Za poduk in kratek čas. Narodne pesui. ,,Ia ti vesela Štajerska, nisi tudi ti vrlib Slovencev rodila, jih gojila narodu svojeniu? Kdor domoljubov štajerskih ne pozna, naj ne reče, da je v rodovitnib Slov. goricab doma". Tako so pisaii naš neumrljivi S!ov. pesnik in pisatelj, knez in škof Lavantinski, pokojni Anton Martin Sloiušek. In res pod bladnim grobom vže spava mož iz Slov. goric doma, pesnik Volktnar. Na griči zunaj Ptuja, pri sv. Urbanu, krije gomila njegove ostanke. — Pri Malej nedelji spi v bladoem grobu mož, na kterega smeino Slovenci ponosni biti. Mož, ki je muogo deloval na slov. polji od svoje mladosti, do svoje smrti. Župnija sv. Lovrenca v Slov. goricab ima spomine njegove delavnosti in Mala nedelja ima dokaz njegove rodoljubnosti. Ta mož je Krempelj, nazadnje župnik pri Malej nedelji. Vprašal pa bode marsikteri, kje da so možje, kateri so mnogo pesea zložili, katere še 8e dandanes med narodom popevajo in kako se ti možje imenujejo? Niso nam znana njihova iniena in može krije hladna zemlja, ali njihovo blago nam je ostalo. Mnogo narodnib pesnij imajo Slov. gorice. Prepevlje jili pastirček pri svojej čredi, ktnetič pri 8vojem trudnem delu in zuane so gosposkemu narodnjaku v teh krajih. Spodobi se toraj, da nekoliko to narodno blago pregledamo. Potnik, ki po Slov. goricah bodi, dasiravno so te gorice daleč zavoljo blata znane, rad postoji in poslusa, ko mu prijetna pesen na uho pridoni. Bodi si zjntraj, opoldne ali večer, tu in tam se sliši petje. Naj bode toraj tukaj teh uekoliko navedenib: Preljubo dekle ti, Kanoni pokajo Alj te srce boli, No kroglje žvižgajo Pa kdaj je fantič mlad, Soldati javkajo Je moral biti soldat. In kri pretakajo. Gotovo še je več te pesni, ali zgubila se je med narodom kakor tudi naslednja: Prelepo široko polje, Oj kaj bi ne bil vesel, Po polji pa en fantič gre. Ker sem pri sv. meši bil; Prav lepo poje in žvižga, In tara sem videl Jezusa, Še lepše v žveglico igra. Marijo, svefga Jožefa. Marija ga je srečala, Pred njim je križ za njim Prelepo ga je pitala: je križ, Alj kaj si fantič tak vesel, Jezus kivavi pot poti, Da si tak lepo pesen pel. Pred njim so rastlerožice, Za njini so šle sirotice. Sirotice zapuščene, Od ljudi 80 zavržene. Pa pridejo pred božji tron Tam gori bo DJih pravi dom. In kaj milo doni ta pesen, ko jo pastirji zapoj6, ali pa delavci, kedar od dela gredo. Lepo jo ve dekle naprej peti, in dobro jo mladeneč spremlja io sekundira. Noč ima svoje pesni in te so navadno zelo ljube mladenčetu: Oča so mi rekli oženi se moj sin, Oča so mi rekli oženi se moj sin, Tam gori na planinici, oženi se ruoj sin. Hiso bom ti stava z orebovih lipanj Hišo bom ti stava z orehovih lipanj Tam gori na planinici z orebovib lipanj. Ženo bom ti spiava, da bit boš vsaki den Zeno bom ti spiava, da bit boš vsaki den Tam gori na plauinici, ti bit boš vsaki den. Kak6 se ta pesen nadaljaje, nisem zvedel, kajti tudi tej je vže v kraji, o kteiem to pišem, konec zamrl. Tudi dekletom je ena pesen posebno ljubljena: % V nedeljo jutro vstala bom V Ljt)bljan'co se peljala bom Sijaj, sijaj, sijaj, sijaj solnčice, V Ljubljan'co se peljala bom. Ali ta narodna pesen je uže uatisnena, za- toraj jo naj tukaj le toliko omenim, da je v Slov. goricah znana. Otroci pojejo: Micika, Micika ali: Micka si v ogradi Žolto korenje, Rožice pleje, Ktera je deklica Jurček pa mimo gre Naj si ga pleje. Pa se ji smeje. ali: Micika moja, Zolto korenje, Imaš kaj loja? Slabo življenje, Kak bi ga 'mela Ljubiček moj Saj nisera debela. Kje bo pa loj ? Naučilo se je dete teb pesni še, ko je iz zibelje izlezlo in mu jib je mati prepevala in ga spanjčkala. Majhen pastir, ki še komej šibo za živino nosi, rže zna: Pojdmo na Štajersko, ali: Le pijte no jejte Gledat kaj delajo, No dobre volje bote, Gledat kaj delajo, Moj mož je odišel Deklice tri. V Tomažovo deželo, Prva je kelnarca V Tomažovo deželo Druga je kuharca Po maliaje jagode. Tretja pa ljubica Moj'ga srca. ali: Moja mati me rodila Piva nii piti da, Je v deželi Štajerski Druga mi jesti da Ino me je zapustila Tretja pa posteljo, V velki v velki žalosti. Da se naspim. Le škoda, da se redkokrat sliši tudi ta naslednja pesen. Le redkokrat še jo kteii raožicelj zapoje, zatorej še tudi jaz te nisem niuogo slišal in sem si od teb le dve vrstici zapomnil: V nedeljo večer sem ča z vrba domo Crez eno bivičko, krez euo vodo  Bolj zuana pa je: Po logi leče, po logi leče Ne vstreli mene, ne vstreli Eaa mlada žunica mene Ena rulada žuoica. Oj ti mladi jageiček! O.j ti ruladi jagerček. Za njoj pa hodi, za njoj Jaz te hočem podvičiti pa bodiKako boš si ženo zbial. Eden mladi jagiček. Kako boš si ženo zbral. Eden mladi jagrček. Tako je torej v nadaljevanji te pesni žunica lovca učila, kako si inora za ženo zbrati in pesen je zelo dolga. Znana je tudi ,,Kosova ženitev", pa samo en del: Kos pa de žeuin, Scaka de kubaica, Saj lehko je ženin, Saj lehko je kuharca, Ker tak črno suknjo 'ma Ker tak beli furtob 'ma Ia suknja se uju prav Iu fuitoh se ji prav navda. navda. Žuno de sneba, Vrabec de zuvčin, Saj je lebko sneba Saj je lebko zuvčin, • Ker tak lepo janjko'ma Ker tak oster kljunek'ina, In janjka se ji prav Da lehko sode prevrta. uavda. Senica de svatrvca, Zajec de banderaž, Saj je lehko svatrvca, Saj lehko je banderaž, Ker tak'drobno glav'co Ker tak šbke noge 'ma 'ina Da lebko skače sem in ta. Da venček se ji prav navda. Vuk pa de mesar Saj lehko je mesar, Ker tak ojstre skremplje 'ma, Da meso vso razškramplja. Več te pesni ni znane, ali gotovo mora mična biti, ker ljudje saj toliko radi popevljejo, kolikor je nje znane. Stari rnožek še si ve zapeti svojo pesen: Kda večer jaz domo pridem, Te je meni velki strab, Baba tneni tak klepeče, Da mi koča vsa trepeče, Jaz pa 8tisnem v kot na peč, Tamkaj ni klepeta več. ali: Klobase bi jaz tudi delal, Pa >še pšena mi fali, Mati 80 še pšeno pbali, Da rao si v klobase djali, Maček pa še štupo pše, Da bo bolje žmahno vse. j Takih in enakih pesni je uunogo po Slov. goricab znanih ali tu so le nektere pesni enega  kraja uavedene. Vidi se iz tega, da so živeli tukaj,  ali saj blizu možje, ki so pesni skladali. Naj jim toraj bode zemlja labka. Mene pa miče po teb meni tako ljubih krajib, kajti: Ponosen na domovje Slovenskib sem goric: Kjer se glasi prijetno PopevaDJe deklic. J. Z. Smešničar 20. Kmet in gospod se peljata na železnici v jeduem kupeji, ko se naglo stemni, ker je hlapon sopihal v tunelu. Iznenaden reče kmet: kam pa se sedaj peljamo? Gospod hoteč pobožnemu kruetu zabavljati odvrne: ,,v pekel". Kmet: imate li: ,,retour-karto?" Gospod nimam. Kinet: glejte, jaz jo pa imam tu-le za klobukom, in mu pokaže plačano listnico, da se more peljati nazaj i! !|