenega sloja ter posledično tudi različnega motiva za udeležbo. V raziskavi smo ugotavljali razliko med spoloma v socialnem pro- filu udeležencev najodmevnejše in največje tekaške prireditve v Sloveniji. Hkrati smo analizirali pogostost ukvarjanja s športom v njihovem prostem času in pogostost udeležbe na različnih mno- žičnih športnih prireditvah ter njihove navade in doživetja, ki jih občutijo ob ukvarjanju s tekom. Tekači se udeležujejo prireditev iz povsem različnih razlogov. Večji delež udeležencev se zgolj prilo- žnostno udeleži tovrstnih prireditev. Pogosto iz razloga, ker so te prireditve »moderne« in jim sodelovanje na prireditvi predstavlja družabni dogodek. Ugotavljamo, da imajo predvsem tisti, ki se manj pogosto udeležujejo prireditev, ampak se še vedno redno v svojem prostem času ukvarjajo s športom, povsem drugačne ra- zloge za udeležbo na različnih množičnih športnih prireditvah kot bolj »zagnani tekači. S športom se ukvarjajo na ljubiteljski ravni in neorganizirano. Udeležba na različnih množično športnih priredi- tvah predstavlja za njih bolj kot tekmovalno dejavnost, družabno preživljanje prostega časa. Tako lahko razlikujemo med vsaj tremi Tabela 3: Razlike med zagnanimi tekači in tekačicami glede ukvarjanja s športom in nekateri razlogi udeležbe na množičnih tekaških prireditvah ZAGNANI TEKAČI MOŠKI (5,2 %) ŽENSKE (1,9 %) Starost 42,1 ± 12 37,6 ± 11,1 Ukvarjanje s športom1 Število prireditev na leto 21,5 ± 9,6 20,8 ± 5,6 Število ur ukvarjanja s športom na teden 9,3 ± 4,9 7,8 ± 2,4 Razlogi udeležbe na množičnih tekaških prireditvah Omogočanje in doseganje lastnih želja in sanj2 4,4 ± 0,9 4,5 ± 0,3 Moj način življenja2 4,8 ± 0,4 4 ± 0,9 Legenda: 1pomeni ukvarjanje z najbolj priljubljenim športom; 2vrednosti posameznih trditev na Likartovi lestvici od 1 do 5 (1 – nepomembno; 5 – zelo pomembno) so prikazane kot povprečne vrednosti . 212 Vzdržljivostni tek različnimi tipi tekačev. Imenovali smo jih priložnostni, navdušeni in zagnani tekači. Med njimi je približno polovica tako imenovanih »priložnostnih tekačev«. To so posamezniki, ki pogosto sploh ne na- črtujejo udeležbe na maratonu in se pogosto v svojem prostem času zgolj občasno ukvarjajo s športom. Med njimi je opazen večji delež žensk med 30. in 35. letom starosti. Nekako vmes med obe- ma skupinam so »navdušeni tekači«, ki se v svojem prostem času redno in pogosto ukvarjajo s športnimi aktivnostmi, ampak niso tako pogosto prisotni na tekaških prireditvah. Prevladujejo taki, ki imajo že ustvarjene družine, z visoko izobrazbo in v primerjavi s splošno populacijo z nadpovprečnim dohodki. Najbolj izstopa- joča skupina udeležencev na prireditvi so »zagnani tekači«, ki sicer predstavljajo številčno najmanjšo skupino udeležencev, V pov- prečju se udeležijo več kot 20 tekaških prireditev na leto, pogosto tudi v tujini. Znotraj te skupine prevladujejo moški med 40. in 50. letom starosti. Ukvarjanje s športom in udeležba na prireditvah jim pomeni način preživljanja prostega časa. Zanje so dogodki in doživetja iz preteklih športnih prireditev zelo pomembni in pred- stavljajo vzrok za pogostejše udeleževanje na športnih prireditvah in nenehno motivacijo za še več ukvarjanja s športom. Literatura: „ Bridel, W. F. (2010). 1. “Finish… Whatever it Takes” Considering Pain and Ple- asure in the Ironman Triathlon: Socio-Cultural Analysis. Doktorska diser- tacija, Kingston: Queen's Universty, School of Kinesiology and Health Studies. Cunningham, G. B. (2005). The Application of Social Cognitive Career 2. Theory to Sport and Leisure Career Choices. Journal of Career Develo- pment, 32(2), 122–138. Doupona Topič, M. (2010). Vpliv socialne stratifikacije na značilnosti 3. športno rekreativne dejavnosti v Sloveniji. Šport, (58), 100–104. European Commission. (2014). Gender equality in sport: Proposal for 4. strategic actions 2014-2020. Pridobljeno 1. 10. 2004. http://ec.europa. eu/sport/events/2013/documents/20131203-gender/final-propo- sal-1802_en.pdf Getz, Donald in McConnell, A. (2011). Serious Sport Tourism and Event 5. Travel Careers. Journal of Sport Management, 25(4), 326–338. Green, B. C. in Jones, I. (2005). Serious Leisure, Social Identity and Sport 6. Tourism. Sport in Society, 8(2), 164–181. Hallman, K. in Breuer, C. (2010). Image Fit between Sport Events and 7. their Hosting Destination from an Active Sport Tourist Perspective and its Impact on Future Behaviour. Journal of Sport & Tourism, 15(3), 215–238. Kaplanidou, K. in Vogt, C. (2007). The Interrelationship between Sport 8. Event and Destination Image and Sport Tourists’ Behaviours. Journal of Sport and Tourism, 12(3), 183–206. Lee, Y. G. in Bhargava, V. (2004). Leisure Time: Do Married and Single In-9. dividuals Spend It Differently? Family and Consumer Sciences Research Journal, 32(3), 254–274. Martos, P. in Salguero, A. (2009a). Gender differences between inter-10. national and Spanish participation in mass running competitions. V G. Bizzaglia in P. Ogliotti (Ur), 6. EASS Conference "Sport, Bodies and Identities (str. 192). McCarville. (2007). From a Fall in the Mall to a Run in the Sun: One Jour-11. ney to Ironman Triathlon. Leisure Sciences, 29(2), 159–173. McGehee, N., Yoon, Y. in Cardenas, D. (2003). 12. Involvment and Travel for Recreational Runners in North Carolina. Messner, A. (2002) 13. Taking the field: Women, men, and sports. University of Minnesota Press. Nicholson, M., Hoye, R. in Houlihan, B. (2011). 14. Participation in sport : in- ternational policy perspectives. Milton Park, Abingdon, Oxon, [England]; New York, NY: Routledge. Nomaguchi, K. in Bianchi, S. (2004). Exercise Time: Gender Differences 15. in the Effects of Marriage, Parenthood, and Employment. Journal of Marriege and Family, 66(5), 413–430. Pate, R. in O’Neill, J. (2007). American Women in the Marathon. 16. Sports Medicine, 37(4), 294–298. Rauter, S. (2012). 17. Socialni profil športnih turistov - udeležencev množičnih športnih prireditev v Sloveniji. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Sila, B. (2010). Delež športno dejavnih Slovencev in pogostost njihove 18. športne dejavnosti. Šport, (58), 94–99. West, C. P. in C, M. L. (2009). Outdoor Recreation and Family Cohesiv-19. ness: A Research Approach. Journal of Leisure Research, 41(3), 351–359. asist., dr. Samo Rauter, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Inštitut za šport samo.rauter@fsp.uni-lj.si Vzdržljivostni tek 213 Differences in lifestyle between recreational male runners and female runners Abstract Regular physical activity is one of the key factors of lifestyle for maintaining and improving health. It contributes to the pri- mary and secondary prevention of many chronic diseases and reduces the risk of premature death. The purpose of the study was to determine differences in lifestyle between male and fe- male recreational runners. The study included 1,324 runners: 50.3% female and 49.7% male, with the average age of 37.8 years (SD = 10.9 years). With an electronic questionnaire we obtained information about lifestyle of recreational runners who participated in Ljubljana Marathon in 2010. The partici- pants answered to 16 questions, which we later analysed and compared regarding the gender. The results showed that rec- reational male runners differ from recreational female runners according to the number of miles and number of hours run per week, signs of stress, life satisfaction and alcohol consump- tion. Male runners run more kilometers and spend more hours running than female runners, but they also drink more alcohol than female runners. Recreational female runners are more stressed, but more satisfied with their lives than male runners. We did not find any differences in the weekly frequency of run- ning and smoking. Keywords: Lifestyle, recreation, gender, differences, running. Izvleček Redna telesna dejavnost je eden od ključnih dejavnikov ži- vljenjskega sloga za ohranjanje in izboljšanje zdravja. Pri- speva k primarni in sekundarni preventivi številnih kronič- nih bolezni ter k zmanjšanju tveganja za prezgodnjo smrt. Namen naloge je bilo ugotoviti razlike v življenjskem slogu rekreativnih tekačev in tekačic. V raziskavo je bilo vključenih 1324 tekačev, 50,3 % žensk in 49,7 % moških, povprečne sta- rosti 37,8 let (SD = 10,9 let). S pomočjo spletnega anketnega vprašalnika smo pridobili podatke o življenjskem slogu re- kreativnih tekačev, ki so se leta 2010 udeležili Ljubljanskega maratona. Udeleženci raziskave so odgovorili na šestnajst vprašanj. Rezultati so pokazali, da se v nekaterih preuče- vanih značilnostih rekreativni tekači razlikujejo od tekačic. Tekači pretečejo večjo razdaljo in za tek porabijo več ur te- densko, prav tako popijejo več alkohola. Rekreativne tekači- ce so bolj pod stresom, bolj zadovoljne s svojim življenjem od tekačev. Nismo pa zaznali statistično pomembnih razlik v tedenski pogostosti teka in kajenju. Ključne besede: življenjski slog, rekreacija, spol, razlike, tek. Teja Zaletelj, Bojan Leskošek, Maja Pori, Branko Škof Razlike v življenjskem slogu rekreativnih tekačev in tekačic Uvod „ Življenjski slog se lahko opredeli kot značilen način življenja posa- meznika, ki ga določa skupina izrazitih obnašanj, ki se pojavljajo v določenem časovnem obdobju (Čili za delo, 2007). Zdrav ži- vljenjski slog vključuje telesno dejavnost, zdravo prehranjevanje, protistresno dejavnost, vzpostavljanje in ohranjanje primernih medsebojnih odnosov, ravnovesje med delom in počitkom … (Tierweiler in Butler, 2001). V okviru naštetega ima telesna de- javnost številne pozitivne učinke na zdravje in kakovost življenja (SZO, 2000). Dejaven življenjski slog je namreč pomemben varo- valni dejavniki zdravja. Zmanjšuje obolevnost in umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni, tako preko neposrednih (delovanje na srčno- žilni sistem) kot posrednih mehanizmov (modifikacija prisotnosti in intenzitete delovanja znanih dejavnikov tveganja) (Berčič, 2002). Posega v vse sloje prebivalstva in je pomemben del družbenega življenja. Pomembno je zavedanje, da predstavlja varovalni de- javnik le redna telesna oziroma bolj intenzivna športna dejavnost in da ta varuje zdravje ljudi v vseh starostnih skupinah. Najmanj pol ure zmerno intenzivnega gibanja vsaj petkrat tedensko ima na zdravje posameznika pozitiven vpliv (USDHHS, 2008). Ugoto- vljeno je bilo, da so redno dejavni manj občutljivi na negativne posledice stresa (Tomori, 2000). Raziskave so tudi pokazale, da so pogosteje športno dejavni bolj zadovoljni s svojim življenjem in kažejo manj znakov depresije (Pori, Payne, Schmalz, Pori, Škof 214 Vzdržljivostni tek in Leskošek, 2013), kar daje redni športni dejavnosti pomembno vlogo pri kompenzaciji negativnih učinkov sodobnega življenja. Gibalno bolj dejavni tudi manj kadijo in uživajo manj alkohola (Pa- avola, Vartiainen in Haukkala, 2004). Nadalje raziskovalci ugotavljajo, da niso državljanke Slovenije nič manj športno dejavne od moških sodržavljanov (Starc in Sila, 2010). Kar se tiče stresa, pa ženske stresne situacije doživljajo bolj inten- zivno kot moški, vzrok za to pa so lahko družbena pričakovanja, ki ženskam narekujejo večjo odgovornost za druge ter imajo posle- dično večje pomanjkanje prostega časa (Planinšek, Škof, Leskošek, Žmuc Tomori in Pori, 2013). Ženske imajo tudi drugačno socialno vlogo od moških. Večino svojega časa morajo skrbeti za družino, za gospodinjstvo, hoditi v službo, zato so lahko na splošno bolj podvržene stresnim znakom. V zadnjem desetletju se je število žensk, ki se rekreativno ali tek- movalno ukvarjajo s športom, bistveno povečalo (Starc in Sila, 2010). Redna telesna dejavnost je dokazano koristna ne glede na spol in je zaradi določenih fizioloških posebnosti za ženske še po- sebej priporočljiva. Tako je denimo znano, da telesna dejavnost in vzdrževanje normalne telesne teže zmanjšata verjetnost za razvoj rakavih bolezni, predvsem raka dojke (Filipič, Gregorčič, Huremo- vič in Valčič, 2009). Omenjeni avtorji tudi ugotavljajo, da šport ugodno vpliva na ohranjanje kostne gostote in tako preprečuje osteoporozo, omili težave ob prehodu v menopavzo, zmanjša ver- jetnost pojava srčno-žilnih bolezni in poporodne depresije. Razlogov za priljubljenost teka je veliko, saj je vsem dostopen, zanj ne potrebujemo posebnega tehničnega znanja in opreme, pomembna je volja. Prednost je, da se med tekom lahko gibljemo v naravi, se družimo s prijatelji, se sproščamo, navezujemo nove stike … Ljudje so čedalje bolj osveščeni o pozitivnih učinkih, ki jim jih prinaša tekaška vadba. Zavedanje, da vadba pod vodstvom strokovnjaka prinaša lažje ter bolj uspešno doseganje zastavljenih ciljev, je danes med Slovenci čedalje bolj prisotno. Po podatkih Olimpijskega komiteja Slovenije je bilo leta 2002 organiziranih 41 rekreativnih tekaških prireditev, leta 2013 pa že preko 100 (Olim- pijski komite Slovenije ‒ Slovenija teče, 2013). Po podatkih o ude- ležencih na ljubljanskem maratonu in tekaških prireditvah v okvi- ru Slovenija teče je okoli 20.000 odraslih Slovencev, ki se bolj ali manj redno udeležujejo tekaških tekmovanj, gotovo pa jih je še večkrat toliko, ki tečejo zgolj zase. Proporcionalno glede na število prebivalcev teče Slovencev več, kot kjer koli drugod po svetu. Po podatkih Runner's world v ZDA teče manj kot 1 %, v Veliki Britaniji in Nemčiji okoli 1,5 % ljudi. Ne tvegamo veliko, če rečemo, da smo Slovenci postali eden od najbolj tekaških narodov na svetu. Tek je v Sloveniji priljubljena oblika športne rekreacije, s katero se ukvar- jajo tako moški kot ženske. V raziskavi nas je zanimalo, kako se življenjski slog tekačev razli- kuje od tekačic. V okviru telesne komponente življenjskega sloga smo analizirali količino katerekoli športne dejavnosti ter ločeno pogostost, trajanje in količino rekreativnega teka. Zanimale so nas tudi slabe navade, kot sta pitje alkohola in kajenje. V okviru dušev- ne komponente pa smo se osredotočili na stres in zadovoljstvo z življenjem. Metode „ Anketiranci Vzorec anketirancev je obsegal 1324 tekačev, 50.3 % žensk in 49.7 % moških, povprečne starosti 37.8 let (SD = 10.9 let), ki so se ude- ležili Ljubljanskega maratona 2010. Anketirane tekačice so v pov- prečju visoke 166,9 ± 5,8 cm, tehtajo 61,8 ± 8 kg in imajo indeks telesne mase (ITM) 22,2 ± 2,7. Tekači so v povprečju visoki 179,9 ± 9,7 cm, tehtajo 79,2 ± 9,7 kg ter imajo ITM 24,4 ± 2,5. Pripomočki Uporabili smo anketni vprašalnik, ki je sestavljen iz devetih sklo- pov, od tega smo analizirali dva. Prvi je namenjen ugotavljanju socialno-demografskih značilnosti preizkušancev (spol, starost, telesna višina, telesna teža, zaključena stopnja izobrazbe ter po- klic), drugi pa je namenjen ugotavljanju življenjskega sloga anke- tirancev, iz katerega smo uporabili šestnajst vprašanj in jih glede na spol podrobneje analizirali. Gibalne navade smo opredelili s štirimi spremenljivkami (pogostost ukvarjanja z rekreativnim te- kom – koliko pretečenih km tedensko, koliko ur in kolikokrat ter količina ukvarjanja s katero koli športno dejavnostjo). Za določa- nje stopnje stresa so morali preizkušanci na štiristopenjski lestvici označiti, kako pogosto so se v zadnjem mesecu pri njih pojavili kateri od naštetih 9 znakov stresa (nespečnost, porast ali padec teže, pesimizem, strah, jeza, nočne more, brezvoljnost z ocenami od 1 – nikoli, redko do 3krat mesečno in pogosto 1-krat tedensko. Zadovoljstvo z življenjem je bilo opredeljeno z eno postavko, kjer so na petstopenjski lestvici anketirani označili, v kolikšni meri se s trditvijo strinjajo (1 – popolnoma ne drži, 2 – ne drži, 3 – niti drži niti ne drži, 4 – drži, 5 – popolnoma drži). Postopek Podatki za raziskavo so bili pridobljeni s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil poslan prijavljenim na Ljubljanski maraton v letu 2010 – na 5700 elektronskih naslovov. Anketo je v 21 dneh izpolnilo 1353 oseb. Zbrani podatki so bili obdelani z različnimi statističnimi metodami in statističnim paketom SPSS. Pri številčnih spremenljivkah je bil uporabljen Bootstrap test. Pri povezanosti kategorialnih spremenljivk je bil uporabljen Carmerjev V-koefici- ent. Rezultati in razprava „ Telesna dejavnost Iz Tabele 1 je razvidno, da je razlika v številu pretečenih kilometrov tedensko statistično značilna (p < 0,05). Moški tedensko pretečejo več kilometrov (37,97) kot ženske (32, 31). V raziskavi avtorjev Ogles, Masters in Richardson (1995) so ugoto- vili, da se ženske udeležujejo maratonov, vendar v večini izberejo krajše razdalje. Razlogi za to, da ženske raje tečejo krajše razdalje, so po mnenju avtorjev pomanjkanje samozavesti, zaskrbljenost oz. strah pred daljšimi razdaljami, psihološko ozadje. Karp (2007) je ugotovil, da moški trenirajo bolj pogosto (8. 7 ± 2. 8 do 7. 1 ± 2. 5 krat/tedensko). V primerjavi z ženskami je lahko razlog za to manjša obveznost in obremenjenost doma ter v službi. Moški so večji in imajo večjo mišično maso, kar omogoča večjo mišično silo in moč. Prav tako imajo večje in močnejše srce, večjo vsebnost hemoglobina, torej večjo kapaciteto kisikovega transportnega sis- tema in s tem večjo aerobno učinkovitost, zato lažje premagujejo daljše razdalje. Na splošno imajo moški večjo kapaciteto za inten- zivne obremenitve. Moški so zaradi drugačne hormonske reakcije na intenzivne obremenitve na splošno uspešnejši pri aerobnih in anaerobnih naporih (Škof in Ušeničnik Podgoršek, 2008). Vzdržljivostni tek 215 V Tabeli 1 je prikazana tudi razlika v tedenski pogostosti teka, ki ni statistično značilna (p > 0,05). Tako ženske kot moški čedalje več časa namenjajo športu, ker jim ta verjetno nudi sprostitev, boljše počutje. Že zavedanje, da je redna telesna dejavnost koristna in priporočljiva ne glede na spol, je vedno bolj prisotno med lju- dmi. Današnji tempo življenja je tako hiter, da vsak posameznik potrebuje nekaj časa samo zase in ga lahko zelo dobro porabi za šport. Knechtle, Wirth, Baumann, Knechtle in Rosemann (2010) so v raziskavi ugotovili, da je povprečna količina treninga tedensko pri ženskah v triatlonu povezana z njihovim rezultatom na tek- mi. Pri moških tega v raziskavi ni bilo zaznati, je pa na rezultat na tekmi vplival odstotek telesne maščobe. Minimum za maratonski nastop je nekje 50 kilometrov na teden v šestnajstih tednih pri- prave. Meje navzgor so odvisne od časa, ki ga lahko namenimo za tek, in od volje tekača. Količina teka se iz tedna v teden spreminja, saj imamo v treningu težje in lažje tedne. Velika količina vadbe nam poleg dobre telesne pripravljenosti zagotavlja spoznavanje delovanja našega telesa na povsem drugi ravni (Laurenčak, 2013). Rezultati so pokazali, da moški na teden pretečejo več ur (4,42) kot ženske (4,00). Menimo, da se razlike pojavljajo zato, ker so ženske bolj obremenjene, saj morajo skrbeti za gospodinjska dela, druži- no, hoditi v službo itd., zato jim zmanjkuje časa, ki bi ga porabile za treninge. V Tabeli 2 je prikazano število ur športne dejavnosti tedensko. Raz- lika med spoloma na vzorcu je majhna in ni statistično značilna (p > 0,05). Moški in ženske se v številu ur športne dejavnosti tedensko ne razlikujejo. Anketiranci v raziskavi avtorice Planinšek (2014) so navedli, da telesni dejavnosti namenijo povprečno 17 ur na teden. S povprečno dvema urama in pol dnevne telesne dejavnosti torej dosegajo in presegajo priporočeno minimalno količino ukvarja- nja s telesno dejavnostjo, ki je vsaj polurna dejavnost (Cavill idr., 2007). Stres V raziskavi so prikazani različni znaki stresa. Glede na spol smo obravnavali vsakega posebej. V Tabeli 3 je glede na spol prikazana nespečnost kot eden znakov stresa. Razlika je statistično značilna (p < 0,05), ženske so bolj podvržene nespečnosti, kar lahko pove- zujemo z dejstvom, da so zaradi materinske vloge, gospodinjskih del, službe – njihovim usklajevanjem bolj pod stresom kot moški. Tudi v doktorski disertaciji avtorice Planinšek (2014) so ugotovili, da imajo anketiranci težave s spanjem zaradi skrbi in povečani raz- dražljivosti – 28 %, 35 % jih je navedlo, da občutijo tovrsten pro- blem v manjši meri. Nadalje ugotavljamo, da razlike med spoloma v porastu ali padcu teže niso statistično značilne. Moški in ženske se glede na telesni odziv na stres ne razlikujejo. Razlike pa smo ugotovili v pesimizmu (p < 0,05), in sicer so ženske bolj pesimistič- ne od moških. Sklepamo, da je vzrok za to njihova preobremenje- nost, preveliko število vlog (materinska, vloga žene, službena …), ki jih imajo v življenju. Burke (2002) je opravil raziskavo, v kateri je ugotovil, da se moški in ženske statistično razlikujejo v nekaterih vidikih doživljanja stresnih situacij ter simptomih stresa. Ženske pri svojem delu doživljajo statistično višjo stopnjo stresa kot mo- ški. Imajo verjetno manj prostega časa in kot ugotavljajo nekateri (Gunthorpe in Lyons, 2004), navajajo dvakrat večje pomanjkanje časa od moških. Kronično pomanjkanje časa je prav tako lahko vir stresnih znakov. Tudi naši rezultati kažejo, da se pri ženskah znaki stresa statistično značilno pogosteje pojavljajo kot pri moških. Podatki kažejo, da, ženske živijo v večjem strahu kot moški (p > 0,05). Redko strah občuti 34,8 % žensk in 25,1 % moških. Moški že od nekdaj veljajo kot močnejši spol, so bolj pogumni in drznejši od žensk. Prav tako je značilna razlika med spoloma v pogostosti doživljanja jeze. Iz tabele je razvidno, da se ženske bolj pogosto jezijo (20,4 %) kot moški (16,8 %). V različnih raziskavah so strokov- Tabela 1: Tekaške navade Povprečna vrednost za moške Povprečna vrednost za ženske Razlika Statistična značilnost * Interval razlike * Število pretečenih kilometrov tedensko 37,97 32,31 5,67 0,01 2,90 8,50 Tedenska pogostost teka 3,41 3,38 0,35 0,66 -0,14 0,20 Število pretečenih ur tedensko 4,42 4,00 0,42 0,02 0,08 0,08 Legenda: * temelji na 1000 Bootstrap vzorcih. Tabela 2: Število ur športne dejavnosti tedensko Odstotek (%) moških Odstotek (%) žensk Manj kot 2 uri 4,1 3,9 2–4 ure 21,1 26,0 4,5–7 ur 37,6 40,4 7,5–9 ur 19,1 14,4 9,5–12 ur 9,3 8,4 12,5–14 ur 2,6 2,4 Več kot 14 ur 3,1 1,9 Vednost Značilnost Cramer´s V 0,085 0,188 216 Vzdržljivostni tek njaki ugotovili, da posamezniki, ki slabše tolerirajo stres, pokažejo več jeze. Ženske kot matere velikokrat občutijo jezo, če jih otroci ne ubogajo, vendar je jeza lahko tudi pozitivno čustvo, kadar se znajdemo v situaciji, v kateri je naš cilj »zmagati« (Jeza, 2014). V pogostosti doživljanja nočnih mor in brezvoljnosti pa nismo ugo- tovili razlik med spoloma. Razlika med spoloma v izčrpanosti je statistično značilna (p < 0,05). Rezultati so pokazali, da so ženske bolj izčrpane od moških. Redko, do 3-krat mesečno izčrpanost ob- čuti 50,9 % žensk in 46,3 % moških. Največkrat je vzrok pri ženskah čustvena izčrpanost, pri moških pa depersonalizacija (Pšeničny, 2012). Ženskam družbena pričakovanja narekujejo, da so odgovor- ne za druge in da za njih tudi skrbijo ter imajo posledično večje pomanjkanje časa kot moški (Planinšek idr., 2013). Današnji tempo življenja, ki je zelo hiter, nam skorajda ne dopušča časa zase, za družino ali prostočasne aktivnosti. 3. Zadovoljstvo z življenjem Anketirani so ocenili, v kolikšni meri so s svojim življenjem zado- voljni (Tabela 4). Razlika med spoloma je statistično značilna (p < 0,05). Številka 5 predstavlja največje zadovoljstvo z življenjem, kar je zanimivo, saj je večji odstotek žensk odgovoril, da so zelo zado- voljne z življenjem. Čeprav so ženske podvržene večjim znakom stresa, lahko trdimo, da so bolj zadovoljne s svojim življenjem kot moški. To našo ugotovitev lahko podkrepimo z raziskavo avtor- jev Planinšek idr. (2013), ki so ravno tako ugotovili, da imajo moški nižjo pričakovano vrednost doživljanja stresa od žensk. Različni raziskovalci, med njimi tudi Hassmen idr. (2000), so ugotovili, da so ljudje prej zadovoljni kot nezadovoljni s svojim življenjem. S svojim življenjem so bolj zadovoljni tisti, ki so bolj športno dejav- ni. Vključevanje telesne dejavnosti v svoje življenjske navade in splošno pozitivno vrednotenje življenja pa nedvomno govorita o Tabela 3 Odstotek (%) moških Odstotek (%) žensk Cramer´s V Vednost Značilnost Nespečnost Nikoli 56,8 45,8 Redko – do 3-krat mesečno 35,1 39,6 Pogosto – 1-krat tedensko 8,1 14,6 0,128 0,000 Porast ali padec teže Nikoli 60,8 54,3 Redko – do 3-krat mesečno 31,8 35,9 Pogosto – 1-krat tedensko 7,3 9,9 0,070 0,055 Pesimizem Nikoli 58,8 48,4 Redko – do 3-krat mesečno 33,7 41,7 Pogosto – 1-krat tedensko 7,5 9,9 0,104 0,002 Strah Nikoli 70,5 54,6 Redko – do 3-krat mesečno 25,1 34,8 Pogosto – 1-krat tedensko 4,4 10,7 0,176 0,000 Jeza Nikoli 37,0 27,2 Redko – do 3-krat mesečno 46,2 52,4 Pogosto – 1-krat tedensko 16,8 20,4 0,106 0,001 Nočne more Nikoli 85,3 80,3 Redko – do 3-krat mesečno 12,0 16,8 Pogosto – 1-krat tedensko 2,6 3,0 0,069 0,060 Brezvoljnost Nikoli 51,0 45,8 Redko – do 3-krat mesečno 39,9 46,1 Pogosto – 1-krat tedensko 9,0 8,0 0,063 0,098 Izčrpanost Nikoli 38,5 31,4 Redko – do 3-krat mesečno 46,3 50,9 Pogosto – 1-krat tedensko 15,2 17,7 0,075 0,036 Vzdržljivostni tek 217 dejavnem odnosu do sebe in dogajanj, v katera se posameznik vključuje, ter o motiviranosti za to, da aktivno prispeva k izboljša- nju svojega počutja. Tabela 4: Zadovoljen sem s svojim življenjem Odstotek (%) moških Odstotek (%) žensk 1 9 1,0 2 6,9 3,6 3 23,7 23,0 4 49,0 48,1 5 19,6 24,3 Vednost Značilnost Cramer´s V 0,090 0,047 4. Uživanje alkohola in kajenje V Tabeli 5 je predstavljeno pitje alkohola glede na spol. Razlika je statistično značilna (p < 0,05), razlike med spoloma obstajajo. Večje količine popitega alkohola vsak dan so bile ugotovljene pri moškem spolu (9 %), pri ženskah (1 %). Moški so z 19,6 % odgovorili, da nikoli ne pijejo alkohola, ženske pa s 24,3 %. Podatki SZO kažejo, da se Slovenija uvršča med 7 držav na svetu z najmanjšim dele- žem moških, ki v zadnjem letu niso pili alkohola. Več kot tretjina odraslih moških in približno 10 % odraslih žensk je tveganih pivcev ter približno 10 do 15 % odraslih je alkoholikov (CINDI, 2008). Tabela 5: Kako pogosto pijete alkohol? Odstotek (%) moških Odstotek (%) žensk Vsak dan 9 1,0 2–3-krat tedensko 6,9 3,6 1-krat tedensko 23,7 23,0 Več kot enkrat mesečno in manj kot enkrat tedensko 49,0 48,1 Nikoli 19,6 24,3 Vednost Značilnost Cramer´s V 0,209 0,000 Tudi v raziskavi avtorja Prescotta (2003) je bilo ugotovljeno, da žen- ske popijejo manjše količine alkohola v primerjavi z moškimi. Gre za biološke in kulturne razlike med spoloma, kjer igra pomembno vlogo tudi genetska zasnova. Vzroki za uživanje alkohola so torej dedni, veliko pa k temu pripomore tudi okolje, v katerem človek odrašča, njegov življenjski slog in osebne lastnosti. Razlik med spo- loma v kajenju pa nismo ugotovili (Tabela 6). Zanimiv je podatek, da se Slovenija uvršča med države, ki imajo zelo majhno razliko v odstotku kadilcev med spoloma. Zaletelj Kragelj (2004) navaja, da lahko glede na podatke o kajenju med mladostniki v bližnji priho- dnosti pričakujemo zviševanje odstotka kadilcev, predvsem med mladimi ženskami. Glede na to, da gre pri tem za ženske v rodnem obdobju, kar nosi za seboj različne motnje in težave, povezane z rodno funkcijo, bo čim prej potrebno posvetiti posebno pozor- nost prav mladostnicam in mlajšim ženskam, predvsem tistim, ki končajo šolanje po srednji šoli. Sklep „ Redna telesna dejavnost nam omogoča zdrav življenjski slog, saj zmanjšuje tveganje za nastanek raznih kronično nalezljivih bole- zni. Pomembno vpliva na počutje posameznika, njegovo samo- podobo, pripomore k zmanjšanju depresije in stresa. Ukvarjanje s športno dejavnostjo se razlikuje glede na spol. Ženske imajo dru- gačno socialno vlogo od moških. Skrbeti morajo za družino, go- spodinjstvo, zato velikokrat občutijo pomanjkanje prostega časa in znake stresa. Vseeno pa je zanimanje za ukvarjanje s športno dejavnostjo čedalje večje. Organizatorji tekaških prireditev vsako leto beležijo večje število udeležencev, saj je zdrav način življenja dandanes še kako pomemben. V raziskavi smo želeli predstaviti razlike in podobnosti v življenjskem slogu rekreativnih tekačev in tekačic. Ugotovili smo, da se rekreativni tekači od tekačic razlikuje- jo v številu pretečenih kilometrov tedensko in številu ur tedensko, znakih stresa, zadovoljstvu z življenjem in pitju alkohola. Lahko za- ključimo, da razlike med rekreativnimi tekači in tekačicami so oz. obstajajo. Današnji tempo življenja je tako hiter, da posameznik včasih nima možnosti, da počne, kar želi. Zato prihaja do različnih znakov stresa, kajenja, čezmernega pitja alkohola. Ljudje postaja- jo nezadovoljni, se ne počutijo dobro. Menimo, da si je potrebno vzeti čas zase, ga znati pravilno razporediti, se ukvarjati s športnimi dejavnostmi, hobiji, ki nas veselijo. Ena od oblik športnih dejavno- sti, kjer lahko uživamo, je tudi tek, ki se ga lahko posluži vsak, ki hoče sebi in svojemu telesu samo dobro. Le potrebno se je odpra- viti in že smo lahko na pravi poti. Viri „ Berčič, H. (2002). Gibalna/športna dejavnost v funkciji zdravja in kako-1. vosti življenja prebivalcev Slovenije. Zdravstveno varstvo: revija za teori- jo in prakso preventivnega zdravstvenega varstva. 41, (1/2), 3–11. Burke R. J. (2002). Organizational values, job experiences and satisfac-2. tion managerial and proffesional woman and man: advantage man? Women and management review, 17(5), 228–236. Cavill, N., Kahleimer S. in Racioppi F., 2007. 3. Telesna dejavnost in zdravje v Evropi: dokazano gradivo za ukrepanje. Maribor: Zavod za zdravstveno varstvo, Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocije zdravja. CINDI (2008). Pridobljeno 27. 3. 2014 iz: http://www.cindi-slovenija.4. net/images/stories/cindi/raziskave/CHMS2008.pdf Čili za delo. (2007a). 5. Življenjski slog. Pridobljeno 27. 6. 2014 iz: http:// www.cilizadelo.si/zivljenjski-slog.html Gunthorpe W. in Lyons K.D. (2004). A predictive model of chronic time 6. pressure in the Australian population: implications for leisure research. Leisure Sciences, 26, 201–13. Hassmen P, Koivula N, Uutela A. Physical Excercise and Psychological 7. Well-Being: A Population Study in Finland. Prev Med 2000; 30: 17–25. Jeza. (2014). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz: http://8. sl.wikipedia.org/wiki/Jeza Laurenčak, K. (2013). 9. Priprava na maraton: Magičnih 50. Polet. Pridoblje- no 2.7.2014 iz: http://www.polet.si/rekreacija/priprava-na-maraton- magicnih-50ž Tabela 6: Ali kadite? Odstotek (%) moških Odstotek (%) žensk Da 9,3 11,4 Ne 90,7 88,6 Vednost Značilnost Cramer´s V 0,033 0,256 218 Vzdržljivostni tek Olimpijski komite Slovenije 10. – Slovenija teče 2013. (18. 6. 2014). Olimpij- ski komite Slovenije. Pridobljeno iz: http://www.slovenijatece.si/ Paavola, M., Vartiainen, E. in Haukkala, A. (2004).11. Smoking, alcohol use, and physical activity: A 13-year longitudinal study ranging from adole- scence into adulthood. Journal of Adolescent Health 35 (3), 238–244. Planinšek, S., (2014). 12. Povezanost gibalnih navad z nekaterimi kazalci te- lesnega in duševnega zdravja odraslih Slovencev. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Planinšek, S., Škof B., Leskošek, B., Tomori Žmuc, M. in Pori, M. (2014). Po-13. vezanost športne dejavnosti s stresom in zadovoljstvom z življenjem pri odraslih Slovencih. Zdravstveno varstvo : revija za teorijo in prakso preventivnega zdravstvenega varstva, 53 (1), 1–10. Pori, M., Payne, L., Schmalz D., Pori, P., Škof, B. in Leskošek, B. (2013). 14. Povezanost med rekreativnim športom in vrednotenjem zadovoljstva z življenjem pri odraslih slovenskih udeležencih Ljubljanskega marato- na. Kinesiologia Slovenica, 19(2), 36–43. Starc, G. in Sila, B. (2010). Kdor zmore in si zna privoščiti zdravje: Dnev-15. na športna dejavnost odraslih Slovenk in Slovencev. Šport, 58 (1/2), 115–123. Škof, B. in Uščenišnik Podgoršek, M. (2008). 16. Ženske in tek. Pridobljeno 11. 6. 2014, s http://staro.tek.si/zenske-in-tek/ Tierwiler, J. in Butler, L.L. (2001). Canadian contributions to wellness. 17. Missouri Journal of Health, Physical Education, Recreation and Dance, 11, 22–26. Tomori, M. (2000). Duševne koristi telesne dejavnosti. V J. Turk (ur.) 18. Lepota gibanja. (str. 60-70). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. USDHHS (2008). Physical Activity Guidelines for Americans. Pridoblje-19. no 27. 3. 2014 iz http://www.health.gov/paguidelines/pdf/paguideli- ne.pdf. Zaletelj Kragelj, L. (Maj, 2003). 20. Kajenje med odraslimi prebivalci Slovenije. Vita. Pridobljeno 3.7.2014 iz: http://www.revija-vita.com/index.php?st evilkavita=43&naslovclanek=Kajenje_med_odraslimi_prebivalci_Slo- venije. Teja Zaletelj, prof. šp. vzg. zaletelj.teja@gmail.com Vzdržljivostni tek 219 Analysis of Dolenjska recreational running events Abstract Teki Dolenjske is a cup and recreational running competition which takes place at wider Dolenjska region since 2001. It is managed and coordinated by the Association Marathon Novo mesto. Purpose of this paper is to present and compile statis- tical parameters of competition attendance and establish the reasons of active participation of recreational athletes on each events included in Teki Dolenjske. In addition to brief history of cup competition, the purpose of the paper is to find out the factors that affect the attendance of each competitions using survey of active participants. Using that data the organizer of recreational running event can attract higher attendance in its town. We surveyed 70 random male and female runners which represents almost 60 percent of the average number of active participants in each event. They were asked about sport hab- its, importance of chosen factors on each event and familiy participation. The most important reasons for participation in running event were well marked running paths and drink and food stops at the race. There were no gender differences in im- portance of reasons for participation. Keywords: recreational running, running event, motives for participation. Izvleček Teki Dolenjske so pokalno rekreativno tekaško tekmovanje, ki poteka po širši Dolenjski regiji od leta 2001 naprej. Vodi in koordinira ga Društvo Marathon Novo mesto. V prispevku smo predstavili statistične parametre obiskanosti pokalnega tekmovanja in opredelili razloge za aktivno udeležbo rekre- ativnih športnikov na posameznih prireditvah, vključenih v Teke Dolenjske. Anketirali smo 70 naključno izbranih teka- čev in tekačic, kar predstavlja okoli 60 odstotkov povpreč- nega števila aktivnih udeležencev na posamezni prireditvi. Vprašanja so bila vezana na športne navade, pomembnost izbranih dejavnikov za obisk posamezne prireditve in aktiv- nost družine. Ugotovili smo, da sta najpomembnejša dejav- nika za obisk tekaške prireditve dobro označena proga in okrepčevalnice na progi. Pomembnost izbranih dejavnikov se po spolu ne razlikuje, saj sta oba spola ciljno naravnana in imata o izbranih dejavnikih podobna mnenja. Ključne besede: rekreativni tek, tekaška prireditev, razlogi za udeležbo. Aleš Lindič, Aleš Dolenec, Maja Pori Analiza rekreativnih tekaških tekmovanj Tekov Dolenjske Značilnosti športno rekreativne „ prireditve – Teki Dolenjske Teki Dolenjske so pokalno športno rekreativno tekmovanje na po- dročju Dolenjske regije, ki se ga udeležujejo tekači in pohodniki iz Slovenije in tujine. Od leta 2001, ko je organizacijo in vodenje pokala prevzelo novomeško Društvo Marathon, do leta 2013 je združevanje posameznih prireditev v skupni projekt pripomoglo k večji prepoznavnosti in obiskanosti krajev ter dogodkov, ki v po- samičnem kraju potekajo. Cilj Društva Marathon ob prevzemu po- kala je bila splošna popularizacija teka in rekreacije na Dolenjskem, ki je dosežena z vsakim novim športnim udeležencem. Iz leta v leto je opaziti vse večjo zahtevnost s strani udeležencev, saj se vsako leto povečuje tudi število športno rekreativnih prire- ditev v Sloveniji, kar povečuje in zaostruje konkurenco. Zadovoljiti je treba vse večjim zahtevam in poskušati ohranjati edinstvenost v širokem naboru možnosti ponudbe za rekreacijo posameznika. Tudi Berčič (2010) ugotavlja, da je aktivno preživljanje prostega časa za sodobnega človeka postalo ogledalo kakovosti njegovega življenja. Ljudje svoj prosti čas namenjajo različnim aktivnostim, večinoma organiziranim v okolju, v katerem bivajo, ali kraju, kjer preživljajo oddih. Ponudba programov aktivnega preživljanja pro- stega časa se iz leta v leto povečuje, saj so želje in potrebe ljudi čedalje bolj zahtevne. Pri snovalcih tovrstnih programov je zato pomembno, da upoštevajo tako osnovne kot posebne želje svojih uporabnikov, da bi se ti v enakem ali večjem številu na prireditve vračali. Tek postaja vedno bolj priljubljena oblika športne rekreacije, kar potrjuje dejstvo, da je vsako leto več tekaških prireditev, na kate- 220 Vzdržljivostni tek rih nastopa vedno večje število tekačev. Tudi podatki o udeležbi na najštevilčnejšem maratonu v Sloveniji, Ljubljanskem maratonu, kažejo na izjemen porast panoge. Prvega Ljubljanskega maratona leta 1996 se je udeležilo 673 tekačev in tekačic, leta 2005 7309, leta 2011 pa rekordno število, 18482 aktivnih udeležencev, kar potrjuje naraščajoče zanimanje za tovrstno športno prireditev in tekaške športno rekreativne prireditve nasploh (Ljubljanski maraton – Zgodovina). Šport na lokalni ravni se mora prepletati z dejavnostjo, ki ima zgo- dovinsko ali kako drugo povezavo s krajem, s čimer lokalni šport ali lokalna športna prireditev gradi na širši prepoznavnosti. Pose- ben poudarek namenjajo temu športna društva in druge športne organizacije, njihova vsebina dejavnosti pa se mora nanašati na posebnosti kraja. Podobno razmišlja tudi Weed (2006), ki v svojem članku išče odgovore na vprašanje, zakaj ljudje svoje počitnice in oddih tako radi povezujejo s športno aktivnostjo in so na to pozorni že ob načrtovanju potovanja. Ugotavlja, da je ukvarjanje s športnimi dejavnostmi in sodelovanje na športnih prireditvah odraz osebnih človekovih potreb. Prepletanje športa in turizma je zato eden glavnih motivov snovalcev programov v turističnih središčih. Organizatorji športnih prireditev želijo privabiti na svoj dogodek čim večje število aktivnih udeležencev, vendar se čedalje bolj osredotočajo tudi na spremljevalce in gledalce. K osrednjemu dogodku zato dodajajo številne spremljevalne dejavnosti, ki po- večujejo dinamičnost in zanimivost športne prireditve, tudi v te- žnji po ustvarjanju športnega spektakla. Flak (2008) meni, da je k športnim prireditvam najlažje pritegniti otroke, saj imajo željo po igrivosti, gibanju. Organizatorji športnih prireditev zato precejšnjo pozornost namenjajo tej starostni skupini, saj starejših starostnih skupin ni več mogoče pridobiti v tolikšni meri, ker imajo že izobli- kovane potrebe in želje po gibanju. Zgodovina Tekov Dolenjske „ Teki Dolenjske so samostojen projekt, ki ga kot eno izmed nalog društva vodi in koordinira Društvo Marathon iz Novega mesta. Društvo je bilo ustanovljeno in pravno registrirano marca leta 2001 z namenom širjenja in populariziranja ukvarjanja s športno rekreacijo. Že v začetku delovanja je društvo prevzelo vodenje te- kaškega pokala, ki se je imenoval Dolenjski tekaški pokal, ki je v prvem letu zajemal 8 rekreativno tekaških prireditev na območju Dolenjske. Brez ustreznega programa, načrtovanja in usposoblje- nih ljudi z določenimi nalogami bi organizacija šepala, uporabniki (športno dejavni udeleženci) prireditev pa bi svoje nezadovoljstvo kazali v vedno manjšem obisku prireditev, s čimer bi se poveče- valo tudi nezadovoljstvo organizatorjev posameznih rekreativnih prireditev. Ti sprejmejo pravila in navodila koordinatorja (Društvo Marathon), ki je v celoti odgovoren za nemoten potek dejavnosti in deluje v funkciji vodje (v odnosu do posameznega izvajalca). Organizator posamezne prireditve ima svoj lasten projekt, svoj na- črt in cilje posamezne prireditve, ki pa morajo ustrezati sprejetim skupnim pravilom Tekov Dolenjske. Pravila in sodelovanje posa- meznega organizatorja športno rekreativne prireditve se sprejme- jo in potrdijo na sestanku pred začetkom sezone. Posamezni orga- nizator je dolžan izpolniti vse zahteve, vendar ni omejen v smislu raznolikosti in dodatne ponudbe. Tabela 1 vsebuje naslednje podatke: naraščanje in padanje števila prireditev pokalnega tekmovanja, skupno število udeležencev, ki so v posameznem letu sodelovali na vseh prireditvah, povprečno število tekačev in pohodnikov na prireditev in število udeležencev, ki so opravili pogoje sodelovanja v pokalu. V zadnji vrstici Tabele 1 so navedeni udeleženci, ki so sodelovali na vseh prireditvah, vklju- čenih v pokalno tekmovanje v določenem letu. Za nekatera leta podatki niso bili dosegljivi. Nekateri teki so regijsko povezani v skupne pokale, primer: Primor- ski, Štajerski in Notranjski. Tudi na Dolenjskem poteka rekreativni pokal v tekih že od leta 2000. To je dovolj dolga doba, da se lahko opredelijo prvi zaključki in preverijo želje aktivnih udeležencev. Glavni problem organizatorjev prireditev je, kako privabiti čim večje število udeležencev v svoj kraj na svojo tekaško prireditev. Ob tem so omejeni z geografsko lego svojega kraja ter njegovo turistično ponudbo. Vseeno pa ostaja (in obstaja) dovolj načinov, s katerimi se lahko v kraj privabi celotne družine, tudi tiste, ki se s tekom ali pohodom ne ukvarjajo. Kako smo pridobili mnenja „ udeležencev Tekov Dolenjske o samih prireditvah? Za ugotavljanje mnenj udeležencev posameznih tekaških prire- ditev v okviru Tekov Dolenjske smo anketirali 70 oseb moškega in ženskega spola. Ob predpostavki, da povprečno na eni prireditvi v sklopu Tekov Dolenjske sodeluje okoli 130 udeležencev, predsta- vlja to več kot 50 odstotkov ciljne publike. Predvsem pri ženskah, kjer je udeležba le redkokdaj presega 30 tekačic, je bilo potrebno podatke zbrati na treh prireditvah. Pri tem smo bili pozorni, da je vprašalnik vsaka oseba izpolnila le enkrat ter da je vprašalnik izpol- nil le eden od članov družine (tam, kjer je na prireditvi sodelovalo več članov iste družine). Med anketiranci je bilo 37 predstavnikov moškega spola (52,9 odstotkov) in 33 predstavnic ženskega spola (47,1 odstotkov). Povprečna starost vseh anketirancev je bila 39,8 ± 1,0 let. Poleg osnovnih socialno demografskih značilnostih smo spraševali o športnih navadah (pogostost in trajanje tedenskega ukvarjanja s Tabela 1: Statistika udeležbe na Tekih Dolenjske v letih 2001–2011 (vir: Arhiv Društva Marathon) Leto 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 Št. prireditev v pokalu 9 11 14 12 15 19 20 24 22 21 18 Skupno št. udeležencev pokala 1230 1812 2782 2200 2996 4261 4570 5169 5045 4078 3188 Povp. udeležencev na prireditvi 137 165 199 183 200 224 229 215 229 194 177 Št. tekačev, ki so opravili pokal 97 100 147 139 132 129 140 127 103 Udeležba na vseh tekih 7 9 10 9 7 2 9 10 Vzdržljivostni tek 221 športom, pogostost obiska tekaške prireditve, količina pretečenih km na teden ter najboljši čas teka na 10 km), o pomembnosti 20 izbranih dejavnikov za obisk tekaške prireditve (uporabili smo pet- stopenjsko lestvico, kjer je 1 popolnoma nepomemben dejavnik in 5 zelo pomemben dejavnik) ter o aktivnosti družine na tekaški prireditvi. Sodelovanje anketirancev je bilo prostovoljno in anoni- mno, ob čemer je vsak lahko vprašalnik izpolnil le enkrat (četudi je bilo anketiranje izvedeno na treh prireditvah). Podatke o staro- sti anketirancev po spolu in izmerjenih telesnih značilnostih smo beležili, urejali in obdelali s pomočjo programa Microsoft Excel in s programom za statistično obdelavo podatkov SPSS. Za vsak od- govor so bile izračunane srednje vrednosti, ločene po spolu (za ugotavljanje razlik med spoloma). Pri športnih navadah športno dejavnih udeležencev Tekov Dolenjske smo uporabili t-test (za neodvisne spremenljivke) za ugotavljanje razlik med spoloma. Pri izbranih dejavnikih na posamezni prireditvi pa smo uporabili Hi2 test (l2) v programu SPSS. Kakšne so socialno demografske „ značilnosti udeležencev na Tekih Dolenjske? O športnih navadah Slovencev je bilo objavljenih že kar nekaj raz- iskav, s pomočjo katerih smo lahko primerjali rezultate anketiran- cev na Tekih Dolenjske. Pri socialnih značilnostih smo ugotovili, da se športno rekreativnih prireditev v veliki meri (51,4 odstotka) ude- ležujejo družine z otroki, kar je eden bistvenih ciljev tega projek- ta, ki želi ponuditi možnost aktivnosti za vso družino. Povprečna starost vprašanih je bila tako pri moških kot pri ženskah okoli 40 let, ženske pa imajo v povprečju višjo izobrazbo kot moški. Ženske v naši raziskavi so imele tudi večji delež družin (ocena 4,06) kot moški predstavniki (ocena 3,16). Udeleženci so se najpogosteje odločali za odgovore sam (ocena 3), družina brez otrok (ocena 4) in družina z otroki (ocena 5). V naši raziskavi so bili v anketo zajeti rekreativci, stari med 15 in 69 let, pri čemer je večji delež anketirancev starih med 30 in 50 let. Kot ugotavlja Doupona Topič (2009), se starejši ljudje spopadajo z mnogimi ovirami, predvsem z zdravstvenimi težavami in splošnim upadom gibalnih sposobnosti, s čimer si omejujejo in preprečuje- jo telesno dejavnost. Kakšne so športne navade „ udeležencev na Tekih Dolenjske? Med anketnimi vprašanji so bila štiri vprašanja o športni dejavnosti vprašanih. S tem smo želeli raziskati, kakšne športne navade ima- jo udeleženci Tekov Dolenjske in koliko se ukvarjajo s športom v prostem času. V Tabeli 2 smo predstavili razlike po spolu glede športnih navad udeležencev Tekov Dolenjske. Na vprašanje, kako pogosto se ukvarjajo s športom – športno rekreacijo v prostem času, se ob dejstvu, da je bila anketa opravljena med aktivnimi udeleženci, nihče ni odločil za odgovor, da se s športom ne ukvarja, prav tako ni niti enega odgovora prejela možnost 1-krat do nekajkrat letno. Največ vprašanih je odgovorilo 2 do 3 krat tedensko (44,3 odstot- ka). Anketiranci v povprečju porabijo za šport 6,7 ure na teden. Pri tem vprašanju smo zabeležili statistično razliko med spoloma (p < 0,00). V povprečju se anketiranci udeležijo 14,4 tekaške prireditve na leto, pretečejo pa 118,8 kilometra na mesec. Spraševali smo jih tudi o najboljšem rezultatu na progi, dolgi 10 kilometrov, za kate- ro porabijo povprečno 45,1 minuto, pri čemer je tudi statistična razlika med spoloma največja (p < 0,00), saj moški predstavniki v povprečju porabijo 41,4 minute (41 minut in 24 sekund) za 10 km progo, ženske predstavnice pa za enako razdaljo v povprečju porabijo 49,6 minute (49 minut in 36 sekund). Kako pomembni so posamezni „ dejavniki za obisk prireditve Tekov Dolenjske med aktivnimi udeleženci? Sklop izbranih dejavnikov, ki se najpogosteje pojavljajo na rekre- ativno tekaških prireditvah, so lahko anketiranci ocenili s pet sto- penjsko lestvico, kjer je 1 popolnoma nepomemben dejavnik in 5 zelo pomemben dejavnik. V Tabeli 3 so izbrani dejavniki ocenjeni ne glede na spol, v Tabeli 4 pa so izbrani dejavniki ločeni po spo- lu. Tabela 2: Ponazoritev odgovorov anketirancev po spolu, o športnih navadah udeležencev Tekov Dolenjske Spol Število odgovorov Aritmetična sredina Standardni Odklon Sig. Pogostost ukvarjanja s športom moški 37 5,59 0,90 0,11 ženski 33 5,27 0,76 Koliko ur na teden se ukvarjate s športom? moški 37 8,24 4,92 0,00 ženski 33 5,00 2,95 Koliko tekaških prireditev obiščete na leto? moški 37 15,54 9,67 0,30 ženski 33 13,15 9,56 Koliko km pretečete na mesec? moški 36 134,44 88,49 0,09 ženski 33 101,67 68,21 Kakšen je vaš najboljši čas na 10 km? moški 36 41,36 6,80 0,00 ženski 30 49,57 6,78 Legenda: Sig. – statistična značilnost t testa. 222 Vzdržljivostni tek V Tabeli 3 so prikazane ocene po spolu za izbrane dejavnike. Statistično razliko odgovorov med spoloma smo preverjali s Hi2 testom v programu SPSS. Najmanjša statistična razlika je glede de- javnika bogat denarni sklad za tekmovalce, ki so ga ženske ocenile z 2,97 in moški z 2,47. Ta odgovor ima tudi statistično najmanjšo razliko (p < 0,11). Večja razlika je še v ocenah odgovorov več dolžin tekaških razdalj na prireditvah (ženske 3,39 in moški 3,00), obrok za vegetarijance v ponudbi organizatorja (ženske 2,48 in moški 2,14), Tabela 3: Razlike izbranih dejavnikov glede na spol spol Število odgo- vorov Aritmetična sredina Standardni odklon Hi2 odmevnost prireditve v širšem okolju moški 37 3,00 1,29 0,56 ženski 33 2,88 1,36 zanimiva trasa proge moški 37 3,76 1,04 0,21 ženski 32 4,03 1,06 pester spremljevalni program organizatorja moški 37 3,30 1,10 0,42 ženski 33 3,33 1,16 možnost otroškega varstva moški 34 2,21 1,25 0,40 ženski 33 2,21 1,47 prijaznost domačinov moški 37 3,81 1,05 0,38 ženski 33 3,97 0,98 nizka startnina moški 36 3,39 1,34 0,26 ženski 33 3,70 0,98 bogat denarni sklad za tekmovalce moški 36 2,47 1,21 0,15 ženski 33 2,97 1,31 dobro označena proga moški 37 4,11 0,99 0,80 ženski 33 4,33 0,85 možnost preoblačilnic, garderobe moški 37 3,19 1,24 0,44 ženski 33 3,33 1,34 hitri in pravilni rezultati tekmovanja moški 37 3,78 1,03 0,59 ženski 32 3,81 1,09 kilometrske označbe na progi moški 36 3,72 1,11 0,36 ženski 32 4,06 1,19 okrepčevalnice na progi moški 37 4,00 0,78 0,26 ženski 33 4,21 0,74 čim bolj ravninska trasa proge moški 36 2,75 1,18 0,16 ženski 33 3,09 1,35 topel obrok v ponudbi organizatorja moški 36 3,28 1,16 0,24 ženski 33 3,61 0,97 obrok za vegetarijance v ponudbi organizatorja moški 36 2,14 1,15 0,43 ženski 33 2,48 1,46 žrebanje praktičnih nagrad moški 37 2,54 1,17 0,62 ženski 33 2,79 1,14 spominska majica, brisača moški 37 3,27 1,37 0,87 ženski 32 3,38 1,24 ogled znamenitosti kraja moški 37 2,51 1,22 0,26 ženski 33 2,61 1,09 več dolžin tekaških razdalj pruipprireditvi moški 36 3,00 1,31 0,62 ženski 33 3,39 1,12 medalje in pokali za najboljše moški 36 3,56 1,38 0,17 ženski 33 3,85 1,12 Legenda: Hi2 – statistični test za ugotavljanje razlik med spoloma. Vzdržljivostni tek 223 kilometrske označbe na progi (ženske 4,06 in moški 3,72) in čim bolj ravninska trasa proge (ženske 3,09 in moški 2,75). Odgovor možnost otroškega varstva je presenetljivo najnižje ocenjen dejavnik med pri obeh spolih, ocenjen z 2,21. To kaže tudi na to, da prireditve v sklopu Tekov Dolenjske športni udeleženci jemljejo kot osebno re- kreacijo, in če bi imeli možnost otroškega varstva, tega ne bi izkori- stili. Zato tudi rezultati nadaljnjega vprašanja o aktivnosti družine na Tekih Dolenjske niso presenetljivi (Tabela 4). Med dvajsetimi izbranimi dejavniki sta najvišjo oceno (več kot 4) prejela dobro označena proga (4,21) in okrepčevalnice na progi (4,10). Med bolj pomembnimi odgovori so anketiranci navedli še prijaznost domačinov (3,89), zanimiva trasa proge (3,88), kilometrske označbe na progi (3,88), hitri in pravilni rezultati tekmovanja (3,80). Zanimivo so z najmanj pomembnim dejavnikom izbrali možnost otroškega varstva (2,21), zelo nizko sta ocenjena tudi odgovo- ra obrok za vegetarijance v ponudbi organizatorja (2,30) in ogled znamenitosti kraja (2,56). Kot je razvidno iz Tabele 3 se ocene teh odgovorov statistično ne razlikujejo. Dejavnik možnost otroškega varstva sta oba spola ocenila z enako povprečno vrednostjo od- govora (2,21). Da zunanji motivi za rekreativne tekače nimajo velike vloge, je ugotovila v svoji raziskavi že Bučar (2011), v kateri so aktiv- ni udeleženci rekreativnih tekaških prireditev z najnižjimi ocenami ocenili motive, kot so zmaga, nagrada, priznanje, popularnost in podobno. Podobno razmišljanje v svoji knjigi omenja tudi Town G. in Kearney T.(1996), ko išče motivacijo športnikov triatloncev za tekmovanja in treninge. Glavni motiv je potreba po tem, da se lju- dje izkažejo, da zadostijo notranjemu merilu odličnosti. Temeljna človekova potreba po doseganju ciljev in tekmovanje z lastnimi osebnimi merili sta pred vsemi zunanjimi motivi, kamor spadajo tudi različne nagrade. Teki Dolenjske so v enajstih letih beležili stalno naraščanje števila udeležencev v povprečju na prireditev (Tabela 1). V zadnjih dveh letih pa je opaziti stagniranje oziroma celo upadanje udeležencev na nekaterih prireditvah. Pri prireditvah na prostem gre tudi za ve- lik vpliv vremena, še posebej, če organizator ne poskrbi za urejene sanitarije oziroma garderobe in prostor za druženje po končanem športnem delu prireditve. Seveda to ni edini razlog, saj se je po- trebno prilagajati uporabnikom. Prireditve, ki že enajst let zapored potekajo na enak način, ne privabljajo več stalnih ali novih ude- ležencev. Prireditev v športu je danes v bistvu tržno blago, ki ga je potrebno ponuditi in prodati, pa čeprav za vsem skupaj stoji denimo le športno društvo, vodeno s strani prostovoljcev. Ali so športne prireditve v okviru „ Tekov Dolenjske zanimive tudi za obisk cele družine? Z zadnjima dvema vprašanjema (Tabeli 4 in 5) smo želeli preveriti, koliko članov družine se udeležuje prireditev, na katerih je poleg teka za odrasle organiziran tudi tek za otroke in pohod. Enakomerno porazdeljeni odgovori z DA in NE nam povedo, da vsaj 50 odstotkov udeležence na prireditvah sodeluje z ostalimi družinskimi člani. Vsi, ki so odgovorili z NE, se prireditev ne ude- ležujejo z ostalimi družinskimi člani. Ti so izpolnili še vprašanje, ki se je navezovalo na razloge za neudeležbo ostalih družinskih članov. Med sedmimi možnimi odgovori dva odgovora nista prejela no- benega glasu, in sicer: za otroke ni primernih dolžin proge in startni- na je preveliko finančno breme/ni družinskih popustov. Med ostali- mi odgovori (glej Tabela 5) je največ anketirancev navedlo, da se ostali člani ne ukvarjajo s športom (24,3 odstotka). Trije možni od- govori so se navezovali na izbrane dejavnike, ki smo jih ocenjevali s petstopenjsko lestvico. Glede na rezultate so tu bili pričakovani odgovori, možnost drugo pa je izbralo 12,9 odstotka anketirancev. Med temi odgovori so bili: Otroci/družina so dovolj stari in jih ne obremenjujem s svojimi – aktivnostmi (6 odgovorov). Nimam otrok ali družine (3 odgovori). – Tabela 4: Aktivnost celotne družine na Tekih Dolenjske Možnost odgovora Št. odgovorov Odstotek Veljaven odstotek da 35 50,72 50,72 ne 34 49,28 49,28 Skupaj 69 100,00 100,00 Legenda: Veljaven odstotek – odstotek, izračunan med podanimi odgovori. Tabela 5: Razlogi za neudeležbo družinskih članov Možnost odgovora Št. odgovorov Odstotek Veljaven odstotek Ostali člani se ne ukvarjajo s športom. 17 24,29 56,67 Za tiste, ki ne tečejo, ni pohodov. 1 1,43 3,33 Ni otroškega varstva, animacije za otroke. 1 1,43 3,33 Ni možnosti ogleda kake znamenitosti, izleta. 2 2,86 6,67 Drugo 9 12,86 30,00 Skupaj odgovorilo 30 42,86 100,00 Manjkajoči odgovori 40 57,14 Skupaj 70 100,00 224 Kako naprej? „ Vrhunski šport se začne tudi z rekreativnimi prireditvami, ki jih organizirajo amaterski športni delavci in prostovoljci. Za obstoj in nadaljnji razvoj tovrstnih prireditev pa so vsakršni napotki in po- vratne informacije neposrednih udeležencev izredno dragoceni podatki. Tek je že od nekdaj prisoten kot eno izmed osnovnih člo- vekovih gibanj. V zadnjih letih je opaziti, da se vse več ljudi odloča za tek kot obliko rekreacije. »Tudi Slovenijo je v zadnjih desetih le- tih zajela evforija teka« (Škof, 2010). Razlogov za to je več, med naj- pogostejšimi so: dostopnost, sprostitev, druženje, gibanje v naravi, odkrivanje svojih zmožnosti, priprava na tekmovanje in tekmova- nja, zdrav način življenja ter ohranjanje in zmanjševanje telesne teže. Tek mnogim ljudem pomeni osnovno rekreativno dejavnost, ki jo dopolnjujejo z ostalimi športnimi zvrstmi. Da je rekreativni tek v razmahu, dokazuje porast udeležencev na tekaških prireditvah. V Sloveniji na letni ravni poteka več kot 450 rekreativnih tekaških prireditev (Škof, 2010). Dejavniki, ki so jih anketiranci ocenjevali po 5-stopenjski lestvici pomembnosti, kažejo na to, da je organizator še vedno dolžan za- gotoviti osnovne pogoje, kot so: urejenost tekaške proge z označ- bo kilometrov, okrepčevalnice na progi, hitra in pravilna obdelava podatkov, medtem ko so spremljevalni dejavniki na posamezni prireditvi drugotnega pomena. Manjše rekreativno športne prire- ditve so torej še vedno odskočna deska za začetnike in rekreativne udeležence, ki na tovrstnih prireditvah ne iščejo dodane vrednosti, ampak so tam zaradi drugih dejavnikov. Organizatorji se soočajo z vse večjo konkurenco v smislu množičnosti prireditev, zato bodo morali še bolj iskati rešitve v lastnem okolju in v spodbujanju lo- kalnega prebivalstva k organizirani rekreativni dejavnosti ter preko družin privabiti medse čim več otrok. Viri „ Berčič, H., Sila, B., Slak Valek, N., Pintar, D. (2010). 1. Šport v turizmu. Ljublja- na: Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani. Dupona, Topič, M. (2009). Vpliv socialne stratifikacije na značilnosti 2. športno rekreativne dejavnosti v Sloveniji. Šport, 1-2, 99–104. Škof, B. (2010). 3. Spravimo se v gibanje – za zdravje in srečo gre: kako do bolj- še telesne zmogljivosti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Town G. in Kearney, T. (1996). 4. Plavaj, kolesari, teci. Novo mesto: Samo- založba Janez Penca. Weed, M. (2006). SportsTourismResearch 2000–2004. A systematic 5. review of knowledge and a meta-evaluation of methods. Journal of Sport&Tourism, 11(1), 5–30. Ljubljanski maraton – Zgodovina. Pridobljeno 15. 9. 2013 iz: http://6. www.ljubljanskimaraton.si/sl/udelezba. Aleš Lindič, dipl. prof. šp. vzg. trener pri AK Krka Novo mesto predsednik društva Marathon Novo mesto lindic.ales@gmail.com