Mrtvemu očetu.
Kam si namenil se, predragi oče, kam se podal, a po kateri poti? Nič glasa več! Le skrivnih šum peroti drhti, in pesem moja žalno joče. —
Ugasnile oči, Ijubeč nas deco zroče. — Zdaj križ iz mrtvih zre nas rok naproti, odgrinja raj ti v večni prelepoti, kjer Bog ugaša srca želje vroče . . .
Življenje tvoje bilo je trpljenje, za blagor dece tvoje darovano, vsa sreča naša — tvoje hrepenenje . . .
Molili zate bomo neprestano,
a ti tam gor na svetetn božjem dvori
v pekočo bol tolažbo nam govdri!
Fran Žgur   .