Naše veselje Štev. 6. Priloga „Slov. gospodarja" za deco. *t>- c a»r. Letnik II. Ljubi dom. Miha in Tine sta bila sinova revnih kmečkih staršev. Kakor hitro sta mogla kaj delati, sta morala pomagati staršem pri vsakdanjem kmečkem delu. To sta pa tudi rada storila, ker sta ljubila svoje starše in ker sta zgodaj prišla do spoznanja, da »brez dela ni jela«. Kmetija pa je bila le majhna. Za silo se je dalo živeti, če jo bila količkaj dobra letina, drugače pa je tesna predla Povedali so jima tudi, kakšno je mestno življenje, polno veselja in zabave. Na to zadnje fanta nista mislila, ampak zaslu-žek ju je mikal. Torej sta sklenila iti v mesto v tovarno. Prijatelj jima je preskrbel službo pri strojih, katero sta lahko opravljala tudi brez posebnega znanja. Tako ju torej vidimo, da stojita lepega jutra pred tovarno, jj kateri sta hotela delati, ' in v takih slabih letih sta oče in mati s strahom premišljevala, kako bo mogoče vsem vkup prebiti hudo zimo ter plačati vse to, kar je bilo potrebno tudi v kmečki hiši, čeprav so zahteve majhne. Ko sta Miha in Tine dorastla in ko sta postala krepka in postavna mladeniča, za njiju kmalu doma ni bilo dovolj dela. Tisto delo bi bila lahko opravila oče in mati kar sama. Fanta sta hodila često kam drugam na delo, ali zaslužek je bil le majhen. Dostikrat sta premišljevala, kaj bi ukrenila, da bii na eni strani staršem pomagala, da bi pa tudi pri kmetiji kaj popravila in razširila. Vse premalo in pretesno se jima jo zdelo v domači hiši. Tovariši so jima večkrat pravili, kako dobro se zasluži v mestu v tovarni, da si je tam mogoče kaj prihraniti. Delo se je začelo, ali to delo jima ni nič kaj ugajalo. Biti ves dan priklenjen na svoje mesto v.zaduhli dvorani, polni ropota in šuma, to je bilo za naša dva fanta strašno hudo. Bila sta navajena dela na prostem, y svežem zraku. Tudi druge prilike jima niso ugajale. Zaslužek je še bil, res, ali izdatki za hrano, stanovanje in druge potrebščine pa tudi niso bili majhni. Glodala sta na vsak dinar in sta varčevala na vse mogoče načine, pa prihranki so rastli prav počasi. Fanta sta postala čisto malodušna. Ob nedeljah popoldne sta rada sedela zunaj mesta ob železniških tračnicah, pa sta si mislila, kako lepo bi bilo, če bi mogla po njih proti domu. Hrepenenje po domu jima jo rastlo v srcih, mestni čar jima tega hrepenenja ni mogel zatreti. Lepega dne sta stala na mestnem ko-lodvoru in sta se popeljala baš po tistih tračnicah, katere sta si tolikokrat ogledovala, proti dragemu domu. Kako lop se jima je zdel dom, čeprav je bil revbn doma. Nikoli več se jima ni zahotelo po delu v mestu. Če jima je kdo o tem govoril, sta se molče pogledala, kakor da bi hotela reči: »Midva že veva, kako je.« Vedno 'težje se jima J© 'dozdevalo delo v prašna tovarni in kaj je bil konec? in preprost'. Tudi oče in mati sta Tiila zadovoljna, da sta imela oba sina iopet Kako se obvarujemo strele. Z vročimi poletnimi dnevi začenja tudi doba neviht. Gotovo bomo lvnalu či-tali po časnikih, kako je tu ali tam strela udarila v hišo, v gospodarsko ooslpp-je itd., da, vsako leto niti ne manjka vesti, da je strela ubila kakega človeka. Kako zavarujemo proti streli poslopja, to vemo, saj vidimo skoro na vsaki količkaj višji stavbi enega ali več strelovodov. Ce so torej strelovodi pravilno nameščeni, če so z zemljo dobro zvezani, tedaj je dotično poslopja varno. Kako pa je s človekom? On no more nositi strelovoda s seboj. Kaj pa naj ukrene? Da se more človek zavarovati proti nezgodi, ki ga lahko doleti radi strele, je nastalo tekom časa več pravil. Poglejmo si jih, da jih boste mogli izkoristit,'! Stara strelovarovalno pravilo prav!1; Pred hrasti beži, pod bukev lezi! Dejstvo je, da udain strela rajši v hraste kakor v bukve. Zato pa ne postavite se pri nevihti pod hrast. Cei se že mora- mo postavit, pod kako drevo, potem ne smemo stati tik ob deblu, ampak pod vnanjimi vejami, ker zdrkne strela ob deblu v zemljo. Ne hodi pa pod drevesa, ki stoje osamljena na kaki ravnini. Tudi ni dobro postajati v bližini visokih poslopij. Voda in kovina privlačujeta strelo. Zato se ne smemo postaviti ob strešni žleb, po katerem odtoka deževnica. Izogibajmo se tudi brzojavnih drogov in železniških tračnic! V hiši ne hodimo blizu radio-apara-tov, telefonov in vodovodnih cevi. Ni-ti pri peči ni varno mesto, ker lahko najde strela svojo pot skozi dimnik. Najvarnejše mesto je sredi »obe, pri čemer mora hiti v »olji vsaj eno okno odprto, da lahko odhajajo plini, če bi' že strela udarila v hišo in sobo, ker se drugače ljudje lahko zadušijo. Pii ravnanju po teh pravilih pa ne smemo biiti prebojazljivi in ne premalenkostni. Pogum spada med najboljša obvarovalna sredstva. Zanimive stvari. in je prišel do tehle podatkov: Mož, star Neki učeni mož na Dunaju je izraču- 72 let, je od tega časa prespal 23 ltt in i nal človeško življenjsko udejstvovanje mesece. Delal je 10 lot 8 mesecev, jedel pa (5 let 2 meseca. (5 le! je potoval po svetu, 4 leta je bil bolan, z oblačenjem, kopanjem, umivanjem in drugim je prebil 2 leti. Seveda vse to ni mišljeno skupno tako, da bi bil n. pr. spal 23 let 4 mesece zaporedoma, ampak učenjak je seštel dolgost poedinih noči, katere je dotičnik tekom svojega življenja prespal. Za ostale podatke je delal slično. Zanimiv je račun pa le, ker vidimo, koliko časa odvzamejo človeku razna opravila. 2. Pred kakimi 200 leti so imeli še jako čudne ure. Neki plemenitaš je imel n. pr. veliko uro na okrogli mizi. V sredini sta bila pritrjena oba kazalca, namesto številk pa so bile v mizi vdolbine, v katerih so se nahajale razne dišave. Če je liotel posestnik te ure ponoči vedeti, ko- liko je ura, je poiskal v temi z roko ka« zalca in najbližjo vdolbino. Iz nje je vzel dišavo, jo je nesel v usta in je z jezikom določil, da je bila ura n. pr. 10 minut za cimetom, ali 5 minut pred poprom. Ker je vedel, namesto katere številke je bi) v vdolbini cimet, poper itd., je lahko določil čas. Precej zamudno iskanje, kaj ne! 3. Valoni, ki prebivajo v Srednji Angliji, imajo svoj lastni jezik, pa tudi zanimiv način štetja. Do 10 štejejo kakor mi, za 11 pravijo Valoni ena-in-deset, za 12 pa dve-in-deset, od 13 do 15 štejejo kakor mi, dalje pa ena-in-petnajst, dve-in-pet-najst, in tako do 20. Za 40 pravijo »dva-dvajset« in štejejo potem: ena-dva-dvaj-set, dve-dva-dajset itd. Čudno, ne? Kres. Visok smo zakurili kres, naj višji v našem je kra.j i; kdor hoče, pa skače naj črez, sede mi gledamo ga raji. 2. Oj, kresna noč, prijazna noč, najlepša ti si v dolgem leti, na jasnem nebu zvezd tisoč .prijazno tihi zemlji sveti. 3. Čuj, božji volek se glasi, kresnica sveti v rosni travi; prijetno tudi zadoni ti večkrat žabji zbor v daljavi. 4. Uživajmo lepi, srečni čas, mladost slovo bo skoro vzela; oh, skoro pride zimski mraz, in starost pride nevesela. J. Stritar. Za smeh. j. »Kaj pa ti tu delajo?« »Tečejo za tekmo.« »Čemu?« »Kdor pride prvi, dobi nagrado.« »Čemu pa tečejo potem oni drugi za u jim?« »?« 2. Mati odpotuje za par dni. Svojim