TAKO JE BILO
Letos sem prvič preživela del počitnic v koloni ji. V Zambrati jo nisem šla preveč rada. Nisem poznala ne kraja in ne življenja v koloniji. Že v Avtobusu pa sero videla, da sem prišla med mlade in vesele ljudi. Poza-bila sem na tesnobo in se takoj vključila v prijeten pogovor. In potem je hil vsak nov dan zame posebno doživetje. Življenje v koloniji je bilo pestro polno zabave, športa in prijetne razigranosti.
Zjutraj nas je zbudilo toplo sonce, žvrgolenje ptic in petje škržatov. Pri jutranji telovadbi smo se vedno pošteno razgibali, po zajtrku pa smopospravilisobe. Vse jemoralobitinasvojihmestih. Potempa! Naj-raje smo vedno odšli na plažo. Sonce, topla voda in vesela družba — vse to nas je družilo in mislim, da smo pri tem res vsi pozabili na šolske klopi. Mnogo smo plavali, nagajali drug dnigemu in vedno neradi prišli 12 vode.
Poleosihi smo imeli nekaj počitka. V sobi je bilo prijetno hladno. Po-sedali smo po posteljah in se sproščeno pogovarjali. Sklepali smo prija-Toljs«va in včasih tudi kaj zapeli. Potem smo zopet odšli proti morju. Tedaj nittlo več tako vroče,zato nam je biloše lepše. In ko je sonceza-hajalo, smo pogosto kar utrujeni odšli proti domu. Po večerji smo več-krat poslušali plošče in včasih ob prijetni glasbi celo zaplesali. Bilo nam je res lepo.
Nekajkrat so naše dneve v koloniji popestrili izleti v bližnjo okolico ali pa družabni večeri.
Dnevi so prehitro tekli in že je bilo konec prijetnih počitnic. Kar budo mi je bilo, ko smo se zadnji dan poslavljali. Sklenili smo, da se bomo ob letu zopet srečali v Zambratiji. Verjamem, da bo res tako in Aega si zelo želim.                                      POLONCA SUŠIN 8.č
OŠ Ketteja in Murna