Moji poizkusi, kako povzdi- gniti šolski obisk na šoli v Novi Štifti. Govoril Ivan K e 1 c na zborovanju Gornjegrajskega učiteljskega društva dne 4. maja pri sv. Frančišku Ks. (Dalje.) Kakšni uspehi so se morali v takih razmerah dosezati v šoli tako glede pouka kakor glede vzgoje, nimamo dandanes niti pravega pojma. Pri vseh teh slabih razmerah so seveda bili postavljeni v najslabše razmere kakšni zakotni, gorski kraji, oddaljeni in čestokrat skoraj čisto skriti od prometnih središč ali kakšnih drugih prometnih naprav, in med takšne kraje je gotovo spadal tudi naš jako gorati okraj. Prav posebno so bili v tem obziru zanemarjeni — kakor še dandanes kraji s slovenskimi prebivalci; dokaz temu je, da še bolj gorati kraji z nemškim prebivalstvom naše dežele, kjer se nahajajo mnogo slaboumnejši in manj nadarjeni ljudje nego med slovenskim ljudstvom, da ni nikjer najti tako visokih odstotkov analfabetov kakor pri nas. Ali »Bauer, das ist was anderes". Slovenec, ostani suženj, hlapčuj, služi drugim. svojim pijavkam, in ošabni Lah ga še dandanes nazivlje zaničljivo s BSkIave." Nasprotniki, dobro spoznavši, da ima Slovenec bistro glavo, se boje, da bi prišel do višje naobrazbe, začel bi svojim škodoželjnežem greniti njihovo udobno življenje, seveda, tega Bog ne daj! Tedaj ne privoščimo rnu tega nikoli, kar imajo drugi že zdavnaj. Slovenec, uboga potrpežljiva para, navadno molči in — trpi! — Hoče se pa Slovenec le povspeti do višje naobrazbe in strgati krute okove duševnega in tedaj tudi telesnega suženjstva, tedaj je navezan sam nase, na svojo lastno pomoč. Nikoli se pa ni mogel in se ne more zanašati na kakršnosibodi pomoč od drugod. Vsem nam je dobro znano: kar smo dosegli Slovenci v kulturnem oziru, smo dosegli s svojo lastno močjo, brez vsake tuje pomoči ali višje oblasti, ki so največkrat ovirale in še ovirajo prosvetna stremljenja Slovencev. Veliko požrtvovalnosti, mnogo samozatajevanja in trudapolnega moledovanja je bilo treba, da smo Slovenci dospeli na vrhunec omike, ki jo zavzemamo dandanes. Poleg vsega tega ne izprevidijo naši nasprotniki, s kakšnimi trudi smo si priborili današnje stališče, nego ovirajo povsod in vsekdar naše napredovanje fer nas zraven tega, da nam ne privoščijo niti trohice duševnega napredka in gmotne blaginje, še premnogokrat zaničujejo; češ, glej ga slovenskega tepca! Ali dovolj je teh moledovanj! Celi rane, kjerkoli so bratu zadane! To je nas, to je vsakega naobraženca sveta dolžnost! V dosedajšnjem sem po priliki navedel samo nekaj najvažnejših vzrokov, ki so krivi tako številnemu analfabetizmu pri nas; oglejmo si sedaj, s kakšnimi sredstvi bi se dalo korenito — sčasoma vsaj — iztrebiti in uničiti zlo, ki ne duši ne samo sramotilno, nego tudi pogibeljno naš mili in zapuščeni narod. V prvi vrsti pa smo poklicani mi ljudskošolski učitelji, da zacelimo vsaj sčasoma hudo skelečo rano, po krutih izkoriščevalcih našetnu Ijudstvu zadano. Mi, ki smo izšli iz naroda, ki smo se posvetili za delo med tem narodom, imamo najsvetejšo dolžnost, da dvignemo naš tnili slovenski narod iz še velike globine nevednosti do višine samostalnega mišljenja ter ga kolikor najhitreje mogoče očistimo grde, črne pege preštevilne analfabetnosti. Kolikor je bilo to meni v jako neugodnih razmerah mogoče ter kolikor in kako sem vsaj to, kar je bilo v takšnih razmerah v teku čez 24 let pri nas mogoče v navedenem oziru doseči, hočem Vam sedaj na kratko obrazložiti. Prišedši leta 1886. meseca oktobra na enorazrednico s poldnevnim poukom kot učitelj-voditelj k Novi Štifti, sem našel šolske razmere, da se Bogu toži. Saj ni bilo tudi drugače mogoče. Nihče se ni hotel žrtvovati za ljudstvo v tem zapuščenem in skritem kotu, učitelji so se menjavali skoro mesečno. Med občani samimi ni bilo ne enega, ki bi se bil hotel le količkaj potegniti za izboljšanje šolskih razmer. Šola sploh ni imela takrat niti toliko lastnega prostora, kamor bi moglo stopiti mače z eno tačico. Šolska soba — ako bi se smela sploh tako imenovati — je bila nastanjena v cerkveni hiši, zatohla, mračna, vlažna, pozimi se ni dala nikoli dovoljno razgreti; učiteljevo stanovanje v isti hiši pod streho. Potrpežljivost ter vztrajno, previdno, a odločno delovanje premaga vse, še tako velike ovire. Sedaj imamo veliko, v vsakem oziru moderno šolsko poslopje, pripravljeno za trirazrednico z dvema lepima vrtoma. Vpisanih je bilo v obeh skupinah od 10,9—130, časih še več šoloobiskujočih otrok, a le redkokdaj sem imel veselje, da je šolo posetilo 45 otrok, in sicer v obeh skupinah. Potem zatiraj uspešno anafalbetizem, ako moreš! — Jako žalostno me je dirnilo, da so se posebno čez pol ure oddaljeni z vso vnemo upirali pošiljati otroke v šolo, češ, ako enkrat pošljem, potem me že imajo. Pri teh ni pomagala nobena dobra beseda začetkoma, postopal sem tedaj proti takšnim z vso eneržijo s postavnimi sredstvi. Izprevidevši, da šola res mnogo koristi, pošiljajo že sedaj prav radi, kadar le morejo in otroci hodijo z veseljem v šolo, ako jim le dopušča vreme in domače delo. (Dalje)