• w*'
V torek,
četrtek in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 3 „ 70 „
„ četrt leta 2 „ — „
„ mesec . . — „ 70 „
Po pošti:
Za celo leto	.	9 for. 50 kr.
„ pol leto	.	4 „	80	„
„ četrt leta	.	2 - „	—	„
„ mesec .	.	— „	90	„
Oznanila.
Za navadno dvestopno vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
v
V Celovcu v saboto 2'. marca 1867.
Tečajni.
Izvirni telegrami „Slovencu“.
Ljubljana 28. febr. ob G. zvečer: Adresa in volitev za Dunaj sprejeta. Bar. Bach hudo nasprotuje adresi. Seja je preložena na jutri (1. marca). Raz-puščenje zbora mogoče.
Ljubljana 1. marca ob 11. uri 30. min.: Bach Se nima sporočila iz Dunaja. Seja je zopet preložena na nedoločen dan. Kranjci! bodite pripravljeni na vse.
Praga: Deželni zbor je razpuščen in nove volitve razpisane.
Sloga.
V Ljubljani 24. februarja.
V. — Mi Slovenci smo v novem letu že marsikaj veselega doživeli, pa vem, da ni bilo že dolgo avstrijskim Slovanom tako pomenljivega dne in vesele prigodbe, kakor 15. februarja.
Ta dan so se namreč snidli veljaki vseh avstrijskih Slovanov, da se zedinijo in odločijo, po kteri poti naj hodijo zanaprej vsi Slovani cele Avstrije, da dosežejo to, kar jim gre v tej državi. Znano je, da je bil tudi 1848. leta v zlati Pragi slovansk kongres; pa on, kakor večidel pridobitve tega leta, bil je brez stalnega vspeba, in Slovanom brez kake koristi.
Od tega časa naprej so Slovani razcepljeni životai-ili po raznih deželah ne oziraje se na avstrijske sobrate, ktere so večidel celo prezirali ali pa, kakor smo — ni še dolgo temu — doživeli pri Poljacih, na škodo nam družim le zase delali.
Prišel je čas, v kterem nam je bila dana pravica, na poti vzajemnosti koračiti; pa še bi izbudil avstrijskih Slovanov k vkupnemu, Vzajemnemu delovanju.
In zopet je prišel čas, da so bile dane prevelike pravice unkraj Litave Madjarom, takraj Litave pa Nemcem.
Razpadla je država na dva dela in zdaj : Slovanom še hujša preti nevarnost, da jih potlačita ta dva naroda; jasno je bilo, da i vlada hoče le s tema dvema narodoma pak-tirati ali se pogajati, da se le njima vklanja, da le njima prišteva važnost in veljavo politično, celo da njima dovoli, kar koli za-| btevata.
In glejte, zdaj se zbude Slovani, zdaj še le zapopadejo, kaj pdmenjajo besede: „Sloga jači, nesloga tlači.“ Izdrami jih hudo preteča nevarnost in to, kar se Slovanom od davnih časov sem očita, da niso edini, to bipoma preneha; to, česar se nismo vsaj resnobno še nikoli doživeli, to se zgodi. Spoznali so, da ves njihov trud, vse njihove prizadeve so nezmožne, in brez vsacega vspeha, če le vsako deblo zase se poteza in dela. Toraj se zbero avstrijski Slovani, se Zedinijo terdno, popolnoma in razidejo zopet i enacih misli. In ta dan, 15. februari, je Važen in dosti imeniten, da bode vedno slovel v zgodovini slovanski. Poglejte, kak t prizor se nam pokaže ta dan!
Na enej strani Nemci razcepljeni v 8 \ stranke, en sam narod, ki goji v sebi toliko i strank, kolikor jih vsi drugi avstrijski narodi i1 Zastopajo; tukaj Nemci kot centralisti, tam J Nemci kot anražirani avtonomisti, — imeno val bi jih Madjaromane, — in ondi — čudovita prikazen! — Nemci celo — federalisti.
Na drugej strani pa,Slovani edini, krepki, polno upanja v bodočnost gledajoči!
Ali se ne topi srce (.dehernega Slovana v radosti, ko vidi tako prikazen?
Zdaj se vidi, kam je pripeljala Nemce strastna želja, vladati ■ nad vsemi drugimi narodi naše Avstrije. Vidi se, da se oni zdaj vklanjajo vsem tem narodom.
Velik je korak, ki smo ga storili mi Slovani ta dan; ali ne bo tolažljivo, povzdigljivo slišati, kako se bodo po vseh slovanskih ali po tako imenovanih nemško-slovanskih deželnih zborih zastopala enaka vodila, zagovarjale enake pravice Slovanstvu ugodne?
Kakor trdi zid bode stal slovanski svet Nemcem in vsemogočnim Madjarom nasproti; nehote ga bodo morali vendar enkrat pri-poznati za enakopravni živelj v Avstriji; in čutili bodo skoro oni in njih vodniki in podporniki, da Avstrija ne obstoji v ta namen, da vstreza željam dveh narodov, da nadvladata ogromno večino druzega naroda.
Zakaj prišla je doba, da si bo „das Volk mit den struppigen Kariatydenhauptern“ pravice zadobil, ktere sicer niso v pragmatični sankciji in v druzih starih .listnicah, kakor so Madjarom zagotovljene; ampak pravice, ktere gredo po veliko starejšem, po večnem, naravnem, nepisanem pravu Slovanom v Avstriji od prvega začetka.
Lahko zapopadamo, da so se Nemci tako strastno branili izrednega državnega zbora, ker se jim s februarno ustavo vzame orodje vladanja in njih politična moč zgine.
Verjamemo, da je njim — Smilijonom — zelo dopadlo žezlo držati čez 17 milijonov Slovanov in 3 milijone romanskih narodov.
Ravno tako vemo, da jim je bilo lahko izvršiti svoje namene, dokler je še živel prejšni „bund11, dokler so bili še edini, Slovani pa razkoljeni in brez znamenite vzajemne solidarnosti. Ali sedaj je druga!
Menili so Nemci, da je vse dobljeno, če vržejo s hudim rovanjem izredni državni zbor, pa računih so brez oštirja; zakaj orodje, s kterim so prej druge narode žalili, obrača se zdaj proti njim, in akoravno nam je Šmerlmgov volilni red zelo neugoden, vendar se je slovanska zavest v letih tako imenovane ustave tako okrepčala in razširila, da bodo imeli bržkone federalisti večino v rednem ali sploh v državnem zboru.
Kaj bodo neki zdaj Nemci počeli?
Tako vroče zaželeni redni zbor so si pridobili, in vendar ne morejo nič opraviti ž njim?
Ali bo morda vlada še kacega drugega zanje znajdla? Saj so imeli oži, širji, izredni državni zbor pa z nobenim teh niso svojega namena dosegli in izvršili.
Prazna je tedaj bila tudi skrb in strah, da je Belcredi padel, ker on nam ni zamo-gel ali ni hotel pomagati; drugi minister pa naj pride, kteri koli hoče, kaj hoče nam združenim Slovanom sedaj, nam polovini Avstrije? Quis contra (orrentem?
Vse je zastonj! Prenehali so Nemcem lepi dnevi v Aranliuezu, ker Avstrija, če hoče obstati, mora zapustiti nemško politiko, mora nehati Nemcem umetno moč dajati in mora biti Slovanom pravična! Ali niso avstrijski Nemci pred kratkim časom sami obstali, da
nimajo toliko interesa, da obstoji Avstrija, kakor mi Slovani?
Vlada vvidi brez dvoma vse to; še nikoli ni stopilo pred njo tako resno to prašanje, kakor sedaj; torej se pa tudi ne da več prezirati ali odlašati, timveč rešeno bode v kratkem.
Veselo tedaj gledajmo zedinjeni Slovani v bodočnost ter si bodimo svesti, da sloga, ki se je vtemeljila 15. febr. med nami, bode pokazala v kratkem času svoje plodonosne nasledke!
--w IMJJW--
Slovenske dežele.
Iz Celovca. (Veter nice; bar. Scbloiss-nigg; dež. odbor; naše šole.) Naši „ustavoljubci in liberalci11 so zdaj kaj hudi na Čehe, ki nočejo priti v deržavni zbor. Kakor so pred nekaj leti dajali Madjarom, tako zdaj Čehom in Slovencem, ki se tudi po njih ravnajo. Nemci in Madjari so si zdaj najboljši prijatli, akoravno so Madjari ostali, kar so vselej bili: neprijatli edine, mogočne, mirne in srečne Avstrije. To so prave politične veternicel In taki ljudje mislijo Avstrijo staviti na terdno podlago! Ali je že kdaj tekla voda v breg? Ali je že kdaj hiša terdno stala na pesku? — Naša „Klagenfurterica" ne more spati, da se nekdanji koroški dež. poglavar baron Schloiss-nige tako obnaša v kranjskem dež. zboru in stoji na slovenskej strani. Vemo od njega marsikaj hvalevrednega, česar pa ne obešamo na veliki zvon, — danes le samo to povemo, da je on vsaj to vedel, čemu da so ljudske šole. Rekel je večkrat, da niso za to, da otrok par nemških besed vjame, timveč da imajo kaj višo in žlahtnejšo nalogo. — Novi naš dež. odbor je svoje delovanje že začel in opravila tako-le med seboj razdelil: g. Nagel oskerbljuje posebno cestne in stavbine zadeve; g. žl. Hueber finančine in kance-lijske reči; g. dr. Burger dobrodelne naprave; g. Gironcoli knjigovodstvene, usta-novine, glediščine, predprežne zadeve. — Pervo polletje so naše šole te dni končale: latinske šole 27. februarja, realka in nemško-glavna šola pa 2. marca. V latinskih šolah se drugo polletje začne 7., po drugih šolah pa 8. marca. Kakor smo že rekli, zgodilo se je. Po novej klasifikaciji so se pokazale kaj čudne in žalostne reči; vsak učenec, ki dobi v treh predmetih noto „nicht ge-nfigend11 to je: „ne zadosti11, ima že tretji klas. Po nekterih šolskih razredih jih ima 13—15 tretji klas. To bode krik in vik pri starših in pri sinovih! —
lilizo Šoštanja. Pravoslav. [Konec]. Verni farani, zvesti kersčenici ljubijo svoje duhovne pastirje. Sijajno so to pokazali farani Šmihelski. Kakor hitro se je glas raznesel, da jim bode vzet toliko priljubljeni č. g. J Pribo šič, ki je blizo osem let kakor pravi duhoven, moder oče in mil brat, pastiroval in vodil faro zraven bolehnega g. župnika, že so sklenili zastopniki faranov, odborniki, okrajni zborniki in drugi veljavni možje prošnjo vložiti na dotičnih mestih, da se jim pusti verb duhoven.
Podalo se je tedaj kakih 20 mož osebno do č. g. dekana, naj se jim pomaga, a tukaj se ve da niso uslišani biii. Vložili so tudi milo prošnjo do preč. knezovladištva in rešitve dočakovali; kedaj pride, Bog ve! — — Prišel je dan ločitve. Že poslednjo nedeljo, ko slednjokrat sveto božjo službo opravlja ljubi in spoštovani duhoven, solzila se je neki verna čeda, da je bilo vse ginjeno. Dan odhoda, ko še č. g. J. P. mašujejo za žive in mertve Šmihelčane, bilo je blizo kakor ob nedeljah v cerkvi ljudi; vse je jokalo, vse omilovalo, da zgubi svojega toliko let delavnega, dobrega pastirja. Pa tudi odhod je bil sijajen. Sklenili so verli možje Šmi-lielski gospoda spremiti, in peljalo se je 6 voz do Mozirja ž njim. — Tako častito se spoštuje narodnjak, tako še ni bil spremljan duhoven od tod! — Čast. odhodniku pa je to lepo zadostilo za njemu došlo krivdo, pa je tudi Javno spričalo, da so ga in ga bodo farani Šmihelski ljubili. Bolj pa ko veter z verhom drevesa maje, bolj se korenine krepijo, tak vspeh ima tudi dogodek na narodnem polju. Vsakega pozornost se je s tem bolj oživila in daleč okoli bolj zbudila zavest slovenskega ljudstva. Vsakemu se pa bolj in bolj studijo narodni sovražniki! Narodni mučenci so seme domoljubja!
V Gradcu: (Zaupnica g. Hermanu). Iz Dunaja je čest. g. Hermanu,, našemu verlemu zastopniku, te dni dospela v krasno okinčani obliki sledeča adresa od slovenske mladine na dunajskem vseušilišču. Glasi se tako le: „Prečastiti gospod! Duh današnjega časa je zbudil narode. Jeli so otresati verige zastarane krivice in vnela se jim je gotovo pravična želja napredovati na potu svobode, omike, dušnega in materijalnega blagostanja. Naš slovenski narod ni zaostal za drugimi enake vrste, dasiravno majhen po številu in po nesrečnih dogodkih svoje zgodovine na mnogo delov razkosan. Prizadeval si je izbirati najboljše može iz svoje srede, da bi glas povzdignili zanj na dež. zborih, da bi mu bili zvesti zagovorniki in vodniki do zaželenega namena, ali ni mu vselej po sreči izšlo. Med temi možmi, ki so zaupanje naroda zaslužili, s ponašanjem in veseljem pozdravljamo tudi Tebe. Da Ti ni bilo dano s svojo pošteno in možato besedo doseči tega, česar si kakor narodov pooblastenec po vsej pravici zanj tirjal, dasi je bil Tvoj glas nepravični večini nasproti samo glas vpijočega v puščavi, odmeva vendar v srcih vseh Slovencev in imeti moreš sladko zavest, da si storil svojov dolžnost kakor zvest sin svojega naroda, čuti hvaležnosti in priznanja, kteri vedno žive v srcih slovenske mladine in so jej v spodbudo hoditi po naznačenem blagem potu, izre-kujejo se Ti tu odkrito in srčno! Z iskrenim spoštovanjem Ti tedaj kličemo slovenski dijaki dunajskih viših učilišč: Slava vrlemu poslancu gospodu Mihaelu Hermanu vštaj. zboru!"
Razun mozirskega je tudi žalski terg podelil g. Pekariču častno meštjaastvo.
Tukaj sna hranilnica bode zavarovavnici proti požarni škodi 10.000 gld. posodila.
Iz Ljubljane meseca februarja. — Ra-domljan — (Veselice. Dr. Bleiweisov predlog. Kaj je z Vodnikovim spominkom?) Narodna društva (vzlasti Sokol pa čitalnica), ki so v začetku zime nekako dremala, začela so se zadnji čas prav živo gibati. Pripomogla pa sta k temu dva važna faktorja: prvi je predpust, drugi zmaga pri volitvah v deželni zbor. Prej nobena veselica ni mogla občnega veselja zbuditi, sedaj pak se pri Virantu in v čitalnici pleše, napiva in popiva, da je kaj. Besede sicer razun Vodnikove še nismo imeli, pa v postu mislim bomo že slišali kako novo pesem in pa videli kako glediščino igro. — Kar se tiče vpeljanja slov. jezika v ljudske in srednje šole, pa vse tako kaže, da vkljub Ysem diplomam, patentom in reškriptom
— 106 —
hoče vlada nam Slovencem vendar le ostati trda mačeha. Mislili smo namreč, da bode sedanji narodni dež. zbor v tej zadevi kaj zdatnega storil, pa ko je oni dan dr Blei-weis svoj znani predlog, ki je že dvakrat padel pod klop, v dež. zboru spet položil na mizo, vstal je c. k. namestnik ter zahteval od zbora, da naj to reč pri miru pusti, češ, da nima druge pravice kot voliti poslance v državni zbor. Poslancem v tem važnem času ni kazalo spreti se z vlado in tako je dr. Bleiweis odjenjal od svojega predloga. Naše šole tedaj še ostanejo vstro-jene po nemškem kopitu!—
Sedaj naj pa še vprašam: Kako bode z Vodnikovim spominkom? — Znano je, da se je 1. 58 začel zanj denar nabirati in med tem, ko je šla bira precej dobro izpod rok, začeli so se po „Novicah11 in „Danici11 pričkati: kje in kak .spominek naj se postavi Vodniku? To pričkanje je trpelo nekaj časa, nazadnje pa je z nabiranjem denarja vred prestalo. Povedalo se nam je, koliko se je novcev dobilo, da jih je za spominek še premalo; potem kako in kje so se shranili. Tri leta so pretekla. Na enkrat čitamo v „Novicah" naznanilo, da „V. Vodniku, pro-buditelju slov. slovstva se vsako leto postavljajo dušni, to je, slovstveni spominki". Brž se osnuje odbor, ki to reč v roke vzame in tudi pravila načrta, kterih 11. točka pravi: „Po slov. časnikih se razglasuje vsakoletni razpis daril, poslavljeno delo in njega pisatelj, pa tudi račun stroškov". („Nov". 27. 1. 1862) Pa samo enkrat se je darilo razpisalo, samo enkrat se je povedalo, da noben pisatelj ni prejel darila; denarji so pri miru ostali v hranilnici, odbor je zaspal, Vodnik pa ostal brez kameni-tega in'brez dušnega spominka intake je bilo vsega tega konec! Zopet so pretekla tri leta. In glej, zopet druga misel! Lani namreč se je že govorilo in pisalo o tem, da bi se denar, nabran za Vodnikov spominek, izročil sl. Matici — Jaz bi pa rekel: Hlede na to, da tTržkone sedanjemu odboru bodisi za dušni, bodisi za ka-meniti spominek Vodnikov ni dosti mar, — osnuje naj se nov odbor, ki pospeši denarja nabiranje. Vse čitalnice, prepričan sem, pritekle mu bodo na pomoč, ako le pokaže, da res lioče kaj storiti. Saj so tudi Štajerci v teku enega leta za Slom-šekov spominek skoro dve tretjini več denarja nabrali, nego Kranjci v devetih letih za Vodnika, a oni niso rok križem držali, ampak delali so, delali! Prva skrb novega odbora pa bodi, da se Vodniku na grobu postavi spodoben kamen, kajti sedanji 89. leta postavljeni in zamazani v resnici ni vreden, da bi na tacega moža grobu stal. Za grobni kamen je menda vendar že dosti denarja! Ali dokler bode — kakor je oni dan Brencelj rekel — sedanji odbor dremal in spal ter vsaki dve leti samo toliko iz svojega spanja se zbudil, da nam bode povedal, koliko denarja se je nabralo, Vodnik do sodnjega dne ne bode imel spominka!
Iz Senožeč. (Uradnija nam je vzeta. Sv. Juri. Hrvaška pesem.) Takošen šunder in ropot je zdaj nekaj časa po našem trgu, da bi človek menil, da se ljudje zbirajo, kot nekedaj — veliki četrtek, da koga vjamejo in ga že danes ali jutri obsodijo in na križ pribijejo!
Okraj senožeški tedaj odpade, še sodniške gosposke ne dobomo le-sem (?), ampak kakor to reč odločivni zapisniki pričajo, vtopi se naš okraj v postonjsko okrajno in sodniško gosposko popolnoma, čudno je to res!
A še trikrat bolj čudno je, če primerjam temu: okrajna gosposka v Postojni, sodniška gosposka v Planini, okrajna gosposka v Logatcu, in na Vrhniki že spet gosposka, tedaj štiri gosposke, a vse štiri obiščem peš lahko v štirih urah, — vremski dolan bode pa moral čez breg in žleb šest ur daleč
cantati, da pride do zaželene gosposke v Postojno. Ta je vendar čudno narejena!
Ni torej čuda, da so nekteri naših ljudi za nekimi nemškutarskimi škriconi potegnili in kakor da bi tega do malega preverjeni bili, kričijo: „Vi, vi Slovenci ste nam jo na-godli, da, samovi, da nam je tako polajšauo!!
če je pa res kaj tacega temu vzrok (pri tako zagrizenih nemškutarskih birokratih je res kako tako kljubovanje mogoče!), se jako motijo tisti, ki menijo s tem zadušiti kje narodno zavest, če tega niso še prepričani, naj se še enkrat vržejo na zgodovino, ktera priča:
„Ta ogenj prečuden,
Če tudi — spijoč,
Zadušit se silo,
Res, nije mogoč!"
Kakor bi že sv. Juri na vrata trkal, podviza se naš kmetič — kot Vilharjev orač, da spravi:	„Plug izpod strehe, brano na
dan; jarme na vole, kdor ni zaspan!" In res, marsiktera njiva je že črna. Zgodaj smo začeli. Bog daj srečo!
Še nekaj. Ni ga časnika slovenskega, ki bi bil do zdaj le omenil hrvaške pesmi „Slovencem", tiskane v „Dragoljubu" broj 6. o. g. Naj ti torej, drag mi „Slovenec", ne bode doveč vsaj ena kitica, namreč prva:
„Oj Slovenci, braćo mila,
Šada ruke amo —
Složnoj brači spasov danak Svanut može samo.
Kliknite nam doskora na glas:
Nam je s vami — v slozi nam spas!“ Dragi bratje Hrvatje! vseh vernih Slovencev srca se skladajo z Jenkotom, naj tedaj:
„Beseda dana vez velja;
Ne moč zemlje, ne moč neba ln ne pekla ognjena sila Vezi ne bode razrušila:
Saj srce zvesto kakor zdaj,
Ostalo bode vekomaj!
Franjo, kmečki sin.
Iz Kranjskega. (Tudi ena rana!) Sestavka v letošnjem „Slovencu": „Beseda za kaplane" štv. 1., in „Tudi treba pomisliti" št. 16. sta se mi jako dopadla. Resnica je, in obče je znano, kako večkrat uboge kaplane sem in tj e porivajo, namreč od ene do druge deželne meje iz slabe, večkrat pa še na slabejo službo. Kar v teh dveh sestavkih kaplane zadeva, vse to ali še več velja na Kranjskem učiteljem. Kolika krivica se mnogoterim (vsem ne. Pis.) po prepogostnem prestavljanju godi, to je obče dobro znano! Kolikrat se prigodi, da je učitelj komaj eno leto ali pa še ne na eni službi, pa mora že j kopita iu šila pobrati inhajdi drugam! Kdo daje pa prepogostnih učiteljskih prestav kriv, tega ne bom tukaj preiskoval, če ravno bi bilo to prav lahko. Da je morebiti sem in tje kak učitelj tudi sam svoje, mu ravno neljube prestave kriv, ne odrekam, ampak še priterdiin, in od teli tukaj tudi ne govorim, ampak le od takih, ki se tako rekoč brez pravega vzroka prestavljajo, bodisi iz sebičnosti ali sovraštva, po obrekovanju ali natolcevanju. Tako je inarsikteri pahnjen iz dobre na slabo službo! —
Da se starim in zasluženim kaplanom dostikrat slabe, novincem pa dobre kondicije ali službe dajejo, komu ni to zadosti znano? Tudi pri učiteljih se žalibog godi dostikrat tako. Marsikteri, v vsakem obziru sposoben, če ne še izvrsten učitelj sedi na kaki „kumrni" službi, med tem ko kak pri-, lizovavec ali hinavska svedra, če tudi ne ravno mastne pa vendar dobro službo ima in dostikrat še ene lahke, proste vižice redno igrati ne more, da molčim od druzib njegovih muzikalnih izvrstnosti!!
Tudi je pri nas navada, da se učiteljske službe bolj ega razreda, ako so izpraznjene, ne razpisujejo. Tako na primer je bilo v Šmartnem pri Kranju, v Gradu in v Gorjah pri Blejskem jezeru in še več drugih.
Moja želja je in tudi kaj pametno bi bilo, ako bi se tem napakam kako v okom prišlo. Morebiti bi slavni dež. zbor kaj pomagati mogel, ker pri tako čudnem stanju učenikov je pač težko izobraževati se in napredovati.	— n.—
Gorica. «-« (Konečna seja deželnega zbora.) Sperva dr. Tonkli izroči zboru prošnjo, da naj jo do presvitlega cesarja pošlje, da bi cesarski ukaz od 28. decembra zastran vojaščine pri letošnji na-biri novincev še ne veljal. Podpiral je pred zborom svojo prošnjo s temeljitimi razlogi. Napačna, pravi, je pot, ako omenjeni ukaz z novo uredbo misli vojaščini pridobiti in-teligencije; naj se vendar pomisli, koliko škodo bi sperva terpele posamezne dežele, ako bi se novi ukaz naenkrat vpeljal. In res, ako pogledamo na primorske kraje, zguba bi bila za perva leta sila velika.
| že sedaj je veliko pomanjkanje narodnih Uradnikov in pravdnikov, ki bi italijanski pa slovenski enako dobro razumeli. Komaj je dr. Tonkli v Gorici advokat — pervi tu-kajšni slovenski advokat — že nam sposobnega moža manjka, da bi na njegovo mesto v Kanalu stopil.
Ko je cesarska uredba boli dan zagledala, podpira gospod dohtar dalje svojo prošnjo, ter pravi, da nismo imeli ustavnega j življenja; sedaj se je to predrugačilo. Zato Uaj se ukaz le izpelje po ustavnem potu, na pravem mestu v deržavnem zboru prej pretresa in natanko prevdarja. Cesarski ukaz bo tudi popolnoma spremenil društveno živ-j Ijenje; da težave ne bodo pretežke , naj se uikar na enkrat ne izpelje uredba, ampak deržavni zbor naj se prej o njej posvetuje in ljudstvo nanjo pripravlja. — Res sila znameniten razlog, kterega naj bi naši časniki pri prilici razpravljali.
Ako je bila Ogrska uslišana, ako se je tam dotična uredba za sedaj ustavila nam je timbolj treba terkati in prositi , da se tudi pri nas ustavi. Tisti razlogi tudi nam yeljajo, kot ogrskim narodom Povdarjal pa je govornik veliko nesrečo, ki bi nas druge Avstrijance zadela, ako bi dotična uredba izpeljana bila le na enej polovici cesarstva, bvalizem bi se tako zatrosil tudi v cesarsko armado; in vender se že političnega dvalizma vsi bojimo. Ako nam že ta proti z novimi zmešnjavami, nam zavira mir ino spravo med raznimi avstrijskimi narodi, tako nam žuga precej izpeljana uredba z I Vojskinim dvalizmom. In vendar smo vsi Prepričani, da nam je pri vojski jedinosti
Posebno potreba.------------Enoglasno je
sprejel zbor to prošnjo in po Tonkliovih , besedah določil, da jo namestnija prej ko mogoče izroči presvitlemu cesarju. Slava gosp. dohtarju! Slava celemu zboru! Bog daj, da bi jo cesarska milost uslišala!
Volili so se tudi novi deželni odborniki. Izid volitev se nam zdi na vse strani jako Pravičen; zastopala bota v dež. odboru Italijane dva Italijana — Pajerpa De peris "- Slovence pa dva Slovenca — Gorjup Pa dr. Tonkli. Gotovo bodo vsi štirje tako vzajemno delali, kot so jih razni svobodoljubni narodnjaki — slovenski kot italijanski -j- zjedinjcni volili. Odveč bi tu bilo govoriti o volitvi sami na sebi, kajti precej bi se reklo, da Slovenec koga pika, ako le rad pri vsakej priliki odkritoserčno resnico Pove. Izvoljeni so nam znani možje , popolnoma sposobni mnogim pa raznoterim °pravilom, ki jih na vseh straneh čakajo. Mi se nadjamo , da bo novo izvoljeni odbor uspešno pa brez zamude delal, to tim-Več ker ima tako izverstnega tajnika, hrabrega našega dohtarja Abrama.
Ker se je bil v drugej seji posebni odbor za prevdarjanje ministerskcga dopisa °dbral, je danes o sklepih rečenega odbora ?poročeval gosp. Gorjup, kterega bistroumnost lo znajdenost po celem Goriškem slovi.
njegovem nasvetu je zbor izvolil dva po-slanca za deržavni zbor. Ino zakaj bi jih
— 107 —
ne bil! — Mislim, da so se jako motili tisti Nemci, ki so vedno le kvasali, da se Slovani kujajo, da ne bodo deržavnih poslancev volili. Sami sebe so pa s praznimi besedami tolažili. Izvanredni zbor, za kterega mi Nemci ne maramo, je, tako so klicah — prepadel in nam na ljubo je sklican redni zbor. Kako se jim možgani mešajo! —
Veliki deržavni zbor 18. sušcav Beču zboroval ije bo, ker ne bodo vse dežele zastopane, kar vendar preslavni februarni štatut kot conditio sine qua non tirja. Oži Šmer-lingov zbor pa tudi ne bo, ker po ravno tistem štatutu pa po slavni oktoberski diplomi oži deržavni zbor dane ustave pre-narejati ne sme. Ali tedaj ne bo zboroval prav za prav le izvanredni deržavni zbor, kterega pa je sedajno slavno mini-sterstvo v svojem dopisu v rednega pre-kerstilo. Pa dosti o tem, ker hočem le o deželnem zboru sporočati.
Volil je v znana dva oddelka razdeljeni zbor za deržavna poslanca — gosp. Černeta pa dohtarja Pajerja. Gospod Černe ni samo po Goriškem Slovenskem, znan je po vsem Slovenskem kot neomahljiv zastopnik slovenskega naroda, pozna pa tudi posebno dobro primorske razmere, tedaj se nadejamo, da bo nas kot zadnjih šest tužnih let na vse strani hrabro zastopal. Dr. Pajer je tudi kaj bistroumen mož. Pa kaj bi jaz modroval o teh deržavnih poslancih, ker sta oba sama zboru se za zaupanje zalivalujoča objavila svoja politična načela. Zaveznika ali federalista sta. Dr. Pajer, sicer iskren Italijan, pravi, da bo na Dunaji zastopal deželo, zastopal tukajšne vItalijane pa njih brate Slovence. Tudi g. Černe med drugim posebno to povdarja, da se bo potegoval za narodne pravice obeh v deželi stanujočih narodov, — za narodne pravice Slovencev pa Italijanov. Ali ne bota moža na pravem mestu!
II koncu gosp. deželni glavar grof Pace spregovori. Povdarja razne zaplete, ki občni razvitek Avstrije do sedaj zavirajo. Pravi, da bo novo izvoljeni deželni odbor na vse strani gledal pravičnim tirjatvam zadostovati. Poslanca deržavna pa bota v avstrijskem središču delala z zedinjenimi močmi, da se Avstrija še veče razpertije reši pa jej ustavna edinost ustanovi. Presvitli cesar nas je iznova poklical ž njim ustavno življenje cele deržave razvijati, tedaj trojni živio! Živio! Slava! zaklinili so slovenski.poslanci.
Med poslušavci je bilo tudi nekaj Nemcev, med njimi vrednik slavne „W6chnerce.“ Sila kislo je pogledal, ko je dr. Pajer celemu svetu zaklical, da se bo potegoval za deželna naroda, za Italijane pa Slovence. Še bolj se je pa zmerdnil, ko je tudi g. Černe očitno priznal le Slovence pa Italijane. „Woch-nerca“ tedaj nima dosti vpljiva pri izobraženih možeh, ker jim še ni mogla natrobiti, da v deželi biva še tretji narod, mnogoštevilni nemški narod! Smehljal sem se, ko sta po dokončanej seji Wochnerčni vrednik pa njen kum odidši iz sobane nekega ver-lega slovenskega uradnika v sredo vzela in mu prej ko ne potožila svoje serčne reve in nadloge!
——-XX-----
Troj edina kraljevina.
Iz Zagreba. — r. Kakor so na Reki od strani Lahov in v Rumi od strani Nemcev demonštracije bile za združenje z Madjari, tako je tudi sinoč bila pri nas v Zagrebu impozantna demonštracija proti Madjarom. Iz strelišča šla je skoz Ilico na čelu z narodno zastavo sijajna baklada na trg Jelačiča bana. Tukaj obstopijo bakljaši spominek Jelačičev v velikem krogu. Naroda je bilo na tisoče okoli spominka, in navdušeno so se popevale tiste davorije, ktere so se pele tačas, ko je pokojni ban hrvaške sive
sokole čez Dravo peljal, ali ne z baklami, nego s puškami v rokah. Pri podnožju spominka stala je tribuna, iz ktere so se govorili navdušeni govori za neodvisnost, za celokupnost, za samostalnost trojedne kraljevine, ki jo hoče narod hrvaški proti vsakemu braniti, kakor leta 1848. Nazadnje so se bakle na štiri krese okoli spominka položile ter so s svojim svitom bile lepa slika in prilika, kako žareče gori v hrvaških srcih rodoljubnost. In tako je ta demonštracija končana bila. Gotovo se je svit kresov, ki so jih Hrvatje pred spominkom Jelačiča bana palili ali žgali, krvavo odsvital v Pešti in na Dunaji, in morebiti marsikteremu, ki je bil slep za naše zadeve, oči odprl in pokazal, kaj je volja in želja Hrvatov. Slava!
Dežele češke krone.
Praga. —n. Ako si kedaj, dragi prijatelj, bivaje v zemlji inostranski, okoli sebe zbiral glasove in preiskoval sodbe o svoji neslavni sicer pa vendar tako dragi ti domovini, je pač mnogokrat tuga polnila tvoje rodoljubno serce in pred očmi duše tvoje obrazila se je ubožnost domovine in neveljavnost naroda slovenskega v večih postavah in strašnejih, kakor je v resnici. Tem veče mora biti tvoje veselje, ako čuješ o prigodbi v tvoji domovini, ki ruši in vni-čuje deleč na okrog krive sodbe in mnenja, ako narod tvoj v dobi osodopolni s krepkim činom odkriva svetu svojo moč in veljavo, zlasti pa, ako živiš med ljubljenimi po krvi ti brati, ki z odkritosrčnim, veličenim veseljem pozdravljajo napredek naroda, kojega ud si ti. Taka velevažna prigodba, ki je razdevala predsodke povsod in koder se čuje jezik slovanski, in budila resnično veselje, so naše volitve za deželne zbore po Štajarskem, Kranjskem in Goriškem. „Slava Slovencem", klicaje pozdravljali so vsi slovanski bratje zmage naših volitev. Težko pa, da bi bila radost kje veča, kakor pri pervih ozna-novavcih vzajemnosti slovanske, pri pogumnih Čehih. Videlo se je to iz vseh čeških časopisov in prepričal si se v vsacem društvu o velicem upljivu najnovejšega našega političnega djanja. Ponosni smejo res biti slovenski rodoljubi na veseli vspeh svojega prizadevanja! Pokazalo se je, da še budi nad nami duh naših očetov, da še ni opustil naših hiš, našega polja in naših gajev, naših nižav in gor duh sprednikov naših , ki jih je vodil v bojih krvavih in zborih domačih. Ravno to nas mora spodbujati k daljni neutrudljivi delavnosti tem bolj, ker si tajiti ne moremo in ne smemo, da smo glede na politično izobraženje še deleč deleč za ne-kterimi drugimi pobratimskimi narodi, zlasti deleč za Čehi. Jasne priče velikanskih napredkov češkega naroda so tudi poslednje volitve.	(Konec pride).
Naši deželni zbori.
štajerski.-------i. (IV. seja.) Na dnev-
nem redu so bile volitve za državni zbor. Volili so se zaporedoma iz posameznih skupin za državne poslance: Gg. grof Attems, baron Hakelberg, Pauer, Rechbauer, Schle-gel, Lohninger, vitez Tuner, dr. pl. Waser, M. pl. Kaiserfeld, dr. Haffner in Planken-steiner.
Na zadnje pride na vrsto skupina spodnje štajerskih poslancev, ki obsega vseh 8 narodnih poslancev. Iz teh se morata voliti 2 poslanca v državni zbor. Narodni poslanci so se prej pogovorili, da naj bi se izvolila gg. Herman in dr. Razlag. To svojo željo so objavili poprej tudi nemškim
poslancem in, da pokažejo svojo nepristra-nost, volili so tudi kandidate od nemške stranke postavljoue. Upati je bilo, da bodo Nemci vstregli ovi želji, pa ni se zgodilo tako. Izvoljena sta bila gg. Lip old in Lenček. Ta dva poštenjaka se kuj vzdigneta ter naznanita, da ne utegneta prevzeti mandata.
To je treščilo kakor strela z jasnega v zbornico. Občni nemir se vname med poslanci, celo Gleispacli, ki se sicer vede, da mu v parlamentarnem taktu ni koj para, ni si zdaj vedel pomagati. Baron Hakelberg napravi predlog: „če hoče zbornica odobriti, da položita izvoljena poslanca svoj mandatu1 *) Med tem je trajal občni nemir v zbornici naprej. Kakor rešivni angel j mu pride dr. Schreiner s svojim predlogom, naj premolkne seja za nekaj minut. Sedaj se začne pričkanje, kaj bi bilo storiti. Izvrstni sad dolgega prepiranja je bil predlog g. dr. Stremayr-a, da deželni zbor ne odobri, da I iipold in Lenček položita mandat. Motiviral pa ga je s tem, da mora vsak poslanec prevzeti mandat, ker je to dolžnost deželnega poslanstva, kakor druge dolžnosti. Tudi pravi, da bi na ta način lakko posamezna skupina celo zbornico na uzdi imela.
Dr. V o šnj a k dokaže absurdnost tega, da bi se silil kdo v to, da prevzame mandat. Vsakemu je prosto, če hoče prevzeti mandat ali ne. Ne skupina, ampak zbornica sili skupino. On kaze, da so tudi Nemci enako ravnali v Bernskem deželnem zboru, kjer imajo federalisti večino, ko so liotli spraviti g. dr. Giskra v deželni odbor. Končno predlaga, naj se prestopi k dnevnemu redu.
Tudi g. dr. Dominkuš je govoril, naj se na voljo pusti poslancu prevzeti mandat ali ne. Treba je, da se iz vsake skupine volijo tisti, ki so najbolj sposobni.
Tega deželni zbor ni hotel pomisliti. Gospoda Stremayra, ki je rekel, da patriotizem veleva prevzeti mandat, jako dobro zavrne s tem, da pravi, da se njemu dozdeva več patriotizem to, če kdo odloži mandat, ker pozna, da ne čuti dosti sposobnosti v sebi ali vsaj ker so v istej skupini sposobnejši, kakor tisti, ki ga prevzame.
Dr. Schreiner je govoril v enakem smislu kakor Stremayer, ter lovil po podporah za predlog njegov.
Pri glasovanji se je z veliko večino odobril predlog Stremayrov, in tako je štajerski deželni zbor izrekel princip , da se da tudi po „šubu“ pošiljati v deržavni zbor 1
V prihodnem dopisu kaj več o tej zani-mivej stvari. Pristavim le toliko, da se nemški poslanci že sami kesajo zarad ovega sklepa, in da poznajo svojo „blamažo11.
25. febr. je bila zadnja seja. Sporoče-valo se je o prenaredbi stavbinega nadzor-ništva. Odsekov predlog, da naj se razdeli v tri verste, namreč L) stavbin ured, 2.) stavbino nadglodstvo in 3.) v oddelek za stavbin račun, — bil je od večine zbora poterjen, samo to se je še pristavilo , da ima dež. odbor načela opravilnega reda prevdarjati in prihodnjemu zboru predlagati. Plačalo se bo potem na leto 5120 gld. za L, 1920 gld. za 2., in 1000 gld. za 3. oddelek. — Zatem se sporočuje o vloženih prošnjah zastran nove prestrojitve okrajnih uradnij in nabire vojakov. Dež. zbor sklene po odboru vladi povedati, da se prvo kakor drugo ne strinja z željami in blagrom dežele. Konečno vzame predsednik slovo od poslancev, — in zbor je bil končan.
Kranjski, 26. lebr. A. B. (4. seja.) Jako zanimiva bila je danešnja seja našega deželnega zbora. Koj v začetku predložil je poslanec Svet ec interpelacijo, ali hoče pri
*) Gospod baron je kazal s svojini predlogom/ da še predloga formulirati ne zna. In taki gospodje se pošiljajo v državni zbori
__ 108 —
sedanji reorganizaciji vlada gledati nato, da nam postavi le take uradnike, ki so slovenskega jezika popolnoma zmožni? Državni namestnik baron Bach pritrdi.— Potem so se reševale došle peticije in smo imeli priliko prvikrat slišati čest. gg. župnika Pintarja in dekana Grabrijana. Posebno pri prvem smo opazili, da mu govor prav gladko teče, med tem ko čestit-ljivi Grabrijan bolj počasno in resno govori. Oglasil se je tudi poslanec Zagorec v kratki besedi. -— Predlog g. viteza G ari-b o 1 d i - a, da naj se preseli deželni zbor v prostorno redutno dvorano, bil je po dal-njem. razgovarjanji sprejet. Posebno sta se krčila proti temu tehtno vtemelj enemu predlogu viteza filharmonične družbe Dežman in grof Tliurn. Rada bi bila ohranila krasno dvorano še dalje temu društvu, da bi se šopirila tam še naprej ohola nemškutarija za bornih šestdeset goldinarjev na leto! Toda zastonj je bil njih trud. Že prihodnjo jesen se preseli tj e deželni zbor, in ne bode gg. poslancem več treba sedeti natlačenim ko „arenkom11, poslušalcem pa potiti se kakor v parni kopelji. Vstregli so čest. gg. poslanci sebi in nam, drugi naj pa sami zase skerbe!
Po gosp. Korenu kmetijski družbi iro-čeni predlog predlagal je g. dr. Blefvveis kot predlog deželnega odbora: Naj slavni deželni zbor prosi visoko vlado, da sistira ali ustavi novo vojaško postavo od 28. dec. 1. 1. glede na to, da seje ustavila tudi na Ogrskem, in sicer tako dolgo, d a s e na ustavni poti v prevda-rek vzame. Ta predlog je bil enoglasno sprejet. Podpirala sta ga z gorko besedo dr. Bleiweis in S ve te c.
Drugi predlog deželnega odbora stavljen po dr. Costu je : Naj se sklene v principu ustanovitev lastne deželne blagajnicein se pooblasti dež. odbor, da stori, česar je treba, in poroča v prihodnji periodi. Tudi pri tem predlogu vlekel je Dežman s svojimi sofizmi debato, konečno pa je bil predlog enoglasno sprejet.
Na koncu stavil je še S ve te c predlog:
Naj se slavni dež. zbor obrne do m i n i s t e r s tv a pravice, naj ono strogo pazi na to, da sespol-
njujejopostavezaradrabesloven-
skega jezika v sodnijah; in naj se naredi načrt, kako hi se ravno p ra v n ost najbolje vres ničil a. V daljem tehtnem govoru dokazal je, da le enake pravice za vse rešijo Avstrijo, ue pa predpravice, ki jih vživata eden ali dva naroda. — Seja trajala je do dveh popoldne.
• -c,"
Ptuj e dežele.
Prusija. Kralj je 24. febr. severni parlament odprl ter govoril mnogo o nekdanji slavi rimsko-nemškega cesarstva, kterega krona bode bržkone kmalo pruskemu kralju pripadla. Omenja tudi edinost in zvezo nemškega naroda, — o svobodi pa besedice ne, zato tudi vsa ta nova naredba ni svobodnjakom kar nič všeč.
Rusija. Vlada se na vso moč poganja za turške kristjane in zahteva, da naj bi se od Turkov ločili, in samostojni bili zato tudi Napoleon zdaj spet nekako bolj z Angleži vleče.	, ,,
Turčija. Na Kandiji so bili pred 14 dnevi Turki na več krajih spet dobro tepeni. Narodni zbor zahteva vedno krepkejše združenje z grškim kraljestvom.
Italija. Vlada pošlje neutegoma sedem bojnih ladij v grško morje, da bi tam kristjanom na pomoč bile.
Razne novice.
*	Iz Novega Sada se poroča, da je vojaška godba pri- slovesnosti, ki jo je oni dan ondotna gosposka na čast novoizvoljenemu ogrskemu minister-stvu napravila, svirala znano srbsko pesem: „Rado ide Srbin u vojnike“ itd. — Morebiti da tudi to nekaj pomenjal
*	Srbski mecćn škof Platon jo srbskemu .učiteljskemu pripravnišču v Zomboru 25.000 gld. podaril. Slava mu!
*	Slavni češki životoslovec (fiziolog) in profesor na praškem vseučilišču dr. Purkine je ravnokar 80.1. dopolnil in bode zdaj s kaj veliko častjo penzijoniran. Slava rodoljubnemu starčeku!
*	časnik „Bohemia11 ve povedati, da se v mestu P o ž o n n (Pressburg) na Ogrskem skorej snide drug slovansk shod, h kteremu so tudi češki prvaki povabljeni. Pogovarjali se bodo o tem, kako da se imajo zlasti ogrski Slovani proti naredbam ogrskega ministerstva obnašati. Bog daj srečo 1
*	Pri ondanji tiskarni obravnavi v Celovcu jo je zatoženčev zagovornik med drugim tudi po svoje tje v en dan zagodel, da je v „Slovencu11 vsak ljubi dan kak žalosten krik zastran narodnosti slišati — in vendar ga nihče ne pokrega itd. G. dohtar, to ni res, mi ne stočemo kakor Nemci po „rajhu“, ampak mi le tirjamo, kar nam gre!
*	(Izhlapljeno kamene n o olje ali ligro-ine), ki se zdaj prodaja, je prav za prav ether ka-menenega olja. Ker menda zrak v toplih sobah zelo kvari in se tudi kaj lahko vžge, odsvetujejo ga zdravniki na vso moč.
*	Nasprotniki naši nam pri vsaki priliki ktero iz trte izvijejo, da nam potem kaj oponašati ali zabavljati morejo. Tako n. pr. graški „Tagespošti11 in „Telegrafu11 ni zdanje postopanje Slovencev, zlasti pa slovenskih prvakov in poslancev nič po všeči, češ, da je vse prenapeto in zdražljivo in da bodo le vse delovanje zadrževali in ovirali zraven pa nič opravili, — če so pa zmerni v svojih zahtevah, bo se jim pa vse kakorkoli mogoče od nemške strani po njih želji zgodilo. — Oh, kako je to lepo 1 Nemci mislijo, da so že zmiraj gospodarji nad Slovenci, ki so imajo vedno mirno in pohlevno zadržati pa pro; siti, — potem smejo kaj upati! Glejte ravno oni dan, ko se je v graškem zboru dež. odbor volil, bila je lepa priložnost, da bi se bili lahko Nemci velikodušni skazali, ali vse je bilo zastonj. Še enega slov. poslanca niso liotli v dež. odbor izvoliti. To jc nemška velikodušnost 1 — Nedavno je v „Tagesp.“ nek dr. Macher o rajnem Primicu, prvem slov. učeniku na graškem vseučilišču, nekaj pisal in g* hvalil, kako da je bil zmeren in da je kvas postavil k omiki slov. naroda, zraven pa koj hinavski solZe pretaka ter pravi: Aber . . . um nun aus dieseff zui' Bildung des slovenischen Volkes ausgestreuteD Samen nach 1% Jahrhunderten eitlen Sprachenhadei' und national e Zwictracht unter drohendem Bil dungs-rilckgang erwachsen zu sehen“. Učeni g. dr. Macher, res v piko ste jo zadeli. 1! Edini izmed vseh narodov zaostajajo le Slovenci, ker se za svojo narodnost i® jezik potezajo I Ta mož je grozno učeni — Oni dan je „Sliddeutschc11 prinesla nek sestavek v vezan' besedi z napisom: „Priester und Pfaff“. Čujte, tem" (nadri) pesniku-je „pfaff“ med drugimi tudi tisti s® veda spet le slov. duhovnik, ki se za svoj narod poteza in zanj dela!! Jej 1 — Pa naj bo to zadosti, — saj poznamo Nemec in nemškutarje !
Poslano.
V	18. listu „Slovenca11 od 12. februarja t. 1. se na strani 75 „glavni odbor za volitve na Kranjskem11, ali kakor je tam imenovan „Centralisten-Comite11, obdolžuje, da je za pogostovanje in napajanje volivcev v Treh-nem krčmarju Rozmanu 80 gld. poslal.
Vredništvo „Slovenca11 se s tem opominja to laž preklicati, ker se imenovani odbor v svoje namene ni ne pogostovanja, ne kakor-snega koli podkupljenja volivcev posluževal-
Ljubljana 23. februarja 1867.
V	imenu glavnega odbora za volitve na Kranjskem.
Dr. Jos. Suppan. s. r.
Dunajska borsa 28. februarja 1867.
5% metalike......................................61.5°
5% nacijonal.....................................72.1°
I860 derž. posoj.................................SO.''
Bankine akcije Kreditne . . London .	.
Novi zlati . Srebro .	.
755.''
192.7°
127.4°
5.9°
125.5°
Izdateljin odgovorni vrednik J. Božič. Tiskar J. pl. K1ei n m ay e r. Odgovorni opravnik R. Bertschinger.
V torek,
četrtek in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 3 „ 70 „
„ četrt leta 2 „ —■ „
„ mesec . . — „ 70 „
Po pSšti:
Za celo leto	.	9 for. 50	kr.
„	pol leto	.	4	„	80	„
„	četrt leta	.	2	„	—	„
„	mesec .	.	—	„	90	„
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“	Kar. po»em.
Oznanila.
Za navadno dvestopno vrsto se plačuje: 5 kr., ’ ktera se enkrat, 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračaj«.
'.......-----------------------------------------------------..........■■■■	..v, ---
2%•	V Celovcu v torek 5. marca 1867.	TCĆaJ 111«
Adresa češkega deželnega zbora.
Presvitli cesar in kralj I Milostljivi gospod!
Z naj visim patentom dne 2. jan. t. 1. je blagovolilo Vaše Veličanstvo sklicati zbor kraljestva češkega in pozvati ga, naj pošlje poslance svoje k izrednemu shodu deržav-nega svetovalstva.
Ko pa seje sešel zbor zvesto vdani, kteri se je od starodavnih časov radoval neprecenljive pravice, da je mogel s svetlim kraljem češkim obravnovati neposredno, bilo mu je povedano, ne z najvišo besedo Vašega Veličanstva, ampak samo z naznanilom naše vlade, da ni samo oni naj viši patent, na kterega podlagi se je sešel, odstranjen, ampak da se je tudi odstopilo od najvišega manifesta dne 20. sept. 1865, kterega je naš zbor v večkratnih najponižniših adresab radostno pozdravljal.
Verno vdani zbor šteje si za svojo dolžnost, da izreka bolestne čute, ki jih je oznanilo to zbudilo, in z najponižnilim spoštovanjem, pa očitno in odkritoserčno naznanja nemile čute, zbujene v kraljestvu Češkem s tem oklicem, da je, kakor je videti, dragocena cesarska pripoved, obsežena v onem manifestu, zdaj spet kar uničena.
Nevarnost takova preti tem huje, ker je verno vdani zbor pozvan, da voli v deržavni zbor, kteremu se daje ime „ustavni11, čeravno se ob enem odstranuje v najvažniših oddelkih svojih ona podkladna postava sama, na ktero bi se mogel naslov ta staviti.
Zbor deržavni, ki se zdaj sklicuje, nima več biti zastopništvo cele deržave; ne more biti več sklican v sestavi, ki jo oni podkladni zakon odkazuje; opravil, ki jih oni zakon
deržavnemu zboru naMada, ne more tak shod izgotovljevati; tudj se ne morejo prav in primerno odločiti in zagotoviti razmere verhnih organov vladnih k deržavnemu zboru, tudi ne razmere različnih kraljestev in dežel bodisi k deržavi, bodisi med sebo; vse to se ne more odločiti in ustanoviti tako, kakor to ona pokladna, postava zaukazuje.
Vaše Veličanstvo je'blagovolilo izreči, da podkladni zakon, o kterem se v kacem oddelku deržave šele pogovarja in obravnuje, ne more v drugih oddelkih deržave biti že dognana, vezivna in veljavna ustavna norma ali pravilo. Vaše Veličanstvo gotovo ne odreče tudi temu soglasa svojega, da postava taka, ktera je bila v nekterib oddelkih naravnost zaver-žena in od vlade same, opuščena, ktera se toraj v celoti svoji vpeljati nikdar ne da, zraven tega pa ni cele veljavnosti nikdar našla, da taka postava ne more v svojih poedinih ulomkih pravo ustavno biti in veljati za ostale pokrajine naše deržave.
Verno vdani zbor ima toraj pravico misliti in spoznati, da je zbor zdaj sklicani vendar le izreden in da stoji zunaj obora veljavnega ustavnega prava.
Zbor pa, kterega delavnost ne bi bila določena in omejena zVikakoršnimi predpisi prava positivnega, kteri pa bi bil vendar le poklican, da sega z glasom odločilnim v naj-važniša prašanja ustavna, — tak zbor bi ne imel druzib mej svoje delavnosti, kakor svojo voljo ali pa svojo moč. Niti prava krone, niti pervi pogoji enote in mogočnosti deržave, — te najviše paladij d rednosti in varnosti na znotraj in na zunaj — ne našli bi poroštva neogibno potrebnega, niti prava kraljestev in dežel, ki jih je Vaše Veličanstvo v najvišej diplomi 20. oktobra 1860 milostljivo slavno uznalo, da celo njih deržavno-
pravna individualiteta bi ne bila zagotovljena, ako bi vse ustavno pravo podverženo bilo sklepom, ki jih nareja po večini glasov tako svetovalstvo.
Zbor verno vdani ne spolnoval bi najsvetejših dolžnost svojih proti tronu in deržavi., kakor tudi proti kraljestvu, ktero je zastopati poklican, ako bi ne izrekel pred Vašim Veličanstvom v veliki ponižnosti, da po tacih potili vidi on veliko nevarnost, ki preti pravicam vladarjevim in životnim pogojem deržave, kakor tudi najpervim interesom in najvažnišim pravicam naše dežele.
Izneveril bi se poklicu svojemu jasno poznanemu, in v večkratnih slavnih djanjih izrečenemu, ko bi se odrekel prevažne najviše obljube, da Vaše Veličanstvo blagovoli glas postavnih zastopnikov kraljestva pri deržavnopravnem uravnanji poslušati in kot enako veljavnega pretehati; tudi glede na upljiv, ki ga ima uravnanje s kraljestvom Ogerskim na pomere cele deržave in pravice ostalih kraljestev in dežel. Konečno ne bil bi tudi verni zastopnik občutkov in pravnih nazorov naroda svojega, ako bi ne izrekel, da si kraljestvo Češko za veliko čost šteje, da je ud neodločiven Avstrijskega cesarstva in celotne Avstrije, da se zavaruje proti temu, da bi bitiiost njegova zginiti imela v kaki„zapadni polovici deržave11, v der-žavnej podobi, ktera nima nobene deržavno-pravne podlage in ktera se nikakor ne vjema z neoveržljivim pravnim in resničnim obstankom krone češke, niti s pravnim pomenom cele verste kronovanj preslavnih prednikov Vašega Veličanstva za kralje češke, ki se j c ponavljalo mnogo stoletij do naše dobe, niti z neoveržno deržavnopravno veljavnostjo, ki so jo zbori tega kraljestva imeli do časa novejšega.
Besednik.
Pomenki « volitvah na slov. Štirskem.
V Solncmgradu 7. febr. 1867.
Zanimivo je se ozirati zdaj po dovršenih volitvah na ono borišče, kjer je mogočna i narodna in politična zavest štirskib Slovencev si za veke slavno zmago pribojevala. Sicer s to zmago nimamo še ničesar drugega, kakor le orožje prihodnje boritve 'za svoje pravice in svete narodne svetinje, ktere hočemo braniti s tem večo hrabrostjo in neprestrašenostjo, čem veča in hujša nevarnost se naši narodni samostalnosti in tako celemu našemu narodnemu življu kaže. dokazali so enok štirski Slovenci, kaj edinost in bratska složnost premore 1 Stali so brezplašni na tleli svoje zemlje ter svedo-t čili nasprotnikom svojim, da so oni gospo-’ darji svojemu domu, čegar svetih pravic braniti se nikoli utrudili ne bodo.
Ni še minul vek, in s tužniin srcem gledajo še v nenedavno dobo, kar se je začela skoro že umrla zavest narodne celokupnosti te iste krvi in tega istega bratskega sočutja prerojevati in že ima silno moč, ktera Vsem nemilim okoljnostim kljubu raste, se
širi, in da rečem, velikanski jez tujemu sil-stvu postavlja. Poleg tega zdravega jedra smo tudi imeli priliko poznavati, kaj je gnji-lega in mršavega; pa ni nam treba tudi nad tem obupati; ta del potrebuje le radikalne vračitve, rana se bode ali izžigala ali odrezavala, ker le zdrava celota opravlja vspešno svoj važni posel na dostojen način: tudi mlačnost v narodnem življenji je bolezen, ktera se pa s časom sama ozdravi.
Povse se smemo ponašati z živostjo, ktero so slovenski volilci pokazali pri volitvah, in po tej smemo sklepati na njihovo ostro sodbo o dosedanjem delovanji s sveto nalogo narodovega zastopanja počeščenib deželnih poslancev. Predrzno, da se ne reče neumno bi bilo misliti, da bo Slovenec spet onim, ki so do seli dob ž njegovim zaupanjem tako neusmiljeno ujemu v škodo in pogubo tržili, tisto poklonil. Zastonj je tedaj bilo vse prizadevanje starih nam po njihovem petji znanih ptičkov, svoje nekdanje volilce prekaniti, umeknili so se črez mejo v svoje logove, kjer so vendar nekterišena svojemu čivkanju usmiljene poslušalce naleteli.
Najprvlje nam dojde iz Maribora vesela novica, da sta izvoljena od volilnega slov. odbora priporočena gospoda. Komur je znano brezobzirno početje nasprotne stranke, ktera zunaj mesta le redke in še te z večino prekanjene privržence šteje, imel je pravično
skrb, da bo boritev ljuta. Vendar je le pravična stvar zmagala. Graški gospej botri, znanemu organu „velikonemconskih ustavo-ljubnežev11, se je srdu žolč razlil; strahovito je stokala, budovaje se nad neslogo svoje stranke, ter pripisovaje zmago le vspešnemu upljivu narodnega duhovništva, ktero je do-ločivno svoj posel izvršilo. Pri tej priliki ne pozabi si svojega gnjusnega jezika ostriti proti narodnemu duliovenstvu s precej sarkastičnimi opazkami. Ne vidimo potrebe proti temu zbadanju braniti svojih rodoljubnih duhovnikov, ker smo prepričani, da vsak poštenjak sprevidi, na koga pada blato, če kdo na mesto poštenega orožja si pomagati hoče z natolcevanjem. Kdor pozna slovensko ljudstvo in njegove rane , ta ve in mora videti, ako si silama oči ne zatisne, kdo ima in je od vselej imel veče usmiljenje ž njim in njegovo revnostjo, kakor duhovnik, on, ki mu je tolikrat telesno in dušno tolažbo prinesel, sicer bi bil zastonj zdihoval po pomoči od inod. Kdo odgojuje narod iz temne nevednosti in ga sposobnega napravlja za družbino življenje s pomočjo svetega nauka, mora mu v toliko in toliko prilikah nasvet in brambo proti vsakdanjim krivicam dajati? Kdo mu je torej boljši oče in varuh nego duhovnik? In ako je tedaj Slovenec za te dobrote že iz naravnega nagona hvaležen, duhovnikom udan ter