ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 2.
V Ljubljani, 1. februvarja 1889. Leto XIX.
JL
I
Cesarjevič Rudolf.
Dunaj, 30. januvarja 1889.
Iz Maierlinga pri Badenu, kamor je bil cesarjevič nadvojvoda Rudolf predvčeraj otišel na lov, prišla je ravnokar pretresujoča vest, da je Njega ces. in kr. Visokost, cesarjevič Rudolf, umrl nagle smrti vsled srčnega mrtvouda.
Takó se glasi najžalostnejša brzojavka, ki objavlja najbritkejšo izgubo in najstrašnejši udarec za vso avstrijsko-ogersko monarhijo. Nada in ponós našega cesarstva, naš obče priljubljeni prestolonaslednik, nadvojvoda Rudolf, umrl je nagle smrti v najlepšej dobi svojega mladostnega življenja.
Prosimo ljubega Boga. da bi v tej prebritkej izgubi in za vso našo monarhijo srce pretresajočej nesreči dal obilo tolažbe našemu predobremu cesarju in v prebritkih solzah se topečej cesarskej rodovini.

Po zimi.
>E|Lakó si mrtev, potok! ß^Sjji. Ne č vi j em zuborénja. Vklenila te je zima, Ki se povsod razpénja.
V ledenih z dihaš spònah, Ki stiskajo srcé ti. Vkovän v globino temno Na dan ne moreš vréti.
Oj pridi cvetna vzpómlad. Po tebi hrepenimo. Z nasmehom vkroti milim Osorno, trdo zimo.
Oj pridi cvetna vzpómlad In ječe vse odkleni, Da spet šumel bo potok, Oživljal gaj zeleni.
A iz vasi mladina Bo v tròpah semkaj vréla In ob potoku glasnem Skakala bo vesela.

Fr. Krek.
Na Tičnici.
omu je pač prišlo na misel," vprašal sem starega Pod-melca, „zidati na Tičnici ono kapelico, do katere niti pota ni, in katera se le malo vidi iz gostega grmovja. ' Pač je moral imeti svoje posebne vzroke, kdor je ondii postavil ta zid."
„Zdaj res ne vodi več noben pot mimo kapelice na Tičnici," dejal je Podmelec, „a nekdaj je bil celò vožnji pot, po katerem so vozili nakopan pesek do ceste. A odkar se je bil ondù ponesrečil pokojni Cestar, nihče več ne hodi v óni hrib kopat peska, ampak raje hodijo v Zlebec, da-si je bolj od rok a vender ni tako nevarno.
„Bilo je nekega jesenskega dne," pravil je Podmelec, „in precej lepo suho vreme je bilo. Jaz sem ravno iz gozda ]> peljal nekaj drv, katera sem počasi pripravljal za zimo, pa me sreča Zaplatarjev Francò, óni iz vasi ter mi pové, da je cestarja na Tičnici ubilo. Tega skoraj nisem hotel verojeti. ker sem bil še prejšnji večer po nekem opravku pri njem in mi je še dal gorečo trsko, da sem si svetil do doma, ker je bila precej temna noč, a človek tudi prvi hip nerad verojame take nezgode. Ali kmalu sem se prepričal o resničnosti Francetovih besed. Prišel sem ravno kraj hoste, kjer se tako lepo vidi na Tičnico, pa zazvoni pri fari z velikim zvonom in takój sem vedel, kaj ima pomeniti ta glas. Postal sem z vozom, zmolil nekaj oče-našev za dušo pokojnega, potem pa sem peljal počasi proti domu. Doma so mi vso stvar natanko povedali. Vozil je pesek iz Tičnice po poti proti cesti. Imel je dobro naloženo in ker je pot nekoliko visel, hotel je najbrže nagibajoči se voz
-—»-K >♦» —
nekoliko podržati, v tem pa so konji v stran skočili in voz se je prevrnil nanj ter ga takój do smrti pobil. — Cestarica in njena mala lièerka sta silno jokali, ko so jima prinesli očeta mrtvega domóv, in nihče ju ni mogel utešiti. Ker ju je bilo tudi strah samima biti v hiši, prosila je Cestarica naj bi prišel kdo izmej nas čez noč k mrliču. Takój sem se opravil, nekoliko povečerjal, potem pa otišel k mrtvaškemu odru svojega prijatelja, s katerim sva se bila še prejšnji večer o marsičem pogovarjala. Človek res ne vé, kje ga smrt čaka — mislil sem si po poti — in ko misli, da stopa najbolj varno vzdrsne mu, pade in ne vstane več.
Ko sem prišel v hišo, nisem mogel utolažiti žene in hčere, ki sta silno jokali. In kaj ne bi? saj je ni hujše izgube za hišo od smrti pridnega gospodarja. Tolažil sem ju, kolikor je bilo v mojej moči, potem pa sem vso noč prečni pri mrliču ter molil za njegovo dušo.
Tretji dan so ga pokopali na veliko žalost vsacega, ki ga je poznal, posebno pa je bilo meni lindo, ker sva si bila največja prijatelja.
Cestarica je potem oskrbovala sama svojo kmetijo, ali le težko jej je bilo, ker je bila slabotna ženska. Dekletce pa je bilo takrat staro komaj sedem let, in jej tudi ni moglo Bog ve kaj pomagati.
Takó je preteklo nekaj let. Cestarica je ostala vdova ter je počasi skrbela za vse. —Neko vzpó mlad pa seje pripravljal Rebernikov Janez, ki v svojih mladih letih ni bil nič kaj prida, za pot v večnost, Bolehal je vže vso zimo, vzpomladi pa ga je do dobrega zgrabilo ter položilo na smrtno posteljo. Ko je vedel, da je vže blizu groba, povedal je spovedniku, da je bil prav za prav on kriv Cestarjeve smrti, a da tega ni nikomur nič povedal, ker se je bal kazni. Bilo pa je takó-le:
Rebernikov Janez se je bil v krčmi pri fari spri z nekim fantom iz sosednje vasi ter mu hotel še tisti dan v pijanosti „pokazati pot do doma." Sel je na Tičnico čakat, ker je vedel, da pride po poti sovražnik njegov, ter je v grmovji čakaje zadremal. V tem pripelje Cestnik po poti pesek in Janez se vzdrami ter skoči po konci m enee, da je njegov sovražnik. Konji se tega ustrašijo, potegnejo voz na stran, ki se prevrne na Cestarja ter ga takój ubije.
Takó je povedal Rebernikov Janez gospodu župniku pri spovedi ter ga prosil, naj bi po njegovej smrti to razglasil in prosil Cestarico in njeno hčer odpuščenja, da jima je napravil toliko žalosti. Potem je še izročil spovedniku nekaj denarja, naj bi na Tienici pozidal kapelico, iu umrl je ves udan v voljo božjo.
Ker je pa Janez po Reberniku vse premoženje podedoval, drugih dedičev pa ni bilo, izročil je v svojej oporoki vse premoženje Cestarjevej hčeri, da bi vsaj nekoliko poplačal krivdo in žalost, katero je napravil s svojim nerodnim življenjem v mladosti.
Drugo vzpomlad pa je sezidal gospod župnik óno kapelico na Tienici upravna tistem mestu, kjer se je zgodila nesreča. Ljudje pa so se vedno bolj izogibali tega pota, posebno po noči ni nihče rad ondù hodil, in takó se je počasi popolnoma opustil. Včasih je hodila Cestarica ob nedeljah po póludne tjakaj molit, odkar pa se je tudi ona preselila v večnost, stoji kapelica osamljena, mej grmovjem liki ovca, ki se je izgubila od črede.	Milan Šašelj,
mM§M Storite jim dobro, ki vas žalijo.
'^^arijea je bila hči pridnega in imovitega kmeta na Tirolskem. Bila je jako dobrosrčna deklica. Največje veselje bilo jej je: živeti po lepih naukih, ki ' jih je slišala v učilnici. „Oj, kako dobro nam žele naši učitelji, ki nam toliko lepega povedo," dejala je večkrat sama v sebi, „in kako nespametni so óni otroci, ki se ne obnašajo poteh lepih naukih." —Bila je Marijca tako ljubeznivo dekletce, da jo je vsak, kdor jo je poznal, ljubil in spoštoval.
Bila je pa tudi velika prijateljica cvetic. Ko je prišla vesela vzpomlad, napravila si je lično gredičico ter vsejala na njo najlepših cvetic. Ysak dan je skrbela Marijca za svoje cvetice in ne zaman. Cvetice so lepo rasle in bile v najlepšem cvetji.
Deklica ljuba, ali ne slutiš nevarnosti, ki preti tvojim cveticam? Vže je nastavljena kruta roka, ki želi uničiti to prelepo cvetje in izpremeniti tvoje nedolžno veselje v žalost in britkost.
Bilo je neke sobote zvečer. Marijca gre po navadi k cvetlicnej gredici, ki jo je imela na vrtu, da bi ondu opravila svojo večerno molitevco, kakor je to vže večkrat storila. Ali o Bog, kaj ugleda! Gredica je vsa pohojena, cvetice potrgane in po tleh razmetane. Kakor okamenela stoji Marijca pri gredici in joče po svojih ljubih cveticah. „Oj kako sem za vas skrbela, ljube cvetice moje," vzdihovala je deklica in si brisala solzne oči. „Vse moje veselje je uničila zlobna roka!"
Še je stala Marijca pri evetličnej gredici, ko ugleda v pesku sled bosih nog. Gre za stopinjami in prišedši konec vrta, ugleda zanemarjenega, bosonogega dečka. Takój na licu se mu je poznalo, da ni dosti prida. Obleka mu je bila umazana in raztrgana. Nihče drug nego on je razdejal lepo Marijčino gredico. V roci je še držal šopek cvetic in jih trosil po tleh. „Oj ti hudobnež, ti," reče mu Marijca; „nikoli ti nisem nič žalega storila in ti mi narediš toliko žalosti. Zakaj mi si to storil?" Deček videč Marijco, ustraši se je in zbeži.
Drugi dan je bila nedelja. Marijca sedi po krščanskem nauku z očetom v hiši in mu bere zgodbo o Ezavu in Jakobu iz sv. pisma. „Kako zelò je razžalil Jakob svojega brata Ezava — misli si Marijca — in vender mu je vse odpustil Ezav. „Pač je lepo, ako ljudje drug drugega ljubijo in si odpuščajo razžaljenja. Oj, prevelika je moja žalost — a vender — vender moram tudi jaz odpustiti."
Ni še izgovorila zadnjih besed, ko stopi v hišo stara ženica v jako ubožnej obleki, za njo pa umazan, zanemarjen deček. Nihče drug ni bil, kakor óni hudobnež, ki je toliko žalosti napravil dobrej Marici s tem, da jej je pokončal njeno cvetlično gredico. Takój ga je spoznala Marijca. Stara ženica je prosila najpred za malo kruha, potem se pa obrnila k Marijčinemu očetu in ga prosila, naj bi vzel njenega dečka za pastirja v hišo. Rekla je, da ona ne more več zanj skrbeti, ker se sama težko preživi. Oče odgovori, da ima poslov vže brez tega dovolj pri hiši. pa tudi ne more vzeti tako zanemarjenega dečka v službo, kateremu se vže na obrazu vidi, da ni dosti prida. Ko deček pogleda Marijco, zelò se je ustraši in obledi. Videl je namreč, da je prišel v hišo njenega očeta in se bal, .da se mu ne bode dobro godilo, ako ga Marijca zatoži svojemu očetu.
—.X 29 >♦•—
Ali plemenito Marijčino srce ni mislilo na osveto; usmilila se je ubozega dečka ter prosila očeta, da bi ga vzel v hišo. „Glejte, oče ljubi!" dejala je, „kakšen ubožec je in kako je zanemarjen, ker mu mati ne premore bolje obleke. Vzemite ga v našo hišo iu jaz mu bodem skrbela za pouk, učila ga bodem brati in pisati." — To se je očetu zelò dopadlo in vzel je zanemarjenega dečka v liišo. kjer se mu je prav dobro godilo.
Sram je bilo ubozega dečka, ko je slišal, kako Marijea prosi zanj ter ga ne toži očetu zaradi napravljene jej škode. Vže jo je hotel prositi odpuščenja, ali Marijea to čuteč, prestregla mu je besedo in rekla: „Vže dobro, vže dobro! Ker vem, da ti je žal, kar si storil, rada ti odpustim vse, samò poboljšati se moraš, in to mi obljubiš, kaj ne?"
Ubogi deček jo vse obljubil in tudi zvrševal, kar je obljubil. Dolgo vrsto let jo služil v hiši Marijčinega očeta ter se tako lepo vèdel, da je bil v izgled vseni drugim poslom, ki so bili pri hiši.	NeHka Zupanom.
Kmet in graščak.
^T^w^f	(Narodna.)
ci/jplekoč je šel ubožen a moder kmet iz sejma domov. Sreča ga graščak ter ,^gp|ga vpraša: „Ali je bil dober semenj?" „Nisem ga pokusil," odgovori kmet.
Potem ga vpraša graščak: „Koliko je bilo živine?" „Nisem je štel," odgo-govori mu kmet. Graščak še dalje vpraša: „Kaj neseš domóv s semnja?" „Ne morem ga nositi, ker nima prham."
„Pridi jutri k meni v gosti," reče mu graščak. Kmet res pride ter potrka na vrata. Graščak v sobi se oglasi: „Kdo je zunaj?" Oni, kogar notri ni," odgovori kmet. Graščak odprè vrata,' pokliče hlapca in mu ukaže, naj pelje kmeta v klet v gosti. Hlapec pelje kmeta v klet, kder vino skupaj pijeta. Zmerni kmet je vino le pokušal, a hlapec je pil čez mero ter se opijanil. Zmerni in trezni kmet je pijanega hlapca lehko ustrahoval in pretepel. Graščak misleč, da hlapec tepe kmeta, reče mu: „Le pritisni! le pritisni!" In kmet še bolje udriha po ubogem hlapcu. Zdajci ugleda kmet telečnjaka, ki je visel na drogu, zadene ga čez rami in otide. Graščak pri vratih ga pričakajoč, vpraša ga':' „Ali si dosti dobil?" Hvala lepa, dosti!" reče kmet ter gre vesel domov s telečjo pečenko. G. Križnik.
Kopnečemu snegu.
Sie kopni, kopni sneg nadležni, Le skopni s polja in goré, Da pride skoraj cvetna vzpómlad In dnevi lepši zazoré !
V zaduhlej sobi zdaj zaprto Otožno srce mi ječi, A ko se zemlja bo zmladila Sreé se moje spet zjasni.
Pogléj ! po gori cesto belo, Po njej vzpomlädi bodem pél, Na srca starišev predragih Z daljine vračal se vesel.
J. Meječ.
Ledena palača v Kanadi.
erikanci so ros čudni ljudjé. Ne samo, kar se tiče njihovih šeg in življenja, temveč v vsem svojem delovanji razlikujejo se od nas Evropljanov. Drugačna je njihova trgovina, drugačna njihova različna podjetja, drugačni so pa tudi v svojih zabavah in veselji. Posebno čudne in izvanredne so njihove pustne veselice. Poslušajte, naj vam povem, kako se vedo Amerikanci po zimi v Kanadi.
Kanada leži v severnej Ameriki. Nii ker vam je znano, da po severnih pokrajinah prevladuje mraz in zima. zatorej imajo Kanadčani le prav kratko vzpomlàd
ti. da imajo "	__	-j8H3l nganja svoje
Kanadčani	šale in neum-
nosti, kakeršnih pri uas ni. Ali vse to veselim in šaljivim Kanadčanom še ni dosti, oni hočejo, da imajo nekaj izvanrednoga, neobičajnega, kar ne ugaja samó telesu, temveč tudi očem. V Montrealu, najimenitnejšem kanadskem mestu, zgradili so si sredi mesta veliko ledeno palačo, kakeršno vam denašnja slika kaže. Ako se vže tej sliki čudite, kako bi se še le čudili, ako bi to prekrasno ledeno palačo videli v njenej pravi podobi in velikosti !
Velike ledene ploče prinesó iz reke sv. Lavrencija, ki je lepó in pravilno iz-tešo, da so po štirikrat tako velike, kakor naše navadne opeke, in potlej zgradé zidarji iz teh lepo obtesanih ledenih ploč velikansko palačo z mnogimi večjimi in manjšimi stolpovi. ki so prav umeteljno sestavljeni. Ledene ploče pokladajo drugo
na drugo ter je polivajo z vodo, da zmrznejo v čvrste zidove. Streha in stolpovi so od lesenih desäk in suhega vejevja, ki je krope z obilo vodo iz parnih briz-galnic tako dolgo, dokler se ne naredi dosti debela lepó nakitena (ozaljšana) streha, s katere visi nebrojno število prekrasno se blestečih ledenih sveč.
V	solnčnem svitu je krasota gledati to ledeno palačo. Oj kakó se vse na njej blesti in žari v svitlih solučnih žarkih! Mislil bi človek, da ni drugega nego sami čisti kristali. A še mnogo lepše jo je videti po noči, ko je od vseh strani razsvetljena z električno svetlobo. „To je začarano poslopje" dejal bi človek, kadar gleda v to prelepo kristalno palačo. Ljudjé od vseh stranij severne Amerike pribite gledat to čarobno ledeno zgradbo. Yse se čudi kristalnej palači, raduje se in veseli okolo nje. V 24. dan januvarja meseca 1883. leta bila je v Montrealu velikanska ljudska veselica okolo te kristalne palače. Od vseh krajev je vrèlo ljudstvo skupaj, da se udeleži te nenavadne slavnosti. Mestni načelnik je ukazal, da se naj rečeni dan praznuje kot poseben praznik v letu. In zgodilo se je takó. Yse prodajalniee in šole so bile ta dan zaprte. '
In kakšno korist imajo Amerikanci od te slavnosti ? Zna se, da nobene drnge, nego to, da se ljudstvo po svoje razveseljuje in se siromašnim delavcem, ki so to palačo zgradili in morda vso dolgo zimo nimajo druzega dela, nakloni nekoliko zaslužka. Ledena palača druge koristi nima ; kajti kakor hitro solnce gorkeje posije, polagoma se izgubiva ledeno poslopje in naposled ga nič ni. — Leta 1884. zgradili so na istem mestu še mnogo večjo in lepšo ledeno palačo nego je bila óna prejš-nega leta.
Takó vidimo, da ima tudi mrzla zima v vsakem kraji svoje prijetnosti, a Amerikanci znajo to še bolje, ker takó velikanske in dragocene zabave prirejajo.
(Po „Smilji" prd. Iv. T.)
fx	Marija nad vse pomočnike.
nekem starem škofovskem mestu živel je pred mnogo mnogo leti zelò ubožen črevljar z dvema mladoletnima otrokoma, katera mu je njegova prezgodaj umrla žena zapustila. Hudo, zelo hudo se jim je godilo. Siromaštvo veliko a živeža od nikoder.
V	tej velikej bedi prosil je črevljar vsaki dan črevljarskega patrona, svetega Krišpina, naj bi mu pomagal vsaj toliko, da preživi sebe in svoja otroka. A zaman so bile vso njegove prošnje; niti dela niti kruha ni bilo v hišo. Siromak črevljar postane zelò otožen, polasti se ga neka nevolja in srdito vrže šilo in kladivo ob tla ter osorno zavpije: „Ako mi tedaj noče pomagati sv. Krišpin, pa naj mi pomaga kdo drugi!" — Vrinila se. mu je neka huda misel v glavo a zgodilo se je v njegov dušni in telesni prid vse drugače nego je on snoval v svojej glavi. Komaj je izpregovoril one besede, odpró se vrata, in prelepa, imenitna gospa stopi v sobo v spremstvu starega strežaja. ki je nosil težak zavitek v roci. Gospa sede in reče crevljarju, naj bi jej napravil dvoje novih crevefjčkov, — „O Bog moj, ko bi le lisnija, imel!" vzdihne črevljar žalostno. —
„Usnije je vže tukaj," roče gospa in namigne svojemu strežniku, ki položi velik zavitek na mizo. V zavitku je bilo toliko üsnija, da bi bil lahko napravil veliko število takih čreveljčkov, kakeršnih si je gospa želela.
Ko je črevljar gospej čreveljčke umeril in je gospa s svojim strežnikom otišla, šel je siromak črevljar takój na svoje delo. Obžaloval je svojo prejšno nejevoljo in hvalil Boga za nakloneno mu delo.
Takoj drugi dan pride zala gospa s svojim strežnikom zopet k črevljarju, obuje nove čreveljčke ter pusti svoje stare črevljarju, rekoč: „Te moje stare čreveljčke si obdržite za plačilo ; lahko od njih üsnija toliko narežete, kolikor koli ga bodete potrebovali ves čas svojega življenja. (Jim bolje bodete odrezavali, tem večji bodo čreveljčki in kar pod nožem vam bodo rastli. Črevljar si iz začetka misli, da se gospa ž njim šali. Na odločno povelje vender vzame nožič in začne stare gospejne čreveljčke rezati, in glej ! o čuda, pri vsakej zarezi odpade lep, nov, širok in dolg kos üsnija, kakor bi ga bil kupil od usnjarja. Ko je nehal rezati, bili so črevlji zopet celi. Zdaj je črevljar spoznal, da je s posebnim čudežem obdarovan, prisrčno je molil „Cešeena si Marija," padel na koleni pred gospo in jej poljubil obleko, — a gospa mu je v tem hipu izginila izpred oči. Stari strežnik pa je ostal pri črevljarji in mu dejal : „Jaz ostanem pri vas za pomočnika, ker dobro umejem vaše rokodelstvo ; plačila ne potrebujem, samoto hočem imeti, da sta dva dneva v tednu moja, o katerih smem delati samó za ubožne ljudi tega mesta — za üsnije se ni treba bati, ker ga nama ne bode izmanjkalo." — Črevljar bil je z vsem jako zadovoljen in pomočnik takój sede k delu.
To je mojster gledal in se čudil pomočniku, kije znal takó izvrstno črevljariti. Gladko in naglo mu je šlo vse izpod rok, takó, daje dvanajst parov črevljev poprej napravil nego mojster samo jeden par. Ni čuda, da je črevljar tega pomagača zelò spoštoval in to vže zaradi tega. ker se mu je nekako čuden in plemenit dozdeval. Nikoli ni šel z drugimi pomočniki v kako krčmo, pil in jedel ni, in zvečer ga je pri delu neka svetloba obsevala takó, da mu ni bilo treba nobene luči.
Ko sta mojster in pomočnik imela vže nekoliko sto parov črevljev narejenih, razglasila sta po vsem mestu, naj pridejo siromaki k njima, kjer dobi vsak potrebno obuvalo zastonj.
In začeli so prihajati siromaki v raztrganih črevijih, mladi in stari, da bi dobili obutev. V malo dneh bili so vsi obuti. Ko je črevljarski pomočnik svojemu mojstru še nekaj časa pomagal delati, izginil je nekega dné iz delamice, da ni nihče vedel kam. Tudi óne zale gospe ni bilo več k črevljarju. Črevljar, ki je imel üsnija vedno na izobilje, postal je zelò bogat in srečen. V velikej svojej sreči ostal je vedno ponižen in bogoljubon. Gospa, ki mu je toliko sreče prinesla v hišo, bila ni nihče drugi, nego Marija, mati božja sama, a pomočnik bil je — sv. Krišpin, ki je moral na Marijino povelje pomagati ubogemu črevljarju pri njegovem delu.
Kadar koli je črevljar ta čudež pripovedoval ljudem, vselej je pristavil in dejal: „Resnično, Marija je nad vse pomočnike!"
Bodi si temu kakor koli, bodi si, da je vse to le kaka izmišljena pripovedka, resnica ostane vender, da Marija pomaga vsakemu, kdor jo s pravim zaupanjem prosi pomoči.	jUs. Vidic.
Turko v zaporu.
oglejte drobno p tiči co, kako veselo skače po vejah in žvrgoli zahvalno pe-senco dobremu Bogu. ki jej je podaril tako lepo pisano oblačilce in jej dal ljubo prostost, da sme tudi ona po svoje se veseliti božjega veličastva na zemlji. Oj kako urna je! Z veje vzleti na vejo, z drevesa na drevo, na zemljo,
k potoku, v grmovje, pod nebó, pod nebom zopet naprej, in to vse tako hitro, da je ne moreš dolgo imeti na očeh. In zakaj je tako vesela? Zato, ker uživa ljubo prostost. Vzemite jej njeno prostost, njeno svobodo, in zaprite jo v kletko — naj si bode še tako velika — vzeli ste je pol njenega življenja.
A ne samó đrobna ptičica pod nebom sc veseli ljube prostosti, tudi divje živali v zelenem gozdu veselo skačejo, gibljejo se in radujejo, dokler imajo prostost. Le naš Turko sedi zaprt v temnej ječi ter ne uživa óne prostosti, kakeršno imajo druge živali. Kaj je storil ubogi Turko, da je tako hudo kaznovan! Ob zaprt biti in ne uživati ljube prostosti, to je pač nekaj zelò hudega, rekel bi najhujšega na svetu. In kako prijetno in veselo je zunaj ! Vse je živo, vse se giblje, vse poje in se veseli svojega življenja, svoje prostosti, le Turko, oh ta je vže nekaj dni v zaporu ter se ne sme ganiti s svojega mesta, dokler se ne pokori za svoj pregrešek. Glejte,-kako poljubuje roko svojemu gospodarju, kako ga prosi z milim pogledom, naj ga pusti zopet v njegovo prejšnje prosto življenje, ali zaman ! pokoriti se mora poprej za. storjeni zločin in potlej bode zopet užival ljubo prostost. Zatorej potrpi še nekoliko časa, Turko moj ljubi. Ako se poboljšaš in si zopet dober, prost bodeš tudi ti svoje ječe in užival bodeš zopet svobodo zlato.	I. T.
Ptičji pogovori po zimi.
(Dramatičen prizor: spisal Janko Bar I è.)
(Stara jablana na županovem vrtu. Ščinkovoc sc tnžno in zamišljeno stiska v svoj pisani kožušek, ne daleč od njega sedi genica, na drugej vejici sta rumeni strnad in taščica, a poleg njiju obira se vrabec in skače sèm ter tjà, da si ogreje na poln zmrzneni nožici.)
Vrabec : Pasje življenje za nas po zimi! Vže od sinoči nisem imel zrnca v kljunu. Nikjer je ne dobiš več drobtinice. Pa še ta mraz, mislim, nogi bodeti mi odpadli. Čiv, čiv, čiv!
Sdinkovee: Borine tudi meni ni bolje. Jaz si vže več ne znam pomagati. Kaj bode, če se nas dobri Bog skoraj ne usmili! Doli pod županovim kozolcem sem vže vse prebrskal, vsako slamico privzdignil, misleč, da bodem še kak pobirek našel, vender vse zaman! Pa ti ljudje, kakó so vender neusmiljeni! Nikomur ne pade na um, da bi nam kako zrnce potrese!.
Vrabec: Hà, ljudje? Na prave si naletel. Preganjajo te in love, mesto da bi ti pomagali. Kakó so vender hudobni! Včeraj sem hotel sè svojimi tovariši pobrati nekoliko zrnic prosa, ko ga je krčinarjeva- dekla kokošim potresala. Vender še ono, nekoliko zrnic ni nam privoščila. Zapodila nas je vse. Takó sem bil pa jezen, da bi jo bil kar v nos kavsnil. to neusmiljenko ! Podi nas zaradi nekoliko zrnic. Oj ti ljudje !
Senica: Res, nije več dobre dušena svetu, luti pon iglavci, ti vaški dečki, kakó so hudobni. Na vsakem drevesu napravijo nam skoraj ono čudno spravo od bezgovih paličic, a v njo denejo bučevo peško. Zelodček se krči od gladi in poželjivo gledaš óno zapeljivo peško; skušnjave so velike, čeravno veš, kaj te čaka. Marsikatera mojih sestric je takó vže svojo svobodo izgubila. Ni ga več človeka na svetu, ni, kateri bi imel še kaj srca; kaj ne kumek vrabec?
Vrabec: Res, dobro govorite, gospodična! Ni ga več človeka, ni! Hej, ko bi imel jaz kaj moči, to bi plesali ti ljudje. Pomnili bi vrabca.
Taščica : Prijatelji, lie obsojajte tako naglo. Se se kje najde dobra duša, še. Redki so res. Županova hčerka nam je posipavala vsako jutro na okno drobtinic in drugih dobrih stvarij. Sedàj pa vže dva dneva nismo dobili ničesar. Bog ve, kaj jej je. Izvestno je bolna, da bi le hitro ozdravela. Pozabila nas izvestno ni, ker je takó dobro in ljubeznivo dekletce. Se je dobrih ljudij na svetu, še.
Sčinkovcc : Redki so, redki. Vzpomladi radi poslušajo, da jih s petjem razveseljujemo, zdaj pa pogini od gladi. Žalostni so to časi, prijatelji!
Palček (priskakeketd v grmovje blizu jablane): Kaj tu modrujete? Ni se še svet podrl, nè! Pogum, pogum! Taje lepa: tožiti in obrekovati znate, a da bi si sami kaj poiskali, tega, nè. Mislite li, da vam bodo pečene prepelice same, v kljunček letele?
"Vrabec (senici): Presneto pogumno govori ta poniglavček!
Ščinkovec : Preiskali smo vže vse koto in ni ga nikjer zrnca.
Palček: Hm, morda bi se pa še vender kje kaj dobilo. Stikal sem tam doli okolo županove kašče in mislim, da se bode ondu vender kaj za naše prazne želodčke dobilo.
Vrabec (senici): Majhen možiček, ali prebrisana glava, ni li res, gospodična? Dobro govori!
Palček: Dobilo se bode. dobilo. Vže gori blizu strehe je luknjica, a od ondot se kaj lehkó pride v kaščo. To sem jaz sam poskusil. Gospòda moja! to bode kosilo. Vže dolgo niso okusili vaši kljunčki takih slaščic. Le hitro z menój, ne bode zaman !
Vrabec: To sem si mislil, ta vedno kaj stakne. Kdo bi si mislil, a zdaj? To bode življenje!
Vsi'. Živio, živio palček! (Otidejo z njim, a. vrabec poje gredoč znano narodno pésenco:
,, Kmetič žito seje, Vrabec mu se smeje, Cibi, cibi héjeapca, Ti nesrečni vrabec!" i. t, d.)
Lovske kvante.
finoč je vže proč. Vzpomladanska noč je; toda na Planinah leži mrzel ik in Triglav je zavit v gosto meglo. V slabem svitu zvezd ne vidiš dru-
zega nego sem ter tjà obrise gorovja in druzega ne slišiš nego šumenje globoko v dolini penečega se hudournika. — Kar se v nekej razpoki pokaže mož, zleze iz nje ter posluša. Divji petelin ne „dela" še zdaj „riglja" 1), niti se še ne dani, toda neznanec potegne nekoliko krati „prav pošteno" iz svoje (lovske) steklenice, zapnè si suknjo, vrže puško preko rame in stopa po znanej stezi po zrnrz-lem snegu naprej.
') Lovski izraz za: petelin poje. —
To je iovski pomočnik Jože ; „nad petelina gre" '), ne da bi streljal, ker to je opravilo posestnikovo, kateri je vže tudi na velik petelinji lov iz mesta povabil svoje goste; Jože mora le paziti, da ne bi „divjaki" 3) postreljali petelinov. Ees je, da tako zgodaj petelin še spi. ali „divjak" vže bdi in izvestno kje „čaka"; tega je lovec tako prepričan, kakor da je njegov patron, sv. Jožef, svetnik v nebesih. „Divjakov" je pač dosti v okolici in tudi tacili, ki lovca z isto hladnokrvnostjo ustrelé kakor srno ali kako drugo divjačino. — Jože je zdaj ravno do ónega mesta prišel, kjer so pred dvemi leti njegovega tovariša, lovca Janeza, našli. Bil je v srce zadet; trske njegovega puškinega kopita tičale so deloma v lobanji, deloma so ležale okolo njega. Jože uprè palico tii nekoliko bolje v zemljo ter gre mimo naprej. Se le nekaj sto korakov odtod obstoji in vleče na ušesa. Petelin se ni oglasil, ali doli, doli v razpoki, odtod prihajal je glas, podoben ónemu, ki ga izvabimo puški, ako jo bašemo. 3) Jože je sklenil tukaj počakati: saj mora priti. Kar zašumelo je nad njim v smrečji; blizu njega oglasil se je petelin. To traje pa le pol ure, toliko časa. da lahko „divjak" gori dospè; kajti more se le mej „rigljem" petelinu bližati, mej odmori pa mora tiho stati. — Vtem seje zdanilo. Jože se je skril za bližnje drevo. Petelin prav veselo nadaljuje svoj „rigelj;" a lovec čuje le na korake, kateri se mu vedno bolj in bolj bližajo — on je sliši — po stezi, njemu nasproti, hiti gorostasen mož ter potegne puško z rame. Kar obmolkne petelin. Jože pogleda lahko „divjaku" v lice: spozna ga, ogljar France je. Petelin zopet „dela rigelj;" zdaj še le ima lovec priložnost, izza drevesa stopiti: kakor bi bit iz tal vzrastel, stoji pred „divjakom" ter ga pozdravi, rekoč:
„Dobro jutro. Francò !"
Ta je res nekoliko osupel, ojunači pa se takòj ter odzdravi lovcu: „Dobro jutro!"
„Tebe pa ni treba tukaj, Francò." meni lovec, „kaj pa hočeš tu'?"
„Petelina si bom ustrelil," odgovori òni, hoteč počasi naprej.
„Ne boš vrele kaše pihal, nè, Francò."
„Pa jo bom !" rujove ta ter za vihti palico.
— V tem trenotku umolkne petelin ter odleti. —
Vže hoče lovec ustreliti, a vest mu pravi „nò;" razdražen je — obrne puško, trdo jo prime in njegove puške kopito trešči s tako silo na „divjakov" hrbet, da temu takój pade puška iz rok in on sam telebi na tla.
Tu leži in se vije; kri teče na kamenje.
Jože gleda temno na žrtvo svoje jeze: „Ali imaš zdaj dosti, Francò?
Nič odgovora. —
„Ali je pa tudi takó kriv. da ga smeš usmrtiti?" takó se je oglašala vest lovčeva. — Morda je moža le lakota prisilila; njemu je za veliko število otrok skrbeti. Ti otroci se bodo zdaj zbudili, vprašali po očetu in po jedi in — „Vstani, Francò, saj ni tako hudo!" zakliče lovec. Pomilovalje svojega nasprotnika; poznal je tudi sam strast ..divjačenja." 4) Saj je bil tudi sam jeden izmej najbolj glasovitih „divjakov," dokler ga ni imenoval gospodar lova za lovskega pomočnika.
*) Lovski izraz za: petelina streljati. —
a) Lovski tatovi.
3) To jo puška ..Vorderlader."
*) Divjaèenje = das Wilder».
„Vstani no, pa ne brij norcev, France, pa pojdi; vidiš, molim ti roko, da ti pomagam na nogi!"
„Nè, nè, Jože, to bo pač dosti, ti si mi mnogo prizadel!" stoka „divjak" in poseže kakor slepec po roki. „To gre zdaj vse tako na okrog, — oh to je hudo, — ti si mi morebiti še lobanjo ü) prebil."
Lovec ga je položil na zemljo takó, da je lahko glavo na mah naslonil.
„Petelin je vže proč, kaj ne?" vpraša France. Glas njegov tresel se je. Jože ničesar ni odgovoril, on je sušil kri, katera je divjaku po roki curljala in je položil nekoliko kresilne gobe v rano.
„Tega pa še vedel nisem, Jože. da si tako usmiljen. Jeden požirek slivovke kaj ne, daš mi tudi?"
Lovec ponudi „divjaku" svojo steklenico, potlej mu obveže roko in vpraša: „Ali ti je sedaj bolje, France?"
„Mnogo bolje," mrmra ta in zaprè oči.
Jože pomočil je senci ranjenca s slivovko. „Divjak" se počasi dvigne. „Pa tako zelò udariti, lovec," reče počasi klaverno, prijemši njegovo roko." To je bilo pa res vže preveč, in veruj mi, midva se ne snideva na petelinjem lovu nikdar več!"
„Pusti to, pa pojdi domóv; nisva mogla drugače."
Denašnji prigodek pa hočeva pozabiti; samó puško, Francè, moraš mi pustiti; moja dolžnost je."
„Ne, lovec, tega mi ne smeš storiti, glej, inako ti jo moram odkupiti, brez te puške tù —" Počasi jo segel po puški, roka se mu je tresla — „Saj veš, kaj je, Jože,--ne bi mogel živeti; dedina je in je bila vedno mi v veselje —
—	takó sem — s to puško — tudi lovca Janeza ustrelil —" V tem trenotku poči in z milim vzdihom zgrudi se Jože na tla.
„Ha, pada, — dà, krasen petelin — psi!" krohota se Francè, kateri je ustrelil nesrečnega lovca. Kar zagrmi drug strel, toda gori v grmovji ; zdaj zastoče pa Francè, požene se k višku, pade potem na tla. Zdaj se mu ni treba več hliniti: kri mu curkoma teče iz stegna.
Iz grmovja hiti mož v drvarskej obleki k lovcu ; puško povesi in strga svojo ruto z vratu, hoteč jo rabiti za obvezo. Nesrečnemu Jožetu ni bilo več pomoči
—	krogla prodrla mu je bila srce. — Proč od mrtvega, z divjo kletvijo k umirajočemu skoči drvar. On je vse v grmovji skrit poslušal. Tudi on je „divjak," toraj gotovo ne prijatelj lovcev: ali tako krivico videti, razdražilo ga je —visoko zavihti kopito ter je trešči na glavo ogljarjevo.
Lovca s prestreljenimi prsi. „divjaka" z razbito lobanjo —, tako so našli obè trupli v gozdu. Za nekaj let še le je oni drvar, kot navaden tat prijet in zaprt, pred sodiščem razjasnil pravo stanje teh stvarij.
(Prosto po nemškem prel. Collensis.)
°J Lobanja — Schädel.

Prirodopisn o - natoroznansko polj e.
Pav.
Ufi je menda lepše in prevzetnejše domače ptice od pava. Povsod, koder hodi, ponaša se s svojo lepoto, kakor bi hotel reči, da je ni na vsem svetu lepše ptice od njega. Otroci ga imajo zelò radi, veselo letajo za njim in ga pode po dvorišči, dokler jim ne uide na kako streho ali na kak drugi vzvišeni kraj. Nù pustimo jim to veselje, da mu le nič žalega ne store, česar se pa ni bati. ker so zgolj dobri in poslušni otroci, ki ne store nobenej živalci nič žalega, dobro vedoč, da vsaka žival bolečino ravno tako čuti kakor človek. Selja-nov Gregorček je sicer nekoliko razposajen, rad ponagaja svojim tovarišem, pa tudi ži-valij ne pusti v miru, ali drugače je prav priden in dobrovoljen deček, ki se pridno uči v šoli in rad sluša učitelja in stariše svoje. A pustimo Gregorčka in čujmo. kaj nam pripoveduje pav sam o sebi. Pripoveduje nam takó-le: „Dorna sem v daljnej Indiji, v jako rodovitej in bogatej deželi, tam nekje v Aziji, ki je bajè največji del sveta, kakor se učite v šoli. Moja domovina, Indija, ima obilo zlata in srebra, a to še ni vse, tudi dražega kamenja in dragocenih dišav ima toliko, kakor nobena druga dežela na vsem svetu. Pravijo, da je baš v Indiji, mojej domovini, stal raj, to je óni lepi vrt, v katerem sta bila prva človeka, Adam in Eva, pa tudi prvi pav, moj praded, ki ga Iehko vidite na vsakej podobi, ki vam kaže raj s prvima človekoma in živahni, ki jih je ustvaril ljubi Bog. Nekdaj so ljudje kar vreli v mojo domovino Indijo, da bi si ondù poiskali sreče in bogastva. Nekateri so tudi našli, česar so iskali, drugače bi se ne bilo povrnilo toliko bo-gatcev ali tako zvanih „zlatih strijcev," ki so si nanesli toliko bogastva iz moje pa v svojo domovino, da je svet kar debelo gledal in se čudil tolikim dragocenostim, ki se ne dobe nikjer drugej, kakor le v Indiji, kder je moj rod doma. To mi Iehko verojamete, ako pogledate moje prekrasno perje, od katerega odseva indijsko zlato in drago kamenje. Ljudje pravijo, da se preveč ponašam s svojo lepoto in sein velik ošabnež mej kurami, nu jaz jim ne ugovarjam tega, ali vprašal bi vender rad, če ima kje kaka kura ali sploh kaka druga ptica toliko prekrasno se odsevajočega perja, kakor ga imam jaz. In zato naj bi ne bil ponosen? A to

še ni vse. Le poglejte me, kaj imam na glavi ! Na đrobnej glavi nosim pernat venec ali krono. Ali ima kaka druga ptica kaj taeega? In vrat in prsi moje poglejte, kako se vse to preliva iz temno modre barve v zlato zelenkasto. Na brbtu imam peresa, podobna v čistem zlatu se blestečemu oklepu. A lepòta vseh lepot je moj rep, kadar ga razgrnem v prekrasno pisano kolo. Kaj tacega ne zmòre nobena druga žival. Ali vidite na širokem konci razprostrtega kolesa prekrasno oko, ki se blesti v prelepih mavričinili barvah? To je v resnici oprava, katere smem biti ponosen, kakor nobena druga žival. Nogi imam visoki in nad zadnjim prstom vsake noge ostrogo, kakor petelin. Ljudje pravijo, da sem proti kuretini preveč ošaben ter ne maram za njih družbo; tega tudi ne tajim, ker sem najraje sam, pa tudi ne maram za družbo, ki je toli nizkega rodu, da se z menoj niti najmanje primerjati ne more, a sovražim pa nikogar ne, razve n ónega cigana purana, ki hodi po dvorišči kakor bi si ga bil on sam v najem vzel. Ta grdavs je prav hudoben proti meni. Kavsa me in skube, kakor bi bil jaz za „nebodigatreba" pri hiši.
Po leti sem najraje zunaj na svežem zraku, kar mi prav dobro de. Da-si mi zima dosti ne škoduje, vender le raje vidim, če sem tudi po zimi na gorkem. Moja posebna lastnost je, da rad vzletim na visočine, bodi-si vže na streho ali na kak zid ter od ondod kričim in opozarjam memogredoče na svojo lepoto in ponós. Kure in druge domače ptice sicer pravijo, da imam zelò neprijeten glas, ali jaz jim tega ne verojamem, ker vem, da me le zavidajo zaradi moje izvanredne telesne lepote.
Kdaj je moj rod prišel k vam v Evropo, tega ne vem za gotovo, ker mi se ne ljubi čitati in brskati po knjigah, kder stoji pisano o mojih pràdedih. Slišal pa sem, da stoji nekje zapisano, kako so stari Rimljani zelò čislali naš mladi rod in so se na mizo popašnih cesarjev nosile polne sklede naših jezikov in možgan. Tudi pozneje so še imeli pri velikih pojedinah pečenega pava na mizi, kar pa zdaj ni več v navadi, odkar so prišli ti neumni in trapasti purani iz Amerike v Evropo. To je pravo, saj ga tudi nimam večjega sovražnika mej pticami, kakor je bahačasti in togotni puran , ki se vže jezi, če človek le malo zažvižga. Šopiri se in baba s svojim umazanim perjem, da ga je le smešno gledati.
Toliko za danes. Zapomnite si vse to, otroci, da bodete znali povedati, kadar vas kdo kaj vpraša o meni."	—i.
ima brinjevo zrno še zdaj križ v sredi. A kukavica je Jezusa pod brinjevim grmom ugledala in zakukala: .,Kuku! kuku! tukaj je!" —- A Jezus je kukavici rekel: ..Oj ti nespametna ptica, zakaj si me izdala? Za kazen bodeš vse leto kukala?" A kukavica mu je odgovorila: ,,Vse leto še kukati ne bodem mogla." Jezusu se je ptica smilila in rekel jej je, da bode kukala samó do Kresa. Zato kukavica samó do Kresa kuka.	Zapisal J. Barle.
Zakaj kukavica samó do Kresa kuka?
Ilo so hudobni Židje Jezusa iskali, skril se jim je pod brinjev grm; zató

\	Demant.
(Priobčil Fr. D .... p.) il
a a » a a a a I» e e i I f j j k k 1 n il il o o o « « P I» p p r S S S S 1 t V T
Zamenjajte v tem demanio črke tako med sebój, da berote v devetih vrstah devet besed od leve proti desnej; a srednja, rekše peta beseda naj se bere tudi od zgoraj nizdol u po sredi črk posamičnih besed.
Besede naj značijo : 1. soglasnik : 2. gozdno drevo; 3. rudnino; 4. mesto na Moravskem; 5. mesto na Kranjskem ; 6. deželo v Rusiji ; 7. reko na Avstrijskem ; 8. žensko krstno ime : 9. samoglasnik.
Zabavna naloga.
(Priobči) Jos. Sinko.)
fà, 12M a.I g i K\	! P I K I Üi A I
Sestavite te' kvadratke takó, da dobite križ. NaopiČno drevo križa naj vam pové ime slovanskega mesta, povprečno pa ime mimo tega mesta tekoče reke.
(Bešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Rešitev demanta v 1 „Vrtčevem" listu. iS
O t o verba B e 1 o v a r
P e S t r
P o
z
r e s n i e a
s s m a j e r
o in e see b a t e e
0	j k a
1	e v r
Prav so ga rešili: Gg. J. Tomažič, učit. na Tinji (Štir.) ; Rudolf in Viktor Andrejka, učenca v Ljubljani. — Gizela Širca, učenka v Bolei.
Na znanje.
Pogostoma nam dohajajo vprašanja, če imamo še to ali óno „Vrtčevo" število iz poprejšnjih „Vrtčevih" letnikov. Na taka vprašanja odgovarjati, stane nas mnogo časa, a tudi mnogo nepotrebnih t r o š k o v imamo vsied tega, ker dotič-niki potom zahtevajo taka števila iz nepopolnih Jetnikov zastonj, niti poštnine nam ne vrnejo. Da se izognemo v prihodnje vseh teh nepotrebnih troškov in pisarij, objavljamo tii vse óne „Vrtčeve" broje iz nepopolnih letnikov, ki je imamo še na razpolaganje. Kdor želi katero koli iz teh številk, pošlje naj nam po G kr. za vsako številko in mi mu jo odpošljemo poštnine prosto; samó natančno naj zapiše dotično številko in letnik. Dopisnice ne veljajo; naročuje se samó po nakaznicah. — Toliko vsem ónim, ki nam delajo preveč nepotrebnih troškov, katerih mi ne zmoremo.
Iz nepopolnih letnikov se dobé naslednja posamična števila po 6 kr. Letnik 1872: št. 11, 12;
„ 1874: „ 1. 3, 4, 6, 7, 10. 11 in 12;
1876: „ 10 in 11;
1879 : ., 7, 8, 9, 10 in 12;
., 1880: ., 2, 3, 7, 8, 9 in 12;
1881 : „ 2. 9, 10 in 12 ;
., 1882: „ 1, 2,4,5, 6, 8, 9,10,11 in 12;
1883: „ 2, 3, 5, 7, 8, 9, 10 in 12;
„ 1884: „ 2, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11 in 12;
1885: „ 2, 4, 5, 6, 7, 9, 10, 11 in 12;
1886: „ 2, 4. 5. 6, 7, 9, 10 in 11-
„ 1887: „ 1, 2, 3, 5, 7, 9, 10 in 11.'
Kdor želi katero teh številk, naj se podviza oglasiti se zii-njo, dokler je še imamo na razpolaganje.
Iz pretečenega leta 1888. imamo nekoliko nepopolnih „ Vrtčevih" letnikov, pri katerih leprvo štev ilo manjka, na razpolaganje. Kdor želi tak nepopolen letnik imeti, pošlje se mu poštnine prosto za 80 krajcarjev.
Benašnjo drugo „Vrtčevo" Merilo pošljemo še vsem starim našim naročnikom, a tretje samó ónim, kateri se tekom tega meseca na naš list naročč.
Uredništvo „ Vrtčevo."
Listnica, (jg. L. C. na Iiunaji ! Hvala za skakalnice; pridejo na vrsto. — J. Zagorski: Nekaj Vas;ib pesenc bodemo priobčili o priličnem času. Srčen pozdrav in prisrčna Vam bvala. da priporočnjete „Vrtec" v naročevanje. — A. Z. Vašej pesenci „Zelja po spomladi" treba bi še poprave. Bodemo skušali. — Drugim našim sotrudnikom : Kar je dobrega zrna, vse pride na vrsto ; zatorej prosimo potrpljenja.
„Vrtcc" izhaja 1. dné vsacega mosoca, in stoji za vse leto 2 gld. CO kr., za pol leta 1 gld. SO kr. Napis : Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani,