Nauk v branji v srednjeni in višjem razredu Ijudskili šol. (Dalje.) Do zdaj smo govorili od težav, ki otroka zaderžujejo, da na zapopadek ne porajta, kakoršnih je treba iskati pri otroku samem. Prestopimo se zdaj na takšne, kakoršne so večkrat v reči sami. Tukaj razločujemo tvarino in obliko. Tvarina sama po sebi se ležko razume, če: 1. ima kaj lakšnega v sebi, kar si otrok po svoji navadi ne more poočitati; 2. če presega otročjo patnet; 3. če je nasproti lemu, kakor si otrok reči doinišljuje. Poglejmo vsako teh rečt bolj na tanko. Nektere vaje v branji popisujejo in govore od reči, rastlin, žival, krajev, šeg in navad, kakoršnih otroci ne poznajo, in kar si tudi poočitati ne morejo. Take vaje ne bodo otrok mikale, ako se reč od ktere se bere, v podobi ne pokaže, ali pa kadar govorimo od ptujih šeg in navad, ako jih domačim ne primerjamo. Če se ne more otrokom branje poočitati, je bolje, da se nič ne govori. To velja tudi pri zemljopisju, če ni dotičnih obrazov. Drugače pa je to, kadar se govon od žival, kako de žive, kaj de človeku koristijo i. t. d. Po naših berilih vendar v tej reči ni ravno veliko težav. Xektere vaje so pa takšne, da jih otrok ne more razumeti, da presežejo tedaj njegov razum. Takšno branje bi bilo post., če bi se Ijudske naprave m vredbe v obče premišIjevale, kadar bi se govorilo od dolžnost, pregovorov, izrek,— večkrat pa tudi, če se med povesti in popisovanje vpletajo vsake baže premišljevanja. Otroci, ki bero take reči, morajo itneti že bolj zrelo pamet, kakor je pri njih navada. Kadar učenik pusti takšne vaje brati, naj tako ravna, da bo posamezne posnete (abstraktne) stavke pojasnil z izgledi, kakoršni so v življenju , in to naj pa potein na obcno prenese. Ko bi p. hotel otrokom dopovedati, kaj dajeljudovlada, samovlada, vstavna vlada, bo moral rabiti doniače prilike, da bo poteni otrokom mogel abstrakten zapopadek razjasniti. Ko bi učenik otrokom razlagal pregovor: ^Lenoba je mati vse hudobije", bi malo opravil, ko bi tukaj začel opraševati, kaj je lenoba, kaj hudobija, zakaj se lenoba imenuje raati vse lmdobije. Bolje bi bilo, ko bi prašal, kako imenujemo tistega človeka, ki rad brez dela pohaja, kteremu se nad vsakira deloin stoži i. t. d. Potem še le pride občno premišljevanje. Ravno (ako p. ^Ljubezen vse preterpi, vse zlajša" i. t. d. Tako bi se pri otrocih veselje zbudilo, in nekaj bi se že pripomoglo, da bi se splošno razumelo. Sicer je pa skoraj boljše, take vaje izpuščati. Taka vaja v branju se mi je zdela v I. nemškem berilu: ,,I)er heilige Martin", ktero javalne otroci, ceravno rojeni XTemci razumejo. Sploh se tukaj učitelj pregreši, ako se prave stopinje ne derži, od lahkega precej na težko prestopi, pa hoče da bi majhni otroci kaj takšnega razuineli, kar je že nekoliko odraščenim težko razumeti. Učitelj ne sme nikoli, pa tudi pri branju ne pozabiti, kakšne ljudi ima pred sabo. Ako se otrokom pretežke vaje v branju nakladajo, ne bodo tvarine razumevali, pa tudi kasneji ne urno brali. Povedano je že bilo enkrat v tem listu, zakaj da se pesmi ne smejo pretresovati; pristavljamo pa še to , če je p. otrokom letosi ena reč nerazumljiva, jo bodo drugo leto lahko razuraeli, da jih bo le učenik na to napeljal. Otrok hoče, da to, kar bere, ludi občuti. Ni mu še zadosti, da branje le razume, ampak on si rad kaj domišljuje in se s svojim sercom (nagnjenjem) vdeležuje. Xe more zapopasti, kako resnobno je vsakdanje življenje. Reči in zgodbe , ki ga obdajajo, douiišljuje si vse drugače, kakor so v resnici, tedaj je njegov svet poln čudnih reči. *) Tedaj tako z veseljem poslušačtidapolne pripovesti, pravljice, basni , legende ali svete povesti. Tatn opazuje osodo blagih in dobrili ljudi, se vojskuje z nedolžnostjo zoper pregrehe, se poteguje za blage značaje, se spodbuja nad stanovitnostjo in vdauostjo v voljo božjo, nad zvestobo pa jih mravlje spreletujejo viditi, kako hudobnega poslednjič pravična osoda zadene. To pa ni samo pri malih, ampak ves čas, dokler v šolo hodijo, večidel pri tem ostane, in tudi potlej ne rnine, ako nepotrebna ali neprevidna oiiiika, priprostega duha ne prežene. (D«ije pnh.) *) Ali nam ne svedočijo tega pervi izdelki človcškega uma: pravljice in druge čudne zgodbe, ktere je človeštvo v dobi svoje mladosti spisalo ! Pit.