MUZEJSKI RAVNATELJ
LJUBLJANA JUGO^T.AV? J
Sta 246 Poštnina poročanj ena (C. 0. ©on la posta)
V Trsta« * soboto, IS. oktobra 1*27.
Številka 36 cent.
Letnik Lil
List izhaja vsak) dan X 3 mesece L 22.—, pol.' L 6.50 več. — Po*ai? v širokosti i kolone j niče, zahvale, posla
deljka. Naročnina: za 1 mesec L 8.—, A^IUo L 75.—, v inozemstvo mesečno ^^pfcV- Oglasnina za I mm prostora obrtne oglase L 1.—, za osmrt* __ denarnih zavodov L
/
EDINOST
Uredniitvo in upmvnlltvo: Trst (3), ulica S. Franc esc o d'Assisi 20, Ts-lefon 11-57. Dopisa naj se pošiljajo izključno uredništvu, oglasi, rekla« macije in denar pa upravniAtvu. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Last, založba in tisk TIskarne <Edinost*, Poduredniitvo v G o r i c i i ulice Gioau* Carduoci št. 7, L n__Tslef. it 327.
Glavni in odgovorni urednik: prof. Filfe Peric,
S VI. kongresa latinskega tiska
BUKAREŠT, 12. okt. 1927.
Romuni — ta vzhodna pred-straža romanskega plemena — so imeli pretekle dni nekak svoj plemenski praznik. V njihovem glavnem mestu Bukareštu je bil otvorjen 1. oktobra VI. kongres Zveze latinskega tiska, katerega se je udeležilo na stotine predstavnikov vseh romanskih dežel in nad sto zastopnikov romunskih novinarskih, kulturnih in političnih krogov. Praznik so proslavili tudi širši sloji prebivalstva, ki je navdušeno pozdravljalo predstavnike latinskega plemena iz Evrope in A-merike.
Zveza latinskega tiska se je osnovala 1. 19£3. v Parizu in zastopa danes okoli 300 dnevnikov iz vseh romanskih držav. Sedež odbora je v Parizu, kjer se tudi vršijo enkrat na mesec njegove seje. Kongres se vrši vsaj enkrat na leto, a letos sta bila prirejena dva, in sicer v poie-tju v Madridu* in sedaj v Bukareštu.
Na bukareštanskem kongresu je bilo nekoliko desetkov novinarjev iz zapadne Evrope, a tudi vsaka ameriška latinska država je imela tu po nekoliko svojih zastopnikov, kateri so ponujali Romuniji solidarnost in pomoč potom tiska.
Ne samo romunska kulturna javnost, temveč tudi politična se je zavedala v polni meri velikega pomena tega kongresa in zato se ni čuditi, da je prisostvovalo svečani seji dne 2. oktobra tudi dvanajst romunskih ministrov. Kongres je otvoril o-sebno ministrski predsednik Bratianu in pravosodni minister St. Popescu je bil izvoljen za predsednika zborovanja.
Na letošnjem kongresu so u-svojili romunski novinarji slovanski način občevanja na jnedslovanskih kongresih — vsak slovanski narod govori v svojem jeziku — in Romuni so sporazumno z zastopniki drugih romanskih narodov postopali tako, kot rečeno, na tem kongresu.
Kongres je razpravljal večinoma o vprašanjih praktičnega značaja. Prisotni novinarji so se obvezali, da bodo posredovali pri svojih vladah, da se kongresne zahteve po možnosti izpolnijo. Prva želja kongresa je bila, da naj bi se državljani ene romanske države ne smatrali v drugih romanskih državah za tujce. In to pravico naj dobijo predvsem romanski novinarji.
Za vzdrževanje stalnih novinarskih stikov se ustanovi poseben Romanski dopisni urad, kateri bo skupno z «Romanskim uradom za kontrolo mednarodnih vesti» izključeval in preprečeval razširjanje tendencioznih vesti.
Pri izmenjavanju romanskih dijakov je treba postopati sistematično. V druge romanske države se imajo pošiljati le oni dijaki, ki izvrstno poznajo svojo domovino in poleg tega tudi ono državo, v katero nameravajo iti. Režim na vseh romanskih univerzah naj bo enak in diplome in druga spričevala, ki se izdajo v eni državi, naj bodo veljavne tudi za vse druge romanske države.
V romanskih listih naj se daje prednost feljtonom in prevodom iz romanskih pisateljev. S svojim vplivom bo delal tisk na to, da bo tudi glede filmov imela prednost romanska proizvodnja.
Skupni govor vseh Romanov naj bo «jezi k listov», neizbiran, enostaven, ki ga bodo vsi Romani lahko razumeli. Za razumevanje romunskih listov da zadostuje na pr., da se človek nauči okoli 200 besed, ki niso romanskega izvora.
Med romanskimi državami naj velja načelo medromanske solidarnosti, katero naj utrjuje politična in ekonomska solidarnost. Romanski novinarji bodo sodelovali in branili interese svojih držav poglavitno ob času zasedanja Družbe narodov.
Vzajemno spoznavanje romanskih dežel bo prvi cilj romanskega novinarstva. Novinarji, ki bodo imeli na tem polju največje zasluge, dobijo letno nagrado 5000 francoskih frankov.
Medsebojni književni stiki se bodo pospeševali potom cen-
tralne prodaj alnice znanstvenih in leposlovnih del romanskih pisateljev. Vtade posameznih držav se bodo naprosile, da dovolijo popuste za uvoz takih knjig. Za novinarje se ustanovi romanska knjižnica, ki bo imela vsa odlična dela romanskih znanstvenikov in književnikov. Vsaka romanska država bo sestavila popolno priročno knjigo o civilizaciji, znanosti, književnosti in umetnosti svoje dežele. Nato bi se izdal splošni Romanski zbornik, ki naj bi bil nekak evangelij za romansko omladino.
Istočasno kot kulturni in politični stiki se morajo pospeševati tudi ekonomski, in to brez neromanskih posredovalcev. Da se olajšajo medsebojni stiki, bodo novinarji zahtevali od svojih vlad, naj odpravijo vizum za romanske države. —
Vsi govori in predlogi, ki so bili izrečeni na kongresu, se v kratkem objavijo. V spomin na bukareštanski kongres latinskega tiska se bodo kovale tri vrste novcev, na katerih bodo vtisnjene glave šestorice latinskih genijev.
Po kongresu so se podali inozemski novinarji na petdnevno potovanje po Romuniji.
Odgovor vatikanskega glasilo
na članek Arnalda Mussolini)a v milanskem listu aPopolo d'I-talia»
RIM, 14. «Osservatore Romano)) prinaša v svoji današnji številki napovedani odgovor na članek, katerega je priobčil dne 23. septembra tega leta ravnatelj milanskega lista «Popoio d'Italia» Arnaldo Mussolini o rimskem vprašanju.
Na opazko člankarja, da ne pojmuje one žive želje in velike naglice, s katero je opozorilo glasilo Vatikana narode in tuje vlade, da spor načelno še vedno obstoja, in s katero je zagotovilo svetu, da. papež ni podložen nobenemu tekmovanju, sovraštvu, tuji ali sumljivi vladi, odgovarja današnji «Osservatore Romano«, da cerkev, ki je vajena gledati na vse stvari z vidika večnosti (sub specie aeter-nitatis), ne pozna nikake naglice. Pač se je bržkone mudilo nekaterim listom, ki so po evha-rističnem kongresu v Bologni, na katerem so se zastopniki državne- oblasti in cerkve komaj vljudno dotaknili tega vprašanja, hoteli zatrjevati, da je sedaj vse končano in da je bil 1. 1870 nastali spor končno uglajen in poravnan. Tedaj je bilo glasilo svete stolice primorano nastopiti in podati izjavo, da obstoja spor še vedno in v vsej svoji ccloti. Ko pa je dejalo, da je rimsko vprašanje vesoljno vprašanje, s tem še ni hotelo reči, da se mora o sporu razpravljati pred mednarodnim razsodiščem in pred mednarodnimi sodniki, hotelo je le poveriti, da morata biti svoboda in visnost najvišjega poglavarja katoliške cerkve ne samo realni in popolni, ampak tudi vidni vernikom vsega sveta.
«Če bi se papež prilagodil zakonu iz leta 1870., bi vsaj izgledalo, pa Če bi v resnici tudi ne bilo, da je podrejen vladi ter da se zadovoljuje vladati svetu v njeni hiši in pod njenimi u-radniki. Jasno in obenem fatalno je, da bi potem pričeli z onim dnem, ko bi se kaj podobnega zgodilo gledati verniki katoliškega sveta na papeža z nezaupanjem in sumničenjem ter bi vsem njegovim dejanjem pripisovali gotovo politično ozadje. Jasno in fatalno je, da bi se onega dne odprla pot žalostnemu odpadanju in pogubijanju duš ter — česar nas Bog varuj — ustanavljanju narodnih cerkva, pravemu razkolu.«
V	potrdilo svojih izvajanj navaja «Osservatore Romano» odlomek iz govora, ki ga je imel on. Mussolini dne 21. aprila 1921. v poslanski zbornici, ter zaključuje, da je rešitev rimskega vprašanja mogoča edinole v tem, da bo papežu dana taka neodvisnost, ki bo vidna vernikom vsega sveta. Za ureditev vprašanja pa ni potrebno nikako mednarodno razsodišče, kajti edini sodnik v tem vprašanju je papež sam.
V	uvodu drugega dela svojega dolgega članka si stavi «Os-servatore Romano« vprašanje:
kako naj se v sedanjem poiota-ju preprečijo podobna sumničo-nja in nevarnost razkolov, ter odgovarja: « Dokler p« ebira papež na ozemlju, ki ni njegvvo, na ozemlju politične oblasti, to je v hiši drugih, je edino mogoč odkrit, jasen in splošno znan spor 9 hišnim gospodarjem.« In iz tega izvira skrajna potreba protestov, ki postanejo le Se tem ostrejši, ko nekateri zatrjujejo, da je spor uglajen in izravnan. «Toda naša dolžnost je,» se slovesno izraža člankar, »opozoriti narode, da načelno spor še vedno obstoja, ter zagotoviti svetu, da papež ni nikomur podloienu» Tu ne pomagajo, pravi list; nadalje, nobena namigovanja, da je res prave in najhujše napade na cerkev vprizorilo inozemstvo. Nedvomno je zasluga fašizma, da je pogumno spremenil smer cerkvene politike prejšnje fra-masonske Italije, toda še nikakor ne pomeni, da bf bil fašizem radi tega upnik cerkve, kajti kar je bilo povrnjeno, je bilo povrnjeno Bogu, ki ni nikomur dolžnik. Istotako nič ne pomaga navajati vzgled Francije. Vsi papeži so obsodili in obsojajo laične zakone. Če je cerkev obnovila diplomatične odnošaje s Francijo, je napravila to radi tega, ker hoče poskusiti rešiti, kar se rešiti da. Tako bi postopala tudi z vsako drugo državo, v kateri ne obstoja rimsko vprašanje. Ce je cerkev obsodila gibanje «Action Fran^aise«, ni hotela morda s tem ugoditi Bri-andovi politiki, ampak je storila to izključno iz verskih nagibov.
«Osservatore Romanov zaključuje svoj članek z ugotovitvijo, da bo v 1. 1870. nastali spor obstojal vse dotlej, dokler ne bo papež postavljen v položaj popolne svobode in neodvisnosti, ki bo vidna vsemu svetu. Sleherni poskus enostranske rešitve spora je obsojen na neuspeh, ker bi ne nadel odobravanja onega, v katerega rokah so vajeti katoli-
5kc5«i sveta.
RIM, 14. Trgovinska bilanca za mesec september izkazuje prvi krat v tem letu prebitek izvoza, ki znaša 28 milijonov 865.421 lir.
Sovjetski poslanik v Parizu
odpoklican
PARIZ, 14. Sovjetska vlada je izročila včeraj francoskemu poslaniku v Moskvi Herbetteu odgovor na francosko noto, ki se je nanašala na odpoklic sovjeta skega poslanika v Parizu Baskovskega. Ruski odgovor je sestavljen v smislu, da sovjetska vlada sicer ugodi francoski zahtevi, da pa zavrača vse razloge, s katerimi je Francija utemeljila svojo zahtevo. Sovjetski komisar zunanjih zadev sploh ne razume, kako je mogla francoska vlada nenadoma zahtevati odpoklic poslanika Rakovskega, ko se je nekaj tednov prej izrazila, da ji je bilo zadoščeno s tem, da sta sovjetska vlada in njen poslanik Rakovski sam obžalovala neprimerno postopanje tega poslednjega.
Agencija «Havas» pravi, da bo sovjetska vlada poslala za svojega poslanika v Parizu sedanjega sovjetskega poslanika v Tokiju Dovgalevskega. K tej vesti dodaja «Matin»:
Če se bo Dogalevski pokazal korektnega in bo enostavno zastopal samo svojo državo in če ne bo nastopal kot agent francoskih komunističnih agitatorjev, če bo le poslanik in ne hujskač, ga bomo sprejeli, če že ne z iskrenim prijateljstvom, pa vsaj z vljudno strpnostjo. Če pa bo hodil po poteh Rakovskega, bo moral tudi on zapustiti svoje mesto.
Albanski poslanik Cena bes
žrtev atentata
PRAGA, 14. Danes ob 11. uri je bil v P ragi v «Passage-baru» na Vaclavskem trgu ustreljen albanski poslanik v Pragi in Beogradu Cena beg. Atentator, 18-letni albanski dijak, je oddal na Cena bega od zadaj več strelov in ga dvakrat pogodil v za-tilnik.
Cena bega so takoj prepeljali v bolnico, kjer pa je kmalu potem podlegel ranam Atentatorja so aretirali, ni pa hotel podati o vzrokih atentata nikakift pojasnil.
6kM o vsebini razgovora
In de Ri-
LONDON, 14. Angleški zunanji minister Chamberlain je min. predsedniku Baldwinu poročal o svojem sestanku z generalom Primo de Rivero. Angleški vladni krogi postopajo glede vse te zadeve zelo "rezervirano. Kljub temu pa se doznava, da se je Chamberlain na svojem sestanku z de Rivero strogo ravnal po tozadevnem angleškem političnem načelu: Najprej naj se Španija in Francija sporazumeta med sabo, poljem bosta pa intervenirali še Anglija In Italija glede končno-veljavne ureditve mednarodnega tangerskega ozemlja, ki mora ostati na vsak način mednarodno.
Izgleda pa, da sta se Chamberlain in de Rivera razgovar-jala tudi o zopetnem vstopu Španije v Družbo narodov. Znano je, da je angleška vlada 2e večkrat poudarila, da želi, da Španija spet vstopi v Družbo narodov, in da se je to tudi tokrat zgodilo, bi naj pričal celo sestanek med Chamberlainom in Briandom, ki se je vršil nekaj dni po sestanku v Malorci.
Letalo „American siri"
zgorelo
AMSTERDAM, 14. Kapitan Groos, poveljnik tovorne ladje «Bardrecht» je brzojavil lastnikom svoje ladje, da je bilo amerikansko letalo nepoškodovano, ko ga je moštvo parnika poskušalo rešiti. Na krov parnika sta bila sprejeta kapitan Haldeman in miss Ruth Elder. Komaj pa sta stopila na krov, se je nenadoma vnel motor letala in v kratkem so objeli plameni vse letalo in ga uničili. Kapitan Groos je potrdil, da sta oba letalca popolnoma nepoškodovana, in je naznanil, da se je par-nik usmeril proti Azorskim oto-
t "'l t I------ -A- 1	1-- T*-.-«««
radio-brzojavno sporočila sledečo vest: «Smo pristali sredi oceana v bližini parnika „Bard-reeht", prisiljeni, ker se je poškodovala cev, skozi katero se dovaja bencin motorju. Oba sva zdrava.»
NEW YORK, 14. Kapitan Groos je odposlal sledečo radio-brzojavko angleški radio-brzo-javni postaji v Dewizesu:
«Gospodična Ruth Elder in kapitan Haldeman sta se spustila vsled poškodbe letala na ocean v bližini parnika „Bard-reeht" v četrtek ob 10.30 dopoldne. Od 19. ure v sredo pa do 3. ure v četrtek zjutraj se je moralo letalo boriti z močno nevihto. Oba letalca sta bila popolnoma izmučena, toda letalo ni izgledalo, da bi bilo poškodovano. Ko smo hoteli povleči letalo na krov, sta si nenadoma sledili druga drugi dve eksploziji v rezervoarjih bencina in trenutno je bilo vse letalo v plamenih. Plujemo proti Azorskim otokom, kjer se bosta letalca iz-krcala «
HORTA, 14. Miss Elder in kapitan Haldeman sta radio-brzo-javnim potom naprosila tukajšnje pristaniško poveljništvo naj jima preiskrbi dve mesti na parniku «Lima», s katerim bosta odpotovala odtod v Lisbono.
MnkhbH polet lenftih letalen
Hidroplan «Junker» pristal na Azorskih otokih
LISĐONA, 14. Hidroplan «Jun-ker», ki je odletel dne 4. oktobra proti Atlantskemu oceanu in Novi zemlji, a je moral dva dni nato pristati v Lisboni, je star-tal danes ob 6.24 zjutraj, da spet poskusi prekoceanski polet. Letalo je odletelo v smeri proti Azorskim otokom. Če bodo vremenske prilike ugodne, bodo letalci leteli naravnost proti Novi zemlji, drugače pa bodo pristali na Azorskih otokih.
HORTA, 14. Letalo «Junker» je pristalo danes ob 14.13 srečno v tukajšnjem pristanišču.
Oriko-bolganka meja ni bila
zaprta
ATENE, 14. Uradno poročajo, da je vest, glasom katere je bila grško-bolgarska meja zaprta, izmišljena in da torej grške vojne oblasti niso odredile, naj se meja zasede in zapre.
Francoska letalca na poleta ▼ Južno Ameriko
DAKAR, 14. Davi, ob 6.23, sta odletela francoska letalca Co-stes in Le Brix proti Portu Na-tal preko južnega Atlantskega oceana. Pred dnevi smo poročali, da sta bila iz Pariza preletela 3000 km razdaljo do S. Louisa v francoskem Senegalu. Od tam sta poletela do Dakarja, odkoder sta se davi dvignila nad ocean.
četvorčki
SPLIT, 14. Nocoj je neka Kristina Dvornik povila 4 otroke in sicer po sedmih mesecih. Vsi so ženskega spola; en otrok je u-mrl, ostali, kakor tudi mati so zdravi.
Politične beležke
Dva mednarodna kongresa v Sofiji
V Sofiji sta se vršila v prvi polovici tega meseca dva važna kongresa, in to najprej kongres mednarodne zveze za mir potom cerkve in potem kongres Zveze društev za Družbo narodov.
Bolgarski tisk je prisrčno pozdravil udeležence obeh kongresov. Kar se tiče prvega kongresa, na katerem so prevladovali zastopniki raznih krščanskih cerkva, je treba omeniti dve resoluciji. V prvi se poziva pred-sedništvo zveze balkanske sekcije, naj ukrenejo vse potrebno, da zavlada med balkanskimi narodi ideja bratstva. Zveza roti te sekcije, naj ost vari j o to idejo in naj predložijo predsedni-štvu čim prej poročilo o svojem delovanju v tej smeri. Pomembna je bila tudi seja vseh balkanskih sekcij te mednarodne zveze, na kateri so imeli predstavniki posameznih balkanskih držav govore o vzrokih dosedanjih sporov med balkanskimi narodi. Na seji so se sporazumeli glede smernic, po katerih
se bo v bodoče delalo za odstranitev Iti 11 »pui u * .
Mnogo bolj živ je bil nekoliko dni potem kongres Zveze društev za Družbo narodov. Otvoritev tega kongresa je bila zelo svečana. Prisostvovali so ji skoro vsi bolgarski ministri in diplomatski zbor. Bolgarski ministrski predsednik je imel govor, v katerem je rekel, da je bila Bolgarska neupravičeno proglašena za krivca vojne in obsojena na visoko odškodnino. Kljub temu je Bolgarska za idejo Družbe narodov in upa, da bo ta ustanova tudi v bodoče podpirala pravične bolgarske zahteve.
Na kongres, na katerem se je podrobno razpravljalo o položaju slovanskih in nemških manjšin v Italiji, o židovski manjšini v Romuniji, grški v Turčiji in o manjšinah na Bolgarskem, so prišli delegati iz 18 držav. Posebno močno so bile zastopane Italija, Nemčija, Španija, Francija in Ogrska. Kongresa se je udeležil tudi poslanec dr. Wil-fan, ki je govoril, ko je bilo v razpravi vprašanje položaja manjšin v Italiji.
Zelo svečano je bil pozdravljen v Sofiji angleški delegat lord Gladstone, sin velikega angleškega državnika in voditelja angleških liberalcev Williama Gladstone, kateri je 1. 1876. po turških pokolj ih na Bolgarskem, ki so zahtevali 12.000 žrtev, pridobil angleško javno mnenje za pomoč tedaj potlačenemu bolgarskemu narodu.
Avstrija in Bavarska
Obisk avstrijskega kancelar j a v Monakovem in njegovi sestanki z bavarskim ministrskim predsednikom Heldom so vzbudili v dunajskih političnih krogih veliko pozornost. Naglaša se namreč dejstvo, da je izbral dr. Seipel za svoje predavanje v Miinchenu, v katerem je izjavil, da je federalizem glavno načelo avstrijske politike, ravno hip, ko se dela v Berlinu na tem, da bi zginili zadnji ostanki federalistične uredbe in da Nemčija postane enotna država. Politični krogi vidijo v Seipelo-vem predavanju takten opomin Avstrije na naslov Berlina, s katerim hoče reči, da se ne strinja s temi načrti in da bi centralizacija Nemčije pomenila veliko oviro avstrijsko-nemške-mu ujedinjenju. Tudi dejstvo, da je kancelar izbral za svoje
predavanje ravno Munchen, ki je največji nasprotnik centralizacije Nemčije, ni po mnenju dunajskih političnih krogov le gol slučaj. Obenem se opozarja na intimne odnošaje med avstrijsko krščansko-socialno in bavarsko ljudsko stranko. Obe stranki delata za združitev bavarskih in avstrijskih monarhi-stov.
Dunajski krogi ne prikrivajo svoje bojazni ter pravijo, da se spričo nagle centralizacije v Nemčiji utegne zgoditi, da plane nenadoma na dan južno-nemško vprašanje, v katerem bi igrala Avstrija svojo sigurno vlogo.
Zapuščina nadškofa Csernocha
Kot se doznava, je pokojni nadškof Csernoch zapustil vse svoje imetje ostrogonski nadško-fiji. V pravniških krogih na Slovaškem so mnenja, da poslednja volja umrlega nadškofa ne more obveljati. Katoliški višji duhovniki, ki so dobili svoje beneficije z vladarjevimi odloki, morejo glasom takozvanega ko-loničovskega sporazuma, ki je bil spremenjen v zakon 1. 1715., svobodno razpolagati s svojim imetjem le do svoje smrti. Pri sestavi njihovega testamenta pa mora soodločevati vladar, ki jim je to imetje dal. Če pa vladar testamenta ni odobril, tedaj pa pripada zapuščina glasom tozadevnega zakona deloma erarju, deloma škofiji, v kateri je pokojni duhovnik delo-val, deloma pa njegovi rodbini. Kardinal Csernoch je imel sicer res tako dovoljenje od cesarja Frana Jožefa, toda to dovoljenje v sedanjem položaju ne more biti veljavno, vsaj za oni del o-strogonske škofije ne, ki se nahaja na ozemlju čehoslovaške republike, kajti z zakonom št. 64 iz 1. 1918. je čehoslovaška država potrdila koloničovski zakon, nadškof Csernoch pa po ustanovitvi čehoslovaške države ni zahteval od njenega predsednika, naj mu potrdi tudi omenjeno
jn/Srjjuu uir »uiji/nju, u. ... u. o ~
je bil dal avstrijski cesar. Radi tega bi se morala zapuščina nadškofa Csernocha glasom sodbe čehoslovaških pravnikov razdeliti na tri dele in prpdati ostrogonski škofiji na Madžarskem, trnavski škofiji in fleho-slovaški državi.
Delovanje komunistične opozicije v Leningradu
Delovanje komunistične opozicije se je razširilo na vse o-zemlje ZSSR. Kot pišejo sovjetski listi je vladna komunistična večina že pričela preganjati onozicionalce, tako v Sibiriji, v Ukrajini in v Moskvi.
Drugo središče opozicije je poleg Moskve Leningrad, kjer je Zinovjev dolgo časa načelo-val «severni komuni«. Tu se vladnim komunistom ni niti s pomočjo poostrenih odredb posrečilo zatreti tajnega delovanja opozicije, marveč je to delovanje pod drugo krinko le še večje. Prej je imela opozicija velike organizacije, ustanovljene po vzoru osrednjih komunističnih organizacij, sedaj pa se je delovanje komunistične opozicije zaneslo v skupine in celice, ki imajo najmanj po tri in kvečjem po sedem članov.
Petrograjski komunistični o-pozicionalci so določili poseben dan v tednu, ko se mora vsaka njihova skupina ali celica sestati. Na teh sestankih se običajno čitajo opozicionalne knjige in brošure. Predvsem so čitali opozicionalci na svojih sestankih tajni protivladni dokument št. 83. Vsakdo, ki je podpisal to listino, se je od tedaj dalje smatral za njihovega človeka in so ga odtlej vabili na njihove tajne sestanke. Poleg čitanja pa se vršijo na takih sestankih debate o notranjepolitičnih vprašanjih.
Opozicionalci so razposlali po pošti na vse strani svoje agita-cijske brošure in proglase. Njihov osrednji agitacijski urad je poskrbel za večje število naslovov članov komunistične stranke, ki bi se morda utegnili zanimati za «trockiste». In tem ljudem so nato v zaprtem zavoju pošiljali pisma s programom o-pozicije in s pozivom, naj se na sestankih komunistične stranke zavzamejo za zahteve opozicije.
Sovjetska državna policija (GPU) zatira z vsemi sredstvi to nezakonito korespondenco,
n.
C EDINOST*
V Trstu, dne 15. oktobra 1927,
Joda opozicionalci so zelo iznajdljivi in najdejo zmerom pnova kak nov način, po katerem morejo nemoteno razširjati svoje Ideje in svoje nazore.
Drobne vesti
LetaOmJe Noblov« nagrade. Kakor vsako leto tako se bodo
EU letos odlikovali znamenitej&i a t«} j i In učenjaki dne 10. de-obra, na obletnico Noblove smr-ti, z NoMovo nagrado. Ze sedaj Mgibajo listi, komu se bo letos sre-jČa nasmehnila. Švedski listi naštevajo imena nekaterih osebnosti, ki bi prišle pri tem v poštev. Od Nemcev sta pisatelja Thomas Mann in Siegfried Undset, nadalje je Anglež Hardy, Norvežan Olaf Doirn, Italijanka Gracia Deledda tn Francoza Gide in Claudel. Za piedichisko nagrado se imenujejo
Eiziskovalec raka profesor dr. Fi-iger, amerikanski kirurg za mož-
gane Eushing, Sved dr. Fahr&u*, ki se bavi s fiziologijo krvi in slednjič v Parizu živeči Rumunec profesor Levaditi. Nagrado za fiziko dobi skoraj gotovo nemftki učenjak Watthaus, za kemijo pa Švedski raziskovalec Fajans.
Zaroka t vladarski kili.
Princ Hihibu, brat japonskega cesarja in, dokler ne dobi cesar sina, tudi prestolonaslednik, se je
zaročil s prince zin jo Mas ako Ih i jo, hčerko glavnega obrednika vladarske hifie. Zaročenka izhaja iz stare rodbine Ki joto, ima sedemnajst let in se šteje med najlepša dekleta na Japonskem. Državniki sami so zahtevali, da se mora princ, ki je že v sedem in dvajsetem letu, poročiti to pa radi tega, ker vladarju Se ni bil dan moški potomec. Princ Hihibu je bil prvi član vladarske hiše, ki se je izšolal v tujini. Obiskoval in dovršil je namreč vseučilišče v Ozfordu na Angleškem.
DNEVNE VESTI
ItalUansirc ladjedelnice bodo delale za Japonsko
tcAgenzia delle Informazioni» poroča, da se v japonskih pomorskih ikrogih mnogo razpravlja o dejstvu, da šteje japonska trgovinska mornarica mnogo že starih ladij, radi česar bi bilo treba ali povečati obeeg dela v domačih ladjedelnicah ali pa naročiti nove ladje v inozemstvu.
Japonska ima 900 ladij po nad 1000 ton, toda le 88 jih je med njimi, kj niso nad pet let stare! Na drugi strani pa je bilo v japonskih ladjedelnicah delo omejeno, kajti v lanskem letu se ni prekoračilo £5.000 ton, a predlanskim 56.000.
Radi tega je verjetno, da bodo Japonci naročili mnogo ladij v inozemstvu. Italijanske ladjedelnice bi utegnile imeti velik delež pri teh gradbah, kajti na Japonskem eo znane in cenjene posebno zato, ker so se v rusko-japonski vojni izvrstno izkazale japonske okiop-niee, ki so bile zgrajene v italijanskih ladjedelnicah.
Eno ffliltlardo za lavna dela
Uradni list «Gazzetta Ufficiale* od 12. oktobra 1627 objavlja kr. odlok-zakon od 6. oktobra 1927, št. 1827, s katerim se določa ena milj ar d a lir za dovršitev in likvidacijo izrednih javnih del, ki se vršijo pod upravo države ali krajevnih bitij, dalje za popravo obstoj2čih
značaja.
Za proračunsko leto 1927/28 je določena z istim odlokom svota 60 milijonov.
Pokrajinski gospodarski sveti
Pokrajinski gospodarski sveti bodo po poročilih iz Rima v kratkem dodobra sestavljeni, tako da bodo lahko začeli poslovati že z novim letom. V teh dneh bo minister za nacionalno gospodarstvo Belluazo predložil načelniku vlade v odobritev seznam podpredsednikov in predsednikov sekcij pokrajinskih gospodarskih svetov ?a glavna mesta dežel in nato seznam za pokrajine. Tako bodo še v te' ku tega meseca imenovani predsedniki in podpredsedniki vseh sekcij, kateri bodo morali ukreniti potrebno za organizacijo te ustanove, ki bo žarišče pospeševanja in disciplinacije krajevne podjetnosti in bo sestavila predloge za imenovanje omenjenih svetov samih.
Delovanje živilske policije
Občinska živilska policija je izvršila s sodelovanjem mestnih stražnikov v tednu od 7. do 13. oktobra sledeče operacije: Pregledala 1285 obratov, med temi 329 pe-karen ter je stalno nadzorovala vse trge in prodajalca izven njih; zasegla je na trgih in v prodajalnah blago v 380 slučajih, ker ni bilo dopustno za konsum. vzela je 39 vzorcev za analizo, izvršila 60 pokušenj mleka, napravila 6 o-vadb na preturo radi prestopkov proti zdravstvenim predpisom, 10 ovadb radi prestopkov proti ceniku in ker prizadeti niso imeli na posameznih vrstah blaga napisov s cenami.
Učitelj na razpoloženju.
Na razpoloženje je postavljen g. Anton Krmac, učitelj v VipolŽah.
Iz tržaškega življenja
4 —m—m——
Za možem Je hotela v grob
Pred kakimi tremi meseci je 41-letna Josipina Meinan izgubila moža, trgovca Ivana Meinan, ki se je neko noč zastrupil s plinom v svojem stanovanju v ulici Coro-neo St. 1; v smrt je šel — kakor smo svoj čas poročali — radi gospodarskih stisk. Ta nesreča je Medmanovo, ki je oetala sama na svetu in brez sredstev, silno potrla. Čeprav je po moževi smrti našla gostoljubno zavetje pri zakonskih Geiger, njenih sorodnikih, in je bila na ta način razmeroma precej dobro preskrbljena, se vendar nikakor ni mogla udati v svojo usodo. Neprestano je žalovala po možu in je Geigerjevim, ki so sočustvovali z njo in jo tolažili po-g os toma tofila, da brez njega ne more živeti. Duševno trpljenje je nesrečni vdovi sčasoma tako zagrenilo življenje, da ni čutila do njega nobene privlačnosti več. In odločila se je k obupnemu koraku, ki ga je izvršila predsinočnjim. Predno je legla k počitku, je zav-žila veliko količino veronala, ki ga ji je predpisal zdravnik za spanje in ki bi ga bila morala jemati v majhnih količinah. Strup je učinkoval. Ko je včeraj zjutraj
/-i ____[„______t___I-	J----1 t--
vo, jo je našla še ležečo v postelji. Meneč, da vdova še spi, jo je pustila ležati do poldne. Tedaj se je vrnil domov mož Geig<erjeve, kateri je takoj uvidel, da spanje Medna-nove ni naravno; zato je obvestil o dogodku rešilno postajo. Zdravnik. ki je kmalu potem prifrkel na lice mesta, je ugotovil, da je stanje Meinanove zelo nevarno. Po prvi pomoči je bila nesrečna vdova prepeljana v mestno bolnišnico, kjer se sedaj bori s smrtjo.
Na nočni omarici v sobi Meinanove so našli pet pisem, naslovljenih na razne osebe, in listek z naslednjo vsebino: »Nihče ni kriv mojega koraka. Grem v smrt, ker brez mojega moža nočem živeti. Gospodinja mi bo pač oprostila sitnosti, sem ji jo povzročil. Svoje pohištvo zapuščam Geigerjevim kot protivrednost za pogrebne stroške.^ Vsebina pisem ni znana, ker so jih zaplenili policijski organi.
PosknSen samomor.
Radi prepira z ženo je 47-letne-mu kotlarju Franu Florian, stanu-jočemu v ulici Battaglia S*. 1, sinoči postalo tako hudo pri srcu, da da je kratkomalo sklenil zapustiti to soJzno dolino. S tem namenom je izpil nekoliko oetove kisline. — Ko je žena to zapazila, ie mahoma pozabila jezo; vsa prestrašena je začela vpiti na pomoč in tako privabila ljudi, ki so — uvidevši za kaj gre — poklicali na lice mesta zdravika rešilne postaje. — Ta jc podal Fk>rianu potrebno pomoč ter ga dal nato prepeljati v mestno bolnišnico. Njegovo stanje pa ni nevarno. Ako ne nastopijo kake komplikacije, bo mož okreva! v 7-8 dneh.
Dramatična pogodba
Včeraj predpoldne je prišel iskat pomoči v mestno bolnišnico 32-let-
ni mehanik Peter Stulpfarer, stanujoč v ulici C. Battisti št. 20; dal ei je izlefiki precej hudo rano na levi strani prs: rana je bila zadar na z nožem, ki bi bil — kakor je ugotovil zdravnik — gotovo predrl srce, da se ni ustavil med rebri. — Ko je ranjenec dobil potrebno pomoč, ga je zaslišal policijski organ, nameščen v bolnišnici. Temu je Stuhlpfarer povedal dramatično a tudi precej zagonetno zgodbo. Dejal je, da je predpreteklo noč, ko je okoli 1. ure šel po ulici Mar doniiina proti Sv. Justu, naletel v bližini gledišča «Armonia» na štiri neznane moške, ki so brez vsakega povoda planili proti njemu. Ko se jim je postavil v bran, ga je eden izmed njih kratkomalo sunil z nožem v prsa. Nato so vsi štirje zbežali. «Sprva sem menil» — je nadaljeval Stuhlpfarer — «da me je napadalec sunil z golo pestjo, šele pozneje sem zapazil, da sem ranjen. A ker mi rana ni delala posebnih preglavic, se mmenil, da ne bo hudega. Podal sem se do^ mov, se za silo obvezal In včeraj zjutraj sem se podal na delo v skladišče tvdke Vogel, pri kateri sem zaposlen. Med delom mi je začela liti iz rane kri in neki tovar riš, ki je to zapazil, mi je svetoval, naj se podam v bolnišnico. In to sem tudi storil.»
Ker rana ni bila nevarna, je I>il Stuhlpfarer prepuščen domači o-skrbi. O dogodku je bila obveščena policija, ki sedaj pridno poizveduje po Stuhlpfarerjevih napadalcih. Vsekakor pa je vsa zadeva v marsikaterem oziru Se precej skrivnostna.
Zlikcnrskft napad na blagajno 25.000 lir plena
Predpreteklo noč so svedrovci preizkušali svoje vlomilske priprave na blagajni tvrdke Saul Sadoch., ki ima svoj urad v prvem nadstropju hiše št. 4 v ulici Milano. PonoČni obisk se jim je to po<t dobro izplačal. Zlikovci so razpolagali z izborno ponarejenimi ključi, s katerimi so odprli duri v veži in vrata, ki vodijo v urad tvrdke. Na ta način so brez posebnega truda prišli do cilja — blagajne, in so se pridno lotili «dela». S pomočjo tihega svedra in «prešičjega parki j a» so razparali blagajno na levem boku in jo izpraznili; našli so v njej 10.000 lir v gotovini, 376 dolarjev, 640 lejev, 56 tisoč starih avstrijskih kron, 800.000 carskih rubljev \n nekaj zlatega denarja. Razen tega so pobrali tudi mnogo znamk, eno stensko in eno zlato žepno uro.
o*	"lov um ac iciUU-
voljni s tem bogatim plenom. Ko so opravili svoj tatinski posel v pisarni tvrdke Sadoch, so vlomili še v tik ležečo pisarno tvrdke Norman I. Moi\ey. Tam so vlomili majhno ročno blagajno ter pobrali par sto lir v gotovini. Nato so jo nemoteno od-kurili na varno.
Tatvini so odkrili včeraj zjutraj uslužbenci obeh tvrdk, ki so takoj obvestili o stvari kve-sturo. Policijski organi so uvedli strogo preiskavo in so baje že na sledu drznim zlikovcem.
Vesti zJaoriSkcga
Goriške mestne Testi
Smrtna kosa.
V najlepši moški dobi je po kratki in mučni bolezni dne 9. t. m. v Gorici preminul g. Karel Mmravee, širom dežele znani trgovec z lesom. Pokojnik je bil izredno delaven, pri vseh poslih ga je vodila najboljša volja in je bližnjlku v stiskah rad priskočil na pomoč. Junaško je v najtežjih trenotklh prenašal vse udarce nemile usode, njegova n »omadeževana osebnost se je izkazala povsod in v vsakeim položaju, tako da so ga vzljubili tudi njegovi nasprotniki, kojim je vedno rad odpuščal. Prerano u-mrlega je na zadnji poti spremljalo številno občinstvo, ki ga bo o-hranilo v najlepšem spominu. — Spavaj, nepozabni Karel, sladko v dragi domači grudi, preostalim pa naše iskreno sožalje!
Izpred sodišča
Tihotapili eo kan}*
Včeraj dopoldne se je vršila daljša sodnijska razprava proti
šestim obtožencem, ki so bili obto-fteni tihotapstva nekega konja iz Jugoelavije v Italijo. Med obtoženci eo bile tri ženske in trije možkl, izmed katerih pa sta bila samo dva prisotna. Razprava je bila v celoti jako zanimiva, ker nam o-sveUjuje kolikor toliko naše obmejne razmere. Obtoženci so bili sledeči: Katerina Zagoda ter njuni hčerki Ivanka in Francka iz Go-doviča, potem Franc Pregelj ter Jožef dtefančlč iz Malega Polja blizu Cola ter Lojze Krašna iz Bu-danj pri Vipavi. Zadnji je manjkal prt razpravi. Ženske so bile obdol-Žene, da so se soudeležile zločina tihotapstva, da niso tihotapcev naznanile, Katarina še posebej, da tihotapcev, ki so pri njej prenočevali ni praviloma zapisala v zapisnik gostov ter da so dobili pri njej 10 gramov saharina, ki je bil očividno vtihotapljen. Možki pa, da so poskušali utihotapiti čez mejo enega konja.
Kako se je izviMlo dejanje
Jožef Štefančič in Franc Pregelj, po poklicu oglarja sta peljala oglje skozi Godovič proti Colu. Bilo je to meseca marca 1. 1926. Po cesti je ležal še sneg in pot je bila slaba. Ustavila sta se v Go-doviču v gostilni pri Katerini Zagoda. Tam sta dobila nekega Lojzeta Krašno iz Budanj, ki so ga Že odprej poznali, ker je Ml močno poznan v obmejnih krajih kot hud tihotapec. Pili in jedli so skupaj, nakar ju je zaprosil Kragna, nu„ priprežeta k svojim štirim konjem še njegovega. Trdil jima je namreč, da je «forajtal» nekemu vozniku, ki je peljal vino v Idrijo in da se sedaj vrača s praznim vozom. Oglarja sta mu verjela, ko jima je dal besedo, da konj ni utihotapljen. Prenočili so v gostita! in sicer na hlevu ter drugi dan ob osmih nadaljevali pot proti Colu. Medpotoma pa so jih pred Grižem, v bližini Črnega vrha ustavili financarji, ki se jim je zdelo malo čudno, da vozijo s petimi konj* in ker so spoznali Krašno, ki je bil tutin kot strasten tihotapec. Na vprašanje, kje je Krašna dobil konja, je odgovoril, da ga je kupil v Sežani na sejmu. Vendar mu pa niso verjeli ter so jim pobrali veeh pet k<mj.
Obtoženci ln kaj oni izpove Jo
Obtožencev je pet. Sede po vrsti na zatožni klopi. Najprej mati Zagoda s svojima hčerkama, izmed katerih nosi Ivanka klobuk — nato oetala dva obtoženca.. Mamica Zagoda gleda čudno zavzeto v sodnike in po dvorani. Njena hčerka, ki nosi klobuk, pa sedi samozavestno. Pohlevno pa se o-žira po sobi Francka kot bi — in airorr nnravičeno — orav čisto nič ne vedela, zakaj se je znašla sredi sodne dvorane.
Prvega izpraša predsednik cav. Marizza Štefančiča.
&Kako ste srečali Kraštio?»
•Peljali smo oglje iz Novega sveta skozi. Hotederšico in Godovič.
«Kam ste ga peljali?«
<cCesniku na Col. Imela sva s Preglom štrri konje, en par je bil moj, drugi je bil Preglov. Večer je bil že, ko smo prišli v Godovič. Ker je bilo dosti snega, nismo mogli nadaljevati poti. Zato smo se ustavili v gostilni Zagoda, sprog-U smo konje, jih povedli v hlev in šli v gostilno.
«In tam?»
«Smo dobili Krašno, ki nas je prosil, naj zaprežemo k vozu še njegovega konja do Cola, ker on je «forajtal» nekemu vozniku vino v Idrijo in sedaj se vrača domov v Budanje».
•Ali veste, od kod je bil njegov konj T »
«Ne! Sumili smo malo, da ga je litihotapil čez mejo, ker smo ga poznali, da je tihotapec.ko pa nam je rekel, da on jamči, da je konj njegov, smo mu verjeli in mu napravili uslugo.»
«Ste plačali krčmarici, kar ste sptfi in pojedli?»
<Da».
(Vam je dala zato račun?«
cNe, smo kar tako plačali.«
dn sa sobo ste plačali kaj?»
«Ne, ker smo spali na hlevu!»
Pregelj je na predsednikovo vprašanje odgovoril samo:
cJaz vem prav tako kakor on!»
«Ali niso našli pri vas financarji tudi no&.»
«Da!»
«In čemu ete ga imel?»
«Imel sem fovč za slučaj sile, če bi se pri vozu kaj pokvarilo."
Predsednik prečita to, kar je izpovedal KraŠna pri zaslišanju.
Krašna je trdil, da je bil konj njegov in da ga je kupil v Sežani na sejmu za 750 lir. Tisti dan da je on pomagal s svojim konjem pe-ljati vino v Idrijo nekemu Ivanu Curku iz Sturij. Na povratku je srečaj Preglja in Štefačiča. V Jur gos lavi ji, da že dve leti ni bil. Krčmarica Katerina Zagoda «Vi ste obtožena, da ste sokrlva tihotapstva enega k on j a.»
«Nič, nič, jaz nisem pomagala nič. Ka jaz vem, kaj je bilo.»
« Zakaj niste tisti večer svojih gostov vpisala v predpisani zapisnik in jim napisala račun ?»> «Zato, ker ne znam plsati.» Predsednik: «Saj imate hčerkico, ki nosi klobuk, bo pač anala o-na pisuti.»
«Pa tudi zato, ker so mi zvečer rekli, da bodo še tisti večer š'i naprej pa sem jih zjutraj §2 našla v h!evu.»
«Kako pa utemeljujete to, da so dobili pri vas 10 gr. saharina?«
«To pa je bilo tako. Neki ogHar je nekoč pri meni pil. Ko jo spil, pa ni imel nagega denarja, da bi plačal liter vina, zato pa mi je lal škatljico saharina v zameno za vino. Jaz nisem vedela kaj je tisto; misliia sem, da je sladkor za o-troke. Ker pa pri nas nimamo trok, *mo več kot čez eno leto imeli to pri hiši. Januarja meseca leta 1925. pa je prišel k nam neki financar nabirat jajca in ko sem mu jih dajala iz košaro, je tam našel tisto škatljo in jo pobral ter me naznanil.
Gospodična IvanKa Zagoda iz Godoviča pravi, da ni nič videla in nič ne ve. Krašno pa je poznala. Ne spomni se pa, da bi prinesla vino na mizo, računa pa ni napisala, čeprav zna pisati.
Ka) pravi Francka. Francka se smehlja. Ni napisala računa pač, ker ni nikoli v gostilni. Bo pač vedno v kuhinji. Prav moško in brez strahu pove po godoviško:
<cVidela sem moške v štali in konje v štali.»
Ka) povejo priče Poročnik finačne suaže Egidij Bianco pripoveduje, da je -zapovedal v coni okrog Črnega vrha, kjer je bilo jako razvito tihotapstvo. Zapazili so, da so tihotapci konjev pričeli z neko posebno metodo opravljati svoje delo. Njegova straža je zapazila nekega dne voz s petimi konji in se jim je zazdelo sumljivo. Ustavili so jih in so zapazili, da Krašnov konj ni pod kovan in je brez vsake vozne o-preme, kar je pač dalo dovolj povoda, da so se uverili, da je konj utihotapljen. Kajti tihotapci konjev ravnajo vedno tako, da konj ko ga peljejo čez mejo, ne dela ropota s kopiti. Prvi hip so vsi tajili, Krašiia je trdil, da je konja kupil in da je pomagal prepeljati vino v Idrijo. Poročnik je takoj odposlal stražo v Budanje na Krašnov dom, kjer so pa domači izpovedali, da Krasne že več mesecev ni doma in da ne vedo nič o nobenem konju. Istočasno je zve-^ del poročnik, da ga je istega dne vide" v Novem svetu neki Brus in sicer brez konj, istotako so ga videli v Godoviču.
deli v Godoviču zjutraj brez konja.
Zaslišani so Še finančni stražnik in cestar, ki pa ne povesta nič novega.
Gospodična Slavica Pagon iz Godoviča pove sodnikom, da se je nahajala doma v prodajalni in dala cigarete Krašni, ki jih je prišel kupit. Na vprašaje, odkod prihaja, je odgovoril, da iz Novega sveta.
Jožef Brus ne pove nič dnieroera kot, da sta obtoženca dobra Človeka, Krašna pa da je bolj slab človek.
Slaba Jim prede
Državni pravdnik je predlagal, naj se kaznuje Krašna s 3 leti in 15 dnevi zapora, Jožef Štefanič s 3 leti zapora in Pregelj s 3 leti in 15 dnevi zapora, ker je poleg drugega nosil s seboj fovč ; Katerina Zagoda pa z 2 mesecima zapora ter z različnimi denarnimi kaznimi. Ostale naj se oproste.
Ženske brani odvetnik Vinci. — Moške pa odv. Tonkli. Oba se tiu-dita, da bi jih oprostila krivde.
Dobro se je izteklo Sodni dvor pa je odločil sledeče po skoro enournem sklepanju:
Vsi drugi so oproščeni razen Krašne, ki ga sodni dvor kaznuje z L 460 ter Katerine Zagoda, ki mora plačati štirikratno carino zapljenjenega saharina ter L 5 kazni.
RAZNE ZANIMIVOSTI
VelearlstolCrat kot nogometaš
V nedeljo se je vršila v Biw dim pošti nogometna tekma, pri kateri je vodil svoje rao&tvo vev learistokrat grof Aleksander Fe« stetics, bivši huzarski ritmoj« ster, pozneje domobranski minister, lastnik ozemlja, mereče-ga 30.000 njiv. Poleg tega bo mo-ral v kratkem najbrž Še kot ogrski poslanik v London. Grof biva na gradu Degli, iz cigar okolice si je bil izbral mlad eni. 5e, uredil v svojem |>arku ol> sežno igriške in se pred kratkin javil k tekmi v Budimpešti Zmagal je s ? : 3. Ta igra jo pri. vabila na igrišče vse ogrsko plemstvo. Navzočni so bili Wim. pfenzi, knez Festetics, grofi Cse-koni, Andr&ssyji in Appony-ji. Ko so obkolili vodjo zmagovitega moštva po dobljeni igri radovedni časnikarji, je izjavil gro* Festetics, da je nogomet demo-kratičen sport, radi česar ga ljubi med vsemi Se najbolj, da je ta sport zelo poceni in dostoper vsakomur.
Jezik izumrl.
Prvotni jezik angleškega otoka Mana je izumrl. Jezik starih prebivalcev tega otoka je bilo zanimivo galsko narečje. Leta 1901. je govorilo ta jezik Se 4£57 prebiva! cev, deset let pozneje jih je bilo še 2383 oseb, 1 utero število se je skrčilo v desetih nadaljnih letih na 915. Sedaj je umrl zadnji, ki jo znal omenjeni jezik Se govoriti Kdor bo hotel študirati ta jezik, bo odsloj navezan le na pismena sporočila.
O umetni prehranltvi skozi kožo.
Na zborovanju glede prebavnih in presnovnih bolezni na Dunaju je imel profesor dr. Stejskal zanimivo predavanje o umetni prehra-nitvi. Njegov izum obstoji iz lega, da se izkoristi velika površina kože in se po njej uvede hrana v telo. Profesor Stejskal zahteva, da se mora umetna prehranitev kolikor možno prilagoditi navadni hrani. Profesor je sestavil mazilo iz beljakovin, masti, sladkorja in nekaterih važnih vitaminov, s tem mazilom se drgne skrbno po tele.-u in na ta način prihajajo redilne in hranilno snovi v človeško telo
SOBZNA POROO'LA
Trst, j4. oktobra 1927.
Amsterdam 731.45-737.i3, B?U;i-ja 253-257, Francija 71.70-72, London 89.02M-89.22 New-York 18.24-18.30'/ž, Švica 351.75-353.75, Atene 23.95-24.45, Berlin 433.10-439.10, Bukarešt 11.25-11.G5, Pra ;i 54,10-54.40, Ogrska 317J50-323.50, Dunaj 255.25-2151.25, Zagreb 3J.10-32.40.
Uradna cena zlatu (13. 10.) L 352.91; vojnoodškodninsko olj nice 71.95.
□ □ □ □
iil IfiUSI
□
o □
n
BERL1TMCH00L
vodi v vseh jezikih.
Via Fubio Filii 23, pouk in pro-
1326
KINO IDEAL - OPČINE. Danes u
17.30 jutri od 10 naprej «Romar s Chaplin Charlot-om. Dodala se bo komična projekcija v dveh dejanjih.
LIKVIDIRANO po najnižjih cenah vse hišne potrebščine. Trst, Piaz a Oberdan 1.	1407
BRIVSKEGA pomočnika ali pol delavci sprejmem takoj kot samostojnega za f * družnico. Ivančič Izidor brivcc, Kanal.
1403
ZLATARNA Alfiseri Pcvh
Trst, Vin JKazzini 4C
Kupuje zlato, srebro in krene. Popravlja in prodaja zlatenino. — Cene zmerne.
MODNI SALON
934
Trst, Via XXX ottobre 15
Izbera klobukom od L 30 naprej.
PODLISTEK
črni lovec
Zgodovinski roman lz kanadske
prošlosti	(21)
Spisal James Oliver Curvvood Prevel France Magajna.
Mila in udobna je bila ta soba in povsod v njej si mog^l opaziti znamenja vsega, kar se je dogodilo v njihovem življenju. Nocoj mo pa nepoznani Šepeti plavali med njenimi stenami in David je vdihaval zrak, ki se mu je zdel nasičen z usodno skrivnostjo. Oči polne vprašanj je upiral v oči matere, ki je sedela v velikem naslonjaču.
•Ali ti je povedala Anica, da je bila davi tukaj?» je vprašala.
«Ne,» je odgovoril David.
Marija Ročk se je nasmehnila in za tem nasmehom se je skriva-
lo nekaj, kar je čudovito ganilo Davidovo srce.
ttPričakcrvala sem to. Prosila sem jo, naj ostane njen obisk tajen med nama. Prišla je, ko sta bila s Srno-morcem doli ob reki in zelo razburjena je bila, S^vid, pa nekoliko jezna name tudi, se mi zdi Zavoljo tebe in Črnega lovca, vež! Tebe ljubi tako vdano in tako resnično, da sem zahvalila Boga zato, ko je odšla. Toda boji se, revica! Boji se, da te bo Crni lovec ob koncu iztrgal iz njenih rok. Prosila je, naj te odtujim njemu, česar ona sama ni mogla stor!<ti.»
Davidove oči so postale meglene. «Ni se ji ga treba bati bolj kot se jaz bojim Quebeca,» je rekel malce mračno.
«0 njem ji nisem mogla zaupati nič več kot tebi,» je nadaljevala njegova mati. «Potem je nenadoma prišel in popoldne, ko sta bila z Anico na Zatonskem griču, sva skupno kramljala. Povedala sem
mu, da je vajina otroška ljubezen odraslega mladeniča in dekleta in nato me je oprostil moje obljube. Zdaj ti hočem povedati, kdo je Crni lovec in jutri bofl lahko vse to ponovil Anici.«
Sklonila je glavo in se zamislila, kakor da išče primernih besed, s katerimi bi začela. David je v nastalem molku zadrževal sapo in rekel končno: «Saj ne more biti tako strašno. Anica bo razumela.*
•Pred davnim časom,* je začela pripovedovati Marija Ročk, kakor da ga ni slišala, ko so njene misli brodile po preteklosti, «sem se v Louisebourgu spoznala s tvojim o-tetom, ki je bil Anglež. Vkljub sovraštvu, ki je dolgo prej vladalo med najinimi deželami, sem zbežala z njim v kolonije, kjer sva se poročila. Vse to ti je seveda že znano in znano ti je tudi, da sem radi njega postala Angležinja, hodila z njim od {neje do meje in ga spremljala 6kozi burno življenje.
dokler se nisva za stalno naselila v ki—ni Juanitini dolini v Penn-sjlvaniji, kjer si se nama rodil ti. Z nami je bila še ena družina in v skupnem delu smo se priborili do skromne blaginje. Bili smo srečni in z Indijanci smo živeli v prijateljstvu. Ta naS sosed in tovariš je bil Peter Joel. Njegovo ženo, Betko Joel, sem prisrčno ljubila. Od mene je bila nekaj starejša in tako dobra kakor je bila lepa. Imo-la je dve hčerki, pristni njeni sliki, in sina tvoje starosti; samo sedem dni je bil mlajši.»
David je opazil v materinih očeh trepet solz, ki si jih ni otrla niti ni okrenila pogleda drugam.
•Peter Joel je oboževal svojo ženo in otroke. Polna genljivosti je bila njuna ljubezen in vpliv Betke je bil name najblagodejnejši. Bila mi je vse — mati, sestra in zvesta prijateljica. Peter — Peter Joel — on je Crni lovec 1».
Pomolčala je za trenutek in gledala naravnost v Davidove široko odprte oči.
«Potem je priSla tista grozna noč.» Marija Ročk se je stresla v svojem stolu kakor prešinjena od neznanske groze. «Lagala sem ti, David nekoliko, ker sem bila mnenja, da je bolje, da smatraš svoje sanje za sanje in ne za strahotno resnico, ki se je bila dejanski zgodila in ki se je tako vžgala v tvoj otroški um, da se je od časa do časa na tak način spomniš. Noč je bila in star si bil štiri leta, ko je dospela k nam bojna drhal Hu-roncev. Praznih rok so se vračali s svojega pohoda proti Senečanom in niti angeli bi ne mogli zadržati njihovih rok.
Tvoj oče je bil bolan, Peter Joel je pa dve mitji daleč čakal ob nastavljeni solni vabi mlado divjačino. Sama ne vem, kako se je vse zgodilo: spominjam se le, da sem
videla, kaJko je bil tvoj oče ubit v postelji, da se je vse naglo izvršilo in da sta bili nenadoma obe koči v plamenih. Toda tistega, kar se je dogajalo rnnaj, kar sem ji letin ob svetlobi na-ih gorečih domarij* ne bom pozabila nikoli. Poskušala sem, da bi pokopala to grozno sliko, poskušala sem jo zbrisati i/ svojega spomina, zdaj pa jo i tebe vzbujam zoppt k življenja, ker se mi zdi, da je prišla ura, K<> je to potrebno.
V svojih rokah sem to držala objetega tako tesno, da je furtež, ila te nisem zadavila. 2iva sva ostala zato, ker sva postala poglavarjeva ujetnika. Drhal bi bila velika, a z izjemo poglavarja so se vsi vojniki prepirali za posest Betke Joel in njenih otrok. Potem sem zagledala Betko tako blizu, da sem jo klicala in hotela k njej. Vsa gola je bila in njeni prekrasni lasje so kakor zlati slap žareli v svetlobi požara