Janko Samec: Koledniki. Prišli smo... in čujte: s sabo kolo sreče nosimo. O. povejte: kakšno srečo z njega naj vam strosimo? čiri, čari... frr! okoli — Enkrat se je zavrtelo. To se pravi, da posebno srečno bo vse vaše delo. Čili. čari... frr! okoli — Dvakrat šlo je v brzem krogu. To se pravi: vaše prošnje bodo uslišane pri Bogu. Čiri. čari... frr! okoli — Trikrat se je obrnilo. To se pravi: trikrat dajte, da vse to se bo zgodilo. Hvala, hvala! — Res, veliko zdaj je naše radovanje. Naj pa letos kar najlepše bode vaše godovanje! Siloin Sardenko: Nove jaselce. Pomislite, pri nas ni letos — nikjer clreoesca mičnega, drevesca ni božičnega ! Drugače z očkom smo sklenili: Postavili smo jaselce, velike nove jaselce. Celo golobje mimo hiše počasi polet ana jo in o sobo pogledavajo. In mucka čaka izpred okna, če bi se našel kje in kdaj med jagneti en prostor vsaj. Po dolgih dneh se bomo zbrali ob naših novih jaselcali, ob naših lepili jaselcali. Andrej se vrne od vojakov, in iz tujine odnekod gotovo pride stric Metod. In i>eli bomo pesmi liste, ki jili je pela babica, nu vek vesela babica. Nemara pride nas poslušal, in angelov priplava z njo kot božič svetih več od sto. In dedek — če bo grlo dalo — on nam bo pravil storije od zvezd in večne glori je. Ne bó ga. ki bi vmes zadremal. Kdo more spati tisti čas. ko Jezus se rodi za nas? Anton žužek: Zima. Ves svet je v belili pajčolanili v nebo razgledi vsi zastrti ■— na nemi gozd, gole ravani je legla zima, sestra smrti. Lea Fatui': Matjažek. 5. Bič je dobro zdravilo. askelelo je po hrbtu... In kakor da se koplje iz Gline tam pod mlinom, se je zdelo Matjažku, ko je vrgel sunkoma roke v vis in skočil na noge. Toda zazibale so se. odrevenele in položile ubogega dečka spet na tla. Pa je zasikalo in zaskelelo po mečih .. . Kakor krogla se je skrčil Matjažek in skočil — odprl težke veke — /.amižnI prestrašen. Kam je spet odšla mama? Zakaj ga je prinesla nazaj Turkom? In dečki v žakljih so še tu, tudi še tu. Hudi Turek pa odpira žaklje, iztrese dečke, kakor da so orehi, in vihti nad njimi vozlati bič. Trdi, premrli so dečki, pa bič jih segreje. Turek se pa reži z zobmi, ki so kakor od zmaja v Vrbskem jezeru in mu molijo izpod brk, ki so kakor stara metla. Tudi Matjažek ni več žakelj-deček. Majhen Turek pobira za Ibrahimom žaklje in otipava dečke.i če imajo kaj zanj. Matjažku odtrga trak pri sablji, vzame t nI in 11111 sleče jaketo. Matjažek strmi za njim. potem zavpije: »jaketo mi daj! Ropar turški, malhar!« Ibrahim se obrne in zažuga z bičem. Prestrašen prosi Matjažek: »Ne stric Turek, ne! Bom priden!« O Jezusček s Svete gore! Sablja je zlomljena, lok je strt. jaketa je proč, klobuka ni. mame ni, Celovca ni — sami Turki so okrog njega — in ubogi zmrznjeni dečki se stiskajo v kup! In tam naprej odvezujejo moške in ženske raz konj in od konjskih repov. Ljudje stočejo in si tarejo roke in noge. In lam naprej je gozd. Turki tam sekajo drva in jih zlagajo ob vodi. ki teče mimo. kurijo, koljejo jance, mečejo drob psom, ki so se priklatili za Turki, psi se pa tepejo za drob z orli in krokarji, ki se spuščajo z dreves. Kakor mravelj je Turkov. Vse ti mrgoli pred očmi : Svitki. kape. sablje, sulice, vse zbada. reže, boli. Ubogi dečki se stiskajo kakor ovčke Podkrnosom. kadar zatuli volk v gozdu, iu kakor mamičinc piške. kadar zabrlizgne jastreb. »Ko bi mogli zbezati v gozd.« se ozira največji deček. »Kam?« se stresejo drugi. »Poglej, koliko jih je. poglej pse!« Pa hodi že Ibrahim okoli njih in kaže bič: »Pozdravim vas s tem-Ie, seme pasjeversko! Kmalu boste hvalili preroka.« Oli! Kakšna je Matjažkova glava! Svatba, punì. sablja, klobuk, hlače, ogenj, žakel j — vse se meša v n jej. In zebe ga. dečka ubogega, ker nima jakete. Pa pride dobri Turek z velikim hlebcem kruha. Reže in daje dečkom: »Jejte. dečki, in ne bojte se! Nič hudega vam ne bo pri nas. Vojaki postanete, in naš mogočni sultan ima sedem stolpov zlata. »Jezus naš! Pomagaj nam!« zastočejo dečki in ne marajo kruha, ki jim ga ne reže mama. Pa Ibrahim kaže bič. a Turek, ki ravna janea pri bližnjem ognju, se smeji: »Ne kličite, dečki, vaših svetcev! Jih ni doma. Alali je z nami. Matjažku se povesi otrpla roka s kruhom: Koliko pravi hudi Turek, da ima sultan zlata? Sultan je v proštiji in je priklenjen, zlato je pa v grajski kleti, in kača ima ključe. Nič ne ve Turek. Ali svetniki. ljubi Bogek — pa morda res niso doma?... Mar znajo Turki tudi moliti? Poglej, kako se umivajo ob vodi, kuku razgrinjajo po tieh pisane koce, poklekujejo nanje in bi jejo s čelom ob tla! Od ognjev diši po pečenem, diši kakor na svatbi. Umazan Turek kliče: »Ilej junaci! Slavite Alaha, ki je dal pravovernim v last črede nevernikov.« Drugi vpije: »Nabrusimo nože! Trde so bile koroške buče!« Pa se krohočejo, posedajo okrog ognja, krešejo nož ob nož, režejo kose kakor štruce z janca, mlaskajo, se norčujejo iz kristjanov in kažejo dečkom meso: Kadar pojdete vi — se boste mastili vi.« Največji izmed dečkov se boji: »Ne bo zadosti jancev za tako «elika usta. Še nas bodo! Velikim bodo pa porezali nos in ušesa.« »Ali jih bodo odili na meh?« »Kaj pa jim hoče človeška koža?« vpraša manjši deček. »Jako lepo piskajo na tak meh. Tudi čevlje si delajo iz kože. se strese največji. »Pa tudi jermene si režejo z živega telesa. In vprcgajo ljudi v oralo namesto živine, kakor so viteza Bojka. »Pa zakaj so jim nos in ušesa?« »Sultanu jih pošil ja jo — jih ima,za zajtrk.« Globoko se zamisli Matjažek v to uganko. Pa dečki zavpijejo: Že gre po enega od nas! — in porivajo drug drugega pred seboj. Matjažek se nima kam skriti. Vidi. da gre oni dobri I u rek naravnost [»roti njemu, in sliši dečka, ki šepeta: »Najbolj okrogel in mehak je ta!« Matjažek prosi Turka, ki ga je prijel za roko: »Ne. stric Turek, ne!« »Kaj se pa bojiš? Pogrel se bov< mu reče furek in odnese Matjažka. ki sliši še: »Pogrel se bo — o je!« Zatrepeta Matjažek in gleda, kdaj bo sunil kak nož vanj. Toda I urki režejo janea in se smejejo Matjažku. ki si ga je položil dobri Turek na kolena in mu otipava rebra. Reče: »Močan deček bo, vrl janiear! Nekaj piastrov si upam dobiti zanj.« Hudi Ibrahim pa kakor da dvomi: Če le ne bo preveč robe na trgu! Pod Muratom smo imeli toliko zasužnjenih, da si dal rad dva za koštrunovo glavo. Zasužnjili smo kar >0.000 Srbov. Za par upank smo dali odrastlo lepo dekle. Po leški bitki si dobil vojaka za polič moke. po nikopoljski so posekali več tisočev vitezov kalna mestu..: »Seveda, skomizgne star Turek, ves opraskan. »Če naletiš na /anikarnost. ki te zadržuje po potu. je boljo, da jo pobiješ na mestu.« \ pogovor zakliče nekdo od drugega ognja: Požurite se, junaki! Nismo še v Bosni!« »Ne. ni Sotla Miljačka!« odgovori tja Ibrahim. Medina-Sara j!« »Bosna-Saraj! Čuvaj te Alah! kličejo drugi Turki, in noži škrta jo hitreje po obranem jančevem košu. S strahom opazuje Matjažek može: so zdaj siti? In dečki iz kupa mu kličejo: »Ne bodo te — saj gremo že naprej!« Res se oglase rogovi, in Matjažek steče k dečkom. Uboga mu glava! To trobi, žvižga, vpije, biči sikajo — vozlati biči, ki imajo v vsakem koncu železen kamen! — človek bi zatulil — poskočil. Svitki in kape. sablje in sulice — vse mrgoli pred očmi. Sem in tja švigajo konji, stiskajo se dečki v čredo, tam naprej pa vežejo ženske in moške na debelo vrv v dolgo vrsto kakor konje. Nihče se ne upira, ne prosi. Vedo dečki, da zmore Turek več kakor ata in mama, in vedo veliki ljudje, da zmore Turek več ko gospod prošt in stric Andrej, ki briše svetnike, in več kakor gospod v gradu, ki mu pravijo »gosposka« in ki mu morajo ata nositi tiste preklicane davke ... »Hodi, pasje seme!« zarobanti Ibrahim. Bič napodi dečke — Matjažka je izpodneslo. Pa takoj se vidi spet na visokem in pred seboj polno upognjenih glav in bežečih nog. Dobri Turek je pobral Matjažka. Ah dečki! Kako morajo teči revčki preci konji in biči! Pa pade kateri — in drugi gredo čezenj. Zavrti se v glavi Matjažku — pade spet globoko — pa pride mama. prel juba ... (l)alje prihodnjič.) Maksimoo: Materina prošnja. Prižgala lučke je nocoj p božični noči in prosila: »Oj pridi, pridi, Strok moj, iz téme k lučki osaj nocoj! Odpri srce kot tisti čas, ko meni gledal si o obraz, in skupno soa molila , . . Ugledal, zlati ótrok moj, boš zopet srečo mladih let in našel dušni pokoj sooj. ki ti oropal ga je svet — — Temu je vladala do zdaj p tej koči revni vsak večer, le danes davne sreče slaj odpira mi tolažbe vir, da svetlo lučko spet uzreš, ki si izgrešil jo v temi in mamici nov up užgeš, ki temne dni ji razsvetli . . .« A v daljnem mestu mlad rudar boječe stopa pred oltar; zamišljen v čas detinskih let, od blaženosti ves prevzet. Bistriška: Boštjančkove lučke. Diha zemlja in spi... V njenem dihu so sanje. Svetonočni mir je v njih, svetonočna ljubezen, svetonočna sreča. Nebesa so poslala te sanje na zemljo. Diha zemlja v pokoju, v ljubezni, v sreči. Yas Gorosek pod goro je toplo gnezdeče, v miru postavljeno, v sreči oblagodarjeno. v ljubezni spleteno. Ob vrbah kraj potoka je mala bela hišica: domek Boštjančkov. Sveta noč. Nebo je prižgano s tisočerimi zvezdami: sanje lepote Hjejo od njih na zemljo. Gozdovi sumé v čudežni govorici, bela zasnežena pota molijo v mehkem sneženem objetju. potok skrivnostno prepeva, in vrbe, vse bele, leskečejo, trepečejo, sanjajo. Čudež božji hodi s svojim srcem po zemlji, boža tepena srca, tolaži ranjene duše, objema mehka ličeca otrok ... Boštjanček sedi čisto sam v hiši pri topli peči in čaka božičnega večera. Prva zvezdica je že zagorela na nebu in pomežiknila s svetlim očesom Boštjančku skozi okence. O. kako je je vesel! »Je že tu, je že zunaj sveti večer! Da bi te mogel, zvezdica zlata, ujeti v svojo roko ini pobarati: Kako, zvezdica, povej, je nocoj v nebesih?« Skozi okno ga gleda zvezdica in se mu smehlja... Deček pa steče k mami pred ognjišče: »Mama, mama. saj ste rekli, da zvezde prineso sveti večer. So jih že užgali angelci na nebu za Jezusčka novorojenega.« — Mati nato: »Kar očeta pokliči, da postavita jaselee!« V visokem, radostnem skoku je odletelo drobno telesce proti hišnim vratom, ravno v naročje očetu, ki je stopil na hišni prag. »Vidiš. Boštjanček. dočakal si! Zdaj pa kar v hišo, da postaviva jaselee!« V hiši gori z mračnosanjavim žarom svetiljka. V kotičku pri oknu je določen prostor za jaselee. Trioglata deska je že pribita. Boštjanček sedi, gleda in spremlja očetove kretnje rok. Občuduje žametni mah, ki je stvori I v kotu zeleno goro. Pastirčki so pri vriskali v pobožnem veselju na to zeleno goro, bele ovčice so polegle po žametnem mahu. Koliko ovc in koliko pastirčkov je to! Boštjančku se zdi, da sliši pastirčke vriskati. »Ja, oče. kje je pa hlevček za Jezusčka. da mu bo gorko na mehki slamici?« »Vse še pride, vse — radoznalček!« Na levo pod goro naredi oče skalno duplino, v njo pa položi Jezusčka v jaslih in postavi poleg Marije in svetega Jožefa. Preko gore do jaselc pelje bela pot... Vrh jaselc plava zvezda, z zlatim repom se dotika gore. »No, fant, ali bo?« Vesel, prevzet pokima Boštjanček: »Bo, bo!« Govoriti ne more, ker mu je srčece polno blaženstva in dobre volje. »Jaselee so postavljene. Fant. steci k mami po lučke!« V čudežni votlini zatrepeta lučka ob lučki, obsveti jaselee in božje Dete. Tri lučke gore ob jaselcah. troje tihih upanj, tri pobožne želje, tri