362                                        Petruška: Na izprehodu.
III. Tam doli pod zidom reka šumi, ob zidu ljubica moja sloni, s tihim večerom jo snubi ljubezen, rosa srebrna ji lice kropi.
Doli pod zidom star kostanj stoji, veje široke v mrak črni razpenja, čvrste, košate njegove roke čakajo željno pomladi, življenja . . ,
Ljubica moja, pod zid poglej, tam, kjer reka zelena šumi, pazi, poslušaj šum tihih voda, pazi, poslušaj v njih tožbe srca:
Voda tam doli usahnila bo! Kostanj bodočnost upognila bo! mir in ljubezen, mladost in pomlad, vse bo umrlo tistikrat!
G. Koritnik.
Na izprehodu.
v^lej, kako se skriva                  Kadar pa zima
glavica živa                                 mrzla odkima
v gorki in mehki ovratnik   -      in pride vesna prelestna,
ne more snežinka                       najde ljubezen
bela kosminka                             skozi očesca objestna
do srca, odprtih tam vrat ni.      v srce stezico.
Tedaj pa z Marico
ne hodi, očka, nikari —
ker to se bo vnelo
in to bo gorelo,
o Bog, ti nas ognja obvari!
Petruška.
m