Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
Letna inozemstvo	Lir.	30.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
u	
	jjflf
m
Leto XXXIV. - Štev. 47 (1731)
Gorica - četrtek, 9. decembra 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Ini bMkitremitliiMalnrinikdralb Mova v|a(|a vpr|nn »fari nrnhlpmi
Z našo kulturno zgodovino so najtesneje nah, ker ji celjska, njena nekdanja last, ni	™	B	Vfl	I	I	U	«UI	I	M I	M	I	lili
Hmžhe. nravim Mo- hotela fepa nanraviti linHip crv r»r»	•••••'
Z našo kulturno zgodovino so najtesneje povezane Mohorjeve družbe, pravim Mohorjeve družbe, ker jih sedaj imamo tri: v Celovcu, v Gorici in v Celju. Do konca prve svetovne vojne smo imeli samo eno in sicer v Celovcu, ki si je od tam osvojila celoten slovenski narodni prostor. Po prvi svetovni vojni pa so se zaradi novih razmer pojavile tri Mohorjeve družbe: v Celovcu je ostala matica, ki pa je služila le koroškim rojakom; v Celju je po prvi svetovni vojni nastala Celovška Mohorjeva družba, ki je služila Slovencem v Jugoslaviji; v Gorici se je za potrebe rojakov na Primorskem ustanovila Goriška Mohorjeva družba. Tako je ostalo tudi po drugi svetovni vojni.
Vsaka izmed omenjenih družb ima svoje lepe, manj lepe in tudi tragične trenutke.
CELOVŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Celovška matica je prvi tak trenutek doživela leta 1859. Prve knjige je med slovensko ljudstvo poslala leta 1852. Takrat je bila Društvo sv. Mohorja. Po sedmih letih so bili na tem, da društvo ukinejo, ker je imelo samo 263 udov. Pred nevarnostjo so jo rešili tako, da so društvo preosnovali v Družbo sv. Mohorja in jo postavili pod pokroviteljstvo celovškega škofa kot bratovščino. Tako preosnovana je Družba poslala v svet svoje prve knjige leta 1860. Poteza je bila posrečena, saj je od takrat dalje število udov iz leta v leto raslo, da je doseglo višek leta 1918, ko je bilo mohorjanov 90.512 raztresenih po vsem slovenskem ozemlju.
KRIŽEV POT CELJSKE MOHORJEVE DRUŽBE
Leta 1919 je nastopila druga huda preizkušnja: zaradi novih državnih meja knjige iz Avstrije niso mogle v Jugoslavijo in ne v Italijo. V Sloveniji se je Družba rešila tako, da so najprej na Prevaljah, nato v Celju začeli izdajati lastne knjige za ude v Sloveniji. Seveda je število padlo; leta 1921 jih je bilo le še 43.608. Pozneje se je število članov v Sloveniji nekako ustalilo pri številu 45.000. Leta 1940, zadnje leto pred Hitlerjevo zasedbo, jih je pa bilo le še 40.000.
Naslednje leto je prišla za Celjsko Mohorjevo družbo nova huda preizkušnja, ko je aprila 1941 Hitler zasedel Štajersko. Nemci so zaplenili Mohorjevo družbo in vse njene prostore. Knjige so odpeljali v tovarno za star papir. Zdelo se je, da je Mohorjeve v Sloveniji konec. Toda rešila se je v Ljubljano, kjer je med vojno izdajala vsako leto samo koledar in še kako knjigo.
Po vojni maja 1945, ko je zmagala revolucija, je nova oblast pometla z vsem, kar je bilo starega. Vse je kazalo, da bo ukinila tudi Mohorjevo družbo. Slišal sem, da sta v tistem času rešila Mohorjevo družbo pisatelj F. S. Finžgar in Prežihov Vo-ranc (Lovro Kuhar). Ta dva sta se zavzela pri ljubljanski vladi, da Mohorjeve družbe ni ukinila. Stane Kovač je v orisu »130 let Mohorjeve družbe« o Prežihovem Vorancu dejal: »Lahko rečemo, da je prav on dosegel, naj Mohorjeva družba dela naprej. Ob osvoboditvi le nismo znali dovolj presoditi njenega velikega narodno-kultumega dela in ji pustiti tiskarne in upravne stavbe.«
Vendar se je Mohorjeva kot izdajateljica knjig znašla v čisto novem položaju. Partijska oblast je hotela imeti pod svojo kontrolo vse, kar se je tiskalo. Zato so tudi Mohorjevo preuredili tako, da so ustanovili zadrugo Mohorjeva tiskarna, ki je tiskala knjige, ostala je le Mohorjeva kot bratovščina za izdajanje knjig.
Tiskarna je postala državno gospodarsko podjetje, ki je pri njem Mohorjeva tiskala svoje knjige. Kmalu se je pa začelo dogajati, da je tiskarna bojkotirala tiskanje Mohorjevih knjig. Bili smo v petdesetih letih, ko je v Jugoslaviji vladal stalinizem, ki je bil v Sloveniji najhujši. V tem času (1955) se je Mohorjeva iz bratovščine spremenila v založniško podjetje z nazivom »Mohorjeva družba v Celju«. Svoje knjige je morala pogosto tiskati v drugih tiskar-
nah, ker ji celjska, njena nekdanja last, ni hotela tega napraviti. Ljudje so takoj po vojni radi segali po mohorjevkah. Tako so leta 1954 imeli 60.000 udov. Višek so dosegli naslednje leto, ko so imeil kar 70.000 naročnikov. Pozneje je število udov nihalo iz leta v leto, vendar je skoro stalno upadalo do letos, ko se je priglasilo le še
38.000	članov.
SVOJSKA KRIZA SEDANJE
MOHORJEVE DRUŽBE V SLOVENIJI
Vemo, da ljudje vedno manj berejo in da je kriza branja zajela vse dežele. Vendar ima kriza naročnikov pri Celjski Mohorjevi družbi tudi svojske vzroke.
Ti so predvsem nezaupanje do Mohorjeve družbe in nezadovoljstvo z njenimi knjigami. Nezaupanje izhaja iz dejstva, da je Mohorjeva vedno bolj »režimska« ustanova, nezadovoljstvo pa iz dejstva, da so njene publikacije iz leta v leto manj primerne za mohorjeve bralce.
Človek ima vtis, da je Mohorjeva družba v Sloveniji zašla v najglobljo krizo v svoji 130-letni zgodovini, če so v preteklosti ogrožali njen obstoj zunanji dejavniki in finančne krize, je sedaj kriza zašla v njeno notranje tkivo, zajedla se je kakor rak v njeno samo bistvo, namreč v njeno poslanstvo, kakor so ga začrtali njeni prvi ustanovitelji, ki so v razglasu zapisali: »Naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo izobraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom podžigati...« (Slovenska Bčela). Leta 1923 pa so zapisali: »Kakor je Družba skrbno gojila v ljudski duši z versko in nabožno knjigo krščansko zavest, takisto je skušala odkriti na preprost način ljudstvu potrebno vedo in znanost...«
ŠKODLJIVA IN NEVARNA PREUSMERITEV
In sedanja Mohorjeva družba v Sloveniji? Vse kaže, da postaja nezvesta temu svojemu prvenstvenemu poklicu. Vsebina njenih publikacij vedno manj odgovarja njenemu prvotnemu namenu. To je posebno vidno od leta 1970 dalje, ko je bil po večletnih prizadevanjih in pripravah v prostorih Teološke fakultete v Ljubljani občni zbor Mohorjeve družbe, ki je od založniškega podjetja prešla spet v obliko društva.
Na tem občnem zboru je bil izvoljen nov odbor, predsednik ožjega odbora pa je postal škof dr. Vekoslav Grmič. Mohorjeva družba si je s tem desetletjem postavila za cilj, da mora pomagati graditi socializem. To odseva iz njenih publikacij zadnjega desetletja in posebno iz njenih koledarjev. To preusmeritev so začutili poverjeniki-duhov-niki in zlasti še verni bralci. Vedno bolj se je krčilo število udov, da je padlo na letošnjih 38.000. Verni naročniki so namreč mnenja, da je socializma vsepovsod dovolj in preveč, zato ni potrebno, da bi še Mohorjeva nosila vodo v mlin.
Uredniški odbor se je tega zavedal, zato je 24. novembra sklical nov občni zbor. Na njem naj bi preverili stanje Mohorjeve družbe. Občni zbor je bil sklican v Cankarjevem domu. Zakaj prav v tej hiši? Zakaj je oblast ponudila Mohorjevi družbi to svoje kulturno svetišče? Verjetno zato, ker je hotela dati priznanje, da hodi po pravih poteh v socializem.
Pri volitvah novega odbora je prišlo do neprilike, ki je organizatorji niso predvideli: poleg uradne odborove liste se je namreč pojavila neuradna opozicijska lista. Ta je pri tajnih volitvah dobila en glas več kot uradna. Ob tem presenečenju so se organizatorji znašli tako, da so volitve razglasili za neveljavne, češ da niso vsi volili. Pri ponovnih volitvah je uradna lista dobila en glas več kot opozicijska. Pri tem velja omeniti še to, da je ljubljanska televizija posvetila občnemu zboru toliko pozornosti kot jo običajno posveča uradnim partijskim manifestacijam.
Kaj bo sedaj z Mohorjevo? Tega nihče ne ve. Gotovo pa je to najtežja kriza v njenem obstoju, ker so vzroki v njej sami in ne v zunanjih okoliščinah.
K. H.
V sredo 1. decembra je poverjeni ministrski predsednik senator Amintore Fanfani v popoldanskih urah predstavil svojo vlado predsedniku republike Pertiniju na Kvirinalu, čemur je sledila zaprisega novih ministrov. Teh je 27. Trinajst je de. mokristjanov, 8 socialistov, 4 so socialdemokrati, 2 pa liberalca. Tako se je relativno v kratkem času zaključila ta vladna kriza. Spadolini je odstopil 11. novembra, tri tedne nato je imela Italija spet vlado, ki je že 43. v povojnem času, za Fanfa-nija pa je to peta vlada, ki ji načeluje.
TRDOŽIV POLITIK
Fanfani je brez dvoma eden najbolj pomembnih demokrščamskih politikov. Danes je star 74 let. V vladno palačo se vrača skoraj po 20 letih. Zapustil jo je namreč 16. maja 1963. Od leta 1954 do 1963 je bil kar štirikrat ministrski predsednik. Prvič je vladal le 13 dni, od 18. do 30. januarja 1954; drugič se je obdržal na oblasti sedem mesecev: od 1. julija 1958 do 26. januarja 1959; tretjič je bil bolj uspešen: predsednikoval je kar poldrugo leto in si-ser od julija 1960 do februarja 1962; nato je nasledil samega sebe v naslednji vladi in bil predsednik slabih 15 mesecev.
Poleg štirikratnega predsedništva vlade je bil Fanfani večkrat tudi minister za delo, kmetijstvo, za notranje in zunanje zadeve, enkrat celo predsednik generalne skupščine Združenih narodov v New Yor-ku. Tudi znotraj svoje stranke je dosegel pomembne položaje. Dvakrat je bil njen generalni tajnik. Ko je bil drugič tajnik DC (1973-1975), se je z vso težo zavzel za odpravo zakona o razporoki. Kot znano v tem ni uspel, saj so na referendumu zmagali pristaši razporoke.
Zaradi tega neuspeha so mnogi mislili, da je šla Fanfanijeva zvezda v zaton, a so se močno ušteli. Fanfani se je vrnil, bil
v zadnjih treh zakonodajnih dobah predsednik senata in sedaj postal ponovno še predsednik vlade. Naj še omenimo, da je v šestdesetih letih s svojo prvo vlado odprl vrata levemu centru. Trikrat je tudi kandidiral za predsednika republike, a vsakič brez uspeha. Pravijo, da pa na to še vedno misli.
Po poklicu je profesor ekonomske zgodovine, doma iz Toskane, po krvi Kala-brijec, po značaju svojeglav in vztrajen v svojih pogledih. Zato je imel vedno veliko občudovalcev in pristašev, pa prav tako izredno veliko nasprotnikov. In še danes je tako.
Novi glavni tajnik DC De Mita, ki mu je v kratkem času uspelo dati stranki nov obraz in novega poleta, je ob zadnji vladni krizi bil mnenja, da sedanje razmere v državi zahtevajo pri vodstvu vlade odločnega človeka. In ker se je Fanfani vedno s tem odlikoval, je izbira padla prav nanj in samo nanj. Sedaj, ko je kriza mimo, pa vendar vsi s Fanfanijem niso čisto zadovoljni. Razočaral jih je v načinu, kako je vladno krizo rešil.
Ko je sestavil prvo programsko besedilo nove vlade, je bilo to besedilo zelo odločno formulirano in ije napovedovalo stroge ukrepe. Po dolgotrajnem pogajanju s socialisti in socialdemokrati je od besedne ostrosti ostalo kaj malo. Namesto tega so se pojavile medle besede, ki so prav malo obetavne, saj lse težkih gospodarskih vprašanj ne more reševati z dvoumnimi stavki. Kompromisne rešitve ne vodijo nikamor.
In potem izbira ministrov! Tudi tu Fanfani ni mogel uveljaviti svoje volje, temveč se je moral zateči k pogajanjem med strankami in še posebej med strujami lastne stranke. Edino, v čemer je bil trden in je uspel, je bila izločitev veljakov stare garde kot so Andreotti, Donat-Cat-tin, Gava, Bisaglia. Upošteval je zahtevo
Polom kolektivnega kmetijstva v Sovjetski zvezi
Kolektivno kmetijstvo v Sovjetski zvezi je doživelo popoln neuspeh. Najlepši dokaz je vsakoletno kupovanje žita v »kapitalističnih« državah, še zlasti v Severni Ameriki, če hočemo razumeti, kako je do tega prišlo, moramo poseči daleč nazaj, vse do oktobrske revolucije leta 1917.
V letih komunistične revolucije in temu sledeče državljanske vojne si boljševiki niso upali izvesti svojega prvotnega načrta kolektivizacije zemlje, da ne bi zgubili zaupanja, bolje rečeno vsaj dobrohotne nevtralnosti kmečkega sloja. Kolektivizacija zemlje s silo se je pričela mnogo pozneje okrog leta 1930. Povod je bil pasiven odpor kmeta. Komunistični režim, ki ni nikoli užival simpatije, ni bil v stanju zbrati dovolj poljskih pridelkov za prehrano mest in industrijskih centrov, ki so bili glavna opora režima.
Kolektivizacija zemlje je bila povod za dramatičen padec produkcije in leta 1922 je prišlo do silne lakote v Rusiji. V nekaterih pokrajinah je prišlo do prave državljanske vojne, ki so jo boljševiki zatrli z aretacijami in konfinacijami upornega podeželja. Aktivni odpor kmetov je bil zatrt leta 1933, pasivni odpor kmečkih delavcev pa traja do današnjih dni.
Osrednja oblast je organizirala velikanske državne kolhoze, v katerih so morali delati vsi ljudje s podeželja. Država je pustila za zasebno uporabo delavcem kolhozov le 6% zemlje okoli vasi. Povprečna plača delavca na kolhozu je bila 1 kg žita za dan dela v kolhozu, torej povprečno 250 kg na leto. Delavci v kolhozih — 40% vsega delavnega ljudstva — niso imeli do leta 1950 socialnega zavarovanja. Pri tej revni plači je bila tudi storilnost kolhozov temu primerna. Sabotirali so delo, kjer so mogli. Politkomisarji so nadzirali
setev in žetev in dodeljevali hude kazni delavcem zaradi odsotnosti in nemarnosti pri delu. Od tega, kar so delavci zaslužili na delu v kolhozih, ni mogla živeti družina. Zato so tem skrbneje obdelovali njivice, ki so bile njihova last. Na teh 6% zasebne zemlje je bilo pridelanih (po statistikah leta 1937) 52,1% krompirja in zelenjave, 56,6% sadja, 70,9% mesa in 71,4% mleka. Razumljivo je, da so si hoteli delavci na vse načine prisvojiti čim več zemlje za privatno uporabo. Politkomisarji so bili nemočni pri odpravljanju takih pojavov.
Težave s prehrano je še povečalo veliko socialno nasprotstvo. Od leta 1953 naprej je bila država prisiljena izdati številne kmetijske reforme, vedno znova popravljene, do današnjih dni. Državne naložbe za modernizacijo poljedelstva so dosegla leta 1970 25% vseh finančnih sredstev, leta 1976 pa celo 34%. Od leta 1966 je zagotovljen delavcem kolhozov minimalni dohodek in boljše socialno zavarovanje.
Od držav vzhodnega bloka je Madžarska edina država, v kateri kolektivizacija poljedelstva ni povzročila padca produkcije, temveč nasprotno hitri napredek. Državni sektor predstavlja samo 11% zemlje, ki so jo vzeli veleposestnikom, ostalo so zadruge. Po vstopu v zadrugo so kmetje dobili državno odškodnino za svojo zemljo, njih stavbe in orodje. Torej niso imeli vzroka poklati živine. Poleg tega niso bili samo plačani za svoje delo v zadrugah, temveč so še dobivali do leta 1970 neke vrste rento, sorazmerno vrednosti zemlje, ki so jo dali zadrugi. In kar je pri tem najbolj zanimivo, male privatne kmetije (jih je od 5 do 6%) uživajo vso pomoč zadrug in državnih podjetij.
V. S.
tajnika De Mita, naj članov političnega odbora DC ne sprejme na listo.
STARI IN NOVI OBRAZI
Krščanski demokrati imajo dva ministra manj, so pa ponovno dobili ministrskega predsednika. Obdržali so tudi vsa ključna ministrstva: zunanje zadeve {E. Colombo), notranje zadeve (Rognoni), pravosodje (Da-rida) in ministrstvo za državni zaklad, kjer je Andreatto zamenjal 39-letni Gio-vanni Goria, do sedaj podtajnik pri proračunskem ministrstvu in eden najzvestejših sodelavcev De Mite. DC je pridobila tudi pomembni položaj ministra za proračun, kjer je republikanca La Malfo za-menjal dosedanji minister za prosveta Gui-do Bodrato. Tega je nasledila Franca Fal-cucci, edina ženska v vladi, ki pa je bila že 8 let podtajnica v ministrstvu za šolstvo. Tudi pomembno in odgovorno ministrstvo za delo in socialno skrbstvo je prešlo v demokrščanske roke. Vincenzo Scotti je zamenjal' socialdemokrata Di Giesija.
Vlado sta zapustila oba gospodarska ministra, ki sta s svojim pričkanjem nemalo pripomogla k padcu Spadolinijeve vlade: krščanski demokrat Andreatta in socialist Formica. Slednjega je na položaju finančnega ministra zamenjal France-sco Forte, ki je doslej vodil v socialistični stranki gospodarsko sekcijo. Socialisti so obdržali obrambno ministrstvo (Lagorio) in ministrstvo za državne soudeležbe (De Michelis). Začudila je izločitev ministra brez listnice za civilno zaščito Zamberlet-tija, ki si je zaradi svojega uspešnega delovanja na od potresa prizadetih področjih pridobil velik ugled. Nadomestil ga je drug Furlan, socialistični poslanec za videmsko področje Loris Fortuna, ki je svoj čas postal znan kot predlagatelj zakona o razporoki, je pa tudi predložil v parlamentu zakonski osnutek PSI o globalni zaščiti Slovencev v Italiji.
IZGLEDI ZA NOVO VLADO
NISO NAJBOLJ ROŽNATI
Sedanja vlada naj bi po mnenju nekaterih trajala do konca zakonodajne dobe, to je do srede leta 1984. Tudi njen program je dolgoročno sestavljen, saj govori celo o stopnji inflacije za leto 1984. In vendar, le malokdo verjame, da bo vlada obstala poldrugo loto. To pa zato, ker njen program ne vsebuje jasnih smernic, ministri pa so bili bolj izbrani pod političnim kot pa strokovnim vidikom.
Nova vlada se bo morala takoj spoprijeti s finančnim zakonom. Treba ga bo odobriti, prej pa predložiti vladne popravke. Spadolinijeva vlada je padla prav zaradi nasprotujočih si stališč med demokristjani in socialisti v zvezi s temi popravki. Ali je verjeti, da sta sedaj obe stranki v stališčih o popravkih dosegli soglasnost?
Druga žgoča zadeva je premična lestvica draginjske doklade, o kateri je Fanfani-jev programski dokument zelo meglen. Spadolini je svoj čas dejal, da bo vlada predložila svoj osnutek, če se sindikati in delodajalci ne sporazumejo do 30. novembra. Ta datum je že mimo, Spadolinija ni več, delodajalci pa se nočejo pogajati. Kaj bo storila Fanfanijeva vlada? Demokristjani so za to, da vlada sestavi svoj osnutek in ga vsili obojim, socialisti so pa proti temu in vztrajajo na posredovanju med sprtima stranema.
Če bode vladni zavezniki v prihodnjih tednih kos tema nujnima zadevama, pa se že bližajo upravne volitve prihodnjo spomlad, ko bo šlo na volitve okrog 10 milijonov Italijanov. Bodo tedaj vladne stranke še enotne, ali pa bodo skušale druga drugo nadkriliti in iskati potem lastne interese? če se zgodi slednje, bo zavezništva kmalu konec in nova kriza bo spet postala neizbežna.
Zato pri vseh najboljših željah nismo preveč prepričani, da bo nova vlada dosti uspešnejša kot prejšnje. Radi bi se motili, a osnove, iz katerih je zrastla in interesi strank, ki jo pogojujejo, ji ne dajo tiste trdnosti, ki si jo vsi želimo. J. K.
nm im Tm
Molitev v družini
Pred enim letom, na praznik Kristusa Kralja 22. novembra 1981 je papež Janez Pavel II. podpisal apostolsko pismo o družini »Familiaris consortio«. To pismo je sad tako škofovske sinode, ki je zasedala v Rimu od 26. septembra do 25. oktobra 1980, kot tudi papeževega osebnega študija in premišljevanja o tem nadvse perečem in pomembnem vprašanju posameznika, družinskih skupnosti, družbe in Cerkve.
Apostolsko pismo »Familiaris consortio«, ki v slovenskem prevodu obsega 80 strani, ima poleg uvodnega dela še štiri bolj ali manj obsežna poglavja: svetloba in sence današnje družbe, zakon in družina v božjem načrtu, naloge krščanske družine in družinska pastorala.
Ob koncu tretjega poglavja govori papež o krščanski družini kot občestvu v pogovoru z Bogom in posveča nekaj odstavkov molitvi v družini, ki je kot domače svetišče Cerkve.
Med drugim pravi sveti oče takole: »Družinska molitev ima svoje značilnosti. To je skupna molitev moža in žene, staršev in otrok. Skupnost v molitvi je hkrati sad in zahteva tiste skupnosti, tistega občestva, ki kot dar izvira iz zakramentov krsta in zakona. Na člane krščanske družine se na poseben način nanašajo besede, s katerimi Jezus obljublja svojo navzoč-
Dr. Anton Gašparov, general jugoslovanske vojske, profesor na vojnomedicinski fakulteti v Beogradu in ustanovitelj Inštituta za gastraenterologijo je takoj po zadnji vojni delal v vojaški bolnišnici v Petrovaradinu. Iz tega obdobja je nedavno povedal sledeče:
»Za vse je to bil težek čas. Država je bila opustošena, ljudje oropani, naselja porušena. V naši bolnišnici v Petrovaradinu smo imeli težke, nepremične ranjence, ki so bili potrebni intenzivne in neprestane nege, primanjkovalo pa nam je medicinskega osebja. Nekega dne mi je prišlo na misel, da bi znova namestili redovnice, ki so že pred vojno v tej bolnišnici delovale.
S to idejo sem šel k politkomisarju, ki je bil moj dober vojni tovariš. Prijel se je za glavo in vzdihnil: »E, moj Gašparov, bolje bi bilo, da si v vojni padel in da smo te kot junaka pokopali ter se nad teboj razjokali kot da sem dočakal, da blebetaš takšne stvari. Se ne zavedaš, da je to vojaška ustanova?«
Odgovoril sem mu, naj mi preskrbi dovolj medicinskih sester, pa ne bo treba prositi redovnic. Mož je uvidel, da ni izhoda. Pristal je na moj predlog. »Pojdi do njih,« mi je dejal, »toda če se kaj zatakne, boš ti odgovoren. Pokliči jih za tri dni, potem bomo videli...«
Sestre so generalovo vabilo z velikim veseljem sprejele. Z vso zavzetostjo so se vrgle na delo. Zanje ni bilo delovnega časa. Vse se je lesketalo od čistoče. Naše vojaške medicinske sestre so se oddahnile. Celo moj skeptični tovariš komisar je postal zadovoljen...« (Intervju, Beograd, september 1982).
Žalostne številke
Po podatkih Zveznega zavoda za zdravstvo v Jugoslaviji se letno izvrši v Jugoslaviji nad 300.000 registriranih splavov. Še bolj žalostna je ta številka, če se jo primerja, da je v nekaterih krajih Jugoslavije več abortusov kot rojstev. Tako pride v Srbiji na en porod kar 1,4 splava, v Vojvodini pa 1,3.
Slovenija z milijon in 884.000 prebivalcev tma 14.000 splavov letno, čeprav je letni prirastek prebivalcev celo večji kot v Bosni in Hercegovini. Najbolj žalostna slika je na Hrvaškem, kjer pride na sto rojenih otrok kar 75 abortusov. Številka od 1978. leta nenehno raste.
Strokovnjaki na medicinskem področju so zaskrbljeni, ker prihaja do visokega procenta neplodnosti. Za 50% žena, ki ne morejo več roditi, je bilo medicinsko ugotovljeno, je v ozadju krivda na splavu. Poseben problem je prekinjenje nosečnosti v višjih mesecih nosečnosti kot tudi problem pri zelo mladih dekletih, med katerimi ima samo Hrvatska nad tisoč primerov letno. Zaskrbljujoča je tudi številka žena, ki niso nikoli rodile (ali nočejo roditi), medtem ko so se posegu splava podvrgle že večkrat.
(Večerni list, Zagreb 13. 6. 1982)
Slovstvena dela za otroke v Jugoslaviji
Aleksander Tijanič je v listu »Nin« objavil razmišljanje, kaj se nudi otrokom v
nost: Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v katerikoli prošnji, jima bo moj Oče, ki je v nebesih, vse storil. Kajti kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
»Izvirna vsebina takšne družinske molitve je družinsko življenje samo, ki ga družina razumeva v vseh njegovih raznovrstnih položajih kot božji klic in uresničuje kot otroški odgovor na ta klic. Veselje in trpljenje, upanje in žalost, rojstvo in rojstni dnevi, poročne obletnice staršev, poslovitve, odhodi od doma in svidenja, pomembne in daljnosežne odločitve, smrtni primeri v krogu dragih, vse to so mejniki in znamenja, da božja ljubezen posega v zgodovino družine. Vsa ta dogajanja morajo obenem biti povod za zahvaljevanje, za prosilno molitev in za to, da se družina skupno izroča nebeškemu Očetu. V skladu z dostojanstvom in odgovornostjo, ki ji pripadata kot domači Cerkvi, more krščanska družina živeti le s stalno božjo pomočjo. Kdor zanjo prosi Boga ponižno in zaupljivo, temu bo prav gotovo podeljena.«
Ali nam adventni čas, ki nas pripravlja na božič ne nudi dovolj priložnosti za lepo družinsko molitev, čeprav moramo premostiti nešteto težav?
bolnišnica
branje. Navaja med drugim mnenje prof. Ivana Ivica s filozofske fakultete v Beogradu. Ta pravi: »Pri nas prevladuje še vedno pogled preveč usmerjen v preteklost. Zato je nevarno, da bodo naša predvidevanja o prihodnosti napačna, če bomo preteklost preveč poudarjali zaradi preteklosti same, ne da bi je uporabljali za prihodnost. Kakšne modele obnašanja danes ponujamo otrokom? Analiza likov iz njihovih knjig kaže, da jim postavljamo za zled bojevnike oziroma vojake. Lepo in prav, toda manjkajo nam junaki z drugih delovnih in ustvarjalnih področij. Malo je junakov iz duhovne zgodovine, kulture, umetnosti. Naša preteklost je bojevniška, tega ne smemo pozabiti. Namreč ne kaže izključiti možnosti, da utegne kdaj v prihodnosti izbruhniti vojna, pa vendar čaka naše otroke v prihodnosti bržčas delo in ne vojna. Jih pripravljamo na to?«
(Po »Naših razgledih«)
Po nalogu zunanjega ministra Colomba je glavni ravnatelj za izseljenstvo in družbene zadeve Vieri Traxeler sporočil bolgarskemu veleposlaniku v Rimu Venelinu Ko-zevu, da je za italijansko vlado nesprejemljivo kakršno koli povezovanje bolgarskega državljana Antonova, ki je bil aretiran zaradi suma, da je sodeloval pri atentatu na papeža Janeza Pavla II. z aretacijo dveh italijanskih državljanov Paola Farsettija in Gabrielle Trevisin v Bolgariji. Oba sta v zaporu od 26. avgusta letos, obtožena, da sta vohunila, ker sta fotografirala neki star oklepnik blizu bolgarsko-turš-ke meje. Traxeler je veleposlaniku dejal, da je nedopustno pogojevati izpustitev obeh Italijanov v zameno za Antonova. Dodal je še, da je v Italiji sodstvo neodvisno od državnih oblasti in bosta tako preiskava kot proces potekala v okviru popolne zakonitosti, kar bi bilo želeti tudi z bolgarske strani za obtožena italijanska državljana.
Kongres južnotirolske ljudske stranke
V Meranu je imela Južnotirolska ljudska stranka svoj 31. kongres v povojnem času. Udeležilo se ga je 110 delegatov, ki so predstavljali 71.000 vpisanih članov. Kongres je vodil predsednik stranke dr. Sil-vius Magnago, ki je na čelu stranke že 25 let.
Magnago se je ustavil zlasti ob obveznostih, ki jih je sprejela italijanska vlada za rešitev južnotirolskega vprašanja in -nave-del tiste postavke »paketa«, ki se še vedno ne izvajajo. Ponovne in vse preštevilne vladne krize veliko škodijo južnotirolski stvari. S Spadolinijevo vlado je prišlo do konkretnih stikov in je zato njen padec za Južno Tirolsko še posebej obžalovanja vreden. Ce bi bilo treba začeto delo znova začeti, ki bila to nepopravljiva škoda.
Peti pokrajinski Slovenske
Kongres goriške SSk, ki je bil v soboto 4. decembra v Sedejevem domu v Števar-janu, je odprl predsednik pokrajinskega sveta stranke Gradimir Gradnik, ki je najprej pozdravil goste in udeležence, zatem pa nanizal nekaj misli v zvezi s strankinim delovanjem in programom. Poudaril je nenadomestljivo vlogo slovenske stranke zlasti v tem političnem trenutku. Posebej je ta vloga pomembna sedaj, ko se SSk pripravlja na bližnje volitve v prihodnjem letu. Vsekakor mora slovenska stranka iti še nadalje po poti politične samostojnosti in odigrati tisto poslanstvo, ki si ga je zadala ob svojem nastanku.
Nato je na predlog pokrajinskega predsednika prevzel predsedstvo kongresa Mirko Špacapan, ki je dal besedo pokrajinskemu tajniku stranke Marjanu Terpinu. Ta je podal daljše politično poročilo, ki se zaustavlja ob vseh glavnih aspektih strankinega delovanja od zadnjega kongresa, ki je bil leta 1981. Terpin je poudaril predvsem samostojno vlogo naše stranke, ki se kaže v avtonomnem političnem nastopu. Sodelovanje z drugimi demokratičnimi strankami je zlasti v zadnjem dveletju postalo pomemben dejavnik v delovanju Slovenske skupnosti, ki se ne zapira, ampak v enakovrednem sodelovanju z drugimi političnimi partnerji išče izhodišče za predložene cilje. Tajnik SSk je nadalje poudaril vlogo strankine organizacije, tajništva, sveta, sekcij, tiska in vseh občil; dalje vlogo izvoljenih predstavnikov, zlasti še v samih izvršnih odborih glavnih krajevnih uprav (pokrajina, občine Gorica, Krmin, Števerjan), Briške gorske skupnosti in drugih komisij. Politični tajnik je v svojem poročilu nadalje obravnaval vrsto drugih vprašanj: sodelovanje z matično domovino, s koroškimi Slovenci, zakonsko zaščito slovenske manjšine, gospodarske probleme naše pokrajine (ki so zlasti v zadnjih časih vedno bolj pereči), vprašanje mladine (ki se je zopet v stranki poživila v delu Mladinske sekcije), itd. Slovenska skupnost mora iziti s tega kongresa okrepljena, in to v duhu gesla, ki si ga je za kongres zadala: za utrditev slovenske politične samostojnosti!
Na vrsti so bili nato pozdravi številnih gostov. Ne bomo.se tu spuščali v podrobna vsebinska podajanja posameznih gostov, ki pa so bila marsikdaj mnogo več kot le formalna in so v glavnem pokazala, da danes tudi druge italijanske stranke, pa tudi predstavništvo iz matične domovine vidijo v Slovenski skupnosti pomemben
Magnago se je nato zahvalil »matični državi« Avstriji za podporo, ki jo nudi ju-žnotirolskemu prebivalstvu v njegovih prizadevanjih.
Kongres je na Magnagov predlog tudi zavrnil zahtevo skupine »Heimatbund« (Domovinska zveza), naj se Južnotirolcem prizna pravica do ljudskega glasovanja za priključitev k Avstriji. Magnago je dejal, da je sicer vsak Južnotirolec s srcem za ta predlog, a treba je misliti z razumom. In ta pove, da je taka zahteva v sedanjem trenutku nesmiselna. Meje se spreminjajo z vojnami in mednarodnimi dogovori, poleg tega pa je dvomljivo, da bi Avstrija zahtevo po priključitvi sploh podprla. Da bi se pa italijanski parlament prostovoljno odpovedal tej pokrajini pa sploh ni misliti.
★
Gospod je zelo ljubil Comgalla in Comgall mu je to ljubezen vračal (napis na grobu irskega meniha).
★
■ Le za las je manjkalo, pa bi se v Libanonu ponovil primer voditelja kščanskih maronitov Beširja Džemajela, ki ga je ubila eksplozija. To pot je postal žrtev atentata voditelj mohamedanskih Druzov Džumblat. Neznanci so pred armenskim kolegijem v Bejrutu spustili v zrak parkiran avtomobil poln razstreliva v trenutku, ko se je Džumblat odpravljal na pot. Pri eksploziji je izgubilo življenje 6 oseb, nad 30 jih je bilo ranjenih, med njimi sam voditelj Džumblat. Vendar njegovo zdravstveno stanje ni zaskrbljujoče.
■ Brazilska škofovska konferenca je obsodila razdeljevanje protispočetnih sredstev Indijankam in Indijancem ter podprla akcijo katoliškega misijonskega sveta za Indijance proti sterilizaciji Indijank.
kongres goriške skupnosti
dejavnik v političnem in upravnem življenju. Pozdravili so domači župan Klanjšček, predsednik Briške gorske skupnosti Koršič, predsednik goriške pokrajine dr. Cum-peta, pokrajinska tajnika DC Longo in PSDI Esposito, predstavnika PCI Padovan in PSI Cej, medtem ko je republikanska stranka poslala pozdravni telegram. Pozdravili so še predstavnik SZDL iz Nove Gorice Škarabot, predsednik teritorialnega odbora SKGZ za Goriško dr. Primožič, predsednik SSO dr. Paulin, predsednik Sindikata slovenske šole prof. Sirk, predstavnik sindikalne federacije Cgil-Cisl-Uil Co-lautti in deželni tajnik in svetovalec SSk dr. Štoka. Navzoč je bil tudi znani slovenski pisatelj in publicist dr. Andrej Kobal, ki je v toplih besedah zaželel naši stranki veliko uspehov.
Po krajšem odmoru je sledila razprava o poročilu in delovanju stranke. Tu je nastopilo večje število govornikov, ki jih ne moremo v celoti omenjati. Naj le zabeležimo poseg novega tajnika Mladinske sekcije Renca Frandoliča, saj se je prav prejšnje dni ta sekcija obnovila in kot kaže, zopet zaživela in se okrepila. Vsi posegi pa so pokazali, da je stranka vedno živahna, aktualna, prisotna. To je tudi jamstvo, da bo v bodoče, zlasti na pomembna volilna srečanja prihodno pomlad, dobro pripravljena.
Nato so delegati še glasovali o spremembah oz. dopolnitvi deželnega statuta Slovenske skupnosti, ki ga bo dokončno odobril prihodnji deželni kongres stranke. Nato so še izvolili novi pokrajinski svet, ki ga sestavljajo delegati posameznih sekcij in pa člani, ki so v njem že po statutu (izvoljeni predstavniki v glavnih krajevnih ustanovah). Imena izvoljenih bomo objavili v prihodnji številki.
Kongres Slovenske skupnosti za Goriško je tako dokazal, da se delo edine slovenske stranke pozitivno razvija in da bo tudi v bodoče lahko obrodilo obilne sadove!
Kardinal in avtostoparji
Kardinal Francods Marty je 27. februarja 1981 vsled starosti (78 let) prepustil vodstvo pariške nadškofije Jeanu-Marie Lustigerju in se umaknil v svoj rojstni kraj na jugu Francije. S svojim »spačkom«, ki so mu ga ob slovesu podarili duhovniki pariške nadškofije, rad priskoči na pomoč župnikom v okolici. »Če vidim na cesti mlade avtostoparje, vedno ustavim, kajti nudijo mi priložnost za za-zanimive pogovore, za prave kateheze... Redno mi zastavljajo tudi vprašanja o veri, o spolnosti... Skušam jim dopovedati, da morajo svojo ljubezen graditi, da se morajo med seboj dodobra spoznati, kajti le tako bo ljubezen lahko osrečujoča. Ko me vprašujejo, če imam vero, jim rečem, da vsak dan iščem Boga... Odnos med nami in Bogom mora biti podoben odnosu med dvema zakoncema, ki se morata vsak dan iskati na nov način. Z Bogom se je treba tudi pogovarjati, kakor se morata pogovarjati mož in žena, da se njuna ljubezen ohranja vedno mlada. Temu pogovoru pravimo molitev...«
■ Vse prej kot prijazen sprejem je doživel severnoameriški predsednik Reagan v kolumbijski prestolnici Bogota. Ko se je napotil k spomeniku osvoboditelja Južne Amerike Simonu Bolivarju, da tam položi venec rož, so ga demonstranti pozdravili s sramotilnimi vzkliki in zažgali severnoameriške zastave. Kolumbijski predsednik Betancur je Reaganu predlagal, naj bi Kubo spet sprejeli v Organizacijo ameriških držav, češ da bi se tako lažje dalo vplivati na njeno ravnanje. Odgovor, ki ga je prejel, je bil popolnoma odklonilen: Kuba naj najprej prekine svoje zveze s Sovjetsko zvezo, šele potem se bo govorilo naprej.
■ Odposlanstvo sedmih arabskih držav pod vodstvom jordanskega kralja Huseina je obiskalo Moskvo, nato pa še Peking in pojasnilo voditeljem obeh držav sklepe, ki so bili v zvezi z iskanjem rešitve bližnje-vzhodnega vprašanja sprejeti v maroškem mestu Fesu. Novi sovjetski voditelj Andro-pov je odločno ponovil, da bo Sovjetska zveza še naprej podpirala arabske države za rešitev palestinskega problema. Obsodil je Reaganov načrt, ki predvideva avtonomijo Palestincev v okviru povezave z Jordanijo in se zavzel za zamisel Brežnjeva, ki terja samostojno palestinsko državo ob sklicanju mednarodne konference, pri kateri naj bi sodelovala tudi Palestinska osvobodilna organizacija.
■ Obrambni tajnik ZDA Caspar Weinber-ger se je mudil dva dni v Jugoslaviji na uradnem obisku. Njegovo letalo je bilo prisiljeno zaradi goste megle pristati namesto v Beogradu v Dubrovniku, kjer ga je -sprejel zvezni tajnik za ljudsko obrambo Branko Mamula in imel z njim prve razgovore. Naslednji -dan je Weinberger mogel odpotovati v Beograd, kjer je izročil predsedniku predsedstva Petru Stambolič osebno poslanico predsednika Reagana.
V njej je rečeno, da imajo ZDA ves interes, da ostane Jugoslavija neodvisna. Reagan 'tudi obljublja finančno pomoč za premagovanje sedanjega težkega gospodarskega položaja.
■ V Kopenhagnu so se -konec preteklega tedna sestali voditelji držav Evropske gospodarske skupnosti. Italijo j^ zastopal novi ministrski spredsednik Fanfani. Prisotni so ugotovili, da je proizvodnja povsod v zastoju, naložbe so blokirane, brezposelnost se približuje 12 milijonom za delo sposobnih. Iz krize naj bi pomagala okrepitev skupnega denarnega sistema, o-mejitev državnih izdatkov, znižanje bančnih obresti in nova vzpodbuda za naložbe. Kar se tiče političnega položaja, so voditelji držav EGS proučili odnose med Vzhodom in Zahodom v luči zamenjav na vrhu Sovjetske zveze ter poudarili potrebo istočasnega dialoga in odločnosti; glede Poljske pozdravljajo vesti o skorajšnji ukinitvi obsednega stanja ter priporočajo sodelovanje med oblastjo, Cerkvijo in predstavniki Solidarnosti; pozivajo sovjetske oblastnike, naj spremenijo svoje stališče do Afganistana, ker bi to olajšalo medsebojno sporazumevanje.
■ Od nedelje 28. novembra ima ZR Nemčija novo stranko, ki se imenuje stranka liberalnih demokratov in se je odcepila od dosedanje liberalne svobodnjaške demokratske stranke. Nekateri člani te stranke so se namreč uprli povezavi s krščanskimi demokrati in obdolžili sedanje vodstvo s tajnikom Genscherjem na čelu, da je izdalo in prevaralo volivce, ko je stranka zapustila dosedanje socialdemokratske zaveznike. Za ustanovitev nove stranke so bili zlasti mladi liberalci. Niso se pa mogli sporazumeti, ali naj nova stranka na prihodnjih -državnozborskih volitvah nastopi ali se pa vzdrži. Kot znano, bodo te volitve 6. marca 1983.
■ V poslopju, kjer ima svoj sedež britanska predsednica -vlade Margaret Thatcher je prišlo do manjše eksplozije, v kateri je bila ena oseba lažje ranjena. Ob odpiranju zavoja je ta eksplodiral. Poslali so ga pripadniki irske narodne osvobodilne vojske. Thatcherjeva je bila v trenutku eksplozije sicer v poslopju, a eno nadstropje višje.
■ Novi predsednik španske vlade socialist Felipe Gonzalez je parlamentu predložil program svoje enobarvne vlade. Dejal je, da se -bo vlada borila zlasti proti brezposelnosti in ustvarila v štirih letih 800.000 novih delovnih mest. Prav tako se bo borila -proti inflaciji s strogo denarno politiko.
V zunanji politiki bo vlada nastopala neodvisno, čeprav ostane evropsko in zahodno opredeljena. Posebno se bo zavzemala za dobre odnose s sosednimi arabskimi državami in z Latinsko Ameriko. Armada naj bi postala bolj učinkovita, toda odgovornost za odločitve zadeva civilno oblast. Kar zadeva pripadnost Španije Atlantskemu vojaškemu paktu bo vlada odgovorno proučila to špansko odločitev.
■ Novi voditelj Sovjetske zveze Jurij Andropov je naslovil na Reagana osebno poslanico, v kateri izreka svoje zanimanje za zadnje ameriške predloge v zvezi z omejitvijo nevarnosti jedrske vojne. Reagan je namreč v svojem govoru 22. novembra dejal, da bi bilo treba za vzpostavitev zaupanja med obema velesilama stalno izmenjavati informacije o strateškem orožju, predhodno obvestiti o nameravanih jedrskih poskusih in uporabljati »rdeči telefon, tj. direktno zvezo med Washintonom in Moskvo.
■ Severnoameriški predsednik Reagan je obiskal štiri države Latinske Amerike. Prva na vrsti je bila Brazilija. Reagan je bil poln pohval za to največjo južnoameriško državo. Dejal je, da je Brazilija z zadnjimi volitvami dala dokaz o svoji demokratični nastrojenosti, da je že sedaj Brazilija med desetimi najbolj industrializiranimi državami na svetu in da nikomur ne bo uspelo ustaviti njenega napredka. Besedam je dodal tudi dejanja, saj so ZDA dale Braziliji preko milijardo dolarjev posojila. Iz Brazilije je Reagan odpotoval v Kolumbijo, nato pa se je ustavil še v Kostariki in Hondurasu. V tej državi se je sestal tudi s predsednikoma El Salvadorja in Guate-male, kjer je zelo močna dejavnost levičarskih gverilcev.
Redovnice in vojna
Nastop italijanske vlade pri bolgarskem veleposlaniku
Pismo iz Hongkonga ~ Bralci pišejo
Dan pred svojim odhodom v ZDA je misijonar Stanko Pavlin krstil v Hongkongu v cerkvi sv. Antona 21-letnega Japonca (na sliki v sredi). Na levi je misijonar Pavlin, ob njem s. Anica Miklavčič, na desni krstni boter
Slovenska misijonarka Anica Miklavčič je poslala za bližnje božične praznike škofovemu vikarju Lojzetu Škerlu pismo, v katerem so stvari, ki bodo zanimale tudi naše bralce.
Najprej pravi: »G. Stanka Pavlina žal ni več v Hongkongu. 29. avgusta je bil prestavljen v Boston (ZDA), da oskrbuje Kitajce, ki jih je tam kar lepo število. Meni je po njem zelo žal, saj sem tako tu edina Slovenka in nimam več s kom se po naše pogovarjati.«
Nato razlaga zadevo svojega priimka, ker se večkrat v italijanskih misijonskih listih pojavi ime Anna Nicoluzzi. In pravi: »Leta 1932, eno leto pred novo mašo mojih dveh bratov so nam fašistične oblasti spremenile priimek v Nicoluzzi. Seveda jaz še vedno (ljubim svoj lepi priimek Miklavčič. Sicer pa tu med Kitajci priimek ne pride v poštev, ker mi vsi rečejo samo ”Ly mu-nu”, tj. sestra.«
O »Katoliškem glasu« pravi: »Z veseljem ga prejemam. Pošilja mi ga družbenica Ana Silič. Seveda sem vesela, kadar najdem v njem tudi svoje vrstice objavljene. Prejela sem že številna pisma od svojih znancev, ki so me po tolikih letih spet našli potom Katoliškega glasa.«
Zelo jo je razvedril slovenski obisk z Goriškega. Prof. Gabrijel Devetak in njegova žena sta se po povratku iz Tokia, kjer sta se udeležila nekega kongresa, za en dan ustavila v Hongkongu. Iskala sta g. Pavlina, a je žal že odpotoval. Tako sta prišla do Miklavčičeve. »Kratek je bil ta obisk,« pravi sestra, »a poln slovenske prisrčnosti in veselja. Še prednica je opazila, kako srečni smo vedno Slovenci, ko se snidemo.«
»Pošiljam fotografijo za Katoliški glas, da jo po možnosti objavi. Z Japonske je prišel 21-letni salezijanski študent v Tokiu in zaprosil za krst. Ker vodijo našo župnijo salezijanci, so ga oni k meni poslali, da ga pripravim na ta veliki dan. Ta se je potem uresničil 28. avgusta. G. Stanko Pavlin, ki ga vidite na sliki, je bil presrečen, da je lahko po tolikih letih spet kršče-val v japonščini, ki se je še vedno dobro spominja. Tudi maševal je v japonščini, pa še peli smo po japonsko. Mladi Japonec bo ostail tu še dve leti in bom v tem času jaz skrbela za njegovo krščansko rast. Hvala Bogu, dela za duše mi ne manjka. Vsi jeziki mi pridejo prav: angleščina, kitajščina, japonščina in sedaj še kantonšči-na. Tako ko mislim na druge pozabim nase in tudi da se staram.«
»Imam še eno željo: da bi se mogla kot misijonarka vrniti na Kitajsko. Vsi molimo za to. Premeščena sem bila v Shau-kiwan, 'to je daleč od središča mesta, kjer tudi delujejo salezijanci. Imamo veliko šolo, a živimo med revnimi Kitajci, ki po ulicah prodajajo raznovrstne reči. Tu ni videti nobenega Evropejca; tako sem korak bliže resnični Kitajski. Vsi se pogovarjamo, kaj bo leta 1997, torej čez 15 let, ko bi morali Angleži po pogodbi vrniti Hongkong Kitajski. Treba je moliti in zaupati v Boga. Vedno tudi molim za naš Trst in slovenske duhovne poklice, saj je res žalostno, da ni novih slovenskih duhovnikov. Čutim, da je moja dolžnost, da mislim na ta pereči problem.«
»Vsem želim blagoslovljene božične praznike. Naj vam mali Jezus prinese vse, kar bo prav za vas, vas spopolni v dobrem in nakloni obilje miru, ki ga ta ubogi svet tako potrebuje.«
Prejšnji mesec (18. novembra) je poteklo sto let, odkar se je v Parizu rodil znani francoski katoliški filozof Jacques Maritain.
Že kot mlad študent na Sorboni in zlasti po srečanju s svojo bodočo ženo Raiso je vneto iskal smisel življenja. Krščen je bil v reformirani evangeličanski Cerkvi ter vzgojen v laicističnem in liberalnem duhu. V svojem vnetem iskanju resnice sta se Raisa in Jacques najprej srečala z velikim filozofom Bergsonom, kmalu po poroki pa še s preroškim mislecem Leonom Bloyem. In prav ta je s svojim krščanskim pričevanjem življenja povedel mlada zakonca v katoliško vero.
Spreobrnjenje je Raiso in Jacquesa silno prevzelo. Za Maritainovo filozofsko misel pa je odločilnega pomena, da se je seznanil s filozofijo Tomaža Akvinskega. Sam pravi takole: »S filozofijo sv. Tomaža Akvinskega sem se seznanil po spreobrnjenju v katolicizem. Dolgo sem z navdušenjem iskal med modernimi filozofi, a ostal sem razočaran in poln dvomov in negotovosti. Tedaj pa je moj um nekaj razveselilo: ponovno sem se oklenil svojega nagnjenja.«
Od daljnega leta 1908 pa vse do smrti leta 1973 je Maritain z največjo vnemo študiral tega velikega katoliškega filozofa. Prav tako je kot profesor zgodovine filozofije v Katoliškem inštitutu v Parizu (od 1910 do 1939) zavzeto in uspešno spodbujal zanimanje za Tomaža Akvinskega ter je vso moderno filozofijo presojal v luči Tomaževega, filozofskega nauka.
Pomemben je tudi Maritainov vpliv v politični filozofski misli. Zavzeto je iskal razloge, ki so dovedli k razpadu evrop-
skih demokracij. Po njegovem mnenju je totalitarizem prevladal nad demokracijo, ker je bila ta obubožana duhovnih vrednot. Zato je skušal postaviti temelje krščanski politični filozofiji. V kasnejših letih pa je postajal čedalje bolj razočaran nad delovanjem političnih strank in raznih gibanj ter se je zavzemal za majhna občestva, ki naj bi postala pravo seme za prenovo. Sam se je leta 1961 u-maknil v neko tako bratovščino, ki jo je ustanovil p. De Foucault.
Napisal je nad 50 knjig in številne razprave. Najpomembnejša njegova dela so: Umetnost in sholastika (1928), Religija in kultura (1930), Trije reformatorji: Luter, Descartes, Rousseau (1931), Bergsonova filozofija (1931), Integralni humanizem (1936), Oseba in obči blagor (1947), človek in država (1951).
M.B.
Delo kliničnega centra v Ljubljani
Klinični center v Ljubljani je velika zdravstvena ustanova celo v svetovnem merilu. Zdravstveno pomoč nudi za okoli
600.000	prebivalcev. Za zahtevnejše zdravstvene storitve pa se obračajo na klinični center iz vse Slovenije in celo iz drugih jugoslovanskih republik. Letno je oprav-. ljenih 850.000 pregledov. Na bolniških oddelkih pa se zdravi letno okoli 92.000 bolnikov. Povprečno se ustavljajo bolniki na zdravljenju 14 dni.
Klinični center je v zadnjem času v denarnih težavah, ker se stalno dražijo zdravila, razni material, hrana, ogrevanje in drugo, prispevki pa se ne višajo vzporedno s podražitvami.
Zakaj dvojna mera?
Kot vsako nedeljo je tudi za poročila radia Trst A 5. decembra ob 13. uri Franc Jeza sestavil krajši zapis, tokrat o obremenjenosti šolskih otrok. Ti njegovi zapisi izražajo vedno njegove osebne in svojske poglede na včasih večje, včasih manjše probleme, s katerimi se srečujemo v življenju. Z nekaterimi se strinjamo bolj, z drugimi manj, vendar vsi zapisi izzivajo poslušalce, da razmišljajo o problemu.
Zato me je zelo neprijetno zadel neumesten pripis uredništva poročil (kdo sestavlja to uredništvo?), da članek izraža avtorjevo mnenje in da se uredništvo ne strinja z njim. Ali pomeni to, da se uredništvo strinja vedno z vsemi drugimi podpisanimi in nepodpisanimi komentarji, ki jih prinašajo poročila? Zakaj se potem ne distancirajo časnikarji od takih novic (za katere so soodgovorni), ki niso podpisane, ne pa od podpisanega članka, za katerega je jasno, da izraža avtorjevo mnenje. Vsekakor je tako distanciranje novost, za katero upam, da ne velja samo za omenjeno nedeljsko Jezovo oddajo.
M. P.
■ V noči pred jugoslovanskim državnim praznikom 29. novembra so neznanci o-skrunili nekaj grobov na pravoslavnem in katoliško-albanskem pokopališču v Prizrenu. Krajevne organizacije Zveze komunistov so se kat običajno zadovoljile z obsodbo tega grdega izpada, čeprav je vsem znano, kje je treba krivce iskati. Tudi na Kosovu vladajo isti zakoni kot na Siciliji: nihče ničesar ne ve, ne vidi in ne sliši.
Kaj čudna kulturna politika slovenskih članov PSI
V tržaškem pokrajinskem svetu so zadnje dni novembra izvolili posebno komisijo, ki bo ocenjevala prošnje raznih kulturnih društev za podporo kulturnih dejavnosti. Komisija je sestavljena po vzorcu deželne kulturne komisije, kjer imamo Slovenci svoja dva predstavnika, za vsako krovno organizacijo po enega.
Kaj čudno pa je bilo obnašanje socialistov pri imenovanju pokrajinske kulturne komisije. V komisiji, ki je predlog izdelala so namreč predlagali, da bi slovenski predstavnik bil samo eden in sicer predsednik nekdanje marksistične Slovenske prosvetne zveze. Proti temu predlogu je v pokrajinskem svetu nastopil predstavnik SSk dr. Harej, ki je svetu pojasnil, kako ne more predstavnik marksističnega tabora predstavljati kulturnih društev Slovenske prosvete. Končno je prišlo do glasovanja Harejevega predloga, da se v komisijo izvoli tudi predstavnik Slovenske prosvete. Zanimivo je, da so pri tem glasovali proti slovenskemu predstavniku socialisti (tudi odbornik za slovenska vprašanja čok) in del Liste za Trst, medtem ko so Harejev predlog podprli demokristjani, nekateri svetovalci Liste za Trst, komunisti pa so se vzdržali.
Ob vsem tem se Slovenci lahko sprašujemo, kako mislijo socialisti reševati slo-
OKNO V DANAŠNJI SVET
Neprestano kršenje človekovih pravic v Evropi
Predstavnik Vatikana na konferenci za evropsko varnost in sodelovanje v Madridu msgr. Francesco Canarini je izrazil zaskrbljenost Apostolskega sedeža zaradi neprestanega kršenja človekovih pravic in dostojanstva v Evropi, naj si bo to na družbenem ali verskem področju. Cerkev obsoja te kršitve in upa, da bo sklepna listina izražala toliko volje do miru, kot jo je vsebovala helsinška listina.
Vatikanski predstavnik je zlasti opozoril na razmere na Poljskem. Govoreč o verskih svoboščinah, je pripomnil, da v Vatikan neprestano prihajajo pisma in prošnje za pomoč tistim, ki so jih zaprli zaradi javnega izpovedovanja vere. Nekatere škofije so že 25 let brez škofa, nekaterim redovom ni prepovedano le delovanje, temveč celo obstoj. Velike težave zlasti tarejo vernike katoliških Cerkva vzhodnega obreda.
Canarini je delegatom konference predlagal, naj se odgovorni vedno, kadar je v nevarnosti svoboda verskih skupnosti, posvetujejo s cerkvenimi ustanovami v državi, da bi skupaj našli ustrezno rešitev v duhu helsinške listine. Apostolski sedež izraža tudi željo, da 'bi bilo v vseh evropskih državah Cerkvam omogočeno posredovanje verskih novic po radiu in televiziji.
Težave ukrajinskih katoličanov na Poljskem
Ziiriški list »Vera v drugem svetu« poroča o velikih pastoralnih težavah katoliških ukrajinskih duhovnikov, ki živijo na ozemlju današnje Poljske. Okrog 70 duhovnikov v izredno težavnih razmerah oskrbuje od dve do štiri župnije. Na Poljskem živi pol milijona Ukrajincev. Polovica duhovnikov je starih nad 60 let. Vsi so še vedno pod jurisdikcijo poljskega pri-masa. Neizpolnjene so želje Ukrajincev, da bi obnovili staro grško-katoliško škofijo Przemysl.	'
List meni, da je Vatikan že leta 1980 dal »zeleno luč« za umestitev novega ukrajinskega katoliškega škofa v tej škofiji. Toda dosedaj še niso našli primernega kandidata, »izkušeno in celostno osebnost, ki bi znala usmerjati ladjo katoliške ukrajinske Cerkve na Poljskem ter zmogla premagovati obstoječe težave in nasprotja«.
Glasilo piše, da je po letu 1970 na Poljskem načeloma mogoče postati duhovnik grškn-katoliškega obreda. Prej je bilo to možno le izjemoma po večletni kandidatovi dejavnosti znotraj katoliške Cerkve. Nekaj ukrajinskih duhovnikov še danes o-pravlja bogoslužje tako v latinskem kot v bizantinskem obredu v obeh Cerkvah, časopis piše, da je za nekatere težave ukrajinskih duhovnikov na Poljskem kriva tudi poljska katoliška Cerkev.
Položaj Cerkve v Gvineji se je izboljšal
Po večletnem zaporu je leta 1979 moral zapustiti Gvinejo nadškof glavnega
mesta Conacryja Tčidimbo, ki živi sedaj v Rimu ter dela v sinodalni komisiji za družino. Dal je nekaj pojasnil, kakšno je stanje v domovini. Pravi, da so se razmere spremenile. Cerkev uživa neko svobodo in duhovniki morejo vršiti svoje poslanstvo. Oba gvinejska škofa pa morata biti zelo previdna, da ne dajeta oblastem pretveze za novo versko preganjanje.
Denarne težave francoske Cerkve
Katoliška Cerkev v Franciji se je znašla v hudih denarnih težavah. Predsednik francoske škofovske konference škof Jean Vilnet je zato povabil vernike, naj bodo bolj darežljivi, kajti cerkvene nabirke v zadnjem času niso več omogočale normalne oskrbe in dela Cerkve, ker so znatno upadle. Če verniki ne bodo darovali več, bodo morali mnogi duhovniki v kratkem času živeti v zelo skromnih življenjskih razmerah, močno oteženo pa bo tudi delo župnij, škofij in katoliških združenj.
Nepismenost v Egiptu je še vedno velika
Egiptovski prosvetni minister Mostafa Kamal Hilmi je zbral uradne podatke o pismenosti v državi. 53% Egipčanov ne zna ne brati ne pisati. Na podeželju se ta odstotek zviša na 67. Komaj vsaka tretja ženska zna pisati in brati. Tako je nepismenih 15 milijonov žensk in 8 milijonov moških. Država se zelo trudi, da bi odpravila to zaostalost, a odstotek pismenih se le polagoma dviga.
Argentina ima 28 milijonov prebivalcev
Objavili so rezultate popisa izpred dveh let, po katerem ima Argentina 28.000.000 prebivalcev; od tega jih 83 odstotkov živi v mestih, kar je 4 odstotke več kot pred desetimi leti. Glede na velikanske površine plodne zemlje, ki jo ljudje vse pogosteje zapuščajo, ta podatek gotovo ni razveseljiv. Poleg tega ugotavljajo, da Argentini s sedanjim naravnim prirastkom, ki je med najnižjimi na celini, do začetka naslednjega stoletja ne bo uspelo doseči 40 milijonov prebivalcev kot so načrtovali. Sociologi še ne poznajo vzroka za upadanje števila rojstev, vendar domnevajo, da se zakonci zaradi vse težjega gospodarskega položaja v Argentini vedno redkeje odločajo za rojstvo otroka. •
Budizem na Tajskem. Kar 10% moških živi v tej jugovzhodni azijski državi v budističnih samostanih. Seveda je treba to prav razumeti. Niso menihi za vse življenje. Mladi fantje prebijejo v samostanu po tri mesece. To naj bi bila nekaka priprava za življenje. Šele potem jih družba prizna za dozorele. Kdor tega ne stori, ne velja za moža v polnem pomenu besede in se le težko poroči. Tudi odrasli ljudje se vsako leto za nekaj časa umaknejo v samostansko samoto. Tako ravnajo tudi člani kraljevske družine in kralj sam. Tako budizem oblikuje ves narod. Res svojevrsten misijon!
venske probleme: jim gre bolj za vsakodnevno majhno politiko stranke ali za splošna vprašanja vseh Slovencev? Kolikor nam je znano, se je tokrat menda prvič zgodilo, da bi slovenski predstavnik (socialist Čok) glasoval proti imenovanju Slovenca v neko komisijo, samo zato ker ni iz njegovega tabora. Daje PSI-ju te nasvete slovenska komisija v socialistični stranki, iz katere ni ob znanih dogodkih izstopil nihče razen prof. Pirjevca?
Ob podobnih primerih bi se bilo treba pošteno zamisliti. SSk podpira slovenske predstavnike na vseh področjih ne glede na njihovo ideološko pripadnost. Se ji ta širina potem poplača s tako ozkostjo, kot smo ji bili priče v tržaškem pokrajinskem svetu. Znan je tudi primer, kako je neka zveza prepričevala deželnega odbornika, naj ne daje podpore določenim slovenskim ustanovam. Morda bi bilo bolj modro in narodno bolj koristno, če bi se tista zveza potrudila, da bi vse slovenske ustanove brez razlike uživale večje podpore in subvencije iz javnih sredstev. Bilo bi koristneje za vso slovensko zamejsko narodno skupnost!
Dramski spored radia Trst A za drugo polovico decembra
Od 20. dec. do 1. jan. ob 14.10: roman v nadaljevanjih Marjana Rožanca: »Metulj«. V tej pripovedi pisatelj obuja spomin na pozna petdeseta in prva šestdeseta leta.
21. decembra ob 18. url: Stanka Majcna »Apokalipsa«. Vojna enodejanka, ki odpira pogled v golobitnost posameznih oseb.
24. dec. ob 18. url: Alojza Rebule »Četrti Kralj«. Izvirna božična igra tržaškega pisatelja.
28.	dec. ob 18. url: Dušana Jovanoviča »Sobota popoldne«. Naturalistična igra? Dnevna komedija ali ganljivka? Vse to in nič od tega hkrati.
Z GORIŠKEGA
Doberdob
Občinska seja. Bila je v ponedeljek 29. novembra in jo je vodil novi tajnik dr. Capobianco. Že takoj na začetku je prišlo do zagate, ker je novi tajnik zahteval od vsakega svetovalca, naj svoje poročilo oziroma nastop prevede tudi v italijanščino. V preteklosti se je namreč dogajalo, da 'je za prevod poskrbel po navadi sam župan ali pa kakšenkrat zainteresirani svetovalec. Občina kot taka nima še uradnega prevajalca.
Seja je bila konec meseca, čeprav je manjšina večkrat zaprosila, naj bi se seje zaradi službenih obveznosti njenih svetovalcev ne vršile prav tedaj, ko se jih ne morejo udeležiti.
Na dnevnem redu je bila točka, ki je obravnavala načrt preureditve občinske stavbe, kjer je sedaj knjižnica, zdravniška ambulanta in poštni uradi za potrebe bodoče nižje srednje šole v Doberdobu. Dežela je namreč že nakazala prvi obrok denarja za šolo in do začetka del manjka samo še dražba za izbiro podjetja, ki bo dela prevzelo.
Predstavnik manjšine se je kritično izrazil o načinu, kako je prišlo do odobritve te postavke, ne da bi prej sploh imeli časa za pregled načrta, kaj še, da bi o tem kaj razpravljali. Pri glasovanju se je nato vzdržal s pripombo, da bi vsaj tako važen problem trezno preverili. Če pa je občinska uprava prepričana v veljavnost svojega delovanja tudi brez temeljite diskusije, potem pa naj kar sama sledi takim postopkom.
Pri zadnji seji je župan povedal, da bo denar, ki je bil vsako leto namenjen kat podpora društvom letos služil za izvedbo »Doberdobskega dne« v Novi Gorici. Ker pa je prišlo do zaprek, se denar razdeli društvom kot prejšnja leta. Predstavnik manjšine je izrazil svoje pomisleke glede načina vrednotenja dejavnosti društev s strani občinske uprave. Odbornik za šolstvo je trdil, da je porazdelitev sledila kriteriju, ki so ga sprejela vsa društva razen redkih izjem. Te izjeme so bile svoj čas društvi »Hrast« in »Jamije«.
Občinski svet je še odobril dokončni načrt za preureditev prostora med Jezersko in Tržaško ulico, za kar je predvidenih 10 milijonov lir. Župan je tudi sporočil, da je dežela odobrila novi zazidalni načrt. V priloženi pravilnik je vnesla le nekaj pripomb. Pred zaključkom je svet odobril še podporo župniji sv. Martina za popravila v cerkvi in na zvoniku ter razne spremembe v proračunu.
Romanje v Rim ob posvečenju novega goriškega nadškofa
Kot že javljeno bo ma praznik Razglaše-nja Gospodovega 6. januarja sv. oče opravil v baziliki sv. Petra v Rimu več škofovskih posvečenj. Med njimi bo tudi novo imenovani goriški nadškof p. Antonio Vi-tale Bommarco.
Vodstvo goriške nadškofije je smatralo za primerno, da v zvezi s tem posvečenjem organizira škofijsko roamnje v Rim, ki bo trajalo tri dni, od srede 5. do petka 7. januarja. Odhod iz Gorice in drugih krajev škofije bo v sredo ob 6. uri, povratek v petek ob 10. uri zvečer.
Prijave sprejemajo krajevni dušni pastirji, v Gorici za slovenske vernike slovenska duhovnija pri Sv. Ivanu (msgr. Franc Močnik). Rok prijave nepreklicno poteče v ponedeljek 20. decembra. Prispevek na osebo je 130.000 lir. Ob prijavi je treba vplačati 50.000 lir.
Pričakujemo, da se bo slovenskih vernikov priglasilo vsaj za en avtobus. Udeležbo toplo priporočamo.
Kulturni teden v Gorici
V minulem tednu smo imeli v Gorici tri kulturne večere, ki je prav, da o njih poročamo. Najprej je bil v soboto 27. novembra v cerkvi sv. Ignacija pevski recital Adriane Mascagni »Slavospev Mariji«. Ta priznana italijanska pevka je ob spremljavi kitare ali harmonija izvajala številne ljudske nabožne popevke iz 12. in 13. stoletja. Šlo je predvsem za razne »laudes«, kot so zrastle v tistem času iz frančiškanskega gibanja. Na vrsto so prišle tudi hvalnice iz španske in francoske trubadurske lirike.
Drug zanimiv večer je bil v torek 30. novembra. V novem avditoriju »L. Fogar« je predaval dominikanski pater Jiri Vesely. Po rodu je Ceh in je prestal zapor pod nacisti in pod komunisti. Sedaj poučuje na dominikanski univerzi v Rimu. Po želji sv. očeta nastopa po raznih mestih Italije zato, da utemeljuje njegovo odločitev, ko je sveta brata Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope. Pri tem ne pozabi orisati vodilnih idej sv. očeta v njegovih enciklikah Odrešenik sveta, Bogat v usmi-njenju in o Človekovem delu. Gre za neko logično razvijanje misli o človeku, ki ga je Kristus odrešil, se do njega sklonil v svojem usmiljenju, toda tudi človek sam mora sodelovati pri oblikovanju sveta in človeške družbe.
Predavateljevo izvajanje je bilo zelo živahno, prepleteno s humorjem in osebnimi spomini, zlasti še na velike češke jude Kafko, Freuda, Einsteina.
V četrtek 2. decembra smo pa v Katoliškem domu slišali predavanje dr. Draga Klemenčiča, urednika Družine, ki je govoril o Antonu Mahniču. Dr. Klemenčič je o Mahniču, oziroma o njegovi teologiji napisal doktorsko tezo, ki jo je branil na Gregorijanski univerzi v Rimu. Zato pozna Mahniča kot malokdo med Slovenci. V predavanju je najprej orisal življenje Antona Mahniča, ki se rezko loči v dve dobi, goriško, ko je bil profesor, in v hrvaško, ko je bil škof na Krku. Zdi se, kot da bi šlo za dve različni osebnosti, tako se Mah-nič-profesor razlikuje od Mahniča-škofa.
Teža predavanja je bila na Mahničevem goriškem obdobju, ko je v dnevniku »Slovenec« najprej in potem v »Rimskem katoliku« tako odločilno posegel v slovensko kulturno in politično življenje in to kot kritik in filozof. Saj se Mahnič ni nikoli udejstvoval v politiki. S svojimi posegi pa je izpričal, da ideje oblikujejo svet, če najdejo resnega in filozofsko podkovanega zagovornika kot je bil ravno A. Mahnič. On je ideje vrgel v slovensko javnost, drugi so jih izpeljali. Tako je nastopi/l proti slogaštvu in katoliškemu liberalizmu z zahtevo po idejni in praktični opredeljenosti. Potem je zagovarjal udejstvovanje katoličanov na vseh področjih, zvestobo rimskemu papežu in Cerkvi. Sad tega njegovega prizadevanja je bil prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani, ki je v glavnem sprejel ravno njegove ideje.
Seveda pa Mahnič v tem času ni bil brez napak. Kot filozof je premalo upošteval človeka kot takega, ki lahko v določenih stvareh drugače misli kot je mislil on, pa vseeno lahko ostane dober kristjan. Včasih ga je namreč njegov integralizem predaleč zavedel. To je spoznal pozneje kot škof in se popravil.
Predavanje je bilo vsekakor zanimivo in potrebno, ker so se Mahniču delale in se še vedno delajo krivice ob presojanju njegovega udejstvovanja v Gorici.
Prihodnje predavanje o naši preteklosti
bo v januarju. Naj povemo, da je dr. Klemenčič z istim predavanjem nastopil tudi v Peterlinovi dvorani v Trstu v ponedeljek
29.	novembra.
Koncert goriških zborov na Travniku
V sredo 1. decembra je bil v travniški cerkvi vsakoletni koncert goriških pevskih zborov na čast sv. Ceciliji, zavetnici glasbe. Priredil ga je zbor SantTgnazio v sodelovanju z občinsko upravo. Nastopilo je več zborov, med njimi moški zbor »Mirko Filej«. Ta je zapel pod vodstvom Zdravka Klanjščka liturgično slovansko pesem, Fi-lejevo Nekje v gorah in Vodopivčevo Žeb-ljarsko (pripomniti pa moramo, da slednja prav gotovo ne spada na koncert nabožne glasbe!).
Kot posebnost letošnjega koncerta je bila krstna izvedba kantatne skladbe Te Deum goriškega glasbenika Stanka Jerici-ja za dva zbora, soli in inštrumente (orgle, godala, pihala). Skladba je zelo učinkovita, po izrazni govorici v glavnem atonalna, bogata po svoji kompozicijski strukturi. V tej skladbi je kot solistka lepo nastopila tudi altistka Franka Žgavec. Dirigiral je avtor sam. - Bgsl
Sovodnje
Občinska seja. Bila je v torek 30. novembra. Zaradi odsotnosti arhitektov Ceja in Codelie je podžupan Klemše svetovalcem obrazložil Okvirni načrt obrtniške cone v Rubijah. Ta cona obsega 54.000 kv. metrov. Za zazidalno območje je predvidenih 30.000 kv. metrov, pokrilo pa se naj bi po načrtu
15.000	kv. metrov. Območje je razdeljeno na tri dele, med katerimi bo stekla predvidena 10 metrov široka cesta. Glede na razpoložljiva finančna sredstva namerava občinska uprava načrt le delno izpeljati, saj dosedanje povpraševanje po prostoru s strani obrtnikov ne terja celotnega zemljišča. V okviru obstoječih zakonov se bo skušalo dati prednost domačim obrtnikom.
Nadalje je podžupan poročal o raznih postavkah v proračunu, ki so bile spremenjene. Od teh velja omeniti postavko 20 milijonov lir, ki je bila namenjena za asfaltiranje ceste v škrljah. Ker so bila ta dela opravljena iz zneska, ki ga je občinska uprava prihranila pri razširitvi ceste Rubije-Vrh, je bilo treba upravi iz vsote 20 milijonov vzeti le 5 milijonov, kar bo porabila za izplačilo lastnikom zemljišč, ki so bila odvzeta za ureditev ceste v Škr-ljah. Ostala vsota 15 milijonov pa bo uporabljena za namestitev elektronskih naprav v knjigovodskem in anagrafskem uradu.
Podžupan je poleg tega razložil kriterije za izvedbo prvega dela načrta, ki se nanaša na izgraditev občinskih greznic. Razpoložljiva sredstva so predvidena za Rupo v celoti, za Peč pa delno.
Svetovalci so odobrili strošek za nakup tabel za poimenovanje ulic in hišnih številk. Gre za nove ulice in za tiste, ki se bodo preimenovale. Kar se tiče ostalih ulic, ki čakajo na poimenovanje, bo uprava sprožila ponovno akcijo pri pristojnih uradih.
Zadnja točka dnevnega reda je bila »dodelitev letnega prispevka župnijam« (do sedaj se je imenovala »prispevek cerkovnikom in organistom«). Župan je dejal, da se je tudi letos uprava spomnila cerkva v občini, ki jih je pet, s prispevkom 300.000 lir. Svetovalec SSk Remo Devetak je pripomnil, da je ta vsota neprimerna in že tretje leto enaka. Če se zviša prispevek vsako leto društvom, bi se moral tudi ta prispevek zvišati. Drugi svetovalec SSk Branko Černič pa je dejal, da je tudi delo cerkovnika, organista, čiščenje cerkve, cerkveno petje nekaj, kar spada v kulturno področje in vredno podpore kot so jo deležne kulturne organizacije. Na ta izvajanja so nekateri večinski svetovalci odgovorili z neokusnimi pripombami, npr. naj dušni pastir doda iz svojega, saj je plačan za maše (torej naj duhovnik s pristojbino za maše, ki je sedaj 5.000 lir, vzdržuje sebe in še pomaga drugim, op. ur.) in da je delovanje nekega društva zdaleč več vredno kot župnikovo. Zupan pa je povedal še svojo misel, da naj se ugotovi, če so tista župnišča, ki so last sovodenjske občine, (ki pa jih vzdržuje škofija, op. ur.) v polni meri zasedena, kajti občinski upravi primanjkuje prostorov za knjižnice, pošto in drugo. Še najbolj preudarno je bilo stališče nekega večinskega svetovalca, ki je dejal, da bi bilo najbolj prav, če bi občinski svet že ob pripravljanju vsakoletnega proračuna določil okvirne prispevke tako posameznim društvom kot župnijam v občini. Dejal je, da je to prereka-
IZŠLE SO KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
nje na javnih sejah nekaj sramotnega.
V točki »razno« je podžupan seznanil občinski svet o zadevi televizijskega in radijskega pretvornika na Vrhu, ki je bil zgrajen brez dovoljenja. Župan je svetovalce opozoril na razširjeno sejo v torek 7. septembra v občinski sejni dvorani, na kateri naj bi se razpravljalo o socialnem skrbstvu v občini. Povedal je tudi, da bodo prostovoljni občinski poljski čuvarji odslej proti kršivcem predpisov postopali po zakonu.
Tretja nedeljska matineja v goriškem avditoriju
V nedeljo 28. novembra sta nastopila v okviru nedeljskih matinej, ki jih prireja združenje »Lipizer« violinist Stefano Picotti in kitarist Giulio Ohiandinetti. S programom, ki je vseboval Paganinijeve skladbe, sta hotela počastiti 200-letnico rojstva tega mojstra.
Dva dni nato, v torek 30. novembra pa je v Verdijevem gledališču v Gorici nastopil pianist Rus Mihail Pletnyov. Tudi za ta nastop je dalo pobudo združenje »Lipizer«. Poslušalce je očarala izvedba predstavljenih skladb.
Kdo jih bo nadomestil?
Po odhodu enega slovenskega dušnega pastirja na Švedskem, po smrti patra Janeza Sodja v Munchnu in g. Ivana Ifkota v Essenu ter po odhodu dr. Franceta Felca v pokoj se je znašlo dušno pastirstvo med slovenskimi zdomci in izseljenci v Evropi v resnih težavah. Kdo bo stopil na njihovo mesto? Dr Felc se bo sicer preselil v Mer-lebach (Francija) in bo pomagal bolnemu msgr. Stanku Grimsu, starosti slovenskih izseljenskih duhovnikov, a kaj naj to pomeni? Molimo, da Bog pošlje delavcev v svoj vinograd!
Naročnina za ..Katoliški olas" V Iti« 1983
Kakor vsi časopisi smo bili tudi mi primorani, čeprav s težkim srcem, povišati naročnino za prihodnje leto. K temu nas silijo predvsem povišani tiskarski stroški, potem izredno povišanje poštnine (kar se bo v letu 1983 zgodilo kar dvakrat), pa tudi uslužbencem bo treba plačo, ki je že tako nizka, povišati.
Tako bo v letu 1983 znašala letna naročnina za tuzemstvo 23.000 lir, posamezna številka 500 lir, za inozemstvo pa 35.000 lir oz. 28 USA dolarjev. Za zračno pošto bo treba doplačati po trenutni poštni tarifi.
Naj še povemo, da tudi s tako naročnino ne bomo krili stroškov za izdajanje lista. Zato upamo in pričakujemo, da bodo tudi v prihodnje prijatelji lista velikodušno prispevali v njeogv tiskovni sklad. Le tako se bo moč izogniti primanjkljaju ob koncu leta. V letu 1982 smo imeli pri vsaki številki 300.000 lir deficita. Le velikodušnim podpornikom lista se imamo zahvaliti, da smo ob koncu leta ostali brez dolga. Naj bi bilo tudi za naprej tako!
Laskavo priznanje našemu listu
Ob koncu leta nam je naš zvesti naročnik dr. Peter Urbanc iz Kanade obenem z velikodušnim darom za tiskovni sklad Katoliškega glasa poslal tudi naslednje pohvalne vrstice:
Prilagam svoj' dar za tiskovni sklad vašega tednika, ki se neutrudno bori za pravice našega naroda v zamejstvu, pa se obenem ne izmika pričevati resnice o usodi preostalega našega naroda. Vaše stališče je za nekatere neprijetno in zato težavno, je pa zato tembolj značajno in pravično.
Knjižne novosti v Katol. knjigami v Gorici
Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1983 in knjige.
Stenski mesečni koledar 1983 s kmečkimi navodili.
Koledar in knjige Mohorjeve družbe v Celovcu za leto 1983.
Mauser: Le eno je potrebno, II. del (Roman o škofu F. Baragi).
Dr. Zablatnik: Od zibelke do groba. (Šege in navade na Koroškem.)
Janežič: Zemlja in ljudje.
Božji semaforji. (Na tej poti so nam božje zapovedi kakor prometni znaki.)
Kasete: Božične pesmi; Božična zgodba; Stare božične pesmi I., II., III.
Gačnik: Božične pesmi. (Note).
Karol Wojtyla: M. Kolbe - patrono del nostro difficile secolo.
Piacentini: Maria nel pensiero di San M. Kolbe.
DAROVI
Za Katoliški glas: družina Bortolai iz Sv. Križ apri Trstu ob prvi obletnici smrti sina Armanda 20.000; Bruna Petruša, Gorica 25.000 lir.
Za katoliški tisk: zavedna Slovenka iz Foljana 10.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 50.000; Marijina družba, Gorica 25.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: družina Lutman v spomin Pepeta Komjanca
10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Marija in Marko Udovič 30.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Saloma Novak v spomin na pok. starše
5.000 lir.
Za cerkev v Novi Gorici: petdesetletniki sovodenjske občine ob zahvalnici 25.500 lir.
Za lačne po svetu: M. F., Gorica 5.000; N. iN„ Rupa 5.000 lir.
Za misijone: Antonija Kovač 50.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Na kvatrno nedeljo v adventu, tj. 19. decembra bo pri slovenskih službah božjih na Goriškem in Tržaškem običajna nabirka za naše vzgojne zavode Alojzijevišče in Zavod sv. Družine v Gorici in Marija-nišče na Opčinah.
V Kulturnem domu v Gorici bo v nedeljo 12. decembra ob 16. uri (red A in C) in v ponedeljek 13. decembra ob 20.30 (red B) nastopilo PDG iz Nove Gorice z igro Turgenjeva »Mesec dni na kmetih«.
Društvo slov. upokojencev na Goriškem vabi vse člane na ustanovni občni zbor, ki bo v četrtek 16. decembra ob 15.30 v Gorici, ul. Croce 3.
Slomškova proslava v Nabrežini, programirana za to nedeljo bo v sklopu božičnega koncerta in Tedna za cerkveno edinost prihodnji mesec.
Slov. Vincencijeva konferenca v Trstu bo imela mesečno mašo za duhovne poklice in duhovno obnovo v torek 14. decembra ob 16.30 v kapeli pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. Doccie 34.
SSG v Trstu priredi v tamkajšnjem Kulturnem domu krstno uprizoritev igre Matjaža Kmecla v dveh dejanjih »Mutasti bratje«. Premiera bo v petek 10. dec. ob
20.30 za red A, ponovitve pa v soboto 11. dec. ob 20.30 za red B, v nedeljo 12. dec. ob 16. uri za red C, v sredo 15. dec. ob
20.30 za red D in v četrtek 16. dec ob 20.30 za red E.
Znamke za misijone. «Centro filatelico internazionale« v Parmi naproša vse, ki zbirajo znamke, da jih pošljejo na omenjeni naslov, naj bodo količine majhne ali velike. S prodajo znamk je mogoče podpreti misijonarje v njihovih najbolj različnih potrebah. Znamke naj se pošlje v primernih kuvertah, škatlah ali zavojčkih na naslov: Centro filatelico internazionale, via S. Martino 8, 43100 Parma.
Službo, v hotelu v Rimu dobijo:
moški, vešč dela v hotelski recepciji ter znanjem jezikov; šef strežbe, sposoben vodstva restavracije z znanjem jezikov; kuhar ali kuharica, vešča slovenske-jugoslo-vanske kuhinje; dekle, vešča strežbe; mladenič za pomožna dela v recepciji. Ponudbe poslati na: Hotel Bled, via S. C. in Gerusalemme 40, 00185 Roma, tel. (06) 777102 -7579941.
Zobozdravnik dr. Ivo Petkovšek ordinira za otroke in odrasle v Trstu, ul. Canova 2 vsak popoldan od 15. do 19. ure. Tel. 772120.
¥iMM
Spored od 12. do 18. decembra 1982 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Deček Bomže v deželi Nuji«. 11.00 Sestanek z... 11.15 Nabožna glasba. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Igra mladih Benečanov.
16.00 šport. 17.15 Revija otroških zborov »Mala Cecilijanka« 8. dec. letos v Katol. domu v Gorici.
Ponedeljek: 8.10 Dodaj življenje letom.
10.10 V. Bellini: Norma, opera. 11.40 Beležka. 12.00 Gledališki glasovi. 12.40 Zborovske skladbe J. Brahmsa. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 F. Tomizza: »Boljše življenje«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Šport. 16.00 Rock glasba. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Ob 904etnici rojstva Marija Kogoja. 18.00 Od Milj do Devina.
Torek: 8.10 Povejmo še kaj o otrocih.
10.10 V. Bellini: Norma, opera. 11.30 Beležka. 12.00 Od Milj do Devina. 12.40 Koroški zbori. 14.10 F. Tomizza: »Boljše življenje«. 14.40 Kam, Peter Pan? 16.00 Arhitektura in arheologija. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Z besedo o glasbeni umetnosti.
18.00 S. Mattioni: »Letališče«. Radijska igra. Sreda: 8.10 Sprehodi po tržaških predmestjih. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Pod Matajurjan. 12.40 Moški zbor od Novega sv. Antona iz Trsta. 13.20 Nacionalno vprašanje Trsta. 14.10 F. Tomizza: »Boljše življenje«. 14.55 iNaš jezik. 15.00 Dijaška tribuna. 16.00 130 let Družbe sv. Mohorja.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pianistka Rosanda Kralj. 20.00 Zbor Illersberg.
Četrtek: 8.10 Slovenci v ZDA. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Na goriškem valu. 12.40 Koroški zbori. 14.10 F. Tomizza: »Boljše življenje«. 14.40 Otroški kotiček: »To je pa laž!« 15.00 Beseda ni konj. 16.00 Dodaj življenje letom. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Violinist Ž. Hrvatič in pianistka N. Oman ter Slovenski kvintet trobil. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Četrtkova srečanja. 10.10 Kon-cert. 11.30 Beležka. 12.00 Problemi slovenskega delavca v naši deželi. 12.40 Slovenski madrigalisti. 13.20 Naša gruda. 14.10 F. Tomizza: »Boljše življenje«. 14.55 Naš jezik.
16.00 Sprehodi po tržaških predmestjih.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mešani zbor »Grex vocalis« iz Osla na Norveškem. 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Kako ti je ime?
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Kako ti je ime? 9.00 Sobotni trim. 10.10 Slovenski kvartet. 11.30 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 12.45 Koroški zbori. 14.10 F. Tomizza: »Boljše življenje«. 14.40 Otroški kotiček: »Najdihojdica«. 15.00 Iz studia neposredno« 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Ob obletnicah A. Hajdriha in H. Vogriča. 18.00 Dvignjena zavesa.
Sožalje
štandreška sekcija Slovenske skupnosti, PD »Štandrež« in cerkveni pevski zbor izrekajo globoko sožalje Lucijanu Krpanu in družini ob izgubi dragega očeta.
Širite „ Katoliški glas“
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Ali ste kdaj pomislili, kaj vam lahko nudi vaša banka?
Ugodno menjavo in dobro investicijo
S telefonskim pozivom se lahko takoj seznanite s tečaji raznih valut.
Obenem vam nudimo tudi vse informacije o valutarnih predpisih.
Posredujemo vam tudi vse informacije o vrednostnih papirjih (BOT, BTP, CCT, ECU itd.) in njihovo realno vrednost.
Te lahko hranite v varnostnih skrinjicah, s katerimi razpolagamo.
Skrbimo tudi za vnovčenje kuponov.
Banca Agricola Gorizia 9 Kmečka banka Gorica
Gorica, Korzo Verdi št 51 • tel. 84206/07 vam ne nudi sa-ttio denarja